GORJANCI m DOLENJSKI ZBORNIK 1997 i//A^oh^io / , .„. »,Qo'o ^DOLNJA-— PREKOPA jsg i aSv ^DOBOVO Sf P |J£gjar POltR« • S E NT)J E\R N E J SMalCJA Vf s|L_ JUO-lr.TF INJA PRI MAHAROVEC JOLENJE Mq/ski vrhi sJM / ml boftA intjernej iROVEC1 GORENJE :*#MWVeV mmfc. =sifp rt, ,.U U .IMENJE OO.i£nj Tp ' : : L ^^LENll SUHADOL ^ t Trebe! JOROVICA mtogrit' sVEj.»KI S LAT NI K-1. J? B.aški pa v Gornji Vasi in na Budinjaku. Raziskave sakralne dediščine so zajele umetnostnozgodovinske interpretacije in konservatorskiprezentaciji razvalin cerkva sv. Jere in sv. Ilije na Trdinovem vrhu ter predstavitev srednjeveške stenske poslikave v cerkvi sv. Miklavža nad Pangrč Grmom. Raziskana je bila vrsta arhivskega gradiva, ki pojasnjuje preteklost srednjeveških gradov pod Gorjanci ter cisterce v Kostanjevici in kartuzije Pleterje in njihovo posest na Gorjancih. Za podgorske katastrske občine so bili pregledani cenilni opera-ti, sestavni del franciscejskega katastra, ki osvetljujejo življenje in gospodarstvo v pivi polovici 19. stoletja. Zanimivo je, kako lahko iz istega arhivskega vira črpata dve različni stroki, v našem primem zgodovina in etnologija. V zborniku so predstavljena naselja in domačije, gospodarstvo ter družbena skupnost žumberških vasi ter ljudsko glasbeno izročilo vasi Oštrc nad Kostanjevico. Začeta raziskava porodne pomoči v nekdanji občini Brusnice odpira nov, poglobljen način obravnave te teme. Zanimiv je vpogled v zgodovino glažut in gozdnih železnic ter v razvoj planinstva, ki je po prvi svetovni vojni preraslo v množično obiskovanje Gorjancev. Zbornik zaključujejo razmišljanja o varovanju Gorjancev. Izvemo, da so Hrvati že pripravili osnutek zakona o zavarovanju Naravnega parka Zumberk in Samoborsko gorje, pri nas pa podobne pobude še niso dobile pravega zagona. \ * Gorjanci nas s svojo pestro preteklostjo ter visoko stopnjo naravne ohranjenosti vedno znova vabijo na spoštljivo stopanje po naravnih poteh, to pa je tudi osnovno sporočilo Zbornika Gorjanci. Marinka Dražumerič in Andrej Hudoklin NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI __________GORJANCEV__________ KAREL NATEK Uvod Gozdnato pogorje Gorjancev se kot velika zagozda vriva daleč proti severovzhodu med gričevja in ravnine na zahodnem obrobju Panonske kotline. Kot izrazito nasprotje širnega dna Krške in Karlovške kotline ter njunega gričevnatega obrobja se, posebno od severne strani, kažejo na las podobni visokim dinar-skokraškim hribovjem in planotam zahodne Dolenjske ter Notranjske. Nanje spominjajo tudi manjša kraška planota Opatove gore v srednjem delu, majhne krčevine na strmih pobočjih, ki se v zadnjih desetletjih hitro zaraščajo in, seveda, širni gozdovi na pobočjih in ovršju. Pogled na pogorje iz vzhodne in južne smeri je precej drugačen. Od zagrebške strani se na obzorju izrisujejo nizki, nenavadno izoblikovani vrhovi Samoborskega pogorja, iz jastrebarske in belokranjske strani pa se kot velike stopnice dvigajo z vinogradi porasla prisojna pobočja. Meje Gorjancev Ker so Gorjanci po nastanku tektonski čok, ki se je obdržal v sedanji višini med globoko pogreznjeno Krško kotlino na severozahodu, Karlovško kotlino na jugovzhodu in savskim tektonskim jarkom na skrajnem severovzhodu, so na vseh straneh, razen na jugozahodu, omejeni s pokrajinsko zelo izstopajočimi mejami. Te potekajo večinoma ob prelomih, vzdolž katerih sta se v miocemi pogreznili obe kotlini, v kvartarju pa tudi savski tektonski jarek. Na krški strani se pobočja Gorjancev med Krško vasjo in Kostanjevico na Krki dvigajo neposredno iz poplavne ravnice ob reki. Krka seje zaradi pritiska velikih množin fluvmglaeialnega proda, ki ga je Sava v zadnji ledeni dobi v obliki obsežnega vršaja nasula v ta del kotline, pomaknila čisto na rob ravnine. Še bolj izrazita je meja med ravnino in hribovjem v trikotnem zatrepu nad vasjo Orehovec južno od Kostanjevice, kjer se tektonsko zasnovana pobočja zelo strmo (od 30 do 45°) dvigajo proti 600 metrov višje ležeči Opatovi gori. Med Kostanjevico na Krki in Novim mestom je meja Gorjancev manj izrazita, saj je med ravnino in hribovjem od 3 do 6 km širok pas nižjega gričevja v miocenskih, pliocenskih in kvartarnih naplavinah, v zaledju Novega mesta pa je meja med Novomeško kotlino (v smislu zahodnega dela Krške kotline) zabrisana zaradi grudaste tektonske zgradbe in dolomitnih kamnin v povirju Težke vode. Skoraj vzporedno s severozahodnim robom Gorjancev poteka tudi tektonsko zasnovana meja proti Karlovški kotlini na jugovzhodni strani. Rob hribovja je navezan na šop prelomov v smeri od jugozahoda proti severovzhodu, ob katerih se je v miocenu pogreznila Karlovška kotlina. Razlika s krško stranjo je le v tem, daje med ravnino in hribovjem sklenjen od 3 do 4 km širok pas živahno razčlenjenega gričevja v zgornjemiocenskih laporjih in peščenjakih med dolino Kupčine na jugozahodu in Sveto Nedeljo na severovzhodu. Tudi na tej strani znašajo višinske razlike med gričevjem, kjer so široka slemena v nadmorskih višinah 200 do 250 m, in hribovitim Žumberkom okoli 600 m (Japetič, 879 m; Plešivica, 777 m), vendar zgleda stik med hribovjem in gričevjem manj izrazit kot na krški strani, predvsem zaradi stopničasto razporejenih slemenskih uravnav in številnih dolin, ki sojih potoki zarezali v pretežno dolomitno hribovje. Na severovzhodni strani se Gorjanci med Čatežem ob Savi in Bregano končajo ob savskem tektonskem jarku, ki v dinarski smeri (od severozahoda proti jugovzhodu) poteka med Brežicami in Zagrebom in je šele pred dobrim milijonom let ločil Gorjance od podobne Medvednice in Marije Gorice. Med Bregano in Samoborom je zaradi grezanja tektonskega jarka nastal podoben, vendar precej večji podgorski kot pri Kostanjevici na slovenski strani Gorjancev. Prav zanimivo je, da sta na obeh mestih že zelo zgodaj nastali pomembni naselbini. Edino na jugozahodni strani je meja Gorjancev nekoliko nejasna. Nekateri jih omejujejo s tektonsko zasnovanim pretržjem in prevalom Vahta (615 m), prek katerega pelje glavna cestna povezava med Krško kotlino in Belo krajino, vendar geografi prištevamo h Gorjancem tudi vse hribovje do izrazite dinarsko usmerjene Črmošnjiške doline ob žužemberškcm prelomu, kjer se Gorjanci stikajo z dinarsko usmerjenim Kočevskim Rogom. Gorjanci s Trdinovim vrhom. (Foto: A. Hudoklin) Dinarskokraški ali panonski svet? Nekoliko težje je odgovoriti na vprašanje, ali prišteti Gorjance k dinarsko-kraškemu ali panonskemu svetu. A. Melik in I. Gamsjih uvrščata k “dinarskim visokim planotam” oziroma “visokim dinarskim planotam” in s tem k dinarsko-kraškemu delu Slovenije, medtem ko jih S. Ilešič vključuje med “slovenske sub- panonske pokrajine” oziroma “subpanonsko-subdinarske pokrajine na Dolenjskem”. Dokončnega odgovora na vprašanje, ali šteti Gorjance med dinar-skokraške planote, na katere res spominjajo po marsikateri značilnosti, ali pa jih prideti panonskemu delu Slovenije, kamor sodijo predvsem po legi in vinorodnih gričevjih na obrobju, ni, saj je vključitev pokrajine v to ali ono območje do neke mere odvisna od kriterijev, ki jih pri členitvi ozemlja upoštevamo. Če opazujemo Gorjance s Trdinovega vrha ali hodimo po zakraseli Opatovi gori, je podobnost z Javorniki ali Trnovskim gozdom na Notranjskem res prepričljiva, kar pa ne drži za robne dele Gorjancev, npr. gričevnato domovino cvička okrog Gadove peči ali nizko in že povsem panonsko obarvano Samoborsko pogorje. Glede na to, da Gorjanci v geomorfološkem in tektonskem pogledu predstavljajo le najbolj jugozahodno ležeči člen več sto kilometrov dolgega niza hribovij, ki se kot gozdnati otoki sredi panonskih ravnin in gričevij vlečejo počez prek celotne Panonske nižine vse do vzhodne Slovaške, menim, da je primerneje uvrščati Gorjance med panonske pokrajine. V tem nizu se od jugozahoda proti severovzhodu vrstijo med seboj ločeni tektonski čoki Gorjancev, Medvednice, Kalnika, Bakonjskega gozda, Vertcsa, Matre, Biikka, Zemplenija idr., ki so si zelo podobni po geološki zgradbi (tektonski čoki po nastanku, pestra kamninska zgradba), izoblikovanosti površja (nizka do srednje visoka, razmeroma uravnje-na hribovja), rabi tal (večinoma pod gozdom, na obrobju vinogradniška območja) in poseljenosti (v osrednjih delih večinoma neposeljena, gosto poseljena v nižjih obrobnih delih). Gorjanci se torej po nekaterih zunanjih značilnostih res ne razlikujejo dosti od dinarskokraških planot in hribovij, vendar menim, da njihova vključenost v obsežen niz panonskega sredogorja in v nadaljevanju naštete geografske ter druge značilnosti zadoščajo za “priključitev” Gorjancev k panonskemu svetu. Narava na Gorjancih Na dinarskokraških planotah in hribovjih zahodne Dolenjske in Notranjske prevladujejo jurski in kredni apnenci ter podrejeno dolomiti, medtem ko je večji del Gorjancev iz srednje- in zgornjetriasnega dolomita, kar se seveda odraža tudi v izoblikovanosti površja. Na dinarskem krasu imamo globoki kras z izrazito vertikalno komponento odtoka padavinske vode, skoraj povsem brez površinskih vodnih tokov in izvirov ter zelo številnimi površinskimi kraškimi pojavi (vrtače, uvale, kraška polja, udorne vrtače idr.), medtem ko na Gorjancih prevladuje flu-viokfcis-hrez izrazitih kraških oblik, v hribovje pa so zlasti z jugovzhodne in severovzhodne strani vrezane številne ozke, tudi prek 200 m globoke doline s stalno tekočimi potoki. Pravega krasa s kraškimi kotanjami je na Gorjancih pravzaprav zelo malo. Največ ga je na planotasti Opatovi gori in na skrajnem jugozahodnem delu onstran Vahte, za vse ostale Gorjance pa je značilno prepletanje tektonskih (številne rebri, majhni tektonski čoki, kolenast potek rečnih dolin), fluvialnih (globoko zajedene in ozke doline), kraških (netipične kraške kotanje, majhne ponikalnice, kraški izviri) in drugih oblik, kar je ena poglavitnih potez fluviokraškega površja. Za razliko od “pravega” krasa, kjer je prevladujoč oblikotvorni (geomorfni) proces kraška korozija oziroma raztapljanje karbonatnih kamnin, so v tluviokrasu najbolj oblikotvorni denudacijsko-erozijski procesi, povezani s površinskim odtekanjem padavinske vode. Čeprav je tudi raztapljanje karbonatnih kamnin precejšnje, ni odločilno za izoblikovanost površja. Za razliko od obsežnih planot na dinarskem krasu je na Gorjancih planotaste-ga sveta zelo malo. Vzhodni deli hribovja so zaradi radialnih tektonskih premikov razčlenjeni v nepregleden splet majhnih tektonskih čokov. Zahodni del Gorjancev med Ravno goro in Suhorjem ima obliko dokaj enotnega, širokega slemena, v katerem se dviga tudi Trdinov vrh (1178 m), najvišji vrh hribovja. Nekoliko večja uravnava je le okoli 7 km dolga in do 2 km široka planota Opatove gore na nadmorski višini od 800 do 950 m z izrazito vrtačastim površjem. V vseh ostalih delih prevladujejo nizke, bolj ali manj samostojno stoječe vzpetine in stopničasta slemena med ozkimi dolinami, skratka površje, ki je mnogo bolj podobno Idrijskemu ali Polhograjskemu hribovju kot dinarskokraškim planotam. Za razliko od kraških planot in hribovij na Notranjskem in zahodnem Dolenjskem, kjer je večji del površja brez površinskega vodnega toka in se vodni tokovi začenjajo šele z močnimi kraškimi izviri ob vznožju, so Gorjanci prepreženi z gostim dolinskim in rečnim omrežjem, ki se od najvišjih osrednjih delov radialno širi na vse strani, predvsem proti Karlovški kotlini na jugovzhodu in na sever proti Krki in Savi. Skoraj brez vodnih tokov je skrajni jugozahodni del Gorjancev med Vahto in Črmošnjiško dolino, kjer je zaradi večjega obsega jurskih in krednih apnencev površje bolj kraško, voda pa večinoma odteka podzemno in prihaja na dan v več močnih kraških izvirih v nižjih legah (npr. izviri Težke vode, Sušice ali Šice pod Uršnimi seli in Krupe pod Semičem). Tudi zaradi večje pogostnosti vrtač in drugih površinskih kraških oblik lahko ta del Gorjancev opredelimo kot nekakšen prehodni pas proti tipično dinarsko usmerjenemu in kraško razjedenemu Kočevskemu Rogu onstran Črmošnjiške doline. Gorski čok Gorjancev je 50 km dolgo in 18 do 22 km široko masivno hribovje, ki se med miocenskima tektonskima udorinama na splošno res vleče od jugozahoda proti severovzhodu in se tudi po tem razlikuje od prevladujoče smeri severozahod-jugovzhod v dinarskokraškem delu Slovenije, vendar je ta usmerjenost v izoblikovanosti površja zelo neizrazita. Zaradi grudaste tektonske zgradbe so Gorjanci razmeroma nepregledno in težko prehodno hribovje. Prek njih vodijo samo tri prečne cestne povezave, in sicer magistralna cesta Novo mesto-Metlika, lokalna cesta Bregana-Stojdraga-Kostanjevac-Krašič in na skrajnem vzhodnem delu cesta Samobor-Jastrebarsko. Zato in ker je osrednji del hribovja neposeljen, ni presenetljivo, da tu ni nobenega mejnega prehoda med Slovenijo in Hrvaško. Tudi potek državne meje je z vidika naravnih danosti prav “nenavaden”, saj le izjemoma poteka po razvodnici in se spušča daleč v ozke grape, zdaj na eni zdaj na drugi strani, pač posledica svojskih lastniških razmerij in zgodovinskega razvoja. Za Gorjanec je zelo značilna asimetrična zgradba. V večjem delu hribovja, med savsko dolino in presredkom pri Vahti je krška stran hribovja razmeroma ozka, pobočja so strma in doline ob pritokih Krke razmeroma kratke, medtem ko so na hrvaški strani pritoki Save in Kolpe nekajkrat daljši in zajedeni globoko v notranjost. Ta del je tudi na prijaznejši, prisojni strani in, ker so tod na slemenih številne manjše uravnave, ni presenetljivo, da segajo naselja na tej strani hribovja precej višje kot na slovenski. Na naši strani Gorjancev je najvišje naselje Planina v Podbočju (684 m), nad 500 m nadmorske višine pa so samo še Javo- rovica (554 m), Gradec (520 m) in Brezje v Podbočju (536 m) na dolenjski strani ter Jugorje pri Metliki (554 m) in Sela pri Jugorju (520 m) na belokranjski strani. V hrvaškem delu Gorjancev segajo najvišja naselja skoraj do nadmorske višine 800 m; najvišja so Grič (790 m), Budinjak (730 m)jJezernice (720 m) in Sekuliči (710 m). Večina naselij leži na slemenskih uravnavah, edini vasi na razvodju med Krko ter Savo in Kolpo sta Stojdraga (500 m) in Poklek (640 m), v ozkih dolinah pa je naselij zelo malo. Jugozahodni del Gorjancev, med Vahto in Črmošnjiško dolino, je prav tako asimetričen, vendar zrcalna podoba prejšnjega dela. Na jugovzhodni strani se hribovje v slikoviti, nerazčlenjeni in z vinogradi ter zidanicami olepšani strukturni stopnji med Semičem in Jugorjem strmo spusti proti Beli krajini, na severozahodni strani pa se v podobnih, le nekoliko bolj zakraselih stopnjah, kot jih imamo na hrvaški strani med Samoborom in Radatoviči, postopoma znižuje proti Dolenjskim Toplicam in Novemu mestu. Enako kot v prej omenjenem hrvaškem delu so tudi tu med Gabrjem in Uršnimi seli razmeščene majhne gručaste vasi. Pomembno naravno bogastvo Gorjancev so številni potoki v ozkih, globoko zajedenih dolinah, še zlasti, ker so večinoma ohranjeni v bolj ali manj prvotnem stanju. Na slovenski strani so najdaljši in najizdatnejši Sušica (14 km) pri Podbočju, Kobila (12,5 km), Pendirjevka (13 km), Težka voda (12 km) in Sušica ali Šica (10 km) pri Dolenjskih Toplicah, na hrvaški strani pa Kupčina (56 km) s pritokom Slapnico (11 km), Bregana (23,5 km) in Rudarska Gradna (14,5 km). Vsi ti potoki, razen Težke vode in Sušice, ki prihajata na dan v močnih kraških izvirih, se začenjajo z razvejenimi grapami daleč v osrčju hribovja in tečejo po večinoma neposeljenih, ozkih in globokih dolinah s strmimi pobočji. Posebnost Gorjancev sta potoka Kobila in Pendirjevka, ki po kratkem toku v globokih grapah pod Ravno goro že po nekaj kilometrih prestopita na širno Šent-jernejsko polje. V zadnji, vviirmski ledeni dobi, torej od 80.000 do 10.000 let nazaj, sta nasula velik vršaj iz dolomitnega proda, ki se od Gorenjega Vrhpolja navzdol in vzhodno od Šentjerneja kot široka planjava položno spušča navzdol proti Krki. V tistem času je bilo v naših krajih od 5 do 6l,C hladneje kot danes, tako da so gozdovi segali le do okoli 600 m visoko, višje je bilo površje golo, kamnine pa izpostavljene močnemu mehaničnemu preperevanju. Drugod po Gorjancih je ta drobir ostal kot melišča na pobočjih in v zgornjih delih dolin, pri Šentjerneju pa sta ga potoka v veliki množini nasula v dno Krške kotline in z njim odrinila Krko za več kot 2 km proti severu. Nekaj podobnega seje dogajalo tudi v predzadnji, riški ledeni dobi (240.000- 180.000 let) in od takrat seje ohranil starejši del šentjernejskega vršaja zahodno od Šentjerneja med Gorenjim Vrhopljem in Čadražami. Ker je ta del vršaja okrog 100.000 let starejši od vviirmskega, ga prekrivajo debelejša (do 90 cm) in bolj ilovnata rjava tla kot mlajši del vršaja, kjer so tla tanjša (v povprečju 54 cm) in bolj prodnata. V južnem delu Gorjancev, med Trdinovim vrhom, dolino Kupčine in Radatoviči, je več kratkih ponikalnic (npr. Blate, Boljara, Ponikva). Pojavljajo se na srednje- in zgornjekrednih kamninah, kjer se menjavajo plasti laporja, ploščastega apnenca in apnenčeve breče. Vode, ki po neprepustnem laporju tečejo površinsko, na stiku z apnenčastimi plastmi izginejo v globino in ponovno prihajajo na dan v izvirih v dnu bližnjih dolin. Niz treh ponikalnic med vasema Radatoviči in V povirju potoka Klamfer. (Foto: A. Hudoklin) Radoviča (Stublenka, Jamnik in Kržunc) je navezan na stik med zgornjekred-ninii laporji in zgornjejurskim apnencem. Na podobnem kamninskem stiku je tudi več manjših ponikalnic v plitvih kraških kotanjah na Opatovi gori (npr. Ponikva, Vratimnica, Dimnica). Večji del Gorjancev prekrivajo širni bukovi gozdovi, le na nekaterih območjih se je s človeško pomočjo precej razširila smreka. V nižjih legah rastejo podgorski bukovi gozdovi (Fagetum submontanum s. lat.), v višjih gorski bukovi gozdovi (Fagetum montanum s. lat.). Slednji so značilni za predalpsko hribovje, medtem ko so v višjih delih dinarskokraškega sveta svojski jelovo-bukovi gozdovi (Abieti-Fagetum s. lat.). Za izkoriščanje gozdov so po drugi svetovni vojni na slovenski in hrvaški strani prepredli hribovje s številnimi gozdnimi cestami, s katerimi so tudi višje ležeče vasi vsaj nekoliko približali večjim krajem v dolini in hkrati hribovje odprli planincem ter izletnikom. V kratki predstavitvi naravnogeografskih značilnosti Gorjancev sem nalašč izpostavil tiste poteze, po katerih se razlikujejo od dinarskokraških hribovij in planot zahodne Dolenjske ter Notranjske, da bi s tem bolj poudaril temeljno posebnost Gorjancev v celotnem slovenskem prostoru - prepletenost panonskih in kraških pokrajinskih značilnosti, kakršne ne najdemo nikjer drugod v Sloveniji. K svojskim potezam hribovja je seveda veliko prispeval tudi drugačen zgodovinski razvoj, v katerem so zlasti na hrvaški strani pomembno vlogo igrali Uskoki s svojo posebno kulturo, ta pa se v odnosu do obstoječih naravnih danosti odraža tudi v tamkajšnji kulturni pokrajini.1 Dobro ohranjeno naravno okolje Gorjancev predstavlja danes veliko bogastvo za prebivalce gosto poseljene soseščine in tamkajšnja turistična središča, saj so na srečo ostali oaza miru in nemotenega naravnega dogajanja z mnogimi posebnostmi žive in nežive narave., LITERATURA - Gams, I., 1996: Geografske značilnosti Slovenije. Ljubljana. - Geografija SR Hrvatske, 2. knjiga: Središnja Hrvatska. Regionalni prikaz. Zagreb 1974. - Geološka karta 1 : 100.000 list Novo mesto s tolmačem (avtorja M. Pleničar in U. Premru). Beograd 1977. - Geološka karta 1 : 100.000 list Zagreb s tolmačem (avtorji K. Šikič, O. Basch in A. Šimunič). Beograd 1979. - Ilešič, S., 1972: Slovenske pokrajine (Geografska regionalizacija Slovenije).- Geografski vestnik 44, str. 9-19. Ljubljana. - Lovrenčak, F., 1981: Pedogeografskc značilnosti Šentjernejskega vršaja,- Geografski vestnik 53, str. 17-30. Ljubljana. - Melik, A., 1946: Prirodno-geografska sestava Slovenije.