
BOJ SADNIM
ŠKODLJIVCEM

KAKO ZATIRAJMO
ZAJEDAVCE SADNIH
RASTLIN

SPISAL M. HUMEK

1930

ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU

BOJ

SADNIM ŠKODLJIVCEM!

KAKO ZATIRAJMO ZAJEDAVCE SADNIH RASTLIN

SPISAL

M. HUMEK

1930

IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA
V CELJU

TO IZDANJE JE REDNA PUBLIKACIJA ZA ČLANE DRUŽBE
SV. MOHORJA.

44210

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU, R. Z. Z O. Z.
(FRAN MILAVEC, CELJE)


Uvod.

Menda je sploh ni rastline, še manj pa kulturne rastline,
ki bi je v njeni rasti in v njenem razvoju nič ne motilo in
ne oviralo. Nasprotno! Skoro vse, zlasti pa vse sadne
rastline*  imajo svoje posebne ljubitelje, ki se na njih
naseljujejo, razmnožujejo in od njih žive. Pravimo, da jih
zajedajo,  ker se hranijo s snovmi, ki jih rastline pri¬
pravljajo zase, n. pr. listne in krvave ušice, ali si celo izbero
za hrano kak posamezen, za življenje rastline važen organ
(n. pr. gosenice, voluhar). Jasno je, da taki neljubi gosti
rastlino bolj ali manj ovirajo v rasti in plodovitosti, da
povzročajo razne bolezni in hiranje in čestokrat tudi nagel
pogin.

Na sadnih rastlinah se pojavljajo sicer tudi razne po¬
škodbe, anorganskega značaja, ki jih seveda tudi ne smemo
prezreti. Saj vemo, da vplivajo na rast in razvoj katerekoli
rastline tudi zemlja, podnebje, vremenske nezgode,nenavadne
zime, napačno ravnanje in neprilike. Vendar pa vse te po¬
škodbe, razen morebiti hudih zim, niso tolikega pomena
kakor tiste, ki jih prizadevajo zajedavci.  Malokdo se
prav zaveda, kako ogromna je gospodarska škoda, ki jo
povzročajo zajedavci baš v sad jarstvu. V splošnem računijo,
da uničijo najmanj 20—30 %  letnega pridelka. V letih pa,
ki so za njih razvoj posebno ugodna, je pa škoda še dokaj
večja. Saj nam že samo cvetožer uniči včasih polovico jabla-
novega cvetja. Kako velika je pa šele škoda, ki jo naredi
vsako leto jabolčni zavijač, ki pokvari že gotov pridelek!
V denarju izražena znaša škoda, ki jo narede vsako leto
sadni zajedavci samo v naši banovini, mnogo milijonov
dinarjev.

Končni smoter gospodarskega stremljenja v vsaki kme¬
tijski panogi pa je zvišanje produkcije (pridelka) in s tem
povečanje dohodkov. Če hočemo ta smoter doseči, ne za¬
dostuje, da bi sadovnjake samo širili, ampak je treba ob¬
enem sadne rastline čuvati poškodb, zlasti tistih, ki jih pri¬
zadevajo sadni zajedavci.

* Kadar bomo govorili splošno, bomo dosledno rabili izraz »sadne
rastline«  namesto sadno drevje, ker imamo več rastlin, ki dajejo
sadje, pa niso drevesa.

4

Kar se tiče varstva sadnih rastlin, smo pri nas proti
drugim državam še zelo zaostali. Sadjarstvo je bilo doslej
tako postranska panoga, da ga je le malokdo kaj bolj upo¬
števal. Zato se splošnost ni dosti brigala za zatiranje škod¬
ljivcev. Zadnja leta so se pa tudi glede tega razmere teme¬
ljito izpremenile. Sadje je prišlo do svoje veljave in dan¬
danes ga že povsod upoštevajo kot važen pridelek, za ka¬
terega dobe denar. Čim bolj pa raste gospodarska važnost
sadjarstva, tem bolj živo čutimo, da je potrebno splošno
in umno  zatiranje zajedavcev na sadnih rastlinah.

To delo pa ni lahko. Zajedavcev je toliko, da je težko
vse poznati. Večina jih je drobnih, da jih z golim očesom niti
videti ne moremo. Njihovo življenje in razmnoževanje ni
tako preprosto kakor pri večjih in bolj razvitih živalih in
rastlinah. Razmnožujejo in širijo se skrito in silno hitro. Če
zelo ne pazimo, pa nas prehite, preden se zavemo. Nujno je
torej potrebno, da 1. poznamo življenje  vsaj najbolj
škodljivih zajedavcev, 2. da se seznanimo s preskuše-
niminačinizatiranjainz  vsemi tistimi sredstvi,
ki so v to svrho potrebna in priznana, in 3. da s pravim
zanimanjem opazujemo  sadne rastline ter pravočasno
vse potrebno ukrenemo, da škodo preprečimo  ali vsaj
omilimo.

Iz teh zadnjih dveh stavkov je razviden smoter pričujoče
knjižice. Učila bo pred vsem spoznavati življen  je
sadnih zajedavcev. Če hočemo sovražnika premagati, ga
moramo poznati. Vedeti moramo, kje in kako živi in na
kakšen način prizadeva škodo tej ali oni rastlini. To spo¬
znavanje je prvi pogoj, če hočemo delati s preudarkom in
umevanjem, ne pa samo tjavendan in če hočemo, da bo
imelo naše delo dober uspeh. Samo to pa še ne zadostuje.
Vedeti moramo dalje, kako pridemo škodljivcu
najlaže do živega,  kako rastline škode obvaru¬
jemo  in kako morebitno škodo popravimo.  Tu pa ne
bomo šele ugibali, kaj in kako, ampak ravnali bomo tako,
kakor so to delali drugi in kakor se je v neštetih enakih
prilikah obneslo^ Uporabljali bomo tista sredstva, ki so do
dobrega preizkušena in jih v to svrho uporabljajo po vsem
svetu. Kdor bo torej posameznega zajedavca poznal, potem
pa izbral pravi način zatiranja ter uporabi jal prava sredstva,
trud njegov ne bo zastonj in če ima izdatke, se mu bodo
obilno povrnili.

Seveda je pa treba hoditi po sadovnjaku z odprtimi
očmi in z zanimanjem opazovati vse pojave in izpremembe
na sadnih rastlinah. Vobče velja pravilo, da moramo vse
ukrepe v varstvo sadnih rastlin tako izvrševati, da rastline
vnaprej obvarujemo vsake škode;  kajti tudi v
rastlinskem zdravilstvu velja, da je bolje bolezen p r e -

5

prečiti, nego zdraviti. Če pa že vselej ne moremo doseči
tega idealnega smotra, vsaj toliko bi se pa morali potruditi,
da bi vse potrebno ukrenili takoj,  ko zaznamo prve sle¬
dove kake poškodbe. Ako odlašamo in čakamo, da je vsa
škoda že gotova, ko je n. pr. voluhar drevo izpodjedel, ko so
listne uši uničile vse liste, ko je večina sadja piškava itd.,
škode navadno ne moremo popraviti in je vse tarnanje
zastonj.

Varstvo sadnih rastlin bo pa le takrat popolno, ko se bo
poprijel zatiranja škodljivcev vsak sadjar.  Sadni za¬
jedavci, najsi bodo že kakršnegakoli rodu in plemena, so
zelo gibčni. Največ je takih, ki popolnoma razviti letajo,
druge raznaša veter in le prav malo jih je, ki ostajajo vsaj
na videz na mestu, kjer se izležejo. Pa tudi zanje je pre¬
skrbljeno na ta ali oni način, da se širijo. Zato posameznik
v boju s škodljivci ne zmore mnogo. Izdatni uspehi se do¬
sežejo le tam, kjer je ta boj organiziran, splošen,
kjer je o pravem času vse na nogah, da se obvaruje rastlina
in pridelek. Najlepši zgled v tem oziru so nam vinogradniki.
Takoj, ko pride čas, da bi utegnila pritisniti na trte palež
in grozdna plesen, nihče ne pomišlja, ali bi škropil in žveplal
ali ne, ampak vsakdo, ki ima vinograd, gre škropit z modro
galico in prašit z žveplom. Na podoben način bi morali za¬
tirati v sadjarstvu vse najbolj škodljive zajedavce, in sicer
prostovoljno,  kakor delajo to vinogradniki. Žal, da
tega v sadjarstvu menda ne bomo doživeli. Zato je neogibno
potreben zakon, ki zanikarne sadjarje k zatiranju vsaj ne¬
katerih najškodljivejših sadnih zajedavcev sili.

Ministrstvo za poljedelstvo je izdalo baš meseca de¬
cembra leta 1929

Zakon za zatiranje bolezni in škodljivcev, ki predpisuje,
da mora vsak lastnik zemlje, užitkar ali zakupnik obvaro¬
vati škode svoje rastline rastlinskih bolezni in škodljivcev.
Dalje je dolžan, da se ravna v ta namen po predpisih vladnih
in strokovnih organov in ustanov in da na svoje stroške v to
svrho delovne sile na razpolago in obvešča občinska oblastva
o pojavih bolezni na rastlinah in o rastlinskih škodljivcih.
Zakon predpisuje, da mora resnično in verodostojno poro¬
čati o vseh pojavih rastlinskih bolezni. Dalje govori zakon
o dolžnosti državnih strokovnih organov in državnih polje¬
delskih oglednih in kontrolnih postaj glede uničevanja
rastlinskih bolezni in škodljivcev. Občinska oblastva so
dolžna ukreniti vse potrebno za pobijanje bolezni na rast¬
linah in njih škodljivcev. Za pobijanje določenih škodljiv¬
cev se smejo deliti nagrade iz občinskega poljedelskega za¬
klada. Iz istega zaklada se nabavljajo tudi naprave za
pobijanje bolezni na rastlinah in njih škodljivcev. Okrajni
načelnik vodi skupno in obče delo za pobijanje rastlinskih

6

bolezni. Ban je dolžan, da za pobijanje rastlinskih škod¬
ljivcev in bolezni predpiše načine in potrebne ukrepe, da
pazi na to, da se sprejemajo obči preprečevalni ukrepi, zlasti
glede okužen j a semen. V banovo dolžnost spada tudi za¬
tiranje kobilic. Polovico stroškov trpi država, četrtino ba¬
novina, četrtino pa dotična občina. Ministrstvo poljedelstva
je po pravilniku o ukrepih in načinu zatiranja poedinih
bolezni na rastlinstvu in njegovih škodljivcev poolilaščeno,
da prepove uvoz in prevoz semen izvestne kulture in da
nadzira vse delo za zatiranje rastlinskih škodljivcev. Zakon
podrobno našteva vse pravice in dolžnosti ministrstva.

Naposled govori zakon o pritožbah in kaznih. Denarne
kazni gredo v blagajno občinskega poljedelskega zaklada,
odnosno državnega poljedelskega zaklada.

Vendar pa smo prepričani, da vsaj vsi preudarni in za
napredek vneti sadjarji ne bodo čakali, da bi jih kdo silil
k opravilom, ki so pred vsem njim samim v korist, pa tudi
celokupnosti v blagor.

Splošni del.

I. Spoznavanje poškodb in bolezni sadnih rastlin.

Kakor je za zdravnika važno, da pri bolniku dožene
pravi vzrok bolezni, prav tako bi moral sadjar po raznili
znakih dognati, kaj je povzročilo poškodbo ali obolenje na
sadni rastlini. Po taki ugotovitvi je možno določiti pravi
način in pravo sredstvo za zdravljenje, oziroma za bodočo
obrambo. Včasih je poškodba taka, da ji je lahko določiti
vzrok na prvi pogled. Mnogokrat je pa težje dognati, odkod
ta ali oni bolezenski pojav.

Najprej je treba pogledati in presoditi rastlino v c e -
loti.  Količkaj vajeno oko kmalu spozna, je li zdrava ali
boleha. Nato pa je preiskati posamezne organe.

Korenine so sicer skrite v zemlji, vendar pa kmalu
spoznamo, ali so še cele in zdrave. V to svrho zamajamo
deblo ali skušamo rastlino izpuliti. Če se pokaže, da pri
koreninah ni vse v redu, jih odkopljemo pa se bomo izlahka
prepričali, kje je poškodba in kaj jo je prizadejalo.

Po deblu in vejah se nahajajo razne poškodbe in znaki
bolezni, ki jih deloma lahko spoznamo, n. pr. raka, na¬
brekline od krvave uši, pozebe itd. Večkrat pa odmrjejo
vrhovi in cele veje na videz brez vzroka. Tu je treba pa že
več vaje in znanja, pa včasih še ni mogoče dognati bolezni
ali povzročitelja. Prav pogosto odmirajo veje ali njih vršički
zaradi neprikladnih tal, ker so premokra ali prodnata. Po¬
zeba, smolika in pa razne glivične bolezni (monili ja) istotako
povzročajo odmiranje vej.

Na listih je vobče lahko spoznati, odkod poškodba, zlasti
če jo je zakrivila kaka žuželka, n. pr. gosenica ali ušice.
Važno pa je, da doženemo, ali jo je učinila grizoča ali sesa¬
joča žuželka, ker je za vsako drugačno sredstvo za zatiranje.
Tudi glivične bolezni lahko spoznamo. Težje pa je dognati,
katera glivica je bolezen zakrivila. Najhujše take bolezni,
n. pr. fuzikjadij ali krastavec, plesen itd., bi moral poznati
vsak sadjar. Za neštete druge glivične bolezni, ki jih sadjar
ne more sam z gotovostjo spoznati, naj pa išče pojasnila
v zavodih, ki so nalašč v to svrho ustanovljeni ali se poleg
drugega bavijo tudi s tem. V naši banovini opravlja te posle

8

fitopatološki odsek kmetijske poskusne in kontrolne postaje
v Ljubljani.

Dr. Trappmann navaja v svoji knjigi »Schadlingsbe-
kampfung« tele znake, po katerih se poškodbe in bolezni
spoznavajo:

1. Ako rastlina vene,  znači to pomanjkanje vode v
zemlji, ali bolezen v staničevju, ali da gnijejo korenine ali
deblo, ali da so korenine objedene. Tudi zimska pozeba je
lahko vzrok, da začne rastlina veneti, ko je bila sicer videti
zdrava.

2. Ako izpremene listi barvo,  je to znak, da
primanjkuje svetlobe, ali da v zemlji ni dovolj železa, ali
da so nastale motnje v prehrani, ali da so v bližini tvornice,
ki delajo mnogo dima.

3. Ako odmr jejo  posamezni deli rastline, znači to
največkrat kako glivičasto bolezen, ali posledico pozebe,
ali kake žuželke ali posledico vročine in suše.

4. Kak organ spremeni  navadno obliko, n. pr. sesu-
kani listi pričajo o žuželki (sukač), skodrani listi na bre¬
skvah so znak kodre ali kodravosti, pritlikava rast je znak
motnje v prehrani ali kak drug neznan vzrok, droban za-
nikaren sad je znak motnje v prehrani ali poškodbe od kake
žuželke.

5. Ako najdemo na rastlini rane  (oglodana skorja,
luknjice za lubjem ali v lesu, objedeno listje), so znak ži¬
valskih poškodb ali pa posledica elementarnih nezgod, toče,
pozebe, strele, hudobne roke, nesrečnega pripetljaja itd.

6. Ako izločajo iz kože gumo,  smolo, zdriz, je to znak
neredne prebave, in sploh motnje v presnovi.

7. Škodljivci  na rastlinah so vedno znak kake po¬
škodbe (glivičasta prevlaka, gniloba, žuželke, mah, lišaji,
omela).

Za lažji pregled poškodb in bolezni na sadnih rastlinah
delimo povzročitelje v tri skupine. So pa:

a) zajedavci živalskega rodu,  n. pr. voluhar,
zajec, ušice, cvetožer, zavijač in še mnogo drugih;

b) zajedavci rastlinskega rodu,  n. pr. rak,
škrlup, plesen, kodra, monilija, gniloba in še mnogo drugih;

c) nerednosti,  ki jih povzroča zemlja, podnebje,
uime, napačno ravnanje aii pomanjkljiva nega in razne
neprilike, n. pr. slaba rast, starikavost, razne pozebe, toča,
sneg, vihar, požar in še mnogo drugih.

II. Načini obrambe in zatiranja.

Pri novodobni obrambi kulturnih rastlin zojjer zajedavce
jemljemo v poštev posebno tri načine obrambe oziroma za¬
tiran ja, in sicer: posredno zadržujejo škodljivce od kultur-

9

nih rastlin naravna ali biološka obramba in pa
kulturniukrepialiodredbevpridelovanju;
naravnost in neposredno pa jih skušamo zadevati  s teh¬
ničnim zatiranjem. Za ta način pa uporabljamo naj¬
različnejša sredstva, ki jih izvečine nalašč v to svrho po
vsem svetu in v silnih količinah izdeluje obrt.

1. Naravna ali biološka obramba.

V prirodi je sicer vse tako urejeno, da se medsebojno
razmerje med vsemi živimi stvarmi kar samo od sebe urav¬
nava. Nobena žival n. pr. ne bi smela
biti v nevarnosti, da bi zaradi pre¬
moči kake druge propadla, in na¬
sprotno, nobena bi se ne mogla na
stroške druge preveč razmnožiti.

Toda zaradi vedno večjega na¬
predka v kmetijstvu se je naravno
razmerje med nekaterimi živalskimi
razredi izpremenilo enemu v prid,
drugemu v škodo. Kulturne, v na¬
šem primeru sadne rastline gojimo
dandanes v silnih množinah. Pri¬
merjajmo obsežne drevesnice, ki
merijo po mnogo hektarov, nepre¬
gledne ameriške sadne plantaže itd.

Za zajedavce sadnih rastlin je to
jako ugodno, in umevno je samo ob
sebi, da se tudi širijo takisto kakor
se širi kultura. Nasprotno pa je za
njih naravne preganjavce in zati-
ravce, n. pr. ptice pevke, širjenje
kulture neugodno in jih je zaradi Pod. j.

tega vedno manj. Zato ni čuda, ako Valilnica za duplarje,
je moral človek sam vzeti v roke

zatiranje tistih zajedavcev, ki ogražajo njegove pridelke in
ki jim naravni zatiravci niso več kos.

Vendar pa popolnoma le ne smemo prezreti naravnih
pomagačev  pri zatiranju zajedavcev.

Izmed sesavcev bi morali biti deležni posebnega varstva
vsi žužkojedi, kakor netopir, krt, jež, rovka,  med
zvermi pa posebno podlasica,  edina naravna zatiravka
voluharja.

Prav posebno od narave določeni zatiravci žuželk so pa
nekatere ptice pevke,  kakor sinice, taščice, penice itd.
Izmed plezavk so koristni posebno brglez, detal in žolna.
Tudi lastovke, nekatere sove, postovke i. dr. uničijo mnogo
mrčesa.

1

10

Ptice pevke najizdatneje podpiramo, ako jim nudimo
priliko za gnezdenje in razmnoževanje ter jih pozimi ob¬
varujemo lakote. (Valilnice in krmilnice.)

Zelo pospešujemo razplodbo koristnih ptic pevk, ako jih
varujemo njih sovražnikov; to so posebno mačka, pod¬
gana, veverica, srakoper, šoja in vrabec.

2. Kulturni ukrepi.

V novejšem času si jako. prizadevajo, da brez posebnih
sredstev in zgolj z odredbami v pridelovanju odvračajo
preobilen naval škodljivcev, ali da sploh preprečujejo, da
se ne naselijo na kulturnih rastlinah. Že sedaj so dosegli
lepe uspehe, ki bodo pa čimdalje večji, ko bodo čimbolj
upoštevali zlasti takele kulturne ukrepe:

a) Preskrbujmo sadnim rastlinam n a j u g o d n e j š e
prilike za rast in rodovitnost!  Umevno je samo
ob sebi, da bo, čim bolje se rastlina počuti, tem bolj zdrava
in se tem uspešneje ustavljala raznim nepovabljenim
gostom in tem laže prenesla tudi kako poškodbo. Tu mo¬
ramo posebno poudarjati važnost podnebja, lege in
zemlje.  V prikladnem podnebju, v ugodni legi in dobri,
rodovitni zemlji bosta rast in zdravje vsake rastline izvrstna
in boj z zajedavci lahek ali vsaj mnogo uspešnejši nego v
nasprotnih prilikah.

b) Drugo prav tako ali pa še važnejše sredstvo za od¬
vračanje škodljivcev je primerna nega  sadnih rastlin.
Iz istega vzroka, kakor je omenjeno v prejšnjem odstavku,
se dobro negovana, to je dobro obdelovana in gnojena,
torej dobro rejena rastlina neprimerno bolje upira škod¬
ljivcem nego zanemarjena, mršava.

c) Izvrstno kulturno sredstvo v boju s škodljivci sta
naposled tudi izbirainvzgojaman j občutljivih
sort.  Najlepši zgled takega kulturnega ukrepa je uvedba
ameriških trt za podlago našim žlahtnim trtam. Ž njo smo
popolnoma premagali trtno ušico, ki bi bila sicer docela
ugonobila vinogradništvo. V sadjarstvu sicer nimamo tako
odpornih sort, ki bi jih n. pr. ne maral voluhar, zavijač ali
cvetožer. Vendar pa so skušnje pokazale, da so nekatere
sorte sadnim zajedavcem živalskega rodu mnogo bolj pri¬
ljubljene nego drugim. Posebno velika je pa razlika glede
občutljivosti za glivične zajedavce. Imamo sorte, ki jih pri
nas sploh ne moremo gojiti, ker so preveč nagnjene k škr-
lupu ali fuzikladiju, n. pr. beli zimski kalvil in še mnogo
drugih. Nekatere sorte so posebno rade rakave, drugih se
takoj prime plesen itd. So pa tudi sorte, ki se jih bolezni
sploh ne primejo, ali le redkokdaj in neznatno. Umevno je,
da bomo izbirali le manj občutljive.

11

Kulturni ukrepi v varstvu sadnih rastlin so jako važni
in jih je treba upoštevati pri oskrbovanju starih sadovnja¬
kov in posebno še pri zasajanju novih nasadov.

3. Tehnično zatiranje.

Pri teh ogromnih množinah kulturnih rastlin, ki jih
dandanes gojimo, so se njih zajedavci tako silno razmnožili,
da vsi kulturni ukrepi, če bi jih izvajali še tako strogo in
natančno skupaj z naravnimi zatiravci, niti izdaleka ne
zadostujejo, da bi zajedavce na rastlinah količkaj omejili.
Zalo je neogibno potrebno, da človek sam neposredno in
s primernimi sredstvi priskoči na pomoč. Ta neposredni
način zatiranja škodljivcev imenujemo tehnično za¬
tiranje.

Ta način zatiranja zajedavcev je dandanes skoro v vseh
panogah kmetijstva prav tako važno in potrebno opravilo
kakor druga dela. Y kaki panogi brez popolnoma določenega
tehničnega zatiranja ne bi dosegli sploh nikakega pridelka,
n. pr. v vinarstvu.

V drugih sta pa množina in kakovost pridelka bolj ali
manj zavisni od tega, kako smo škodljivce na ta (tehnični)
način zatirali.

Tehnično zatiranje zajedavcev izvajamo vobče na dva
načina, in sicer s fizikalnimi in s kemičnimi
sredstvi.

Tehnično zatiranje s fizikalnimi sredstvi.

Mehanično zatiranje  izvršujemo tako, da škod¬
ljivca zmečkamo z rokami, da ga pohodimo, ali ubijemo
s kakim orodjem, zmastimo s čopičem itd. To je najstarejši
način zatiranja škodljivcev, ki ga izvajajo sadjarji še dan¬
danes pri večjih škodljivcih, in pa povsod, kjer še ni znan
kak drug boljši in uspešnejši način.

Odvračanje.  Včasih škodljivca ne moremo ali pa
ne smemo ubiti, zato mu pa zabranimo, da ne more do
rastline, ki bi jo sicer poškodoval. Zajce n. pr. odvrnemo
od jablan, ako jim zavijemo deblo, voluharje od korenin, ako
jih posadimo v mrežo, dragocene plodove zavijamo, da jih
ne načno ose in sršeni itd. Ta način ni kaj izdaten, ker
škodljivca ne pokončamo, ampak samo odvrnemo. Jasno je,
da gre pač drugam, kjer najde rastline nezavarovane.

P o b i r a n j e. Gosenična gnezda, posamezne gosenice,
hrošče in razne druge zajedavce obiramo ali pobiramo in
potem na ta ali oni način'uničimo. Pobiranje črvivega in
gnilega sadja spada tudi sem.

Lov.  Razne večje zajedavce pa tudi nekatere žuželke
lovimo v pasti in razne druge nastave. Voluharja streljamo,

12

mramorje lovimo v lonce, nočne metulje v lončke z lučjo,
ose, sršene v lonce z vabo itd.

Zbiranj e z vročino.  Gosenična gnezda sežigamo.
Z ognjem uničujemo lubadarje in zavrtače, dalje sežigamo
trebež, ko snažimo sadno drevje, listje, in razne druge
predmete, kjer bi utegnili biti skriti zajedavci. Ogenj je
najbolj zanesljivo sredstvo za temeljito zatiranje škodljiv¬
cev. Le žal, da ga moremo malokje uporabljati.

Za mraz  so pa vsi zajedavci tako neobčutljivi, da je
vsako zatiranje z nizkimi stopinjami toplote skoro izključeno.
Zimi 1. 1927/28 in 1928/29 sta bili izredno hudi, pa zajedavcem
nista napravili posebne škode. So pač vobče jako dobro za¬
varovani proti mrazu. Mnogi si poiščejo pa tudi zatišja in
skrivališča, da jim more zima še manj do živega.

Tehnično zatiranje s kemičnimi sredstvi.

Največjega pomena za tehnično zatiranje škodljivcev
so pa kemična sredstva.  To so snovi, s katerimi
hočemo škodljivca naravnost pokončati ali vsaj ostrašiti.
da odneha od svoje namere. Z njimi tudi preprečujemo
razvoj glivic, ki povzročajo bolezni na rastlinah.

Kemična sredstva uporabljajo dandanes v tako ogromnih
množinah, da nepoučen človek ne more verjeti, kako je to
mogoče. Samo modre galice in žvepla v to svrho porabijo
na svetu več tisoč vagonov na leto. Koliko je pa še drugih
sredstev, ki jih proizvajajo neštete tovarne v množinah na
stotine in stotine vagonov!

Ker je ta način zatiranja sadnih zajedavcev najbolj
izdaten in zanesljiv in neogibno potreben, ne bo odveč, ako
mu posvetimo nekoliko več prostora in vsaj v glavnih obrisih
opišemo najbolj znana in preizkušena kemična sredstva.

Navadno so sestavljena iz več snovi. Temeljna ali glavna
snov je večinoma strup,  razredčen ali vezan s kako drugo
pomožno sestavino, n. pr. z vodo. Največkrat uporabljamo
ta sredstva tekoča, mnogokrat pa tudi v obliki prahu ali
celo plina.

Kako posamezna sredstva učinkujejo na škodljivce, je
kaj različno in večkrat zelo zapleteno.

Pri živalskih zajedavcih delujejo navadno na dihala
ali na prebavila ali na živčevje.  Pri glivičnih za¬
jedavcih pa hočemo z njimi preprečiti,  da bi trosi ne
izkalili, ali pa zabraniti nadaljnje prodiranje podgobja v
rastlinsko staničje.

Kemična sredstva za zatiranje škodljivcev morajo biti
taka, da niso nevarna človeku in koristnim, zlasti domačim
živalim. Dalje ne smejo škodovati rastlinam, s katerimi
prihajajo v dotiko. Izbirati je vedno taka, ki so na vse strani

13

preskušena in zanesljiva in od odgovornih činiteljev pri¬
poročena. Ugoden učinek je pričakovati le tedaj, ako jih
uporabljamo v pravilni sestavi in ob pravem
času.  Biti morajo tudi toliko poceni, da se delo in stroški
izplačajo.

Kemična sredstva za zatiranje škodljivcev na sadnih
rastlinah so: škropila, prašila, trosila, mazila,
potopila, plini, strupene vabe in strašila.

a) Škropila.

Najvažnejša kemična sredstva za zatiranje škodljivcev
na vseh naših kulturnih rastlinah so škropila;  to so
one tekočine, ki jih s posebnimi pripravami, z brizgalkami,
pršilkami razbrizgavamo ali škropimo po zajedavcih, oziroma

Pod.  2.  Ročni razpršilnik Ideal LB.

po rastlinah. Temeljna snov (strup) v teh tekočinah je ali
popolnoma raztopljena v vodi (raztopina) ali pa je vodi le
primešana, da v njej plava (brozga). Včasih je v raztopinah
in brozgah po več temeljnih (strupenih) snovi, da se med
seboj izpopolnjujejo oziroma zato, da z enim škropljenjem
zadenemo razne škodljivce.

S škropili škodljivce morimo, ko so se že pojavili na
rastlini, ali pa z njimi preprečujemo, da se na rastlini ne
morejo naseliti.

Nekatera škropila morajo biti tako sestavljena, da tvo¬
rijo po podlagi, kamor jih razpršimo (listih i. dr.) goste
drobne kapljice, ki se ne smejo strniti v celoto, ker bi sicer
tekle z listov. Druga morajo biti pa taka, da se čim bolje
razlezejo na podlagi in čim tesneje omočijo rastlino in se
od vseh strani oprimejo škodljivca.

Pri brozgah je dalje važno, da glavne snovi, ki so pri¬
mešane tekočini (vodi), tudi res enakomerno razdeljeno
plavajo v njej in se ne usedejo prehitro na dno, sicer bi bilo
treba tako škropilo med brizganjem vedno mešati. Naposled
je važno za vsako škropilo, da se čim bolje prime po rast¬
linah, ki jih popršimo z njim. Navadno se tvori na obrizganih
rastlinah, ko se voda posuši, tenka prevlaka, ki mora biti

14

v vodi čim manj raztopljiva, da je prehitro ne izpere dež.
To velja posebno za razne brozge, ki jih uporabljamo, da
preprečimo zlasti bolezni na listih.

Kakor je bilo že na kratko omenjeno, uporabljamo
raztopine za pokončevanje živalskih škodljivcev, n. pr. raz¬
topino arborina, ali tobačnega izvlečka na ta način, da jih
brizgamo s krepkim curkom po rastlinah ali njenih delih,
ki naj jih kolikor mogoče temeljito zmočimo od vseh strani.
Drugače pa škropimo brozge, s katerimi hočemo preprečiti
bolezni. Te moramo razbrizgavati pa z velikim pritiskom
skozi najtanjše razpršilnike, tako da tekočino razpršimo
v rahlo meglico, ki se v obliki najdrobnejših kapljic uleže
po rastlini, ne da bi se strnila v večje kapljice ali celo tekla
od rastline.

