Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30.- lir
Spediz. in abb. post. I. gruppe
DEMOKRACIJA
DOLGOST ŽIVLJENJA NAŠEGA JE KRATKA; KAJ ZNANCEV JE ZASULA ZE LOPATA. ODPRTA NOC IN DAN SO GROBA VRATA, AL DNEVA NE POVE NOBENA PRATKA!
France Prešeren
Leto XVI. - Štev. 9
Trst-Gorica, 15. maja 1962
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Umrl je prof
n Rudolf
Podpredsednik SDZ v Trstu in urednik „Demokracije“
Nista še pretekli dve leti od smrti ar. Josipa Agneletta, prvega preaseanika slovenske demokrat« ske zveze in izvoljenega predstav* nika tržaških demokratičnih Slo« vencev, ko se z zopet v črno odeto »Demokracijo« poslavljamo od dru= gega našega prvaka, prof. Ivana Ruaolfa, soustanovitelja, dolgolet* nega tajnika in podpredsednika tr* žaške SDZ in glavnega urednika našega lista.
Po težki im mučni bolezni, ki je razdejala njegovo žilavo in odpor? no telo že od lanskega poletja, je prof. Ivan Rudolf v petek, 4. t.m. za večno zatisnil svoje oči. Z njim je odšel iz naše srede mož, požrtvo, valen narodni delavec, kakršnega le redko srečujemo v našem sko* merciailiziranem Trstu, v katerem je denar največje božanstvo in trna* terialni uspeh glavni cilj. Še poseb* no redki in dragoceni so takšni ljudje daines, ko je odrezan dotok iz slovenskega zaledja, iz katerega smo tržaški Slovenci v preteklosti črpali svoje sile in dobivali svoj podmladek. Zaito so izgube, ki nas danes doleta vaj o, še toliko težje.
Tudi prof. Ivan Rudolf je pri* šel v Trst iz tistega neposrednega zaledja, ki je danes izven državinib meja, v katerih živi naše mesto.
Rodil se je 7. novembra 1. 1898 v Vrabčah nald Št. Vidom na Vipav* skem. Po opravljeni domači ljudski šoli se je kot sin narodno zavedne družine, vpisal na naj bližjo slo ven* sko srednjo šolo, ki je bila tedaj v Idriji. Na idrijski realki je tudi m a* turiral. Toda še pred tem ga je dioe letelo nekaj, kar je takorekoč ima* kazalo in dalo pečat njegovi bodoči življen jski poti, ki je bila pot 'borca proti nasilju, zagovornika svobode misli in dela, z eno 'besedo- pot de« mOkrata, če hočemo pod to besedo razumeti moža, značajnega, ki zavedno in v polni meri izpolnjuje dolžnosti, ki izvirajo iz odvez do- sa* mega sebe in do skupnosti, kateri pripada.
Ivanu Rudolfu je bilo komaj 17 let, ko je v comači vasi izrekel nekaj besed, katere niso bile ravne po godu avstrijskim oblastem. To se je zgo* dilo v začetku prve svetovne vojne in kot je v ta« kih primerih že v navadi, se je seveda našel nek* do. ki je to prijavil. Fanlta so, vkljub mladosti, od* peljali na ljubljanski grad, prvo postajo, na kateri so tedaj zbirali politične osumljence. Ni treba omenjati, da se je Rudolf tako znašel v odlični družbi samih uglednih narodnjakov, pisateljev in javnih delavcev. Poslušal je njihove razgovore, razlage, spoznaval njihove nazore. To je bila res* na politična šola, v kateri ni bilo karieristov in fič* firičev. Nadaljeval jo je v koncentracijskem tabo* rišču Mittergrabern na Spodnjem Avstrijskem, kamor so ga kasneje prepeljali. Iz tistih let se je poselblno hvaležno spominjal slovenskega narodnega delavca pok. RaSta Pustosletmška, s katerim: ga je kasneje vezalo trajno prijateljstvo.
Poda Avstrija, ki je bila v vojni, ni dopustiš la, da bi se mladi ljudje, pa čeprav politično osum* 1 jeni. izognili voijaški obvezi. Tako so tudi Ivana Rudolfa izpustili, ga oblekli v vojaško suknjo in poslali na rusko fronto, najprej v Galicijo, proti koncu vojne pa v Ukrajino
Po vojini se je začelo novo življenje. Ivan Rus dolf se je vrin.il domlov. uredil svoje zadeve in se vpisal na dunajsko Visoko trgovsko šolo, da jo po enem letu zamenja s podobno šolo v Frankfurtu ob Meni (v Zahodni Nemčiji), na kateri je tudi diplomiral. Po povratku v domovino se je nasta* mil v sončni Gorici, kjer je dobil službo pri tam* kajšmji podružnici Ljubljanske kreditne banke. Ko je to 'podružnico kasneje prevzela Banea del La* voro. je ostal pri njej.
Delaven in zaveden kot je bil, se Ivan Rudolf
seveda ni mogel zadovoljiti samo s svojim poklic* nim delom. Fašistično nasilje je postajalo vedno hujše in narodna njiva je rabila delavce. Ivan Ru* dolf je krepko pomagal, tako, da mu leta 1929 ni preostalo drugegi, kot da pobegne v Jugoslavijo. Borba proti fašizmu in nacizmu, zavzemanje za Primorske Slovence, tiste, 'ki so morali iskati zato* čišče v tujini, kakor tudi za tiste, ki so ostali in trpeli na domačih tleh, daje obeležje drugemu in tretjemu obdobju njegovega življenja.
Drugo obdobje je potekalo v predvojni Jugo* .slavij i. Ivan Rudolf se je po 'kratki službi v zaseb* nem podjetju ustalil kot profesor na Dvoraz* redni trgovski šoli v Ljubljani. Izredno delaven je bil v narodnih organizacijah, močno se je udejst* voval kot novinar. Bil je urednik dnevnika »Jugo* Slovani«, tednika »Pohod«, izdajal je strokovno revijo »Organizator«, v kateri je obravnaval mo* demo organizacijo podjetij. Polsebno iskrih pa je posvečal organizacijam primorskih emigrantov bil je predsednik društva »Branibor«, organiziral je pomoč kjer je bilo količkaj mogoče.
Že zgodaj je prof. Ivan Rudolf spoznal da je usoda primorskih Slovencev nujno odvisna od izi* da splošne borbe proti fašizmu in nacizmu, uvidel je, da se morajo, čeprav skromne slovenske sile, povezati z drugimi, večjimi. Z vsem ognjem in po* žrtvovaloostjo se je vključil v to delovanje. Pri tem je dosegel velike uspehe, tako, da je nacistič* na Nemčija neposredno pred vojno zahtevala od tedanjega filokonvunističnega in filofašističnega jugoslovanskega ministrskega predsednika Stoja* dinovča, da je treba Rudolfa prijeti ter ga onemogočiti ali celo, kot se je tedaj na žalost ne* kajkrat tudi zgodilo, izročiti nemškim oblastem. In prof. Ivan Rudolf je moral zopet bežati, da z
>	drugih, svobodnejših tal nadalju*
IH	je svojo borbo proti nasilju, ki je
.••S*.	ogražalo njega, njegove sorodnja*
ke in ves svet.
V tretjem obdobju, če smemo tako imenovati ta del pokoj niko* vega življenja, je Ivana Rudolfa vo* dila pot skozi Bolgarijo v Turčijo in od tam v Palestino, odkoder se je, po kratkem postanku, za ostala .	vojna leta ustavil v Kairu. V tistem
času so bili njegova glavna skrb primorski rojaki in bodočnost nje* gove rodne primorske zemlje. Re* ševal je rojake iz taboirišč vojnih ujetnikov in na teh potovanjih je spoznal vso Afriko. Izdajal je list Bazovica«, posamezna vprašanja pa je obširneje razložil v zvezkih svoje »Šotorske knjižmjice«. Veliko je žrtvoval in tvegal, a ko se je v spremenjenim političnim položaju znašel pred problemom sodelova* nja z novim rdečim totalitarizmom, ki se je utrjeval v njegovi matični domovini, je to breiz oklevanja od* klonil, čeprav je to imelo za posle* dico, da ga njegovi dotedanji pri* jatelji nekaj časa po vojni sploh niso hoteli pustiti v Trst.
Pravil je, da je častno popravo te krivice dosegel šele z osebnim pismom, ki ga je pisal neposredno' Winstomu Churchillu. Tako je ma* ja leta 1946 Ivan Rudolf prišel v naše miesto, v katerem je preživel četrto in zadnje obdobje svojega življenja. Na obnovljenih slov en* skih šolah se je vrnil k svo* j emu profesorskemu poklicu, po še* stih letih se je v novem domu zopet združil s svojo družino.
Narodna ledina je zopet klica* la orače. Zaorati je bilo treba po* polinoma nove brazde, kajti ne sa* mo tržaški temveč vsi Slovenci smo se v povojni politični stvarnosti znašli v popolnoma novih političnih okoliščinah. Po zanosu vojnih letih je tudi za širše množice nastopil čas iztreznjemja. Zaslutile so, da sta svoboda in demokracija, o ka* terih so sanjale, v nevarnosti, da se kot velik rdeč madež razliva po Evropi nov val totalitarizma. Razbiti je bilo treba oklep, v katerega so hoteli ukleniti tržaške Slo* vence pristaši in zagomiki tega »novega reda«. Do* sleden zagovornik svobode in demokratičnih pra* vic kakršen je bil, se prof. Ivan Rudolf ni pomišljal pokazati na napake, niiti ko so jih zagreševali ljud* je, ki so 'bili predstavniki in nosilci oblasti matične domovine, od katere je prof. Ivan, Rudolf toliko pričakoval in je vanjjo tako veroval. Pridružil se je uistaviiteljem Slovanske demokratske zveze v Trstu, po smrti odvetnika dr. Vesela je postal njen tajnik, nato podpredsednik. Pisal je v stran* kino glasilo »Demokracija«, postal je njen1 glavni im odgovorni urednik. Odločilno je posegal v orga* nizacijsko delovanje, bil eden glavnih govornikov na sestankih in volilnih zborovanjih, kandidat Slo* venske liste v tržaški občini, zaslužen in meutrui* den zbiralec sredstev, ki jih danes zahteva še tako skromlno politično delovanje.
