USPEHI IN PROBLEMI AVSTRIJSKE REGIONALNE IN LOKALNE ZGODOVINE ernst bruckmüller Ce bi hoteli vsaj približno obdelati avstrij- sko regionalno in lokalno zgodovino zadnjih desetletij, bi verjetno napolnili precej debelo knjigo. To, ne ravno zelo bistroumno opozo- rilo na postopno napredujočo provincializaci- jo avstrijske znanosti in posebej zgodovin- ske znanosti, mora zadoščati, da nakažemo mesto, ki ga zavzema regionalna in lokalna zgodovina. Zato je tem bolj umestno vpraša- nje, katere uspehe je dosegla ta vrsta zgodo- vinopisja. Ta »uspeh« je odvisen od zastavljenega ci- lja; zgodovina pa je imela in ima zelo različne namene in cilje. Izkazalo se bo, da je eden izmed njih posebno trdoživ, namreč utrditev, poglobitev in potrditev skupnostne zavesti neke lokalne, regionalne ali večje socialne skupine. To ne pomeni nujno, da je ta oblika zgodovinopisja samo podpirala oblastnike — pomislimo le na opozicijsko vlogo stanovske- ga zgodovinopisja 16. in 17. stoletja. Razume pa se, da je regionalni in lokalni patriotizem zelo učinkovito gibalo za določeno zvrst zgo- dovinopisja. Ne da bi mogli tukaj vsaj omeniti vse mož- ; ne odtenke, naj navedemo takoj še neki po-; polnoma drugačen, a nič manj učinkovit na- j gib za regionalne in lokalne raziskave, nam- reč željo, da bi na podlagi podrobnih razi- skav manjšega prostora dobili vpogled v j splošni sestavni (strukturni) razvoj. Pri tem je izhodišče bolj splošne zgodovinske narave, lokalni pristop je le metoda. Ta metoda izha- ja v avstrijskem prostoru iz dveh zgodovino- pisnih načel. Prvo je srednjeevropska pri- merjalna deželna zgodovina (Vergleichende Landesgeschichte oziroma zgodovinsko de- želoznanstvo (Historiche Landeskunde). Nji- hov izvor je v glavnem znan, čeprav ne v po- drobnostih jasen. Zgodovinskega deželoznan- stva v nekdanjih habsburških deželah si brez stanovskega zgodovinopisja iz časov reforma- cije, razsvetljenstva in romantike ne moremo misliti. Dobilo je poleg tega dodatne pobude od geografskih raziskovalnih metod, ki jih je i pravzaprav omogočila šele naprava velikih ; katastrskih del. In, da navedemo le še en, tre- i t ji moment: zgodovinsko deželoznanstvo je do- i 78 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 1930 bilo pomembne nove spodbude v zvezi z opo- zicijskimi strujami v sami histxjriografijl, po- vezanimi z imeni Lamprecht, Grünberg pa tu- di Dopsch. Ni slučaj, da veljajo ravno tisti raziskovalci, ki so se razvili v neposredni kon- frontaciji z Dopschem in njegovimi rezultati kot veliki predstavniki avstrijskega zgodovin- skega deželoznanstva: Ernst Klebel, Kari Lechner, Otto Stowasser, Otto Brunner (da omenimo le nekatere). Poleg te še danes učin- kovite tradicije poskušajo v zadnjem času prevzeti prijem, ki se je razvil v Franciji, ko so tam prišli do spoznanja, da je moč zahte- vi skupine okrog Annalov po strukturni analizi ustreči le z intenzivnimi regionalno- zgodovinskimi raziskavami. Dubyjeve razi- skave o Maconnaisu ali pa Le Roy Ladurijeve o Langue d'Ocu štejejo med najvidnejše re- zultate teh prizadevanj. Od zgoraj omenjenih tradicionalnih srednjeevropskih prizadevanj se ti pisci razlikujejo predvsem po tem, da se skušajo dokopati do kar največ virov, ki na- vajajo količine, če le mogoče v obLki primer- jalnih kronoloških vrst. Pri tem stopa zgodo- vina območja ali kraja samega