- Geografski vestnik 18, str. 3-21. Ljubljana. - Melik, A., 1959: Posavska Slovenija. Ljubljana. - Po Žumberku in Gorjancih. Novo mesto. - Vodnik ekskurzije po Beli krajini in osrednji Dolenjski. 13. zborovanje slovenskih geografov, 12.-14.10.1984. Ljubljana. NATURAL AND GEOGRAPHIC CHARACTERISTICS __________________OF THE GORJANCI HILLS_______________________ SUMMARY The Gorjanci hills rise like a forested island above the densely populated Krka valley and the Karlovac basin and the wine-growing hills on their margins. Some of their characteristics, especial!y the forests and karst phenomena, are shared with the adjacent Dinaric karst regions, but the Gorjanci hills are more closely associated with Panonnian Slovenia on the grounds of their position and other geographical characteristics. The surface is predominantely fluviokarstic vvith numerous, sparsely inhahited georges and valleys as a result of its largely dolomititic construction. The horst character of the Gorjanci hills give the appearence of a closed inaccessible hill region, where the international border runs almost exactly through the centre of the uninhabited central zone. This region, vvith its vvell-preserved natural systems and distinctive landscape, vvhich is a result of Uskok settlcment, can reprcsent a rich oasis of peace and coexistence vvith nature for the people of the densely populated adjacent regions, if its future development is undertaken carefully and rationally. SOCIOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI __________________OBMOČJA GORJANCEV________________________________ ANGELCA RUS Lega in omejitev območja Na meji med Slovenijo in Hrvaško se v smeri zahod-vzhod razteza prostran visokoravninski svet iz dolomitskih in apnenčastih kamenin, ki ga na slovenski strani imenujemo Gorjanci, na hrvaški pa Žumberk. Območje Gorjancev se razteza na ozemlje današnjh občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto, Šentjernej, Krško in Brežice, ki so razdeljene na naslednje krajevne skupnosti: Jesenice, Velika Dolina, Mrzlava vas, Velike Malence, Bušeča vas, Podbočje, Kostanjevica, Šentjernej, Velike Brusnice, Gabrje, Dolž, Stopiče, Podgrad, Drašiči, Radoviča, Grabrovec, Semič, Birčna vas in Cerklje ob Krki. Za potrebe socioekonomske analize smo območje Gorjancev omejili predvsem na območje, ki leži znotraj meja novomeške in šentjernejske občine, zaradi funkcionalne povezanosti pa smo vključili še del naselij iz krajevne skupnosti Kostanjevica, ki sodijo v okvir krške občine. V tem prispevku je območje Gorjancev tako omejeno na zahodu s cesto, ki povezuje Novo mesto z Metliko, ločnica proti severu poteka po severni meji KS Stopiče in Gabrje, preide na zahodno mejo KS Orehovica, od tu pa na severu območje omejuje cesta, ki povezuje naselja Novo mesto, Šentjernej in Kostanjevico. Upoštevali smo vsa naselja, ki ležijo južno od omenjene ceste. Tako sodijo v to območje v celoti krajevne skupnosti Dolž, Gabrje in Stopiče ter delno naselja iz krajevnih skupnosti Kostanjevica, Orehovica, Podgrad in Šentjernej. Analiziranih je skupaj 68 naselij, kjer je leta 1991 živelo 8.944 prebivalcev. Z vidika poselitve ločimo na tem delu Gorjancev nekaj značilnih območij oziroma pokrajinskih pasov, ki tudi v drugih pogledih predstavljajo specifična ožja območja: a. Visoka slemena Gorjancev v višinah nad 800 m, ki so neposeljena, v glavnem pod gozdovi, v manjši meri tudi pod pašniki (košenicami), b. Gorjansko Podgorje, gričevnato hribovsko območje, ki se spušča proti nižinskemu delu ob Krki. Na tem območju najdemo redke kraje, ki presegajo 500 ljudi. Poselitev sega do višine 400 m. Naselja gravitirajo predvsem proti večjim centrom (Novo mesto, Metlika, Brežice). V obravnavanem območju ni pomembnejših lokalnih središč, saj leži večina naselij na pretežno hribovitem severnem delu Gorjancev. Tu gre le za centralne vasi nižjega ranga. Na robu, vendar še znotraj območja Gorjancev, izstopata le Šentjernej in Kostanjevica, od katerih je prvi že kar pomembno zaposlitveno središče. Krajevne skupnosti so sicer močan faktor povezovanja več naselij v skupno enoto. Vendar je spričo konfiguracije terena oziroma terenske razbitosti na posamezne doline otežkočena medsebojna dostopnost med naselji oziroma oskrbnimi središči, ki se kaže tudi v oblikovanju gravitacijskih zaledij posameznih centrov, ki bi lahko glede na drugačne razmere zagotovljali pogoje za boljšo opremljenost in privlačnost. zemljiške kategorije površina, delež skupaj njive, vrtovi sadov- njaki vino- gradi travniki pašniki gozdovi nerodo- vitno leta 1947 ha 13881 3239 286 559 1389 1021 7123 264 % 100 23.3 2.1 4.0 10.0 7.3 51.2 2.1 leta 1971 ha 13881 2670 362 413 1733 852 7447 404 % 100 19.2 2.6 3.0 12.5 6.1 53.6 3.0 leta 1990 ha 13881 2088 301 423 2318 566 7765 420 % 100 15.0 2.2 3.0 16.7 4.1 55.9 3.1 Površine in strukturni deleži zemljiških kategorij na obravnavanem območju Gorjancev. gozdovi 51,3% nerodovitno 1,9% njive, vrtovi 23,3% vinogradi 4,0% travniki 10,0% sadovnjaki paSniki 2.1% 7,4% gozdovi 53,6% nerodovitno 2,9% njive, vrtovi 19,2% vinogradi 3.0% travniki 12,5% sadovnjaki paSnlkl 2,6% 6,1% Struktura zemljiških kategorij v letih 1947, 1971, 1991. Prometni položaj Gorjancev ni posebej ugoden. Območje ima sicer cestne povezave po posameznih dolinah do Novega mesta, Brežic ali Metlike. Neposredne poti do krajev na hrvaški strani pa zaradi reliefnih ovir ni. Do priključka na magistralni cesti (smer Ljubljana - Zagreb) imajo nekateri kraji več kot 60 km, do železniške postaje v Novo mesto pa več kot 30 km. Struktura izrabe zemljišč. Obravnavano območje je razdeljeno na 11 katastrskih občin, in sicer: Težka Voda, Cerovec, Zajčji Vrh, Hrušica, Potov Vrh, Brusnice, Gabrje, Gorenja Orehovica, Šentjernej, Vrhpolje in Orehovec. Njihova skupna površina je leta 1990 znašala 13881 ha, od tega pokriva največji delež površin gozd (56%), delež obdelovalnih površin znaša 37%, od tega 17% njivskih in 16,7% travniških površin. Delež vinogradov znaša le 3%, pašnikov 4%, ostale površine so nerodovitne. Naravni pogoji za kmetijsko izrabo so na obravnavanem območju omejeni. Obdelovalne površine so predvsem v nižjih območjih, medtem ko v višje ležečih predelih prevladujejo gozdovi. Kvaliteta zemljišč ni posebno dobra (po kmetijski kategorizaciji zemljišč sodijo tla v 4. in 5. kategorijo). Izračunani podatki o zemljiških kategorijah na obravnavanem območju Gorjancev za leta 1947, 1971 in 1990 kažejo na znatne spremembe v rabi zemljišč in v medsebojnem razmerju med vrstami zemljišč, kot je to razvidno iz tabele na naslednji strani. V strukturi zemljiške posesti prevladujejo na obravnavanem območju drobne in majhne posesti. Gospodinjstev brez zemlje je le slabih 10%. Prevladujejo gospodinjstva s posestjo v velikosti do 3 ha, saj znaša njihov delež kar 58%. Delež gospodinjstev, ki posedujejo posest v velikosti 3-10 ha, je samo 23%, posestnikov z več kot 10 ha zemlje pa je bilo po popisu leta 1991 le 9%. Poglavitne spremembe v zemljiških kategorijah. Zaradi neurejenosti prijavljanju sprememb posameznih zemljiških kategorij pristojnim službam se podatki katastra razlikujejo od dejanskega stanja. Zato smo uporabili podatke cenilcev izrabe zemljišč iz leta 1990, katere rezultate zbira Urad za statistiko Republike Slovenije', Na podlagi teh opažamo v zadnjih petdesetih letih izredno zmanjšanje njivskih površin, in sicer za 1.152 ha (35%). Njihov delež je v strukturi ostalih zemljiških kategorij padel od 23,3% na 15% leta 1990. Zmanjševanje njivskih površin je šlo zlasti na račun manj kvalitetnih njivskih površin, marsikje premajhnih parcel, kjer bi bila mogoča strojna obdelava, kar je še zlasti opazno v bolj odročnih, hribovitih območjih. Sicer je manj ugoden podatek, da so se zmanjševale njivske površine tudi na ravninskem predelu obravnavanega območja. S preslojevanjem prebivalstva pa tudi vse večjega usmerjanja kmečkih gospodarstev v živinorejo se je znatno povečal obseg travniških površin. Če je šlo v prvem obdobju v šestdesetih in sedemdesetih letih za t.i. “socialno praho”, stihijsko zaraščanje s travniki, pa se v zadnjem času travniške površine vedno bolj intenzivirajo, zlasti z dognojevanjem. Tako so travniške površine porasle od 1.389 ha leta 1947 na 2.318 ha leta 1990 oziroma za 67 odstotkov. Porast travnikov je pripisati v glavnem opuščanju njivskih površin. (/) O n 8. 0) >(£ 9 E nad 10 ha T Ul 8.6 5- 10 ha UMI 14.0 3-5 ha h&fti 9.2 I ♦>< rin 3 ha 0 JC $ brez zemlje liana 10,0 0 20 40 60 80 100 Delež gospodinjstev Gospodnijstva glede na velikost zemljiške posesti. Se pred drugo svetovno vojno zelo pomembna kategorija v teh krajih, pašniki, je po vojni izgubila pomen. Te košenice se običajno niso gnojile, ponavadi so se enkrat letno kosile, vmes pa je lahko potekala tudi paša. Sčasoma so se zaradi zmanjševanja števila živine in večje pridelave krme na pognojenih travnikih bliže domu opustile stihijskemu zaraščanju v manj kvalitetno hosto. Zato ocenjujemo, daje dejanski delež gozdov večji, kot ga prikazujejo uradni podatki, po katerih ugotavljamo, da pokrivajo gozdovi okoli polovico površin in predstavljajo še vedno pomemben vir dodatnega zaslužka na kmetijah. Sociodemografske značilnosti prebivalstva Gibanje števila prebivalcev v obdobju od 1869 do 1991. V tem obdobju je v več kot polovica naselij število prebivalcev upadlo. Odseljevanje je imelo več vzrokov, najprej ob koncu stoletja zaradi agrarne prenaseljenosti izseljevanje v prekomorske dežele, v povojnem obdobju pa zaradi industrializacije in spremenjenih odnosov do kmetijske dejavnosti v večja zaposlitvena središča. Pri odseljevanju ne gre samo za zmanjševanje števila prebivalcev, ampak seje s tem procesom znatno poslabšala tudi starostna sestava obstoječega prebivalstva. Na to opozarja tudi podatek, da se v zadnjih letih znatno zmanjšuje število otrok v osnovnih šolah na tem območju, zlasti v osnovni šoli Stopiče s podružničnicama Dolž in Podgrad in v osnovni šoli Kostanjevica, nekoliko ugodnejše stanje je na osnovni šoli Šentjernej in podružnični šoli Orehovica. Gibanje števila prebivalcev po posameznih naseljih in območjih znotraj Gorjancev je razvidno iz tabelaričnega in grafičnega prikaza: Naselje 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1953 1961 1971 1981 1991 indeks 91/81 Dolž 202 248 285 383 294 354 345 315 333 216 257 119 ■ glenik 37 38 47 40 38 47 46 42 35 29 25 86 Sela/Zajčji Vrh 69 73 81 89 92 84 69 62 63 63 50 79 Vrhe/Dolž 87 86 101 99 101 91 88 76 60 61 66 108 Zajčji Vrh 94 100 111 103 114 109 121 106 109 91 84 92 KS DOLŽ m 545 625 714 639 685 669 601 600 460 482 105 indeks 100 III 128 146 131 140 137 123 123 94 98 Gabrje 372 355 432 476 464 587 555 551 554 523 511 98 Gor. Suhadol 143 145 138 138 138 137 131 125 116 89 62 70 J“gorje 66 78 76 74 84 85 90 78 78 72 73 101 KS GABRJE 581 57« 646 688 686 809 776 754 748 684 646 94 indeks 100 100 111 118 118 139 134 130 129 118 111 Dobe 105 142 145 150 151 184 123 106 91 94 95 101 Dol. Prekopa 118 112 149 165 199 219 205 189 216 226 268 119 Gor. Prekopa 78 77 88 113 133 104 101 99 108 97 97 100 Grič 26 23 29 37 40 38 35 35 37 34 34 100 Kostanjevica 382 464 562 472 495 445 503 548 559 671 767 114 Male Vodenice 52 50 66 70 46 65 70 60 55 45 37 82 Orehovec 252 244 256 269 290 276 260 221 207 222 235 106 Ržišče 54 48 44 49 64 47 41 37 32 29 29 100 Velike Vodenice 72 88 99 84 76 64 85 58 42 58 57 97 KS KOSTANJEVICA (del) 1139 1246 1438 1409 1494 1442 1423 1353 1347 1476 1619 110 indeks 100 109 126 123 131 127 125 119 118 129 142 Naselje 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1953 1961 1971 1981 1991 indeks 91/81 Cerov Log 144 139 147 194 191 202 184 194 194 180 187 104 Dol. Mokro Polje 74 67 84 81 86 121 89 93 109 123 151 123 Gor. Stara vas 138 154 164 165 162 135 120 106 109 105 105 100 Gor. Mokro Polje 52 54 63 53 48 42 80 59 49 45 51 113 Hrastje 57 56 52 63 60 76 61 79 64 88 85 96 Loka 94 116 131 140 149 155 125 112 112 107 104 97 Orehovica 166 167 192 192 206 187 201 182 162 176 158 90 1 3 73 69 59 66 66 65 71 61 54 45 43 95 Tolsti Vrh 51 64 76 90 102 85 103 69 63 64 72 112 Zapuže 66 71 69 65 76 84 78 69 77 74 65 88 Žerjavin 18 15 13 31 19 17 19 13 15 15 12 80 KS OREHOVICA (del) 933 912 1050 1140 1165 1169 1131 1037 1008 1022 1033 101 indeks 100 104 112 122 125 125 121 111 108 109 111 Mali Cerovec 38 38 49 38 40 35 39 35 36 29 22 Ib Veliki Cerovec 198 192 196 198 196 170 187 169 155 156 152 97 KS PODGRAD (del) 236 230 245 236 236 205 226 204 191 185 174 94 indeks 100 97 104 100 100 87 96 86 81 78 74 Brezovica 41 43 42 45 39 50 51 44 42 42 38 90 Črmošnjice/Stopiče 136 140 156 158 134 170 168 185 191 275 292 106 Dol.Težka Voda 111 129 122 135 153 130 150 142 148 184 201 109 Gor.Težka Voda 105 108 115 109 106 122 106 102 96 74 85 115 Hrib/Orehek 42 41 43 62 68 65 51 42 57 58 54 93 Hrušica 161 149 174 206 170 195 158 153 152 146 150 103 Mali Orehek 12 27 37 47 46 54 41 35 43 42 39 93 Pangrč Grm 92 96 103 88 84 89 114 91 77 76 63 83 Plcmherk 42 40 39 37 53 39 54 51 46 47 61 130 Stopiče 135 128 121 141 150 147 162 168 210 273 345 126 Šentjošt 101 97 114 114 128 116 113 112 92 75 104 139 Veliki Orehek 176 180 204 187 176 168 188 167 150 131 108 82 Verdun 44 54 67 64 59 72 69 62 85 83 86 104 KS STOPIČE 1198 1232 1337 1393 1346 1417 1429 1354 1389 1506 1626 108 indeks 100 103 112 116 112 118 119 113 116 126 136 Apncnik 37 36 31 29 39 31 37 26 36 30 24 80 Brezie/Šentiernci 30 32 40 36 49 50 36 42 32 33 49 148 Dol. Brezovica 60 71 67 82 105 96 103 122 145 148 143 97 Dol. Stara vas 178 174 199 215 232 226 200 176 204 192 176 92 Dol. Vrhpolje 85 82 103 112 103 97 157 145 152 148 143 97 Drča 29 54 39 39 91 78 52 55 46 44 24 54 Gor. Brezovica 68 64 65 86 118 128 106 170 164 186 201 108 Gor. (iradišče 90 102 118 97 108 119 127 150 120 115 90 78 Gor. Vrhpolje 347 360 343 349 387 354 353 312 300 295 308 104 Gruča 41 32 42 45 45 50 44 50 50 49 56 114 Imenje 30 37 41 37 27 35 28 22 21 21 20 95 Javorica 85 85 91 79 87 94 76 67 59 41 37 90 Ledeča vas 67 71 75 92 96 97 89 85 76 67 66 98 Mali Ban 34 53 52 44 54 36 33 28 26 23 17 74 Mihovo 120 136 141 138 125 124 120 102 110 92 80 87 Rakovnik 10 18 12 18 16 32 17 17 9 7 5 71 Sela/Šentjernej 66 71 82 73 73 86 88 76 81 87 98 113 Šentjernej 424 412 418 401 429 440 468 582 837 1193 1332 112 Šmarje 78 72 92 92 86 97 106 106 113 113 123 109 Veliki Ban 67 61 63 80 65 64 65 53 50 52 57 110 Volčkova vas 79 • 74 67 78 99 85 90 76 82 76 73 96 Vratno 64 61 77 87 87 78 73 71 80 69 61 88 Vrbovce 40 45 60 68 66 68 62 41 50 41 42 102 Vrh/Šentjernej 55 63 73 75 88 82 89 85 94 126 114 90 Žvabovo 34 26 35 37 57 51 40 31 27 20 25 125 KS ŠENTJERNEJ (del) 2218 2292 2426 2489 2732 2698 2659 2690 2964 3268 3364 103 indeks 100 103 109 112 123 122 120 121 134 147 152 Naselje 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1953 1961 1971 1981 1991 indeks 91/81 SKUPAJ OBMOČJE GORJANCI 6794 7095 7767 8089 8298 8425 8313 7993 8247 8601 8944 104 indeks 100 104 114 119 122 124 122 118 121 127 132 Tremi gibanja števila prebivalcev po naseljih v obdobju 1981-1991. Vendar je v posameznih območjih (naseljih in krajevnih skupnostih) v posameznih popisnih obdobjih število prebivalstva različno nihalo. Ker sta v analizo vključeni tudi večji naselji Šentjernej in Kostanjevica, ki ležita v ravninskem delu obravnavanega območja, beležimo na tem območju kljub odseljevanju prebivalcev v preteklosti iz podgorja Gorjancev pozitivni trend razvoja.'Med posameznimi krajevnimi skupnostmi pa so razlike. Tako je v krajevnih skupnostih Dolž, Gabrje, Orehovica, Podgrad do leta 1953 število prebivalcev naraščalo, po tem letu pa je zaradi odseljevanja pričelo nazadovati. Pozitiven trend demografskega razvoja v povojnem času beležimo le na območju krajevnih skupnosti Kostanjevica, Stopiče in Šentjernej. Precejšnje odseljevanje prebivalcev v preteklosti iz bolj odmaknjenih naselij na območju Gorjancev je povzročilo, da seje starostna sestava prebivalcev znatno poslabšala, tako daje že marsikje ogroženo naravno obnavljanje prebivalstva. Na domovih ostajajo ostareli ljudje, zato tudi podatek popisa iz leta 1991, da je na območju še 17 odstotkov kmečkega prebivalstva oziroma 20 odstotkov aktivnih v kmetijstvu od vsega aktivnega prebivalstva, ne ustreza povsem, saj so v ta podatek zajeti predvsem prebivalci, ki so stari nad 60 let. Dolž ~Gabrje Kostanjevica -k- Orehovica Podgrad Stopiče Šentjernej — Gorjanci "! 120 Indeks gibanja števila prebivalcev v letih od 1869 do 1991 v obravnavanem območju in znotraj krajevnih skupnosti. Iz tabelaričnega prikaza vidimo, da v zadnjem desetletju v več kot 50 odstotkih naselij prebivalstvo upada oziroma da beležimo na celotnem območju rahel porast predvsem na račun večjih centrov, zlasti Šentjerneja in okoliških naselij ter Kostanjevice, Dolža in Stopič, kar je razvidno tudi iz grafičnega prikaza. Glede na negativno gibanje števila prebivalcev je tudi opremljenost centralnih naselij slabša oziroma postaja obstoj nekaterih centralnih funkcij vprašljiv. Tudi izgradnja nove slemenske ceste razmer ni bistveno izboljšala. Gostota poseljenosti znaša komaj 30 ljudi na km2, v višje ležečih predelih pa pod 20 ljudi na km2. Šolska izobrazba. Po popisu prebivalstva leta 1991 je bilo na obravnavanem območju kar 30,7 odstotka prebivalcev, starih nad 15 let, brez končane osemletke (Slovenija 17%, občina Novo mesto 23%). O n s L_ višja, visoka n o srednja in ® 1946- 1970 | JUH 20,7 I -1 1919- 1945 L.... 8,8 do 1918 18,4 +-------f------1------H-------1--------1-------1 0 5 10 15 20 25 30 Delež (%) Delež novogradenj med letoma 1918 in 1991. dinjstev na tem območju poseduje kmečko gospodarstvo. Po podatkih popisov je bilo največ novih hiš zgrajenih med letoma 1971 in 1980, pri čemer moramo upoštevati dejstvo, da so prebivalci pod novogradnjo prijavljali tako čisto novogradnjo kot nadomestno gradnjo. Zato ugotavljamo, da se številčno stanovanjski fond, razen v Šentjerneju in Kostanjevici ter nekaterih naseljih v neposredni bližini teh centrov, v ostalih naseljih v povojnem obdobju ni bistveno spremenil. Spremenila se je le kvaliteta teh bivališč. V obstoječi stanovanjski fond je bilo izvršenih precej posegov, bodisi daje šlo za prizidave (zlasti za potrebe izgradnje kopalnice in stranišča, s čimer je bilo doseženo, daje več kot 80% stanovanj opremljenih s to infrastrukturo) ali prezidave, zlasti oken. Po zadnjem popisu prebivalstva in stanovanj leta 1991 je znašal delež stanovanj (hiš), ki so bila zgrajena do leta 1918, še 18,4%, delež novogradenj med letoma 1919 in 1945 je znašal 8,8%, med letoma 1946 in 1971 je bilo zgrajenih 20,7% stanovanj. Največ novogradenj beležimo med letoma 1971 in 1981 (25,4%), po letu 1981 pa se ta intenzivnost spet zniža in znaša le 15,1%. Med letoma 1970 do 1980 je bilo zaradi možnosti najetja ugodnih kreditov izredno veliko vlaganja v obnovo in širitev hlevov, čeprav so danes marsikje njihove zmogljivosti neizkoriščene. Splošne ugotovitve Celotno obravnavano območje Gorjancev je demografsko ogroženo. Nova slemenska cesta pod Gorjanci ni bistveno izboljšala medsebojnih povezav med posameznimi kraji. Kljub izredno atraktivni pokrajini, sorazmerno dobro obiskanih turističnih točk Kostanjevice in Pleterij območje še ni povsem izkoristilo svojih možnosti. Vzrok je iskati v odseljevanju v dolino predvsem kvalificirane delovne sile, ki bi lahko bila možen nosilec bodočega razvoja Gorjancev. Svoje je prispevala tudi nova državna meja, ki posredno onemogoča neposredno komunikacijo s hrvaško stranjo, tako da danes težko govorimo o enotnem obomočju spominskega parka Gorjanci - Žumberk, ki je bil pred leti vzpostav- ljen. Naravni pogoji za preživljanje samo od kmetijstva pa so v teh krajih preskromni. Poleg tega niso povsem izkoriščene možnosti, kijih območje ponuja. Tu gre predvsem za vključevanje tistih potencialov, kijih ponuja narava, poleg tega pa bi bilo smiselno oživiti vse aktivnosti, ki so bile v preteklosti tu zelo prisotne, npr. dati več pozornosti tradicionalni obrti in prireditvam, ki so imele v preteklosti zelo močne korenine (lončarstvo, predelava sadja, žganjekuha, sejmi itd). VIRI IN LITERATURA - Podatki zemljiških kategorij leta 1947, Ul RS, arhiv. - Krajevni leksikon Slovenije, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1976. - Podatki zemljiških kategorij, GU, Urad za statistiko, leto 1971, 1990. - Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj leta 1981,1991. - Krajevni leksikon Slovenije, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1995. - Čampa, L., et ali., 1985: Prostorske osnove za pripravo planov občin Spominskega območja Žumberak-Gorjanci (razvojni projekt).