V polnem jeku tega dela, katerega breme je toliko težje, ker je vedno manj ramen, ki bi ga bi* le pripravljene nositi, je dogorelo pokojnikovo živ* Ijenje. Tako je končal življenjski krog moža, kate* rega življenjske postaje so bile eno samo dosledno nadaljevanje poti. ki jo je začel, ko je bil, kot po* šten in zaveden rodoljub ter človek, komaj sedemnajstleten prvič zaprt in interniran.
Malo jih je, ki bi v svojem življenju sloven* skem narodu toliko dali in se mu tako žrtvovali, ne da bi za to kaj zahtevali ali od tega kaj imeli. V tem je prof. Ivan Rudolf mladim rodovom sve* tel vzgled osebnosti, kakršne so edini pravi nosilci življenja in pospeševalci razvoja vsake skupnosti.
Vsi, ki smo ga poznali, ga bomo ohranili v častnem in večnem spominu.
POSTAVIMO STVARI NA SVOIE MESTO
Članek »Katoliškega glasa‘\ popravek dr. Branka Agneietta in pismo predsednika SDZ gospodu „P. Š.“
Vedino smo sodili in še vedno menimo, da medsebojna javna obračunavanja slovenski demo* kratični skupnosti v Italiji ne koristijo. Za notranja politična razčiščevanja so pristojni za to poklicani forumi posameznih organizacij, za medsebojne od« rose in ra/prave pa obstoječi medorgainlzacijski adibori. žile če bi pri tem naleteli na nepre* moistljive ovire in razlike isploš* nega ter načelnega značaja, bi Si smeli dovoliti, da z njimi vz* inemirjaimo tudi politično neor* ganiziramo im zato za take zade= ve še posebno občutljivo ja v* nosit.
Na žalost pa niso vsi tega mnenja in seme ravnajo po tem načelu. Če nato kdo izmed ta* kih v svojem pisanju ali govor* jenju preseže mero, je treba, vkljub vsej dobri volji im uvidov* mosti, odgovoriti. Sicer bi vsi iz* rečeni sumi in trditve obveljali za resinične.
Nekaj takega se je zgodilo cine 3. t.m, ko je goriški »Kato* liski glas« ma glavnem mestu svoje 3. strani priobčil sledeče »Pismo iz Trsta«:
Trst, 30. aprila 1962 Nekoliko pozornosti je vzbudilo v slovenskih demokratičnih krogih dvoje samo po sebi manj pomembnih dogodkov, ki pa pripomorejo k boljšemu razumevanju naše lokalne politike.
DR. DEKLEVA PREDAVA...
Dne 11. aprila je predaval g. dr. J. Dekleva na sedežu Slovenske demokratske zveze na povabilo SAK Jadran-a, in sicer o »Neodvisni socialistični zvezi in problematiki Slovencev na tržaškem«. Izvleček predavanja je objavil »Primorski dnevnik«. Morda bo koga zanimala njegova izjava, da gibanje, ki mu on načelju-je, »opira svoje delo na načela marksizma in leninizma treh velikih ideolog svetovnega delavskega gibanja in sicer Mann, Engelsa in Lenina.« Na ta načela sc danes sklicujejo vsi, ki hočejo veljati za pristne in resnične komuniste. V svojem izvajanju tudi obžaluje, da ni prišlo ob nekaterih prilikah do skupnega nastopa političnih skupin, v katerih se Slovenci udejstvujejo, in sicer, po njegovem zaradi pritiska demokristjanov. Ko so naši goriški prijatelji reagirali, je branil dr. Dekleva svoje stališče in se pri tem skliceval na uvodni članek v »Demokraciji« z dne 1. 8. 1961. Toda kljub temu so bili doslej demokratični Slovenci neodvisni od želja in predlogov demokristjanov. Ce je dopisnik »Demokracije« v omenjenem članku drugačnih mislil, je treba opozoriti, da ni navedel za svojo trditev nobenega dokaza.
ZABIČA NA VRATIH SLOVENSKE DEMOKRATSKE ZVEZE
Včeraj (29. aprila) je imel kot gost »Slov. prosvetne matice« govoriti g. dr. Avgust Sfiligoj v isti dvorani, v kateri je govoril 11. aprila g. dr. J. Dekleva. Predavanje je napovedal tudi tržaški radio. Ko pa so prišli predavatelj in občinstvo pred vhod sedeža Slov. dem. zveze, so našli vrata zaklenjena z žabico (luc-chetto). Predavanje je odpadlo.
Slov. dem. zveza je morda imela za ta ukrep, ki je bil nekoliko nenavaden, kak resen razlog. Nihče se ne bo vtikal v njene notranje zadeve. Morda poreče kdo, da bi bila žabica bolj umestna pred predavanjem g. dr. Dekleve. Toda treba je pustiti Slov. dem. zvezi demokratično pravico, da se opredeli za katero koli smer.
NA RAZPOTJU
Toda ta dogodek bi utegnil biti znak, da ima Slov. dem. zveza dvojen obraz.
Znano pa je, da smo bili v Trstu na političnem področju zelo tesno povezani s Slov. dem. zvezo. Pri vseh volitvah v občinski svet smo nastopali skupno. V vseh važnih zadevah smo si prizadevali za skupno delo. Zdaj pa nastane vprašanje, s katerim delom SDZ naj sodelujemo, ali s tistim, ki mu je bolj simpatičen g. dr. Dekleva, ali s tistim, ki je bliže g. dr. Sfiligoju.
Velikonočna številka »Katoliškega glasa« (14. aprila) je prinesla na 3. strani poziv z naslovom »Pred bodočim delom«. Ta dopis meni, da je treba iskati novih oblik tudi v političnem delu, da je treba delo nekomunističnega gibanja razširiti, poglobiti, in to predvsem z novimi mladimi silami.
Ta poziv je vreden vsega upoštevanja. Naši ljudje bi se morali v resnici sestati, si odkrito pogledati v obraz, kar ni več koristno, zavreči, če terja čas, zamisliti nove kombinacije. Ce smo postali starejši ljudje neporabni, se moramo umakniti
in dati vodstvo mlajšim. Toda tako, da smo pripravljeni pomagati, ako se zdi novim ljudjem potrebno.
Na takem razgovoru bi mogli tudi ugotoviti, ali smo bliže tistim, ki so pripravljeni z žabico zapreti vrata g. dr. Sfiligoju, ali tistim, ki bi si to drznili storiti komu drugemu.
P. S.
Vsebina pisma, ki ga je ob j a vil »Katoliški glas«, prav goto* vo ni takšne narave, da bi pri* zadeti lahko šli molče preko nje. Takšen javni nastop nujno zahteva javno pojasnilo. Slo ven, ska javnost ima pravico vedeti •za kaj gre. To najbolje poj as* m ju jejo piisima, ki so 'sledila.
Dr. Branko Agneletto je dme 7. t.m. najprej poslal »Katoliš* kemu glasu« naslednji popravek:
Častiti gospod
msgr. FRAN MOČNIK
odgovor, urednik »Katoliškega Glasa«
Gorica
z ozirom na članek »Pismo iz Trsta« ter na članek »Prepovedano predavanje«, ki sta bila priobčena v »Katoliškem Glasu« z dne 3 maja 1962 št. 18(689) Vas vabim, da v smislu čl. 8 Zakona o tisku v prihodnji številki Vašega tednika priobčite sledeči popravek-pojasnilo:
»Ni res, da bi bilo predavanje dr. Sfiligoja od kogarkoli prepovedano. Res je, da
sta bila dr. Sfiligoj, ter predsednik Slov. prosvetne matice že v petek, 27. aprila obveščena, da SDZ, ki je najemnica prostorov, ne bo dala na razpolago ker je nihče ni vprašal enostavno za tozadevno dovoljenje. Osnovno pravilo olike namreč zahteva, da se vsaj vpraša predno se vstopi v tujo hišo. Ravno tako ni res, da bi bil tržaški radio napovedal predavanje: to napoved smo namreč pravočasno preklicali, da ne bi ljudje zaman hodili na prireditev, ki je ni bilo. V soboto zjutraj je bil govornik v Trstu. To je bilo potem, ko so on in prireditelji že dobili pismo SDZ. Kljub temu ni nihče smatral za potrebno, da se pozanima in intervenira pri vodstvu SDZ, da bi se zadevo uredilo. Nasprotno nadaljevalo se je z razpošiljanjem vabil! V nedeljo zjutraj so se govornik in prireditelj predstavili v ul. Machiavelli in so seveda našli vrata zaprta. Toda to sta vedela že od petka zvečer ali najkasneje od sobote zjutraj, a kljub temu sta prišla. Vztrajanje, da bi brez privoljenja lastnika stopila v tujo hišo dokazuje da se je želelo izzvati incident. Zakaj se je to želelo, je vprašanje zase: tu želimo samo popraviti netočno poročanje o stvari, ki daje misliti, da so bila vrata zaprta brez prehodnega obvestila.
