Jos. Pretnk: Gazela.
477
tako  tisti,  ki   imajo  še   lepoto  v  srcu,   ne   da  bi jo bili ustvarili;
bolje je  zadaviti   lepoto!    Ambrož   Cander  jo  je   davil  z  obema
rokama; odtod vsi njegovi grehi ...   Pa kaj grehi!   Srce je kakor
kamen in človek je volk med volkovi; le tisto je sveto, kamor sije
tvoja duša tebe   samega, v ljubezni,   v prijateljstvu, v spoštovanju,
ali  makar v strahu  in  v  grozi.   Jaz  nisem imel takšnega svetišča,
jaz nisem ljubil — razen ljubezni, obsojene na smrt,— in se nisem
bal.   Davil  sem  svojo  lepoto,  in ko sem mislil,  da je zadavljena,
sem  se poboljšal,  kakor pravijo  izpovedniki.   Poboljšal sem se, a
nocoj vidim, da sem se zaman poboljšal; zakaj ljubezen ni poginila
med rokami nečistnika, lepota živi, ni je zadavil: bila je silnejša od
njega! Vidim, to je namen sodbe in vseh reči v življenju: da nocoj
ustvarim lepoto!   Blanka, prijateljica,  nocoj ustvarim  lepoto, pa če
bi  mi  bilo jutri  umreti;  zakaj,  kakor  hitro je  nocoj  ne ustvarim,
kakor hitro ne zaživi vsaj v eni minuti, vsaj v enem hipu, sem jutri
kamen samemu sebi,  uš sam pred seboj  in sam svoj lastni goljuf
in sovražnik . . . Res je pisano, da bodo uši od milijona devetsto-
devetindevetdesettisočdevetstodevetindevetdeset, vsi razen enega; toda
vsakomur je ukazano, da postani tisti eden ...   To je večno zve-
ličanje,  milijon  manj   eden  je   število  večnih  pogubljenj.   Blanka,
moja izpoved je končana;  zdaj ne  vem nič več grehov ter prosim
pokore in odveze.  Preostaja tvoja izpoved, da se dopolni obračun;
hiti,  prijateljica,  zakaj  polnoči   se  bliža  —  in  tvoj   mož je  hudo
vesel! — in  le  še   malo  nama ostaja   časa do jutra,   da ustvariva
lepoto ..."
S  temi  besedami   je   umolknil   doktor  Čander   ter   prepustil
besedo zlatolasi Blanki Cepudrovi.
(Dalje prihodnjič.)
Gazela.
Jčvaj šlo je, dekle, čez razkošne sanje, da si odšla in več ne misliš nanje? . . . Zdaj ni lepote v rožah na poljani, po tihih lokah kakor dni nekdanje! Ej, misel še mi blodi po poljani, še gre spomin na plaho vasovanje, a tebe ni — in jaz te čakam, čakam, kot ženin na veselo svatovanje . . .
Jos. Premk.