Iz povedanega izhaja, da moremo škropila uspešno upo¬
rabljati le s primernimi pršilkami, razpršilniki
ali škropilnicami.  Te priprave so tudi pri nas dan¬
danes že splošno znane. V vinorodnih krajih jih uporabljajo
že čez 40 let. V sili lahko pri sadnem drevju uporabljamo
iste razpršilnike kakor za vinsko trto. Vendar pa delujejo
s premajhnim pritiskom in pri količkaj večjih drevesih ne
moremo s škropilom do vrha. Za sadno drevje izdelujejo
močnejše škropilnice v najrazličnejših sostavih, vse pa s huj¬
šim pritiskom. Pritlično drevje obrizgavamo lahko z majhno
ročno pršilko  (n. pr. »Ideal« L.B.) ali z navadno na-
hrbtno škropilnico.  Za visokodebelno, zlasti starejše
drevje, je treba pa že boljše priprave, ki nese več metrov
na visoko in ji cev po potrebi lahko podaljšamo. Dobro so
se obnesle in so povsod v rabi samodelne (avtoma¬
tične) škropilnice,  ki jih pred uporabo načrpamo
z zrakom, potem pa delujejo same, tako da delavec z obema
rokama vodi razpršilnik in se vzpenja s škropilnico na hrbtu
lahko tudi po lestvi.

Za obširnejše nasade in za društva so jako priporočljive
prevozne škropilnice,  ki drže po sto litrov škropila
ali še več. V novejšem času so začeli izdelovati tudi mo¬
torne brizgalke,  ki so razširjene zlasti v Ameriki.
Rabiti so jih začeli pa tudi že v Evropi, zlasti po naprednih
državah, kjer je sadjarstvo zelo razvito.

Navadne nahrbtne brizgalke izdelujejo že pri nas, n. pr.
»Kovina« v Mariboru i. dr. Večje samodelne, prevozne in
motorne pa moramo naročati iz inozemstva (Nechvile, Du¬
naj, Holder-Metzingen, Platz, Ludwigshafen, Nemčija).

Dobra brizgalka je neogibno potrebno orodje v na¬
prednem sadjarstvu. Brez take priprave je zanesljivo in
uspešno zatiranje sadnih škodljivcev nemogoče.

Škropila prirejamo navadno doma sami tako, da dotično
strupeno snov  ali več snovi v natančno določenem

15

razmerju raztopimo v vodi. Snovi pa, ki so potrebne za
pripravo škropil, izdeluje industrija, in sicer v toliki izbiri,
da je preprostemu sadjarju skoro nemogoče zadeti pravo.
Ameriški farmerji, ki potrebujejo na stotine hektolitrov
škropila, naročajo samo sirovine in izdelujejo škropila sami.
Pri naših prilikah in razmeroma majhni uporabi bomo
segali pa seveda vobče rajši po industrijskih proizvodih. Tu
naj pa še enkrat poudar jamo, da bomo kupovali in uporab¬
ljali le take snovi, ki so do dobra preskušene in kijih
z merodajnih mest priporočajo.

V naslednjem sestavku
naštete in opisane snovi za
škropila so vse preskušene
in po vsem svetu že mnogo
let v rabi.

Škropila z nikotinom.

To škropilo je pri nas
najbolj znano in povsod že
v rabi, ker je že od nekdaj
v to svrho vprometu izdelek
monopolske uprave z ime¬
nom tobačniizvleček,
ki ima okoli 3 %  nikotina.

Za uspešno škropilo ga pri¬
pravljamo navadno z ma¬
ža v i m m i 1 o m takole: V
91 vode raztopimo 20 do
30 dkg tobačnega izvlečka;
vil vrele vode pa. raz¬
močimo 20 dkg mazavega mila. Ko je oboje popolnoma raz¬
topljeno, zlijemo raztopino skupaj in imamo 10 1 gotovega
škropila za zatiranje listnih uši, gosenic, moljev, stenic itd.

Za krvavo uš vzamemo na 101 vode 60 dkg tobačnega
izvlečka in 50 dkg mazavega mila. Škropilu prilijemo na¬
zadnje še pol litra denaturiranega vinskega cveta (špirita).

Škropilo z nikotinom in milom je posebno uspešno pri
zatiranju sesajočih žuželk (sesačev). Za grizljive žuželke
(objedače) uporabljajo v novejšem času rajši arzenikova
škropila. Škropila iz tobačnega izvlečka učinkujejo naj¬
hitreje ob lepem, suhem vremenu.

Nikotinova škropila pripravl jamo vedno z mazavim mi¬
lom, ki deluje na dihala in na živce žuželk, s katerimi pri¬
haja v dotiko. Brez dodatka mazavega .mila je učinek to¬
bačnega izvlečka slab. To škropilo hitro izpere dež, zato
kot sredstvo za grizljive žuželke ni kaj prida.

Škropilo iz tobačnega izvlečka je treba prirediti prav
natančno po predpisu, sicer lahko osmodi nežno listje.

Pod.  3.  Večji ročni razpršil n ik
tvrdke K. Platz, Ludwigshafen a. R.

16

Kvasija.

Les od braziljskega kvasijevega drevesa (quassia amara)
ima v sebi neko grenko strupeno snov, kvasiin, ki se je
dobro obnesla pri zatiranju listne ušice in drugih žuželk.
Kvasijevo škropilo naredimo takole: V 2 1 vode namakamo
24 ur okoli 20 dkg kvasijevih treščic (naprodaj so v dro¬
gerijah), potem jih na isti vodi prevremo in pustimo še 24 ur
v isti vodi. Nazadnje dodamo odcedku še 8 1 vode in 30 dkg
v pol litra vrele vode raztopljenega mazavega mila.

Kvasijevo škropilo učinkuje bolj počasi in je tudi manj
učinkovito nego nikotinovo. Dandanes ga bolj in bolj opu¬
ščajo tudi zaradi tega, ker je priprava precej nerodna in
dolgotrajna.

Milo.

Milo  je važna snov v tehničnem zatiranju rastlinskih
škodljivcev. Pri nas ga uporabljamo izvečine kot pomožno
snov pri sestavi raznih škropil. Pa tudi kot samostojno sred¬
stvo je milo uporabno za uničevanje raznih živalskih zaje¬
davcev, ker jako učinkovito deluje na nekatere organe.

V našo svrho pa ni uporabno vsako milo. Kot insek¬
ticid  (sredstvo za pokončevanje žuželk) je pa uporabno
natrijevo, zlasti pa kalijevo milo, ker je v vodi lahko raztopno
(mazavo milo). Ameriški farmerji, ki porabljajo ogromne
množine mila za zatiranje škodljivcev, ga delajo doma iz
cenenega ribjega olja.

Rudninska olja.

Le-sem spadajo predvsem petrolej in pa t e r o v a
olja,  ki jih pridobivajo v velikih množinah pri proizva¬
janju svetilnega plina iz premoga. Izpočetka so poskušali
uporabljati čista olja; to pa se ni obneslo. Šele pozneje so
začeli mešati olja z vodo s pomočjo mila in raznih drugih
dodatkov.

Na ta način sta nastala petrolejeva emulzija
in drevesni karbolinej.

Petrolejevo emulzijo, ki so jo uporabljali zlasti za za¬
tiranje krvave ušice' so povečini opustili, ker dosežemo z
drevesnim karbolinejem isti, če ne boljši učinek.

Izdelki  iz  te  r o v i h olj  (drevesni karbolinej) so
dandanes skoro najvažnejša in najbolj razširjena sredstva
za zatiranje živalskih zajedavcev na sadnih rastlinah. Ame¬
riški sadjarji jih izdelujejo doma, ker porabijo silne mno¬
žine teh škropil v svojih prostranih nasadih. V malem pa to
ne kaže. Zato pri nas vse te snovi kupujemo. Izdelujejo jih
na veliko v tvornicah. Za naše razmere je najvažnejši dre¬
vesni karbolinej z imenom arborin,  ki ga izdeluje
Chemotechna v Ljubljani. To je temnorjava tekočina, ki

17

ima pri 15° C okoli 1.04 gostote. Vsakdo, ki je dobil sredstvo
prvikrat v roke, je gotovo opazil, da diši po teru in da je na
videz kakor karbolinej. Zelo pa bi se motil, kdor bi mislil,
da je zaradi tega za pokončevanje škodljivcev na drevju
sposoben tudi navadni karbolinej, ki ga uporabljamo za
konserviranje lesa. Ako bi z njim brizgali in mazali drevje,
bi seveda uničili škodljivce, toda z njimi vred tudi rastlino.

Veliko razliko med karbo-
linejem in arborinom bomo
spoznali že v ponašanju teh
dveh sredstev napramvodi.

Če vlijemo navadni karbo¬
linej v vodo in še tako
močno mešamo, se bo, če
zmes zopet par minut stoji
pri miru, karbolinej usedel
deloma na dno, deloma pa
bo plaval na vrhu, voda pa
bo ostala bistra. Pravimo,
da se karboline j v vodi ne
topi. Ako pa vlijemo v vodo
a r b o r i n in mešamo, do¬
bimo sivobelo, mleku po¬
dobno tekočino — emul¬
zijo.  Edino tak izdelek je
sposoben za pokončevanje
mrčesa, čepravtvorba emul¬
zije same še ni nikako jam¬
stvo za to, da bo izdelek
tudi zanesljivo učinkoval.

Arborin je sestavljen
iz dveh kemično popolnoma
različnih sirovin, in sicer iz
t e r o v i h o 1 j in pa iz po¬
sebnih m i 1. Kar se tiče
prve skupine, je treba pripomniti, da pridobivamo terova
olja, ki so sposobna za izdelavo arborina, pred vsem iz tera
črnega premoga, ki nastane pri takozvani razkrajni desti¬
laciji (prekapanju) premoga v plinarnah in koksarnah.

Terova olja, ki jih rabimo za fabrikacijo arborina, imajo
v sebi razne snovi (antiparasitika), ki uničujejo zajedavce
na rastlinah.

Pod.  4.  Samodelna nahrbtna
škropi] niča tvrdke K. Platz,
Ludwigshafen a. R.

Učinek teh snovi se znatno ojači pri kombinaciji terovih
olj z drugo bistveno sestavino arborina, to je z milom.

Za arborin je potrebno posebne vrste milo, ki se v te-
rovem olju lahko topi in ki tako povzroča, da se v vodi
prvotno neraztopno terovo olje topi, oziroma razdeli v naj-
2 Zajedavci.

IB

manjše delce, t. j. emulgira. Končno mora imeti vodena raz¬
topina — emulzija — arborina še to lastnost, da se drevesne
kože dobro oprime, kar morajo pri izdelavi mila tudi upo¬
števati.

Arborin se skoro nikdar ne rabi čist, ampak vedno raz¬
topljen v vodi in sicer v 6, 10, 20 %, izjemoma tudi do 30 %
ali celo do 50 %  raztopini.

Z arborinom obdelavamo drevje na dva načina in sicer,
da ga mažemo  po deblu in debelejših vejah, ali ga pa
brizgamo  po vsem drevesu tako v živo, da zmočimo z
njim od vseh strani vse dele drevesnega vrha. Brizgati
smemo le toliko časa, dokler je drevje golo in se brstje še
ni jelo razprezati. Debla in veje pa lahko mažemo z njim
kadarkoli, torej tudi poleti.

Za mazanje  vzemimo vobče od 15 do 20 % raztopino
(na 1 kg arborina 6 do 4 litre vode)! Pri drevju pečkastega
plemena (jablan in hrušk) z zelo starikavo kožo gremo lahko
celo na 25 do 30 %  (na 1 kg arborina samo 3 do 2 litra vode).
Pri zdravljenju raka na jablanah je koristno, ako vzamemo
celo 50 %  raztopino (na 1 kg arborina samo 1 liter vode).

Za brizgan  jev  dobi, ko drevje počiva (od novembra
do marca), je priporočljiva za pečkasto pleme  10%
raztopina (na 1 kg arborina 9 litrov vode), zakoščičasto
pleme,  ki je bolj občutljivo, pa zadostuje 6 do 8 % raz¬
topina (na 1 kg arborina 15 do 12 litrov vode). Breskve so
najbolj občutljive in naj se ne brizgajo z več nego s 6 %
raztopino.

Pri brizganju ravnaj po tehle pravilih:

1. Za brizganje si oskrbi dobro brizgalno,  ki deluje
z velikim pritiskom!

2. Brizgaj, ko drevje počiva!

3. Brizgaj tako, da temeljito zadeneš vrhove od vseh
strani!  Posebno pozornost obračaj na končne veje! Špa-
lirno drevje pred brizganjem odveži! Brizgaj tudi stene!

4. Brizgaj leoblepemvremenu,  nikdar ne v dež j u

5. Najprej drevje osnaži,  razredči vrh, kolikor je po¬
trebno, odrgni deblo in veje, potem šele brizgaj z arborinom!

6. Brizgaj, če le mogoče, dvakrat  : prvič v pozni je¬
seni, drugič v rani pomladi!

7. Ne brizgaj, ko se začne odpirati  brstje!

8. Za uspešno brizganje je skozi vso zimo in pomlad
povprečno komaj 30 dni ugodnih.  Zato ne odlašaj tesra
dela na pomlad!

9. Uporabljaj za raztapljanje po možnosti deževnico!
Če jemlješ za raztapljanje arborina trdo studenčnico, moraš
raztopino med uporabo večkrat premešati.

19

Z arborinom pokončamo: Krvave ušice  na jablanah,
jajčeca listnih ušic  na vseh sadnih plemenih in
drugih vrtnih rastlinah, b o 1 š i c e na jablanah in hruškah,
kaparje  na vseh sadnih plemenih, zlasti pa na češpljah,
slivah in na vinski trti; zimskega pedica  na črešnjah
in na drugih sadnih plemenih, jabolčnega in hru¬
škovega cvetožera,  jablanovega, hruškovega in druge
zavijače,  ki prezimuje jo po deblu in vejah, malino¬
vega in ribezovega molja, listne zavrtače.
svetlega in raskavega likarja, vrtnega  in
razne druge zavrtače, jabolčnega sklenokrilca,

Pod.  5.  Manjša samotežna prevozna škropilnica
tvrdke K. Platz, Liuhvigsliafen a. R.

r de čega pajka, kosmul jnega pedica,  m o n i -
1 i j o na marelicah in črešnjah, ameriško plesen  na
kosmulji, mah in lišaje.

Bakrena škropila.

Bake  r je že davno znan strup, zlasti za nekatere gli-
vičaste zajedavce. Lahko rečemo, da se nobenega sredstva
vsaj v Evropi ne porabi toliko, kakor baš bakrenega škro¬
pila. V Nemčiji so n. pr. 1.1914 porabili 700 vagonov modre
galice. V poštev se jemlje le v vodi raztopljivi bakreni sul¬
fat ali kakor navadno pravimo modra galica. Sama raz¬
topina modre galice pa ni uporabna za naše namene, ker bi
jo dež prehitro izpral in pa ker bi kislina, ki je v njej,
oškodovala, opalila nežne rastlinske dele, zlasti liste. Zato
raztopini modre galice dodamo nekoliko apna, ki veže
(nevtralizira) kislino. Na ta način pripravljenemu škropilu
pravimo bakreno-apnena ali bordoška brozga.

Navodilo, kako pripravimo 100 1 1 % bakreno-apnene
brozge: Pripravi dva lesena čebra! Eden naj drži nekaj nad

2 *

20

50, drugi pa nekoliko nad 100 1. V manjšo posodo nalij 50 1
vode in raztopi v njej 1 kg modre galice. Ker se galica
precej počasi raztaplja, priporočajo, da jo denemo v redko
vrečo in jo čez noč obesimo toliko globoko v vodo, da se
skrije pod površje. V drugem čebru, ki drži nad 100 1, pa
počasi ugasi in potem s 50 1 vode razredči J / 2  kg živega apna.
Namesto živega apna vzameš lahko tudi gašeno apno, ki ga
je treba pa 1*2 do l - 5 kg. Šele tik preden začneš škropiti,
vlij raztopino modre galice počasi v apneno vodo (ne na¬
robe) in med vlivanjem dobro mešaj. Da bomo popolnoma
varni glede kisline, preskusimo brozgo pred uporabo s fe-
nolftaleinovim papirjem. Ako ta papir pordeči, je dovolj
apna v brozgi. Bakreno-apnena brozga je učinkovita le tedaj,
ako jo sproti porabimo. Če stoji le dva dni, se že naredi kalež
in brozga je nerabna. Ako hočemo stanovitnost podaljšati
za nekaj dni, dodajmo na 100 1 10 dkg sladkorja ali pa liter
mleka. Pred uporabo je treba brozgo precediti skozi gosto
sito, da se ne maše razpršilniki.

Bakreno-apnena brozga utegne ožgati listje le tedaj,
ako je ostalo v njej kaj proste kisline, ali pa, če bi jo pri¬
pravljali tako, da bi zlili apneno vodo v raztopino galice
namesto narobe. Zato je pa važno, da jo pred uporabo pre¬
skusimo (s fenolftaleinovim papirjem). Koreninam je brozga
tudi jako škodljiva. Paziti je torej pri škropljenju, da se ne
poceja po deblu v zemljo.

Z bakreno-apneno brozgo ne zdravimo bolezni, ampak
jih samo preprečujemo.  Posebno izvrstno učinkuje
kot obrambno sredstvo pri peronospori na vinski trti, pri
škrlupu na jablanah, hruškah in črešnjah, pri kodri na
breskvah, pri luknjičavosti na listih koščičastega sadnega
drevja, pri padavosti listja na Ivanovem grozdjiču in ko¬
smulji in še pri nekaterih drugih boleznih sadnih rastlin,
kakor je to pri dotičnih boleznih v posebnem delu označeno.

Na živalske zajedavce je bakreno-apnena brozga brez
učinka. Kvečjemu bi jo bilo smatrati za strašilno sredstvo
za bolšice in nekatere grizljive žuželke, n. pr. gosenice,
hrošče.

Namesto apna uporabljajo včasih tudi sodo za raz-
kisanje kisline v bakreni raztopini. Vendar pa ima apno
nekatere prednosti pred sodo,* zlasti v sadjarstvu. Zaradi
tega bi bilo navodilo o pripravi s sodo odveč. Poskušali so
še razna druga bakrena škropila, pa nobeno ne more iz¬
podriniti navadne bakreno-apnene brozge. Nosprasen in
Nosperit  od tvrdke I. G. Farbenindustrie A.-G. Hochst
am Main so tudi bakrena škropila, ki se istotako dobro
obnesejo zlasti v sadjarstvu.

21

Žveplena škropila.

Žveplo je v boju z zajedavci že dokaj let dobro znano
obrambno sredstvo. Izprva so žveplo uporabljali samo drobno
zmleto. Pozneje so narejali žvepleno škropilo tako, da so
v prah zdrobljeno žveplo vmešali v vodo. Leta 1883 pa je
Američan Kenrick poskusil kuhati žveplo z živim apnom
in posrečilo se mu je, da je na ta način dobil prav učinkovito
sredstvo, ki ga je imenoval žvepleno-apneno brozgo.

Pri nas to škropilo doslej še ni prišlo do veljave, dasi
ga izdelujejo tudi v Jugoslaviji.

Pod.  6.  Manjša motorna škropilnica za sadno drevje
tvrdke K. Platz, Ludwigskafen a. R.

V Ameriki je žvepleno-apnena brozga jako razširjena.
Aeliki farmerji jo pripravljajo sami, ker je potrebujejo
na tisoče litrov. S tem škropilom obdelavajo drevje pozimi
in spomladi, dokler je golo, pa tudi poleti.

Pred uporabo je treba temel jno brozgo, kakršno dobimo
iz tovarne, razredčiti z vodo. Za zimsko škropljenje vza¬
memo na liter temeljne tekočine 2 do 5 litrov, za poletno
uporabo pa 35 litrov vode.

Za žveplo so posebno občutljive glivice, ki povzročajo
razne plesni na rastlinah (jabolčna, rožna plesen, oidij,
kodra, mah, lišaji itd.). Med živalskimi zajedavci jih je pa
tudi precej, ki se dado zatirati z žveplenim škropilom, kakor
kaparji, bolšice, krvave ušice, grinje i. dr.

Žveplenih škropil je še več vrst, kakor n. pr. koloidalno
žveplo, sulikol. Toda za naše razmere jih ne jemljemo toliko
v poštev.

22

Arzenikova škropila.

Že v 18. stoletju so jeli uporabljati za zatiranje škod¬
ljivcev snovi, ki so imele v sebi arzenik (mišjico). ¥ novejši
dobi je pa uporaba vedno večja in dandanes prištevamo
arzenikove izdelke med najvažnejše snovi za zatiranje ži¬
valskih zajedavcev na sadnem drevju. Žal, da uporaba tega
sredstva pri nas še ni prišla do veljave. Brez dvoma se ga
bomo pa morali prej ali slej oprijeti tudi mi, če bomo hoteli
pridelati lepo, čisto sadje, brez piškavcev.

Kako ogromne množine arzenikovih izdelkov porabijo
v Ameriki, posnamemo lahko iz tega, da porabijo v te svrhe
na leto 15.000 ton (1500 vagonov) samega arzenika.

Arzenikovih spojin, ki so v rabi kot insekticidi (morivci
žuželk) same zase ali kot primes k drugim škropilom, je
jako mnogo. Najvažnejše je takozvano švajnfurtsko
zelenilo  (bakreno - arzenikova spojina). Posamezne to¬
varne, ki izdelujejo to snov, so ji dale posebna imena (zele¬
nilo urania, zelenilo silesia, zelenilo fructus itd.). V bistvu
so pa enake. Švajnfurtsko zelenilo je jako nevarno za zelene
liste, ker jih opali, zato ga ne smemo uporabljati samega.
Dodati je treba škropilu primerno količino živega apna, in
sicer vzamemo za 100 1 brozge: za breskve 60 g zelenila in
450 g apna, za hruške 80 g zelenila in 500 g apna, za jabolka
100—120 g zelenila in 700 g ždvega apna. Ugašenega apna je
treba trikrat toliko. Najprej vzamemo malo vode in zme¬
šamo v njej zelenilo in apno, da dobimo kašnato zmes, ki ji
nazadnje dolijemo toliko vode, da je vsega skupaj 100 1.

Švajnfurtsko zelenilo se dobro sponaša tudi kot pri¬
mes k bakreno-apneni brozgi, da z enim delom zatiramo
glivične in živalske zajedavce. Sto litrov tega sestavljenega
škropila napravimo na ta način, da raztopimo v 50 1 vode
1 kg modre galice in to raztopino, počasi jo dobro meša je,
vlijemo v raztopino 120—200 g zelenila in 15 do 2'5 kg
živega apna v 50 litrih vode.

Če fenolftaleinov papir ne pordeči, moramo škropilu
dodati še apna.

Švajnfurtskega zelenila ne smemo pridevati žvepleno-
apneni brozgi.

Ameriški sadjarji rabijo že od 1. 1890 svinčeno-arzeni-
kovo spojino, svinčeni arzeniat,  ki je za listje manj
nevaren nego bakreno-arzenikova spojina, toda učinkuje
pa 5 do 6 krat slabše.

Razen navedenih dveh je še dolga vrsta raznih arzeni¬
kovih spojin, ki se dado s pridom uporabljati za zatiranje
škodljivcev, vendar pa nobeno ni prišlo do take veljave
kakor baš bakreno - arzenikova in svinčeno - arzenikova
spojina.

23

Že na strani 20 imenovani nosprasen  je tudi arzeni-
kovo škropilo s takim učinkom kakor navadna bakreno-
apnena brozga, ki ji primešamo kakega zelenila (glej str. 22).

Le-sem spada tudi a r s o k o 1 (koloidalni arzen).

Arzenik je strup, ki učinkuje v želodcu. Zato rabimo
arzenikova škropila v boju z grizljivimi žuželkami, kakor
so pred vsem gosenice: zavijačeva, pedičeva in razne druge.

Ker je arzenik hud strup tudi za vse druge živali in
človeka, je treba pri uporabi posebne previdnosti.

Pod.7. V elika avto motor na škropilnica za sad no drevje
tvrdke K. Platz, Ludwigshafen a. R.

Razna škropila.

Le-tu omenjamo edinole apno,  ki ga tu in tam uporab¬
ljajo kot samostojno sredstvo za zatiranje škodljivcev na
sadnem drevju. Ne sme se sicer trditi, da bi bilo gašeno
apno zbog svoje jedkosti v obliki močnega beleža brez
učinka na živalske zajedavce, ki jih zadene, na mah in
lišaje, vendar pa ta učinek ni dovolj močan in zanesljiv.
Najbolj učinkovito apneno škropilo dobimo, ako počasi
ugasimo živo apno in ga potem primerno razredčimo z vodo.
Apno tudi ugodno učinkuje s svojo belo barvo, ki brani,
da se debla ob solnčnih ranih spomladnih dneh preveč ne
razgrejejo. Pobeljena debla so precej varna proti pozebi.

Važnejše kot samostojno sredstvo je apno kot pomožna
snov pri napravi raznih škropil, kakor je razvidno iz prej¬
šnjih poglavij.

24

Sestavljena (kombinirana) škropila.

Že prej je bilo omenjeno, da se dado nekatere snovi
s pridom primešati drugim, da dobimo sestavljena
škropila,  n. pr. bakreno-apnena brozga in arzenikovo
zelenilo, ali tobačni izvleček in mazavo milo itd. Iz sledeče
razpredelnice je razvidno, katero snov lahko uporabljamo
v zvezi z drugo, in katerih ne smemo mešati, oziroma me¬
šanje ni priporočljivo.

Združimo lahko takole:
z bakreno-apneno brozgo:

svinčeni arzeniat, švajnfurtsko zelenilo, nikotin, žve-
pleno-apneno brozgo, žveplo;
z žv e p 1 e n o - ap n e n o brozgo:

nevtralni svinčeni arzeniat, apneni arzeniat, nikotin,
bakreno-apneno brozgo;

z oljnatimi emulzijami  (n. pr. z arborinom, s pe-
trolejevo emulzijo):

žveplo, nevtralni svinčeni arzeniat;
s švajnfurtskim zelenilom:

bakreno-apneno brozgo, nikotin, žveplo.

Takele sestave pa niso priporočljive:
bakreno-apnena brozga

z milom, z oljnatimi emulzijami (z arborinom, petro-
lejevo emulzijo);
žvepleno-apnenabrozga

s švajnfurtskim zelenilom, z oljnatimi emulzijami (z ar¬
borinom, petrolejevo emulzijo), z milom;
oljnate emulzije  (arborin, petrolejeva emulzija)

z žvepleno-apneno brozgo, z bakreno-apneno brozgo,
z vsemi arzenikovimi spojinami;
švajnfurtsko zelenilo

z milom, z oljnatimi emulzijami (z arborinom, s petro¬
lejevo emidzijo), z žvepleno-apneno brozgo.

b) Prašila.

Prašila so snovi, ki jih zdrobljene v prah s posebnimi
pripravami (z mehovi) prašimo po rastlinah, oziroma po
škodljivcih. Pri nas splošno znano prašilo je žveplo. Sem
spada pa tudi tobačni prah, v prah zdrobljeno apno, pre¬
sejan pepel i. dr.

Prašila učinkujejo prilično kakor škropila. Z njimi
škodljivce uničujemo ali pa preprečimo, da se po rastlinah
ne naselijo ali da se ne širijo, ali pa jih z rastlin preganjamo.
Prašila so večinoma strupene ali jedke snovi, ki jih prašimo
same, kakor n. pr. žveplo, ali pa je temeljni snovi, strupu,

25

primešana kaka druga tvarina zgolj zato, da se glavna snov
razredči in da se da bolje prašiti.

Dobro prašilo mora povoljno učinkovati kot strup. Biti
mora pa tako drobno zmleto in presejano, da se da prašiti
in se mora dobro prijeti po rastlinah ali škodljivcih.

Za enakomerno prašenje moramo imeti kako pripravo.
Najpreprostejša je vrečica iz redke tkanine, v katero de¬
nemo prašilo. Ako trkamo po vrečici s paličico, se prašilo
jako lepo praši skozi tkanino. Prašilo, ki je prav drobno,
se praši tudi tako, da z vrečico potresamo v navpični smeri.
Taka preprosta priprava je pa le za rastline, ki so pri tleh.
Za višje grme in za drevesa je pa že treba priprav, ki raz-
pihavajo prah na široko in visoko. V vinorodnih krajih so
že davno v rabi za prašenje z žveplom ročni in nahrbtni
mehovi. Drugod so v rabi tudi že prevozni, v Ameriki celo
motorni prašilniki. V najnovejši dobi praše obširne nasade
tudi iz zrakoplova, ki plove nad plantažami.

Naj navadne jša prašila, ki bi prišla v poštev tudi v sad¬
jarstvu, so sledeča:

Nikotinovo prašilo, ki ga napravijo tako, da tobačne
odpadke zmeljejo v jako drobno moko, ali pa tudi na ta
način, da apno napojijo s tobačnim izvlečkom in, ko je suho,
zmeljejo v moko. Nikotinovo ali tobakovo prašilo pri nas ni
v navadi. Drugod, zlasti pa v Ameriki, ga pa zelo upoštevajo
za zatiranje listnih ušic, gosenic, grizlic in še raznih drugih
škodljivcev.

Žvepleno prašilo je pri nas najbolj znano. Saj porabijo
samo vinogradniki vsako leto na vagone žveplene moke v
varstvo proti grozdni plesni. Tudi sicer je to menda naj¬
starejše sredstvo za zatiranje rastlinskih škodljivcev. Že
v začetku 19. stoletja so uporabljali žvepleni prah v varstvo
proti plesni na breskvah. Dandanes je pa drobno zmleto
žveplo kot sredstvo v varstvo rastlin tako razširjeno, da
znaša vsakoletna svetovna poraba na tisoče vagonov.

V sadjarstvu hodi žveplanje v poštev le pri plesni na
sadnem drevju, n. pr. pri jablanovi, in pri zatiranju pršic
ali grinj, ki so zelo občutljive za to sredstvo.

Prašenje z žveplenim prašilom učinkuje le tedaj, ako
prašimo ob mirnem, vročem, solnčnem vremenu. Čim večja
je vročina, tem boljši je učinek.

Arzenikova prašila. Ta prašila doslej pri nas niso bila
v navadi. V Nemčiji, Franciji, zlasti v Ameriki jih pa
uporabljajo že dokaj let in sicer z najboljšim uspehom za
zatiranje grizočih žuželk, pred vsem raznih gosenic.

Arzenikova prašila so vedno sestavljena iz temeljne
snovi, arzenika, in iz kake tvarine, ki strupeno snov raz¬
redči in pripomore, da se bolje prime po rastlinah.

26

Dobro arzenikovo prašilo z imenom »H 6 c h s t« izdeluje
tvrdka I. G. »Farbenindustrie« A.-G. Hochst a. M. Podoben
izdelek z imenom »H i n s b u r g 1922« izdeluje O. Hinsburg.
Nackenheim a. Rhein.

V Združenih državah severnoameriških je splošno vpe¬
ljano prašilo kalcijev ar zeniat,  ki so ga porabili
1.1920 1600 vagonov za zatiranje nekega hrošča na bom-
bazevcu. I a hrosc naredi vsako leto na bombaževih nasadih
za. 200 do 500 milijonov dolarjev škode. Ko bi ga pa teme-
ljito ne zatirali, bi bilo pridelovanje bombaža nemogoče.