še bolj v ozad- je kot pri. srednjeevropskem izročilu: struk- turnotipološko opazovanje skoraj nadkriljuje identifikacijo s samim predmetom raziskave (ali pa vodi kvečjemu sekundarno, skozi vin- ske kleti raziskovanega območja, k tej inden- tifikaciji). Toliko torej k zastavljenim ciljem. Odveč je poudariti, da jih dejansko ni moč tako jasno ločiti. Knjige, kot zgodovina Pred- arlske (Vorarlberg) Benedikta Bilgerija,' ki s prav komičnim zanosom zasledujejo abso- lutno moralno prednost obravnavanega ob- močja in njegovega prebivalstva nazaj naj- manj do pozne antike, so danes postale red- kost. Kot primer za način zgodovinskega opazovanja (in njegovega uspeha), ki se dru- god že zdavnaj ne šteje več za znanstvenega, pa mora to delo, ki je zasnovano v več zvez- kih, ostati še dolgo zanimivo za zgodovino znanosti. Sicer pa se tako preprosta indenti- fikacija, ideološko poveličanje kot zgodovin- ski cilj ter utemeljitev skupne zavesti pojav- ljajo praviloma le še v kakšnih mestnih in drugih krajevnih zgodovinah. Najbolje je po mojem mnenju prikazan cilj — medtem že »klasične« deželne zgodovine — v sedem knjig obsegajočem delu o eni niž- jeavstrijski deželni četrti, torej dokaj velikem območju. Verjetno se je to delo, »Das Wald- viertel«, ki ga je izdal Eduard Stepan, tudi najbolj približalo meddisciplinarnim izhodi- ščem. Prispevka Otta Brunner j a v zadnjem delu (1937) o zgodovinskem položaju Wald- viertla in Karla Lechner j a o naselitveni zgo- dovini in zgodovini gospostev bo gotovo še treba dolgo navajati kot dva izmed najboljših primerov za zmogljivost tega izhodišča.^ Brun- ner je (zopet po mojem osebnem občutku) na- pisal enega najboljših lokalnozgodovinskih, prispevkov. V delu »Krems und Stein« (1948) je prispeval osrednji sestavek »Die geschicht- liche Stellung der Städte Krems und Stein« (Zgodovinski položaj mest Krems in Stein), v katerem si avtor ves čas prizadeva za sploš- no tipološko analizo, ne da bi pri tem izgubil povezavo z viri in občutek za zgodovinsko stvarnost tega dvojnega mesta na eni strani in ne da hi se na drugi strani izgubljal v ma- lenkostih lokalnih nepomembnosti.'' (Sicer pa pomeni odhod Otta Brunner j a — ki nam- reč ni bil večji »Naci«, kot so bili drugi gos- podje, ki so še kasneje zavzemali odučne po- ložaje — v Hamburg prav nič nepomembno stopnjo v že zgoraj omenjeni provincializaci- ji avstrijske zgodovinske znanosti.) Kakor se je tu pokazala zveza med visoko znanstveno stopnjo in povezava z domačijo (Brunner je doma iz Kremsa) kot izredno ro- dovitna, pa so na drugi strani močne poziti- vistične zahteve, ki so jih posebno po Inšti- tutu za avstrijsko zgodovinsko raziskavo (Institut für österreichische Geschichtsfor- schung) postavljali generacijam arhivarjev (posebno deželnim, mestnim in samostan- skim), dostikrat vedle do čudno suhljatega ti- pa lokalnega ali regionalnega zgodovinopisja, čeprav gre včasih za zajetna dela. Kakor se ti zgodovinarji zavedajo, da je Bilgerijev na- čin nesprejemljiv, pa si na drugi strani sami ne upajo vnesti v svoje raziskave kakršnih- koli strukturalnih pogledov, saj menijo, da bi to ne bilo v soglasju s strogimi zahtevami njihove šole. Primer take oblike lokalnega zgodovinopisja je morda delo Aloisa Zauner- ja »Vöklabruck und der Attergau«"" — zelo natančen prikaz, za katerega je bilo treba ve- liko