Ni res, da bi SDZ imela »dvojen obraz«. Nasprotno je res, da je bil ukrep, ki sem ga predvzel, storjen v soglasju z VSEMI člani ožjega odbora. Prav tako se v SDZ ni nikoli nič ukrenilo, kar ne bi bilo odobreno od Širšega odbora, ki šteje 24 članov. Zanimivo je, da je ravno sklicatelj sestanka bil edini, ki se ni strinjal.
Ni res, da bi po srečanju z prof. Sancinom »rdeč in osramočen« odšel. Res je,
da sem prišel tisto jutro na naš sedež in da sem srečal prof. Sancina, ki me je vprašal zakaj so vrata zaprta. Odgovoril sem mu, da ima pojasnilo v pismu, ki sem mu ga pisal že v petek.
Kar se »Narodno zavedne Slovenke« tiče vprašuje zakaj sem nastopil »protidemokratično proti človeku demokratu«, odgovarjam da sem v pismu, ki sem ga pisal 27. 4. t.l. dr. Sfiligoju izrecno poudaril: »Prosim Vas, da razumete ta naš ukrep, ki absolutno ni proti Vam naperjen in ki hoče samo preprečiti, da se samozvanci na lastno pest in brez odobrenja kogarkoli obnašajo neodgovorno. Vodstvo SDZ Vam bo hvaležno, če boste v bodoče vnaprej blagovolili informirati, če je to vodstvo dalo svoj pristanek za politične prireditve, ki naj bi se vršile v njenih prostorih.« V vsem ni torej prav nič »protidemokratičnega«. Hoteli smo le preprečiti, da bi samovolja prevladala nad najosnovnejšimi principi olike. Skušati v tej zadevi podtikovati da smo »dovolili« da v naših prostorih govor dr. Dekleva in nismo tega dovolili dr. Sfiligoju, je namerno zavijanje resnice: predavanje dr. Dekleve je bilo drugo v vrsti predavanj z isto tematiko, ki jih je priredil AK Jadran in na katerih so in bodo' govorili vsi predstavniki slov. političnih strank v Trstu. Dogovorjeno je bilo, da bodo predavatelji govorili v ul. Geppa na sedežu SKGZ ter v ul. Machiavelli. SDZ je bila naprošena da da prostore v ta namen na razpolago AK Jadranu in ne dr. Deklevi. Gre torej enostavno za politično anketo, v okviru katere je prav SDZ s svojim nastopom žela zadovoljiv uspeh.«
Sprejmite cen. gospod urednik izraze mojega spoštovanja.
PISMO GOSPODU „P. S.“
Gospodu P. Š., avtorju »Piis* ma iz Trsta«, pa je dr. Branko Agneletto 14. t.m. poslal nasled* nje pismo:
Cenjeni gospod!
Nista še minila dva meseca, odkar sem se oglasil pri Vas in Vas zaprosil za odkritosrčen razgovor iz oči v oči. Razlog za ta moj korak so bili razni članki v »Katoliškem glasu«, na katere v SDZ nismo hoteli reagirati, a istočasno nismo mogli več dopuščati, da se nadaljuje pisanje, ki je bilo izraz mišljenja neodgovornih oseb. V tem razgovoru, ki je trajal nad eno uro in pol, sem Vam čisto jasno in odkrito orisal moje gledanje na našo problematiko. Točno in bistro sem Vam razložil, da to ni moje osebno gledanje, ampak da je gledanje širšega odbora SDZ. V eno in pol urnem razgovoru, v katerem sva temeljito proučila odnose med SDZ in SKS ter odnose med našima strankama in ostalimi slovenskimi kot tudi italijanskimi strankami, nisva našla ene same točke, v kateri se ne bi bila strinjala. Podčrtavam, da sva si govorila brez zadržkov in pomislekov.
Rezultat najinega razgovora je bil viden na naslednjih sejah koordinacijskega odbora med SDZ in SKS, na katerih ni prišlo do nobenih nesoglasij.
Po tistem najinem razgovoru se ni na našem političnem poprišču dogodilo ničesar, kar bi spi-emenilo stališča, ki sva jih Vi in jaz zavzela. V okviru tistih najinih spoznanj sta SKS in SDZ dali pobudo za razgovore in način sestave predloga statuta dežele. Pri sejah, ki se o tem vršijo, sodelujeta tako Vaš kot naš predstavnik, skupno s pi'edstavniki KPl, PSI, N SZ, SKSZ, NS ter celo SDZ iz Gorice.
Zaradi vsega tega ne razumem Vašega »Pisma iz Trsta«, ki ga je priobčil »Katoliški glas« z dne 3. maja t.l.
V prvi vrsti ugotavljam, da je dolžnost vsakega časnikarja, da si skuša predno piše o kakšni stvari, ustvariti objektivno sliko problema ali dogodka. Vi tega niste storili, ker niste sploh skušali zvedeti, kakšna je druga plat zvona o vprašanju obravnavane prireditve Slovenske prosvetne Matice v ul. Machiavelli 22. Zato ste stvari poročali na način, ki ni objektiven in ki ne odgovarja resnici.
Isto velja tudi za Vaše namigovanje na razliko, ki naj bi jo SDZ delala med dr. Deklevo in dr. Sfiligojem. Tako ste tudi glede tega prišli do napačnih zaključkov. Dr. Dekleva namreč ni govoril v okviru kakšne naše organizacije, temveč kot gost AK »Jadran«, v katerem so tudi naši akademiki. AK »Jadran« je za uporabo dvorane redno in pravočasno prosil ter jo je tudi dobil. Pri tem gre za izvedbo popolnoma sodobne in za obveščanje akademske mladine koristne »javne tribune«, na katere predavanja so bili povabljeni vsi predstavniki slovenskih političnih strank v Trstu. Smatram, da besede še nikdar niso okužile kake dvorane in tudi Vam odkrito povem, da nisem čakal, da bi mi šele dr. Dekleva na svojem predavanju povedal, da se njegova stranka opira na načela marksizma, da bi šele nato zaključil, da so titovci marksisti. Saj sta marksista tudi Saragat in Nenni, ki danes sodelujeta s Krščansko demokracijo. Zal mi je le, da se naši ljudje ne udeležujejo v zadostni meri ankete, ki jo prireja AK »Jadran«, da bi tej priložnosti enim in drugim levičarskim skrajnežem povedali, kar jim gre ter tako pomagati mladim ljudem odpirati oči.
Zakaj ni vodstvo SDZ dalo dvorane Slov. prosvetni Matici, bi Vi prav lahke
zvedeli, če bi se bili potrudili in vprašali: enostavno zato, ker ne dovoljujemo, da bi si, g. Marko Udovič, ki je na svojo roko sestanek organiziral, mislil, da v naših organizacijah lahko vedri in oblači. Svojevoljnim postopkom in nedisciplini je bilo treba enkrat napraviti konec. O stvari smo pravočasno obvestili njega in govornika, in ni naša krivda, če sta se gospoda, s svojim obnašanjem, sama spravila v položaj, v katerem sta se znašla. Da je bila žabica na vratih SDZ ne samo potrebna, temveč tudi upravičena, dokazuje dejstvo, da sta prireditelj in govornik kljub temu, da sta vedela, da SDZ ne da prostorov na razpolago, vseeno skušala priti v prostore SDZ in brez njenega privoljenja držati sestanek.
Zaradi tega ni treba vpraševati, koga imamo rajši, dr. Deklevo ali dr. Sfiligoja, ker tega vprašanja enostavno ni.
Kot dopisnik ste torej pisali svoje tržaško pismo na osnovi enostranskih obvestil, toda še bolj me je presenetil postopek, ki ste ga zagrešili kot politik.
Staro pravilo je, da si pri političnem sodelovanju problemov ne iznaša v javnost predno se jih ne predibatira za zeleno mizo. Kot član koordinacijskega odbora SKS in SDZ ste to možnost imeli. Vkljub temu se pred tem forumom, ki je bil edini poklican za razpravljanje o takih vprašanjih, niste nikoli dotaknili problemov, ki jih omenjate v Vašem članku. Spregovorili ste jih tam, kjer to ni bilo upravičeno.
To me sili, da Vam s tem pismom najprej zasebno in nato z objavo tega pisma v »Demokraciji« tudi javno odgovorim na Vaše neosnovane trditve. Upam, namreč, da bo to razščiščenje pojmov samo služilo bodočemu pravilnejšemu in uspešnejšemu sodelovanju političnih cn-ganizacijih, katerima pripadava.
V Vašem pismu objavljenemu v »Katoliškem glasu« preseneča odstavek, v katerem pravite, da ste Vi (in to naj bi bila SKS) »bili« povezani s SDZ. Ce naj bi Vaše besede imele pravilen pomen bi morali takoj zaključiti, da se SKS danes ne smatra več povezana s SDZ. Ker bi to dejstvo imelo dalekosežne posledice ne samo za SDZ in SKS, ampak za ves slovenski živelj v Italiji, je moja dolžnost, da Vas vprašam, in Vaša dolžnost je, da mi jasno odgovorite, ali je to tolmačenje točno ali ne. Ce je tako, potem Vas prosim, da mi tudi poveste, zakaj naj bi se bili medsebojni odnosi obeh slovenskih demokratičnih strank do danes tako spremenili, da bi med njima ne bilo več nobenih vezi.