S prašili hočemo doseči vobče isti učinek kakor s škro¬
pili. V majhnem obratu so pa škropila vendarle boljša, ker
so . 1 c .? n ?J s ? . m zan c s '.j-i v ejša. Prašila bi upoštevali ob tistih
prilikah, kjer se bolje sponesejo nego škropila (žveplanje
trt ali sadnega drevja proti plesni).

c) Trosila

so prašilom podobne snovi, le toliko je razlike, da niso tako
drobno zmleta kakor prašila. Trosimo jih samo po nizkih
rastlinah m po škodljivcih po tleh. V sadjarstvu, kjer imamo
opral i ti lziecme z visokimi rastlinami, trosila vobče niso
uporabna razen na jagodičevju, po drevesnicah in na pri¬
tličnem sadnem drevju.

Najbolj znano prašilo je apno  toliko ugašeno, da raz¬
pade v droben prah. Z njim zatiramo n. pr. ličinke črešnjeve
grizlice, razne gosenice itd.

v  Učinkovito trosilo je t o b a k o v prah,  s katerim pre-
ženemo krvavo us na jablanovih koreninah itd.

Večjega pomena so trosila pri zatiranju škodljivcev v
zemlji m raznega plevela.

č) Mazila

so gosto tekoče snovi ki jih uporabljamo na ta način, da
jih s trdim čopičem ali leseno lopatico razmažemo po do¬
ločenih mestih m z določenim namenom.

Najbolj znano mazilo je n. pr. c e p i 1 n a smola,  ki
je ne rabimo samo pri cepljenju, ampak tudi drugače, v
mnogih drugih slučajih, kjer je treba kakršnokoli rano
zapreti,  da ne morejo do nje zrak in z njim trosi glivic.

Drugo, po vsem svetu znano in že od nekdaj uporab¬
ljano mazilo je g o s e ni č j i lep,  ki ga mažemo po papir¬
natih pasovih okrog debel raznega sadnega drevja, najčešče
črešenj. Na njem se lovijo samice malega zmrzlikarja, ko
pozno na jesen prihajajo iz zemlje in lezejo po deblu v vrh,
ker nimajo kril, da bi letale.

Lepljive pasove naredimo oktobra meseca, in sicer
takole: 10 cm širok pas iz trdega, nepremočljivega papirja

27

opašemo okrog debla v višini 1-20 m do T50 m od tal ter ga
dvakrat prevežemo z drobno žico. Ta pas namažemo okrog
in okrog tri prste na široko in kvečjemu 1 mm na debelo
z goseničjim lepom. Naravnost na deblo ne kaže mazati
lepa, ker bi utegnili oškodovati kožo.

Dober goseničji lep mora ostati lepljiv ob vsakem vre¬
menu več tednov ali celo mesecev. Tak lep izdelujejo na
veliko v tovarnah. Pri nas ga ima v zalogi Chemotechna
v Ljubljani.

Mnogo raznih mazil imamo za zatiranje krvave ušice.
V to svrho se je dobro obnesel vinskicvet.vkaterem
raztopimo nekoliko šelaka; bencol,  ki mu
primešamo nekoliko oljnate barve; zmes iz mazavega
mila.patočnegaoljainvinskegacveta.  Dobro
učinkujeta tudi aphidon in limitol  (prodaja Chemo¬
techna v Ljubljani).

Tudi arborin  je mazilo, kadar z njim mažemo debla
in veje, rakaste rane, naselbine krvavih ušic itd.

d) Sredstva za potapljanje (potopila).

Ušive poganjke potapljamo v raztopino tobačnega iz¬
vlečka in mazavega mila. Na ta način pridemo ušicam bolj
do živega nego z brizganjem. Posebno potrebno je potap¬
ljanje pri rastlinah, ki imajo sesukane.liste, kjer z brizga¬
njem ne opravimo prav nič. Pri uvozu raznih rastlin iz
tujih držav potapljajo ponekod cele rastline v primerna
razkužila, da jih zavarujejo proti novim boleznim in žival¬
skim zajedavcem.

e) Zatiranje s plini

bi se v sadjarstvu upoštevalo zlasti pri voluharju in pri
poljskih miših. Ponekod so poskusili zatirati na ta način
tudi ogrce. S plini zanesljivo uničimo škodljivce, ki pre¬
zimujejo po sadnih shrambah (zavijačeva gosenica), pa tudi
gnilobne ter druge glivice, ki ogražajo sadne zaloge.

Najnavadnejši plin, ki ga že davno uporabljajo za za¬
tiranje škodljivcev v zemlji in v zaprtih prostorih, je ž v e -
pleni dvokis,  ki se tvori pri zgorevanju žvepla.

V posebnih pripravah netimo žveplo in razvijajoči se
plin napeljemo v rove. Boljši učinek dosežemo, ako po¬
ganjamo plin v rove z zračno črpalko ali primernim mehom.

Y zaprtih shrambah sežigamo zdrobljeno žveplo na ža¬
rečem oglju ter puščamo plin v prostoru dan ali dva. Šele
potem prezračimo prostor.

Namesto žvepla uporabljajo tudi žvepleni ogljik.
Ta tekočina je vnetljiva in hlapna. Ako jo vlijemo v rov,
hitro izhlapi in strupeni plini pomore vsako živo bitje, ki ga

28

dosežejo. Žvepleni ogljik je jako nevaren, ker ni samo
vnetljiv, ampak v plinasti obliki pomešan z zrakom raz¬
poči jiv. Treba torej pri uporabi velike previdnosti.

V Franciji so v minulem stoletju trtno uš splošno za¬
tirali z žveplenim ogljikom. Leta 1895 so n. pr. razkužili
60.000 ha vinogradov, za kar so porabili na stotine vagonov
žveplenega ogljika.

Z njim na lahek način zamorimo n. pr. vrbarja in druge
zavrtače, ako krpico tkanine, namočeno v to tekočino, hitro
potisnemo v rov in ga zamašimo. Mravljišče hitro odpra¬
vimo, ako ga prebodemo s kolom, vlijemo v luknjo nekoliko
žveplenega ogljika in luknjo zapehamo. Učinek povečamo,
ako pogrnemo čez mravljišče v vodo namočeno vrečo. Sadno
drevje in druge sadike, ki jih uvažajo, razkužujejo z žve¬
plenim ogljikom.

Daši učinkuje to sredstvo dovolj zanesljivo, vendar ga
splošno in v večjem obsegu ne bomo uporabljali, ker je
predrago.

V novejšem času so začeli zatirati razne škodljivce tudi
s silno nevarnim strupom — cianovim vodikom.  To
je brezbarvna tekočina, ki hitro in popolnoma izhlapi. Ti
hlapi so tako strupeni, da mahoma pogine vsako žive bitje,
ki jih vdiha. Uporabljajo ga samo v zaprtih prostorih.

Razen naštetih plinov je še dokaj drugih, ki so jih po¬
izkusili. Za naše razmere pa niso, zato jih niti ne omenjamo.

f) Zastrupljanje z vabo.

lo je jako uspešen način zatiranja nekaterih sadnih
škodljivcev živalskega rodu. Tako zajiramo zlasti voluharje,
miši, pa tudi ose, sršene, nekatere metulje, muhe, mravlje itd.
Pri uporabi strupenih vab moramo biti zelo previdni, da ne
zastrupimo samih sebe ali koga drugega ali pa domačih ali
koristnih divjih živali.

Za zastrupljanje voluharja in miši uporabljajo najčešče
strihnin, arzenik,  pa tudi fosfor.  S strihninom
zastrupljeno žito nastavljajo mišim.

P a s t a z e 11 i o , ki se dobro obnaša za zastrupljanje
voluharjev, ima v sebi kalijevo sol, ki je hud strup. S to
pasto zastrupljamo najprej korenje ali peteršiljeve kore¬
nine, ki jih nato potaknemo po rovih, kjer se nahajajo
voluharji. Da strup kolikor moči zakrijemo, izrežemo iz
korena zagozdo, jo namažemo s pasto in zopet vtaknemo
v zarezo ter pritrdimo z lesenim klinčkom. Ali pa košček
korena prerežemo čez pol in ga na notranji strani nekoliko

29

izvotlimo. Votlino namažemo s pasto ter polovici zopet stak¬
nemo ter prebodemo s klinčkom, da ne razpadeta.

Z nestrupenimi vabami, to so sadni sok, med, sirup,
sladkor itd., lovimo ose, sršene mravlje in razne metulje.

g) Strašila

so snovi ali predmeti, s katerimi zadržujemo živalske škod¬
ljivce, da se ne lotijo tega ali onega organa sadne rastline.
Lesem prištevamo n. pr. vse snovi, s katerimi hočemo od¬
ganjati (n. pr. voluharja od korenin, zajca od mladih jablan,
miši od setev, ptice od sadja itd.). S strašili ne ugonobimo
škodljivca in največkrat tega tudi ne nameravamo, ker od¬
ganjamo z njimi včasih tudi koristne živali (n. pr. ptice od
sadja). Strašila niso popolnoma zanesljiva, zato so le za
skrajno potrebo, ako ni drugih sredstev in kadar škodljivca
ne smemo pokončati.

Tudi za odganjanje voluharja imamo nešteto raznih
sredstev, ki so pa istotako večkrat brezuspešna. Saje,
karbolinej, bezgove palice, križnolistni
mleček  itd. so najnavadnejša taka sredstva.

Posebni del.

I. Zajedavci živalskega rodu.

Splošno o živalskih zajedavcih.

Zajedavci sadnih rastlin iz živalskega rodu so tako
mnogoštevilni, da je nemogoče vse našteti ali celo opisati,
lo pa tudi ni potrebno, ker niso vsi enako škodljivi. Lahko
rečemo, da je število tistih, katerih se mora sadjar posebno
bati, razmeroma dosti majhno. Daši pripadajo raznim raz¬
redom živalstva, jih je vendar iz razreda žuželk  največ
in so tudi najbolj škodljivi, žuželke označuje posebno
to, da ima život popolnoma razvite živali tri dele, in sicer
glavo, oprsje m zadek,  da imajo večinoma krila
za letanje in po t r 1  pare nog.  Njih življenje pa najbolj
označuje preobrazba,  ki je lahko popolna ali nepopolna.

. v  ^PP?^ 13  P re obrazba obsega 4 dobe. Razvita žuželka za-
leze jajčeca.  Doba jajčeca traja lahko samo nekaj dni,
ali pa tudi vec mesecev. Prstaničar n. pr. prezimi kot jajčece,
t° re j J e v  obliki jajceca od septembra do aprila. Iz jajčec
se izležejo črvom podobne mehkoživotne živalce, ki niso nič
podobne svojim staršem. Imenujemo jih ličinke ali
zerke;  ličinkam^ metuljev pravimo tudi gosenice.  Li-
cmka rjavega hrošča je ogrc. Tudi doba ličinke traja jako
različno. Pri nekaterih žuželkah doraste ličinka že v nekaj
dneh ali tednih, n. pr. pri cvetožeru, pri drugih pa traja
lahko tudi vec mesecev pa tudi po več let, n. pr. ogrc živi
v zemlji tri leta. Doba ličinke je za vsako žuželko najbolj
značilna, kei v tej dobi žuželka raste,  zato potrebuje
obilo hrane, ki jo jemlje navadno iz rastlin. In baš zaradi
tega delajo skoro vse žuželke v dobi ličinke največjo škodo,
n. pr. gosenice na listih, ličinka cvetožera v jablanovem.
cvetu, zavijačeva gosenica v jabolku itd. V tej dobi se
ličinka navadno večkrat levi, to se pravi, da sleče vrhnjo
kožo, ko se ji naredi spodaj nova, ohlapnejša. Vsaka ličinka
žre in raste popolnoma določen čas in na določeni rastlini
in navadno tudi na določenem organu rastline. Ko ta doba
mine, preneha žreti. Pravimo, da je dorasla, in začne se
tretja, to je doba bube.  Ličinka se namreč v nekaj dneh,

31

zaprede, zapre v mešiček, kjer se v krajšem ali daljšem
času preobrazi, predela v popolno žuželko,  kakršna
je bila mati, ki je zalegla jajčece. V dobi bube se žuželka
nič ne giblje in ničesar ne uživa, torej ne more delati ni-
kake škode. Doba popolnega razvoja je namenjena raz-
plodbi in traja razmeroma kratek čas. Le tiste žuželke, ki
v tej obliki prezimujejo, žive po pol leta in še dlje, n. pr.
cvetožer, ki se preobrazi že poleti, zalega pa šele spomladi
drugega leta.

Večina žuželk v dobi popolnega razvoja ne dela nikake
škode, n. pr. metulji. Nekaj jih pa je, ki tudi v tej dobi
lahko občutno oškodujejo sadne rastline, n. pr. obrezač ali
omladar. listne ušice, kaparji, ose, sršeni.

Žuželke, ki prežive vse štiri naštete dobe (jajčece, li¬
činka. buba in popolna žuželka), imajo popolno pre¬
obrazbo,  n. pr. hrošči, metulji, muhe in še mnogo drugih.
So pa tudi take, ki se ne zabubijo, ampak nastane iz ličinke,
ki je že izpočetka podobna materi, kar neposredno popolna
žuželka, n. pr. kaparji, ušice, stenice i. dr. Večji del so žu¬
želke spolorodnice,  namreč jajčeca ležejo samice šele
potem, ko se sparijo s samci. Imamo pa med njimi tudi
jalorodnice,  samice, ki rode žive madiče brez oplodbe,
in raznorodnice,  ki čez poletje rode žive mladiče, in
sicer le samice, na jesen pa kote spolne živali, samce in
samice. Od teh ležejo samice jajčeca. Tako se množe n. pr.
listne in krvave ušice.

Pri zatiranju zajedavcev, zlasti žuželk, je važno, da vemo,
na kakšen način  dela ta ali ona žuželka škodo. Žuželke
zajedajo sadne rastline na dva načina: nekatere v pravem
pomenu besede grizejo  in jedo, ker imajo nalašč v to
svrho ustvar jeno ž v e k a 1 o. Pravimo jim g r i z 1 j i v e
žuželke  ali o b j e d a č i,  n. pr. gosenice, hrošči i. dr. Med
hude zajedavce prištevamo pa tudi tiste žuželke, ki sicer
nimajo žvekala, pač pa sesalo,  ki ga zabadajo v nežne
liste in skorjo in izsesavajo z njim mezgo izpod kože. Pra¬
vimo jim sesajoče žuželke ali sesači,  n. pr. listne
in krvave ušice, kaparji i-dr.

Grizijive žuželke se hranijo največkrat z zelenimi listi.
Po načinu, kako list objedajo, jih je možno določiti, čeprav
jih ne najdemo več na rastlini. Nekatere žuželke — najčešče
ličinke metuljev, torej gosenice — objedajo liste od roba
proti sredini; druge, n. pr. hrošči, liste preluknjajo, kakor
bi bili prestreljeni. So tudi žuželke, ki objedajo samo go¬
renjo kožico listov, n. pr. črešnjeva grizlica, ali pa take, ki
yrtajo rove med gorenjo in spodnjo plastjo listja. Pod lubom
in v lesu delajo rove ličinke raznih zalubnikov in zavrtačev.

Sesajoče žuželke sicer ne odgrizujejo tkanine in osta¬
nejo napadeni listi ali drugi organi celi, vendar pa staničje,

32

ki mu izpijajo mezgo, hira, pobledi, ali pa ves organ izpre-
meni obliko, listi se skrive, na koži nastanejo bulasti iz¬
rastki itd.

Žuželke se ne razmnožujejo vse enako hitro. Čim krajša
je doba od jajčeca do popolne žuželke, torej čim hitreje se
preobrazba izvrši in čim več jajčec zaleže posamezna samica,
tem hitreje se dotična žuželka množi. Posebno hitro se množe
j a 1 o rodnice in raznorodnice.  Na razmnoževanje
žuželk tudi zelo vplivajo podnebje in vreme in naposled
tudi prirodni sovražniki.

* * *

Zaradi lažjega pregleda smo uredili opise zajedavcev
v skupine po organih, na katerih žive, oziroma, ki jih
ugonabljajo. Imamo torej zajedavce korenin, debla in vej,
brstov in zelenih poganjkov, listov in plodov. V vsaki sku¬
pini so obširneje opisani najbolj škodljivi in nevarni za¬
jedavci. Življenje in škoda bolj redkih in manj važnih je
pojasnjena na kratko, ali so samo omenjeni. Poleg sloven¬
skega imena je v oklepaju pri vseh tudi znanstveno, la¬
tinsko  ime. To je za preprostega bravca in v praksi pri
zatiranju sicer brez pomena, izobražencu bo pa ustreženo,
ker je s tem zelo olajšano določanje in iskanje po drugih
knjigah.

1. Živalski zajedavci 7ia koreninah.

Voluhar.

Voluharjev je več vrst. V sadjarstvu sta posebno škod¬
ljiva veliki in mali  ali gorski voluhar.

Veliki voluhar ali krtica (arvicola scherman scherman)
živi posebno rad v bližini potokov in tekočih vod sploh. Život
meri do 17 cm, rep sam pa 10 cm. Kožuh mu je po hrbtu rjavo
ali črno siv, ki se preliva proti spodnji strani v jasnejšo, pa
ne v belo barvo. Rovi so vedno zaprti. V prerezu niso
okrogli kakor krtovi, ampak od vrha nekoliko sploskani.
Tudi niso prav gladki. Včasih so prav blizu vrha, tako da
jih poznamo že od zunaj po nekoliko dvignjeni in razpokani
zemlji. Gredo pa tudi precej globoko. Gnezdo naredi do
pol metra globoko, najraje kje pod kako korenino ali pod
kakim drevesom, da je težko dostopno. Iz rovov napeha tudi
zemljo. Toda kupci so bolj kepasti in nižji nego krtovi.
Nahajajo se na strani od rova. Večkrat sta pomešana med
zemljo izpodrita trava in drugo rastlinje.

Veliki voluhar ne ogloda samo kože, ampak gre globlje
v les, tako da korenine tik pod korenjačo popolnoma pre¬
gloda in pregrize, čeprav so včasih že precej debele. Izpod-
jedena drevesa omahnejo na stran ali celo padejo. Vsekako
se dado pa izlahka izpuliti, ker so brez korenin. Najrajši

33

ima jablane; zlasti mu gredo v slast korenine pritlikavcev,
ki so cepljeni na paradiževcu in dusencu. Če ni jablan, iz¬
podjeda tudi vsa druga sadna plemena, vinsko trto in hmelj.
Najmanj mara za hruške.

Veliki voluhar se spravi nad sadno drevje najraje na
jesen in pozimi. Čez leto se preživlja bolj s poljskimi in
vrtnimi pridelki, s krompirjem, korenjem i. dr.

Mali ali gorski voluhar (arvicola scherman exitus) je
manjši od velikega in jasnejše barve, večkrat bolj rumen¬
kast. Život meri okoli 16 cm, rep pa samo 7 cm. Od velikega
voluharja se razlikuje posebno v tem, da živi bolj po suhih
krajih. Za vode ne mara. Sadno drevje oškoduje prilično,
tako kakor njegov prej opisani bratec.

Ponekod živi tudi kratkouhati voluhar (pitymys sub-
terraneus), ki ima komaj 9 cm dolg život in 3 cm dolg repek.
Gloda bolj površno in ne odgrizuje korenin.

Naravnih sovražnikov ima voluhar malo, ker živi samo
v zemlji in večina živali, ki bi ga sicer zalezovale, ne more
za njim v njegove ozke rove. Edino podlasica mu je kos,
ker gre lahko za njim do zadnjega kotička njegovih, na vse
strani razpreženih rovov. Kjer so torej podlasice, tam je
voluharjev kmalu konec. Sadjarji naj torej to koristno
zverinico varujejo in celo goje, kolikor se pač pusti gojiti.
Najraje prebiva v kupih kamenja ali kakih hlodov. Tudi
mačka ujame tu ali tam kakega voluharja, ako ga slučajno
zaloti na površju. Nekateri psi, zlasti jazbečarji, se baje
tudi privadijo temu lovu. Toda vse to je malo izdatno, ker
niti mačka niti pes ne moreta za voluharjem po rovih. Na
naravne sovražnike se torej sadjar ne more zanašati. Če
noče imeti škode, se mora na vsak način sam lotiti zatiranja,
in sicer tako, da voluharje lovi ali pa zastruplja.

Lovimo jih v razne pasti, izmed katerih so najnavad-
nejše znane klešče, ki jih uporabljajo tudi za krte. Žal, da
s tem orodjem ujamemo in pokončamo res tudi marsikate¬
rega krta. Uspešno love voluharje tudi v kovinske cevi, ki
se od obeh koncev navznotraj odpirajo, navzven pa se za¬
pirajo. Voluhar lahko zleze v cev, ven pa ne more, ker se
vratca za njim zaklopnejo. Lov v pasti se najbolje obnese
v jutranjih in večernih urah. S pol metra dolgo železno
paličico, ki jo zabadamo v zemljo, najdemo rov. Z lopato
izrežemo toliko zemlje, da pridemo izlahka do rova, ki ga
osnažimo na obe strani. Potem pa vložimo pasti (klešče tako,
da so čeljusti ob straneh) in odprtino pokrijemo z rušo, da
zapremo svetlobo, zraka pa ne. Pasti je treba pred uporabo
nadrgniti z zemljo, da zakrijemo tuj duh.

Zastrupljamo voluharje z raznimi strupi, ki jih nastav¬
ljamo v rove na korenju, zeleni, črnem korenu, peteršilju
in tudi na regratovih koreninah. Dandanes priporočajo po-

3 “ Zajedavci.

34

seben strup z imenom Zellio (reci »celijo«), ki je nalašč v to
svrho pripravljen in neki izvrstno učinkuje. Dobimo ga
z navodilom o uporabi pri Chemotechni v Ljubljani. (Glej
stran 28!)

Lovimo voluharje lahko vse leto, zastrupljanje se pa
obnese le bolj proti koncu zime, ko mu zmanjkuje hrane.
Poleti, ko je vsega dovolj, ne gre rad na zastrupljeno vabo.

Za zastrupljanje so se dobro obnesle tudi b a r i t n e
kroglice, ki jih naredimo lahko doma takole: Testo napra¬
vimo iz 100 g koruzne, 50 g pšenične moke in 30 g o g 1 j i -
kovokislega bari  ta,  ki ga dobimo v drogeriji ali
v lekarni, in potrebne množine vode. Iz te množine nare¬
dimo lahko okoli 4?0 kroglic.

Preden jih polagamo v rove, je dobro, ako jih popršimo
z janeževim ali s peteršiljevim oljem.

Za uspešno zatiranje voluharjev je treba precej vaje in
pa velike potrpežljivosti in vztrajnosti. Spak je oprezen
in prekanjen, zato mu je težko priti do živega, dokler ne
poznamo vseh njegovih navad. Najvažnejša njegova lastnost
je, da rov, ki ga odpremo, takoj zopet zapeha, ker menda
ne more trpeti zunanjega zraka. Na ta način se kljub pre¬
metenosti izda, da se vedno lahko prepričamo, v katerih
rovih prebiva m v katerih ga ni. Kdor ga torej hoče loviti,
mora najprej rove po zemljišču odpreti. Kjer so čez nekaj
časa rovi zapehani, ondi je treba nastaviti past ali zastrup¬
ljeno vabo. ^

Voluharje tudi na razne načine preganjajo od drevja.
Saje, bezgove palice, arborin, križnolistni mleček so taka
sredstva, ki se jih voluhar ogiblje. Seveda za trajno se ga
s  \ er P »i* e resimo - ^ e  ga preženemo iz enega kraja, gre pač
delat škodo drugam in se navadno tudi zopet povrne, ko ni
vec sredstva, ki bi ga odgnalo. Izurjeni lovci na voluharje
jih tudi streljajo s puškami ali s posebnimi samostrelnicami,
ki so pa v orožja nevajenih rokah nevarne.

I rav zanesljivo in trajno obvarujemo korenine volu¬
harjevih zob, ako drevo posadimo v toliko gosto, pocinkano
mrežo, da žival ne more skozi njo do korenin.

Zatiranje voluharja bi moralo biti splošno. Delo posa¬
meznika malo zaleze, ker se voluharji stalno priseljujejo
iz soseščine, ako jih na svojem zemljišču iztrebimo.

Ogrci, ličinke rjavega hrošča, narede včasih v dreves¬
nicah silno škodo, ker posebno radi ogolijo korenine mladim
drevescem, zlasti divjakom in mlajšim cepljencem. V talcih
krajih, kjer je mnogo hroščev, ne kaže delati drevesnice,
ker ogrcev se ni lahko iznebiti. Vsakovrstna sredstva, ki so
jih tu in tam že poskušali, so kaj malo izdala. Še najbolj se
obnese pravočasno in splošno zatiranje hroščev. Ako bi
zemljišče, ki bi ga hoteli obvarovati ogrcev, potresli z apneno

35

moko, preden začno samice zalegati jajčeca, bi nemara pre¬
cej odvrnili to nadlogo. Vendar pa bi morali tla poprašiti
tako na gosto, da bi se zemlja nič ne videla.

Krvava ušica se včasih naseli tudi na korenine mladih
jablan, zlasti v drevesnici. Po koreninah nastanejo nabre¬
kline, ki jako kaze drevje. Zatirati je ni tako lahko kakor
na deblu in vejah, ker ne moremo izlahka do nje, in ker bi
sredstva, katera brez škode uporabljamo po deblu in vejah,
utegnila koreninam škodovati. Kdor ne trpi krvave ušice po
drevju, je tudi ne bo imel na koreninah.

2. Živalski zajedavci po deblu in vejah.

Krvava ušica.

Krvava ušica  (eriosoma lanigerum, schizoneura la-
nigera) živi v velikih naselbinah kar v kupih na koži jabla-
novih debel in vej. Drugih sadnih plemen ne mara. Iz po-

Pod.  8.  Krvavaušica. 1. Samica brez kril, 2. krilata samica, 3. samica,
prisesana na vejico, 4. kos debelca in veje z volni podobno belo prevlako.

četka izbira taka mesta po drevju, ki imajo nežno kožico
kakor brazgotine zaceljenih ran na deblu in vejah. Pozneje
pa, ko se jako razmnoži, zasede najraje mladje, posebno
okoli brstov. Tudi na koreninah se rada pojavi. Opazimo jo
prav lahko že od daleč po snežnobeli, volni podobni pre-
vlaki, v kateri so zavite naselbine. Ta iz voščenih niti se¬
stavljena odeja varuje živali mokrote in sovražnikov. Ako
kupček uši pritisnemo s prstom ter jih zdrobimo, je prst
krvavordeč. Odtod ime krvava ušica.

Krvave ušice se pojavljajo maja meseca ali tudi še
pozneje. Takrat opazimo posamezne bele kosmičke na de¬
blih in vejah. Če jih pustimo vnemar, se uši silno hitro
širijo, tako da je drevo, ki jim posebno ugaja, do poletja
lahko že vse belo.

y

36

Razmnožujejo se prav tako kakor rastlinske ušice sploh.
Iz zimskih jajčec izležene samice kote žive mladiče, in sicer
zopet samice, ki istotako rode nadaljnje rodove samic brez
oplodbe (jalorodnost). Tako gre rod za rodom čez celo po¬
letje. Vse te samice so brez kril in lazijo kvečjemu z debla
na vejo ali z ene veje na drugo. Proti koncu poletja pa se
izležejo krilate samice, te pa skrbe, da se rod razširi na vse
strani. Tudi veter jih raznaša v velike daljave. Krilate
samice kote spolne živali, samce in samice, in šele samice
tega zadnjega, spolnega rodu ležejo jajčeca, da se ohrani
žival čez zimo. Ob ugodnih zimah in zavetnih krajih dočaka
pomladi tudi marsikatera brezkrila samica, zlasti v zemlji
po koreninah in po drugih skrivališčih po drevju.

Krvava ušica škoduje na ta način, da izsesava izpod
kože mezgo^ in tako jemlje drevesu snovi za življenje in
uspevanje. Škoda je posebno zato velika, ker se mrčes silno
hitro množi. Pri izsesavanju izloča in poceja v rane neki
strupen sok. Zaradi tega nastajajo povsod, koder se pasejo
krvave ušice, gomoljaste nabrekline in brazgotine. Tak les
navadno pozimi pozebe.

Krvavih ušic ni težko zatirati. Potrebno pa je, da začnemo
takoj, ko se pojavijo prve naselbine, ne pa šele takrat, ko je
drevo že vse belo. Pred vsem moramo poudarjati, da s krvavo
ušico ne bomo imeli kaj posla, ako bomo jablane umno ne¬
govali, zlasti ako jih bomo pozimi in spomladi temeljito
snažili ter mazali in škropili z arborinom. Če se pa kljub
temu tu ali tam pokaže kaka sled krvave ušice, jo bomo lahko
užugali mimogrede, ako s trdim čopičem vtiramo 10—15 %

* raztopino arborina v dotična gnezda.

Imamo še nešteto drugih sredstev, katerih učinek pa
najbrže ni boljši od arborina.

Majhne, redke naselbine pokončujemo tudi brez vsa¬
kega pripomočka, ako jih zmastimo s prsti. Močno napade¬
nega drevja, ki so ga krvave ušice deloma že uničile, ne kaže
zdraviti. Posekajmo ga in v ogenj z njim!

Nekatere sorte jablan imajo krvave ušice posebno rade,
n. pr. zlato parmeno, šarlamovskega, šampanjsko in lands-
berško reneto, rumeni belfler i. dr. Ogibljejo se pa kanadke,
Baumannove renete in londonskega pepinga. Kjer se krvava
ušica rada pojavlja, izbirajmo in zasajajmo take sorte, kijih
ne mara!

Kaparji.

Kaparje  prištevamo k rastlinskim ušicam, ki zaje¬
dajo tudi sadne in nekatere druge sorodne rastline. Največ¬
krat in najhuje prizadevajo češpljam, breskvam, marelicam
in hruškam. Tudi zanemarjena vinska trta je včasih vsa živa
kaparjev, zlasti brajde ob vročem zidu.

37

Te ušice se močno razlikujejo od svojih sorodnic, krva¬
vih in listnih ušic. Dorasle žuželke se namreč pokrijejo z
nekako kapico in se od tedaj nič ne gibljejo. Pod to kapico
izsesavajo drevesni sok, ondi ležejo jajčeca, poginejo in na
istem mestu se izležejo mladi kaparji, ki se potem razlezejo
po drevju in se na prikladnih mestih prisesajo na kožo.
Dorasla žival pod kapico je jako čudna. Nima niti nog, niti
kril, niti tipalnic. Pač pa bi opazili dolg nitast rilček, ki ga
zabode skozi kožo do kambija. Kamor se prisesa, odondod
se ne gane nič več. Ko na jesen žival pod ščitom, pod kapico,

aspis leperei) zajeda jablane, hruške, češplje in breskve ter
je zelo škodljiv, ako se zelo namnoži.

