354 
Ozir po svetu.
Kaj in kako Kitajci (Kinezi) jedo in pijo.
Med tem, kaj in kako Kitajci jedo in pij6, in pa med jedili in gostijami Evropejcev je tako velik razloček, da utegne čitatelje nase mikati, kaj več zvedeti o Kitajskih navadah. Da je Kitajska gostija Evropej-skemu želodcu prava muka, temu bode gotovo vsak pritrdil, ki bo bral, kar mu tukaj po nekem „Vaterl.^* spisu povemo, ki je resničen skozi in skozi.
Živež Kitajcev je navadno prav priprost; večidel živijo od rib, zelenjadi in sočivja, najraji jed6 rajž, ki si ga po svojem okusu pikantnega delajo s čebulo in česnjem, s starim žoltovim oljem ali drugo enako mastjo, ki je priljubljena jed gospodi pa tudi priprostemu ljudstvu. Mesene jedi pridejo bolj red-kokrat na mizo,^na mizo manj premožnega ljudstva pa skoro nikoli. Ce pa Kitajec meso je, mu je vse eno, kakoršne koli živali da je; zato tudi vidiš v mesnicah mnogovrstne živali na prodaj. Pogled take mesnice je Evropejskemu želodcu prava gnjusoba, kajti tii vidiš poleg lepo zaklanih goved debela teleta, dobro pitane prešiče in kostrune, mlade pae, opice, kače in mačke, pa tudi frisne in posušene podgane in mili. Tudi v hišah posamesnih gospodarjev se pogostoma vidijo poleti na vratih in oknih cele kope na niti privezanih podgan, katere za zimsko jed sušijo.
Miza je pri Kitajcih, če nimajo nobenega gosta, jako priprosto pogrnjena; oče j6 s sinovi posebej, mati pa s hčerami tudi posebej; vsi prav zmerno jedo. Velika potrata pa kraljuje v praznikih in pri slovesnih pojedinah, vzlasti pa takrat, če ima Kitajec kakega imenitnega Evropejca pri kosilu. Pri tacih prilikah se hoče Kitajec vpričo svojega gosta kot veljaka skazati, in vsa drugačna je pojedina takrat memo druzih dni. Takrat cel6 gospe, ki po Kitajskem običaji nikoli ne smejo tujca sprejeti, smejo iz svojih samotnih sob priti v drušino in se vdeležiti gostije v nališpani dvorani, kjer pa gosti ne sedijo pri eni veliki mizi, ampak pri več manjših mizicah; gospodarica si pri taki pojedini šteje v posebno veliko čast, če jej tujec največe in najbolje grižljeje vtakne v usta, ki so sicer sama po sebi lepa, a zarad črno-lakiranih zob neprijetna. Kitajci imajo namreč navado, kedar se oženijo, da svojim so-prugam z lepimi ustmi in belimi zobmi iz ljubosumnosti z nekim posebnim črnim lakom bele zobe počrnijo, kar ženskam po tem veliko njihove lepote vzame.
Kakor pa gost gospodarici maši velike in najlepše kose v usta, tako se godi tudi njemu od hišnega gospodarja in njegove rodovine; nehote mora revež požirati take kosove, da ga je strah, da ne bi se zadavil. Cem veči je kos, ki mu ga domači v usta bašejo, tem veča je čast za gosta in gospodarja. Veliki kosovi jedi in veliki porcijoni bili so že v starodavnih časih častno in odlikovalno gostovanje. Ko je Jožef s svojimi brati v Faraonovi hiši jedel, so jim z njegove mize nosili jedi, Benjamin pa je 5krat več dobil kakor njegovi bratje. (1. Mozes. Pogi. 44. V. 34.)
Marsikak, če tudi zeI6 ljubosumen gospodar   skaže svojemu gostu cel6 to čast, da h koncu gostije   hišnimi gospem ukaže,   v naročje vsesti se gostom.    Če je Kitajka prav   debela,   je   ta   seja   precejšnja   nadloga  za gosta, ker se mu na nogah njegovih sčm ter tje gugije.
V obče pa so Kitajski obedi grozno dolgočasni; ol veselosti, ki je navadna pri naših pojedinah, ni pri Ki-1 tajskih ne duha, ne sluha. Kitajska kita se pri tej^ priliki sijajno razodeva.
Kitajska gostija je po vsem tem veliko trpinčenje tujega gosta, če vrh tega še pomislimo, kaj vse na mizo pride v 36 do 40 velikih skledah, v katerih se vidijo Kitajcem najbolj priljubljene jedi, kakor pečene podgane, opice in mačke, z razrezanimi gosenicami, miši in glistami, pečeni in roštani polži in kače, trdo kuhana in smrdljiva jajca, ki so, da Kitajcem prav dobro diše, 2 ali 3 leta v vlažni zemlji zakopana gnjila, kajti jajca in iz jajic narejena jedila so Kitajcem poseben oblizek, in vzlasti taka jajca radi jedo, iz katerih se imajo piščančki kmalu izvaliti. Vsa jedila pa so zabe-Ijena s žoltovim maslom ali oljem in pa so pikantno narejena z čebulo in česnom.
Za pomizek (desert) pa pridejo na mizo Kitajcev • mastne pogače, težke pekarije in prav fine sladkarije, v katerih so Kitajci izvrstni mojstri, in pa sadje. Ker Kitajci nimajo ne nožev ne vilic, zato pridejo jedi v majhnih koščkih na mizo, katere prijemljejo z dvema 9 palcev dolgima količkama, ki sta iz črnega lesa (Ebenholz) narejena.
Kitajec pije malo; navadna njegova pijača mu je čaj, žganje in pa dežeisko vino. Bogatini pa poznajo tudi Evropejska in Afrikanska žlahna vina.
Navadno Kitajci jed6 le dvakrat na dan, namreč ob 10. uri dopoldne in ob 5. popoldne. Kedar pa je velika gostija, se obed začne ob dveh.
Bralci! kaj ne, da boste glede na to, kar ste zdaj slišali, enoglasno z nami rekli: „dober tek!** — mi pa ostanemo pri svojih jedilih.