V tej zvezi, si Vas dovoljujem vprašati: od dneva najnega razgovora pred dvema mesecema in sploh odkar sem tudi jaz član koordinacijskega odbora med SKS in SDZ, kdaj ste Vi sploh postavili vprašanje o katerem pišete v Vašem članku? Kdaj je prišlo med SDZ in SKS do nasprotujočih si pogledov, ki bi povzročili nesporazum v okviru koordinacijskega odbora? In če bi v odgovor na ta vprašanja v\orali priznati, da ni med SKS in SDZ nikoli prišlo do takega nesporazuma, zakaj danes pišete na način, ki samo lahko povzroči zmedo in zapelje čitatelja?
Častiti gospod, midva že se poznava 19 let in 19 let imate priliko slediti mojemu političnemu delovanju in jaz Vašemu. Do danes je moja pot tekla vedno vzporedno z Vašo in samo enkrat sva si prišla navzkriž. To je bilo takrat, ko ste Vi dopustili, da se v nekdanji SKSZ ustvarijo pogoji za tisto, kar- bi Vi danes hoteli, med vrsticami, očitati meni. Takrat
je bila SKSZ pod velikim Vašim vplivom. Vašemu soglasju se je bilo treba zahvaliti, da je ta politična organizacija splavala v dr. Besednjakove vode, ki smo jih mi smatrali za titovske vode.
To je doslej bil obenem edini primer, ko je med SDZ in politično organiziranimi slovenskimi katoličani v Trstu prišlo do spora. Zakaj? Ker je SDZ skušala Vam in Vašim ljudem odpreti oči in preprečiti tisto veliko politično napako, 'm kar je še važnejše, tisti odklon od demokratične linije, ki je imel za posledico, da Vam je dr. Besednjak odnesel Vašo politično organizacijo. Takrat je bilo prvič in zadnjič, da sem se osebno vmešal v notranje zadeve katoliške politične organizacije, ko sem skušal pomagati organizirati tisto opozicijo, ki je skušala preprečiti Vaše usodepolno napako.
Zato se raje držimo evangeljskega nauka in ne iščimo smeti v očesu bližnjega ne da bi videli bruna v svojem. Se posebno naj bi to veljalo v tem primeru, ko smeti, ki jo Vi iščete, nikjer ni. To prav dobro veste, ker sem Vam to izrecno zagotovil in ker vse delo SDZ kaže, da si med Slovenci sicer ne želimo nobenega kreganja, pravtako pa tudi ne mislimo na nobeno pobratimstvo s tistimi, ki nam niso idejno sorodni.
Ko sem bral Vaš članek v »Katoliškem glasu«, sen se nehote spomnil na pismo ki ste mi ga pisali 25. februrija 1961, ko ste zažugali z razbitjem koordinacijskega odbora med SDZ in SKS, ako bi se »ustvaril koordinacijski odbor med titovci in SDZ«. Tudi tisto pobudo ste podvzeli na lastno pest, samo zato, ker ste tudi takrat bili slabo obveščeni. V SDZ ni nihče govoril in niti sanjal, o kakem »koordinacijskem odboru med SDZ in titovci«. V vprašanju je bil samo akcijski odbor VSEH STRANK z nalogo zavzemanja za uzakonitev »Posebnega štatuta« in slo-< venskih manjšinskih pravic v Italiji. In ko do tega odbora ni prišlo, se SDZ za stvar ni več zavzemala.
Cudi me zakaj pišete in hočete s tem tudi druge prepričati, da ima SDZ »dvojen obraz«, ko Vam je vendar dobro znano, ker sem to sam razložil, da je v širšem odboru SDZ, ki šteje 24 članov g. Marko Udovič v svoji opoziciji vedno osamljen. To je namreč tisti gospod, ki je izval incident, v katerem ste Vi videli razlog in povod za Vaše pismo. Toda, tudi če bi
Vam tega ne razložil, kako si morete predstavljati, da bi SDZ bila na tem, da zaide s svoje politične poti na pobudo ENEGA SAMEGA ČLOVEKA?
Ce Vam že moja preteklost ni zadostno jamstvo, kako morete misliti, da bi ljudje kot je bil pok. prof. Rudolf, kot so bivši nabrežinski župan Terčon, prof. dr. Marc, gospod Kalc, gospod Tence in še petnajst drugih spoštovanih članov širšega odbora SDZ naenkrat izgubili glave ter se pustili voditi v tisti »objem«, ki ste ga Vi v SKSZ že poskusili in mu nasedli, a smo se mu mi doslej še vedno uspešno izognili?
Kar se pa tiče nasveta, da se morajo »stari« umakniti ter prepustiti vodstvo mladini, se vprašam in vprašam Vas, kje pa je ta »mladina«? Rad, zelo rad bi se umaknil in dal vodstvo »mladini«, a dokler te »mladine« ni, dokler vsa »mladina« obstoja iz par mladih sicer delavnih in požrtvovalnih, na žalost še neizkušenih gospodov in enega tridesetletnega študenta, potem moram zaključiti, da Vaš poziv strelja v prazno.
Ce pa Vi vkljub temu mislite, da je umestno, da se SKS poveže s tistim »mladim delom SDZ«, ki Vam je osebno bližji, potem prav gotovo nimamo nič proti temu, da si prizadetega gospoda kar prisvojite. Storili nam boste samo uslugo.
Oprostite prdsim moji odkritosrčnosti in iskrenosti, toda prepričan sem, da je to edina pot, da se v bodoče izognemo na-daljnim nesporazumom.
Vaš
dr. BRANKO AGNELETTO
Visak posaimiezinik si na osnovi zgornjih dokumentov lahko sam napravi sodbo o dogodku in lju* deh, ki so vanje vpleteni. Doda* jamo samo to, da upamo', da bo Vkljub sicer zelo neljubemu im* cidentu, ostalo samo pri incidem* tu in da razen osebnih ne bo no* benih političnih posledic.
Iz Gorice in okolice
f MARAŽ KAREL
Na veliki torek smo pospremili k večnemu počitku vaščana Maraža Karla. K pogrebu je prišlo veliko Steverjancev, saj smo ž njim izgubili pravega moža, pristno briško korenino. Karlo je namreč že v predvojnem času deloval v naših društvih in bil eden izmed tistih, ki so klonili le takrat, ko so jih s silo prisilili k molku. Po vojni pa je kot prepričan demokrat in pošten Slovenec spet sodeloval pri nastalih organizacijah. Tako je bil med možmi, ki so ustanovili KDZ v Stever.ianu in ostal je njen odbornik dokler ga ni bolezen priklenila na posteljo.
V slovo mu je zapel domači zbor par žalostink: KDZ pa se je oddolžila njegovemu spominu z žalnim vencem. Zeni in štirim otrokom, izražamo naše izkreno sožalje.
PRVOMAJSKO SLAVJE
V torek 1. maja je prehitelo v Stever-jan precejšnje število naših ljudi, da. bi prisostvovalo prvomajskemu slavju, ki ga jo tudi letos priredila števerjanska mladina.
Prireditev se je pričela z nastopom moškega zbora iz Jazbin. Ta je zapel tri narodne pesmi. Za tem je bila na vrsti Finž-garjeva drama »Razvalina življenja«, ki so jo mladi Steverjanci prav dobro igrali.
Med odmori je zabaval goriški tercet, pred prireditvijo pa je bilo tekmovanje »čez drn in strn«, ki ga je priredila števerjanska podsekcija »01ympije«.
PRIJATELJSKO SREČANJE V ODBOJKI
Odbojkarsko moštvo »01ympije« se je v torek 1. maja predpoldne pomerilo na domačem igrišču z Odbojkarskim klubom iz Kanala, ki že več let nastopa v Prvi republiški ligi Slovenije.
Gostje so pokazali res lepo igro in zmagali z izidom 3:0 (15:7, 15:3, 15:13).
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180,000.000
TRST - ULICA FABI0 FILZI ŠT. 10
TEL. 38045 - 38101
BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
POZOR! Potujete o Rim?
Prenočišče, hrana, ogled Rima Itd., vse te skrbi bodo odveč, če se boste obrnili nai
= Hotel-Penzion BLED §=.
Via Statilia, 19 - Telefon 777*102 - RINI
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrezite in shranite! - Piiite nam za cene in prospekte I
Titov režim in gospodarstvo v hudih škripcih
Tržaški in goriški Slovenci, ki smo v • dnevnem in neposrednem stiku z jugoslovansko stvarnostjo si nikdar nismo delali utvar o uspešnosti tamkajšnjega komunističnega gospodarjenja. Podobno kot sami Jugoslovani smo tudi mi kvečjemu s pomilovanjem in nasmeškom brali ter poslušali izjave raznih tujih časnikarjev in tujih oficielnih predstavnikov, ki so hvalili novo titovsko decentralizacijo, delavske svete in vse tisto, kar je morda vzbujalo lep vtis na papirju, a je bilo vse drugačno v resnici.
Težave so postajale vedno hujše, nezadovoljstvo vedno večje, tako, da so končno morali o tem spregovoriti tudi sami vrhovi sedanjega jugoslovanskega režima.
POROČILO MIJ ALKA TODOROVIČA
Podpredsednik zveznega izvršnega sveta Mijalk-o Todorovič je v svojem nedavnem poročilu pred zvezno skupščino moral priznati, da se je industrijska proizvodnja lani povečala samo za sedem odstotkov, medtem ko je prejšnja leta porast znašal po deset odstotkov. Kmetijska proizvodnja pa se že dve leti ne pomakne z mrtve točke. Zato Jugoslavija ni mogla izvoziti toliko kmetijskih pridelkov kot je predvidevala in s tem je zaostajajoče kmetijstvo izzvalo povečanje primanjkljaja plačilne bilance za okrog 100 milijonov dolarjev, t.j. za 62 milijard lir.