Največ jo škodo dela pri nas češpljev kapar, ki uničuje
zanemarjene češpljeve nasade. V Bosni so morali posekati
mnogo tisoč češpelj, ker so jih popolnoma usušili kaparji.
Tudi v naših krajih se čujejo vedno pogosteje tožbe, da
hoče kapar uničiti še tisto malo češpelj, kar jih je ostalo še
tu in tam iz prejšnjih časov.

38

Kaparjev ni težko zatreti, ako se lotimo dela pravilno
in o pravem času. V dveh dobah jim pridemo najlaže do
živega, in sicer pozimi od novembra do marca meseca in
spomladi in zgodaj poleti. Zimsko zatiranje je najlažje. Rav¬
najmo pa takole: Ušivo drevo najprej temeljito osnažimo!
Izrežimo vse suhe, nasehle, jako napadene, pa tudi vse pre¬
goste veje, potem do čistega ostrgajmo s strguljo in z jekleno
ščetko deblo in debelejše veje! Trebež na mestu sežgimo!
Tako osnaženo drevo z razredčenim in po potrebi pomlaje¬
nim vrhom vred v živo poškropimo z 10 % arborinom (na
1 kg arborina 9 1 vode)! Deblo in debelejše veje, kjer ni
nevarnosti, da bi zadeli brstje, pa namažimo z 20—30 %
arborinom (na 2 kg arborina 8 1 vode, ali na 3 kg arborina
7 1 vode). To škropljenje in mazanje izvršimo novembra ali
decembra meseca. Če le mogoče, poškropimo in namažimo
drevje potem še enkrat v začetku marca meseca!

Poleti je zatiranje težavnejše, ker zaradi nežnega listja
ne smemo blizu s takimi ostrimi tekočinami. Deblo in veje,
koder ni zelenja, pač smemo mazati z 20—30 %  arborinom,
škropiti pa bi smeli kvečjemu z 2 % raztopino tobačnega
izvlečka in mazavega mila (na 100 1 vode 2 kg tobačnega
izvlečka in prav toliko mazavega mila).

Vrbar ali zavrtač.

Vsak sadjar je gotovo že naletel na jablano ali hruško,
ki se ji je sipal iz luknje v deblu žaganju podoben rumen
drobiž. Včasih se ga nabere na tleh cel kupček. Ako podre¬
zamo s primerno upogljivo žico v luknjo, se prepričamo,
da drži navzgor. Navadno začutimo na koncu luknje neko
mehko stvar, in če imamo srečo in pripravno zakrivljen
kaveljček na koncu žice, izvlečemo včasih iz luknje za prst
dolgo in za mezinec debelo gosenico poltene barve. Žival
se zvija in spušča iz sebe jedko, smrdečo tekočino. Pred
seboj imamo gosenico vrbarja ali zavrtača  (cossus
cossus), velikega škodljivca sadnega drevja, posebno jablan.

Vrbar je velik zatepen metulj 4 cm dolgega života in
rjavkasto sivih, s temnimi črtami in marogami prepreženih
kril, ki merijo razpeta skoro 9 cm. Pojavlja se poleti junija
ali julija meseca. Podnevi ždi na deblu blizu tal, kjer ga ni
lahko zapaziti, ker je pisan kakor drevesna skorja, ponoči
pa leta ter išče primernih dreves za zaleganje. Zelo je len
in ne zleti daleč odondod, kjer je zrastel. Samica se pa
vendarle toliko potrudi, da najde dovolj zanemarjenih de¬
bel z razpokano skorjo in obraslih z lišaji in mahom. V raz¬
poke in druga skrivališča polaga jajčeca, ki jih je na sto¬
tine. Najbrže pa se mnogo te zalege na katerikoli način
pokonča, preden more delati škodo, kajti navadno najdemo

39

v enem deblu le posamezne zavrtače — včasih več, včasih
manj —, le prav redkokdaj pa toliko, kakor je bilo zalege.
Iz jajčec se izležejo goseničice, ki se takoj zavrtajo pod
lubje, kjer delajo drobne rove. Ondi prežive tudi prvo zimo.
Drugo leto pa vrtajo po lesu, in sicer navadno navzgor po
deblu. Na spodnjem koncu rova narede luknjo, kjer iz-
pehavajo blato.

Proti poletju drugega leta je gosenica dorasla. Sedaj
zavrta rov na svetlo in se prav ob vhodu zabubi. Junija ali
julija meseca se izmota iz bube prej opisani metulj.

Vrbarjeva gosenica živi tudi v deblih nekaterih gozdnih
dreves, posebno rada v vrbah, topolih in brestih. Zato so
najbolj ogroženi sadovnjaki tik ob gozdovih.

Pod. 10. V r b a r ali z a v r t a č. 1. Gosenica v rovu, 2. metulj, 3. jajčeca.

Umevno je, da je škoda, ki jo dela vrbar na sadnem
drevju, jako občutna. Navrtana, drevesa hirajo in propadejo
prej ali slej, zlasti če škodljivca ne opazimo in ga pravo-
časno ne preženemo in ce je vec teh zajedavcev v enem deblu.

Vrbarju ni lahko priti do živega in je uspešno zatiranje
jako težavno. Pred vsem je treba vedeti, da so mu najljubša
zanemarjena drevesa. Zdravih, gladkih debel, posebno ce
so vsako leto namazana z arborinom, se ne loti rad. Kdor
svoje sadno drevje redno snaži in sploh skrbi, da je zdravo
in rastno, je že precej varen pred zavrtačem. Poleg tega pa
je treba zatirati metulje in gosenice, kjerkoli se nam za to
nudi prilika.

Sadno drevo, ki ga je navrtala ena sama vrbarjeva
gosenica, se da Včasih še rešiti, ako z žico zamorimo in
izvlečemo gosenico. Kjer gosenice ne moremo doseči zaradi
kljukastega rova, je treba toliko izrezati, da pridemo do nje.
Vselej pa moramo potem, ko smo gosenico umorili, rane in

40

luknje neprodušno zamazati s cepilno smolo. Drevo, v ka¬
terem se je naselilo več vrbarjevih gosenic, je pa navadno
izgubljeno. Najbolje storimo, ako ga pozimi ali zarana spo¬
mladi posekamo, razžagamo in razkoljemo, da moremo po¬
končati zalego v njem. V enem samem takem jako zaleženem
hruškovem deblu so našli do 200 gosenic.

Kakor vrbar, tako živi tudi modro sitce (zeuzera pyrina).
To je nočni metulj belih, z modrimi pikami posutih kril,
ki merijo razpeta do 7 cm. Njegova gosenica vrta po deblu
in vejah mlajšega sadnega drevja vseh plemen. Ne zameta

pa tudi gozdnega drev¬
ja. Prvo leto vrta pod
kožo, drugo leto pa
globlje v les. Šele tretje
leto se zabubi pri
prvotnem vhodu. V
mlajših nasadih in po
drevesnicah naredi vča¬
sih veliko škodo. Za¬
tiramo ga tako kakor
vrbarja.

Vrtni zavrtač.
Vrtni zavrtač
(xyleborus dispar) je
majhen, črnikast ali
popolnoma črn, tenko-
dlakast, komaj par mi¬
limetrov dolg hrošček.
Samica je dokaj večja in drugačne postave nego samec.
V deblo vrtajo razviti hrošči, in sicer le samice. V rove
stavijo zalego. Ličinke se hranijo samo z drevesnim so¬
kom in z glivicami, ki se n&selijo po rovih. Hroščki, ki so
aprila in maja meseca v deblih, so bili zaleženi že prejšnje
poletje. Do jeseni ličinke dorastejo, se zabubijo in do zime
je preobrazba gotova, tako da prezimijo na varnem v deblu
že hroščki. Aprila ali maja meseca zlezejo skozi prvotni rov
na dan, zletijo in si poiščejo novo drevje za zalego. Prvi
zarod je goden že julija in avgusta meseca. Ta zaleže potem
še drugi zarod, ki je do zime že zopet dorastel.

Vrtnemu zavrtaču so pogodi vsa sadna plemena. Naj¬
večkrat ga pa najdemo v mlajših jablanah in hruškah.

Od tega škodljivca jako navrtana debla je težko rešiti.
Tako drevje zarana spomladi posekajmo in takoj sežgimo!
Drevje, ki je še toliko pri moči, da bi se dalo rešiti, moramo
najprej obvarovati nadaljnje naselitve s primernim ma¬
zanjem debla, potem mu pa z obilnim gnojenjem pomagati,
da laže premaga posledice poškodbe.

Pod.lt. Modro sitce.  1. Metulj, 2. go¬
senica v rovu, 3. buba pri izhodu.

41

Najvažnejše pa je, da zdravo drevje obvarujemo tega
nevarnega zajedavca. Debla in debelejše veje moramo v to
svrho mazati s kakim sredstvom, ki odganja hrošče, ko rojijo.
Močna raztopina arborina (30—50 %)  bi gotovo ne bila brez
učinka. Tudi gost apnen belež, ki mu primešamo kravjeka
in živinske krvi, ni napačno mazilo v to svrho.

Že običajno mazanje jeseni in zarana spomladi bi naj-
brže zadostovalo. Nalašč v varstvo proti zavrtaču bi morali
mazati pa spomladi in poleti, preden hrošči letajo.

Pod.  12.  1.  Vrtni zavrta  č, 4. na¬
vrtano deblo gledano od strani, 5. na¬
vrtano deblo gledano od zgoraj, 3.
Grbičavi likar,  2. pod lubjem
razjeden kos debla.

Pod. 13. H rušev kras¬
ni  k. 1. Hrošč, 2. ličinka
(oba nekoliko povečana),
3. kos razjedenega debla.

Kakor je vrtni zavrtač nevaren, vendar se ga bomo z na¬
štetimi pripomočki lahko ubranili, zlasti ako sadno drevje
skrbno negujemo in skrbimo za zdrava, gladka debla.

Likarji ali zalubniki

so hudi škodljivci sadnega drevja. Kjer se razmnože, v krat¬
kem lahko usuše najlepša drevesa. Napadajo vsa sadna ple¬
mena, posebno pa lcoščičarje (češplje).

Največkrat se pojavljata svetli in grbičavi likar (ecco-
ptogaster mali in eccoptogaster rugulosus). Prvi je 3—4 mm
dolg, valjast hrošček črnorjave svetlikajoče se barve, drugi
je pa nekoliko manjši enake barve, le da se tako ne sveti.
(Glej pod. 12!)

Svetli likar leta od maja do junija meseca. Ko si samica
izbere primerno drevo, se preje pod kožo v ličje, odtod
likar, ter na koncu okoli 5—10 cm dolgega rova zaleže
jajčeca. Ličinke (do 12.0) delajo odondod na obe strani pod

42

kožo rove, ki so proti koncu bolj in bolj prostorni, kakor
pač potrebuje doraščajoča ličinka. Na koncu rova izje večji
prostor in se zabubi. Ko je preobrazba gotova, pregrize
hrošč skorjo, zroji na dan in išče novih debel za zaleganje.
Drugi zarod pa ne doraste tisto leto, ampak ličinke pre¬
zimijo v rovih in se šele na pomlad preobrazijo in izrojijo.

Svetli likar se naseli najraje v debla, grbičavi pa po
vejah. Iz početka izbirata bolj slabotno, bolehno drevje. Ko
pa tega zmanjka, je v nevarnosti tudi zdravo. Tudi gozdno
drevje, kakor jesen, brest in drugo, ni varno pred likarji.

Jako zajedenemu drevju ni pomoči. Čim prej pride na
ogenj, tem bolje. Da pokončamo zalego, ga sekajmo in se-
žigajmo zgodaj spomladi, ali pozno jeseni! Vso pozornost
moramo obračati na to, da zdravo drevje obvarujemo likar¬
jev. To bomo dosegli, ako ga redno snažimo in mažemo z
arborinom. Likarje tudi odvračajo od sadnega drevja z
mažo, ki je sestavljena iz kravjeka, živinske krvi in apna,
ter ji primešajo še 1 %  tobačnega izvlečka ali arborina.
Ponekod love likarje v nalašč nastavljena slaba drevesca,
ali pa krepelca od vej, ki jih še pred pomladjo pošev za¬
taknejo v zemljo. Konec junija meseca jih poberejo in takoj
sežgo. Dobro negovano in zelo gnojeno drevje se navadno
samo uspešno upira temu škodljivcu.

Na mladih hruškah se pojavi tu in tam lirušev krasnik
(agrilus sinuatus) — pretegnjen, bakreno se svetlikajoč, 1 cm
dolg hrošč, katerega ličinka dela vijugaste rove pod kožo.
Šele tretje leto doraste in se zabubi. Poleti tretjega leta je-
preobrazba končana in hrošč se pregrize skozi lub na dan.

Od tega škodljivca zajedeno drevo hira, vrh se suši in
končno pogine vse drevo. (Glej pod. 13.)

Če opazimo škodo dovolj zgodaj, izrežimo sumljiva
mesta in poiščimo zajedavca! Potem zamažimo rane s ce-
pilno smolo ali arborinom! Zelo shiranih dreves pa ne kaže
zdraviti. Na ogenj z njimi! Mazanje zdravega drevja v
obrambne svrhe je tudi tukaj na mestu.

Debla sadnih rastlin zajedajo tudi gosenice nekaterih
metuljčkov. Najbolj škodljiv med njimi je lubni zavijač
(enarmonia [grapholitha] woeberiana) — temnorjav majhen
metuljček, ki zalega jajčeca od junija do avgusta meseca
v razpoke v lubju. Gosenice delajo rove, lubje pa poči in
odmrje. Rane se širijo in so podobne raku. Izpod robov se
drobi goseničje blato, pri koščičarjih pa teče iz njih smola.
Če je mnogo zavijačevih gosenic na enem drevesu, ga je
težko rešiti, zlasti če zajedavca opazimo šele tedaj, ko drevo
začne že hirati. Tedaj je najbolje, da ga posekamo in se¬
žgemo in sicer pozimi ali spomladi, ko so v njem še ličinke.
Ako je pa drevo šeprimoči,izrežimoodmrloskorjo,zatrimoza-

43

jedavce in namažimo rane s cepilnim voskom, s terom ali arbo-
rinom. Varstveno mazanje kakor pri likarjih. Zdrava, gladka
koža je tudi tu najbolj gotovo varstvo proti temu zajedavcu.

Podobno škodo dela na jablanah jablanov sklenokrilec
(aegeria [seski] myopaeformis) — majhen, modročrn metuljček,
ki leže od maja do avgusta jajčeca v razpoke v lubju, posebno
rad ob robu ran, ki se celijo. Gosenice razjedajo ličje in de¬
lajo rove tudi v les. Tam tudi prezimijo in se šele drugo leto
preobrazijo. Zatiramo ga tako kakor lubnega zavijača.

Prejšn jemu podoben je malinov sklenokrilec (pennisetia
[bembecia] hylaeiformis), čigar gosenica vrta v spodnjih
delih malinovih stebelc, da venejo in usihajo. Taka stebla,
čim jih opazimo, porežimo pri tleh in sežgimo.

Poleg voluharja ali krtice, ki je nemara še večja nad¬
loga našemu sadjarju, moramo vendar zajca prištevati k
največ jim škodljivcem sadnega drevja.

Ko bi mogli preceniti vso škodo, ki jo naredi ta »zve¬
rina« vsako zimo samo v naši banovini, bi se ustrašili, take
številke bi dobili.

Večjih sadnih škodljivcev, zlasti sesavcev, se obranimo
na dva načina: ali jih pobijamo in uničujemo, kjerkoli jih
naletimo in kakorkoli moremo, ali pa drevje zavarujemo,
da ne morejo do njega. Zajec uživa posebno varstvo in za¬
dene vsakogar, ki ni za to upravičen, huda kazen, ako ga
pobija. Ne preostaja torej drugega, nego da mu zabranimo
dostop do drevesa.

Sadno drevje zavarujemo na razne načine. Kdor ima
večje nasade in lahko utrpi nekaj več stroškov, naj si kupi
primerno gosto, 1 m visoko mrežo,  ki jo razreže v kose
po 40 — 50 cm široke. Te kose ovije potem okrog drevja in
jih trdno spne, da se ne razklenejo. Na ta način ima drevje
zavarovano zanesljivo in trajno najmanj za 10 let. Mrežo
puščamo okrog debel tudi poleti, ker debel nič ne ovira
v ra " v  ' ‘ ' 1  'nkane žice.

stvih. Najnavadnejša snov v to svrho je slama.  Ako je
drevje zanesljivo dovolj na debelo in dovolj visoko zavito
v slamo, je izvrstno zavarovano ne samo proti zajcu, ampak
tudi proti zimi. ki nam včasih uniči najlepša drevesa, kakor
smo se prepričali baš pozimi 1. 1928/29. Pripomniti pa mo¬
ramo, da je zavijanje s slamo precej zamudno delo, zlasti
kjer je treba zavarovati večje število dreves. Če pomislimo,
da je treba spomladi zopet odstraniti zavoje in da moramo
to delo ponavljati 5 do 8 let vsako jesen in vsako pomlad,

Zajec.

Treba seči po drugih sred-

44

lahko izračunimo, da bi ga ceneje opravljali, če bi kupili
enkrat za vselej mrežo in bi imeli mir za vsa leta.

Pa imamo še razne druge snovi, ki se dado s pridom
uporabi jati v naš namen. Koruznica  je dobra, samo
tesno in na gosto jo je treba privezati k deblu, da zajec
nikjer ne more z gobcem do njega. Če ni drugače mogoče,
se da narediti ograja iz vejevja,*  trnja in raznega dru¬
gega lesovja,kiga  nasekamo v grmovju. V krajih, kjer
sekajo in belijo spomladi smreke, denejo na stran potrebno
množino do 1'50 m dolgih kosov smrekovekože,  čresla,
ki jo posuše in v jeseni z njo odenejo posamezna debla in jo
z žico pritrdijo. Kjer so žage, dobimo prav poceni obrez¬
kov od desek,  žamanje, iz katerih naredimo s pomočjo
žice lične ograjce, ki so več let za rabo, ako jih spomladi
vzamemo od drevja in shranimo na suhem do druge jeseni.

Tudi iz treh krajnikov  lahko naredimo trdno ograjo,
ki je za več let.

Dobro se baje tudi obnese, ako drevje zavijemo v ča¬
sopisni papir,  ki ga pritrdimo z motvozom.

Ponekod odvračajo zajca tudi z raznimi mažami.
Poudarjati pa moramo, da je menda ni maže, ki bi popol¬
noma zanesljivo zadržala glodavca. Najsi bo kakršnakoli,
sčasoma jo spere dež, duh se izgubi in če ne prej, na pomlad
se izgubi učinek. Pomisliti je pa tudi, da ne smemo mazati
debel s čimer bi bilo, ker mlada koža je občutljiva in drevo
lahko na ta način poškodujemo.

V zimah, ko je pod snegom kopno, se rad pojavlja pri
mladih jablanah kratkouhi voluhar, ki ogloda deblo nad
korenom včasih precej na visoko. Zatiramo ga kakor volu¬
harja sploh. (Glej str. 32!)

Debla sadnega drevja imajo še več raznih kvari ji vcev.
Živina na paši se kaj rada drgne obnje in jih omaje ali celo
polomi. Zato je treba vsako mlado drevo na pašniku trdno
ograditi, da živina ne more do njega. Tudi konj naredi na
mladem drevju veliko škodo, ako ga puščamo brez nadzor¬
stva v sadovnjaku ali ako stoji preblizu kake mlajše jablane
ali hruške. Ogloda jo tako temeljito, kolikor visoko doseže,
okrog in okrog prav v živo v les, da ji ni pomoči.

Včasih se primeri, da oglodajo debla tudi psi, zlasti mladi.
Največkrat takega drevja, ki ga pokvarijo domače živali, ni
mogoče ozdraviti. Tako škodo pa večinoma lahko preprečimo.

Nazadnje moramo omeniti še nekega škodljivca debel
in vej, ki sicer ne spada k živalim, pa ga vendar ne moremo
drugam uvrstiti. To je hudoben, brezvesten, neroden, pa tudi
neveden človek. Koiikrat se zgodi, da poredni zlikovci obelijo
debla ali da hudoben mejaš polomi mlado drevje sosedu!

45

Taka dejanja so sramotna kakor tatvina in so vredna
ostre kazni. Nerodni dečaki se plazijo s kovanimi črevlji
po vejah in odirajo kožo. Še hujše rane prizadevajo vejam,
ako pri tresenju udarjajo s peto po njih, da spravljajo
z: njih sadje. Rane od udarcev se ne zacelijo rade, zlasti ker
se nihče ne briga zanje. Nevednež pušča po drevju, ko ga
snaži, čepe in štrclje,  ki se nikdar ne morejo zaceliti,
ampak počasi strohne in so povod za poznejša votla debla.

3. Živalski zajedavci na brstih
in na zelenih poganjkih.

Cvetožer.

Cvetožer  (anthonomus pomorum) je tudi zajedavec
jablane, tega našega najvažnejšega sadnega plemena.

Ko se jamejo jablane razcvi-
tati, opazimo, da se mnogo cvetov
ne odpre in da cvetni lističi po-
rjave, kakor bi bili osmojeni. Ako
tak »osmojen« cvet previdno od¬
premo, najdemo na dnu čašice
bledorožnatega črvička. Prašnikov
in pestiča, bistvenih delov cveta, ni
nikjer. Izglodal jih je »črv« in tako
uničil cvet. Odkod je prišel »črv«
v  cvet in kaj se zgodi z njim po¬
zneje, ko izvrši svoj tako škodl jivi
posel, to bo takoj jasno iz nasled¬
njega opisa.

V istem času, ko se zdravi
cvet oplodi, »črv« izje cvet, v ka¬
terem se je izlegel, potem se na
dnu čaše zabubi in v par tednih
se že izmota iz bube majhen hro-
šček — rilčkar. Ta leta potem po
sadovnjakih in objeda nežno listje.

Ko se naveliča takega življenja, si
poišče primerno skrivališče — naj¬
raje v kaki razpoki pod lubjem na
deblu sadnega drevesa, kjer mirno prespi jesen in zimo.
Aprila meseca, ko se jame cvetno brstje razpuščati, se pre¬
budi, zleze na dan in samica obletava jablane ter polaga
posamezna jajčeca v jamico, ki jo naredi v cvetni brst, ko je
še zaprt. Ena sama samica navrta in zaleže do 50 cvetov.
V osmih dneh se izleže iz jajčeca majčkena ličinka, ki se
takoj zavrta v cvet in ondi začne razjedati prašnike in
pestiče. Ker se ob taki hrani prav hitro razvija, je dorasla

Pod.  14.  Cvetožer.  1. Če-
šulja jablanovih cvetov, dva
sta uničena od cvetožera, en
zdrav cvet v razvoju, drugi
popolnoma razvit, 2. eveto-
žerova ličinka v cvetu, 3.
cvetožerova ličinka povečana,
4. cvetožer povečan.

46

v 2 do 4 tednih, kakor je vreme. Potem se zabubi in ponavlja
se, kar je bilo zgoraj povedano.

Cvetožer je tako hud škodljivec, da ponekod uniči polo¬
vico, pa tudi do dve tretjini cvetja. Najbolj so prizadete
rano cvetoče sorte. Tudi izbira v sortah. Tako je dokazano,
da ima posebno rad sorte šarlamovskega, grafenstajnca in
kardinala.

Zatiranje je jako težavno in pri nas še skoraj neznano.
Največ ga pokonča ugodno vreme ob jablanovem cvetu.
Ako se razcvitajo jablane ob toplem in solnčnem vremenu,
se cvetje tako naglo razvija in odpira, da ga cvetožerova
ličinka ne more dohajati. Cvet se hitro odpre in še nedorasla
ličinka pade na tla, kjer pogine. Gorje pa cvetju, ako je
ob razcvitanju slabo vreme. Ker se počasi razvija in odpira,
ima zajedavec dovolj časa, da dokonča v miru svoje delo,
se zabubi in izleti iz cveta kot hrošček. Jablane pa cveto
malokdaj ob lepem vremenu. Zato se ne moremo zanašati
na to naravno pomoč.

Največ tega škodljivca je po zanemarjenih sadovnjakih,
kjer ima dovolj ugodnih skrivališč in prezimovališč. S te¬
meljitim snaženjem in mazanjem debel in debelejših vej že
nekaj dosežemo, seveda le, ako trebež prestrežemo in se¬
žgemo. Še boljši je uspeh, ako vse drevo poškropimo z ar-
borinom. Jako mnogo hroščev bi pokončali, ako bi jih zgodaj
spomladi, ko se naredi toplejše vreme in zlezejo iz skriva¬
lišč, otresali z drevja in jih prestrezali v nastavljene plahte
ali rjuhe ter sežigali. Hroščki imajo namreč to lastnost, da
takoj popadajo na tla, ako drevo ali vejo nagloma stresemo
na ta način, da udarimo s primernim batom po deblu ali veji.
Na Francoskem kade drevje z žveplom, ker so se prepričali,
da se takega drevja hrošči ogibajo. Uspešno zatiramo cveto-
žera tudi na ta način, da temeljito osnaženo drevje začetkom
septembra opašemo s povesmi slame, čez katera privežemo
trd papir. V to skrivališče se cvetožer prav rad stisne. Sredi
marca meseca poberemo pasti in sežgemo.

Prav uspešni pomagači pri zatiranju tega silnega škod¬
ljivca so tudi ptice pevke.

Najlaže se ubranijo cvetožera pozno in hitro cve¬
toče  sorte.

Na hruškah se tu in tam pojavlja hrušev brstožer
(anthonomus cinctus), 4 mm dolg rilčkar rjave barve. Jaj¬
čeca zalega že jeseni v listno in cvetno brstje. Ličinka se zleze
prav kmalu na pomlad in razjeda pop je. V začetku maja me¬
seca se že zabubi kar v razjedenem brstu. Hrošček se preje
na dan in preživi poletje po drevju, kjer objeda nežno listje.

Zatiramo ga tako kakor cvetožera. Z arborinom v jeseni
dobro obdelanega drevja se ogiblje.

47

Malinov ali jagodov cvetožer (anthonomus rubi) stavi
na malinovo cvetje zalego. Ličinka nagrize cvetni pecelj, da
se cvet ne more razviti.

Nagrizeno cvetje moramo pobirati in sežigati.

Brstje na malinah zajeda tudi še malinov hrošč (byturus
fumatus in byturus tomentosus). Njegove ličinke pa žive
v malinovih plodovih. To so znani »črvi« v prezrelih malinah.
Ugonobimo ga, ako od maja do avgusta meseca pridno obi¬
ramo hrošče. Obneslo se je tudi brizganje z 10 % arborinom.

Spomladi najedajo brstje še razni drugi rilčkarji, ki se
pa navadno ne pojavljajo v takih množinah, da bi preveč
občutili škodo. To so ponajveč listožeri (plryllobius), ki ob¬
jedajo spomladi brstje, potem pa preluknjavajo nežno listje.

Jablanovo in hruškovo brstje, baš ko se odpira, ovira
v razvoju več raznih sukačev, izmed katerih sta rdeči sukač
(eucosoma [tmetocera] ocellana) in sivi sukač (argyroploce
[olethreutes] variegana) posebno škodljiva. To so metuljčki,
ki letajo od junija do avgusta meseca in polagajo posamezna
jajčeca na brstje. Gosenica rdečega sukača se kmalu zleže
in čez poletje objeda, skrita v pajčevinastem zapredku, po¬
samezne liste. Napol dorasla prezimi blizu brstja. Spomladi
pa iz početka izjeda končne brste, potem pa se zaprede
v liste enega brsta in jih znotraj objeda. Gosenica sivega
sukača se pa izleže šele naslednjo pomlad in živi tako kakor
njena rdeča sestrica. Junija meseca se dorasle gosenice za¬
bubijo v zapredku, kjer so žrle.

Na pritličnem drevju, kjer je včasih vse polno zapred¬
kov, kaj izdatno preženemo zajedavca, ako vsak zapredek
čvrsto stisnemo s palcem in kazalcem. Na ta način prav
zanesljivo zmastimo gosenico, ne da bi jo bilo treba iskati.
Jesensko in rano spomladnje brizganje z arborinom (10 %)
je tudi priporočeno sredstvo. Spomladi, ko drevje zeleni,
pa škropijo s švajnfurtskim zelenilom. To je namenjeno
pred vsem jabolčnemu zavijaču, pa hodi prav tudi za su-
kačevo zalego.

Mali zimski pedic.

Mali zimski pedic ali zmrzlikar (cheimatobia brumata)
spada med najhujše škodljivce sadnega drevja. Kjer se
pojavi v večji množini, uniči v kratkem času vse zelenje
na črešnjah, jablanah in v sili tudi na drugem sadnem
drevju, ko spomladi komaj ozeleni. Konec maja meseca je
drevje golo kakor pozimi.

Mali zimski pedic je ponočnjak. Samec in samica si nista
prav nič podobna, kajti samec je rahel in nežen metuljček,
samica pa je bolj podobna centimeter dolgemu hroščku.

48

Namesto kril ima samo kratke izrastke in ne more letati.
Zato ima pa jako dobro razvite tri pare nog. Čudno je tudi
to, da prileze iz zemlje šele na jesen ali celo na zimo na¬
vadno šele potem, ko nastopijo prvi mrazovi oktobra, no¬
vembra meseca. Podnevi ždi samec nepremično v kakem
skrivališču na drevesu. V mraku pa oživi in tedaj leta od
drevesa do drevesa, samice jo pa takoj, ko pridejo na po¬
vršje, uberejo »peš«, ker imajo krnasta krila, do bližnjega
debla in po njem hajd v vrb. Ko so oplojene, odlože med
brstje kakih 250 jajčec v kupčkih po 20 do 40 skupaj.

Čez zimo ostanejo jajčeca na svojem mestu in jim tudi
najhujši mraz nič ne škoduje. Ko začne spomladi drevje

zeleneti, se izvale iz jajčec gose¬
nice, ki so dorasle do 3 cm dolge.
Ločijo se od drugih gosenic zlasti
po tem, ker imajo samo 5 parov
nog — na sprednjem delu života 3,
zadaj pa 2. Naprej se premikajo
tako, da se najprej trdno primejo
s sprednjimi nogami, potem pa
zadnje postavijo tik za sprednje.
Zaradi tega se truplo ukrivi na¬
vzgor. Sedaj prestavi sprednje
noge dalje, da se život zravna, za
njimi pritegne zopet zadnje itd.;
pravimo, da meri pedi, odtod ime
pedic, zimski zaradi tega, ker se
pojavlja na zimo, mali pa zato,
ker imamo še enega večjega, ki
pa je bolj redek in ne tako škodljiv.

Takoj, ko gosenice zlezejo iz jajčec, zapredejo mlado
listjiče razvijajočega se popja in ga objedajo. Pozneje se
razlezejo po vejah in ogolijo drevje do golega. Ko dorastejo,
se spuste po pajčevinasti nitki na tla pod drevo. Tu se za¬
rij e j° plitvo v zemljo in se zabubijo. Celo poletje do pozne
jeseni ostane buba v zemlji in šele od oktobra do novembra
meseca ali celo decembra predere na dan popolna žuželka.