- Inštitut za gozdarstvo, Ljubljana. - Čampa, L., et ali., 1989: Po Žumberku in Gorjancih.- Zbornik, Dolenjska založba, Novo mesto. - Lastno terensko zbiranje. SOCIOGRAPHIC CHARACTERISTICS ________________OF THE GORJANCI REGION_____________________ SUMMARY The article deals with the sociogeographic characteristic of the settlements in the Gorjanci region, in the Novo mesto, Šentjernej and partly in the Krško communes. Sociodemographic characteristics, housing conditions, infrastructure, landownership, as well as netvvork of settlements and their accessibility to larger central places are included in the analysis. SODOBNI PROCESI V POSELJENOSTI PODGORJA (GORJANCEV) MARJAN RAVBAR Uvod V okviru novomeške pokrajine je Podgorje eno najbolj izrazitih območij. Kot pove že ime, je to pokrajina pod največjo goro v bližini. Gorjanci z relativno visokimi vrhovi in razvodnimi slemeni zapirajo novomeško pokrajino na jugu. Gorjanci so orografsko enotno sredogorje v jugovzhodnem delu občine. Najvišje se vzpno v Trdinovem vrhu (1178 m) na skrajni občinski in državni meji. V vzhodnem delu slovenskega dela Gorjancev prevladujejo dolomiti, zato je površje bolj razgibano. Zahodni del je bolj planotast in kraški. Proti severozahodu se Gorjanci postopno spuščajo v kraško in gričevnato predgorje. Velik del Gorjancev poraščajo mešani gozdovi, vmes so košenice in travniki, ki se hitro zaraščajo. Podgorje je tipična gričevnata pokrajina, kjer so pobočja strma in hrbti med dolinami ozki. Stalno tekočih voda je več na vzhodnem delu: Sušica, Studena, Kobila, Pendirjevka, Brusniški potok, Klamfer, Šajser, Petelinec, Težka voda... Vsi pa imajo na splošno malo vode. Poselitev je redka, v povprečju 7 preb./km2. Naselja so vsa pod 600 m nad. višine. Najvišje naselje je Javorovica v višini 554 m. Več manjših gručastih naselij je v vzhodnem delu Gorjancev. Ta razmeroma nizki in gosto poseljeni pas podgorskih vasi in zaselkov se razprostira na desnem bregu Krke v širini kakih 8 km od Ljubenskega hriba in Črmošnjiške doline do Šentjernejskega polja, kjer seže raven svet pri Pleterjah neposredno do strmih pobočij Gorjancev. Vzhodno od Kostanjevice se Podgorje ponovno razširi in se pri Brežicah izklini v Krško-brežiško polje. Tako začrtan obseg Podgorja meri 33.106 ha. Ne glede na morebitna drugačna mnenja, bomo v tem prispevku proučevali sodobno naselbinsko problematiko Podgorja v prej nakazanih okvirnih mejah. Predgorje med Krko in Gorjanci je z naselbinskega vidika mogoče razčleniti na spodnje in zgornje Podgorje (Piletič, 1960). Spodnje Podgorje oblikujejo gorice in napeta obkrška ravan v nadmorski višini med 200 in 300 metri. Zgornje ali pravo Podgorje je višje in sega nekako do višine 450 m ter je prav tako gričevnato. Z rcgionalnogeografskega vidika zasledujemo še pomembne razlike med jugozahodnim, bolj kraškim in manj naseljenim ter severovzhodnim Podgorjem, ki ima zaradi bolj skrilaste in nečiste apniške podlage večjo gostoto poseljenosti ter bolj razgibano in dolinasto površje in tudi več izvirov. Na razvoj poseljenost ima vpliv še zakrasevanje, ki v Podgorju prevladuje. V reliefu je zapustilo številne suhe doline, ki kažejo na nekdanjo gosto rečno mrežo. Najbolj zakrasel je jugovzhodni del Podgorja, posebej še zahodno od Dolža in Težke vode. Razporeditev in značaj dolin je očitno odločujoči dejavnik, ki je vplival na razporeditev naselij in gospodarsko povezanost le-teh z dolino. V zgornjem Podgorju, kjer so doline globoke, dolinska pobočja strma in nizke terase večinoma prav neznatne, so skoraj vsa naselja razporejena po razvodjih. Najobsežnejši in najgosteje naseljeni nivoji se razprostirajo v obliki polkroga na razvodju med Klamferjem in Težko vodo. Na njih stoje naselja: Verdun, Orehek, Zajčji Vrh, Dolž, Vrhe in Cerovec. Odtod se površje po številnih suhih do- Razgibana podgorska krajina pri Petelinjku. (Foto: M. Simič) linicah in terasah postopno spušča v dolino Težke vode proti Stopičam, Težki Vodi, Šentjoštu in Črmošnjicam. Druga razvodja so manj obsežna. V spodnjem Podgorju so naselja razporejena po širokih, valovitih in nizkih terasah. Podgorje je bilo poseljeno že od pradavnine. Postopoma se je oblikoval naselitveni sistem, kakršen je v grobem ohranjen še danes in ga v zgoraj začrtanih okvirnih mejah tvori 169 naselij, ki so razporejena v novomeški, šentjernejski, krški in brežiški občini. Poselitev je bila sprva povsem agrarna. Zanjo je značilno, da so poselitvene oblike tesno povezane s kmetijstvom, zato so vezi med naselji in pokrajino (naravnim okoljem) številne in izrazite. Zato so tesno povezane z obdelovalnimi zemljišči in njih parcelacijo. Povezanost med obliko poselitve, tlorisom naselja in pripadajočimi kmetijskimi zemljišči je lepo vidna v zemljiški razdelitvi. Svetozar Ilešič, ki je te zveze raziskoval, je ugotovil, da imajo gručaste vasi v hribovju kmetijska zemljišča v grudah. Za gorjansko Podgorje so bile značilne gručaste vasi, ki jim je še do nedavna bila podlaga zemljiška delitev na grude. Sodobne spremembe v naselbinski sliki Znano je, da naselja niso brez reda ali po naključju razmeščena v pokrajini. Razmestitev naselij v pokrajini in poselitveni vzorec, ki ob tem nastaja, določajo naravne razmere, kulturni milje in družbenoekonomski elementi. Razmestitev naselij je hkrati tudi pomemben oblikotvorni element pokrajine. Podlaga sodobnemu razvoju neselij je njihova gospodarska usmerjenost in obseg funkcij, ki jih naselja opravljajo za prebivalce naselja samega in/ali bližnje okolice. Zgradba in oblika podgorjanskih naselij sta rezultat večstoletnega razvoja, katerega so v začetku oblikovali in določali bolj ali manj isti, nespremenjeni dejavniki (kmetijstvo, socialni odnosi, tradicija). Bistveno se se spremenili šele s širjenjem urbanizacije in industrializacije. Z njihovim postopnim prodiranjem se je na podeželju pričela uveljavljati kultura mest in industrijska miselnost. Posledice spremenjenih socialnoekonomskih razmer se odražajo tudi v podobi podgorjanskih vasi, čeprav gre pri njih tudi za globlje, strukturne spremembe. Prikažemo jih lahko v štirih sklopih (Drozg, 1995): 1. Socialno-ekonomske spremembe: daljnosežne posledice ima spremenjena demografska struktura in število kmečkih gospodarstev. Delež kmečkega prebivalstva seje v času od 1931. do 1991. leta zmanjšal od dveh tretjin na eno petino. Vendar zmanjšanje števila kmečkega prebivalstva in ljudi na podeželju ni tako negativna posledica, kot se morda dozdeva, saj je bilo podeželje vedno agrarno prenaseljeno, učinek tega pa se je še povečal z mehanizacijo kmetovanja. Pomembnejše je spreminjanje in poslabševanje socialnodemografske strukture, predvsem starostne sestave prebivalstva. Z zmanjšanjem števila kmečkega prebivalstva in poslabšanjem demografske strukture se zmanjšuje agrarna funkcija podeželskih naselij. Zal gre pri tem predvsem za zmanjšanje obsega agrarne dejavnosti, ne pa za njihovo kvalitativno spreminjanje. Socialni prclog, opuščena zemljišča, neizkoriščeni lokalni potenciali, vse to govori o prevrednotenju ekonomske osnove podgorjanskih naselij. Ta postajajo ekonomsko neodvisna od bližnje okolice in pripadajočega zemljišča, funkcijsko in socialno pa vse bolj povezana z zaposlitvenimi središči, ki so v velikem deležu izven Podgorja. V sklop ekonomskih sprememb sodijo tudi nove funkcije, s katerimi so opremljena podeželska naselja. Te so po eni strani posledica višjega osebnega in družbenega standarda ter izboljšanega bivalnega okolja, hkrati pa postaja vse bolj očitno, da kmetijstvo ni več edina dejavnost, ki na podeželju ustvarja dohodek. Z razmahom oskrbnih in storitvenih dejavnosti so številna podeželska naselja glede opremljenosti postala primerljiva z mestnimi stanovanjskimi soseskami. Poleg tega se v podeželskih naseljih širijo obrtne in proizvodne dejavnosti. 2. Morfološke spremembe: seveda se sprememba funkcije in vsebine odraža tudi v morfologiji naselij. Najbolj očitna je nova, neplanska tlorisna zasnova, ki je nadomestila nekdanjo organsko. Veliko naselij ima zato dva dela, ki se bolj ločujeta kakor dopolnjujeta, še bolj pogost pa je primer dograjevanja naselja z novimi stanovanjskimi hišami, ki niti po položaju, tlorisni zasnovi in obliki niso prilagojene starejšim, obstoječim. Tudi prometnice so v novih delih naselij zasnovane drugače, so širše in prilagojene drugim oblikam prometa. 3. Spreminja sc tudi funkcija objektov: nove stanovanjske hiše imajo večino dejavnosti združenih pod eno streho, stare kmečke hiše pa so potrebovale ločeno gospodarsko poslopje, kaščo in še številne druge objekte. Veliko nekdanjih gospodarskih poslopij se je spremenilo v garaže, delavnice, pomožna bivališča. Kmečka hiša oz. kmečki dom postaja vse redkejši, nadomešča ga stanovanjska hiša. Glede tega so opazne spremembe v izrabi zemljišč. V naseljih je vse več vrtov in zelenic, parkirnih mest, komunalnih površin in objektov, zmanjšuje pa se obseg odprtih površin, kmetijskih zemljišč. Pogost in za marsikatero naselje usoden je tudi proces spreminjanja in odmiranja središča. Središče naselja je osrednja, ključna točka vsakega kraja, v kateri so združene njegove funkcije in družbena moč ter identiteta. Zaradi premeščanja funkcij v nove stanovanjske soseske le to izgublja dejavnosti, ki bi ohranjale njegov pomen. Posledica urbanizacije je tudi nov tip stanovanjske hiše, ki z avtohtonimi nima nič skupnega, saj je prenesen iz urbanega okolja. Hiša je drugačna po tlorisni zasnovi, gradbenem mate- rialu, etažnosti, razmerjih, arhitekturnih elementih. Zaradi tega se regionalne značilnosti zgradbe in oblike naselij izgubljajo, nadomeščajo jih uniformirane in enolične stanovanjske soseske. Pogosto gre za pravi paradoks: stari objekti v naseljih propadajo, na njegovem obrobju pa nastajajo novi. Dovoljujem si zapisati, da je to posledica ohlapnih predpisov o urejanju naselij ter neizoblikovane zavesti o pomenu tradicije in s tem povezane nizke kulture bivanja. 4. Fiziognomske spremembe: večina naselij na podeželju izgublja avtohtono podobo in regionalno identiteto; proces spreminjanja je najintenzivnejši v okolici mest in v urbaniziranih območjih. Med najočitnejšimi fiziognomskimi spremembami je silhueta naselja in spremenjene (razvrednotene) vedute. Položaj in oblika novih objektov kažeta malo posluha za nekdanje dominante, prevladujočo smer slemena streh oz. orientacijo objektov ter barvo kritine. Podobno je s tipologijo objektov, ureditvijo prometnih poti in nepozidanih površin. Celotna podoba vasi je nekakšna zmes rustikalnega in novega - pogosto, žal, premalo domišljenega. Avtohtone oblike kmečkih hiš in naselbinskih tipov se gradbeno ne razvijajo več, kar vodi v likovno siromašenje slovenskih pokrajin. Izjem, ki bi omajale to pravilo, je zaenkrat še premalo.Tudi prej nakazani tipi naselij postajajo vse manj izraziti in vse bolj uniformirani. S tem pa se izgublja pomemben tvorni element pejsaža in kulturne pokrajine. Z razvojem industrializacije in urbanizacije je pričel nastajati nov, urbani, poselitveni sistem tudi na podeželju. Navezanost na kmetijsko zemljišče je v tem sistemu bistveno manjša, za večino prebivalcev tudi povsem nepomembna. Razmestitev naselij se sicer ni spremenila, pač pa dejavniki, na katerih sloni njihov razvoj. Številna podgorjanska naselja so v novih razmerah pričela stagnirati, opažamo pa hiter razvoj naselij ob komunikacijah, ki so se razvila iz prej manj pomembnih krajev. Ta poselitveni vzorec so oblikovali drugi dejavniki kakor prejšnjega, zato je tudi razmestitev naselij in oblike, ki so pri tem nastale, drugačna. Predvsem je opazna veliko manjša prilagojenost naravnim razmeram in neupoštevanje naravnih omejitev, ki so nekoč določale položaj in obliko naselij. Pojavili pa so se drugi dejavniki, ki oblikujejo poselitveni vzorec. Med najpomembnejšimi je gotovo razmestitev in bližina delovnih mest, bližina prometnih poti, možnost navezave na infrastrukturno omrežje (cesta, vodovod, kanalizacija, elektrika), bližina centralnega naselja z oskrbnimi in storitvenimi dejavnostmi. Zaradi tega so se nakatera naselja močno razrasla, druga pa stagnirajo; ena so izrabila razvojno priložnost, druga naselja pa pogojev za vključitev v nastajanje urbanega sistema niso imela. Poglavitne značilnosti podgorjanskih naselij V podgorjanskih naseljih prebiva skupaj dobrih devetnajst tisoč ljudi. Največ v novomeškem Podgorju - nekaj nad 8.000, v šentjernejski občini okoli 6.500 prebivalcev. Podgorjanska dela krške in brežiške občine štejeta skupaj le 2.700 oz. 1.800 prebivalcev. Prebivalstvo Podgorja je od sredine preteklega stoletja pa do druge svetovne vojne, z izjemo zadnjega desetletja prejšnjega stoletja, ko je izseljevanje prevladalo nad naravnim prirastom, ves čas rahlo naraščalo (Piletič, 1960). V obdobju do druge svetovne vojne je bilo le pri manjšem številu naselij opazno znatnejše nazadovanje prebivalstva. Tu prevladujejo majhna naselja; ob popisu prebivalstva leta 1991 jih je kar dve tretjini imelo manj kot 100 in Pogled na Gabrje z Dolža. (Foto: A. Hudoklin) le desetina več kot 200 prebivalcev. Le Šentjernej, Kostanjevica, Uršna sela in Gabrje štejejo več kot 500 prebivalcev. Med njimi pa le Gabrje sodi v skupino “pravih” podgorskih naselij. Zaradi drobne poseljenosti in gozdnatosti višjih delov pogorja je gostota poseljenosti le 58,5 preb./km2 ali skoraj polovico manj, kot je državno povprečje. Naselitev je bila že od nekdaj neenakomerno razporejena. Spričo socialnoekonomskih sprememb, ki smo jim priča v povojnem času, se je neenakomernost poselitve le še povečala. Največ sprememb so podgorjanska naselja doživela v prvih povojnih desetletjih, kar je nedvomno posledica koncentracije gospodarstva v mestih, pospešene industrializacije ter s tem povezanih socialnih sprememb prebivalstva. Šestdeseta in sedemdeseta leta označujemo v Sloveniji s koncentracijo prebivalstva v mestih ter deagrarizacijo in praznjenjem podeželja. V zadnjih treh desetletjih se je na celotnem območju Podgorja prebivalstvena dinamika v primerjavi s prejšnjimi obdobji nekoliko zmanjšala. Tako znaša indeks gibanja prebivalstva v obdobju 1961/1991 v podgorjanskih naseljih 105%. V tem obdobju je prebivalstvo naraščalo le v 58 naseljih ali tretjini. Upadanje pa beležimo vlil naseljih. Območja praznjenja prebivalstva zajemajo 22.521 ha površine ali dve tretjini Podgorja. Šplošna slika demografskega razvoja in primerjave med pokrajinami v Sloveniji uvršča Podgdrje kot celoto v prehodni tip prostorsko še ugodnega demografskega razvoja s tendencami stagnacije oz. v skupino tistih pokrajin, kjer prebivalstvo stagnira ali le rahlo narašča. Če pa nekoliko podrobneje premotri-mo socialnogeografske razmere podgorjanskih naselij, opazimo tudi tu določeno diferenciacijo med njenimi mikro pokrajinskimi enotami. Tudi za podgorjanske vasi velja, da sta urbanizacija in industrializacija v njih oblikovali dvoje območij s povsem specifičnimi razvojnimi problemi. Na eni strani razlikujemo “sorazmerno močno urbanizirana območja, kjer se teritorij na obrobju območij gospodarske in populacijske koncentracije postopno širi proti hribovju”. Na drugi strani pa so “periferna območja, ki vse bolj zapadajo depopulaciji in razkroju kulturne pokrajine” (V. Klemenčič, 1991). V zadnjem desetletju se prebivalstvo pričenja intenzivneje razseljevati iz mest na širša in ožja obmestja, kar pomeni, da tudi v Podgorju spremljamo proces dekoncentracije prebivalstva ali suburbanizacije (Ravbar, 1992). Ta diferenciacija je bila spontana, pa najsi gre za depopulacijo hribovitih vasi ter zaselkov ali pa za stihijsko koncentracijo prebivalstva v obmestnih naseljih, ki jo spremlja razpršena stanovanjska gradnja individualnih stanovanjskih hiš, pogojena z liberalnim nakupom zemljišč in premalo selektivno urbanistično politiko. Prvo se dogaja v odročnih, prometno slabše dostopnih in hribovitih območjih, drugo pa v krogu ugodne dostopnosti do delovnih mest. V zaledju zgostitvenih območij imajo podeželska območja vsestransko ugoden gospodarski razvoj in relativno napredno tržno usmerjeno kmetijstvo. Na drugi strani pa so periferna in strukturno šibka podeželska območja brez gospodarskih razvojnih nastavkov. Prebivalstvo živi način življenja, ki ostaja podoben klasičnemu, agrarnemu. Poseljenost v zadnjem desetletju, v nasprotju s teoretičnimi in regionalno-planerskimi stremljenji po zagotavljanju skladnega regionalnega razvoja in ohranjanju poseljenosti, izkazuje nasprotujoče in svojstvene težnje, kar potrjujejo empirične socialnogeografske raziskave (Ravbar, 1992). Zato smo poizkusili izbrati čim objektivnejše kriterije, ki bi sodobne strukturne spremembe v poseljenosti kar natančneje ovrednotili. Izbor kazalcev je prilagojen dostopnim statističnim podatkom, ki so razumljivi in hkrati takšni, da zajemajo vse najpomembnejše značilnosti teh, sicer kompleksnih sprememb. Odločili smo se za uporabo demografskih, fiziognomskih in funkcijskih kriterijev. Med demografskimi indikatorji se kot najpomembnejši kriteriji običajno navajajo velikost aglomeracije, gibanje in gostota prebivalstva in delež priseljenega (odseljenega) prebivalstva oziroma selitveni saldo. Pri funkcijskih metodah so kot kriteriji naštete gospodarske in druge vezi med prebivajočimi in zaposlenimi ter prometne povezave ali dnevna migracija vseh vrst. Pri določanju poselitvenih kriterijev smo zato sodili, da seštevek števila prebivalstva in delovnih mest na enoto površine nazorno odslikava prepletanje populacijskih, bivalnih razmer in tudi delovnih pogojev kot odločujočih “lokacijskih” faktorjev za oblikovanje naselbinskih območij. Pri fiziognomskih kriterijih smo uporabili dinamiko stanovanjske gradnje in v okviru tega delež individualnih hiš od skupnega stanovanjskega fonda. Tako smo kot kazalce razvrščanja vseh naselij uporabili naslednje: - gibanje prebivalstva v obdobjih 1961/1991 in 1981/1991, - dinamika stanovanjske gradnje v obdobju 1981/1991 ter delež prostostoječe stanovanjske gradnje, - gostota prebivalstva in delovnih mest, - delež dnevnih migrantov od skupnega števila zaposlenih, - delež delovnih mest v terciarnem in kvartarnem sektorju, - delež priseljenega prebivalstva od skupnega števila prebivalcev, selitveni saldo z intenzivnostjo selitev in - delež kmečkega prebivalstva. Postopek vrednotenja je bil preprost: najprej smo za vsak posamezni kazalec v vseh naseljih določili srednjo vrednost. Naselja, katerih količnik vsote gornjih kazalcev je bil glede na slovensko povprečje višji, smo poimenovali kot urbanizirana. Tista s podpovprečnimi vrednostmi pa kot podeželska. V skupino naselij, ki sodijo k urbaniziranim območjem, smo razvrstili tista, ki so izpolnjevala naslednje pogoje: - da je bila rast prebivalstva v obdobju 1961/1991 in obdobju 1981/1991 višja od državnega povprečja (povprečni indeks rasti znaša v prvem obdobju 124%, v drugem pa 104%), - da je bila dinamika stanovanjske gradnje v obdobju 1981/1991 višja od državnega