dela in časa, ki pa je videti težko uporab- ljiv za odgovor na nadrejena strukturalna vprašanja. Tretjega od zgoraj omenjenih izhodišč so zastopali — skoraj bi rekli: kajpada — tujci. Amerikanec Lutz K. Beker je raziskoval v Zgornjem Waldviertlu zgodovinske družin- ske konstelacije,^ Luksemburžan J. P. Leh- ners je prišel iz Pariza z nalogo, opraviti hi- storično demografske študije v Hardeggu ozi- roma Stockerau" (obe mesti ležita v Nižji Avstriji). Prvi predstavlja anglosaško, drugi francosko varianto nujno lokalno zainteresi- ranega strukturnega izhodišča. V Avstriji sta pri tem seveda naletela na že zbujeno za- nimanje avstrijske socialnozgodovinske zna- nosti. Odtlej so take regionalne študije s šir- šimi, nadregionalnimi zanimanji postale po- goste zlasti v krogu dunajskega univerzitet- nega profesorja Michaela Mitterauer j a.' kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 1980 79 Pri tem ne stoji nikoli pokrajina kot taka v središču pozornosti, temveč vsebinska vpraša- nja (npr. vprašanje nezakonskih rojstev, po- sledice gospodarskih sprememb za družinsko sestavo, demografska vprašanja itd.) S tem smo se približali še različnim dru- gim vprašanjem, na primer o razmerju med zgodovinsko znanostjo na univerzi in lokal- no oziroma regionalno zgodovino, kakor tudi vprašanju medsebojnega vpliva različnih tu- kaj navedenih nagibov ali znanstvenih (ozi- roma predznanstvenih) gledišč. Prvi sklop vprašanj bi seveda potreboval obširnejšega prikaza, ki bi moral segati na- zaj v 19. stoletje. Rad bi to kasneje podrobne- je prikazal — za zdaj pa mora zadostovati opozorilo, da je treba videti razloček med Du- najem in drugimi univerzitetnimi mesti.^ V glavnem in prestolnem mestu niso kakršnih koli regionalnih ali lokalnih študij nikoli je- mali prav resno — kvečjemu kot začetne va- je, tako rekoč zato, da si se odrinil od roba bazena in splaval. Nazadnje je bilo treba vedno imeti cesarsko in državno zgodovino za edini obdelave vredni predmet. Drugače v Innsbrucku ali Gradcu. Tukaj sta dala Albert Jäger ali A. Luschin von Ebengreuth gotovo tudi za lokalno zgodovino važne pobude. Na drugi strani pa je bila tukaj tudi vrsta insti- tucij, ki končno skoraj vse izvirajo iz stanov- skih institucij predmarčne dobe: muzeji in muzejska društva dežel, zgodovinska društva, ki so se deloma iz teh razvila.' V mestih brez univerze so izključno te ustanove omogočile obstanek zgodovinske znanosti in ga tudi na- prej vzdrževale — gotovo ne vedno na tistem nivoju, ki bi si ga želeli (posebno čedalje več- ji pomen »nacionalnega vprašanja« je tukaj igral veliko vlogo), v splošnem pa vendar na upoštevanja vreden način. Problematičneje je bilo na Dunaju. Tako blizu cesarjevega dvora se nižjeavstrijskim stanovom nikoli ni posrečilo to, kar se je Šta^ jercem, Korošcem ali Tirolcem. Značilno je, da je bil »Verein für Landeskunde« v Nižji Avstriji ustanovljen šele 1864, torej v ustav- nem času. S tem v zvezi je še do danes občut- no pomanjkanje objavljenih virov. Medtem ko imajo danes druge avstrijske dežele dosti dobre zbirke listin ali registrov, lahko Nižja Avstrija pokaže le na en sam reven zvezek nižjeavstrijske zbirke listin.^" Sele 1979 je bil na pobudo vodstva nižjeavstrijskega deželne- ga arhiva ustanovljen Inštitut za nižjeavstrij- sko deželoznanstvo.