Kako pa se ubranimo tega škodljivca? V zemlji je na
varnem, ko je v obliki gosenice razkropljen po vejah, mu
tudi ne moremo lahko do živega. Prijeti ga moremo le tedaj,
ko na jesen prileze iz zemlje kot metuljček in nekrilata
samica. Baš to moramo prestreči, ko leze po deblu v vrh.
To dosežemo na ta način, da opašemo debla 1—L50 m od tal
s papirnatimi pasovi,  ki jih namažemo z lepljivim
mazilom, katerega se oprimejo samice, ko lezejo po deblu.

Na mestu, kjer hočemo oviti okoli debla pas, osnažimo
raskavo kožo, da se papir tesno oprime debla. Ako so po

Pod. 15. Mali zimski
pedic. 1. Metuljček (sa¬
mec), 2. samica, 3. gosenica.

49

deblu globoke razpoke in kotanje, ki se jih s pasom ne
moremo ogniti, jih zamažemo z ilovico, da nam samica pod
pasom ne uide na drevo. Čez tako oglajeno deblo ovijemo
10 cm širok pas iz nepremočljivega papirja in ga zgoraj in
spodaj tesno privežemo z motvozom ali mehko žico. Potem
pa namažemo pas kake tri prste na široko z lepivom, ki
mora ostati lepljivo več mesecev.

Sredi oktobra je pravi čas za prirejanje pasov, ker se
žuželka ravna po vremenu. Čim toplejše je, tem pozneje
začne lesti iz zemlje in obratno. Če ima drevo kol, ga mo¬
ramo tudi namazati na primernem kraju z lepivom. Tu ni
treba papirnatega pasu, ampak mažemo naravnost na les.
Na deblo brez papirnate podlage pa ne
smemo mazati lepiva, ker bi utegnilo
oškodovati kožo. Včasih se primeri, da
kaka samica stavi zalego kar na pas ali
podenj, ko vidi, da ne more naprej. To
je treba pogledati in jajčeca uničiti.

Uspeh je popolnoma zanesljiv in
nezavisen od sosedov. Kdor polovi sa¬
mice, ko lezejo na drevo, bo imel mir
pred pedicem, brez ozira na to, ali je
sosed kaj ukrenil ali nič.

Vse potrebščine za lepljive pasove,
papir in lepivo, ima v zalogi tvrdka
Chemotechna v Ljubljani.

Kdor drevja ni opasal z lepljivimi
pasovi, naj ga vsaj temeljito obrizga
z arborinom: to pa pri tem škodljivcu
ni tako zanesljivo. Ako smo vse za¬
mudili in so se na pomlad že izlegle
gosenice, ni druge pomoči, nego da
drevje škropimo s švajnfurtskim zelenilom (60—100 g na
100 I vode). (Glej str. 22!)

Kjer je pod drevjem obdelan^svet, nekaj dosežemo, ako
zarana jeseni zemljišče dobro pognojimo z apnom in ga
globoko prekopamo. ■

Malemu je podoben, le da je večji, veliki zimski pedic
(hibernia defoliaria), ki pa se navadno ne pojavlja v takih
množinah kakor mali.

Jablanov strženjak (blastodacna putripennella) je rjavo
sivkast, prav nežen metuljček, ki leta julija in avgusta
meseca. Njegova gosenica objeda prvo leto liste, jeseni se
pa zavrta v znožje enoletnega poganjka in ga po strženu
izjeda, da se posuši. Ondi tudi prezimi. Drugo leto nada¬
ljuje svoj škodljivi posel in se naposled zabubi.

4  •• Zajedavci.

Pod. 16. Jablanov
strženjak.  1. Str¬
ženjak dvainpolkrat
povečan, 2. ličinka
štirikrat povečana,
5. razjedeni brsti in
v njih ličinke.

50

Temu zajedavcu ni lahko priti do živega, ker ga težko
opazimo. Edino tako ga zanesljivo uničimo, da oškodovane
poganjke porežemo in sežgemo. Redno z arborinom ob¬
delanega drevja tudi ne bo izlepa nadlegoval ta zajedavec.

Na malinah dela škodo ličinka malinovega strženjaka
(incurvaria rubiella), ki izjeda brstje, da ne more odgnati.
Zatiramo ga tako kakor prejšnjega.

Na Ivanovem grozdjiču živi grozd jičev stržen jak (in¬
curvaria capitella).

Hi •uševa brstarica (janus compressus) je 6 — 7 mm dolga
listna osa, ki zalega maja in junija meseca jajčeca v končne
brste hruševih poganjkov. Ličinka razjeda stržen. V njem
se tudi zabubi.

Tega bolj redkega škodljivca se iznebimo, ako navrtane
poganjke porežemo in sežgemo.

Obrezač, oinladar ali pristrigač (rhvnchites coeruleus)
je pa bolj znan škodljivec, ki ga posebno sovražijo dreves-
ničarji. Okoli 5 mm dolg, kovinsko se svetlikajoč hrošček-
rilčkar je to. Iz početka objeda liste, pozneje pa samica
nabada tistoletne mladike, najrajša vrhnje, bujno rastoče
poganjke mladih jablan in stavi vanje zalego po eno ali več
jajčec. Zaleženi vršiček nato odstriže, da se odlomi in pade
na tla ali pa obvisi na debelcu. Ličinka živi v odstriženem
vršičku. Dorasla se zarije v zemljo, kjer preživi zimo.
Spomladi se zabubi in preobrazi zopet v hroščka.

Edini način za zatiranje bi bil ta, da otresamo hrošče
na pogrnjene rjuhe in da pobiramo odstrižene poganjke
ter jih sežigamo.

Ponekod zelo nagaja po drevesnicah okulirna mešica
(clinodiplosis oculiperda), to je mešica, ki zalega po eno
jajčece v rano, kjer je vdejano oko. Ličinka izsesava žlahtno
oko. da se posuši. Ko doraste, zleze v zemljo. Preobrazi se
šele prihodnjo pomlad.

Kjer se ta škodljivec pogosteje pojavlja, se ga branijo
na razne načine: okulacije pri tleh zakrijejo z zemljo,

druge zamažejo s cepilno smolo ali z ilovico, zavezujejo jih
z bombažastimi nitmi, ki jih prej namočijo v mešanico la¬
nenega olja in terpentina. Take niti je treba pa, preden jih
rabimo, dobro oviti in posušiti.

Jablanova in hruševa bolšica (psylla mali in psylla
pyrisuga).

Te dve sestrici sta pri nas sicer bolj redki, a vendar
dosti škodljivi gostji. Živita nekako bolj skrivno življenje,
zaradi tega ju malokdo pozna, opazuje in zatira.

51

Jablanova bolšica je zelenkasta, komaj 2 1 / 2  mm dolga,
mešici podobna, krilata živalca, ki skače kakor bolha. Za¬
lego stavi jeseni na poganjke in brste. Majčkenim stenicam
podobne ličinke, ki se izležejo od aprila do junija meseca,
izsesavajo iz početka brstje, potem liste in se posebno rade
naselijo na listne in cvetne peclje. Izsesano listje se skri-
venči in odpada, vršički se suše. Ličinke izločajo sladek sok,
ki ga mravlje takoj zavohajo. Zato so vedne spremljevavke
bolšic. Kjer se pojavijo v veliki množini, so jako škodljive.
Pri nas jih ni toliko, da bi bila škoda
kaj bolj očitna.

Bolj pogostoma opazujemo hru-
ševo bolšico. Najlaže opazimo ličinke,
ki v večjem številu zasedajo enoletne
ali dvoletne vejice v pazduhah.

Od daleč so videti kakor temen
obroček okoli vejice. Pozneje poleti
se razlezejo po drevesu in izsesavajo
listne peclje. Proti jeseni je pre¬
obrazba (nepopolna) gotova in kri¬
late bolšice prezimijo po zatišjih na
drevju. Od aprila do junija meseca
stavijo pa zalego v listne pazduhe.

Ta škodljivec se zelo rad naseli na
pritlične hruške. Kdor ga pozna, ga
lahko najde. Izdajajo ga tudi mravlje.

Drevje varujemo proti njemu
najlaže in zanesljivo, ako ga redno
škropimo z arborinom. Posebno do¬
bro se obnese obdelava z arborinom
spomladi, tik preden se jame odpirati popje. Zatreti se da
tudi z raztopino tobačnega izvlečka in mazavega mila
(izvlečka 2'5 %,  mila pa T5 %).

4. Živalski zajedavci na listih,

a) Objedači.

Rjavi hrošč, poljski  (melolontha melolontha) in
gozdni  (melolontha liippocastani).

Rjavi hrošč je bil že tolikrat opisan in je vsakomur tako
znan, da bi bilo prav odveč, ko bi ga še tu nadrobno opiso¬
vali. Že pri zajedavcih korenin smo omenili njegovo ličinko
— ogrca,  ki živi tri leta v zemlji, da dela veliko škodo
na koreninah mladega sadnega drevja zlasti v drevesnicah.

Vsako tretje ali četrto leto je hroščevo leto. Takrat pa
tudi hrošči lahko občutno oškodujejo sadno drevje, zlasti
češplje, na ta način, da objedajo nežno listje, ki se jame

4*

Pod.  17 .  Hruševa bol¬
šica. 1. Razvita krilata
žuželka, 2. ličinka, 5. na¬
paden hrušev vršiček (1
in 2 sedemkrat povečani).

bas takrat razvijati, ko letajo. Kjer ni hrastine ali kjer je
blizu sadovnjaka gozd, ondi je sadno drevje v veliki ne¬
varnosti pred hrošči. Oklestijo ga tako kakor gosenice.

Kako hrošče zatiramo, je tudi splošno znano. S smotre-
nim in organiziranim nabiranjem največ dosežemo. Nabrane
hrošče pomorimo, ako jih poparimo s kropom, ali polijemo
z  20 _ 30 %  raztopino arborina. Prostor, ki ga hočemo ob¬

varovati, da ga samice ne zaležejo, moramo potrositi z živim

apnom, tako da je vsa zemlja bela.
kakor bi bila zapala s snegom.
Po dežju je treba iznova trositi.
Mnogo ogrcev zatremo po vrtovih
in njivah, ako jih pri obdelavanju
skrbno pobiramo in pobijamo. Po¬
skusili so jim priti do živega tudi
z žveplenim ogljikom. V malem se
to dobro obnese. Na veliko je pa
predrago in prezamudno.

Izmed hroščev  jih je še
nekaj, ki objedajo liste sadnih
rastlin, vendar navadno niso tako
nevarni, kakor so n. pr. gosenice.
Posebno naj bodo omenjeni sle¬
deči:

Podolgasti listožer (phyllobius
oblongus) je 5 mm dolg, črn ali
Pod. 18. Zlat o ritka ali ze l en bast hrošček, ki zgodaj spo-

predek 1 ,^ gosenica 4.’buba' mladi objeda iz početka brstje.

pozneje pa listje. Iznebimo se ga
lahko na ta način, ako ga zarana zjutraj otresamo v pod¬
stavljene rjuhe in mečemo na ogenj.

Listni ubadar (rhvnchites interpunctatus) je 2-—3 mm
dolg, kovinsko se svetlikajoč rilčkar. Jajčeca leže v listne
pecdje. Ličinka živi v odpadlem listu. Tudi hrošč dela škodo,
ker spomladi objeda nežne liste. Zatiranje kakor prej.

Trtni zavijavec ali trtijon (bvctiscus betulae) je rilčkar.
ki se pojavlja posebno na hruškah in kutinah, kjer nagloda
listne peclje in jih potem zvije v zvitke, podobne smotkam.
V te zvitke stavi zalego. Ličinke se žive od suhih listov,
zvitih v smotko. Ako te zvitke pobiramo in sežigamo, bomo
škodljivca lahko popolnoma zatrli.

Je še več raznih rilčkarjev, ki prilično objedajo liste,
pa ta škoda je tako neznatna, da jo lahko pregledamo.

Najhujši zajedavci listov med objedači so pa brez
dvoma gosenice — torej ličinke od metuljev. Včasih se po¬
javijo v takih množinah, da sklestijo v malo dneh vse

zelenje.

Najbolj nevaren bi utegnil biti v tem oziru mali
zimski  p e d i c ali zmrzlikar, ki smo ga obdelali že na
str. 47. Njegove gosenice objedajo izpočetka brstje, ko pa
drevo ozeleni in se razcvete, pa planejo po zelenju, ki ga
do čistega popasejo. Kako se s pedicem borimo, je opisano
na str. 48. •

Razen pedica so delale včasih veliko škodo gosenice
štirih metuljev, in sicer glogovega belina, zlatoritke ali
zlatnice, prstaničarja in gobavca. Dandanes pa je teh za¬
jedavcev mnogo manj in naletimo le bolj na posamezne.
Vendar pa ne bo odveč, ako jih na kratko opišemo.

Glogov belin (aporia crataegi) je znanemu kapusovemu
belinu podoben bel metulj, ki leta junija in julija meseca.
Samica leže jajčeca v kupčkih na zgornjo stran listov. Po-
všeči so ji vsa sadna plemena. Iz jajčec se izvale gosemčice,
hi takoj začno objedati listje, pa ostanejo skupaj. Konec
nvgusta meseca zapredejo nekaj listov in v takem zapredku
prezimijo na drevesu. Najhujša zima jim ne škoduje, le
zapredke prav lahko zapazimo, zlasti potem, ko drugo listje
odpade. Spomladi se gosenice prebude in se takoj lotijo
mladega listjiča. Objedajo ga zopet v družbi toliko časa,
da dorastejo. Šele potem se razlezejo po drevju in po raznih
zatišjih, kjer še zabubijo. Konec junija ali v začetku julija

54

meseca izleti iz bube metulj belin, ki zopet začne zalegati
nov rod.

Glogov belin je pri nas že zelo redek metulj. Menda
je res že popolnoma zatrt.

Zlatoritka ali zlatnica (nygmia phoeorrhoea, euproctis
cbrysorrhoea) je, kar se tiče življenja in škode, ki jo pri¬
zadeva gosenica na sadnem drevju, prav podobna belinu.
Majhen, bel metuljček, ki pa leta samo na večer, se prikaže
okoli kresa. Jajčeca zalega na spodnjo stran listov v podol-

gastili kupčkih po kakih 200 sku¬
paj. Vsak tak kupček pokrije z
dlačicami z zadka. Kmalu se iz¬
vale iz jajčec gosenice. Tudi te
ostanejo do jeseni skupaj in prav
tako prezimijo kakor belinove,
samo da narede večja gnezda, ki
jih torej še laže najdemo. Zlatnica
je bolj škodljiva nego belin, ker
je bolj razširjena in se skoraj še
hitreje množi.

Belina in zlatnico zatiramo na
ta način, da pozimi, ko je drevje
golo, poiščemo in sežgemo vse za¬
predke po drevju. Zato je treba
posebnih Škarij, ki so nasajene na
dolgem drogu, da dosežemo z njimi
tudi v vrh visokih dreves. Odre¬
zana gnezda zbiramo v kako po¬
sodo in jih sežigamo. Imajo tudi v to svrho posebne petro¬
lejske plamenice, s katerimi požiga jo zapredke kar na drevesu.

Pod.  20.  Gobavec  ali ž v a -
gar. 1. Kos veje z metuljem
in zalego, 2. gosenica.

Prstaničar (malacosoma neustria) je majhen, nočni me¬
tuljček, ki leta julija in avgusta. Srebrnosiva jajčeca na¬
lepi tesno drugo poleg drugega v obliki obročka okrog
drobnih vejic. V enem obročku je po 300—400 jajčec. Go¬
senice se pa ne izvale iz njih tisto jesen, ampak šele pri¬
hodnjo pomlad. Jajčeca torej prezimijo. Zatiranje zato ni
baš lahko, vendar pa se bistro oko kmalu privadi, da najde
te obročke po drevju. Take vejice s škarjami odrežimo in
sežgimo! Z vsakim obročkom uničimo 300 do 400 gosenic.
Vseh jajčec pa gotovo ne najdemo, zato je treba paziti spo¬
mladi tudi na gosenice, ki se izvale takoj, ko jame drevje
zeleneti. Ker ostanejo dolgo časa skupaj in se prav rade
solnčijo v gručah na deblu ali veji, jili ni težko najti, ako
si pogled nekoliko izurimo.

Gobavec ali žvagar (porthetria [lymantria] dispar). Tudi
to je metulj ponočnjak. Precej večji je nego prstaničar, po

55

življenju in preobrazbi pa mu je zelo podoben. Leta avgusta
ali v začetku septembra meseca in leže jajčeca v kupčkih
po več sto skupaj na deblo ali veje raznega sadnega drevja.
Vsak kupček pokrije z dlakami z zadka, da je od daleč
videti kakor košček kresilne gobe. Odtod tudi ime gobavec.
Ena sama samica naleze okoli 2000 jajčec. V teh kupčkih
jajčeca prezimijo in jim najhujši mraz nič¬
ne škoduje. Ko začne spomladi drevje zele¬
neti, se izvale gosenice in objedajo v mnogo¬
številnih družbah zelenje, in sicer samo po¬
noči. Podnevi lenarijo na kupih po deblu ali
močnejših vejah. Ob dežju se zbirajo v gru¬
čah na spodnji strani debelih vej.

Gobavec je jako nevaren zajedavec. Kjer
se razmnoži, sklesti zelenje do golega. Ko
zdelajo gosenice eno drevo, zlezejo na drugo.

Neugodno za nas je tudi to, da te gosenice
razen kukavice ne mara nobena ptica, ker ji
štrle iz nahrbtnih bradavic kosmiči dolgih,
ostrih pa krhkih dlačic. Ako jo primemo v
roke, se zabodejo te dlačice v nežno kožo,
kjer se zalomijo in zadajajo hude bolečine,
zlasti na občutljivih mestih. Pri nas ni mnogo
tega škodljivca, vendar pa je treba paziti, da
se ne razpase kakor v Ameriki, kjer je
opustošil obširne nasade. Najuspešneje mu
pridemo do živega, ako pozimi iščemo in
uničujemo tiste gobam podobne stvore po
deblih sadnega drevja. Pa tudi spomladi mo¬
ramo biti na preži, da zatremo gosenice, ako
bi se kje pokazale.

Ivanovo grozdjiče, kosmuljo, pa tudi ja- senična gnezda
blane in slive zajeda gosenica kosmuljevega pa tudi cepiče,
pedica ali Šarca (abraxas grossulariata). To
je črno šarast metulj, ki leta julija in avgusta meseca
ter leže jajčeca v kupcih na spodnjo stran listov prej
imenovanih sadnih rastlin. Gosenice, ki se kmalu izležejo,
glodajo liste in jih tudi prejedajo. Toda prvo leto je
škoda neznatna. Na jesen se vsaka gosenica zase zaprede
v list in prezimi na tleh. Šele drugo pomlad je gosenica prav
škodljiva, ker je večja in objeda takoj prvo nežno spo-
mladnje zelenje. Junija se gosenice že zabubijo kar na
grmih v primernih skrivališčih.

Šarca zatiramo, da v jeseni skrbno pograbimo in po¬
beremo vse listje izpod grmov in ga sežgemo. Spomladi,
preden se plodovi razvijejo, škropimo grme s 5 % tobač¬
nim izvlečkom, ki mu dodamo 2 %  mazavega mila.

Pod. 21. škarje
na drogu, s kate¬
rimi režemo ero-

56

Hudi zajedavci listov so grizlice.

Pri nas najbolj znana je črešnjeva grizlica (eriocam-
poides limacina), ki pa ne zameta drugili sadnih plemen.
Posebno rada ima hruške. Junija ali julija meseca zapazimo
po listih 1 cm dolge, na videz črnim polžkom podobne slu¬
zaste živalce, ki glodajo zgornjo plast listov, spodnja se pa
posuši. Listi so gosto luknjičavi kakor sito. Ce je grizlic
mnogo, narede veliko škodo, ker uničijo listje baš takrat,
ko ga rastlina najbolj potrebuje. Ko grizlica dorasle, se
zarije v zemljo, kjer prezimi in se spomladi zabubi. Iz bube
pride črni muhi podobna listna osa, ki zalega posamezna
jajčeca po listih.

Grizlic ni težko zatreti, če jih je malo in na pritličnem
drevju ali v drevesnici, jih najlaže užugamo, ako jih z ro¬
kami zmastimo. Kadar so pa bolj na gosto posejane po listih,

Pod. 22. Kosm ulje v pedi c ali šareč. 1 . Metulj, 2. gosenica.

jih pa zatiramo z raznimi škropili in prašili. Dobro škropilo
je tobačni izvleček z mazavim milom (1-5 %)  ali z lizolom
(tobačnega izvlečka P5 %,  lizola Ve %)■  Obnesejo se v to
s vrbo tudi apneni prah. tobačni prah in lesni pepel. Kdor
škropi z modro galico, jih tudi prežene, pa ne pomori.

Na Ivanovem grozdjiču in kosmulji objeda listje ličinka
grozdjičeve grizlice (pteronus ribesii). listna osa, ki stavi
zalego prvič aprila in maja meseca, drugi zarod pa avgusta
meseca. Gosenicam podobne rdečerumene črnoglave ličinke
sklestijo v malo dneh vse zelenje do zadnjega lista.

Zatiramo jih tako kakor črešnjevo grizlico.

V skupnih zapredkih žro liste ličinke nekih.moljem
sorodnih metuljčkov. Posebno škodljiv utegne biti jablanov
molj (hvponomeuta malinellus), ki pa se loti tudi drugih
sadnih plemen. Julija in avgusta meseca stavi zalego v
kupčkih na tanke vejice. Črnoglave goseničice prezimijo
skupno pod nekako kožico. Šele na pomlad zapuste to za¬
vetje in skupno zajedajo liste v notranjosti. Pozneje, ko
dorastejo, zamotajo po več listov in vejic v pajčolanast za¬
predek, ki ga po potrebi širijo. Če v bližini ne morejo do¬
seči novih listov, se preselijo na drugo vejo, kjer narede

57

novo gnezdo. Dorasle se zabubijo kar tam. kjer so nazadnje
žrle. Če imajo mir, obžro posamezne veje do golega.

Pazljiv sadjar s tem zajedavcem ne bo imel težav, ker
ga bo kmalu opazil in zatrl. Navadno odrežemo celo gnezdo
in ga sežgemo. Kjer bi se naleglo več tega škodljivca, bi ga
uničili s tobačnim izvlečkom in mazavim milom.

Podoben škodljivec zajeda tudi liste na slivah in češ¬
pljah. To je češpljev inolj (hvponomeuta padellus [varia-
bilis]), ki se skoro nič ne razlikuje od prejšnjega. Tudi za¬
tiramo ga na prav isti način.

Na mlajših hruškah se pojavlja čez
poletje prejšnjima podoben zajedavec, ki
živi v velikih močnih zapredkih in ogoli
cele veje. To je umazano-rumena, črno-
gvlava, gosenici podobna ličinka liruševe
listarice (neurotoma flaviventris). V eftem
zapredku jih je 30 do 60. Liste objedajo
po robu iii jih použijejo prav do pecljev.

Ko jih v bližini zmanjka, se preselijo na
drugo vejo. Ta selitev se lahko ponovi 5
do 6 krat.

V petih tednih so dorasle in se spuste
po pajčevinasti niti na zemljo, kamor se
zarijejo 6—12 cm globoko. Spomladi se
zabubijo in kmalu prodere bubo listarica
— osi podobna muha (listna osa), ki stavi
zalego po hruškah, 30 do 60 jajčec na eno
mesto. Vsega skupaj zaleže do 200 jajčec.

Edino izdatno in zanesljivo se bomo
iznebili tega škodljivca, ako večkrat pre¬
gledamo sadno drevje in porežemo za¬
predke ter uničimo gosenice.

Pod.  2 7.  črešn j<

grizli  c a. I.Grizlica,
2. ličinka, nekoliko
povečana. 3. list z
ličinkami.

Na vseh naših sadnih plemenih se pojavlja tu in tam
neki zajedavec, ki zvije posamezne liste v nekako vrečico
in v njej gloda zgornjo stran lista. Če razvijemo tak list, se
izvali iz njega v belo pajčevino zavita rumena, črnopikasta,
čez 1 cm dolga goseničica. Zalegel jo je jablanov ostružnik
(hemerophila [simaethis] pariana). rjavkast metuljček, ki
leta julija, drugi zarod pa septembra meseca.

Ker se ne pojavlja v večjih množinah, škoda ni posebno
velika. Zavite liste je treba obirati in sežigati. Uspešno je
tudi škropljenje s tobačnim izvlečkom in z lizolom (T5 %
tobačnega izvlečka in 1 I„  lizola).

Notranjost listov izjedajo sadni mešičkarji (coleophora
nigricella in coleophora heinerobiella). to so pepelasti ali
kovinsko se svetlikajoči, molji, ki od maja do junija meseca

58

zalegajo posamezna jajčeca na liste. Ličinke vrtajo po listih
in si narede na jesen iz koščka lista mešiček, ki ga pritrdijo
v bližini brstov. Spomladi objedajo brstje, listje in plodove.
Maja in junija meseca se zabubijo.

Kdor redno obrizgava sadno drevje z arborinom, bo
imel mir pred mešičkarji.

Prav tako škodo delajo na vseh sadnih plemenih listni
zavrtači (lyonetia clerkella, cemiostoma scitella, ornix gut-
tea). Tudi to so majhni molji, katerih ličinke rijejo na razne
načine v listih med zgornjo in spodnjo
kožico.

Na pritličnem drevju in v dreves¬
nicah porežemo močno razjedeno listje.
Kjer na ta način ne moremo blizu, bri¬
zgamo s tobačnim izvlečkom in z lizo¬
lom. Temeljito snaženje in obdelavanje
z arborinom jeseni in pozimi je pa naj¬
zanesljivejši način zatiranja tudi tega
škodljivca.

b) Sesači.

Listne ušice

spadajo med najbolj razširjene in
zaradi tega tudi najbolj znane, pa
tudi zelo škodljive zajedavce sadnih
rastlin. Skoro vsako sadno pleme ima
svojo ušico, na primer na jablani živi
zelena jablanova listna ušica (aphis pomi), na hruškah rjava
hruševa listna ušica (aphis dentatus sorbi), na črešnji črna
črešnjeva listna ušica (aphis myzoides cerasi), na češpljah
in slivah zelena češpljeva listna ušica, (hyalopterus prani),
na breskvah zelena breskova listna ušica, (niyzoides per-
sicae), na grozdjiču rumena grozdjičeva listna ušica (myzus
ribis); imamo pa tudi rjavoglavo jablanovo listno ušico (sy-
phonaphis padi) in hmeljevo listno ušico (phorodon humili).

Podobne ušice živijo pa tudi na raznih drugih divjih in
pitomih rastlinah.

Vse so si pa podobne v tem, da se neznansko hitro
množe in da vse na isti način delajo škodo po sadnem
drevju. Listje in mladje, ki je zasedeno od ušic, se začne
kriviti in preneha rasti. Če ni odnikoder pomoči, se začno
vršički sušiti od vrha navzdol. Prve ušice se izležejo spo¬
mladi iz zimskih jajčec takoj, ko se brstje odpre in se
pokaže prvo zelenje. Jajčeca so pritrjena po mladikah in so
podobna drobnemu črnemu zrnju. Prevlečena so s tako
trdo kožo, da jih ne ugonobi nobena zima. Vse te ušice, ki

Pod.  24.  J a b 1 a n o v
molj.  I.  Metuljček,
2. zapredek, 5. ličinka.

59

se spomladi izvale iz jajčec, so samice, ki imajo to lastnost,
da kote žive mladiče, in sicer zopet samice (jalorodnost).
Tako se vrsti dalje rod za rodom silno hitro. Ena sama
samica se v poletju lahko razplodi v milijone. Poleg teh
samic, ki nimajo kril, se narode čez poletje tudi samice, ki
letajo. Te krilate samice kote zopet žive mladiče-samice, in
na ta način skrbe, da se rod širi z drevesa na drevo, iz sa¬
dovnjaka v sadovnjak. Na jesen se skote samice in samci,
ki so nekoliko drugačnega života nego njih matere. Te
samice nastavijo po mladikah jajčeca in poginejo.

Nekatere listne ušice izločajo sladek sok, ki posebno prija
mravljam. Zato so mravlje vedne spremijevavke listnih ušic.

Listnih ušic ni težko zatirati, ako se jih lotimo o pravem
času, dokler jih je še malo. Delo
olajša tudi to, ker jim ugaja le bolj
mlado drevje in torej lahko pridemo
do njih. Že pozimi moramo gledati,
da kolikor moči uničimo zalego jaj¬
čec po mladikah. V to svrho mažemo
in brizgamo drevje z 10 % raztopino
arborina. S samim apnenim beležem
jim ne pridemo do živega. Najvaž¬
nejše je pa zatiranje spomladi in
poleti. Takoj, ko se pokaže prvi
maloštevilni zarod, moramo nadenj
s kakim škropi lom,  ali z raztopino
za potapljanje, ki zanesljivo umori uši, listom pa nič ne ško¬
duje. Za najbolj zanesljivo in preprosto sredstvo sta se izka¬
zala tobačni izvleček in mazavo milo. Na liter vode vzamemo
vsakega po 30 g (malo žličico). Mazavo milo moramo najprej
raztopiti v vroči vodi in potem priliti raztopini tobačnega
izvlečka. To uporabljamo na dva načina: za pomakan je
ali potapljanje, ali pa za brizganj  e. Za pomakan je
zlijemo raztopino v široko posodo, v skledo, in vanjo po¬
makamo ušivo mladje. Ušice so pa tudi na takih mestih,
kjer  mladja ne moremo pripogniti, da bi ga namakali. Tiste
je treba pa z brozgo obrizgati in sicer tako temeljito, da
zadenemo vsako uš. Je še več drugih tekočin za zatiranje
listnih uši, toda raztopina tobačnega izvlečka in mazavega
mila je najbolj pripravna in jo povsod lahko dobimo. Vsak
zaveden sadjar bi moral imeti oboje vedno v zalogi.

Listne ušice imajo tudi naravne sovražnike, n. pr. sedmo-
pikčasto polonico (coccinella septempunctata), katere ličinka
se živi samo od njih. Žal, da je ta koristna žuželka preveč
redka, da bi nas mogla izdatno podpirati v boju s tem škod¬
ljivcem. Prav tako se živi od listnih ušic ličinka trepetalke
(syrphus seleniticus).

Pod.  25.  Se Jmopikča-
sta polonic a. 1. Hro-
šček, 2. ličinka, 5. buba.

60

Nekatere ušice se poleti preselijo s sadnega drevja na
druge rastline n. pr. na krompir, pa tudi na razne pleveie itd.

Z izsesavanjem listov delajo škodo tudi neke grinje ali
pršice in stenice (tetrangchidae).

Hruševa pršica (eriophyes pyri) je z gol-im očesom ne¬
vidna, črvičku podobna grinja, ki zabada zgornjo stran
mladega Kstjiča, da se namehuri, kakor bi bilo kozavo.
V teh kozah živi grinja, dokler se ne posuše, potem se na¬
seli na drugih zdravih listih.

jesensko in spomladim brizganje z 10 % a r b o r i n o m .
zlasti spomladi, tik preden se odpre popje, je najzaneslji¬
vejše obrambno sredstvo. Tudi žvepleno - apneno
brozgo in solbar  priporočajo.