povprečja (povprečni indeks rasti znaša 111%) ter je delež zasebne stanovanjske gradnje nižji od 70%, - da je bila gostota prebivalstva in delovnih mest leta 1991 nadpovprečna (ta je znašala 139 preb./km2), - da je delež delovnih mest v terciarnih in kvartarnih dejavnostih znašal več kot 25%, - da je bil delež dnevnih migrantov od skupnega števila zaposlenih višji od povprečja republike (le-ta znaša 50%), - da je delež priseljenega prebivalstva presegal število avtohtonega prebivalstva, da je število bruto selitev na 100 prebivalcev v obdobju 1982-1993 doseglo število vsaj 50 ter je bila intenziteta selitev pozitivna in - da je bil delež kmečkega prebivalstva podpovprečen (povprečje za državo je bilo leta 1991 6,7%). Med urbaniziranimi območji smo razlikovali še tista območja, ki so v zadnjih treh desetletjih prav posebej izstopala s svojo močno nadpovprečno dinamiko. Poimenovali smo jih kot močno urbanizirana ali “zgostitvena” območja. To so tista območja, ki so strukturno, naselbinsko in infrastrukturno-prometno močno povezana z osrednjim mestom. Tudi podeželska območja smo razdelili v dvoje podskupin. Prvo skupino predstavljajo območja s stagnirajočim razvojem v zaledju urbaniziranih in zgostitvenih območij. Drugo skupino podeželskih območij pa sestavljajo strukturno šibka depresijska podeželska - periferna - območja s stanovitnim upadanjem socialnih in drugih razvojnih ekonomsko-geografskih funkcij. Urbanizacija Podgorja Podrobnejša analiza sumarnih rezultatov iz gornje preglednice nas opozarja, daje osem podgorskih naselij (Birčna vas, Črmošnjice pri Stopičah, Mala Cikava, Mali Slatnik, Petelinjek, Plemberk, Stopiče in Stranska vas) v južnem in vzhodnem obmestnem delu Novega mesta že močno urbaniziranih, ki skupaj z drugimi obmestnimi naselji na desnem bregu Krke sooblikujejo novomeško mestno regijo. Poleg njih sodita k urbaniziranim naseljem še Kostanjevica na Krki in Šentjernej. V teh naseljih prebiva skoraj četrtina prebivalcev Podgorja. Tuje tudi dve tretjini vseh delovnih mest. Gostota poseljenosti v naštetih območjih je štirikrat večja od povprečne v Podgorju in tudi dvakrat presega povprečje v Sloveniji. Poglavitna značilnost teh močno urbaniziranih območij je, da prebivalstvo v njih v zadnjem desetletju narašča že hitreje kot v samem Novem mestu, da seje nji- s lili | UiaM. lifri i s •» S iiii < co o O ■□□□ •••o S 2 /• rr\ CČ. n Q- Tipoligija poseljenosti na severnem obrobju Gorjancev. Preglednica: Območje poseljenosti v Podgorju glede na izbrane kazalce zgostitvena območja urbanizirana območja stagnirajoče podeželje depresijsko podeželje N % N % N % N % 2456 13 3134 17 5758 31 6940 38 277« 15 3211 18 5716 31 6644 36 3554 19 3503 19 5548 30 6102 33 4127 22 3703 19 5626 29 5659 30 168 118 98 82 116 106 101 93 12 7 32 19 53 31 72 43 2305 65 960 27 157 4 102 3 185 8 122 13 120 76 92 90 2314 56 1705 46 2133 38 1727 31 +360 +1,7 + 106 +0,5 +62 0,3 -318 -1,5 54,6 55,8 47,9 45,3 1077 61 1227 71 1827 68 1876 65 1236 23 1069 19 1611 29 1608 29 182 154 143 140 118 112 111 109 210,2 88,7 61,4 31,8 327,7 111,6 63,1 32,4 6 13 28 54 kazalci prebivalci 1961 prebivalci 1971 prebivalci 1981 prebivalci 1991 indeks rasti preb. 1961/1991 indeks rasti preb. 1981/1991 število naselij I. 1991 delovna mesta 1993 skupaj delovna mesta v zasebnem sektorju priseljeno prebivalstvo 1991 selitveni saldo 1982-1993 število bruto selitev (na 100 preb.) dnevni migranti 1991 stanovanja 1991 indeks rasti stanovanj 1971/1991 indeks rasti stanovanj 1981/1991 gostota poseljenosti (preb/km2) gostota prebivalcev + del. mest/km2 delež površja od celote liovo število v zadnjih treh desetletjih povečalo za tri četrtine, da se je njihova socialnoekonomska struktura zaradi več kot 50-odstotnega deleža priseljenih prebivalcev bodisi iz okolice in tudi iz urbanih okolij popolnoma spremenila in da je prebivalstvo v teh območjih v “dnevnem kontaktu” z Novim mestom (dve tretjini prebivalstva dnevno potuje na delo), kije hkrati tudi zaposlitveno središče. Prevladujoča pokrajinska in fiziognomska poteza teh obmestij je v nadpovprečni dinamiki prostostoječih stanovanjskih objektov, povezanih z obrtno-servisnimi dejavnostmi. V urbaniziranih naseljih seje stanovanjski fond v dveh desetletjih skoraj podvojil. Populacijski in ekonomski pomen tega dela Podgorja raste in se je v zadnjih treh desetletjih povečal od osmine na skoraj četrtino. Naslednjo skupino naselij tvori 32 prehodnih - tudi urbaniziranih naselij. Predstavljajo skoraj petino podgorjanskega prebivalstva in obsegajo osmino Podgorja. Gostota poseljenosti je tudi v tem delu nadpovprečna. Njihova značilnost je v tem, da v obliki venca obdajajo urbana žarišča: Novo mesto in Brežice pa tudi Šentjernej in Kostanjevico ter so v relativno ugodnem radiju dostopnosti do delovnih mest, kije očitno poglavitni razlog ugodne populacijske dinamike teh naselij, ki so se v zadnjih treh desetletjih povečala v povprečju za petino. V tej skupini naselij ni pomembnejših vaških aglomeracij iz agrarne dobe, zato so urbanizirana naselja relativno majhna in štejejo v povprečju le dobrih 100 prebivalcev. Takšna urbanizirana naselja so npr: Dolnja Težka Voda, Ratež, Sela pri Ratežu, Smolcnja vas v novomeškem ali Čatež ob Savi, Dvorce, Čerina v brežiškem obmestju ipd. Za celotno skupino urbaniziranih naselij, ki predstavljajo 19 odstotkov Podgorja, velja, dajo v pretežni meri sestavljajo naselja, kjer poteka intenzivna prostorska in socialnoekonomska preobrazba naselij. To so sprožili predvsem mestne aglomeracije Novega mesta, Krškega in Brežic pa tudi lokalni centri in zaposlitvena središča - predvsem Šentjernej in Kostanjevica. Vrednotenje je pokazalo na najvišjo stopnjo socialnoekonomske in prostorske preobrazbe ob “belokranjski železnici” do Stranske in Birčni vasi, ob magistralni cesti Novo mesto - Metlika proti Črmošnjicam, Dolnji Težki Vodi in Stopičam ter ob “vzhodni novomeški vpadnici” v naseljih, kot npr. Cikava, Smolcnja vas, Mali Slatnik, Ratež, Sela pri Ratežu in Brusnice... Povsem samostojna in sklenjena skupina urbanih (ali bolje, polurbanih) naselij seje oblikovala okrog Šentjerneja in Kostanjevice. V zaledju šentjernejsko-kostanjeviške “aglomeracije” pa se postopno oblikuje še skupinica naselij okoli Orehovice (Tolsti Vrh, Gor. Vrhpolje in Cerov Log), ki je prav tako v fazi intenzivne preobrazbe. Domala v vseh teh primerih gre za naselja, kjer se odpirajo nova delovna mesta v neagrarnih dejavnostih (tudi drobna obrt). Prej našteta naselja - z izjemo Šentjerneja in Kostanjevice - nimajo omembe vrednih delovnih mest. Kljub temu prevladujejo mešana gospodinjstva s člani, zaposlenimi izven kmetijstva. Ta naselja so skupaj s svojim osrednjim lokalnim oskrbnim središčem (Stopiče, Birčna vas, Brusnice) dejansko žarišča urbanizacijskih in inovacijskih tokov, vendar je njihov relativni pomen v omrežju, funkciji in gospodarskem pomenu naselij različen in v zvezi s tem so tudi njihove perspektive razvoja različne. Vsa ta naselja imajo naslednje funkcije: a) centralni kraji za manjša območja znotraj občine (lokalna oskrbna središča) in obenem - a ne vsa - b) zaposlitvena središča, ki nudijo možnost omejenega zaposlovanja za okoliško prebivalstvo, c) spalna naselja za zaposlene v Novem mestu, Brežicah, Krškem, Šentjerneju, Kostanjevici ... kot največjih zaposlitvenih središč za celotno Podgorje. Zgoraj našteta naselja so izkoristila predvsem prometno-geografski položaj, ki ga nudi ugodna lega ob cestni komunikaciji in bližina bivališča do delovnega mesta (praviloma manj kot 30 minut). Bistvena značilnost teh naselij je torej izražena s pomembnim deležem zaposlenih izven naselja. S tem pa je povezana močna dnevna migracija. V skupini približno petdesetih naselij Podgorja v zadnjem desetletju izstopa tudi (sub)urbanizacija pokrajine, ki pa ni le povezana z dinamiko širitve mestnega vpliva. Je tudi odgovor na spremembe v rasti proizvodnje ter potrošnje, pa tudi “postindustrijski” element nove uravnotežene distribucije delovnih mest in stanovanj. Značilnost (sub)urbaniziranih območij, ki prodirajo v podgorjan-ske vasi, je še v izjemno intenzivni dnevni migraciji, ki zajema okvirno polovico zaposlenih, in v načinu življenja, ki je identičen mestno naravnanemu (Ravbar, 1992). Koncentracija prebivalstva in zgoščevanje ekonomskih aktivnosti prinaša ljudem nov način življenja. Suburbanizacijo zato razumemo tudi kot “kreacijo” urbanih oblik življenja. Urbanizirana območja hkrati predstavljajo poseben tip “podeželja” z ugodnim socialnogospodarskim razvojem v gosto poseljenih območjih. Urbana območja in urbanizirano podeželje, ki kot celota izpolnjujeta vso poselitveno območje, morata najti “obojestranski interes” in svoje funkcije tej “zahtevi” prilagoditi. To pa pomeni, da morata obe prostorski kategoriji težiti h kar najbolj intenzivnim izmenjevalnim procesom. Potek suburbaniza-cije po svetu in pri nas potrjuje, da suburbanizirana obmestja postajajo prehodna območja med mestom in podeželjem. Na določen način se “specializirajo” tako, da “služijo” predvsem bivanju zaposlenih, ki delajo v mestu (spalna območja). Zahteve (in izsiljevanja) po nepretrganem naraščanju novih (pretežno) stanovanjskih površin v obmestjih pospešuje nizka cena (stavbnih) zemljišč, nedorečena zemljiška politika in neizdelana zasnova nadaljnjega razvoja poselitvenega sistema, ki je stihijski in zaradi pretežno dolinskega reliefa linearen, čeprav se pojavlja v “plasteh” okoli mest itd. Vidne posledice pa postopoma vodijo k izgubljanju (uničevanju) ekološko vrednih in “nezazidljivih” prostih površin. Prehod mesta v urbanizirano okolico je ob prometnicah, ki vodijo v Novo mesto, ter v manjši meri v okolici Brežic že realiziran, čeprav dokončna oblika te nove etape še ni določena. Naloga profesionalnih urejevalcev prostora in politikov je, da dajo temu urbanemu območju zadostno koherenco, ki bo omogočila harmoničen razvoj gospodarskih in socialnih aktivnosti. Urbana ekspanzija preko tradicionalnih mestnih meja in nastajanje aglomeracij seje pri nas znašla pred neobstoječo (bolje: nepripravljeno) planbiinostjo, ki ni bila zmožna kanalizirati te ekspanzije. Predvidljivi razvoj širjenja suburba-nizacije bo pripeljal še do poslabšanja disparitet. Zato je eden možnih ukrepov za dosego tega cilja lahko tudi institucionalizacija urbanih območij. Kar se tiče pravične razdelitve skupnih stroškov (spillover) in prostorske organizacije za infrastrukturo, je to bolj ali manj nedvoumno. V urbaniziranih območjih Podgorja je potrebno zasledovati ponudbo poselitvenih površin za posamezne dejavnosti in jih dimenzionirati tako, da mestna in obmestna zemljišča (skupaj z rezervami gradbenih zemljišč oz. neuporabljenim zazidalnim potencialom) oblikujejo med sabo uravnoteženo razmerje. Pri tem pa je treba sleherna nova stanovanjska območja in predele za gradnjo gospodarskih objektov oblikovati v skladu s presojo vplivov na okolje, presojo območij, pomembnih za “bližnjo” rekreacijo, in v navezavi na obstoječe poselitvene površine ter sisteme obmestnega javnega prometa. Podgorsko podeželje Dobrih enajst tisoč ljudi prebiva v podeželskih naseljih, katerih življenjske navade so si podobne. Ločujemo dve enakovredni skupini naselij: tista s stagnirajočim demografskim razvojem in s še zadovoljivo socialno in ekonomsko-geografsko strukturo šteje tretjino naselij in prav toliko površja. Gostota poseljenosti dosega komaj polovico državnega povprečja. Sestavljajo jih majhna podeželska naselja, katere povprečna velikost dosega komaj 100 prebivalcev. V slabi polovici podgorjanskih naselij in dobri polovici površja pa opazujemo zaskrbljujoče razmere. 72 naselij je v zadnjih treh desetletjih izgubilo petino prebivalstva, v zadnjem desetletju pa desetino. Trend gibanja prebivalstva izkazuje izrazito praznjenje in kvečjemu stagnacijo. To so danes majhna naselja, katerih povprečna velikost ne presega 80 prebivalcev (čeprav sta med njimi tudi Gabrje z več kot 500 prebivalci pa tudi Dolž). V vseh podeželskih naseljih je zaradi pomanjkanja števila delovnih mest - ki jih je le 3 odstotke - značilna izrazita in močno nadpovprečna dnevna migracija (91 odstotkov zaposlenih dnevno mig-rira s tega območja). Le 28 odstotkov aktivnega prebivalstva je zaposlenega. Struktura tega prebivalstva kaže izrazito prevlado agrarnega deleža in kmetijske funkcije. Tudi zasebna obrt je v teh naseljih zastopana izjemoma. Gostota poseljenosti je na podeželju sedemkrat nižja od tiste v urbaniziranih območjih. Komunalna in infrastrukturna opremljenost je nizka. Na vodovodno omrežje je priključena le dobra polovica hiš, na kanalizacijo pa le Stopiče. Manjša čistilna naprava, zmogljivosti 500 PE, je v Stopičah; nanjo je priključena osnovna šola in vsa gospodinjstva. Potencialna ogroženost potokov iz Gorjancev je zato precejšnja, nevarnost predstavljajo tudi izcedne vode iz centralne komunalne deponije v Leskovcu, čeprav jih odvažajo na čistilno napravo v Ločni. Novogradenj je manj, dostopnost je razmeroma zahtevna. Depresivna podeželska območja so strnjena v prometno slabše dostopnih predelih krajevnih skupnosti Birčna vas, Podgrad in Uršna sela. Drugo sklenjeno manj razvito območje je na gričevnatih pomolih Gorjancev, ki se od Iglenika -Dolža in Gabrja spuščajo proti severu. Tretje je v podgorju Gorjancev nad Šentjernejem in Kostanjevico in četrto ravno tako v novooblikovani občini Šentjernej, vendar v nižinskem poplavnem delu ob Krki. Izmed desetih krajevnih podgorjanskih skupnosti v novomeški in šentjernejski občini ima najnižji delež depresivnih naselij krajevna skupnost Mali Slatnik, in sicer 12 odstotkov, nato pa si slede Stopiče s 23 odstotki, Brusnice s 33, Orehovica z 38, Podgrad s 55, Šentjernej s 57, Uršna sela s 66 in Birčna vas s 75 odstotki. Le v krajevnih skupnostih Dolž in Gabrje je gornja valorizacija uvrstila vsa naselja kot depopulacijska in demografsko ogrožena podeželska območja. Podeželje izraža naraščajočo funkcionalno diferenciacijo in razvojne disparitete: periferna podeželska območja z gospodarskega in populacijskega vidika zaostajajo v razvoju. Pomen podeželja za razvoj sodobnih industrijskih dejavnosti upada. Zaradi prezaposlitve seje v zadnjih dvajsetih letih tudi v Podgorju znatno znižal delež kmečkega prebivalstva. Splošni princip industrijske dobe, ki zahteva prostorsko koncentracijo proizvodnje, ima svoj odmev tudi v agrarni pokrajini, kakršno je Podgorje. V najbolj drastični obliki se že kaže v ekstenzivi-ranju rabe tal oziroma intenzivnem zaraščanju površin. Iz kmetijske rabe so bile izločene najprej na strmini ležeče kmetijske parcele, od naselij oddaljene in sploh J urna vas, r ozadju Trdinov vrh. (Foto: A. Bartelj) za kmetijstvo manj primerne parcele. Tako so travniki, na katerih ni možna strojna košnja, prehajali v pašnike, kamniti ali oddaljeni pašniki pa so se zaraščali z grmovjem in z gozdom. Kulturna pokrajina se s tem zožuje na bližnjo okolico naselij.1 V “postdeagrarizacijskem” obdobju dobiva del kmetijske zemlje, ki je izven zaokroženih kmetijskih kompleksov, nov pomen. Za kmetijsko zemljo se zanima in v njeno izrabo tudi vključuje vse širši sloj ljudi, ki niso eksistenčno vezani na kmetovanje. To se kaže še posebej pri nastajanju in obnovi (manjših parcel) vinogradov in sadovnjakov. Kmetijska raba tal na depopulacijskem območju Podgorja ni več rezultat le aktivnosti kmečkega prebivalstva, pač pa tudi splet in konkurenca različnih interesov do agrarne pokrajine oziroma do podeželja nasploh. V Podgorju je ohranjena drobna posestna struktura in velika raz-parceliranost. Zato predvidevamo, da bo v prihodnje nekmečko prebivalstvo, ki ima v posesti majhne kmetijske parcele, v še večji meri vplivalo na spreminjanje kmetijske rabe tal. Ta se bo izven zaokroženih zemljiških kompleksov spreminjala v tip “vrtne” pokrajine z majhnimi parcelami vinogradov in sadovnjakov ter poljščin (zelenjave) za domačo rabo. Pašniki in travniki na močno nagnjenih parcelah pa se bodo še naprej zaraščali, dokler se ne bo zarasel gozd. Strateški nastavki za ureditev in razvoj podgorskih naselij morajo torej upoštevati raznovrstne lastnosti tega podeželskega prostora. Za nadaljnji razvoj teh naselij bo zato pomemben stimuliran razvoj kmetijstva. Kmetijska politika mora poleg gospodarske in zemljiške problematike upoštevati tudi socialne probleme prebivalcev v vseh naseljih, probleme varovanja kulturne pokrajine, urejene dostopnosti do delovnih mest in uslug (zdravstvenih, upravnih, nakupovalnih...). Vzporedno z ohranjanjem oskrbovalnih funkcij je kljub delnemu upadanju prebivalstva v številnih vaseh (te težnje se bodo zelo verjetno nadaljevale še naprej) potrebna strategija aktivne sanacije. Ne da bi hoteli zmanjševati pomen rezultatov dosedanje politike pospeševanja manj razvitih območij, posebno programa skupnih nalog za izboljšanje gospodarske in prometne infrastrukture ter programov za ohranjanje in odpiranje delovnih mest, bi morali pri oblikovanju politike izhajati iz predstave, da je vodilo načrtovanja na podeželju predvsem njihova samourcsničitev. Regionalna politika naj se nanaša na cilje in življenjske razmere ljudi, ki živijo na podeželju. Tako lahko nanjo gledamo v povezavi z dejansko situacijo (npr. z dejanskimi normami in vrednotami družbe). Kot eno izmed možnih strategij njenega uresničevanja velja upoštevati geslo “pomoč skozi samopomoč” (Maier, 1990). To pa ne pomeni odrekanja javnim finančnim sredstvom za pospeševanje regionalnega razvoja na podeželju. Izhodišča naj bi zato bila: - krepitev lastne regionalne identitete, ki pomeni sodelovanje prebivalcev Podgorja v postopkih, ki se nanašajo na to območje, in hkrati več možnosti odločanja in usposobljenosti pri uporabi regionalnih virov; - varovanje krajevno specifične podobe naselij, ohranjanje privlačnosti podeželja, njenih identifikacijskih vrednot ter izboljšanje stanovanjskih pogojev z obnovo; varovanje in izboljševanje kakovosti okolja, še posebej varovanje pred tujimi obremenitvami (npr. škodljivi plini, tranzitni promet itd.) s pomočjo državne politike; - varovanje kakovosti na trgu dela, pri čemer je posebno pomebno, da posvetimo pozornost naraščajočemu pomanjkanju kvalificiranih delavcev (kar ne velja le za industrijske obrate, ampak tudi za manjša podjetja, ki so za razvoj podeželja še pomembnejša); - pospeševanje podeželju prilagojenih tehnologij; - večja učinkovitost upravnega aparata (npr. s pomočjo marketinga za javne dobrine). Sklep Podgorska naselja (poselitveni prostor) je potrebno usmerjati tako, da bodo le-ta sposobna še naprej (trajno) ohranjati svojo historično pogojeno raznolikost, ter jih razvijati koncentrirano in racionalno. S pravočasnim - preventivnim prostorskim planiranjem bi zagotovili primerne lokacije oziroma območja (cone), kar bi prispevalo k zmanjševanju konfliktov pri rabi prostora. Potrebno bi bilo pospeševati razvoj takšnih človeških bivališč, ki varčujejo s prostorom. Razširitev novih stanovanjskih, proizvodnih in drugih negospodarskih dejavnosti bi morali hkrati povezovati s povezanostjo z javnim prometom in ne s predrago in neracionalno izgradnjo komunalne infrastrukture. Potrebne površine za stanovanjsko gradnjo je potrebno zagotavljati z aktivno zemljiško politiko. Nosilci pridobivanja stavbnih zemljišč naj bi bili javni organi, pri tem pa naj sodelujejo še skladi (banke) za pridobivanje zemljišč. Javni organi bi morali preko razvojnih družb urediti tudi svetovalne službe in marketing lokacij (banka zemljišč predvsem v urbaniziranih okoljih), pridobivanje infrastrukturne opreme zemljišč. V interesu zagotovitve primerljivega bivalnega standarda bi kazalo izdelati projekcijo zazidljivih zemljišč in funkcionalno členitev le-teh (z utemeljitvijo o potrebnosti zazidljivih zemljišč ter dokazili o rezervaciji površin) vključno s prikazom potrebne infrastrukture. Priporočljiva je tudi kompleksna podpora različnih oblik ustvarjanja strnjenih poselitvenih oblik, npr. tudi z okre- pljcnim s subvencioniranjem stanovanjske gradnje (z diferencirano višino subvencije) za tiste oblike stanovanj in drugih gradenj, ki varčujejo s prostorom. _______________________________OPOMBE__________________________________ 1 Na tem mestu kaže opozoriti tudi na pojav različne rabe zemljišč na sosednjih, za kmetijsko rabo enako primernih zemljiščih: na enih je intenzivna raba, na drugih pa zaraščanje kmetijske zemlje. To je znak nenormalne socialne struture zemljiških lastnikov, nastale zaradi hitre poklicne pre-slojitve ali ostarevanja kmečkega prebivalstva. LITE RA TURA ■ Dolenjska zemlja in ljudje. Zbornik. Dolenjska založba, Novo mesto 1962. - Drozg, V., 1995: Oblike poselitve.