^' Dunajska univerza se na svojem sedežu ni izkazala kot tak pospeševa- lec raziskave regionalne zgodovine, kot bi se to moglo na prvi pogled pričakovati. Bila je pač dvorna in državna univerza. In potreben je bil dolg in boleč proces provincializacije zgodovinske znanosti na dunajski univerzi, da je našla drugo obliko indentifikacije. Ni čud- no, da je to bilo sprva in predvsem zelo skromno, Omejitev dunajske zgodovinske znanosti na novo, majhno Avstrijo se je kar zlahka izrodila v drobnjakarsko samoobrav- navo. Sele v zadnjem času se prednost pro- storske omejenosti pri zgodovinskih raziska- vah vse bolj razločno opaža in ta novi pogled vodi do vse bolj intenzivnih kontaktov s tra- dicionalnimi ustanovami regionalne in lokal- ne zgodovine, četudi ti novi stiki niso čisto brez problemov. Hkrati se odpira vprašanje vzajemnega vpliva različnih nagibov za re- gionalno in lokalno zgodovinsko raziskavo. Morda bi bilo najbolje prikazati ta problem na primeru novoustanovljenega inštituta za nižjeavstrijske deželoznanstvo. Deželna vlada je od tega inštituta precej odkrito zahtevala krepitev deželne zavesti, torej postavljala nalogo, ki se povsem giblje v okvirih tradici- je regionalnega zgodovinopisja. (Seveda gre za specifični nižjeavstrijski problem: Nižje- avstrijci, ki so se čutili za »Avstrijce« brez pridevka, niso razvijali tako močne deželne zavesti kot Štajerci, Tirolci ali tudi Zgornje- avstrijci).i2 Vodstvo inštituta pa vidi svoje glavne naloge v tem, da dokonča oziroma na novo izda staro nižjeavstrijsko deželno topo- grafijo, da bibliografsko obdela različno gra- divo in da smotrno razišče predvsem agrar- no in obrtno strukturo dežele. Ce in kolikor more prikaz posebnosti in dosežkov na teh področjih krepiti deželno zavest, bržkone ne bo prišlo do konflikta glede cilja. V načrto- vanju pa se jasno pojavlja prizadevanje pri- dobiti tudi strukturne, medregionalno primer- ljive dosežke. Tako v znanstvenem svetu kot pri posameznih projektih tesno sodelujejo z ustreznimi univerzitetnimi ustanovami. Dunajska univerza ima razen z deželo Niž- jo Avstrijo opravka še z deželo Dunajem (Land Wien). Tudi z nosilci zgodovinske zna- nosti pri deželi Dunaj, predvsem z zgodovin- skim društvom^ povezanim predvsem z mest- nim arhivom, obstajajo tesni stiki, ki se na primer kažejo v načrtih za novo serijo velike »Zgodovine mesta Dunaja«. Kakor se je torej vzajemno razumevanje med univerzo in lokalno zgodovino na Duna- ju očitno povečalo, tako velja gotovo isto tu- di za novi ali obnovljeni univerzitetni mesti Salzburg in Linz. Nasprotno pa kar ni moč ugotoviti kake razgibane udeležbe celovških univerzitetnih zgodovinarjev pri domačih in- stitucijah, ki imajo bogato tradicijo. Očitno je v območjih, kjer je prvotni nagib za raz- iskavo regionalne zgodovine, zaostren z na- cionalističnimi poudarki, še zelo močan, pre- 80 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 1980 hod k objektiviziranemu strukturnemu pri- stopku težaven. Za tako stanje avstrijske zgodovinske zna- nosti je vseskozi značilen strah pred primer- jalnimi študijami, pa čeprav le znotraj same Avstrije. Regionana ali lokalna raziskava je skrajno specializirana, univerzitetna pa ali sledi tej specializaciji ali pa se usmerja na vprašanja, ki so »nad« tem spektrom. Primer- jalne študije o takšnih temah, s katerimi se po navadi ukvarja lokalni specialist, morajo zato računati z zgoščenim nezaupanjem. Ti- pičen primer takih razmer utegne biti dej- stvo, da so študije, ki jih je spodbudil in vo- dil Michael Mitterauer o strukturi zemljiške- ga gospostva in oblikovanju stanov, torej študije, ki so seveda segle goboko v »notra- nje zadeve« regionalnih raziskovalcev, nale- tele sicer v mednarodnem merilu na odlične kritike, medtem ko so se domače gibale med nezaupanjem in odklonitvijo, da, bile so celo osebno žaljive.