Pod.  26.  T rep e talka.  1.
Muha, 2. ličinka, ki se pase
po listnih ušicah.

Pod. 27. Pršicaprelka
1. od strani, 2. od vrha,
3. jajčece (vse tridesetkrat
povečano).

Na kosmuljah živi kosmuljeva pršica (bryobia praetiosa).
Pojavlja se pa tudi na drugih sadnih plemenih. Prezimi kot
jajčece na listih. Ko rastline ozelene, se izležejo rdeče
pršice, ki izsesavajo liste.

Za žvepleno-apneno brozgo so pršice zelo občutljive.
Brizgati moramo razredčeno s 3 do 4 kratno množino vode,
preden se popje odpre. Ko pa grmi ozelene, smemo vzeti
le s 30 do 40 kratno množino vode razredčeno brozgo.

Na hruškah zajeda liste tudi neka listna stenica — hru¬
ševa stenica (stephanitis pvri), ki se jako hitro množi, naj¬
manj so štirje zarodi na leto. Hruševa stenica je komaj 1 mm
velika živalca, ki leže maja meseca jajčeca na liste. Ličinke
nabadajo listje, da dobi bele lise, se posuši in odpade. Pre¬
zimi kot jajčece v razpokah v lubju.

S temeljitim snaženjem drevja in mazanjem debel z
arborinom  zatremo zimsko zalego. Ko se pokažejo na
listju ličinke, škropimo s tobačnim izvlečkom in
mazavi m m i 1 o m !

61

Deloma na listih in na mladih poganjkih, deloma pa
tudi na plodovih dela škodo še več raznih stenic, šoštarjev,
kakor n. pr. sivoruinenkasta ali rdečkasta jagodova stenica
(dolycoris baccarum), zelena stenica (palomena viridissima),
dvobarvna pozemeljska stenica (sehirus hicolor). travniška
stenica (lygus pratensis), dvopikčasta stenica (calocoris van-
dalicus), rdeča stenica (eurvdema ornata).

.5. Živalski zajedavci na plodovih.

Izmed vseh škodljivcev, kar jih zajeda plodove na naših
sadnih rastlinah, so brez dvoma najškodljivejši zavijači,
katerih ličinke (»črv«) žive v sadju, ki je zaradi tega
črvivo,  torej močno nakaženo.

Pod.  28.  Jabolčni zavijač, t. Metuljček, 2. metuljček
ko zalega, 3. prerezano črvivo jabolko.

Skoro vsa naša sadna plemena — pečkasta in koščičasta
— so nagnjena k črvivosti. Vendar pa je ne povzroča pri
vseh en in isti škodljivec. V jabolkih in hruškah gospo¬
darijo ličinke jabolčnega, v češpljah in slivah ličinke so¬
rodnega češpljevega, v orehih orehovega zavijača.

Jabolčni zavijač.

Črv v jabolku ali v hruški je torej ličinka (gosenica)
jabolčnega zavijača (cydia pomonella), ki ga imenujejo tudi
jabolčni tončič. To je rahel metuljček motne barve, kakor
drevesno lubje. Ob lepih, toplih večerih junija in julija
meseca leta po sadovnjakih, kjer samica polaga posamezna
jajčka na mlade plodove — vsega skupaj 30 do 50. V 8 do
14 dneh se izležejo gosenice, ki so prvotno bele, pozneje pa
poltne barve, z rdečerjavo glavico. Takoj, ko se izležejo,
se zarijejo navadno pri muhi v sredino ploda. Ondi raz¬
jedajo meso in pečke. Vhodna luknja se kmalu zaraste in


62

se od zunaj plodu nič ne pozna, da bi bil črviv. V do¬
brem mesecu so goseničice že dorasle. Sedaj se prevrtajo
iz ploda in si poiščejo navadno v razpokah na deblu skri¬
vališče, kjer se zabubijo. Avgusta meseca že prodere bubo
metuljček, ki takoj zaleže po sadju drugi zarod. Ta dela
še večjo škodo nego prvi, ker ga je več, plodov pa manj
nego spomladi. Goseničice drugega zaroda so ob zelo ugod¬
nem jesenskem vremenu deloma dorasle že na drevju, pre¬
den je sadje zrelo. Te zapuste plodove in prezimijo na deblu
v varnem skrivališču, šele na pomlad se zabubijo in me¬
tuljčki začno poletati junija ali julija meseca. Mnogo go-
seničic drugega zaroda pa še ni godnih, ko je sadje zrelo.
Te pa zanesemo s sadjem vred v sadne shrambe, kjer šele
pozneje izležejo iz plodov, si poiščejo zimsko bivališče v
kaki razpoki v steni ali na stropu. Na pomlad se zabubijo
in metuljčki zrojijo na piano, če jih spustimo skozi okna.

Od prvega zaroda pokvarjeno, črvivo sadje navadno
odpade in ni za nobeno rabo. ker je še nerazvito. Kar pa je
zalezenega od drugega zaroda, pa navaduo dozori nekaj
prej nego nepokvarjeni plodovi.

Prva in najvažnejša naloga vsakega sadjarja bodi, da
sadno drevje temeljito snaži in maže vsaj debla in debelejše
veje z arborinom.  Zatrl bo na ta način poleg drugih
zajedavcev tudi mnogo jabolčnih zavijačev, obenem bo pa
dosegel gladka debla in veje. Zdravega drevja z gladko
kožo se pa škodljivci ogibajo.

Večino zavijačev prvega rodu bi zatrli, ako bi čez po¬
letje vse črvivo sadje skrbno pobirali in uničevali. Prav
tako je treba jeseni vse črvivo sadje odbirati in tako upo¬
rabiti, da se »črvi« zanesljivo uničijo.

Sadne shrambe, kjer je čez zimo nakopičenega mnogo
sadja, so prava zavetišča za to žuželko. Take shrambe bi
morali zgodaj spomladi, ko pospravimo vse sadje, temeljito
osnažiti in zažveplati, da bi zatrli vso zalego po skrivališčih.

Jako mnogo zavijačev se ujame, ako nastavimo junija
meseca po deblih neke vrste pasti — zavetišča — -, kamor se
skrijejo goseničice, ko zapuste plodove. Pest slame, lesne
volne ali kos posebnega valovitega papirja privežemo okoli
debla. Julija meseca jih pregledamo in pokončamo, kar se
je nabralo od prvega zaroda, takoj potem pasti zopet ob¬
novimo, da lovimo drugi zarod.

V novejšem času so se začeli boriti zoper zavijača tako,
da spomladi, ko drevje ocvete in se plodovi začno debeliti,
v živo pobrizgajo vse vrhove s kako strupeno tekočino,
najčešče se uporabljajo arzenikova škropila,  kakor
so opisana na str. 22. Tudi a r s o k o 1 in n o s p r a s e n sta
taki škropili. Temeljito moramo pobrizgati zlasti plodove,

»

63

da se goseničice, ki se izvale in se hočejo pregristi v plo¬
dove, zastrupijo in poginejo.

Končno moramo poudarjati še tole: Ako hočemo, da bo
zatiranje zavijača kaj zaleglo, se mora poprijeti tega posla
vsak sadjar. Trud posameznika malo koristi. Čeprav zatre
v svojem sadovnjaku vse zavi jače, ne bo brez črvivega sadja,
kajti ne pozabimo, da je zavijač metulj, ki leta z vrta na vrt.
Kdor ima zanikarne sosede, se bo težko ubranil tega in tudi
drugih sadnih zajedavcev, če bi si še toliko prizadeval.

Prve češplje in slive so navadno črvive. Poznajo se že
od zunaj, ker so mehkejše nego zdrave in imajo poleg
peclja ali pod njim luknjico. Tudi so prej zrele in prav
rade popadajo na tla. ako drevo potresemo, dočim se zdravi
plodovi še trdno drže. Črv v češplji je ličinka (gosenica)
češpljevega zavijača (cydia [grapholitha] funebrana), me-

Pod.  29.  Pasti  (umetna skrivališča) za razne škodljive žuželke.

tuljčka, ki je nekoliko manjši nego jabolčni zavijač. Po¬
dnevi je skrit, da ga jako težko opazimo. Zvečer pa oživi
in obletava češpljevo drevje. Tu polaga po eno jajčece na
posamezne še nerazvite plodove. Kmalu se izleže iz jajčeca
prav majhna goseničica, ki se takoj napoti k peclju in se
•odondod zavrta v plod do koščice. Tu razjeda meso, prazni
prostor za seboj pa napolnjuje s svojimi črnimi, gnusnimi
odpadki. Ko doraste, se spusti na tla in zleze v zemljo. Tu
in tam obvisi katera tudi na drevesu in zaleze namesto v
zemljo v kako razpoko. Na varnem se zaprede in preživi
tako zimo. Na pomlad se preobrazi in julija meseca pride
na dan metuljček-zavijač.

Tega škodljivca je pri nas mogoče uspešno zatirati skoro
edino na ta način, da skrbno otresamo in pobiramo črvive
češplje in jih uporabljamo tako, da gosenice iz njih ne pri¬
dejo več na dan. Dokler so češplje še negodne, je najbolje,
da jih mečemo v kako posodo v vodo, ki smo ji dodali
nekoliko arborina.  Ko so pa plodovi toliko razviti, da
so užitni, jih pa lahko na kak način uporabimo, da se go¬
senice v njih zamorijo.

64

Kjer goje češplje na obdelani zemlji, si pomagajo na ta
način, da jeseni zemljo pod drevjem precej globoko obrnejo
in močno pognoje z apnom.

Po južnih krajih naše države, kjer je češplja najvaž¬
nejše sadno drevo, spuščajo na jesen in zimo v nasade
prašiče,, ki zemljo prerijejo in zavijačeve gosenice pokon¬
čajo. Nekaj zavijačevih gosenic tudi zadenemo, ako češ¬
pljevo drevje skrbno snažimo in mažemo, oziroma škropimo
z arborinom.

Prav isti škodljivec kvari plodove tudi na slivah.

Orehe kvari ličinka orehovega zavijača (cydia amplana),
ki živi prav tako kakor njegova prej opisana sorodnika.

Do živega mu pridemo samo na ta način, da skrbno
pobijamo ličinke, ki jih naletimo v črvivih orehih.

Jako zrele črešnje so tudi rade črvive. To napako imajo
tudi že nezrele, toda se ne pozna tako očitno kakor potem,
ko dozorijo, lakrat je ličinka že dorasla in črešnjo toliko
izvotli, da votlino že od zunaj občutimo.

»Črva« v črešnji zaleže črešnjeva muha (rhagoletis ce-
rasi), ki leta od maja do julija meseca ter zalega posamezna
jajčeca na črešnje, ko dozorevajo. Ličinka se zavrta v plod
do koščice in se tam pase na mesu, da doraste. Potem se
pregrize na svetlo, se spusti na zemljo, kamor se plitvo
zarije. Tam prezimi. Na pomlad se preobrazi in maja, junija
meseca je muha že zopet na črešnjah.

Zatiranje je jako težavno, ker se škodljivec čez zimo
skrije v zemljo. Pri nas pa rastejo črešnje navadno v trav¬
nati ruši. ki je ne moremo prekopavati, dasi bi jim to prav
dobro delo. zlasti ko bi jih obenem gnojili. Kjer rasto
črešnje v odprti zemlji, je^ zatiranje lažje. Že kure izbrskajo
mnogo ličink iz zemlje. Če pa zemljišče pozno jeseni pre¬
kopamo in poapnamo. je učinek še ugodnejši. Pokončujejo
jih tudi z vrelo vodo, petrolejem in žveplenim ogljikom.

Mlade plodove na češpljah kvari ličinka češpljeve griz-
lice (hoplocampa fulvicornis). To je majhna listna osa, ki
zalega posamezna jajčeca v cvetno popje. Ko se ličinka
izleže, so plodovi že toliko razviti, da se lahko zarije vanje.
Iz vhodne luknjice se pocedi kapljica gume, ki se strdi. Tak
plod kmalu odpade. Maja ali junija meseca se zarije v zem¬
ljo, kjer se zaprede in prezimi. Ker ena sama ličinka po¬
kvari po več plodov, je zajedavec lahko zelo škodljiv.

Tega škodljivca je prav tako težko zatirati, kakor čreš-
njevo muho. Še največ dosežemo, ako navrtane plodove
otresamo in sežigamo. Zaleganje preprečimo, ako drevje
škropimo s tobačnim izvlečkom in mazavim milom, ko začne
cvesti in še enkrat čez 10 — 12 dni. Ličinko v zemlji zatiramo
tako kakor od črešnjeve muhe.

65

Na jablanah se pojavlja včasih prejšnji podobna ja¬
bolčna grizlica (hoplocampa testudinea). Njena ličinka na¬
vrtava jabolka, ko so komaj za oreh debela. Zatiramo jo
tako, kakor češpljevo grizlico.

Po nekaterih krajih je velika škodljivka na hruškah
hruševa hržica (contarinia pyrivora), neka drobna, komaj
3—4 mm  dolga mešica, ki stavi zalego na cvetno brstje.
Ličinke se zajedo v plodnico in tam žive od razvijajočega
se plodu. Navrtani plodovi se skazijo in spačijo, potem
počrnijo in odpadejo.

Če tak plod prerežemo, najdemo v njem po več svetlo
rumenih breznogih ličink. Ko dorastejo maja, junija meseca,
se zarijejo v zemljo, kjer se zabubijo in prezimijo.

Če pridno pobiramo in sežigamo odpadle plodove, preden
jih ličinke zapuste, se bomo škodljivca precej iznebili. \ zemlji
ga zatirajo, kjer je to mogoče, tako kakor črešnjevo muho.

Pod. 30.

Č r e š n j e v a muha.

Na podoben način kvarita mlada jabolka in tudi plodove
drugih plemen dva r i 1 č k a r j a : bagreni in zlati jabkožer
(rhynchites bacchus in rhynchites
auratus), ki se pokažeta spomladi,
ko se sadje začne razvijati. Z rilcem
naredita jamico na plodu in stavita
vanjo posamezno jajčece. Ličinka se
zavrta v plod in dela rove po mesu.

Okvarjeni plodovi odpadejo in do¬
rasle ličinke zlezejo v zemljo, kjer se
zabubijo. Hroščki še tisto jesen pri¬
lezejo iz zemlje in prezimijo v razpokah po drevju. Spo¬
mladi objedajo nežno listjiče in tudi s tem škodujejo.

Odpadle plodove pobirajmo in sežigajmo, snažimo in
mažimo z arborinom debla, nastavljajmo po deblih skriva¬
lišča, n. pr. kite iz slame, v katera se spravijo prezimovat
hrošči, in otresajmo hrošče spomladi ob hladnih jutrih, pre¬
strezajmo jih v rjuhe in sežigajmo! Tako se bomo precej
zanesljivo iznebili nadloge.

Na plodovih češpelj, sliv in črešenj dela škodo bakreni
slivožer (rhynchites cupreus), majhen rilčkar, ki stavi za¬
lego v mlade plodove in potem pregloda pecelj, da zaleženi
plodovi kmalu odpadejo. Ličinka na tleh razjeda odpadli
plod in ko doraste, zleze v zemljo, kjer se preobrazi.

Zatirati se da tako kakor jabkožer.

Piškave lešnike pozna vsak otrok. Ličinko, ki je raz¬
jedla jedro, še preden je bilo razvito, je zalegel v mlad
lešnik rilčkar lešnikar (balaninus nucum), ki živi prav tako
kakor prej opisani rilčkarji.

Tudi zatirajo ga na enak način, kjer gojepitome lešnike.

0

Zajedavci.

66

K škodljivcem plodov naših sadnih rastlin prištevamo
tudi ose in sršene, ki so jeseni, ko sadje zori, prava nadloga
na sadju, ko je še na drevju; pa tudi v shrambe silijo, če
jih še tako odganjamo.

Osam in sršenom gre v slast posebno vse sladko sadje,
kakor marelice in hruške, pa tudi boljših poletnih in jesen¬
skih jabolk se lotijo. Znano je, kako škodo prizadevajo
vinogradom, ker načenjajo sladko grozdje, da se potem še

na druge načine kvari. Še deževno,
hladno vreme jih ne zadržuje od
vsakdanjih obiskov. Take dni še po¬
sebno tišče v sadje ob stenah in v
shrambah. Posebno nadležne so v
moštarnah, kjer silijo v sadni mlin,
v stiskalnico, v kadi in celo v sode
— sploh kjer čutijo sladko tekočino.

Ose in sršene zatiramo na razne
načine, ki so bolj ali manj uspešni.
Začeti moramo takoj spomladi, do¬
kler letajo posamezne samice, ki so
ostale čez zimo in ki sedaj ustanav¬
ljajo nove družine. Kolikor takih
prvotnih matic pobijemo, toliko dru¬
žin bo na jesen manj. Zato je jako
važno, da zlasti zgodaj spomladi za¬
tremo vsako oso, ki jo dosežemo.
Čez poletje jih zadenemo najbolj v
živo, ako jih zajamemo v gnezdih in
jih vse naenkrat uničimo.

Mnogo os in sršenov se polovi
tudi v posebno v to svrho prirejene
steklenice, v katere vlijemo kako
vabo, n. pr. z medom oslajeno žganje,
ki mu primešamo nekoliko octa.
Tudi v vodi raztopljen med ali celo sama sladkorna voda
zadostujeta. Z istim uspehom lahko uporabljamo navadne
steklenice z malo bolj širokim vratom, ki Jih obesimo po
drevju in nalijemo do ene tretjine s kako prej omenjeno
sladko vabo. Na ta način polove na tisoče os in srsenov.

Precejšnjo škodo na zrelem sadju prizadenejo lahko

tudi nekatere ptice,  kakor kosi  in s  ' ° 1 c

Ker so pa te ptice tudi koristne, jih ne bomo pobija i,
ampak jih skušajmo od sadja odganjati z raznimi strašili.

P Med sesavci je velik prijatelj sladkega sadja polh
(myoxus glis), ki je pa že tako redek, da škode, ki jo naredi,
niti ne jemljemo v poštev.

Pod. 3i.

Hruševa hržica.

1. Mešiča, 2. ličinka (obe
močno povečani), 3. mlade
hrušice, ki jih razjedajo
ličinke hržiee.

II. Zajedavci rastlinskega rodu.

Splošno o rastlinskih zajedavcih.

Na vseh organih, zlasti pa na listih sadnih rastlin se
pogosto pojavljajo poškodbe, ki jih ne prizadevajo živali,
ampak nastajajo na drug način. Take poškodbe so n. pr. rak
na jablanah, razni paleži, plesni in kodre na listih, gniloba
na plodovih itd. Navadno jih imenujemo bolezni  sadnih
rastlin. Te vrste poškodb povzročajo silno majhne, z golim
očesom nevidne rastlinice,  ki spadajo h glivam (fungi).
Imenujemo jih zato tudi kratko glivice, in bolezni, ki jih
povzročajo, glivične bolezni.

Glivice so kakor rečeno silno majhne, z golim očesom
nevidne rastlinice, ki niso tako ustvarjene, da bi mogle
same jemati hrano iz zemlje in jo presnavljati v organsko
snov, kakor večina drugih rastlin. Za življenje potrebujejo
že predelano hrano, zato rastejo in se razmnožujejo le tedaj,
ako se naselijo na kako drugo^ živo ali mrtvo rastlino, kateri
jemljejo hrano in jo torej, če je živa, v pravem pomenu
besede zajedaj  o.

V bistvu ima glivica samo dva za življenje in razšir¬
janje potrebna organa: po d gob je ali micelj, steljko. To
so mrežasto ali vejnato razrasle nitke, ki se širijo na površju
rastlinskega organa, na katerem se glivica naseli, ali pa
se zarijejo v staničevje in ga vse križem prerastejo. Iz pod-
gobja poganjajo trosonosci,  ki so polni predrobnega
semena, trosov,  ki se raztrosijo po zraku in jih veter
raznaša na vse strani. Ako pade tros na prikladno mesto
take rastline, na kateri uspeva in ima potrebno vlago, skali
in požene podgobje. Tako se glivice ob ugodnem, toplem in
vlažnem vremenu razmnožujejo vse poletje. Prezimujejo
v obliki zimskih trosov  na drevju, v listih in drugod.

Vsega tega pa — kakor že rečeno — z golim očesom
ne vidimo, ker so podgobje in posebno še trosi tako drobni,
da jih vidimo le pod drobnogledom po več stokrat povečane.
Pač pa je lahko opaziti poškodbo, ki jo prizadene ta ali ona
glivica. Na listih nastanejo pike, lise in pege  rjave,
rumene ali drugačne barve, ki se večkrat širijo tako dolgo,
da list odmrje in odpade. Glivica pa živi v staničju in ga
uničuje. Drugačen pojav je raznobarvna prevlaka  po
rastlinskih organih. Tu živi glivica le na površju dotičnega
organa.

5 *

68

Mnogokrat se pojavi škoda v obliki gnilobe.  To opa¬
zimo zlasti na plodovih. Glivice žive v notranjosti ploda in
vsega prerastejo s podgobjem ter gapokvarijo,danivečužiten.

Nekatere glivice povzročajo izrastke  na organih.
Tudi tukaj žive v notranjosti staničja, ki ga kvarijo, da se
delajo na rastlini nove tvorbe,  ki jo ovirajo v njenem
naravnem razvoju, jo slabe in sčasoma lahko tudi ugonobe.

Glivic, ki prizadevajo poškodbe na sadnih rastlinah, je
silno mnogo vrst. Seveda pa je največ takih, ki ne delajo
take škode, da bi si bilo treba zaradi njih beliti glavo.
Vendar pa jih ostane še vseeno precej, ki prizadevajo sad¬
nim rastlinam veliko zlo in je neogibno potrebno, da jih
poznamo in da se borimo z njimi.

Navesti in vsaj deloma opisati hočemo le tiste, ki so res
najbolj škodljive in nevarne ter je vredno, da jim branimo
do sadnih rastlin.

Kakor pri zajedavcih iz živalskega rodu, tako bomo tudi
rastlinske zajedavce razvrstili po organih, na katerih žive
in katere kvarijo. Pripomniti moramo tudi, da glivice, ki
povzročajo bolezni, nimajo slovenskih imen. Označene bodo
z znanstvenim latinskim imenom, ki bo stalo v oklepaju za
slovenskim imenom dotične bolezni. N. pr. v oznaki š k r 1 u p
(venturia inaequalis) pomeni »škrlup« bolezen, »venturia
inaequalis« je pa znanstveno ime za glivico, ki povzroča
škrlup.

1. Rastlinski zajedavci na koreninah.

Plesen na koreninah (rosellinia necatrix) je jako ne¬
varna bolezen, ki se pojavlja na vseh sadnih plemenih in
ki hitro uniči zlasti mlade rastline. Pa tudi na starejšem
drevju odmira veja za vejo in nazadnje propade vse drevo.
Zunaj se pozna bolezen po tem, da se listje slabo razvije in
da pobledi, korenine pa so pokrite z belo, lasasto prevlako.
Nežnejše koreninice odmrjejo najprej, na debelejših pa
koža iz početka porjavi. Od korenin se širi neprijeten vonj
po plesnobi.

Starejšega drevja ni mogoče rešiti. Jako prizadeta dre¬
vesa izkopljimo in sežgimo na mestu vsaj korenine! Da se
bolezen ne širi tudi na drugo drevje v soseščini, izkopljimo
v krogu, kakor daleč segajo korenine, 30 — 40 cm globok, vsaj
20 cm širok jarek, ki ga napolnimo z živim apnom! Mlajše
drevje, ki ima še kaj zdravih korenin, bi morebiti rešili, ako
bi ga izkopali, v živo obrezali bolne korenine in ga zopet
posadili na drugo mesto.

Plesni je podoben rak na koreninah (armillaria mellea),
ki se pojavlja istotako na vseh sadnih plemenih. Korenine
odmirajo; zunaj pa so znaki prav taki kakor pri plesni.

69

Tudi zdravi se na isti način, v kolikor je zdravljenje sploh
mogoče.

Bolj redek pojav je svetlikavost. Zaradi te bolezni, ki
jo povzroča tudi neka glivica na koreninah (stereum pur-

E ureum), se zelena barva listov izpremeni v nekako srebrno-
elo svetlikajočo se barvo. Na drevesu odmira veja za vejo
in nazadnje pogine vse drevo.

Obramba je ista kakor pri plesnobi na koreninah.

2. Rastlinski zajedavci na deblu in vejah.

Rak na jablanah. Rak je izmed vseh glivičnih bolezni
najbolj znana, ker so poškodbe tako očitne, da se že od
daleč vidijo in za to boleznijo propade mnogo jablan.

Rakaste rane povzroči neka glivica (nectria galligena),
ki se zaje skozi kako rano na drevesu v les in umori iz po-
četka lubje, potem se razrašča pa po lesu. Kolikor na široko
in globoko seže, umori živo staničevje, ki ga pozneje raz-
devajo druge glivice. Tros (seme) te glivice se raznaša po
zraku, pa vendar ne dobe vse jablane raka. Le tu in tam
je kako drevo, ki zapade tej bolezni. Izkušnje so pokazale,
da so nekatere bolj žlahtne in občutljive sorte posebno
dovzetne za to bolezen, n. pr. parmena, kanadka, kardinal,
šampanjska reneta in druge. Dovzetnost za raka posebno
pospešuje premokra ali presuha  zemlja in pa po¬
manjkanje a p n a v zemlji.

Rak je bolezen, ki mori les, zlasti zunanje plasti. Dokler
je zdrav, raste in se debeli. Rak pa umori živ les, ki potem
začne gniti. Izpočetka zamrje lubje in živa plast pod njim
prav na plitvo in v malem obsegu najrajši okrog kake suhe
vejice, odrtine ali kake druge poškodbe, včasih pa tudi kar
na celem. Iz tega središča se širi potem bolezen na vse
strani in prodira tudi globlje v les. Drevo skuša bolezen
ustaviti in rano zaceliti. Zato naraste okrog rane obroč ali
kolobar novega lubja in lesa. Navadno pa je bolezen hujša
nego odporna sila drevesa, ki hoče bolezen zajeziti. Zato
uničuje sproti narasle obročke. Na ta način nastane od¬
prti rak.

Krepko in čvrsto rastoče drevo pa se dalje časa upira.
Rane tudi zaceli, toda nastanejo grde bule, ki se pojavljajo
vedno iznova. To je zaprti rak,  ki sicer ni tako ne¬
varen, vendar pa istotako sčasoma silno oslabi drevo, če ga
celo ne uniči.

Rak ni bolezen, ki bi se dala kratkomalo odpraviti sama
zase, ker je kolikor toliko tudi posledica raznih neugodnih
razmer, ki jim je drevo izpostavljeno. Te neugodnosti, med
katere spadajo pred vsem preobila moča ali pa suša v zemlji

70

ali pomanjkanje apna, je treba najprej odpraviti, potem
šele bo imelo zdravljenje uspeh.

Rakaste rane izrežimo do živega lesa, temeljito očistimo
in namažimo s 50 % raztopino arborina (na 1 kg arborina
1 1 vode)! Zdravimo pa samo mlajše, drugače še trdno
drevje, ki še ni preveč napadeno. Priporočajo tudi precep¬
ljanje rakastih  jablan z bolj neobčutljivimi sortami.

Jako rakastih jablan, na katerih je vse polno ran, ne
kaže zdraviti. Tako drevje spada na ogenj.

Sadimo, zlasti v bolj neugodnih legah in zemljah le
take sorte, ki se raku dobro upirajo, kaltor so n. pr. Želez¬
nikar, bojkovo jabolko, boskoopski kosmač, Jakob Lebel,
šarlamovsky!

Od rakastih dreves ne režimo cepičev!

Gobe (polyporus i. dr.) po sadnem drevju so bolj redek
pojav. Rastejo le po starejšem, zelo zanemarjenem drevju.
Da tak zajedavec ni brez kvare za gostitelja, je umljivo.
Kjer bi se pokazal, ga je treba takoj izrezati in rano zgla¬
diti do zdravega lesa in namazati s 30 % arborinom.

Bela omela (viscum album) je znan zajedavec, ki raste
po sadnem, pa tudi gozdnem drevju in se hrani s sokovi,
ki jih jemlje svojim gostiteljem s sesalnimi koreninami.
Ako je omela na tanjši veji, odžagajmo vejo nekoliko pod
grmičem, na deblu in debelih vejah pa omelo izdolbimo ali
izžagajmo, rane gladko porežimo in zamažimo s terom.
Omelo zatirajmo pozimi, ko jo lahko najdemo.

Na koščičastem drevju se pojavlja večkrat smolika, ki
jo povzročajo razne glivice, živeče v koži. Smolikava mesta
izrežimo in zavežimo s krpami, ki so namočene v kisu! Tudi
škropljenje z 1 % bakreno - apneno brozgo priporočajo.
(Smolika nastane lahko tudi na drug način. Glej str. 82!)

Prav tako opazimo včasih na marelicah, črešnjah, slivah
in višnjah, da se jim suše vršički brez kakega vidnega
vzroka. To je pa posledica neke gnilobne glivice (sclerotinia
cinerea), ki živi tudi v lesu naštetih sadnih dreves.

Takoj, ko opazimo, da se hoče ta ali ona vejica posušiti,
jo odrežimo nekoliko niže, kakor se ji bolezen pozna, in Jo
sežgimo!

Na črešnjah in slivah se včasih kaka veja nenavadno
gosto razraste, da je podobna metli. Tak metlast izrastek,
ki ga povzroči neka glivica (taphrina insititiae), ima tudi
manjše liste in nič ne rodi.

Kjerkoli opazimo take izrodke, jih porežimo in sežgimo!

71

3. Rastlinski zajedavci na zelenih
poganjkih in listih.

Zeleni poganjki in zlasti listi so tisti organ, ki je za
življenje vsake rastline najbolj važen. In bas ta organ ima
tudi med glivičnimi zajedavci najbujše škodljivce. Nekateri
se zajedo v notranjost listov in se živijo s hrano, ki jo list
pripravlja za dotično vejico oziroma očesa, drugi pa pre¬
rastejo liste samo povrhu, pa vendar tudi ovirajo v razvoju
vso rastlino. Lahko rečemo, da na nobenem organu ni tako
nevarnih zajedavcev, kakor so na listih, in resnica je tudi,
da zatiranje glivičnih zajedavcev na listih za-

Pod. 32. Bela omela.

i. Rastlina s plodovi, 2. prerez skozi vejo, da se vidijo korenine omele.

hteva več truda in napravlja več stroškov nego zatiranje
vseh drugih zajedavcev. Neizmerne množine, ki štejejo na
tisoče vagonov raznih snovi, bakra, žvepla itd., porabijo
vsako leto samo v Evropi za obrambo proti tem zajedavcem.
Pri nekaterih rastlinah, n. pr. pri vinski trti, bi bil popol¬
noma nemogoč tudi vsak najmanjši pridelek, ako ne bi
smotreno in z vsemi silami branili listov proti glivičnim
zajedavcem.