- Krajevni leksikon Slovenije, DZS, Ljubljana, str. 14-22. - Klemenčič, V., 1991: Tendence spreminjanja slovenskega podeželja.- Geografski vestnik LXI1I, str. 25-39, Ljubljana. - Maier, J., 1990: Entvvicklungsperspektiven fur landliche Raume,- V: Das Land hat Zukunft. Miinchen, str. 276-286. - Piletič, R., 1960: Novomeško podgorje.- Geografski obzornik VII, št. 1-2, str. 9-18. - Ravbar, M., 1992: Skica socialno-geografskih sprememb na novomeškem območju “Podgorja”. - Rast - revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja. Novo mesto, 3, 1-2 (1992), str. 111-1 17. - Ravbar, M., 1992: Suburbanizacija v Sloveniji - odnosi, strukture in težnje v njenem razvoju. - Doktorska disertacija, Ljubljana. RECENT SETTLEMENT PROCESSES ___________________IN THE PODGORJE REGION____________________________ SUMMARY The dissertation deals with recent changes in settlement in this region. It points out functional, physiognommatic and morphological changcs arising from socio-economic changes in the region. Settlement in Podgorje has always been uneven. This uneveness incrcascd due to socio-economic changes after the Sccond World War. A new settlement system appeared in the countryside vvith industrialisation and urbanisation. Attachment to the land is slight and unimportant for the majority of the population. Settlement location did not change, but the factors important for their de-velopment did. Numerous settlements in the region began to stagnate. The settlements on Communications, which were formerly less important, developed quickly. 19,000 people live in the Podgorje region, 2/3 in the urban areas. Settlement density is four times greater than the average in Slovenia and twice that of the norm in Slovenia. More than 11,000 inhabitants live in villages, vvhich have average populations of less than 100 people. There is a tendency tovvards emigration or stagnation. GORJANCI - POMEMBNO SKLADIŠČE NEOPOREČNE PODZEMNE VODE FRANC DROBNE Problematika zagotavljanja kvalitetne pitne vode za preskrbo prebivalstva je bila predmet obširnih razprav tako na območju novomeške regije kakor tudi Bele krajine. Neoporečna podzemna voda predstavlja temeljni naravni vir in ostaja nezamenljiva sestavina pokrajinsko-ekološkega planetarnega kroga. Območje Gorjancev štejemo s stališča vodnega potenciala za eno bogatejših v novomeški regiji. Ima ugoden padavinski režim za obnovo podzemne vode. Vedno večja poraba vode zahteva pravočasno varovanje naravnega potenciala - vodnih virov. Le tako bo možno v prihodnosti računati na te ugotovljene zaloge pitne vode. Pri vseh naših posegih v naravo se moramo zavedati, da so prostor, voda in zrak nedeljivi. Zato moramo predvsem upoštevati naravne danosti in celovito prostorsko načrtovanje. Največje napore moramo usmeriti v preventivno varstvo, da ne bi postale nujne in drage sanacije nov problem varstva in ravnovesja okolja. Doscdaj sprejeti urbanistični programi, prostorski plani in zazidalni načrti so premalo upoštevali vodnogospodarske elemente, kar povzroča precejšnje težave pri komunalnem urejanju prostora oziroma pri ostalih uporabnikih naravnih dobrin nekega prostora. Odločno se moramo lotiti ukrepov za zmanjšanje onesnaženja naših vodnih potencialov. Vodni viri na širšem ozemlju Gorjancev in Žumberka postajajo zaradi različnih posegov vedno močneje prizadeti in tudi onesnaženi, in to tisti, ki jih že koristimo, kot tudi oni, kijih bomo v prihodnje uporabljali za kritje vse večjih potreb po zdravi pitni vodi. Zaradi tega postaja zaščita teh virov pomembna naloga, ki se mora vključevati v druge napore za sanacijo naših voda. Prebivalstvu bo treba nuditi zdravo, naravno čisto vodo. Zato bo potrebno sodelovati pri pripravi predlogov varstvenih pasov posameznih akumulacij podzemne vode, ki jih sprejemajo skupščine občin. Nedvomno bo potrebno začasno zavarovati z zakonom o zavarovanih območij celotno območje Gorjancev in Žumberka. Najprej se morajo izdelati temeljite hidrogeološke in ekonomske raziskave, tako da bo predlog zakona vsestransko dobro utemeljen. Le tako argumentiran predlog bo dobil podporo prizadetih občanov in vseh ostalih pristojnih institucij. V končni fazi, ko bodo znani rezultati hidrogeoloških raziskav na tem raziskovalnem območju, se bodo mogoče sprostili tudi določeni deli ozemlja in dani v uporabo drugim uporabnikom tega prostora. Strategija izkoriščanja pitnih voda je torej prednostna in naj bi bila izdelana v skladu z merili in standardi, ki ustrezajo stopnji gospodarskega razvoja in pogojem varovanja zdravja ljudi in živali ter celotne narave. Racionalno varovanje in izkoriščanje zalog pitnih vod kot enega najpomembnejših in najobčutljivejših sladkovodnih virov je varovanje celotne narave in okolja, v katerem živimo. Raziskovalni prostor in nekateri elementi naravnih danosti. Ozemlje širše novomeške regije kakor tudi del Bele krajine je orografsko zelo razčlenjeno. Nekaj ozemlja je ravninskega, del gričevnatega, precejšen del pa hribovitega. Na tem prostoru imamo sklop treh večjih tektonskih enot: posavske gube, zunanje dinaride in balatonski niz. Vmes je dvoje mladih tektonskih udorin: krška in Straška udorina. Na osnovi dosedanjih raziskav lahko trdimo, da sta v hidrogeološkem pomenu izredno pomembni tektonski enoti “dolenjsko-notranjske grude” (novomeška gruda, kraško nagubano območje, gruda Poljanske gore, črnomaljska plošča) ter skrajni jugozahodni del tektonske enote balatonskega niza. Od tega delaje najpomembnejši horst Gorjancev in žumberška grudasta zgradba. Horst Gorjancev omejuje na severu cerovški, na jugu pa sosiški prelom. Starejše strukture znotraj horsta so dinarsko usmerjene. Neotektonsko dviganje je dalo na obeh straneh karbonatnega stržena stopničasto zgradbo. Gorjanci se sestoje iz triadnega dolomita, jurskega apnenca in pelagičnih krednih sedimentov. Žumberška grudasta zgradba predstavlja južno nadaljevanje horsta Gorjancev. Med obema enotama je tesna povezanost. Loči ju močan sosiški prelom, ob katerem seje dvignil severozahodni del Gorjancev nekoliko više od Zumberka. Ob njem se tudi zaključi značilna zgradba horsta. Najstarejše plasti obravnavanega območja so triadne starosti z različnimi pod-stopnjami. Razviti so v različnih tipih ozemlja. Sedimenti jurske starosti so razviti v obliki različnih apnenecev, ki prav tako pripadajo različnim oddelkom jure. Sedimenti kredne starosti so v spodnjem delu krede razviti v obliki različno obravnavanih apnenecev z različno teksturo in strukturo, medtem ko je zgornja kreda razvita v obliki klastitov, ki sc hitro menjavajo v skladovnici odkladnin. Za vodo Klamfer, slapovi nad glažuto leta 1912. (Foto: Izvir Minutnik v dolini Pendirjevke. (Foto: A. J. Kos, razglednica iz zbirke N. Klemenčič) Hudoklin) jc ta serija klastitov praktično vododržna. Mlajši sedimenti pripadajo srednjemu in mlajšemu terciarju. Kot smo že omenili, so za hidrogeologijo izrednega pomena dolomitne plasti triadne starosti ladinska in cordevolska podstopnja. Dolomiti so lahko luknjičavi, zrnati ali kristalasti; pasasti, skladnati oziroma neskladoviti. Hidro-geološke in tudi inženirskogeološke lastnosti dolomitov so v tesni povezavi z vsebnostjo MgCO,. Glede na to so mestoma zakraseli dolomiti, z druge strani pa so pri nas dolomiti, kjer je zakraselost manj intenzivna in se naglo zmanjšuje z globino. Zaradi tega so neporušeni dolomiti manj prepustni in so relativni izolator glede na apnence. Za dolomitne masive je značilno majhno nihanje pretokov, kar kaže na dokaj veliko skupno poroznost dolomitnih masivov in s tem na dokaj veliko retenzijsko sposobnost. Odločilni pomen za hidrogeološko funkcijo dolomitnega ozemlja igra vsekakor prelomna tektonika in sestava ter celotna geološka zgradba (strukturni formacij). Ti elementi lahko zaustavljajo ali preusmerjajo podzemeljske tokove ali jih prisilijo, da prihajajo na površje (izviri, ipd.). Glede na vse navedene elemente so v ugodnih geoloških strukturah formirani dolomitni vodonosniki s precejšnjo izdatnostjo. Voda je izredne kvalitete in ni v direktni povezavi s hitrimi površinskimi spremembami. Zato ti vodonosniki spadajo v kategorijo izredno kvalitetnih naravnih vodnih virov in bo potrebno poskrbeti za učinkovito varovanje teh struktur. Raziskave, izkoriščanje in zaščita vodonosnikov v karbonatnih kameninah. Pomen vodnih virov v karbonatnih kameninah je nesporen; poleg vodonosnikov v aluvijalnih sedimentih je to edini vir podzemne vode za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Uporablja pa se tudi kot tehnološka voda v industriji in večinoma so tudi termalne vode vezane na ta tip vodonosnikov. Zaradi vse večjega onesnaženja površinskih vodotokov in s tem tudi ogroženosti aluvijalnih vodonosnikov postaja pomen vodnih virov v karbonatnih kameninah s kraško in razpoklinsko poroznostjo vse večji. Do nedavnega so izkoriščali le izvire, ki so na področjih z razpoklinsko poroznostjo v obliki velikega števila izvirov manjše izdatnosti, na področjih z dobro razvito kraško podzemsko drenažno mrežo pa je izvirov mnogo manj, vendar močni kraški izviri odvajajo vodo z velikih področij. Izviri so torej mesta, kjer podzemne vode same pritekajo na površje, zato so večinoma že zajeti za lokalne ali regionalne vodovode in ob suši tudi večinoma že izkoriščeni. Kot zadnji, še neizkoriščeni pomembni vodni viri pa ostajajo kraški in razpoklinski vodonosniki, globoki in plitvi: podzemske akumulacije v zaledju izvirov: naravne, ko gre za izkoriščanje statičnih zalog podtalnice s črpanjem v obdobjih suše, katere pa se v deževnih obdobjih nadomestijo in dopolnijo; ali umetne, ko z umetno ustvarjenimi podzemskimi akumulacijami dosežemo povečanje zalog podzemne vode. Gre torej za prerazporeditev vodnih količin razpoložljive vodne bilance posameznega vodonosnika. Ta koncept izkoriščanja podzemnih voda pa zahteva tudi detajlne globinske raziskave za ugotavljanje geometrije in poroznosti podzemskih rezervoarjev, robnih pogojev za definiranje meja in eventualnih komunikacij s sosednjimi vodonosniki ali potrebnimi površinskimi hidrogeološkimi, geofizikalnimi in drugimi meritvami in opazovanji ter vodnjaki za izkoriščanje podzemnih voda. Plitvi vodonosniki v karbonatnih kameninah so močno občutljivi in ogroženi zaradi onesnaževanja, ki prek površinskih vod, padavin ali direktno vplivajo na kvaliteto podzemnih vod. Globoki vodonosniki so mnogo bolje zaščiteni, zlasti če so pod bolj ali manj debelim pokrovom nepropustnih plasti. Vode, ki se le počasi obnavljajo, bodo lahko služile za vodooskrbo prebivalstva tudi v primeru izrednih razmer, vojn, elementarnih nesreč ali namernega onesnaževanja. Pomen vodonosnikov v karbonatnih kamninah je vedno večji, zato bo potrebno več skrbi posvetiti tudi ohranitvi njihove kvalitete. Za določitev varstvenih pasov in ukrepov za varovanje posameznih virov uporabljamo naslednje kriterije: - hidrografski kriteriji (površinske razvodnice) - hidrogeološki kriteriji (podzemske razvodnice) - litološki kriteriji (kolektorji-prepustne plasti: apnenci, dolomiti; izolatorji-neprepustne plasti: laporji, skrilavci, gline itd.) - hidrodinamični kriteriji (hitrost pretoka vode od morebitnega mesta onesnaženja do črpališča in čas zadrževanja vode v podzemlju glede na samočis-tilno sposobnost in eventualno možnost posredovanja v primeru nesreče z izlitjem škodljivih snovi). Zaradi značilne heterogenosti kraških in razpoklinskih vodonosnikov v vertikalni in horizontalni smeri varstveni pasovi niso več bolj ali manj nepravilne elipse kot v primeru aluvijalnih vodonosnikov, pač pa ponekod oddaljena območja (npr. ponorne cone ponikanic ali področja karbonatnih kamenin, ki niso pokrita z neprepustnimi kamninami), ki zahtevajo strožjo zaščito bližjih ozemelj ob vodnem viru brez direktne infiltracije do podzemskega vodonosnika. Navedeni koncepti raziskav izkoriščanja in zaščite vodonosnikov v karbonatnih kamninah predstavljajo moderen način raziskav, na primer, različnih tipov kraških in razpoklinskih vodonosnikov v Republiki Sloveniji. Informacija o izvajanju hidrogeoloških raziskav na območju dolomitnih struktur. V okviru dosedanjih raziskav smo ugotovili, da so pri dolomitnih vodonosnikih z razpoklinsko poroznostjo značilne anizotropije; izračunane hidrodinamične karakteristike na mestu vrtin ne moremo upoštevati kot fizikalne značilnosti vodonosnikov. Hidrodinamični parametri, izračunani v posameznih točkah, dopuščajo relativne primerjave med posameznimi dolomitnimi kompleksi. Razpokane cone, ki lahko potekajo vzdolž osi v plasteh ali pa se raztezajo v smeri prelomov, imajo lahko zelo visoke vrednosti hidrodinamskih parametrov, medtem ko so lahko ilonitizirane cone bariere pretoku podzemne vode. Z globinskimi zajetji, odmaknjeni od virov neposrednega onesnaženja, je možno v dolomitu dobiti zelo kvalitetno pitno vodo. Medmolekularne sile in visoki kapilarni pritiski vežejo del onesnaženja na razkolne ploskve, drugi del se na poti skozi vodonosnik čez čas razkroji. Na širšem območju novomeške regije nam je uspelo od septembra 1986 do decembra 1996 zajeti z vrtinami oziroma vrtanimi vodnjaki več kot 200 l/s neoporečne pitne vode, med drugimi tudi 25 l/sv Črmošnjiški dolini, na levem bregu potoka Črmošnjica, 1,3 km severozahodno od Črmošnjic, ki bo nadomestila oporečno vodo Radeščice. Omenimo naj poleg Stopič (40 l/s) še nekaj drugih lokacij raziskovalnih vrtin, ki so dale pozitivne rezultate: Hrušica (3 vrtine 7,5 1/ s), Gorenji Suhadol (1,5 l/s), Cerov Log (do 10,7 l/s), Kamnišček (do 30 l/s), Gabrje (2,3 l/s), Brusnice (8 l/s), Dolenjske Toplice (15 l/s), Koroška vas (1,5 1/ s), Škocjan (10 l/s), Ždinja vas (0,8 l/s), Kamenje (0,8 l/s), Cemše (3 l/s), Jezero (40 l/s) itd. V okviru analize naravnih vodnih virov po regijah bo v končni fazi obdelana hidrogeološka problematika posameznih ali ožjih območij. Iz tega naj bi izhajala ocena možnih vplivov ključnih predvidenih razvojnih projektov oziroma strategij do naravnih virov. Predlog varovanja dolomitnih vodonosnikov na širšem ozemlju Gorjancev in Žumberka. Dosedaj izvedene raziskave tako na severni strani Gorjancev kot na njihovem južnem obrobju nakazujejo nujne spremembe v načinu zajetja vodnih virov in njihove zaščite. V končni fazi, ko bodo na tem ozemlju ugotovljene vse primerne geološke strukture oziroma podzemeljske akumulacije in bo ugotovljeno obnavljanje podzemnih akumulacij, njihova izdatnost in kvaliteta, bo potrebno za vsako strukturo izdelati predlog varstvenih pasov, in to zaradi značilne heterogenosti karbonatnih vodonosnikov v vertikalni in horizontalni smeri. Varovanje karbonatnih vodonosnikov na območju Gorjancev in Žumberka bo izdelano na osnovi hidrogeoloških, litoloških in hidrografskih kriterijev, točkovno pa tudi na osnovi že izdelanih sledilnih poizkusov. Predlog varovanja celotnega masiva kaže na naše trenutno poznavanje vodnih zvez in padavinskih zaledij. Zaradi kompleksnosti problematike varstvenih pasov več podzemnih akumulacij na območju Gorjancev in Žumberka v danem trenutku ni mogoče podati ločenih predlogov za zavarovanje neposrednih zaledij izvirov oziroma izvedenih kaptaž. Podajamo pa predlog za širše varovalne ukrepe. Le-ti naj glede na pomembnost dolomitnih vodonosnikov in njihovo razširjenost zajemajo celotno pogorje Gorjancev ter prav tako tudi Žumberka. Upravičeno pričakujemo, da bo ta predlog v celoti sprejet in prenesen v planske dokumente. S tem bodo dane možnosti, da se bodo v končni fazi obdelali naravni viri z oceno smotrnosti rabe in opredelitve končnih problemov, vrednot in ciljev, analizirali razvojni problemi glede naravnih virov po regijah in izdelali pravilno strategijo gospodarjenja kot tudi strategija varstva okolja. Zaključek z izvlečkom določil iz “Metodologije zaščite podzemnih voda ter določitve varstvenih pasov in območij41. Iz vsega navedenega je jasno razvidno, da predstavlja triadni masiv Gorjancev in Žumberka velik recipient podzemne vode. Zaradi intenzivne tektonike in ugodne geološke zgradbe je na tem širšem prostoru več akumulacij podzemne vode, ki predstavljajo ekonomsko zelo pomembne rezervoarje pitne vode. Dani so torej tudi vsi pogoji za varovanje podzemnih akumulacij. Pogoji za določitev varstvenih pasov za posamezne lokacije pa v danem trenutku še niso izdelani v takšni meri, da bi jih lahko prikazali. Gorjanci predstavljajo torej perspektivno izredne lokacije, na katere bodo orientirane bodoče raziskave. Menimo torej, daje treba masiv Gorjancev z Žum-berkom pogojno zaščititi in da v primeru pozitivnih rezultatov opravljenih raziskav ter izvedbe zajetij stopi zaščita takoj v veljavo. V nadaljevanju podajamo določila za širše varstveno območje (cona III), ki je cona z blagim režimom varovanja in veljajo zanjo v glavnem naslednja določila: - gradnja nove, nečiste industrije ni dovoljena; - uporaba biocidov na osnovi cianovodikove kisline, fenola, živosrebrnih spojin itd. je prepovedana; - predelava, skladiščenje in transport lahkotekočih naftnih derivatov so dovoljeni samo, če so storjeni vsi ukrepi, ki preprečujejo pronicanje teh tekočin pod površino terena; - gradnja stanovanjskih in gospodarskih zgradb je dovoljena pod pogojem, da je že pred pričetkom gradnje zgrajena kanalizacija ali da se gradi sočasno oziroma da se zgradi nepropustna greznica in organizira odvoz; - gradnja industrije, ki porabi veliko nafte, tekočih naftnih derivatov ali nevarnih snovi kakor tudi večjih energetskih obratov na pogon s tekočimi naftnimi derivati, ni dovoljena; - gradbišča morajo biti tako organizirana, da je onesnaženje podtalnice onemogočeno; - delavnice in ploščadi za popravilo strojev morajo imeti nepropustno oblogo in kanaliziranje prek maščobnika v javno kanalizacijo ali nepropustno greznico; - vsako ponikanje odpadnih olj in drugih naftnih derivatov in odpadnih voda je prepovedano; - velikost skladišč nafte, naftnih derivatov in nevarnih snovi je omejena; - gradnja tranzitnega naftovoda ni dovoljena; - izgradnja plinovoda je dovoljena ob soglasju pristojnega organa sanitarne inšpekcije v sodelovanju z območno vodno skupnostjo in mestim vodovodom; - odlaganje odpadkov ni dovoljeno, obstoječa odlagališča naj se sanirajo v roku dveh let; - gradnja ponikovalnic za odpadno vodo ni dovoljena; - gradnja avtocest ni dovoljena; - javno kanalizacijsko omrežje in priključki morajo biti nepropustni, neprepust-nost je treba preveriti s tlačnim preizkusom; - čistilne naprave javne kanalizacije je treba odstraniti takoj po zgraditvi centralne čistilne naprave; - kjer ni pogojev za gradnjo javne kanalizacije, se lahko dovoli gradnja neprepustne greznice pod pogoji, ki jih določa sanacijski program; - prostornina cisterne za shrambo nafte in tekočih naftnih derivatov in nevarnih snovi je lahko največ 25 m3, skupna prostornina celotnega skladišča pa največ 200 m\ Skladišče naftnih derivatov, nafte in nevarnih snovi mora imeti vsaj drugo stopnjo zaščite. Tehnični pregled cistern mora biti opravljen