^* Tukaj so očitno tudi znanst- veniki, ki se sicer osebno ne identificirajo več s takimi predznanstvenimi prijemi, zavzeli lokalno in deželnopatriotično stališče, ki šte- je primerjalno raziskovanje zapletenih in že skozi več generacij nerešenih regionalnih vprašanj za grozansko ošabnost univerze ali glavnega mesta. To nezaupanje je bilo tem večje zaradi pozitivistične dediščine, o kateri je büo že govora. Ali so te fragmentarne opazke dale pre- gled »uspehov in problemov« avstrijske re- gionalne in lokalne zgodovine? Morda bi ne- kateri kvantitativni podatki ta pregled lahko dopolnili in olajšali sodbo na podlagi lastnega opazovanja. V avstrijskih deželah ne obstajajo le števil- ne prizadevne lokalnozgodovinske organiza- cije (tako zlasti v mestih Krems, Wels ali Bel- jak — da se omejimo le na mesta, ki niso glavna mesta dežele), temveč je še več organi- zacij na bazi dežele (pri tem namenoma izpu- ščam srednjo raven — to je območje, kot so Waldviertel in podobno): Dve deželi imata svoje inštitute za deželoznanstvo (Zgornja Avstrija nekako od leta 1960, Nižja Avstrija od 1979). Vse dežele imajo zgodovinska ali deželnoznanstvena društva, deloma še v zve- zi z muzejskimi ustanovami (npr. Innsbruck). Časopisi in periodične publikacije obstajajo v obilnem številu in zajemajo vsaka vso de- želo: tri v Nižji Avstriji, tri v Zgornji Avstri- ji, tri na Štajarskem, po dve na Dunaju, na Koroškem in Salzburškem, po ena na Tirol- skem in Predarlskem. Poleg tega obstajajo tekoče periodične publikacije Gradca in Lin- za, in kot nekaj posebnega list, ki ga izdaja samostan (Chorherrenstift) Kloaterneuburg pri Dunaju. Redni časopisi izhajajo v Belja- ku, Welsu, Kremsu, manj redni pa npr. v Steyerju in St. Pöltnu. Znanstvene serije ob- stajajo na Tirolskem (Schlern-Schriften z več kot 300 zvezku, v Zgornji Avstriji (doslej 17 zvezkov). Nižji Avstriji (okrog 20 zvezkov), na Štajarskem (sedem ali osem zvezkov). Mož- nosti za lokalno ali regionalno zgodovinsko udejstvovanje so torej zelo velike — vseka- kor so veliko bolj številne kot avstrijski zgo- dovinski časopisi nadregionalnega značaja. Takšna sta pravzaprav le dva, ki kajpak da- jeta le dokaj omejen izsek iz spektra zgodo- vinske znanosti.'^ Čeprav zaključne pripombe o razmerju med napori in dosežki v avstrijski lokalni in regionalni zgodovini dajejo misliti, pa je ven- dar treba pribiti tole: odločilni in perspektiv- ni prispevki k zgodovinski znanosti v zadnjih petdesetih letih niso prihajali od »velike« zgodoine, temveč so jih dali tisti raziskovalci, ki so svoje rezultate dosegli na podlagi težav- nih regionalnih študij. Pred več kot petdese- timi leti je Otto Brunner postavil temeljni kamen svojemu, za vso medievistiko pomem- bnemu delu s knjigo regioatialno-zgodovinske- ga značaja. Takrat so izšle »Die Finanzen der Stadt Wien«." In če danes iščemo na dunaj- ski univerzi