Tudi listi sadnih rastlin so v nevarnosti pred nekaterimi
plemeni glivičastih zajedavcev. Nujna potreba je vsaj po¬
nekod, da se jim brez odloga začnemo postavljati v bran.

Iz velikega števila teh zajedavcev si bomo nekoliko
pobliže ogledali samo najbolj nevarne in najbolj škodljive.

Škrlup ali fuzikladij

(venturia inaequalis in venturia pirina) je največji škod¬
ljivec jablan in hrušek, naseli se pa tudi na črešnjah in
višnjah. Škrlup oškoduje najbolj liste in plodove, na hru-

72

škah pa tudi mladje. Na gorenji strani listov se pojavljajo
črnikaste lise, ki ob robu niso ostro omejene, ampak raz¬
trgano zajedene v zdravo tkanino. Te lise so vsak dan večje
in nazadnje tako zdelajo liste, da odmrjejo in še poleti
odpadejo. Kadar je vreme za fuzikladij ugodno, se primeri,
da je kaka jablana julija meseca gola. Da to drevesu silno
škoduje in uniči tudi ves pridelek, je umevno samo ob sebi.
Tudi na poganjkih se pojavljajo take lise, koža poči in je
kmalu vsa krastava in garjava ali š k r 1 u p a s t a.

Kako se pojavi škrlup na sadju, je opisano na str. 78,
kjer je govor o rastlinskih zajedavcih na plodovih.

Škrlup se ne da zdraviti. Ko so listi prerasli s pod-
gobjem glivice, jim ni več pomoči. Zato pa treba sredstev,
ki jih obvarujejo, da se glivica ne more naseliti na njih,
da tros, ki ga veter prinese nanje, ne more izkaliti.
Najbolj učinkovito škropilo v to svrho je 1% bakreno-
apnena brozga,  kakor je opisana na str. 20. Nad vse
je pa važno, kdaj  škropimo. Mnogoletne izkušnje in opa¬
zovanja so pokazale, da je treba škropiti najmanj trikrat, in
sicer prvič tik pred cvetjem, drugič takoj po cvetju in
tretjič čez nekaj tednov pozneje, ko so plodovi že za lešnik
debeli.

V zadnjih časih so preskusili tudi še razna druga sred¬
stva, izmed katerih se je dobro obnesla žvepleno-
apnena brozga  (na 1 del čiste brozge 30—40 1 vode) in
pa 1 % solbar.

Pokazalo se je tudi, da za škrlup niso vse sorte enako
občutljive in dovzetne. Precej rade so škrlupaste čelini,
gdanski robač, mašanckar, beli zimski kalvil, parmena, iz¬
med hrušek pa siva jesenska maslenka, hardenpontovka,
lieglovka, zimska dekanka. Za škrlup manj občutljive so pa
šarlamovsky, Jakob Lebel, ontario, bobovec, ribstonovec,
beličnik. od hrušek pa kongresovka, boskovka, klappovka,
hardijevka, triumf in društvenka. Pri izbiranju sort za
zasajanje in precepljanje bo koristno, ako se kolikor moči
oziramo na občutljivost za škrlup.

Drugi zelo škodljivi zajedavec jablan, pa tudi hrušek,
je jablanova plesen (podesphaera leucotricha). Kmalu ko
jablane ozelene: se pojavi na listih in poganjkih bela pre-
vlaka, kakor da bi bili posuti z moko. Rast preneha, listi in
vršički zakrknejo. Če ima jablana cvetje, se ga zajedavec
ne ogne, ampak ga prav tako uniči kakor liste in vršičke.

Glivica, ki povzroča plesen, ne sega s svojim podgobjem
v staničje listov, ampak se razrašča samo po vrhu. Zato jo
je nekoliko laže preganjati nego škrlup. Že od nekdaj upo¬
rabljajo v to svrho žveplo  in razne pripravke iz njega.

73

Še najbolje se obnese prašenje z žvepleno moko, ki jo dan¬
danes uporabljajo zlasti v vinogradin silne množine. (Glej
str. 25.) Prav tako dobro služi žvepleno-apnena brozga za
zimsko škropljenje (na 11 brozge 3—4 I vode.)

Dobro učinkuje tudi 3% solbar. Sulikol  je tudi
žveplen pripravek, ki ga marsikje uporabljajo v to svrho
z dobrim uspehom.

Kakor za škrlup tako tudi za plesen niso vse sorte enako
občutljive in dovzetne. Precej odporne so se izkazale n. pr.

Baumanova reneta, koksova oranžna reneta, blenheimska
reneta, Jakob Lebel, kanadka, ontario, prinčevo jabolko,
boskoopski kosmač in še nekatere druge.

Podnebje in lega zelo vplivata na to bolezen. Čim manj
ugaja kaki sorti mesto, na katerem raste, tem bolj je ob¬
čutljiva za plesen.

Na breskvah se včasih pokaže breskova plesen (sphaero-
theca pannosa), ki jo zatiramo tako kakor plesen na ja¬
blanah.

V bližini, kjer rastejo vajmutov borovec in vrbe, se
pojavljajo na kosmulji in na grozdjiču razne rje, ki zelo
škodujejo tem koristnim sadnim rastlinam. Glivica (cro-
nartium ribicola) preživi del svojega razvoja navajmutovem

Pod. 33. Od j a b 1 a -
uove plesni  na¬
paden vršiček.

Pod. 34. Kodra na
breskvah.

74

borovcu, odkoder se potem preseli na ribez in kosmuljo.
Sorodne glivice se naselijo najprej na vrbe, in od ondod na
ribezove in kosmuljeve grmiče. Ako odstranimo borovce in
vrbe, bodo grmiči brez bolezni.

Na grozdjiču se rada pojavlja bradavičavost (gleospo-
rium ribis). Na listih se narede bradavicam podobni mozolji,
ki listje tako zdelajo, da večkrat odpade že julija meseca
vse. Odpadlo listje je treba pobirati in sežigati. Dokler je
listje še zdravo, ga škropimo z 1 % bakreno-apneno brozgo.

Zelo škodljiva ribezu in kosmulji je suhorobost (cerco-
spora marginalis). Listi se suše od roba proti sredini. Bolezen
preprečimo z 1 % bakreno-apneno brozgo.

Pegavost na orehih (marssonia juglandis) je pri nas na¬
vaden pojav. Na listih se narede okrogle ali podolgaste,
ostro omejene rjave lise ali pege. Včasih je listje zelo na
gosto posuto s temi pegami. Glivica nazadnje tako izmozga
liste, da odpadejo v škodo vsemu drevesu. Ker so v njih
zimski trosi, je zelo koristno, ako jih v jeseni skrbno po¬
grabimo in sežgemo. Mlajše orehe bi lahko tudi škropili
z 1 % bakreno-apneno brozgo.

Kodra na breskvah (taphrina deformans) je zelo znana
bolezen, ki zdela breskovo drevje, da ne raste in ne rodi.
Takoj spomladi se mlado listjiče na prečuden način napihne
in namehuri, pordeči in kmalu potem odpade. Ako torej iz
početka potrgamo take skažene liste in sežgemo, se bolezen
večkrat ustavi. Preprečimo jo tudi s tem, da tik preden se
popje razvije, škropimo z 1 % bakreno-apneno brozgo.

Kodravost tudi preprečimo, ako škropimo breskve po¬
zimi, ko so gole, s 5 %  bakreno-apneno brozgo.

Mrežasta rja na hruškah (gymnosporangium Sabinae).

Ako raste v bližini hruševega drevja navadno ali smrd¬
ljivo brinje (juniperus communis in juniperus Sabina), se
pojavljajo na zgornji strani hruševih listov podolgaste,
oranžnordeče lise, na spodnji strani pa nastanejo na tistih
lisah 2—5 mm visoki, mesnati stožčasti stvori, ki se pozneje
odpro v obliki mrežice. Iz njih se usuje bel prah — trosi.
Na ta način oškodovani listi kmalu odpadejo.

Del razvoja preživi glivica na brinju in od ondod preide
šele na hruške. Zato se iznebimo škodljivca, ako odpravimo
iz bližine sadovnjakov vse brinje.

Na češpljah in slivah gostuje nebroj raznih glivic, ki pa
večinoma niso zelo škodljive. Včasih, zlasti če je ugodno

75

vreme, toplo in vlažno, se pa le tako razpasejo, da spravijo
z drevja vse liste davno prej nego je čas, da bi odpadlo.
Ena izmed mnogih bolezni je n. pr. rdeča pegavost na češ¬
pljah (polystigma rubrum). Po listih se narede okrogle ali

f >odolgaste, mesnato napihnjene živordeče lise. S sežiganjem
istja in s škropljenjem z 1 % bakreno-apneno brozgo ob¬
varujemo drevje te bolezni.

Hruševi divjaki v sejalnicah in drevesnicah se kaj radi
ospo že poleti in zaradi tega zastanejo v rasti. Liste jim

Pod.  35.

Severno¬
ameriška plesen
na kosmulji.

zamori palež (stigmatea mespili). To so goste, okroglaste ali
podolgaste, spočetka rdečkaste, pozneje rjave lise, ki se
spremene naposled v krastice. Bolezen preprečimo, ako
škropimo spomladi, dokler so listi še zdravi, z 1 % bakreno-
apneno brozgo. Odpadlo bolno listje je treba skrbno po¬
grabiti in sežgati ali globoko zakopati, ker v njem pre¬
zimujejo trosi.

Na podoben način kvari hruševe divjake in nekatere
žlahtne hruške (n. pr. olivierko) bela pegavost (mycosphae-
rella sentina). Na listih se pojavijo drobne, goste, okrogle,
belosive lise, zaradi katerih listje odpade. Obramba kakor
pri paležu.

Pod. 36. š k r 1 u p (fuzikladij)  na  listih,
na lesu in na plodovih. 1. Škrlupasto
hruškovo listje, 2. in 5. škrlupaste hruške
in jabolka, 4. škrlupast košček vejice.

76

Pri nas razširjena in zelo škodljiva bolezen na črešnjah
je sušica črešnjevega listja ali listna kuga (gnomonia ery-
throstoma). Po listih se pojavijo spočetka rumene lise, ki
pozneje porjave in se razširijo čez vso listno ploskev. Listje
se posuši, toda ne odpade, ampak se sesuče in obvisi na
drevju do druge pomladi. Odpade šele tedaj, ko začno
črešnje brsteti in zeleneti. V listih prezimujejo trosi, ki
vsako leto iznova okužijo mlado listjiče.

Boj s tem zajedavcem je zelo težak, ker so starejše
črešnje tako obsežna drevesa, da jih je skoro nemogoče
obvladati v vsem obsegu. Ko bi mogli vsako jesen obrati
in sežgati vse odmrlo listje in poleg tega drevje redno
škropiti z bakreno-apneno brozgo kakor pri škrlupu, pa bi
bolezen prav gotovo, če ne popolnoma zatrli, pa vsaj zelo
ukrotili. Mlajše drevje, kjer izlahka dosežemo vse veje, bi
vsekakor kazalo na omenjeni način obdelavati, da jili za¬
jedavec takoj mladih ne uniči.

Na črešnjah se pojavlja večkrat tudi manj nevarna
listna luknjičavost (clasterosporium carpophilum). Izpočetka
opazimo na listih goste, drobne, okrogle, sive lise, ki imajo
rdečerjave robove. Pozneje se staničje v lisah popolnoma
posuši in izpade. Listi so luknjičavi, kakor bi bili prestre¬
ljeni.

V obrambo velja tisto, kakor za palež na hruškah.

Navadna bolezen sliv in češpelj je rja (puccinia pruni).
Na spodnji strani listov se pojavijo rdečerjave lise, polne
trosov. Pozneje spremene listi barvo in odpadejo.

Ko bi odpadlo listje, v katerem so skriti trosi, skrbno
pospravljali in sežigali, bi bolezen zelo omejili.

V vlažnih legah in mokrih letih se pojavlja pri vseh
sadnih plemenih na listju, mladju in na plodovih neka črna
prevlaka, ki se da zbrisati. To je sajavost (capnodium sali-
cinum), ki je lahko tudi od listnih ušic. Škoda je tako ne¬
znatna, da se navadno lahko prenese.

Po nekaterih krajih ogroža kosmuljo huda bolezen, ki
lahko v kratkem času ugonobi cele nasade. To je severno¬
ameriška plesen na kosmulji (sphaerotheca mors uvae). Ko
grmi ozelene, se kmalu pojavi po listih in po mladih vršič¬
kih v presledkih močnata prevlaka, ki se hitro širi in se
spremeni v rdečerjavo ali črno, debelo, baržunasto odejo.
Listi odmrjejo in odpadejo, vršički se suše, plodovi zakrnijo
in odpadejo. Ko bi pustili rastline brez vsakega varstva, bi
bilo kmalu po njih.

77

Od plesni zdelane grme jeseni na kratko obrežimo, da
odstranimo vse pokvarjene vršičke, ter jih sežgimo z listjem
vred, ki ga skrbno pograbimo in poberimo! Pozno jeseni
škropimo z žvepleno-apneno brozgo  (1 del brozge
in 3—4 dele vode) ali pa s 3 % s o 1 b a r o m. Spomladi, pre¬
den grmi odženejo, to ponovimo. Navadno to zadostuje. Ko
bi se pa bolezen kljub temu ponovila, škropimo z žve¬
pleno-apneno brozgo  (1 del brozge, 30 delov vode)
ali pa z 1 % s o 1 b a r o m.

Pod. 37. M o n i 1 i a (plesen) Pod. 58. M o n i 1 i a (plesen) na češpljah,
na hruški.

Tej bolezni podobna je evropska plesen na kosmulji
(microsphaera grossulariae), ki se razlikuje od ameriške
v tem, da se pojavlja samo na listih in ni prav nič nevarna.

Na vrtnih malinah dela škodo rja (phragmidium rubi
idaeae), za katero pa še ni znano, kako bi jo preprečili.

Končno naj bo omenjen tudi zajedavec naših vrtnih
jagod —- neke vrste palež (sphaerella fragariae). Na listih se
pojavijo goste okrogle, drobne, sivobele lise, obrobljene
z rdečo črto.

Takoj ko opazimo poškodbo, porežimo vse načete liste
in jih sežgimo! Na ta način bolezen popolnoma užugamo.

Rastlinski zajedavci na plodovih.

Tudi plodove sadnih rastlin ogroža nebroj rastlinskih
zajedavcev. Eni zavirajo razvoj zarodka že v njegovem
spočetku ali pozneje, ko se začne razvijati, ter dokončajo
svoj uničevalni posel že na drevesu. Drugi pa se lotijo že

78

bolj razvitih plodov in jih razkrajajo še tedaj, ko so že
v shrambi, kjer prehaja bolezen z bolnih na zdrave plodove.
Škoda, ki jo prizadenejo ti zajedavci, je ogromna, zlasti ker
je obramba zelo težavna in nezanesljiva. Posebno pustošijo
pridelek jabolk in hrušek škrlup ali fuzikladij  in
vsa sadna plemena pa razne glivice, ki povzročajo mnogo¬
vrstno gnilobo.

Škrlup (na listih) (venturia inaequalis in venturia pirina)
je opisan že na str. 72. Prav na tak način kakor liste in
mlade poganjke kvari tudi plodove. Ako se pojavi zgodaj,
ko je zarodek še droban in nerazvit, ga hitro docela ugo¬
nobi. Na njem nastanejo
rjave lise kakor na listih.
Pozneje se lise spremene
v kraste ali koža v obliki
zvezde celo razpoka. Plo¬
dovi zakrknejo in nezreli
odpadejo. Kadar se pa
škrlup pojavi pozneje, ko
je sadje že precej razvito,
ga sicer ne zdela popol¬
noma, vendar pa zelo po¬
kvari. Povsod, kjer se
glivica naseli, nastanejo
večje ali manjše kraste,
hruške pa posebno rade
celo razpokajo, da niso
prida niti za takojšnjo
uporabo, še manj pa za
shranjevanje. Škrlupasta jabolka niso za prodaj, še celo za
domačo uporabo (za sadjevec itd.) so malovredna, če so le
prekrastava.

Obrambna sredstva so našteta na str. 72.

Na razvijajočih se nezrelih breskvicah opazujemo vča¬
sih bele lise. Pod njimi koža odmrje. Plodovi zakrknejo in
odpadejo. Bolezen je breskova plesen, ki jo povzroča na
str. 73 omenjena glivica (sphaerotheca pannosa). Ubranimo
se je z žveplanjem.

Še nezrele plodove vseh sadnih plemen ogroža neka
glivica iz plemen sclerotinia in povzroča na njih neko ple¬
sen, ki ji pravimo s tujo besedo monilia. Na koži se narede
velike rjave lise in meso pod njimi porjavi in ima nepri¬
jeten grenek okus. Pozneje se pojavi v teh lisah v vedno
večjih vzporednih kolobarjih rumenkastim, belim ali sivim
blazinicam podobna prevlaka, odtod tudi ime »blazinasta
plesen«. Končno se plodovi nekoliko skrčijo in nekako po-
suše. Večkrat se jih drži kar po več skupaj. Ko so deloma

Pod.  39.

Rožičavost na češpljah.

79

ali popolnoma pokvarjeni, navadno odpadejo, včasih pa ob-
vise na drevesu celo do drugega leta. Jabolka pogostokrat
kar počrnijo, se skrčijo in ob vise na drevesu (mumije).

Bolezen krotimo na ta način, da skrbno pobiramo po
tleh in obiramo z drevja pokvarjene, plesnive plodove in jih
sežigamo ali globoko pokopavamo. Uspešno jo odvračamo
tudi z bakreno-apneno brozgo kakor škrlup.

Silno škodo nam prizadeva na sadju vseh plemen gni¬
loba, kot posledica različnih plesnih glivic (mucor, asper-
gillus, penicillium), ki kvarijo dozorevajoče sadje že na
drevju in posebno še potem, ko je že v shrambi. Popolnoma
zdravega plodu se glivice navadno izlahka ne lotijo. Naj¬
manjša ranica pa zadostuje, da tros skali in začne razdevati
sadno meso. Izpočetka majhna rjava
pikica se hitro širi na vse strani in pod
liso se meso pretvarja v rjavo, vodeno,
neužitno gnilobo. Na zunaj se koža pre¬
raste z različno barvano prevlako (ple-
snobo).

Gnilobe obvarujemo sadje, ako ga
spravljamo ob lepem vremenu, ako
imamo čisto sadno shrambo in čiste
police, ako pazimo, da ga pri sprav¬
ljanju ne ranimo, ako spravljamo
samo popolnoma čiste in nepokvarjene
plodove in ako večkrat izberemo in
odstranimo plodove, ki se jih gniloba
loteva. Zelo uspešno jo odvračamo z drevja, ako vse gnilo
sadje skrbno pobiramo ter globoko zakopavamo. Na lepo
negovanem in pravilno in redno z bakreno-apneno brozgo
škropljenem drevju se tudi gniloba ne more razpasti.

Na jabolkih se pojavlja še neke vrste gniloba, ki jih
kvari od znotraj. To je notranja ali suha gniloba (cephalo-
thecium roseum). Trosi te glivice proderejo skozi muho in
cevko, ki vodi v peščišče. Glivica razdene najprej peščišče,
potem pa še meso, ki se spremeni v neko rjavo, suho tvarino.
Plod zlahni in se da stisniti kakor goba.

Ta bolezen se ne da drugače odvračati, nego da sežigamo
gnile plodove in da sadno shrambo temeljito razkužimo,
preden začnemo spravljati vanjo sadje.

Splošno znana je rožičavost na češpljah (taphrinapruni).
Kmalu poleti, ko so češplje v najboljši rasti, opazimo med
zdravimi plodovi belkaste, rožičem podobne, mehurjasto
napihnjene plodove, ki kmalu odpadejo. Otroci jih jedo,
dasi imajo pust, omleden okus.

Pod.  40.  Severno¬
ameriška plesen
na plodovih kosmulje.

80

Kakih posebnih, samo za to bolezen namenjenih obram-
benih sredstev ni. Najbrž pa škropljenje z bakreno-apneno
brozgo, ki jo uporabljamo v obrambo proti drugim glivi-
častim zajedavcem, prepreči tudi rožičavost. Uspešno jo
tudi užugamo, ako skrbno obiramo in pobiramo »rožiče« in
jih sežigamo. Ker prezimuje tros tudi na vejicah, priporo¬
čajo na kratko obrezati vejice, kjer so se delali iz plodov
»rožiči«.

Plodove na Ivanovem grozdjiču in na kosmulji popol¬
noma pokvari in ugonobi na str. 76 opisana severnoameriška
plesen na kosmulji (sphaerotheca mors uvae). Najprej dobe
mlade jagode bele, močnate lise, ki se bolj in bolj širijo,
počrne in končno prevlečejo ves plod.

Obramba kakor na str. 77.

III. Nerednosti, uime in druge poškodbe.

Te vrste poškodbe nastanejo zaradi neprikladnega pod¬
nebja, lege, zemlje, zaradi vremenskih nezgod in uim, za¬
radi napačnega ravnanja ali nezadostne nege in zaradi
mnogovrstnih neprilik.

1. Slaba rast ima mnogo vzrokov, ki so: mrzlo, nepri-
kladno podnebje, neugodne lege, premokra ali presuha,
plitva, prodnata, skalnata tla, izmozgana zemlja, pa tudi
slabe podlage, slabo drevje, pozeba, nepravilno gnojenje,
neprikladna sorta itd.

Najprej je treba dognati vzrok in ga odpraviti, kolikor
je to sploh mogoče. Kjer je drevo že tako propadlo, da ni
pričakovati izboljšanja, ga izkopljimo in sežgimo! Mlado
drevje, ki še kaj obeta, presadimo, starejše pomladimo, vse¬
lej pa zanikamo rastoče drevo, ki ga hočemo poživiti, pri¬
merno obdelajmo in pognojimo!

Posebno slabo rast opazujemo pri sadnem drevju, ki je
bilo posajeno na mesto, kjer so rasla 'že prej mnogo let
sadna drevesa. Najslabše raste pečkasto za pečkastim, ko-
ščičasto za koščičastim itd. Vzroki temu pojavu niso še po¬
polnoma dognani. Najbrž zemlja z nekaterimi redilnimi
snovmi obuboža ali se navzame škodljivih snovi, ki jih
izločajo korenine. Kake bakterije se tudi preveč razmnože
in tako nastanejo polagoma v zemlji razmere, ki za rastlino
istega plemena niso več ugodne.

Ne sadite torej mladega sadnega drevja po starih sa¬
dovnjakih!

2. Prehuda rast v les je prejšnji nasprotna nerednost,
katere posledica je nerodovitnost. Vzroki: premočno in eno¬
stransko gnojenje z dušičnatimi gnojili, kratko obrezovanje,
vlažna tla, senčna lega itd.

Ako pogodimo pravi vzrok in ga odpravimo, preneha
nerednost. Gnojenje z apnom pa tudi s fosfatnimi in kalije¬
vimi gnojili, zmerno obrezovanje, ki ga tudi popolnoma opu¬
stimo, pa tudi precepljanje z drugimi bolj rodovitnimi sor¬
tami, so sredstva zoper to nerednost.

3. Bledica. Listi dobe bledozelenkasto, ali bledorumen-
kasto, nenaravno barvo, včasih samo posamezne veje, včasih

6 Zajedavci.

82

pa vse drevo. Vzroki so navadno v zemlji, kjer kake snovi
primanjkuje ali pa je katere preveč. Pomanjkanje ali pre¬
obilico vode odpravimo z zalivanjem ali z odvajanjem pre¬
obilne moče. Večkrat je vzrok bledice pomanjkan je železa
v zemlji. Tedaj zalivajmo drevje z vodo, v kateri smo raz¬
topili nekoliko železne galice! Bledična so tudi drevesa, ki
so pregosta in delajo drugo drugemu senco.

4. Vodenično je drevje, ki poganja močne šibe iz ko¬
ren jače, iz debla in iz debelejših vej.

To nerednost povzročajo velike rane, kjer se zbira pre-
obilo redilnih snovi, potem poškodbe vejevja, in posebno to,
če se veje nagnejo v vodoravno ali celo v visečo lego.

Vodenica se počasi izgubi, zlasti ako odvrnemo preobilo
vodo, nekatere močnejše poganjke po vejah pa pustimo, da
se spremene v rodne veje. Poganjke iz korenjače in debla
pa moramo vsekako porezati. Starejše pomlajeno drevje tudi
rado poganja iz vej in debla. To je pa naravno in samo od
sebe preneha, ko zrastejo nove veje.

5. Sinolika ali cedika je znana bolezen koščičastega
sadnega drevja, zlasti črešenj, breskev in marelic. Iz debla
ali vej se cedi neka rumenkasta, rdečkasta ali rjavkasta,
gosto tekoča, gumi podobna tvarina, ki se pozneje na zraku
strdi v večjih ali manjših kepah. Včasih pokriva kožo na
posameznih mestih kot tenka, svetla prevfaka. Večkrat pa
je na zunaj ni nič opaziti, ker se širi pod kožo ali v les.
Na tistem mestu, kjer se cedi guma iz debla ali veje, je koža
nekako udrta.

Sinolika se težko zdravi. Treba jo je preprečiti s tem,
da obvarujemo drevje pozebe, skrbimo za pravilno gno¬
jenje (apno), da ga ne obrezujemo preveč in da ga sadimo
v prikladne, nepremokre lege, ki so plemenu in sorti ugodne.

Za zdravljenje smolike priporočajo močan kis. Smoli-
kovo mesto je treba najprej izrezati in očiščeno rano izprati
s kisom, zamazati z ilovico in obvezati s povojem.

Sinolika je lahko tudi kriva, da se marelicam  čez
poletje, ko so v najlepši rasti, s u š i j o v e j e. Včeraj je bila
veja še zdraAm, danes zvene jo listi, jutri je suha. Čez nekaj
časa zadene ista usoda drugo vejo in tako gre dalje, dokler
se drevo popolnoma ne posuši. Ta pojav si razlagamo tako,
da se zaradi smolike zamaše dovodniee za vodo. Veja ostane
kar na mah brez vode in mora seveda usehniti.

\ obrambo priporočajo škropljenje z apnenim beležem
jeseni, da se drevje obvaruje ozebe, ki povzroča smoliko.
Dobro je tudi. ako pokrijemo marelico čez zimo s smreko¬
vimi vejami, ki jih pa ne odstranimo prej, dokler drevje

83

ne odcvete. Ker iglice na pomlad polagoma odpadejo, pa
pride svetloba in čebele lahko do cvetja.

6. Suhi vrhovi. Pri nekaterih sortah jabolk in hrušek

začno hirati skrajni vršički in se naposled posuše do starej¬
šega lesa. Vzroki so različni. Največkrat zakrivi to po¬
škodbo neprikladna, premokra ali presuha, skalnata, prod¬
nata, nerodovitna zemlja pa tudi pozeba, škrlup ali kaka
druga bolezen. ,

Sušenje vrhov preprečimo, ako izbiramo primerne sorte
in zanje ugodno lego in zemljo in ako drevje obdelujemo.

Drevje, ki se mu začno vrhovi sušiti, pomladimo, zemljo
pod njim, kjer je to mogoče, globoko ob¬
delajmo in gnojimo!

7. Votla debla in veje so hude poškodbe
na starejšem sadnem drevju, ki nastanejo
skoraj vedno zaradi sadjarjeve malomar¬
nosti. Noben štrcelj, štor ali čep. ki moli iz
debla, se ne more zaceliti, ampak se posuši,
strohni in trohnoba se širi dalje po deblu
navzdol in navzgor. Zato pa odžagajmo vejo
tik pri deblu in če je rana količkaj velika,
jo zamažimo s cepilno smolo, da zapremo
zraku in glivicam dostop! Tudi ter, arborin,
oljnata barva so dobra mazila za take rane.

Votlo drevje, ki je drugače še zdravo,
plomb  i r a j m o , kakor zobozdravnik vo¬
tle zobe! Votlino najprej izčistimo, potem z
arborinom temeljito razkužimo in zalijmo
s cementom in od zunaj tako zagladimo, da
ne more kje v kako razpoko zatekati voda!

8. Ostarelost se pojavi včasih tudi pri drevju, ki je še
v najboljših letih. Deblo je starikavo, pokrito z lišaji, po¬
ganjkov v vrhu nima skoro nobenih, malo rodi, sad je za-
nikaren, drevo je polno raznih zajedavcev.

Vzrokov je mnogo. Slaba, izžeta zemlja, pomanjkljivo
oskrbovanje, škodljivci, nekatere stare, opešane sorte itd.

S temel jitim obdelovanjem, z gnojenjem in zatiranjem
zajedavcev ter s pomlajevanjem se nam včasih še posreči,
da poživimo tako drevo. (Primerjaj št. 1. »Slaba rast«!)

9. Spomladim pozeba je najhujša vseh nadlog, ki jih
povzroči vreme. Škoda, ki jo naredi vsako leto, dosega mi¬
lijone. Najbolj prizadeto je cvetje, ako ga zaloti huda slana
baš tedaj, ko se je odprlo. Če je le prehudo, zmrzne ves
cvet. da kmalu potem odpade. Navadno pa zmrznejo samo
pestiči. Obojič je pridelek uničen.

6 *

Pod.  41.

Kos votlega
debla. Votlina
je nastala, ker
je bila veja na¬
pačno odžagana
(čep).

84

Že ena sama noč včasih zadostuje, ako odneha toplomer
do 1—2° C pod ničlo. Če se pa to ponavlja več noči zapore¬
doma, je pa škoda še bolj gotova. Ohrani se včasih le tisto
cvetje, ki je še zaprto. Najbolj občutljive so breskve in
marelice, nekoliko dlje se branijo druga sadna plemena.
Nekatere sorte jabolk prenesejo 3—4° C pod ničlo. Jako
odločajo lega drevesa, razvoj cvetja in pa sorta.

Pozebe ubranimo pritlično in špalirno drevje, ako ga
cvetočega čez noč pokrijemo. Najtanjša tkanina ali papir
zadostuje, da cvetje ne pozebe. Večje nasade obvarujejo
pozebe z dimom.  V Ameriki kurijo v majhnih pečeh, ki
jih nastavijo po nasadih, ko preti nevarnost. Cvetje ob¬
varujemo pozebe, ako ga zadržujemo v razvoju. Okrog

pritličnega drevja po-
krijmo zemljo zgodaj
spomladi z gnojem, da
se ne more segreti! Sa¬
dimo sorte, ki pozno
cveto!

Pod.  42.  Sadni cvet.  1. Razvit zdrav
cvet, 2. ozebel cvet.

10. Ako kmalu na
jesen pritisne hud mraz,
imamo opraviti z je¬
sensko pozebo, ki ogroža
mlade, še nedozorele poganjke. Da se izognemo tej škodi,
je treba čez poletje pospeševati zorenje enoletnega lesa
s tem, da od julija meseca dalje ne gnojimo z dušičnatimi
gnojili in da drevja na jesen ne zalivamo.