najmanj na pet let. THE GORJANCI HILLS - AN IMPORTANT RESERVOIR _________OF PURE SllBTERRANEAN GROUNI)WATER__________________ SUMMARY The Triassic massif of ihe Gorjanci hills and Žumberk is an important groundvvater recipient. Intensive lectonic construction and favourable gcological construction give rise to many accumulations of groundvvater over a vvide area. In economic terms, these represent extremely important reservoirs of drinking vvater. Ali the necessary preconditions for ihe protection of these subterranean accumulations are also present. The conditions for the definition of protection zones for individual localions'have not yet been worked out to such an extent that they can be presented herc. The Gorjanci hills are a potentially exceptional location, which will be the subject of future research orientation. It is the author’s oppinion that the Gorjanci and Žumberk massif should be provisionally proteeted and that that protection should come into lorce immcadiately in the čase of positive research results, alongside the construction of artesian stations. GORJANSKI GOZDOVI LOJZE ČAMPA Uvod Ozemlje današnjih Gorjancev je bilo pred prihodom pradavnega človeka v te kraje v celoti poraslo z gozdovi. S stalno naselitvijo je začel človek gozdove krčiti za potrebe poselitve, kmetijstva in drugih dejavnosti. Obseg krčitev je bil odvisen od primernosti površja, števila prebivalstva, socioekonomskega stanja, načina rabe prostora, zgodovinskih nuj (vojni vpadi, begunci, Vojna krajina) idr. Tako se je v agrarnih obdobjih, tja do 18., 19 stoletja veliko gozdov izkrčilo, v industrijskih obdobjih, zlasti po drugi svetovni vojni, s premikom ljudi v mesta, pa se izkrčene in kultivirane kmetijske površine zopet zaraščajo proti gozdu. Vsa ta razvojna dinamika se je dogajala tudi na Gorjancih, le v manj potencirani obliki: zaradi strmih, hladnih leg pogorja in zakraselosti površja je poselitev in kmetijska raba ostala v nižjih, primernejših legah, medtem ko so pobočja in gorski svet, razen danes že zaraščajočih košcnic, povečini poraščali gozdovi. Gozdovi so bili v preteklosti prekomerno izkoriščeni in pogosto degradirani, zlasti v nižjih, dostopnejših legah, medtem ko so v manj dostopnih predelih ostajali ohranjeni, ponekod do pragozdnih oblik. Več skrbi so bili gozdovi deležni šele po drugi svetovni vojni z vrsto pozitivnih ukrepov, kar je postopoma privedlo do izboljšanja njihovega stanja. Danes so gozdovi tako za Gorjance kakor njihovo širšo, poseljeno okolico izrednega pomena: preprečujejo erozijo, plazove in poplave, skrbijo za čist zrak in oskrbo z vodo, blažijo klimatske ekstreme in naravne ujme, so rastlinski in V pragozdu pod Trdinovim vrhom. (Foto: A. Hudoklin) živalski biotopi, služijo za oddih in rekreacijo, raziskovanje in proučevanje, skrbijo za rast lesa in drugih gozdnih dobrin. Bogastvo naravne in kulturne dediščine nasploh, njene enkratnosti in relativne ohranjenosti usmerja Gorjance v varstveno naravnanost, pri čemer so prav gozdovi nepogrešljiv dejavnik ne le za ohranjanje lastnih ekosistemov, ampak predvsem za vzdrževanje celotnega naravnega in prostorskokrajinskega ravnotežja. Metoda dela Naravne in kulturne posebnosti Gorjancev so že od nekdaj privlačevale posamezne raziskovalce, kulturnike in potopisce, v novejšem času pa tečejo vse bolj sistematične raziskave in obdelave. Na področju gozdarstva je opravljenih vrsta del, kot npr.: - fitocenološkoekološka proučevanja, kartiranje in elaboriranja gozdne vegetacije, - gozdnogospodarsko načrtovanje, sistematsko po desetletnih obdobjih, - prostorsko planiranje, krajinsko načrtovanje, regionalno razvojno planiranje, - strokovna in znanstvena dela, diplome, magisteriji, doktorati idr. Metoda dela tega prispevka o gozdovih sloni na uporabi obstoječih podatkovnih baz in njihovih sukcesijskih dopolnjevanj in vrednotenj, pri čemer je ves čas aktivno sodeloval tudi avtor. Značilnosti gozdov Ekološke razmere. Območje Gorjancev pripada preddinarskemu, delno pred-panonskemu fitoklimatu, kjer vladajo optimalne razmere za uspevanje listnatih, zlasti različnih vrst bukovih gozdov. Klimatske razmere so poudarjeno humidne z občasnimi ekstremi in ujmami (žled, veter, sneg, slane). Srednje letne temperature znašajo 7,5 do 9,5° C, letne padavine 1100 do 1400 mm, variabilna je snežna odeja, prevladujoči so zahodni vetrovi. Geološka podlaga je pretežno iz mezozoiskih sedimentov (apnencev, dolomitov, tudi rožencev) in triadnih sedimentov (laporja, glin, ilovic, skrilavcev). Tla so različnih vrst - od plitvih rendzin do globokih rjavih pokarbonatnih in silikatnih, povečini dokaj stabilnih in visoko produktivnih. Oblika terena je na makro nivoju homogena in pogojuje jo razvoj klimazo-nalnosti vegetacijskih pasov, na mezo in mikro nivoju pa dokaj heterogena, kar vpliva na notranjo diferenciacijo gozdne vegetacije. Razen nekaj izjem je območje Gorjancev ekološko zelo ugodno za rast in razvoj različnih tipov bukovih gozdov preddinarskega fitoklimata, kar jim daje še posebno vrednost. Vegetacijska zgradba gozdnih ekosistemov. Rezultat skupnega delovanja ekoloških dejavnikov je vegetacijska odeja, katere najbolj naravna oblika je gozd. Glede na ekološke posebnosti ozemlja se gozdna vegetacija kaže v obliki gozdnih združb (fitocenoz), kijih karakterizira specifična flora, prilagojena določenim ekosistemom. Pri tem ločimo klimaksne (conalne) in paraklimaksne (aconalne) gozdne združbe. Klimaksne (conalne) gozdne združbe. Uravnoteženost, optimalnost in stabilnost delovanja ekoloških dejavnikov, povezanih v ekosisteme, omogoča razvoj klimazonalne vegetacije, ki se v našem območju kaže po višinskih pasovih skozi naslednje gozdne združbe: Preddinarski nižinski gozdgradna in belega gabra z vimčkom (Querco-Carpine-tum var. Epimedium alpinum, Zorn 1968 mscr) je raztresen po gričevnatem svetu vznožja Gorjancev do 500 m nadmorske višine, kjer oblikuje klimatogeno vegetacijo. Porašča vse lege in nagibe ter zmerno topla in zmerno vlažna rastišča. Padavinski režim je ugoden (1000 do 1100 mm letno), neugodni pa pogostejši temperaturni ekstremi. Združbo odlikuje bogastvo nižinskih rastlinskih vrst, uravnovešenost in stabilnost rastiščnih dejavnikov, čeprav ji je dal človek s svojimi negativnimi ukrepi videz slabših listnatih gozdov, povečini spremenjenih v panjaste, steljniške in pašniške oblike. Zaradi lahke dostopnosti in ugodnih talnih lastnosti so ta rastišča povečini izkrčena za kmetijska zemljišča, naselja, infrastrukturo idr. Preddinarski predgorski bukov gozd (Hacqnetio-Fagetum var. Ruscus hypo-glosum, Košir (1956) 1961) je klimatogena združba predgorskega pasu 250 do 600 (700) m nadmorske višine, kjer porašča blago nagnjena pobočja vseh leg, pretežno dolomitiziranc apnence ter rjava pokarbonatna, rodovitna tla. Rastiščne razmere so dokaj stabilne, vse razvojne sukcesije potekajo preko bukve, le na toplih in odprtih legah preko termofilnih listavcev, v nižjih legah pa preko elementov gabrovo - gradnovih gozdov. Tudi ta rastišča so zaradi bližine naselij in ugodnega površja pogosto izkrčena za kmetijske potrebe, sicer pa degradirana v različne stadije. Nekaj bolj ohranjenih fragmentov te združbe je nad Cerovim Logom in Vrhpoljem. Preddinarski gorski bukov gozd (Enneaphyllo-Fagetum, Košir (1956) 1961) oblikuje klimatogeno gozdno združbo gorskega pasu preddinarskega sveta. V našem območju je to najbolj razširjena združba, ki porašča višinski pas 600 do 900 m nadmorske višine, pod posebnimi pogoji tudi nižje, kjer pa izgublja na stabilnosti ekološkega kompleksa. Porašča valovita pobočja in kraške planote v vseh legah in nagibih. V teh višinah vladajo že bolj zaostrene klimatske razmere (več padavin, manj toplote). Osnovna kamenina so apnenci in dolomitizirani apnenci, ponekod z roženci in izrazitejšo površinsko skalovitostjo, tla so globoka, rjava, pokarbonatna, visokoproduktivna. Zgradba gozdne združbe je zelo stabilna, vse razvojne smeri potekajo preko bukve, ki je na teh rastiščih izredno kvalitetna. Zato imajo gozdovi velik gospodarski in splošno koristni pomen, njihova optimalna oblika je čista, listnata. Preddinarski visokogorski bukov gozd (Savensi-Fagetum, Košir (1962,1971) je klimatogena združba visokogorskega pasu preddinarsko-predpanonskega fito-klimata s poudarjenim celinskim vplivom. V našem območju porašča najvišje predele nad (800) 900 m nadmorske višine. Hladnejša makroklima je izražena z dovolj visokimi količinami padavin (1400 do 1600 mm), nižjimi temperaturami (5 do 7°C), daljšo snežno odejo in visoko zračno vlažnostjo. Podlaga so apnenci, tudi z roženci, dolomitiziranimi apnenci, tla so rjava, pokarbonatna, visoko produktivna. Visokogorski bukov gozd, grajen iz več različnih oblik (sub-asociacij) predstavlja gozdno združbo z zelo stabilno rastlinsko zgradbo in stabilnim ekosistemom, visoko gospodarsko vrednostjo in splošnokoristnim pomenom. Paraklimaksne (aconalne) gozdne združbe. Vsakršno odstopanje od klimato-genih vrednosti ekosistemov, povzročeno z lokalnimi mezoklimatskimi, edafskimi in drugimi ekološkimi dejavniki, usmerja gozdne združbe v paraklimaksni razvoj: Bukov gozd z grudnom (Ouerco-Fagetum, Košir (1961) 1971) je edafsko in mezoklimatsko pogojena gozdna združba z labilno rastlinsko zgradbo, limitirano z najnižjeležečimi bukovimi rastišči podnožja Gorjancev. Porašča valovit relief, zaprte lege, vrtačast svet, hladnejše mezoklimatske razmere. Podlaga so apnenci, prekriti z diluvialnimi nanosi, na katerih so razvita globoka, izprana pokarbonatna tla, ponekod zakisana, ugodnih lastnosti in precej rodovitna. Labilnost združbe se pokaže ob nepravilnem gospodarjenju s hitro degradacijo v manj vredne stadije gradnovo - gabrovih gozdov. Precej rastišč je skrčenih za kmetijske površine. Acidofilni bukov gozd z vijugasto masnico (Deschampsio-Fagetum, Soo 1962) kot edafski paraklimaks porašča kisle terciarne kamenine in nanose in se fragmentarno pojavlja po gričevnatem pasu (med QC). Tla so zmerno kisla, nagnjena k dodatnemu zakisovanju (steljarjenje), labilnega kompleksa in srednje produktivna. Zaradi bližine naselij so gozdovi povečini degradirani, vendar kljub temu pomemben prostorsko-krajinski element. Preddinarski bukov gozd z javorjem in polžarko (Isopyro-Fagctum, Košir (1961) 1971) se pojavlja raztreseno po najvišjih vrhovih, kjer porašča vrtačast in razgiban mikrorelief, kamenita in skalovita površja, hladne in vlažne razmere in območja visokih padavin. Na dolomitih in apnencih so izrazita humusno karbonatna tla, ugodnih lastnosti, srednjih rodovitnosti. Gospodarski gozd in splošno varovalni pomen, tudi biotopski. Bukov gozd s kresničevjem ( Arunco-Fagetum, Košir (1961) 1971, s. lat.) ima paraklimaksen razvoj, pogojen s hladnimi in strmimi dolomitnimi legami in rendzinasto obliko tal. Pojavlja se praktično v celotnem višinskem razponu območja, tudi v najvišjih legah, sicer pa porašča velike površine v Pendirjevki in Kobili. Kljub relativno ugodnim rastiščnim pogojem ima združba splošni varovalni pomen. Termofilni bukov gozd (Ostryo-Fagetum, Wraber 1954 mser, p.p.) je edafsko in mezoklimatsko pogojena združba, vezana na prisojne lege in dolomitna rastišča, sušne mezoklimatske razmere. Tla dosežejo le stopnjo plitvih rendzin, nizkih rastnih sposobnosti. Veliko tal sicer slabih bukovih rastišč je degradiranih v stadije termofilnih listavcev (tudi zaradi požarov), ki lahko trajno ostanejo na tej stopnji. Večina teh gozdov je na območju Pendirjevke in Kobile, imajo pa polvarovalno do varovalno vlogo. Preddinarski bazofdni gozd puhastega hrasta ingabrovca (Querco-Ostryetum, Horvat 1938) kot edafsko in mezoklimatsko pogojena združba porašča ekstremna rastišča na apnencih in dolomitih. Na teh rastiščih lahko uspevajo le skromne termofilne vrste; ki navadno ostajajo na stopnji grmišč. Združba nima nikakršnega gospodarskega pomena, neprecenljiva pa je njena varovalna funkcija, zlasti pred erozijo. To so tudi krajinsko lepi gozdiči zaradi pestre vegetacije in eksponiranih leg s skalovjem. V našem območju se pojavlja le v Pendirjevki in Kobili. Ilirski gozd gorskega javorja in bresta (Ulmo-Aceretum, Issler 1924) se pojavlja v obpotočnih jarkih, na robovih vrtač, v skalovitih pobočjih, kjer porašča hu-mokarbonatna tla in hladne, vlažne mezoklimatske razmere. Je polvarovan gozd, pogosto spremenjen v drče za spravilo lesa, kar povzroča odprta erozijska žarišča. Najpogosteje sledi vodotokom Pendirjevke in Kobile, fragmentno pa vrtačam gorskih planot. Gozd lipovca in ostrolistnega javorja (Tilio-Aceretum, Košir 1954, s. lat) se zadržuje v strmih, skalovitih toplih legah, na apnencih in plitvih rendzinah, kjer predstavlja polvarovalno vlogo, glede na redkost pojavljanja pa tudi biotopsko. Logi črne jelše (Alnetum glutinosae, Br. BI. et Tx 1943) poraščajo izravnana mesta vzdolž vodotokov, psevdooglejena mokra ilovnatoglinasta tla, ki so občasno ali stalno pod vplivom vode, kar ustreza jelši in drugim hidrofilnim vrstam te združbe. Združba ima varovalen značaj pred rušenjem bregov, pa tudi biotopsko in krajinsko vlogo. V okviru navedenih gozdnih združb je še vrsta nižjih sistematskih enot: podzdružb, obličij in razvojnih stadijev, povečini progresijskih. Med množico rastlinskih vrst, značilnih za preddinarsko in predpanonsko florno geografsko območje, je na Gorjancih tudi več posebno pomembnih vrst, ki so zaradi redkosti rastišč in ogroženosti pa tudi zavoljo estetskih učinkov, posebej zaščitene: - lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) - močvirski tulipan (Frittilaria meleagris) - bodika (Ilex aquifolium) - brstična lilija (Lilium bulbiferum) - kranjska lilija (Lilium camiolicum) - turška lilija (Lilium martagon) - širokolistna labodika (Ruscus hypoglosum) - tisa (Taxus boccata) - jeglič (Primula auricula) - velikonočnica (Pulsalla grandis) - rumeni sleč (Rhododendron luteum) VEGETACIJSKI PROFIL CEZ GORJANCE IN ZUMBERAK (preddinarsko območje) ŽUMBERACKA GORA 2 U MB E RAK 1. Gozdne združbe gradna in beleaa nabra (Ouerco-Carpinetun) 2. Gozdna združba bukve in gradna (Queroo-Fagetun) 3. P rod nor skl bukov gozd (Haonuetio-Ffccjetiin) 4. Gorski bukov oozd (Ennearhvlla-Facetun) 5. Visokogorski bukov gozd (Savensl-Faaetut') 6. Kmetijske povržine, naselja t" - jelka, 4- smreka; bukev, gorski javor, ?- graden, ‘Č-beli gaber, t ~ črni gaber, t- dom.kostanj; o. — leska, alf — travne vrste Vegetacijski profil čez Gorjance in Žumberk. Funkcije gozdov in gozdnega prostora. Prava vrednost gozdov se kaže skozi njihove funkcije, ki delujejo v prostoru, krajini in katerih pozitivnih učinkov je deležen tudi človek in njegove dejavnosti. Funkcij gozdov odkrivamo vse več, danes jih obravnavamo v naslednjih skupinah: - ekološke funkcije: varovalne, hidrološke, klimatske, biotopske; - socialne funkcije: zaščitne, rekreacijske, estetske, poučne, raziskovalne obrambne, dediščinske; - proizvodne funkcije: lesnoproizvodne, lovnogospodarske, druge gozdne dobrine. Na območju Gorjancev so prisotne vse navedene funkcije gozdov v različnih oblikah in učinkih: ekološke za ohranjanje naravnih ekosistemov in vzdrževanje krajine, socialne za uveljavljanje javne in kulturne identitete prostora, proizvodne pa za zagotavljanje materialnih osnov in obstoja prebivalstva pod Gorjanci in širši družbi. Nekaj več pozornosti bomo namenili funkciji naravne dediščine, ki se na Gorjancih kaže prek rezervatov gozdne vegetacije, pomembne sestavine načrtovanega krajinskega parka. Rezervati gozdne vegetacije so izbrani in zavarovani zaradi opazovanja in proučevanja razvoja gozdne vegetacije izven človekovega neposrednega vpliva. Pragozd Gorjanci na Trdinovem vrhu je znan pragozdni ostanek 23 ha velikega bukovega gozda ter ostrolistnega in gorskega javorja (Savensi-Fagetum). Zaščiten je od leta 1975. Pragozd Ravna gora je ostanek bukovih pragozdov na površini 15 ha, predlagan za zaščito, ki se dejansko že izvaja, saj je izvzet iz sečnje in drugih posegov. Gozdni rezervat Kobile je zaradi svoje lege, strmine, nedostopnosti pa tudi značilne vegetacijske zgradbe (več ekstremnih združb) razglašen za zavarovan gozd. Glede velike površine (351 ha) bi moral biti obravnavan kot celovit bota-nično-zoološki gozdni rezervat. Med botanične rezervate sodi znano nahajališče rumenega sleča (Rhododen-dron luteum) pri Brusnicah in Gabrju, eno od treh znanih te vrste pri nas, ki pa je zaradi človekovega poseganja močno ogroženo. Gospodarjenje z gozdovi nekoč in danes. O gospodarjenju z gozdovi, odnosih do njih skozi dolga zgodovinska obdobja je danes malo znanega. Le posredno lahko sklepamo po sekundarni rabi prostora, da so podgorjanske kulture že zgodaj izkrčile gozdove, bližnje in dostopne pa podredile svojim posrednim potrebam (drva, stelja, paša, gradbeni les idr.), medtem ko so ostajala gorska območja neodprta in gozdno (lesno) neizkoriščena. Izjema so bila le obdobja roparskih vpadov vzhodnih ljudstev, ki jih je bilo tod veliko, ko se je domače prebivalstvo začasno zatekalo v višje, nedostopne kraje, da bi v gozdu preživelo izredne razmere. Palinološke raziskave kažejo tu na prisotnost kmetijskih kultur (ajda, rž, oreh, kostanj, trta) in pašnega travinja. Gozdovi so skozi zgodovino pogosto menjavali lastnike: fevdalci, trgovci, zasebniki, cerkveni redovi, država, kmetje. Zaradi zaprtosti in prometne izoliranosti so gozdovi imeli le lokalni pomen in les le za domačo rabo, zato so se tudi tako dolgo časa ohranjali. Šele po odprtju dolenjske in belokranjske železnice v začetku tega stoletja se zapoznela industrializacija začne ozirati po nakopičenem lesnem bogastvu Gorjancev. Poleg žganja oglja in pepelike (glažute na Dolžu), ki se je še prilagajala lokalnim prometnim in surovinskim razmeram, so doživeli Gorjanci večjo eksploatacijo z odprtjem gozdnih žag in gozdnih železnic na Ra-dohi in Gospodični. Gozdove so sekali v glavnem golosečno, tudi prebiralno, na večjih površinah, koncentrirano dosegu železnic, brez ustreznih načrtov, brez varstvenih in ekoloških ozaveščanj, izključno iz eksploatacijskih in komercialnih nagibov. Kot eden prvih gozdnogospodarskih načrtov seje za obdobje 1933 do 1942 pojavil za gozdove kartuzije Pleterje v izdelavi inž. Levičnika in pod vodstvom inž. Šivica. Načrt je bil že zasnovan na sodobnih evropskih gozdnogospodarskih načelih, ki v osnovi veljajo še danes. Za g.g.e. Gorjance je sledila povojna inventarizacija, osnovno urejanje in že vrsta revizijskih desetletnih gozdnogospodarskih načrtov. Seveda so se metode načrtovanja in sistemi gospodarjenja v dobrih 60 letih močno razvili, v veliki meri tudi zaradi vse večjih pritiskov na gozdove in njihove vsesplošne ogroženosti. Načela trajnosti, sonaravnosti, stabilnosti, biološke raznovrstnosti, varstva gozdov in okolja, krepitev njihovih splošnokoristnih funkcij v prostoru ostajajo edina alternativa gospodarjenja z gozdovi in krajino kot celoto. Na Gorjancih tem načelom povečini sledimo s skupinsko postopnim gospodarjenjem s ciljem ohranjanja drevesne sestave, stabilnosti sestojnih zgradb in uspešnosti naravne obnove. Ob enakopravni obravnavi funkcij gozdov velja še dodatna skrb naravni dediščini in estetskim učinkom gozdov. Stanje gozdov. Gozdovi so na območju Gorjancev prevladujoča naravna danost (nad 90 odstotkov površja), njihov delež pa se zaradi zaraščanja kmetijskih površin še povečuje, žal s tem izginja tudi nekdanja kulturna krajina. Gozdovi so pretežno listnate strukture: v nižjih legah gabrovo-hrastove, tudi kostanjeve, v višjih legah pa povečini bukove, s posamičnimi plemenitimi listavci (javor, brest, lipa) ali po grebenih termofilnimi listavci (mali jesen, črni gaber, mokovec). Primešani iglavci so razen jelke umetno vnešeni. V nižjih legah so gozdovi povečini degradirani in malodonosni, v višjih legah pa relativno ohranjeni in zelo kvalitetni. Gozdovi