Vkljub zaostajanju proizvodnje pa je -kot pravi Todorovič - potrošnja rastla. Posledice niso mogle izostati: če potrošnja presega proizvodnjo je treba primanjkljaj kriti z uvozom, Ker ni izvoza, s katerim bi se to plačalo, se je treba v tujini zadolževati. Skupni primanjkljaj jugoslovanske plačilne bilance je lani dosegel 250 milijonov dolarjev ali nad 150 milijard lir.
Todorovič je tudi priznal, da postaja »cena jugoslovanske izvenblokovske politike vse večja«. Napovedal je, da bo Jugoslavija imela zaradi novih okoliščin, ki bodo zavladale na evropskem trgu v trenutku, ko bo uresničeno Skupno tržišče, od tega predvidoma nekaj stotin milijonov dolarjev izgube,
Obtožil je posamezna podjetja, pa tudi komune, da delajo brezglave invensticije, da nelojalno konkurirajo, da izigravajo predpise, umetno navijajo cene, se neodgovorno zadolžujejo in ne plačujejo svojih obvez. Nihče ne misli na skupnost in njene probleme. Strokovnjaki izsiljujejo podjetja in ustanove, zahtevajo pretirane plače, medtem ko imajo delavci še vedno zelo skromne dohodke. Omenjene plače so tudi po dvajsetkrat večje od delavčevih.
Vsi ti pojavi po Todorovičem mnenju niso nevarni samo zato ker spravljajo iz ravnotežja plačilne bilance temveč posebno zato, ker »spodkopujejo temelje samega socialističnega sistema«. Razvil se je ozkosrčni lokalni partikularizem, ki se sicer skriva za protibirokratskimi frazami, a ni v stvari nič drugega kot nov »decentralizirani birokratizem«, katerega izvajalci si hočejo zagotoviti proste roke od posegov od zgoraj in prostost, da dušijo vsako pobudo, ki bi prihajala od spodaj.
Prva posledica Todorovičevega poročila je bila, da je zvezna skupščina sprejela zakon o ustanovitvi komisij, ki bodo nadzirali razdelevanja dobička podjetij. Sle dili so drugi ukrepi: prepoved uvoza tujih avtomobilov, načelna prepoved novih investicij v gradnjo stavb, omejitev kreditov itd.
S težkim gospodarskim stanjem se je nato pečal CK komunistične partije Jugoslavije. Zasedanje je trajalo več dni in je bilo ,kot pravijo, zelo burno. Obtožbe in očitki so leteli, da se je kar bliskalo. Odraz tega vzdušja in novih spoznanj je bil Titov govor v Zakučcu pri Omišu.
TITOVA PRIZNANJA IN OBTOŽBE
6. maja je jugoslovanski predsednik Tito govoril na otvoritvi nove električne centrale »Split«. Dejal je, da je zadnji set-stanek izvršnega komiteja jugoslovanske komunistične partije pokazal na različne nepravilnosti na področju politike, ekonomije in tudi kulture. Predvsem pa je potrebno opozoriti na težki politični položaj, v katerem se danes nahaja država. Obtožil je »staro gardo«, da rovari proti enotnosti vseh jugoslovanskih narodov in zaključil: »Ne bomo dovolili nikomur, da uniči velikanski uspeh naše borbe za enotnost, kajti samo v združeni Jugoslaviji lahko napredujejo vse republike.«
Nato je jugoslovanski predsednik ostro govoril proti -tisku, ki zastruplja mlade generacije s svojimi šovinističnimi idejami. Ko se je dotaknil ekonomskih težav, v katerih se je znašla Jugoslavija, je Tito povedal, da jugoslovanski dolgovi iznašajo približno 800 milijonov dolarjev. Obtožil je jugoslovanske delavce, da predvsem mislijo na lastno korist in na povečanje osebnega standarda, celo na škodo skupnega blagostanja, in napovedal vrsto energičnih ukrepov, s katerimi namerava odkriti, na kakšne načine so si številni jugoslovanski državljani pridobili avtomobile.
Nato je Tito kritiziral tudi kmete in dejal, da se pripravljajo novi zakoni. »Moramo pospešiti zadostno produktivnost, kajti ne moremo pač vedno biti odvisni samo od ameriške pšenice,« je izjavil. O-menil je med drugim tudi to, da je načrt nove ustave bil odložen za leto
Po enournem govoru, v katerem je neprestane metal obtožbe ir. krinks na vse strani, bodisi na ekonomskem, političnem in drugih popriščih, se je na kratko dotaknil tudi mednarodne situacije, ki je »vse prej kot rožnata. »Združene drža-
ve - je dejal - so spet pričele z jedrnimi poizkusi, ne da bi upoštevale sile ostalega sveta. Zdaj bo tudi Sovjetska Zveza pričela ponovno s poizkusi, ker pač noče zaostati. To je logika stvari.«
Nato je nadaljeval: »Tovariši in tovarišice, kot veste, sem bil nedavno v Egiptu in tam sem se razgovarjal o problemu v zvezi z evropskim skupnim trgom. Prišli smo v zelo neugoden položaj. Toda ne samo mi, pač pa tudi vse one države, ki so izven te skupnosti. Zaradi tega moramo sprejeti potrebne ukrepe, da se zavarujemo. Ze danes čutimo posledice tistega, kar se dogaja v Evropi, in misliti moramo na to, kam bomo prodajali svoje proizvode. Razvijati moramo stike z državami Afrike, Azije, Evrope in Latinske Amerike, da bi skupno z njimi odpravili diskriminacijo zaprtih trgov nasproti vsem onim, ki niso včlanjeni vanje. Veliko je stvari, ki jih bomo morali spremeniti. Ne bomo na primer kupovali potrebnih surovin na zahodu, če jih proizvaja kaka afriška ali azijska država, ampak neposredno v Afriki ali Aziji.
Se posebej je Tito kritiziral razne partijske voditelje in gospodarske funkcionarje, ki so člani partije. Dejal je, da je med njimi veliko takih, ki so nesposobni in ki v prvi vrsti skrbijo zase, ne pa za skupnost. Izjavil je, da se je treba vrniti v čase, strogo nadzirala in vodila vsako dejavnost. Vse nesposobneže je treba zamenjati. Napovedal je, da bo vlada izdala razne predpise in poskrbela za ukrepe, s katerimi bo skušala odpraviti težave in ozdraviti razmere. Pripomnil pa je, da morajo ljudje sami paziti, da se te predpise spoštuje in izvaja. Pri tem pa naj upoštevajo, da se napak ne bo moglo hitro od-
praviti kajti »lažje je nekaj dobrega pokvariti kot nekaj slabega popraviti.«
IN KAJ BO?
Tito je s svojim govorom takorekoč prestopil iz tabora zagovornikov obstoječega stanja v tabor nezadovoljnežev. To je očiten znak, da je ljudsko nezadovoljstvo doseglo takšno stopnjo, da se je tudi partija čutila prisiljeno obrniti tako, da bi zajela novi veter v svoja jadra.
Pri tem gre v bivstvu samo za dema goški politični manever. Kajti kaj ponuja Tito za zdravilo? Zopet svojo partijo in svoje komuniste, torej iste ljudi in iste kadre, ki so že doslej imeli vso oblast in ki so se na oblasti, na kateri jih je totalitaristični režim - če je bilo treba tudi s procesi, primer Djilasa!! - ščitil pred vsako kritiko, do skrajnosti skorumpirali. Kot takšni so, po samih Titovih besedah, odgovorni za sedanje stanje. Zaupati reševanje težke politične in gospodarske krize tem ljudem torej prav gotovo ni učinkovit niti pravilen ukrep. Potrebne bi bile vse drugačne mere, kakršnih pa totalitar-ci, ki se ne znajo niti marajo umakniti z oblasti, ne morejo sprejeti niti jih ne bodo sprejeli.
Zato kar lahko mirno pričakujemo, da bodo tudi sedanje ostre Titove besede ostale v bistvu samo besede. Jugoslovanski komunisti si bodo kvečjemu zopet izmislili kakšen nov »sistem«, kakšno »novo pot v socializem«, katero bodo nato do prve krize kovali v zvezde. Svojo vest bodo s tem začasno potolažili,, narod bo pa moral molčati. Njegove pravice in dolžnosti so itak zapopadene samo v tem, da s svojimi žrtvami plačuje komunistične eksperimente.
Naša	ml
Obstoj in razvoj naše skupnosti v zamejstvu je odvisna od naše mladine. Zato je naša naloga in naša dolžnost, da ji posvetimo vso pažnjo in skrb, da ostane narodna in da se nam ne odtuji. Ves okoliš v katerem ona dorašča, živi in se uči predstavlja veliko nevarnost in grozi, da nam jo zapelje in ugrabi.
Povprečno precej nizka socialna raven, z gospodarsko odvisnim položajem velikega dela našega ljudstva, je dejstvo, ki ne kaže dobrih izgledov za ploden razvoj in obstoj naše skupnosti. Izobraženci in delavci ne najdejo zaposlitve tu na na našem domačem področju. Celo kmetska mladina zapušča rodni dom in hiti proč, tudi daleč v tujno.
Razmere v katerih živimo Slovenci v zamejstvu niso nič kaj dobre in postajajo celo težke. Vsaka izselitev iz domačega področja se vidno opaža na našem narodnem telesu.
2e samo mesto s svojo privlačnostjo razdira našo skupnost, našo narodno družino.