11. Zimske pozebe se pojavljajo na sadnem drevju v
raznih oblikah. Ob hudih zimah, kakor je bila n. pr. leta
1928/29, je pozeblo mnogo mladega pa tudi starejšega sad¬
nega drevja, deloma ali tudi popolnoma. Tej pozebi podleže
najprej zanemarjeno, bolehno, slabo hranjeno drevje v sla¬
bih legah. Zato skrbimo, da bo drevje zdravo in dobro za¬
loženo s potrebnimi rezervnimi snovmi.

Večkrat opazujemo, da na deblih ali vejah mladih ja¬
blan ali hrušek podolž poči koža, ki pozneje odstopi, da
nastane široka reža.

Če ozeblino kmalu opazimo, jo ovijrno s tesnim povojem,
da se koža močno pritisne k lesu! Kdor pa opazi poškodbo
šele potem, ko je koža že odstopila in se posušila, naj izreže
odmrlo kožo, rano dobro zamaže s cepilno smolo in na
obeh straneh rane naj podolž nareže zdravo kožo.

Drugačna ozeblina nastane proti pomladi, ko je razlika
med dnevno in nočno toplino zelo velika. Mlada, gladka
debla, veje in poganjki se čez dan na solncu zelo razgrejejo,
ponoči pa ohladijo do 10 ali celo do 15° pod ničlo. Zaradi

S5

tega deblo in veje na poseben način ozebejo. Koža se bolj
ali manj na široko nekoliko udere ter tu in tam malo raz¬
poka, pa ne odstopi. Les pod njo je rjav, torej nakažen ali
celo mrtev.

Običajno se pojavi ta ozeblina na južni in jugozahodni
strani debla ali veje, ker se na teh straneh podnevi najbolj
razgreje.

To ozeblino (pereči ogenj) preprečimo, ako drevje, ki je
posebno izpostavljeno toplotnim spremembam, v jeseni po¬
belimo z apnenim beležem. S tem dosežemo, da se čez dan
ne more tako segreti. Še bolj zanesljivo ob¬
varujemo drevje, ako debla na kakršenkoli
način zavijemo ali zaslonimo, da jih solngni
žarki naravnost ne zadevajo.

Ozeblino zdravimo tako, da odmrlo skorjo
izrežemo, rano dobro zamažemo in ob straneh
zdravo kožo narežemo. Močno ozeble tanjše
veje in enoletne poganjke pa odrežemo po¬
polnoma.

Ob izredno hudih zimah pozebe tudi cvetno
brstje, zlasti na marelicah in breskvah. Obva¬
rujemo ga, ako drevje pokrijemo s smrekovimi
vejami ali s kako drugo zračno odejo. Posebno
v nevarnosti je cvetno brstje proti pomladi, ko
se začne napenjati, ako se po toplih dneh ne¬
nadoma povrne huda zima.

12. Toča je silna nesreča za sadno drevje.

Oškoduje ga neposredno, ker mu prizadene nešteto ran in
uniči pridelek, pa tudi posredno, ker pripravi raznim za¬
jedavcem ugodno priliko, da se naselijo na njem. Debela,
gosta toča najbolj hudo prizadene mlademu drevju v dreves¬
nici, ker ga tako nakazi, da ni nikdar več kaj prida iz njega.

Od toče zdelano starejše drevje najprej preglejmo!
Nalomljene in razbite veje požagajmo, vse večje rane za¬
mažimo in nazadnje poškropimo drevo z 1 % bakreno-
apneno brozgo, da ohranimo zdravo vsaj tisto listje, kar ga
je še ostalo na drevesu, jako pokvarjeno drevje naslednjo
pomlad pomladimo, da vzgojimo nov zdrav vrh!

13. Poleg mraza in toče narede včasih tudi poledica
(žled), sneg in vihar občutno škodo na sadnem drevju. Po
teh uimah nakaženo drevje moramo nemudoma očistiti na¬
lomljenega vejevja, vse čepe gladko požagati in vse rane
zamazati. Marsikatero drevo, ki je zelo zdelano, je treba
pomladiti. Največjo škodo prizadeva moker sneg, ki pade
zarana jeseni, ko je drevje še zeleno. Z neumornim otre¬
sanjem, tudi ponoči, rešimo lahko marsikatero vejo in drevo.

Pod.  45.

Ozeba ali pe¬
reči ogenj.

86

14. Tudi na cvetju in plodovih se tu in tam pojavijo
razne nerednosti in poškodbe, ki jih povzročajo večinoma
vremenske neprilike.

Gluho cvetje odpade kmalu, ko se razpusti. Glavni vzroki
so pozeba, suša ali dolgotrajno deževje med cvetjem, plini iz
tvoruic in pomanjkanje dobrega peloda — cvetnega prahu.

Kjer je mogoče vzroke odpraviti, tudi nerednost preneha.

15. Razne poškodbe na plodovih. Razpokano sadje opa¬
zujemo večkrat zlasti pri ranih, debelih jabolkih. Koža poči
včasih že na drevesu ali pa šele v shrambi. Razpoka gre
globoko v meso. Dolgotrajno deževje je krivo, da se sadno
meso preveč napije vode in se tako razširi, da koža poči,
ker ni več dovolj prožna, da bi se mogla razširiti. Isti pojav
opazujemo posebno tudi na češpljah in črešnjah.

Razpokano sadje moramo brez odloga porabiti, ker
začne takoj gniti.

Gobavost na jabolkih nekaterih sort je zelo škodljiv
pojav. Pod kožo nastanejo v zdravem mesu različno velike
in goste, rjave, gobaste okvare, ki imajo neprijeten, grenak
okus. Navadno se poznajo tudi zunaj na koži, kjer se poka¬
žejo rjave, nekoliko udrte lise. Gobavost se pojavi včasih
že na drevesu, največkrat pa šele v shrambi. K tej bolezni
so nagnjene posebno debele jesenske in rane zimske sorte,
ki imajo rahlo, mehko meso.

Kaj je vzrok tej bolezni, ni še popolnoma dognano.
Domnevajo pa, da je neenakomerna prehrana plodov kriva,
da nekateri deli hitro propadejo. To bi utegnilo biti v zvezi
z napačnim gnojenjem, s preveč dušikom. Zato priporočajo
v obrambo gnojenje z apnom in pa izbiro takih sort, ki niso
nagnjene k tej bolezni.

Češplje pordeče in nezrele odpadejo, kadar je poletje
presuho. Z zalivanjem bi pridelek rešili.

Neugodno vreme, zlasti suha, vroča poletja so kriva, da
so hruške kamenite. Obdelovanje zemlje in zalivanje ob¬
varujeta sadje te nerednosti.

Nekatera jabolka so rada močnata, včasih tudi hruške.
Meso nima skoro nič soka, ampak se izpremeni v suho,
močnato, neokusno tvarino.

Zaradi nenavadnih vremenskih vplivov se tvori v sadju
premalo škroba in to pomanjkanje se pokaže na ta način,
da sadno meso ni normalno sestavljeno. Sad je, ki je nagnjeno
k tej bolezni, oberimo, preden je na drevesu zrelo!

Večkrat se primeri, da se sadje na kaki veji ali tudi na
vsem drevesu ne razvije, ampak ostane drobno in zanikamo,
pa vendar ne odpade. Motnje v prehrani ali kaki zajedavci
zakrivijo to sicer bolj redko in ne preveč škodljivo ne¬
rednost.

IT. Boj z zajedavci v posameznih mesecih.

Januar: Zima je za zatiranje zlasti nekaterih živalskih
zajedavcev najugodnejši letni čas. Raznih gosenic,  ki
se na pomlad in poletje žive od listja sadnega drevja, se iz¬
nebimo, ako sedaj pozimi pregledamo vsako drevo ter po¬
režemo in sežgemo g n e zd a , v katerih prezimu je na sto¬
tine gosenic z 1 a t n i c e. Po vejicah najdemo obročke iz
jajčec p r s t a n i č a r j a in po deblih in vejah koščkom
kresilne gobe podobna legla gobavca.  Enoletne mladike,
zlasti mladega sadnega drevja so posute z jajčeci listnih
u š i c. V razpokah med lubjem, pod mahom in lišaji in po
raznih drugih skrivališčih po deblu in vejah prezimujejo
ličinke zavijačev, cvetožeri  itd., pod kožo luba¬
darji,  k r a s n i k i itd. Vseh teh in drugih mnogovrstnih
zajedavcev nikdar ne bomo zadeli tako v živo in tako
uspešno kakor sedaj pozimi, ko bivajo v najlaže pristopnih
delih drevesa. Nadnje torej s strguljo in ščetjo in nazadnje
s 15 — 20 %  arborinom za mazanje in z 8 — 10 % zsl  brizganje!
Poberite z drevja in sežgite nastavljena skrivališča (pasti
za žuželke)!

Februar: Nadaljujmo z deli. ki so naznačena za januar!
Pozor na zajca!  Ko se naredi po snegu trda skorja in
pritisne huda zima, je posebno nevaren. Kjer je oglodal
lubje, takoj zamažite rane s cepilno smolo! Moker sneg
otresajte z drevja! Pripravite oziroma kupite škropil¬
nice, mazila in škropila  in druge potrebščine za
zatiranje škodljivcev, pripravite in razobesite valilnice,
krmite ptice pevke  in odganjajte od krmišč vrabce  !
Pazite na mačke,  da ne bodo lovile ptičev! Preglejte
lepljive pasove in jih premažite z lepivom, če je lepljivost
odnehala!

Marec: Ta mesec je izmed vseli mesecev v letu najvaž¬
nejši za skupno  ali glavno zatiranje  tistih sadnih
zajedavcev, ki prezimujejo na drevju. To so posebno
krvave in listne ušice, kaparji, zavijači,
jablanov cvetožer, bolhači,  razni molji  itd.
Vso to golazen vsaj povečini uničimo, ako drevje temeljito
o s n a ž i m o , deblo in veje namažemo,  vrhove pa
obrizgamo  z raztopino a r b o r i n a (za mazanje 15—20 %,
za brizganje 10 %),  tik preden se začne brstje napenjati.

88

Za posebno ali posamezno zatiranje bi prišli v poštev
škodljivci, omenjeni v prejšnjih mesecih. Prav posebno pa
moramo nad cvetožera,  ki naredi vsako pomlad na
jablanovem cvetu tako ogromno škodo. Ta mesec škropimo
tudi s 5 % bakreno-apneno brozgo breskve proti kodri
in kosmulje proti severnoameriški plesnobi na
kosmulji.  Zadnji čas, da obesimo valilnice.  Pozor na
ose in sršene! Z vsako samico, ki jo sedaj ubijemo, ugonobimo
celo gnezdo. Voluhar  dela na pomlad največ škode. V tem
času ga je najlaže ujeti ali zastrupiti.

April: Ko drevje ozeleni, se začne važna doba za var¬
stvo proti raznim silno škodljivim glivičnim bolez¬
nim.  Sadno drevje obvarujemo te hude nadloge le, če ga
škropimo s kakim preskušenim in zanesljivim sredstvom,
kakršni sta modra galica in nosprasen. Nosprasen je po¬
sebno priporočen, ker ga je laže pripraviti nego modro
galico. Z njim preprečimo glivične bolezni, obenem pa za¬
tremo tudi živalske zajedavce, zlasti jabolčnega  in
druge zavijače.

Nad cvetožera takoj, ko bo skopnel sneg in se bo
nekoliko ogrelo! Pazite na s u k a č e v razvijajočih se brstih,
na listne  u š i c e , ki se bodo izlegle, še preden bo drevje
ozelenelo! Tobačni izvleček in mazavo milo  naj
bi imel vsak sadjar vedno pri rokah.

Škropljenje z arzenikovimi  škropili se prične.
Kaparji  in prve naselbine krvave  u š i c e se po jav¬
ljajo. Smrt osam in sršenom! Nad voluharja, kjer se pojavi!

Maj: Nadaljujmo s škropljenjem v obrambo sadnih
rastlin proti glivi častim boleznim!  Škropilnice naj
bodo vedno pripravljene, škropilo pa naredimo šele takrat,
ko ga hočemo rabiti. Z arzenikovimi škropili preprečimo
črvivost. Kdor uporablja nosprasen,  ne potrebuje
modre galice niti arzenika.

Listnim ušicam  ne pustimo, da bi se razmnožile
v milijone. Takoj po njih, ko jih kje opazimo! Gosenice,
ki jih nismo zadeli pri zimskem skupnem zatiranju, moramo
poiskati in uničiti sedaj. Lubadarji  letajo ta mesec. Z
20—30 %  arborinom po deblih in vejah, pa se jih ubranimo.

Kjer se pokaže m o n i 1 i a na vejali črešenj in višenj,
požagajte bolne veje in na ogenj z njimi! Razobesite pasti
s primerno vabo, da se love ose in sršeni!

Preganjajte vrabce, razdirajte njihova gnezda!

Junij: Kar je bilo povedano v tej zadevi za mesec maj,
to velja tudi za junij. Škropljenje sadnega drevja z 1 %
bakreno-apneno brozgo,  ki ji dodajmo na 100 1
10 do 12 dkg zelenila u r a n i a, ali pa 30 do 40 dkg
arsokola.  Skoraj še bolj pripraven je nosprasen,

89

ki ga vzamemo 1 1 j 2  kg na 100 1 vode in pridamo */ 4  kg
gašenega apna.

Pozor na plesen  na jablanah in kosmulji! V zalogi
naj bo žvepleno prašilo ali sulikol.

Listne ušice  najuspešneje preženemo s 3 %  raz¬
topino tobačnega izvlečka in mazavega mila.

Krvave ušice  zatiramo tudi poleti z 10—15 %  raz¬
topino arborina,  ker bivajo navadno le po deblu in
debelejših vejah in pri mazanju ne pridemo v dotiko z
listjem. Za zelene poganjke, ki so ušivi, je pa vzeti 4 %
raztopino tobačnega izvlečka,  ki mu primešamo na
10 1 brozge 2 dkg sanitola (Chemotechna v Ljubljani).

Črešnjevo grizlico,  ki objeda liste na črešnjah
in hruškah, poprašimo s prahom živega apna ali s kakim
drugim prašilom.

Mravlje  pokončamo, ako poiščemo gnezdo in ga
poparimo s kropom ali pa zalijemo s petrolejem, 10 %  ar-
borinom ali kako drugo jedko tekočino (lugom).

Ko se začne sadje debeliti, je treba nastaviti na debla
skrivališča (pasti), da dobimo v roke prvi rod jabolč¬
nega zavijača.

Ne pustite, da bi se razmnožili vrabci,  ki preženejo
druge koristne ptice. Preganjajte kose s črešenj in jagod!

Julij: Nadaljujmo s škropljenjem z 1 % bakreno-
apneno brozgo z dodatkom zelenila urania ali a r s o k o 1 a
in s škropljenjem z nosprasenom!

Pozor na jako škodljivo severnoameriško ple¬
sen na kosmulji, na rjo na ribezu,  na rožičavost
na slivah!

Metle na črešnjah  izrežite ali izžagajte.

Listne ušice  se hitro širijo — tobačni izvleček in
mazavo milo! Prav tako se kaže krvava ušica povsod, kjer
niso mazali in brizgali pozimi in spomladi z arborinom.

Razne gosenice in črešn jeva grizlica  delajo
baš julija meseca škodo.

Pristrigač  se pojavlja zlasti po drevesnicah.

Hudi škodljivci so v odpadlem sadju. Ako ga skrbno
pobiramo in ga, dokler ni za kako rabo, sežigamo, jih mnogo
pokončamo.

Mladikaparjise  julija meseca razlezejo po drevju.
S 4 % raztopino tobačnega izvlečka in mazavega mila jih
lahko uničimo.

Kodravo listje  na breskvah trgajte in sežiga jte!

Polno drevje treba podpirati, da se veje ne polomijo.

Preglejte skrivališča (pasti) na sadnih drevesih in pazite
posebno na zavijača!

90

Avgust: Vse za zatiranje v juliju mesecu omenjene
zajedavce zasledujmo tudi v avgustu. Posebno pozor na
listne u š i c e , hruškovega in jabolčnega za¬
vijača, ubada rje, ose in sršene, na jabla¬
no  v o p 1 e s e n in na razne bolezni po listju! Črvivo sadje
pobirajte in uporabljajte, da se zatre zavijač! Gnilo sadje
zakopavajte globoko v zemljo! Pregledava]te skrivališča
(pasti), da se obvarujejo jabolka in hruške črvivosti! Žve¬
plajte samo ob lepem, solnčnem pa mirnem vremenu!

September: Kar smo zamudili avgusta meseca, dohitimo-
sedaj! Marsikaj se da še ukreniti, da vsaj omilimo škodo,
ki nam jo prizadevajo zajedavci. Posebno storimo vse, da se
iznebimo zavijačev,  ki delajo sadje črvi  v o. Na noben
način jim ne pridemo tako lahko do živega, kakor če od¬
padlo črvivo sadje skrbno pobiramo in sežigamo ali pa
kuhano pokrmimo prašičem.

Gnilo sadje  globoko v zemljo!

Pozor na sadje pri spravljanju, da se ne rani! Varujmo
drevje pri spravljanju sadja. Polomljene veje takoj od¬
stranimo in rano zamažimo s eepilno smolo!

Sadne shrambe  je treba pred uporabo temeljito
posnažiti, stene pobeliti in nazadnje prostor zažveplati. V
taki shrambi sadje ne bo gnilo, če bo pravilno spravljeno.

Plesen na jablanah  se baš sedaj zelo širi. Mar¬
ljivo treba uporabljati žveplo ali pa sulikol, toda samo ob-
naj lepšem, solnčnem, mirnem vremenu.

L e p l j i v e p a s o v e na debla črešenj in drugih sadnih
plemen v varstvo proti malemu zimskemu pedicuf

Oktober: Nadaljujmo, kar je bilo priporočeno za sep¬
tember, zlasti, kar zadeva zavijača!  V sadne shrambe
ne črvivega sadja! S tem dajemo zavetje najhujšemu škod¬
ljivcu. Gnitja obvarujemo sadje, ako ga skrbno spravljamo-
in natančno razbiramo, preden ga spravljamo v shrambe.

L e p 1 j i v e pasove  na debla v obrambo proti m a -
1 e m n zimskem  n p e dic  u !

Obramba pred zajcem!

Od monilie uničeno sadje z drevja in s tal na ogenj!
Listje in vse,' kar je pod drevjem, na grmado! Skrivališča
(pasti) z debel na ogenj!

November je mesec, ko odpade listje in lahko začnemo
s snaženjem in s splošnim  ali glavnim zatiranjem
zajedavcev.

To delo je tako važno in tako koristno, da bi ga ne
smel zanemarjati noben sadjar. Čim bolj v živo in temeljito
ga izvrši, tem manj bo imel potem posla s posameznimi
zajedavci. Glavno zatiranje opravljamo tako, da drevje
najprej temeljito osnažimo — izžagamo in izrežemo suhe,

91

bolne in pregoste veje, odrgnemo deblo in veje in jih na¬
mažemo s 15—20 %  raztopino arborina. Še popolnejši uspeh
pa dosežemo, ako naposled še vrhove (krone) temeljito pre-
brizgamo z 8—10 %  arborinom. Vse večje rane treba zapreti
s cepilno smolo. Drobiž, ki ga nastrgamo z vej in debel, ne
na tla, ampak na rjuhe, ki jih razgrnemo pod drevjem, po¬
tem pa takoj na ogenj!

December: Nadaljujmo z deli, ki so našteta v navodilu
za mesec november! Mažimo in škropimo z arborinom
samo ob suhem vremenu, ko ne zmrzuje! Kdor nikakor ne
utegne, da bi vsako leto temeljito osnažil sadno drevje, naj
ga vsaj očisti mahu in lišajev, suhih vej, bele
omele in gob,  ki morebiti rastejo po deblu in vejah. In
če nikakor ne zmore, da bi drevje obrizgal z arborinom,
naj vsaj deblo in ve je namaže  s 15—20 %  raztopino
arborina; če pa še to ni mogoče, pa vsaj z gostim apnenim
beležem,  ki mu primeša nekoliko goveje krvi in krav-
jeka. Kjer ni mogoče obdelati na ta način vsega drevja
vsako leto, naj se razdeli snaženje na več let, tako da pride
na vrsto vsako drevo vsaj na 2 ali 3 leta.

t

Viri:

Fr. Erjavec: »Naše škodljive živali v podobi  in  be¬
sedi.« 1880.

Taschenberg:  »Schulz der Obstbaume gegen feind-
1 i c h e T i e r e.« 1901.

P. Sorauer: »Schutz der Obstbaume gegen Krank-
h e i t e n.« 1900.

Dr. Trappmann:  »Schadlingsbekampfun g.« 1928.

Dr. G. Kock, J. Loschnig, Dr. K. Miestinger: »Schadlinge im
Obstbau und ih re Bekampfung.« 1927.

*

Podobe risal:

Dragotin Humek, ravnatelj na meščanski šoli v Mariboru.

Stvarno kazalo

Aphidon.27

Apno ..23, 26

Arborin 16, 17, 18, 19
Arsokol (koloidalni

arzen).65

Arzenik.28

Arsenikova prašila 25

Bagreni jabkožer . 65

Bakreni slivožer . . 65

Baker .19

Bakreno-apnen a

brozga.19, 72

Bela omela.70

Bela pegavost ... 75

Bencol.27

Bezgove palice ... 29

Bledica.81

Bordoška brozga . 19
Bradavičavost ... 74
Breskova plesen 73, 78

Cepilna smola ... 26
Cianov vodik ... 28

Češpljeva grizlica . 64
Češpljev kapar ... 37
Češpljev molj ... 57
Češpljev zavijač . 65

Človek.44

Črešnjeva grizlica . 56
Črešnjeva muha . . 64

Drevesnikarbolinej 16
Drobno- sadje ... 86
Dvobarvna po-
zemeljska stenica 61
Dvopikčasta stenica 61

Emnlsija.17, 18

Evropska plesen na
kosmulji .77

Fosfor.28

Glogov belin ....  53
Gluho cvetje ....  86

Gniloba.68, 79

Gnilobne glivice . 70

Gobavec ali žvagar 54

Gobavost na ja¬
bolkih .86

Gobe.70

Gosenice.53

Goseničji lep ....  26
Grinje ali pršice . . 60
Grozdjičeva grizlica 56
Grozdjič. strženjak 50
Guma. 8

»Hinsburg 1922« . . 26

»Hochst« .25

Hruševa bolšica . . 50
Hruševa hržica ... 65
Hruševa listarica . 57
Hruševa pršica . . 60
Hruševa stenica . . 60
Hrušev brstožer . . 46
Hrušev kapar ... 57
Hrušev krasnik . . 42

Izrastek.68

Jablanova bolšica . 50

Jablanova plesen . 72
Jablano v molj ... 56
Jablanov ostružnik 57
Jablano v skleno-

krilec .43

Jablanov strženjak 49
Jabolčna grizlica . 65
Jabolčni zavijač . . 61

Jalorodnica.51

Jesenska pozeba . . 84
Jež . 9

Kalcijev arzenijat. 26
Kamenite hruške . 86

Kaparji.36

Karbolinej .29

Kemična sredstva . 12
Kodra na breskvah 74
Koloidalno žveplo . 21

Konj.44

Kos.60

Kosmuljeva pršica 60
Kosmuljev pedic ali
Šarec.55

Kratkouhi volu-

Križnolistni mleček 29

Krt. 9

Krvava ušica ....  55

Kvasija .16

Kvasiin .16

Lepljivi pasovi ... 26

Lešnikar.65

Likarji.41

Limitol.27

Listna kuga.76

Listna luknjičavost 76

Listne ušice.58

Listni ubadal- ....  52
Listni zavrtač ... 58

Lov.11

Lubni zavijač ... 42

Mačka.10

Mali ali gorski vo¬
luhar .33

Malinov ali jagodov

cvetožer..47

Malinov hrošč ... 47
Malinov skleno-

krilec.43

Malinov strženjak . 50
Mali zimski pedic. 47
Mazavo milo ....  16
Mehan. zatiranje . . 11
Metlasti izrastki . . 70

Milo .16

Močnata jabolka . 86
Modro sitce ....  40

Mraz.12

Mrežasta rja na
hruškah.74

Nerodovitnost ... 81

Netopir. 9

Nikotin .15

Nikotinovo prašilo 25

Nosperit.20

Nosprasen ....  20, 23
Notranja ali suha

gniloba.79

Nove tvorbe .... 68

Objeilači .51

Ob rezač.50

Odprti rak.69

Odvračanje.li

Ogrc.34, 51

Okulirna mešica . 50

Omladar.50

Orehov zavijač . . 64

Ose.66

Ostarelost.83

Ostrigasti kapar . . 37
Ozeblina.84. 85-

Palež.75

Pasta zellio.28

Patočno olje ....  27
Pegavost na orehih 74
Pereči ogenj ....  85

Petrolej.16

Petrolejeva emul¬
zija .16

Plesennakoreninah 68

Plini.27

Pobiranje.11

Podgana.10

Podgobje.67

Podlasica. 9

Podolgasti listožer 52
Poledica, žled ... 85

Povh.. 66

Pordečavan je mod¬

li j a na malinah . . 77
Rja na slivah in

češpljah.76

Rjavi hrošč.51

Rovka. 9

Rožičavost na češ¬
pljah .79

Rudninska olja. . . 16

Sadni mešičkar . . 57

Sajavost.76

Saje.29

Sedmopikčasta po-

lonica.59

Sesači .31

Sestavljena škro¬
pila . ... 24

Severnoameriška
plesen na ko¬
smulji .76, 80

Sivi sukač.47

Sivorumenkasta ja¬
godova stenica . . 61

Slaba rast..81

Sneg.85

Smolika.70, 82

Spolorodnice ....  31
Spomladna pozeba 83

Solbar.72, 73

Srakoper .10

Sršeni .60

Stenice.60

Škropila.13

Šoja .10

Švajnfurtsko zele¬
nilo .22

Terova olja.16

Tobakov prah ... 26

Toča.85

Travniška stenica . 61

Trepetalka.59

Tros .67

Trosila.26

Trosonosci.67

Trtni zavijavec ali
trtijon.52

Vejičasti kapar . . 37
Veliki zimski pedic 49

Veverica.10

Vihar.85

Vinski cvet.27

Vodenica.82

Voluhar.52

Votla debla.85

Vrabec..10

Vrbar ..38

Vrtni za vrtač ....  40

Zajec . ..45

Zakon za zatiranje 5

Zaprti rak .69

Zastrupljan je ....  28
cino 12
61
84
65

30

9

.»I (O

Uvod

Vsebina

.. !>

Splošni del.

I. Spoznavanje poškodb in bolezni na sadnih rastlinah ....  7
II. Načini obrambe in zatiranja.

I. Naravna ali b i o 1 o š k a

obramba  . 9

.Kulturni ukrepi .... 10

.Tehnično zatiranje .11
Tehnično zatiranje s fizikal¬
nimi sredstvi ......_.  11

Tehnično zatiranje s kemič¬
nimi sredstvi.12

a)  Škropila .13

Škropila z nikotinom ... 15

Kvasija.Ib

Milo.16

Rudninska olja.16

Bakrena škropila.19

Žveplena škropila.21

Arzenikova škropila ....  22

Razna škropila.25

Sestavljena škropila ....  24

b) Prašila ... . 24

c) T r o s i 1 a.26

č) M a z i 1 a.26

d) Sredstva za potap¬

ljanje .27

e) Za t i r a n j e s plini . . 27

f) Zastrupljanje  z vabo 28

g) Strašila.29

Posebni del.

I. Zajedavci živalskega rodu.

Splošno o živalskih zajedavcih 30

1. živalski zajedavci na

koreninah  .32

Voluhar.32

Ogrci .34

Krvava ušica.55

2. Ž i v a 1 s k i zaje d a v cipo

deblu  in  v e j a h.

Krvava ušica.. 55

Kaparji.36

Vrbar ali zavrtač.38

Modro sitce.40

Vrtni zavrtač.40

Likarji ali zalubniki.41

Zajec .43

3. Živalski z"a j e d a v c i na
brstih in na z e 1 e n i h

poganjki  h.

Cvetožer.45

Hrušev brstožer.46

Malinov cvetožer.47

Malinov hrošč.47

Stikači.47

Mali zimski pedic.47

Jablanov strženjak ......  49

Malinov strženjak.50

Hruševa brstarica.50

Obrezač, omladar, pristrigač 50
Jablanova in hruševa bolšica 50

4. Živalski zajedavci na

listih.

a) Objedači.

Rjavi hrošč.51

Podolgasti listožer.52

Listni ubadar.52

Trtni zavijavec.52

Glogov belin.53

Zlatoritka .54

Prstaničar .54

Grizlice.56

Jablanov molj.56

Češpljev molj.57

Hruševa listarica.57

Jablanov ostružnik.57

Listni zavrtači.58

b) Sesači.

Listne ušice .58

Grinje ali pršice ..60

Stenice .60

C0B1SS 5'042X00

5. Živalski zajedavci na

plodovih.

Jabolčni zavijač.61

Češpljev zavijač.63

Orehov zavijač.64

Črešnjeva muha.64

Češpljeva grizlica.64

Hruševa hržica .65

Bagreni in zlati jabkožer . . 65

Bakreni slivožer.65

Lešnikar.65

Ose in sršeni.66

II. Zajedavci rastlinskega rodu.

Splošno o rastlinskih zajedavcih 67

1. Rastlinski zajedavci

na koreninah.

Plesen na koreninah.68

Rak na koreninah.68

Svetlikavost.69

2. Rastlinski zajedavci

na deblu in vejah.

Rak na jablanah.69

Gobe .70

Bela omela.70

Smolika .70

3. Rastlinski zajedavci

na zelenih poganj¬
kih in listih.

Škrlup ali fuzikladij.71

Jablanova plesen.72

Breskova plesen.73

Bradavičavost.74

Suhorobost.74

Pegavost na orehih.74

Kodra na breskvah.74

III. Nerednosti, uime

1. Slaba rast . . . ..81

2. Prehuda rast . . ..81

3. Bledica.81

4. Vodenica.82

5. Smolika.82

6. Suhi vrhovi.83

7. Votla debla.83

8. Ostarelost .83

IV. Boj z zajedavci v

Januar—december.

Mrežasta rja na hruškah ... 74

Pegavost na češpljah.75

Palež .75

Bela pegavost .75

Sušica črešnjevega listja ... 76

Listna luknjičavost.76

Rja .76

Sajavost .„ . 76

Severnoameriška plesen na

kosmulji.76

Evropska plesen na kosmulji 77

Rja na malinah.77

Palež na jagodah.77

4. Rastlinski zajedavci
na plodovih.

Škrlup.78

Breskova plesen.78

Monilia.78

Gniloba.79

Notranja ali suha gniloba . . 79
Rožičavost na češpljah ....  79
Severnoameriška plesen na
kosmulji.80

in druge poškodbe.

9. Spomladna pozeba.83

10. Jesenska pozeba.84

11. Zimska pozeba.84

12. Toča .85

15. Poledica, sneg, vihar.85

14. Gluho cvetje.86

15. Razne poškodbe na plodo¬

vih .86

posameznih mesecih.

...87—91

Viri.92

Stvarno kazalo....93

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

000130438955