so enodobni do raznodobni, veliko je drogovnjakov, kar ruši kontinuiteto razvojnih faz, stabilnosti in ravnotežja sestojev. Naravno pomlajevanje je ugodno, vendar občutljivo na razne negativne vplive. Gozdni fondi oz. materialne dobrine gozdov so razmeroma še ugodni, saj se lesna zaloga giblje med 200 in 250 m Vha in prirastek 5 do 7 m3/ha, kar gre zasluga predvsem donosnim gorjanskim gozdovom (EF, SF). Rastiščni potencial, ki znaša v povprečju 9 do 10 indeksnih vrednosti, je izkoriščen 70 do 80 odstotkov. Zaradi težjih in občutljivih terenov območje Gorjancev ni ustrezno odprto z gozdnimi cestami in vlekami, kar otežuje normalno gospodarjenje z gozdovi. Povprečna gostota cestnega omrežja je okrog 10 m/ha, kar je znatno premalo tudi za vse druge dejavnosti (kmetijstvo, lovstvo, rekreacijo, obmejne dejavnosti idr). Žal se danes niti ne gradi, še manj pa vzdržuje obstoječe omrežje, kar Gorjance vse bolj zapira. Z denacionalizacijo gozdne posesti se krepi zasebni sektor, tudi v višjih legah nekdanjih državnih gozdov. Prevladujoč komercialni odnos novih (nekdanjih) lastnikov in nespoštovanje načel gospodarjenja in veljavne zakonodaje povzroča grobe posege v gozdove in degradacijo krajine. Nasploh je v prihodnosti pričakovati konfrontacije zasebnih in družbenih interesov tudi na Gorjancih. Razvojni problemi gozdov. Na območju Gorjancev in Podgorja je prisotnih več razvojnih problemov, kot npr.: - dediščina nekdanjih in tudi še sedanjih degradacijskih vplivov (steljarjenje, paša, panjevsko gospodarjenje) ob vznožju pogorja, blizu naselij se kaže v nekvalitetnih gozdovih, - nabiranje gozdnih sadežev in drugih dobrin (zdravilna zelišča, gobe, okrasne rastline idr.) že ogroža naravni inventar redkih in občutljivih rastlinskih vrst, - propadanje posameznih drevesnih vrst (jelke, g. bresta, d. kostanja, smreke, hrasta) je vse intenzivnejše, - preveliki staleži divjadi ogrožajo obnovo gozdov in kmetijske pridelke, - naravne ujme (žled, veter, sneg) vse pogosteje ogrožajo gozdove, zlasti pretežke, nestabilne, enodobne, - lastninjenje, golosečnje, nedovoljene sečnje slabijo stabilnost gozdnih ekosistemov in krajine, - tehnični, pogosto neustrezni posegi v gozdni prostor (gozdne ceste in vleke, mehanizacija, spravilo, kamnolomi, motorizirana rekreacija idr.) uničujejo tla in rastlinstvo, - monokulture iglavcev, zaraščajoče se košenice, neurejeni gozdni robovi, grmišča idr. slabijo estetski in kulturni videz krajine, - neurejena, neorganizirana rekreacija in turizem ogrožata najlepše terene. Zaključek Posebne ekološke razmere Gorjancev pogojujejo, daje gozd največji porabnik prostora (nad 90 %) in da se gozdnatost še povečuje. Sedanje stanje gozdov je v veliki meri odraz nekdanjih socioekonomskih razmer v dokaj burni zgodovini tega območja. Gosta poselitev nižjih predelov je bližnje gozdove izkrčila in degradirala, oddaljene, gorske pa ogranjala v najbolj tipičnih gozdnih oblikah, celo do pragozdnih, in v normalnem delovanju njihovih funkcij. Glede na velike rastiščne, vegetacijske in prostorsko-krajinske potenciale, ki jih gozdovi Gorjancev še imajo, pa tudi glede na vse večje pritiske tako na gozdove kakor celotni naravni prostor so naloge vseh, ki prostor upravljajo in uporabljajo, naslednje: - prenehanje vseh negativnih vplivov na gozdove in drugi naravni prostor ter postopno melioriranje degradiranih površin, - razmejitev zaraščajočih površin, aktiviranje kmetijske rabe, ureditev gozdnih robov, prepoved pogozdovanja košenic, vzdrževanje gozdnega reda, ohranjanje kulturne krajine, - aktiviranje rastiščnih potencialov do optimalnih možnosti, gojenje rastiščno primernih drevesnih vrst, gospodarjenje po načelih sonaravnosti, trajnosti, stabilnosti, biološke raznovrstnosti skladno z gozdnogospodarskimi načrti, - skrbeti za uravnotežene odnose gozd-divjad-kmetijske površine, - vzdrževati gozdno infrastrukturo, omejevati nove posege v prostor, gozdarsko in drugo tehniko, onemogočati divja smetišča, deponije idr., - ohranjati naravno dediščino, v gozdu predvsem rezervate, redke in ogrožene vrste, posebne biotope, - popularizirati gozdove, usmerjati in opremljati gozdove za turistično-rekrea-cijske namene, skrbeti za vzgojo in izobraževanje lastnikov in uporabnikov, - usklajevati zasebno lastnino zemljišč s širšimi družbenimi interesi. Vse to so problemi oz. naloge, ki jih bo mogoče izpeljati tako v korist lastnikov gozdov kakor širšega javnega interesa, tudi meddržavnega. Ostajajo pa problemi, zaenkrat in na lokalnem nivoju nerešljivi: daljinsko onesnaževanje, naraščanje klimatskih ekstremov in naravnih ujm, propadanje gozdov in izginjanje rastlinskih in živalskih vrst idr. Kako se bo v prihodnosti prilagajalo življenje, narava na te hitre, antropogeno povzročene spremembe, je zdaj težko reči, verjetno z velikimi žrtvami do vzpostavitve novih, odpornejših vrst, krajin in ravnotežij v prostoru. LITERATURA - Braum - Blanquet, J., 1964: Pflanzensociologie. Wien, New York. - Čampa, L., 1970: Gozdne združbe novomeškega gozdnogospodarskega območja,- Biro za gozdarsko načrtovanje, elaborat, Ljubljana. - Čampa, L., 1975: Gozdne združbe in rastiščnogojitveni tipi v gospodarski enoti Pendirjevka-Kobile.- Biro za gozdarsko načrtovanje, elaborat, Ljubljana. - Čampa, L et ali.,1986: Strokovne osnove za pripravo planov Spominskega območja Žumberk-Gorjanci.- Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, elaborat, Ljubljana. - Čampa, L., 1991: Vrednotenje naravnega prostora na osnovi različnih dejavnikov,- Sveučilite u Zagrebu, Šumarski fakultet, doktorska disertacija, Ljubljana, Zagreb. - Globevnik, L., 1991: Hidrološke raziskave na zgornjem delu Pcndirjevke.- Vodnogospodarski inštitut, elaborat, Ljubljana. - Košir, Ž., 1979: Ekološke, fitocenološke in gozdnovegetacijske lastnosti Gorjancev v Sloveniji. - Zbornik gozdarstva in lesarstva, Ljubljana. - Marinček, L., 1971: Gozdne združbe gozdnogospodarske enote Novo mesto - vzhod.- Biro za gozdarsko načrtovanje, elaborat, Ljubljana. - Melik, A., 1959: Posavska Slovenija,- Slovenska matica, Ljubljana. - Mlinšek, D. et ali., 1980: Gozdni rezervati v Sloveniji,- Inštitut za gozdno in lesno gospodarst- vo, raziskava, Ljubljana. Wulschleger, E, 1982: Die Erfassung der Wald funkcionen. Birmensdorf. Zorn, M., 1975: Gozdnovegetacijska karta Slovenije, opis gozdnih združb.- Biro za gozdarsko načrtovanje, raziskava, Ljubljana. Skoberne, P. & S. Peterlin, 1988: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, 1. del: vzhodna Slovenija.- Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana. Levičnik, D., 1933: Gozdnogospodarski načrt za posestvo kartuzijanskega samostana Pleterje za obdobje 1933-1942, Pleterje, Novo mesto. Turk, V., 1985: Gozdnogospodarski načrt g.g.e. Gorjanci 1985-1994. GG Novo mesto, elaborat, Novo mesto. Pečavar, A. et ali., 1991. Območni gozdnogospodarski načrt 1991-2000.- Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Novo mesto. _____________________GORJANCI FORESTS_________________________ SUMMARY The author deals vvith the Gorjanci hills range forests as one of the most important natura), spatial and cultural elements in southeastern Slovenia, bordering Croatia. Forests are exstremely valuable herc: from the point of view of ecology, vegetation, non-contamination and conservation of almost purely beech forests, development of climatic zonality and stability of ecosystems, the richness of natural heritage and biological diversity, as well as the importance of the function of forests for the mountain range and nearby settlements on hills and, last but not least, their importance for national, social and cultural Identification of the population with forests throughout history. GOZDOVI NA GORJANCIH ________________V LUČI PELODNIH ANALIZ______________________________ METKA CULIBERG ALOJZ ŠERCELJ Današnji gozdovi na Gorjancih še nimajo podrobne fitocenološke klasifikacije. Košir (1979) je to naredil le za dve združbi bukovih gozdov, za Arunco-Fagetum v dolini Pendirjevke in za Savensi-Fagetum na Trdinovem vrhu, medtem ko jih je Piskernik (1970) uvrstil v red bukovo-javorovih, delno bukovo-gabrovih gozdov. Po Karti naravne potencialne vegetacije Slovenije (Zupančič et al., 1989) so to izrazito fagetalni gozdovi, klasificiranj kot Fagetum montanum s. lat. Ni pa še palinoloških raziskav, ki bi dale vpogled v preteklost in razvojno zgodovino teh gozdov. Vzrok te pomanjkljivosti je predvsem v tem, ker ni oziroma so zelo redke ustrezne lokacije - barja in močvirja; kajti le tu se pelod, ki se leto za letom useda vanje, ohrani neomejeno dolgo. Leta 1994 smo si skupaj s predstavniki Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto ogledali dve lokaciji, kjer bi lahko pričakovali pozitivne rezultate. Ena je na Miklavžu, druga pa v kraški dolinici, imenovani Reka. Gorjansko jezero na Miklavžu Na Miklavžu, blizu planinske koče, je manjša kotanja s šibkim izvirom, poznanim kot Gorjansko jezero. V njej se je zadrževala izvirna voda, hkrati pa se je tu odlagal detritični material-glina in pesek. Peščena komponenta je produkt preperevanja dolomitov in apnencev, ki ponekod vsebujejo vložke roženca. Iz tega sedimenta smo izvrtali vzorce do globine 65 cm. Pod to globino pa je že trda podlaga. Profil 0 cm sivorjava glina z debelejšimi delci roženca 20 cm siva glina z drobnimi delci roženca 30 cm sivorjava glina z drobnimi delci roženca 40 cm siva glina z drobnimi delci roženca 45 cm rjavkasta glina z debelejšimi koščki roženca 65 cm siva glina z debelejšimi koščki roženca Na nivojih, kjer je bila glina močno vodnata in skoraj tekoča, vzorca nismo dobili, ker je “iztekel” iz sonde. Rezultati pelodnih analiz so razvidni iz pelodnih diagramov. Na levi strani pelodnega diagrama je grafično prikazana odstotna udeležba drevesnih, v glavnem gozdnih vrst. Na desni strani pa so prikazane odstotne vrednosti spremljevalne zeliščne in druge vegetacije. Od spodaj navzgor spremljamo razvoj vegetacije, kakor se je od starejših časov do danes spreminjala in razvijala. Opis pelodnega diagrama Najpomembnejša drevesna vrsta je vseskozi bukev (Fagus). Njena udeležba v gozdni vegetaciji se giblje med 30 in 50 odstotkov. Druge drevesne vrste pa so razmeroma slabo udeležene v gozdni združbi. To velja za združbo mešanega hrastovega gozda (QM=Quercetum mixtum), ki ga navadno sestavljajo hrast (Quercus), brest (Ulmus), lipa (Tilia), jesen (Frcvci-nus) in javor (Acer) in v kateri je le hrast nekoliko vidneje zastopan. Tudi gaber (Carpinus) in črni gaber (Ostrya) nista dosegla večje razširjenosti. Pionirja bor (Pinus) in breza (Betula) le kdaj pa kdaj dosežeta malo večjo razširjenost, do 10 odstotkov. Še manj je smreke (Picea) in jelke (Abies). Tudi udeležba jelše (Alnus), ki navadno obrašča zamočvirjena okolja, je v določenih odsekih nekoliko bolj opazna. Druge lesnate rastline predstavljajo predvsem grmiščno vegetacijo ali gozdno podrast. Ker se pojavljajo le sporadično, niso vnešene v diagram. To so brin (Juniperns), volčin (Daphne), češmin (Berbe-ris), bršljan (Hedera) in dren (Cornus). Pomembnejša pa je večja prisotnost leske (Corylus). Ker je “primarna” faza leske, ki jo v razvojni zgodovini postglacialnih gozdov v Sloveniji postavljamo v čas pred 9.000 leti, že davno minila, ta leskova faza pa je veliko mlajša, ni dvoma, da kaže na antropogeno povzročene pašniške površine. Domnevo o prisotnosti človeka potrjuje še vrsta drugih rastlinskih taksonov. Od drevesnih vrst so to nedvomno oreh (Juglans), lahko tudi kostanj (Castanea) in trta (Vitis). Med zeliščnimi rastlinami so zlasti zanimive prehrambne rastline: rž (Secale) in druga žita (cerealia) ter ajda (Fagopyrum). Od teh je za nas najpomembnejša ajda. Taje namreč izrazita kultura gozdnih krčevin. Iz diagrama je razvidno, da je bila sprva močno razširjena, kasneje pa vedno manj. Vzrok za to je verjetno izčrpanost tal. Vsekakor pa je njena prisotnost pomemben kronološki indikator. Naslednja večja skupina zelišč kaže na pašniško vegetacijo. S posebno visokimi vrednostmi izstopa pelod trav (Gramincae), kobulnic (Umbellifc rae), košaric (Compositae), ščetic (Dipsacaceae), trpotca (Plantago) in glavinca (Centaurea). Nekaj posebnega so izredno visoke vrednosti metuljnic (Papilionaceae). Tako visoke vrednosti dopuščajo sklep, da je ta skupina vsaj sprva rastla v neposredni bližini izvira, mogoče celo kot kultura, bodisi kot krmne ali prehrambne rastline. Kasneje se pelod metuljnic sploh ne pojavlja več. Kislica (Rumex) in še bolj koprive (Urticaceae) se kot nitrofilni elementi najpogosteje pojavljajo okrog živinskih staj, kar bi dokazovalo živinorejo. Druga zelišča, plahtica (Alchemilla), talin (Thalictrum), lakota (Galium), popon (Helian-themum), drcsnovci (Polygonaceae), ostričnice (Cyperaceae), klinčnice (Caryo-phyllaccae), petoprstnik (Putentilla), lilijevke (Liliaceae), križnice (Crucifcreae) so vse prebivalke bolj ali manj odprtih, travnatih površin. Monoletne in triletne spore pomenijo prisotnost praproti (Polypodiaceae) in lisičjakov (Lycopodi-aceae), ki so rastli ob gozdnih robovih. Dolina Reka pod Trdinovim vrhom Reka je podolgasta kraška dolinica blizu Trdinovega vrha. Po njej teče potoček, ki na koncu ponikne. Dolinica je zamočvirjena, porasla z močvirskim rastlinjem in mahovi, ob robu pa jo obrašča jelševje in krhlikovje. Na trdi peščeni ■am: Gorjansko jezero pri Miklavžu. (Analize: M. Culii fni diagram: dolina Reke. (Analize: A. podlagi, ki predstavlja staro dno dolinice, leži približno 50 cm debela glinasta usedlina. V glavnem jo sestavlja od potočka odloženo blato, pomešano z razpadlim rastlinjem. Ker je močno vodnato, je židke konsistence. Zato ni bilo mogoče z vrtanjem dobiti vzorce na vseh nivojih. Preveč vodnati material je pri izvlačenju izpadel iz cevi. Prave stratifikacije sedimenta ni, a so vendarle opazne sedi-mentološke razlike na raznih nivojih. To pa je bilo odvisno od tega, kako in koliko je voda odnašala zemljo v zgornjem toku. Profil 0 cm površje je močno razmočeno, blatno, preraslo z močvirskim rastlinjem 15 cm temna, skoraj tekoča glina, preprežena z razpadajočim rastlinjem 40 cm črna, zelo mehka glina s preperelim rastlinjem 50 cm preperela šotna osnova 60 cm peščena, trda naplavina, neprimerna za pelodno analizo; meja med obema horizontoma je ostra. Za pelodno analizo so bili uporabni le vzorci do 50 cm globine. Vsi so vsebovali pelod v zadostnem številu. Od vsakega vzorca sta bila preiskana po dva preparata. Opis pelodnega diagrama Tudi v tem diagramu v spodnjih horizontih, to je od globine 50 do 15 cm, znatno prevladuje bukev (Fagus). V globini 15 cm dosega celo 60-odstotno udeležbo, nato pa v najvišjem horizontu popolnoma izgine. Tako kot naglo upadejo odstotne vrednosti peloda bukve, se enako hitro dvignejo vrednosti peloda iglavcev smreke (Picea) in bora (Pinus). To pomeni iglasti gozd v neposredni bližini. V tem se zrcali bližnji smrekov nasad, verjetno po goloseku bukovega gozda. Vprašljivo pa je, ali je bil tudi bor nasajen ali gre za spontano naselitev borovca kot pionirja na pedološko degradiranih tleh. Zanimivo je, da se tudi v tem diagramu jelka (.Abies) pojavlja le sporadično, z 1-2 odstotka vrednostmi. Prav tako so elementi mešanega hrastovega gozda (Ouercetum mixtum), ki ga normalno in v določeni razvojni fazi sestavljajo hrast (Quercus), lipa (Tilia), brest (Ulmus), javor (Acer) in jesen (Fraxinus), le neznatno zastopani. Redek je tudi gaber (Carpinus) in še redkejši črni gaber (Ostrya). Jelša (.Alnus), vrba (Salve) in krhlika (Rhamnus) pa so tudi že prej poraščale obrobje močvirne dolinice. Oreh (Juglans) in kostanj (Castanea), kiju imamo za neposredna indikatorja človekove navzočnosti, in verjetno tudi topol (Populus) so zastopani z nizkimi vrednostmi. O prisotnosti človeka govori tudi pelod žit (cerealia), med njimi rži (Secale) ter ajde (Fagopyrum). Razmeroma visoke vrednosti leske (Corylus), od zeliščnih rastlin pa trav (Gramineae) in košaric (Compositae), pomenijo, daje bilo nekje v bližini človekovo naselje. Košarice namreč kažejo tudi na pašniško pokrajino. Omenimo naj še nekaj rastlin, katerih pelod je bil ugotovljen v preiskanih vzorcih. Trpotec (Plantago) velja za travniško rastlino, pa tudi za človekovega spremljevalca. Tudi metlikovke (Chenopodiaceae), pelini (Artemisia) in posebno križnice (Cruciferae) so včasih neposredno povezane s človekom. Dresni (Polygonum), klinčnice (Caryophyllaceae), ustnatice (Labiatae), kobulnice (Um-belliferae), popon (Helianthemum), kislice (Rumex) so predvsem rastline odprtih, travnatih površin. Ostričnice (Cyperaceae) in rogoz (Typha) pa so iz močvirskega okolja. Monoletne praproti iz družine PoIypodiaceae ter triletne spore lisičjakov (Lycopodiaceae) so prav tako redno udeležene v pelodnih diagramih vlažnejših gozdov. Vegetacijske posebnosti in poselitev Vzorcev, ki smo jih vzeli za pelodne analize, ni bilo mogoče radiokarbonsko (C|4) datirati, tako daje absolutna časovna opredelitev starosti obeh profilov in s tem tudi vegetacije nemogoča. Vendar pa pelodna vsebina vsaj indirektno dopušča približno datacijo. Najvišja mogoča starost je namreč čas, ko je bila v Sloveniji prvič zanesljivo dokazana ajda. Ta, nekoč pomembna prehrambna rastlina, ki najbolj uspeva na gozdnih krčevinah, je kot spontana, nekultivirana rastlina doma v Mongoliji in seje od tam razširjala po jugozahodni Aziji. Preko Turkestana sojo prenesli tudi v Evropo. Posrednik je bil islamski svet (italij.: grano sarraceno). V Sloveniji jo omenjajo v gornjegrajskem urbarju 1426. leta, v beljaškem urbarju 1442. in 1445. leta (Blaznik et al., 1970). Na Gorjance bi jo lahko v prvi polovici 16. stoletja s seboj prinesli Uskoki, begunci pred Turki. Tako bi lahko tudi razložili, zakaj je bila ta rastlina prav v začetku naseljevanja na Gorjancih, ko so intenzivno krčili gozdove, najbolj množična. Razmeroma visoke pelodne vrednosti ajde in žit lahko pomenijo nekdaj precejšnjo poseljenost v bližnji okolici. Ob naselitvi, piše Gruden (1910-1916), so Uskoki, katerih potomci živijo v Žumberku še danes, prignali s seboj velike črede živine. Izredno visoke vrednosti travniških rastlin, posebno metuljnic, dokazujejo tudi intenzivno živinorejo. Po začetnem sunku pa seje gostota poseljenosti postopno zmanjševala. To se vidi v upadanju pelodnih krivulj vseh indikatorjev človekovega delovanja in naraščanju krivulje bukve, kar pomeni ponovno zaraščanje z bukovim gozdom. Posebnost gozdov na Gorjancih je predvsem v tem, da v času, ki ga obsega pelodni diagram (400-500 let), tu skoraj ni bilo jelke. Ta se navadno druži ali alternira z bukvijo. Splošno razširjenega jelovo-bukovega gozda (Abieti-Fage-tum) v času, ki ga zajema pelodni diagram, torej na Gorjancih ni bilo. Ni pa izključeno, da so v starejših obdobjih, to je od srede atlantske dobe, pred 7000 leti, tudi Gorjance poraščali jelovo-bukovi gozdovi. To bi namreč pričakovali, kajti od tedaj naprej so bili takšni gozdovi vsesplošno razširjeni po vsej Sloveniji (Šercelj, 1963; Culiberg et al., 1981), celo na Krasu (Culiberg, 1995) ter na dinarskem delu zahodne Hrvaške (Culiberg in Šercelj, 1981; Srdoč et al., 1985; Culiberg in Šercelj, 1994). Vprašanje “čistih” bukovih gozdov na Gorjancih bo ostalo nerešeno vse dotlej, dokler ne bomo dobili tu sedimenta, ki bi segal vsaj 7000 let v preteklost, to je v začetke jelovo-bukovih gozdov v Sloveniji in v Dinarskem gorstvu. Zakaj manjka jelka, sta za zdaj mogoči dve razlagi: 1. Zaradi paleoekoloških razmer, ker na osamljenem gorskem hrbtu v obrobju Panonske nižine ni bilo ugodnih pogojev za naselitev jelke. Podobne razmere se vidijo tudi v pelodnem diagramu Kaznarice pod vrhom Špiček na Bizeljskem (Šercelj, 1984), to je v vzhodnem delu Slovenije. 