Govorimo jasno in odkrito in povejmo si, da so mnogi, premnogi tisti, ki pošiljajo svoje otroke v italijansko šolo, Nekateri zato, ker niso narodno zavedni, mnogi pa zato, ker upajo, da postane otrok morda imenitnejši. Pri tem ne pomislijo, da je materina šola tista, ki napravi človeka
CITATELJE IN DOPISNIKE PROSIMO, DA OPROSTIJO, CE SO ZARADI POSEBNE UREDITVE TE ŠTEVILKE IZPADLI NEKATERI ČLANKI IN RUBRIKE, OBJAVILI JIH BOMO PRIHODNJIČ.
UREDNIŠTVO
Antonio Segni predsednik republike
V nedeljo, 6. maja pozno ponoči so se zaključila glasovanja za mesto v Kviri-nalu. V zgodovini italijanske demokracije se še ni nikdar zgodilo, da bi bilo za predsedniške volitve treba toliko glasovanj: devet. Po drugi strani pa sta Gron-chi in Einaudi dosegla mnogo več glasov. To pa zaradi tega, ker za Segnija niso glasovali komunisti. Levica v italijanskem parlamentu se je do konca odločno borila za tajnika PSDI Saragata. Parlamentarcem, ki so podpirali poslanca Saragata so se pridružili tudi »prostostrelci« krščanske demokracije iz struj »primavera« in »base«.
Kot je znano je tajnik KD Moro grozil z odstopom od tajniškega mesta v slučaju, da bi bil Segni neizvoljen. Zaradi tega in drugih notranjih trenj je bila levica krščanske demokracije prisiljena kapitulirati ter se je pri zadnjem glasovanju izrekla za uradnega krščansko-demokratskega kandidata Segnija.
Razni voditelj italijanskih političnih strank so takoj po izvolitvi dali razne izjave, v katerih komentirajo Segnijevo izvolitev. Tajnik PLI Malagodi je dejal, »da je propadel komunistični poizkus, da bi postavili na /nesto v Kvirimalu predstavnika levega centra in da je propadala ljudska fronta v osebi poslanca Saragata. Toda levi center je še vedno v. palači Chigi in številnih občinah. Tako politiko je treba iz Italije izgnati. To pa za dosego tistega socialnega napredka, ki ga levi center proglaša z besedami, zanika pa z dejanji.«
Urednik glasila KPI »Unita« Alicata pa pravi: »Segnija so izvolili s podporo desnice in fašistov. »Dorotejska« večina v KD je vsilila to svojo zmago notranjim manjšinskim strujam. S tem pa je zaostrila dobre odnose z zavezniki levega centra. Večinska struja je postavila Fan-fanijevce pred izbiro: ali glasujete za Segnija, ali pa bomo sabotirali radikalne reforme levega centra.« Amendola pa je v Neaplju zatrdil: »da so še razblinile iluzije onih, ki so v neapeljskem kongresu KD videli moderno in demokratično stranko, ki naj bi težila k politiki obnove in zgodovinskega srečanja s PSI.«
Tajnik PSI poslanec Nenni pa je povedal, da se je najmočnejša struja KD hotela maščevati za koncesije, ki jih je bila prisiljena dati na strankinem kongresu v Neaplju in pri sestavi vlade levega centra, V zameno so morali zagovarniki levega centra popustiti pri izbiri državnega poglavarja.«
Ta Nennijeva izjava je vsekakor v nasprotju z njegovimi prejšnjimi izjavami. Marsikdo se bo še spomnil, da je prav pred kratkim Nenini dejal, da je PSI pripravljena glasovati tudi za Segnija, ker bivši zunanji minister ni nikdar predstavljal desničarsko strujo v krščanski demokraciji.
Ob zvonenju zvonov je v petek 11. maja prispel Segni v Montecitorio, kjer sta ga sprejela predsednika senata in poslanske zbornice: Merzagora in Leone. Skupščina je novega državnega poglavarja sprejela z navdušenjem, nakar je Leone prečital formulo svečane zaprisege, s katero je bivši zunanji minister prisegel na ustavo. V tem trenutku so izstrelili 101 topovski strel. Po prisegi je Segni prebral poslanico, ki jo je naslovil na italijansko ljudstvo. Med drugim je dejal: »Medtem ko vam govorim gospodje parlamentarci imam pred očmi celotno italijansko ljud-
stvo, ki živi v državnih mejah in izven njih. Prisegel sem na ustavo ne samo zaradi tega, ker predstavlja ljudsko voljo, pač pa tudi zato, da se oddolžim spominu
Antonio Segni
Politik, profesor in jurist Antonio Segni se je rodil v Sassariju 2. februarja 1891. Z 22 letom je diplomiral na pravni fakulteti v Sassariju in leta 1920 je postal univerzitetni profesor v Perugt, nato v Cagljariju, Paviji, od 1954 pa na rimski univerzi. V letih 1946 do 1951 je bil rektor vseučilišča v Sassariju.
Ze zelo mlad je vstopil v katoliško organizacijo ter je bil eden izmed ustanovnih članov krožka »Silvio Pellico« ter Katoliške akcije v Sassariju. Vpisal se je v Ljudsko stranko, ko so jo ustanovili leta 1923 na Sardiniji. Za časa fašizma se je umaknil v zasebno življenjg. Bil je med ustanovitelji krščanske demokracije v avgustu 1942. Bil je izvoljen za poslanca leta 1946 ter je bil član ustavodajne skupščine. Leta 1944 je postal državni podtajnik za kmetijstvo v drugi Bonomijevi vladi. To mesto je obdržal tudi v vladah Parrija in De Gasperija. Julija 1946 je postal minister za kmetijstvo. Njegovo ime je povezano s prvo agrarno reformo, njegov pa je tudi osnutek reforme kmečkih najemninskih pogodb, ki pa ga je pozneje opustil. Na njegov predlog je OZN izbrala Rim za sedež svoje organizacije za kmetijstvo. Od prve De Gasperijeve vlade je sodeloval kot minister v skoraj vseh kasnejših vladah. Dvakrat je bil tudi predsednik vlade in sicer v letih od 1955 do 1957 in od 1959 do 1960.
V notranjih polemikah krščanske demokracije si je Segni znal vedno zagotoviti prijateljske odnose do vseh struj. Bil je prvi, ki je poizkusil odprtje na levo, čeprav je kmalu odnehal, ker je videl, da teren še ni dozorel za novo politiko. Na zadnjem strankinem kongresu v Neaplju smo ga našli v skupini dorotejevcev, ki so podpirali poizkus politike levega centra in ki so zahtevali od nennijevcev določena zagotovila, tako v zunanji kot v notranji politiki.
Med važnejšimi načrti, ki jih je Segni pripravil in izvršil, naj omenimo »zeleni načrt«, s katerim je ustvaril pogoje za izboljšanje italijanskega kmetijstva.
vseh onih, ki so žrtvovali svoja življenja za združenje, svobodo, neodvisnost in pravično ureditev Italije.«
Nato se je Segni spomnil delovanja svojih predhodnikov De Nicole, Einaudi-ja in Gronchija.
Segni je svoj govor nadaljeval takole: »Spoštovani člani parlamenta. Najvišje hrepenenje našega ljudstva je želja po miru. Italijanski narod zahteva od nas, da ga branimo z vsemi silami in da mu iz dneva v dan zagotavljamo neodvisnost in svobodo. To sta dva ideala, zaradi katerih se je italijanski narod boril z vsemi silami v teku stoletne zgodovine prav do današnjih dni.
Iz te želje po miru in neodvisnosti smo skupno z nekaterimi drugimi narodi ustanovil leta 1949 atlantsko skupnost. To je skupnost narodov, čigar povezava je prav gotovo močnejša zaradi skupne želje po svobodi, napredku in miru, kot pa zaradi medsebojnih podpisanih pogodb. Italija je tedaj podpisala pogodbo ter ji je ostala zvesta v vseh letih od ustanovitve atlantske skupščine in ji bo tudi v bodočnosti stala vedno na strani.«
Iz Montecitorija se je novi republiški predsednik odpeljal v Kvirinal, kjer ga je pričakoval Gronchi. Po svečanem sprejemu se je slovesnost ustoličenja novega državnega poglavarja zaključila. Segni se je dokončno in polnopravno preselil v Kvirinal.
Predsednik vlade Fanfaniji je ob tej priložnosti podal formalno odstavko svoje vlade, ki pa bo ostala še nadalje nespremenjena. Začasno bo posle zunanjega ministra prevzel Fanfani sam.
Komunisti prelomili premirje v Laosu
Po letu dni premirja v Laosu so komunistične čete ponovno pričele z ofenzivo ter napadle številna mesta in vasi v južnih predelih države. Laoška vlada je izjavila, da se bo obrnila na varnosti svet OZN, če komunisti ne bodo v najkrajšem času prenehali z ofenzivo. V tem času so Američani zapovedali svoji mornarici, ki je oddeljena za varnost Daljnega Vzhoda, da budno pazi nad dogodki v Laosu. Američani so namreč zagotovili laoški vladi, da ne bodo pod nobenim pogojem dovolili komunistom nadaljevanje ofenzive. Oddelki »marinsov« so v stalni pripravljenosti, da se izkrcajo in zagotovijo mir na tem nemirnem področju.
Tudi Angleži popolnoma soglašajo s Kennedyjevimi ukrepi, ki je zagotovil, da bo branil meje Thailandije. O laoškem vprašanju se je angleški veleposlanih v Moskvi pred kratkim razgovarjal s sovjetskim podpredsednikom Košiginom.