tisto mesto, ki res uživa medna- rodno priznanje, potem to ni več s tradicijami bogati »Institut für österreichische Geschi- chtsforschung«, temveč vso Evropo zajemajo- či raziskovalni projekt Michaela Mitterauer j a »O strukturnih spremembah v družini«, v ka- terega se stekajo tudi neštete posamične ra- ziskave vasi in mest v vsej Evropi." Z raču- nalniško obdelavo statusov animarum iz 17. do 19. stol., s spraševanjem ljudi in z obdelavo matičnih knjig, urbarjev itd. se tu za majhna območja — fare in njihove dele — dokoplje- jo do strukturnih elementov splošnega pome- na.>8 Brez pretiravanja smemo končno opozoriti še na to, da so tudi raziskave zgodovine de- lavskega gibanja s takimi regionalnimi študi- jami stopile dobršen korak naprej in da se še- le s tem premaguje pičlost del o zgodovini idej in organizacij, kakršna je skozi desetlet- ja vladala v Avstriji. OPOMBE 1. Benedikt Bilgeri, Geschichte Vorarlbergs, zv. 1: Vom freien Rätien zum Staat der Montfor- ter (že ta podnaslov je nesmiseln skupek anahro- nizmov, ki jih je moč izvajati le iz neke ideolo- gije), 1971, zv. 2; Bayern, Habsburg, Schweiz — Selbstbehauptung (!). 1974, zv. 3: Ständemacht, Gemejner Mann — Emser und Habsburgem, 1977 — 2. Eduard Stepan, Hg. Das Waldviertel. 7 zv. 1937. — 3. Otto Brunner, Die geschichtliche Stel- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 1980 81 lung der Städte Krems und Stein, v: Krems und Stein, Festschrift zum 950-jährigen Stadtjubi- läum, Krems an der Donau 1948 (urednik: Otto Brunner). — 4. Alois Zauner, Vöcklabruck und der Attergau. Stadt und Grundherrschaft in Oberösterreich bis 1620 (Forschungen zur Ge- schite Oberösterreichs 12, Ldnz 1971). — 5. Lutz K. Beker, The Stern Family and the Development Cycle of the Peasant Household: An 18* Cen- tury Austrian Example (American Historical Re- view 77, 1972). Cf. Sigrid Khera, Kin Ties and Social Interaction in an Austrian Peasant Village with Devided Land Inheritance (Behaviour Sci- ence Notes 7, 1972, 349—65) in Khera, Social Stra- tification and Land Inheritanne smonT a"=:+h:^n Peasants (American Anthropologist 75, 1973, 814 —823). — 6. Jean Paul Lehners, Die Pfarre Sto- ckerau im 17. und 18. Jahrhundert. Erste Resulta- te einer demographischen Studie, v: Heimold Helczmanovski, Hg., Beiträge zur Bevölkerungs- und Sozialgeschichte Österreichs, Wien 1973. 373 sl. — 7. Michael Mitterauer — Bei"ha'-' Sieder Vom Patriarchat zur Partnerschaft, München 1980; Michael Mitterauer, Grundtypen alteuro- päischen Sozialformen. Haus und Gemeinde in vorindustriellen Gesellschaften (Kultur und Ge- sellschaft. Neue histor. Forschungen hrsg. v. R. v. Dülmen, 5), Stuttgart-Bad Cannstatt, 1979 (vsi ti zbrani zapisi obravnavajo splošne probleme na avstrijskih lokalnih zgledih); Michael Mitterauer, Familienformen und Illegitimität in ländlichen Gebieten Österreichs (Archiv für Sozialgeschi- chte XIX, 1979, 123—188) — poslednji prispevek je bil izdelan na primeru same koroške regije. — 8. Kari Lechner, 100 Jahre »Verein für Landes- kunde von Niederösterreich und Wien« im Rah- men wissenschaftlich-landeskundlicher Bestre- bungen seit Ende des 18. Jahrhunderts, Wien, 1964, posebej 116 sl. — 9. Cf. Alphons Lhotsky, österreichische Historiographie, Wien, 1962, 209 sl. in Lechner, 100 Jahre... (cit. v op. 8), 26 sl — 10. Urkundebuch des