Zahodnjaki so po eni strani podvzeli vse ukrepe, da zagotovijo mir in neodvisnost Laosa, po drugi strani pa pošku-šajo doseči mir ne samo z orožjem, pač pa tudi s pogajanji. Komunistični oddelki Pathed Lao, ki so pretekle dni prelomili premirje se sedaj pomikajo proti laoški prestolnici Luang Prabang.
Vsa južno azijska področja so v napetem pričakovanju dogodkov, vendar je 'iz Kennedyjevih besed jasno, da če bodo komunisti nadaljevali z ofenzivo, se bodo Američani odločili za direktni poseg.
najbolj imenitnega. Zlasti slovenska šola, kjer se poučujeta oba jezika in obe kulturi, slovenska in italijanska, predstavlja lepo priliko za širše in višjo izobrazbo otroka. Poznanje jezikov nudi danes tudi ženskemu sloju možnost ugodne zaposlitve in uspešnega poklica. Sicer pa saj so danes odprti tudi ženskam že skoro vsi poklici, tako da ni njeno življenje nič več omejeno samo na družinski krog. Zenska tekmuje z moškimi v vsakem pogledu in skrbi za družino ne samo z delom doma, ampak tudi z dobrim zaslužkom izven družine.
Beležimo tudi primere, ko slovenski starši govorijo s svojimi otroki samo po italijansko. Najbolj težko občutimo to žalostno dejstvo, ko gre za kakega izobraženca, ki tako ravna. Cernu tako zadržanje, tako prostovoljno raznarodovanje svojih otrok? Cernu tak narodni samomor?
Skrb za »kariero?« Morda!
Toda to je hujše kot recimo med našimi brati v dolini Nadiže, ki se bojijo javnega nastopa in izpričevanja, da so Slovenci, vendar doma govorijo svoj slovenski materin jezik.
Na Goriškem in Tržaškem imamo primere družin, kjer govorijo dva jezika: eni občujeto po slovensko, drugi po italijansko. Tega pojava so krivi starši, ki ne znajo pravilno vzgajati svojih otrok. Zaradi tega so take družine že razkrojene in brez prave duševne povezave. Hudo je slišati, da se kaj takega dogaja v družinah izobražencev.
Ko beležimo take žalostne pojave, nam misel pade na našo mladino. Zaskrbljeni gledamo nanjo in polni ljubezni do nje želimo, da živi v zdravem narodnem duhu slovenske družine in slovenske kulture. Učiti jo moramo vsega, kar imamo dobrega in lepega, da je tuja učenost ne omami in zvabi. In predvsem, da se bo globoko zavedala, da se imamo Slovenci ponašati z marsičem vzornega.
Pritisk fašizma nam je škodil, hkrati nam je pa pokazal koliko je naša mladina znala in veljala, saj se je stavila odločno v obrambo narodne stvari pred hudobnim poizkusom, da bi nas fašizem uničil. Koliko mladih junakov je padlo med našimi borci za pravico in svobodo že od prvega nastanka fašizma, tja do njegovega zloma! Koliko mladih mučenikov štejemo Slovenci v tistem našem zgodovinskem obdobju!
Bili so mladi izobraženci, bili so kmetski fantje in bili so delavskega sloja. Vsi narodno zavedni in globoko prepričani o narodni stvari. Zelo, zelo redki so slučaji takih, ki so jih v fašističnih zaporih komunisti prepričali drugače.
To pomeni, da je mladina imela v tistih časih pred fašizmom in za časa fašizma pravo in dobro slovensko vzgojo. Vzgojo v ljubezni do svoje družine in do svoje slovenske kulture.
Vzgajamo mladino v narodnim duhu. Učimo jo demokratičnih načel in človečanskega pojmovanja življenja. Ne motimo njenih globokih narodnih idealov. Ne mešajmo teh idealov z nazori, ki niso izvirno slovenski ni ki ne ustrezajo ker ne morejo ustreči naši stvari.
Mi Slovenci v zamejstvu bijemo boj za naš ostanek in razvoj. Borimo se za naše pravice. Za tiste pravice, ki so izročilo naših dedov in pradedov. Za pravice, ki nam jih je dal Bog in ki nam jih državni zakoni priznavajo, ozkosrčneži pa zanikajo, ali ne spoštujejo. Ne moremo biti hkrati Slovenci in ne Slovenci, ker je naša pravda za naše pravice in za naš obstanek slovenska in samo slovenska.
Italijanski dijaki na visokih šolah so nastopili s svojimi volilnimi listami. Ali pa so vsi slovenski visokošolci v Trstu šli na volitve s slovensko listo? Ne, niso šli vsi, ker so se nekateri raje opredelili za italijansko listo, saj bi ostali ravno tako levičarji, če bi si bili postavili svojo slovensko levičarsko listo...
Taki mladi visokošolci ne dajajo upa, da ostanejo Slovenci in da postanejo voditelji slovenskega ljudstva saj nam ga ze zdaj s svojim slabim vzgledom zapeljujejo in ga bodo bodoče raznarodili.
Budimo torej našo mladino in bodrimo jo k delu. Dijaki srednjih šol, visokošolci, kmetski fantje in dekleta, delavci in delavke naj bodo vsi eno. Kakor v preteklosti, recimo za časa fašizma, tako danes in v bodoče. Lepo je gledati in uživati lepe narodne prireditve na vasi vse te naše združene mladine. Poslušati prekrasne slovenske pesmi njenih pevskih zborov.
Srednješolci in visokošolci naj tudi pišejo, naj svoje izdelke objavljajo. Nihče naj ji pri tem ne ovira. Mladina se mora vaditi. Ona je naša bodočnost.
Kdor more, naj nadaljuje poklic svojih staršev, tako kmetje, trgovci in obrtniki. Delavci naj se kolikor mogoče v svoji stroki specializirajo, ker površno poznanje dela danes ne nese, vsi iščejo le strokovnjake in jih takoj zaposlijo. Mladi izobraženci imajo pri iskanju službe in dohodka svoje posebne težkoče, in mnogi morajo v notranjost države, ali pa si izberejo, začasno ali trajno, poklic, ki ne odgovarja njihovi izobrazbi. Zakaj pa so se šolali?
Kljub vsem tem težkočam pri izkanju zaposlitve bi rekel, da se naša mladina ne sme izneveriti družini svojih staršev, bratov in sester. Tudi če jo pritisk razmer nese še tako daleč v tuje kraje, mora ostati zvesta svojemu rodu! Poznam primere slovenske družine, ki žive v notranjosti države, pa so njeni člani ohranili vpis v volilni imenik na Goriškem. Druge družine, pregnane daleč dol v notranjosti že za časa fašizma, so naročene na slovenske liste in knjige. Vsi. komaj čakajo, da se zopet vrnejo v ljubi rodni kraj.
Avgust Sfiligoj
KPI in PSI pred preizkušnjo
Se bosta zavzeli za uveljavitev slovenskih manjšinskih pravic?
v okviru
Zakon, ki je potreben za usta* novitev dežele Julijska Krajina * Furlanija je ustavni zakon in za njegovo veljavnost je potrebno, da ga parlament odobri z dvo* tretjinsko večino. Zadnje volit* ve predsednika republike so jas* no pokazale, da sredinske in des* ničarske stranke komai, komaj spravijo skupaj nadpolovično ve. čmo o dvotretjinski pa ni niti go* vora. Poleg tega je znano, da desničarske stranke nasprotuje* jo decentralizaciji državne upr a* ve in je zato gotovo, da bodo glas sovale proti zakonu o ustanovit* vi naše dežele, tembolj ker gre v tem primeru celo za avtonom* no deželo s posebnim statutom. Sedanji vladni koaliciji »levega ceni ra« torej ne bo preostalo dru* gega, kot da išče zaveznike za izglasovanje predvidnega ustav* nega zakona na levici. Samo če bosta za zakon o naši dežeii g la; sovali tudi KPI in PSI bo zakon
v parlamentu lahko prodrl, dose* gel bo potrebno dvotretjinsko večino in postal dejstvo.
Komunistična partija Italije in Italijanska socialistična stranka sta torej v vprašanju bodočega štatuta naše dežele takorekoč merodajni. Nikdar se ne bosta mogli izgovarjati, da je bil statut izglasovan proti njuni volji, da tega ali onega njegovega določila nista odobrili, da je, brez njune soodgovornosti bilo iz statuta, kaj izpuščeno. Če bosta za šta? tut glasovali, potem bo namreč štatut tudi nujno delo, kajti če z eno ali drugo stvarjo ne bi sogla* šali, potem bi pač s svojimi gla* sovi ne smeli prispevati k njego*
vi odobritvi.
In tu pridemo do vprašanja uzakonitve slovenskih manjšin* skih pravic v okviru bodoče de* žele Julijska Krajina*Furlanija. Tako KPI kot PSI sta vsaj do danes dve edini italijanski stran; ki,-ki se odkrito potegujeta tudi za slovenske glasove. Med svoji* mi krajevnimi in deželnimi vodi' tel ji imata obe celo na vidnih po* loža jih nekaj slovenskih funk* cionarjev. V KPI prednjači v tem pogledu Marija Bernetičeva, v v PSI Stane Bidovec. Niti prvi, niti drugemu ne moremo odreka* ti, da bi ne bila Slovenca. Zato se je tudi, posebno KPI, doslej, vsaj v krajevnem merilu, redno potegovala za slovenske narod* nostne pravice. Seveda je bilo vse zadevno govorjenje in pro* glašanje bolj teoretičnega kot praktičnega pomena, kajti KPI ni nikjer imela v rokah položajev, s katerih bi lahko odločno vpli* vala na uveljavljanje slovenskih manjšinskih pravic. Podobno, in v še bolj izraziti meri, velja za
Slovence, ki delujejo PSI.
Z vprašanjem ustavnega zako* na o deželi Julijska Krajina*Fur* Izrija pa sta KPI in PSI prvič po. stavljeni v položaj, da lahko od* ločilno vplivata na formulacijo in. vsebino določil štatuta katera bodo govorila o pravicah sloven* ske manjšine v okviru bodoče dežele.
KPI in PSI bosta torej v krat*
kem morali pokazati ali se znata in hočeta učinkovito zavzemati za pravice slovenske manjšine, ali sta voljni in sposobni svoje cbljube, ki jih njuni predstavni* ki glede tega dajejo na terenu, tudi uresničiti. Določila ustavne* ga zakona, za katerega bi glaso* vali, bodo merilo, na osnovi ka* terega bodo Slovenci in zgodovi* na odgovorili na to vprašanje.
* * *
Pogreb prof. Ivana Rudolfa
Zasedanja občinskega speta p Nabrežini
Bil je eden tistih lepih sončnih pomladanskih dni, ki jih je imel pokojni prof. Ivan Rudolf kot ljubitelj narave tako rad, ko so se predzadnjo nedeljo, proti enajsti uri, v ulici Verniellis, nad Rojanom, začeli zbirati prijatelji, stanovski tovariši, učenci in znanci, da ga spremijo na njegovi zadnji poti.
Številna udeležba je dokazovala priljubljenost, ugled in spoštovanje ki ga je pokojnik užival. Lahko rečemo, da so na pogrebu bile zastopane vse slovenske politične in kulturne organizacije iz Trsta in tudi iz Gorice. Dolg sprevod se je vil najprej v rojansko župno cerkev, kjer je č g. Zorko, ob asistenci Mons. dr. Škerla in č.g. Savlja opravil pogrebni obred. Z venci obloženi avtomobili, med katerimi jih je bilo veliko s slovenskim narodnim trakom so nato skozi mesto odpeljali na pokopališče k sv. Ani, kjer so pokojnikovo izmučeno telo položili k večnemu opčitku. Ob odprtem grobu so se od pokojnika poslovili predsednik tržaške Slovenske demokratske zveze dr. Branko Agneletto, v imenu Slovenske katoliške skupnosti ing. Sosič, v imenu goriške Slovenske demokratske zveze pa prof. dr. S. Bratina.
Ljudje so zamišljeni odhajali s pokopališča, zavedajoč se, da je slovenske vrste zopet zapustil mož, ki ga ne bo mogoče nadomestiti, mož, ki je vse svoje življenje žrtvoval delu za narod.
Naj bi mu bila lahka primorska zemlja, ki jo je tako ljubil!
DAROVI
V počastitev spomina velikega domoljuba prnf. Ivana Rudolfa darujejo za SDD: M. Flajban Lit. 5.000; M. Srebotnjak Lit. 2.000; I. Marc Lit. 2.000; P. Panjek Lit. 2.000; Fr. Mužina Lit. 2.000; N .N. Lit. 1.000; Domača kolonialna tvrdka Lit. 10.000.
V isti namen in v počastitev spomina
iskrenega in poštenega prijatelja daruje Fr. Princ Lit. 3.000.
G. Marta Puhalj daruje namesto cvetja na grob pokojnega moža Lir 1000 za SDD,
V hvaležnost za priznanje daruje družina I. M. Lir 10.000. za SDD.
Prisrčna hvala!
Na seji, ki se je vršila v ponedeljek, 30. aprila je župan najprej v kratkih besedah ovekovečil praznik upora proti fašizmu. Nato pa je poročal svetovalcem o sprejemu pri generalnem vladnem komisarju, o katerem smo že poročali. Dalje je župan sporočil, da je prejel razsodbo državnega sveta, po katerem mora župan izdati gradbeno dovoljenje za novo begunsko naselje v Sesljanu, ki naj bi obsegalo 268 stanovanj. Ker pa sam ne mora in noče prevzeti te odgovornosti zaproša občinski svet, da se o zadevi izrazi.
Proti dovoljenju za gradbeni odlok so govorili svetovalci Visintin, dr. Skrk, dr. Floridan, g. Terčon Josip in g. Legiša Drago, medtem ko so se svetovci manjšine izrazili za dovoljenje. Končno je župan sprejel predlog večine, da se dovoljenje za gradnjo ne izda. To pa iz dveh razlogov in sicer: ker bi se z novim naseljem slovensko prebivalstvo v naši občini spravilo v manjšino in ker je gradbeni načrt v nasprotju z regulacijskim načrtom, ki
Na koncu seje je prečital odbornik Dra-je bil pred kratkim odobren v Rimu. go Legiša resolucijo v prid avtonomne dežele Furlanija-Juliska Benečija, vendar je bila razprava preložena na prihodnjo sejo. * * *
Svetovalci so se ponovno sestali v ponedeljek, 7. maja. Na seji je župan poročal, da so isti dan slovenski svetovalci podpisali pritožbo na mešano italijansko-ju-gcslovansko komisijo v zadevi o gradnji begunskega naselja v naši občini. Nato je župan ponovno prečital resolucijo v prid ustanovitve avtonomne dežele Furlanija-Julijska Benečija, ki je bila celotno sprejeta od večine svetovalcev, medtem ko je manjšina glasovala za ustanovitev dežele, a se je vzdržala glede zahtev, da se zaščiti naša narodna manjšina.
Nato so na predlog odbornika Draga Legiše določili zdravstvenega referenta pri šolskem patronatu v Nabrežini v osebi občinskega zdravnika dr. Delamija.
Občinski svet je nato odobril dražbo za dobavo 800 q drv in 500 q premoga za ogrevanje šolskih prostorov in občinskih uradov za prihodnjo zimo.
Svetovalci so nato soglasno sprejeli neko spremembo v pravilniku konzorcija za občinsko užitnino.
Odbornik Terčon je nato prečital vrsto prošenj za nakup občinskih zemljišč, a je občinski svet sklenil, da se bo o teh
prodajah sklepalo na prihodnji seji, potem ko bodo svetovalci natančno proučili posamezne primere.
* * *
V sredo 16. maja bo na trgu v Nabrežini protestno zborovanje proti odloku državnega sveta, da se v Sesljanu zgradi novo begunsko naselje. Zborovanje prireja »Združena slovenska mladina«.
Jčimen
V družini lekarnarja dr. Logarja v Nabrežini so obhajali pretekle dni kar dve poroki. Na dan 1. maja se je poročil v Sesljanu dr. Aljoša Logar z gospodično Bruno Legiša. V sredo 9. t.m. pa se je-oženil dr. Matija Logar z gospodično Li-liano Bazzocchi iz Trsta.
Novoporočencema naše najiskrenejše čestitke!
Volitve na tržaški univerzi
Prve dni maja so se na tržaškem vseučilišču vršile volitve za obnovitev študentovskega parlamenta. Kot že prejšnja leta so tudi letos slovenski demokratični, akademiki predstavili svojo lastno listo. Poleg slovenske liste »Adrie« pa so nastopile še liste »Intesa«, fašistična G.N.T., socialkomunistična U.G.I., neodvisna A. U. I., liberalnodesničarska A.G.I.
Sedeže v študentovskem parlamentu so si razne liste takoli razdelile: Intesa 12, G.N.T. 8, U.G.I. 7, A.U.I. 4 in »Adria« 1.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu
Uredništvo > n uprava: Trst, ul. Macniavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio 1/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90,-— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst it. 11-722S
Odšel je v večnost
prof> IVAN RUDOLF
svetovalec Slov. dobrodelnega društva Plemenitega prijatelja revnih in zatiranih bomo ohranili v hvaležnem spominu.
Trst. dne 4. maja 1962.
ODBOR SLOVENSKEGA DOBRODELNEGA DRUŠTVA TRST
ZAHVALA
Ob težki izgubi našega ljubljenega moža, očeta, brata in zeta
prof. IVANA RUDOLFA
se toplo zahvaljujemo vsem, ki so dragemu pokojniku izkazali poslednjo čast in ga spremili k večnemu počitku. Posebna zahvala častitim Šolskim sestram in vsej du= hovščini, profesorskemu zboru, Radijskemu odru, političnim in kulturnim organiza* cijam, dr. Stepančiču in bolničarskaim, vsem, do zadnjega zvestim m vdanim pri* jateljem in znancem, darovalcem vencev im cvetja, ki so nas tolažili in naim stali ob istrani v najtežjih trenutkih.
ŽALUJOČA DRUŽINA IN SORODSTVO
Trst * Vernielis, 6. maja 1962.
Naš nepozabni
prof. IVAN RUDOLF
nas je za vedno zapustil. Vzglednemu pobudniku slovenskega prosvetnega delovanja bomo ohranili časten spomin
ODBOR SLOVENSKE Trst, 4. maja 1962.	PROSVETNE MATICE
Umrl nam je
prof. IVAM RUDOLF
soustanovitelj in podpredsednik S DZ v Trstu
GLAVNI ODBOR SLOVENSKE DEMOKRATSKE ZVEZE V TRSTU
Zapustil nas je
prof. IVAN RUDOLF
UREDNIK „DEMOKRACIJE“
Pogumni bojevnik Slovenskega demokratičnega gibanja nam bo ostal vodilo in svetel vzgled pri nadaljnem delu!
Trst, 4. maja 1962.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »DEMOKRACIJE«