Chorherrenstiftes St. Pölten (Niederösterreichisches Urkundebuch 1), 1891 in 1901. — 11. Predstavnik je univ. doc. dr. Hellmuth Feigl, znan po svoji knjigi o nižje-av- strijskem zemljiškem gospostvu v novem veku. — 12. Pisec se je kot član inštitutovega kura tori- ja udeležil ustanovne seje in lahko velja za av- tentično pričo izjav, ki so na to merile. — 13. Monumentalna »stara vrsta« (izhajala je od 1897 naprej) je segala do 1740. V novi vrsti je doslej izšlo nekaj umetnostnozgodovinskih zvezkov, zvezki, namenjeni gospodarstvu, politični in družbeni zgodovini, so še v pripravi. Delo na zgo- dovini mesta Dunaja vodi Felix Czeike, uprav- nik dunajskega muzeja in deželnega arhiva. — 14. Michael Mitterauer, Hg., Herrschaftsstruktur und Ständebildung. Beiträge zur Typologie der österreichischen Länder aus ihren mittelalteri- chen Grundlagen, 3 zv., Wien 1973. — Diskusija predvsem v deželoznanskih organih, pozitivne recenzije predvsem v mednarodnih revijah. — 15. K ustanovam: Lechner, kot v op. 8, dalje Festschrift 150 Jahre Joanneum, Graz 1969; Jo- sef Schwerdfeger, Die historischen Vereine Wiens 1848—1908, Wien 1908. Poglavitna periodika: Du- naj: Wiener Geschichtsblätter (od 1945), Jahr- buch des Vereins für Geschichte der Stadt Wien (v tej obliki od 1939, predhodnik od 1919); Nižja Avstrija: Jahrbuch für Landeskunde,. Nova vrsta od 1902 (prej Blätter für Landeskunde od 1867), Unsere Heimat (od 1928, je naslednica »Monats- blätter«, ki so izhajali od 1902), »nöla«, Mitteil- ungen aus dem, Niederösterreichischen Landes- archiv (od 1977): Gornja Avstrija: Jahrbuch des oberösterreichischen Musealvereins (od 1840, pod tem naslovom od 1926). Oberösterreichische Hei- matblätter (od 1919, pod tem naslovom od 1947), Mittellungen des Oberösterreichischen Landes- archives (od 1950); Salzburg: Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde (od 1861), Salzburger Museum Carolino-Augusteum (pod različnimi naslovi od 1850): Tirolska: Zeitsc- hrift des Ferdinandeums für Tirol und Vorarl- berg (pod različnimi naslovi od 1825); Predarlsko: Montfort. Zeitschrift für Geschichte. Heimat — und Volkskunde Vorarlbergs (od 1946); Koroška: Carinthia (od 1811, od 1891 ločena od naravoslov- nega dela kot Carinthia I), Mitteilungen des Kärntner Landesarchives (od 1965); Štajerska; Zeitschrift des historischen Vereins für Steier- mark (od 1906, predhodniki od 1821), Blätter für Heimatkunde (od 1923), Mitteilungen des Steier- märkischen Landesarchives (od 1951); Gradi- šćansko: Burgenländische Heimatblätter (od 1927, pod tem naslovom od 1932). — 16. Otto Brunner, Die Finanzen der Stadt Wien, Wien 1929. — 17. Prim. op. 7—18. Najboljši primer se mi zdi čla- nek, ki je nastal iz intenzivnega preučevanja du- najskih obratnih in družinskih oblik male obrti v 19. stoletju: Josef Ehmer, Rote Fahne — Blauer Montag. Soziale Bedingungen von Aktions und Organissationsformen der frühen Wiener Ar- beiterbewegung, v: D. Puls, E. P. Thompson etc., Hg., Wahrnehmungsformen und Protestverhalten. Studien zur Lage der Unterschichten im 18. und 19. Jahrhundert (Edition Suhrkamp 948), Frank- furt/Main, 1979, 143 in dalje. Gerald Sprengna- gel in Helmut Maderthaner delata zdaj na diser- tacijah z enakimi cilji na primeru s tradicijami bogatega nižjeavstrijskega ozemlja malih železnih industrij (Waidhofen an der Ybbs).