2. Jelko je iztrebil človek kot najbolj uporabni gradbeni material. Prav tako so zelo skromno zastopani hrastovi gozdovi, kar pa je predvsem povezano z nadmorsko višino in delno s popolno dominacijo bukve. LITERATURA - Blaznik, P., B. Grafenauer, M. Kos, S. Vilfan, F. Zwitter, J. Žontar, 1970: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I,- Agrarno gospodarstvo. Ljubljana. - Culiberg, N., 1995: Dezertifikacija in restoracija slovenskega Krasa.- Poročilo o raziskovanju paleolitika, neolitika in eneolitika v Sloveniji 22: 201-217. - Culiberg, M., A. Šercelj, 1981: Pollenanalyses of the sediments of Plitvička jezera (Lakes of Plitvice).- Acta Bot. Croat. 40: 147-154. - Culiberg, M., A. Šercelj, 1994: Palynological research in the Plitvice National Park.- Razprave 4.r. SAZU, 35/10: 177-185. - Culiberg, M., A. Šercelj, M. Zupančič, 1981: Palynologische und phytozonologische Untersu-chungen auf den Ledine am Hochplateau Jelovica,- Razprave 4.r. SAZU 29/2-3: 111-120. - Gruden, J., 1910-1916 (1992): Zgodovina slovenskega naroda L- Mohorjeva družba. Celovec. - Košir, Ž., 1979: Ekološke, fitocenološke in gozdnogospodarske lastnosti Gorjancev v Sloveniji.- Zbornik gozdarstva in lesarstva, 17. Ljubljana. - Piskernik, M., 1970: Regionalna vegetacijska razčlenitev bazifilnih bukovih gozdov v Sloveniji. - Zbornik gozdarstva in lesarstva, 10: 69-102. Ljubljana. - Srdoč, D., B. Obelič, N. Horvatinčič, A. Šercelj, M. Culiberg, A. Sliepčevič, 1985: Radiocarbon dating and Pollen analyses of two peat bogs in the Plitvice National Park.- Acta Bot. Croat. 44: 41-46. - Šercelj, A., 1963: Razvoj wiirmske gozdne vegetacije v Sloveniji,- Razprave 4.r. SAZU, 7: 361-418. Ljubljana. - Šercelj, A., 1984: Razvoj kasnoglacialne vegetacije v obrobju Panonske nižine.- Radovi, ANUBiH, 76: Sarajevo. - Zupančič, M., 1. Puncer, 1989: Potencialna naravna vegetacija Slovenije,- Enciklopedija Slovenije 3: 119. Ljubljana. FORESTS IN THE GORJANCI MOUNTAINS ____________IN THE LIGHT OF POLLEN ANALYSES________________ SUMMARY Pollen ana!yses of the samples of sediments from two localities in the Gorjanci Mountains were carried out: 1. Gorjansko jezero under the summit of Miklavž and 2. Reka under Trdinov vrh. The results are represented in corresponding pollen diagrams, which show that the beech (Fagus) forest has been predorninam up to the present day. The fir (Abies), which would be expected to form -together with the beech - the most widespread climax forest of Abieti-Fagetum in Slovenia, is present with very lovv pollen records. Human impact is evident from both diagrams. The presence of buckvvheat (Fagopyrum) is important becausc it delimitates the age of the profiles to max. 400-500 years. ________________ZA PTIČI PO GORJANCIH_____________________________ JANEZ GREGORI Spretna pisateljska roka Janeza Trdine nam je približala Gorjance, bajke in povesti o njih sojih naredile še bolj privlačne in skrivnostne. Kaj neki živi v teh prostranih bukovih gozdovih? S spoštovanjem sem se podal vanje, da bi jim iztrgal del skrivnosti. Katerim ptičem nudijo domovanje, katere vrste se počutijo tam najbolje? Nekaj mi je uspelo spoznati, marsikaj pa je ostalo pod tančico skrivnosti, ki jo bo treba še večkrat odstirati. Ko sem začel iskati podatke, kaj je bilo o ptičih na Gorjancih že napisanega, nisem imel dosti uspeha. Kaj več kot le bežne omembe posameznih vrst, predvsem ob raznih lovskih prigodah, mi ni uspelo dobiti. Mogoče so kaki pomembnejši zapisi ostali prezrti in bodo dobrodošli, ko bodo Gorjanci kdaj v prihodnosti ornitološko temeljito predstavljeni. Odločil sem se, da za to priložnost predstavim samo rezultate svojih raziskav ptičev z Gorjancev na novomeški strani, ki sem jih opravil leta 1995, nekaj podatkov pa sva zbrala z Daretom Šeretom ob dveh obiskih Gorjancev leta 1996. Obravnavano območje Gorjanci so prostran gorski čok med Brežicami, Novim mestom, Metliko in Samoborom. Na severu jih oklepa dolina Krke, na jugu pa je prostrana Karlovška kotlina. Po najvišjem slemenu, kjer kraljuje Trdinov vrh (1178 m), poteka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Prometno so Gorjanci še slabo prehodni, najpomembnejša je cesta med Novomeško kotlino in Belo krajino, ki poteka na jugu prek prevala Vahta (615 m). Poseljenost Gorjancev z novomeške strani sega do 550 m (Javorovica). Geološka podlaga Gorjancev so triasni dolomit, jurski apnenec ter Iaporno-apnenčeve kredne in terciarne usedline. V dolgih preteklih obdobjih je voda opravila svoje delo in razbrazdala pobočja z dolinami. Najgloblji sta Pendirjev-ka in Kobila, ki se zajedata s sevrozahoda vse do samega hrbta Gorjancev. Tla slabo prepuščajo vodo, zato so stranske doline vodnate. Gorjanci so v glavnem poraščeni z gozdovi, poznani so kot eno najboljših rastišč bukve pri nas. Iglavci, predvsem smreka, so zastopani v manjši meri, kot primes v mešanih sestojih ali kot monokulturni nasadi, ki pa ponekod kažejo, da se smreka tu ne počuti najbolje. Zelo pomembno naravno vrednoto predstavljata dva pragozdna naravna rezervata: precejšen predel (23,16 ha) še prvobitnega bukovega gozda ob Trdinovem vrhu (990-1150 m) ter Ravna gora (15,53 ha) na višini 860-950 m. V višjih predelih Gorjancev so bili ponekod gozdovi izsekani in nastale so košeniee (Krvavi kamen - Sv. Miklavž, Pirčev hrib). Gozdovi ob vznožju prehajajo v travnike, ki jih na obrobju z gozdom in ob lastniških mejah ponekod porašča grmovje. Dolino pokrivajo polja, kjer so v glavnem gručasta naselja. Življenjski prostori Gorjancev Vsaka živalska vrsta, tako tudi ptiči, je vezana na določen življenjski prostor ali habitat. V grobih obrisih si oglejmo, kako je z njimi na Gorjancih. Gozd. Gorjance poraščajo širni gozdovi, ki se po svoji vegetacijski sestavi spreminjajo glede na nadmorsko višino, lego in tudi glede geološke sestave tal. Prevladujoča drevesna vrsta je bukev. Oglejmo si gozd ob gozdni cesti, ki vodi od ceste pri Vahti proti planinskemu domu Gospodična. Predel porašča preddi-narski gorski bukov gozd (Enneaphyllo-Fagetum, Košir (1956,1961)), ki predstavlja klimatogeno gozdno združbo gorskega pasu preddinarskega sveta. Od drevesnih vrst prevladuje bukev, ki so ji primešani gorski javor, lipa, ponekod smreka in gaber, ob gozdnem robu jesen. V višjih predelih je primešan tudi macesen. Gozd je povečini strnjen, le manjše jase so ob cesti in ob “Fabriki”. Glavna znamenitost Gorjancev je naravni rezervat Trdinov vrh na severovzhodnem pobočju tik pod Trdinovim vrhom; je ostanek nekdaj mogočnih pred-dinarskih visokogorskih bukovih gozdov (Savensi-Fagetum, Košir (1962,1971)), vrtačast in razgiban mikrorelief, kamenita in skalovita površja pa porašča pred-dinarski bukov gozd zjavorjem in polžarko (Isopyro-Fagetum, Košir (1961,1971)). Dominantna drevesna vrsta je bukev, primešani pa so posamezni gorski in os-trolisti javorji. Pod spodnjim robom rezervata so posamezne smreke. Gozdni rezervat je tudi na Ravni gori. Pragozd Ravna gora je ostanek nekdanjih mogočnih gozdov in leži na slemenu Gorjancev, sredi razgibanega kraškega sveta. Gozdnovegetacijska združba je preddinarski visokogorski bukov gozd (Savensi-Fagetum), ki je v optimalnem stanju. Obsežni gozdovi so tudi v globokih dolinah na severnem pobočju Gorjancev, kol sta to dolini Pendirjevka in Kobila.Tudi tu med drevesnimi vrstami prevladuje bukev. Nekoliko se razlikuje gozd ob Leseni poti severovzhodno od V. Lipovca. Tu prevladuje smreka. Košenice na Gorjancih so drugotnega nastanka, nastale po izkrčenju gozda. Obsežne košenice so med Sv. Miklavžem in Krvavim kamnom, nad Pendirjevko in na Pirčevem hribu. Ponekod so na košenicah posamezna drevesa in grmi, na Pirčevem hribu je na košenici mlad nasad smrek. Grmišča ob robu gozda in polja. V širokem pasu gorjanski gozdovi v spodnjem delu pobočij prehajajo v polja. Gozdni rob je večinoma zaraščen z različnim grmovjem. Pestrost povečujejo pasovi grmovja na mejah med parcelami ali ob poteh, vmes so posamezna drevesa ali manjše skupine. Na gozdni rob večinoma mejijo travniki, ki prehajajo v njive, posejane z različnimi kulturami, kar tudi povečuje pestrost. Subtirbnni in urbani predeli. Ob vznočju Gorjancev so vasi in manjša naselja, ki jih obdajajo sadovnjaki, večinoma zasajeni s starejšim drevjem. Potoki. Kot je že bilo omenjeno, je geološka podlaga na Gorjancih razmeroma nepropustna. Zato je tam razmeroma veliko površinskih voda, ki se zbirajo v potokih globokih dolin. Za ptiči po Gorjancih Ker je za ocenjevanje uspešnosti opravljenega dela pomembno, koliko časa je bilo porabljenega zanj, je treba povedati, da sem se leta 1995 mudil na Gorjancih 21. aprila, 25. maja, 26. maja, 29. maja, 27. junija in 2. julija, leta 1996 pa 23. aprila in 4. junija. To jeT! ^ . j* s* ST) CtetumU, ŽŽceC^A**/04&ctt/£t+Sro^p^rua^m4&z£*t* ^ afarf* J£)^m acj^* ^!^)r, c& SžL^b>cli+~~ts aužšfT^t^t ^U*Q* '”e^ *^^ern''^o*—"; -£g£iiiŽ’' ^r*y?£a^c**C&' ^rri^fr,ir.n /I>A^tl *Sp~*~£f*S ac^cčm ^»»ai»^»oiKa^' ^S5*^e»v c-T-^/StiS 4^£ MtaJŽ^Zmi^ejA^aflZr s?č*£&~Sy ■'•ETTT *-W*4f *!?■■ ,-w-wr - O spor« zaradi gozdov priča listina iz leta 1472. (Arhiv Republike Slovenije Ljubljana) pri Čadražah pridobila tudi gozdne površine pri bližnjih Rojah, nekaj gozda pa v letu 1423 s pridobitvijo dvora v Grobljah.44 O sichcrstainskem gozdu nad Vratnim (vorst ob dem Toerlein), ki je bil del velikega gozdnega kompleksa na Gorjancih in ki je leta 1374 z nakupom Sicherstaina, prišel v roke Celjanov, kasneje pa je postal last pleterske kartuzije, govori listina iz leta 1391.45 Rodbina Sicherstainovje namreč z gozdom, ki gaje v letu 1381 dobila od Celjanov v fevd, ravnala svojevoljno. Tako je Oton Sicherstain v gozdu nad Vratnim dovoljeval sekati les, kar sta mu Celjana Viljem in njegov bratranec Herman II. leta 1391 prepovedala, Oton pa je moral obljubiti, da bo vso odtujeno zemljo pridobil nazaj in da z gozdovi ne bo ravnal več tako, kakor je do tedaj.46 Kartuzija se je zaradi gozdov morala ničkolikokrat pravdati. Sosednje zemljiške gosposke, med njimi tudi kostanjeviška opatija, so posegale v pravice kar-tuzijanov, sicer pa so tudi ti posegali v pravice svojih sosedov. Slabo opredeljene meje gozdov so privedle do dolgotrajnih sporov, v katere sta posegali svetna in cerkvena oblast. Ustanovna listina za pletersko kartuzijo iz leta 1407 omenja gozdove in lovne pravice, celjska listina iz 1447. leta pa navaja meje samostanskega gozda in nekatere pravice v njem. Gozd je segal od Gabrja, odkoder je šla pot na Metliško, nato je bila meja usmerjena na Krvavi kamen (bey dem Pluetting stain) in na cerkev sv. Jere (sannd Gedrauten kirchen), stoječe na tleh kartuzije; s te najvišje točke na Gorjancih (1181 m) sc je gozdna meja obrnila v dolino med Kostanjevico in Sicherstainom, tekla nato proti Stojdragi (gen Stoydras) in proti opusteli vasi “Preles” ter na Bregano (an die Brigan) in v smeri proti Mokricam (gen Mokricz vverts). Gozdna meja sc je spustila najnižje na območju med Sicherstainom in Kostanjevico, tako daje potekala nad kostanjeviškim samostanom, se pravi nad Opatovo goro. Kartuzijam so na omenjenem območju imeli pravico do ribolova na reki Bregani, do okoli štiridesetih polšjih dupel ter do podložniških dajatev za pravico do paše.47 Med kartuzijo in sosednjimi zemljiškimi gosposkami je zaradi posestnih meja in pravic prihajalo do številnih sporov in pravd, ki se jim niso mogli izogniti niti ljubljanski jezuiti, lastniki nekdanje kartuzije po letu 1595. Največ sporov je bilo med Pleterjami in žumberško, mehovsko in kostanjeviško gospoščino ter ko-stanjeviško cisterco. Zaradi gozda in pravic v njem so se konec 14. stoletja pravdali Sicherstaini z Žumberškimi. Po posredovanju viteza Viljema Turjaškega je med sprtima stranema prišlo do poravnave. V gozdu nad Žumberkom in Sicherstainom naj ne bi nobena stran imela pravice do žirjenja, pravico do pobiranja sadežev pa naj bi si obe strani delili na pol. Gozd pri Sičevacu pri Kalju v Zum-berku naj bi si delili obe strani, pravico do koriščenja travnika pri kraju “Sbinum wart” pa naj bi imeli le Žumberški.4(l Kartuzija je imela težave zaradi gozda že v prvih desetletjih svojega obstoja. Tako je pred letom 1450 prišlo do pravde zaradi gozdnih meja in pravic v njem med priorjem 1 lilarijem in Ivanom Zumberškim. Vmes je posegel grof Friderik II. Celjski. 1. junija 1450 je sicer prišlo med sprtima stranema do poravnave in obe strani sta se zavezali, da se bosta ravnali po izreku razsodnikov, zapisanem v posebni listini, vendar so kmalu ponovno izbruhnili spori. V letu 1465 je prišlo do novega sporazuma med priorjem Jurijem in Nikolajem Žumberškim. Glede gozdnih meja je bilo odločeno kot že v letu 1450, ko so mejo označili z železnimi žeblji in drugimi znaki (na drevju). Za gozd, ki se je raztezal proti Pleterjam, je bilo rečeno, da naj ostane v rokah samostana in naj imajo menihi v njem vse pravice, za tisti del gozda, ki se je raztezal od Gabrja proti Žumberku in tja do reke Bregane, pa je bilo določeno, da ga imata obe strani pravico izkoriščati do prihodnjega jurjevega (do 24. aprila 1466), nakar naj bi čez štirinajst dni prišla šesterica in na novo odredila in označila meje, ki naj bi jih za “večno” upoštevali. Za del gozdnega kompleksa, ki seje širil tja proti Žumberku, so določili, naj si v njem obe strani delita pravico do žirjenja, paše, travnikov in lesa, za njune podložnike pa je veljalo, da imajo prej navedene pravice v letu, v katerem jih imajo njihove zemljiške gosposke.49 Ker pa naročena razmejitev in označitev posestnih meja nista bili opravljeni, je prihajalo do novih zapletov in sporov. Po izumrtju gospodov Žumberških je gospoščina prišla v roke deželnega kneza in Friderik 111. je zaradi ponavljajočih se nesoglasij med njegovim oskrbnikom Jernejem Mindorferjem in kartuzijo leta 1486 naročil Andreju Hohenvvar-tu, naj si ogleda gozdne meje in odloči, kaj sodi k deželnoknežji gospoščini in kaj h kartuziji.50 V letu 1487 je Hohcmvart, tedaj glavar na Zgornjem Celju, določil ljudi, ki naj bi se ukvarjali z gozdnimi mejami in pravicami v gozdovih.51 V času kostanjeviškega opata Egidija (1450-1459, 1467-1475) in Erazma (1460-1466) je prišlo med opatijo in kartuzijo do spora, v katerega je posegla celo apostolska stolica. Papež je ugotavljanje stanja poveril benediktinskemu opatu iz Podkloštra (Arnoldstein na Koroškem), ki naj bi povabil k sebi zastopnike sprtih strani, če pa se ne bi hoteli odzvati, naj bi ukrepal s cerkvenimi kaznimi. Opatija se je tedaj pravdala zaradi posestnih in gozdnih meja ter za pravice do Pleterski urbar iz leta 1507. (Arhiv Republike Slovenije Ljubljana) izkoriščanja gozda.52 V letu 1472 je bil zglajen spor med obema sosedoma, ko so podpisali pogodbo, po kateri je opat priznal kartuziji lastnino nad gozdom, katerega meja je tekla od potoka Sušice, ki izvira med Črnečo vasjo in Cerovico, in nato po pobočju do Šentjernejskega polja ter je segala do Mihovskega potoka (in die Meichavv). Opatje tudi priznal, da sodijo h kartuziji štiri kmetije na Javo-rovici in enako število kmetij na Zgornjih Sošicah. Glede gozda je bilo odločeno takole: kar leži pod pobočjem, ki se razteza od Črneče vasi in ob Šentjernejskem polju, naj ostane last kostanjeviškega samostana, kar pa je nad omenjenim in v smeri proti cerkvi sv. Ožbolta (gen Sannd Oswalts cappeln), pri kateri je kartuzija imela pravico do nadzora pri proščenjih, naj ostane last Pleterij. Travniki, ki so sodili k podložniškim kmetijam, naj bi to ostali tudi v bodoče. Obema duhovnima ustanovama je bila priznana pravica do žirjenja, polšjih dupel, lova in lesa ter do vseh ostalih koristi, ki jih daje gozd. Prej našteti vasi naj bi ostali v rokah kartuzije, za naselji Vodenice pri Kostanjevici in Javorovico nad Pleterjami pa je bilo rečeno, naj se upošteva razmejitev posesti med obema ustanovama in naj samostana drug drugemu ne delata škode na pašnikih in žitnih poljih.53 Zaradi gozdnih in drugih posestnih meja na Gorjancih je tudi v 16. stoletju prihajalo med obema postojankama do sporov, kot je to razvidno iz listine kostanjeviškega opata Kristana Preleublerja (1552-1562) iz leta 1562. Opat Kristan in prior Janez sta sc pravdala pred vrsto inštitucij zaradi “etlicher gehiilz vnnd pinwerch” ter si izbrala razsodnike, ki naj bi postavili mejnike.54 Kostanjeviška opatija in pleterska kartuzija sta bili s svojimi posestmi na tleh, izpostavljenih pogostemu turškemu pustošenju. Vemo, daje bilo v letih od 1469 do 1526 okoli petdeset turških vpadov na slovensko ozemlje in da so Turki samo v letih od 1469 do sklenitve premirja med kraljem Matijem Korvinom in Turki v letu 1483 ropali po naših deželah kar tridesetkrat, včasih so prišli tudi po štirikrat na leto.55 Ker je velik del samostanske urbarialne zemlje obeh duhovnih ustanov ležal na Gorjancih in Žumberku, sta ti skupaj s podložniki utrpeli veliko škodo. Oba samostana sta na navedenem območju prišla ob večino dohodkov in na opuščene kmetije so se naselili prišleki, Uskoki, ki jih je vabil tudi deželni knez za obrambo svojih dežel. Množična selitev Uskokov v Belo krajino, v obmejne kraje južne Dolenjske, na Kočevsko, v Istro in Dalmacijo se je pričela po letu 1530 in tedaj so se večje skupine prišlekov naselile tudi na območju žumberške gospoščine in s tem tudi na tleh kostanjeviške opatije in pleterske kartuzije. Kralj Ferdinand I. je v letu 1548 z Uskoki poselil že velik del Žumber-ka in svoje mehovske gospoščine ter je od kartuzije Pleterje in od več tamkajšnjih zemljiških gosposk zahteval zemljo v zameno za zemljo, predvsem iz mehovske gospoščine.56 Že pred tem je morala kostanjeviška cisterca dati deželnemu knezu zemljo za naselitev Uskokov, s čimer je utrpela veliko škode, saj po zatrjevanju opatov duhovna ustanova ni dobila povrnjene zemlje drugod. Kostanjeviški samostan je tako v letih 1534 in 1536 izgubil 107 kmetij v Žumberku in na Gorjancih. Leta 1534 je opat oddal kmetije pri Velikem in Malem Skrilu, Glusinji, Mrzlem Polju, Kalju, Budinjaku, Proseki in Željeznem, koder je imela tudi pleterska kartuzija pravico do desetine in posesti. 1536. leta je opat moral dati še dvajset kmetij v Osredku in nekaj zemlje med naseljema Proseko in Cerovico v Žumberku.57 Kartuzija Pleterje pa je deželnemu knezu dala posesti za naselitev Uskokov na območju Žumberka nad Kostanjevico in tja do Bregane: 8 kmetij v Osunji, 7 kmetij in 2/3 žitne desetine v Stojdragi, travnik na kraju “Prellisch”, 2/3 desetine na Velikem Kravljaku, pusti kmetiji na Malem Kravljaku ter kmetiji in 2/3 desetine v Novem selu, za kar je prejela okoli dvajset kmetij z mehovske gospoščine. Omenimo naj, daje kartuzija v prvi polovici 16. stoletja izgubila tudi ostale posesti v Žumberku.58 Kostanjeviška opatija je do leta 1547, kot nam priča ohranjeni urbar, izgubila v Žumberku in na Gorjancih velik del svoje samostanske zemlje, tako da se tedaj navaja tod le še en dvor in nekaj njiv in rovtov. V sredini 14. stoletja najdemo v urbarju 371 kmetij, 1547. leta jih je še 312 in še nekaj drugih gospodarskih enot. Opatija je odslej imela le še nekaj kmetij nad Kostanjevico, vso drugo posest na Gorjancih pa je izgubila. Tudi pleterska kartuzija je v prvi polovici 16. stoletja izgubila vso posest v Žumberku ter velik del posesti na Gorjancih.51’ Leta 1591 je kartuzija premogla poleg dominikalne zemlje in vinogradov ter desetin 294 podložnikov, ki so hasnovali 275 in pol kmetije (kar 51 podložnikov je imelo po pol kmetije). K temu moramo prišteti še 53 kočarjev, šest pustih kmetij in osem mlinov. Omenimo naj, da tedaj na območju nad Pleterjami in Kostanjevico ni bilo samostanskih pustot. Priorji so tedaj na novo razdelili urbarialno posest v urade in tako je I. urad, imenovan “pri Pleterjah”, imel na Gorjancih le še naslednja urbarialna naselja: Javorovica (7 družin), Vratno (5 družin), Mihovo (10 družin), pri samostanu pa je bilo kar 49 kočarjev. Urad pri Kostanjevici je premogel naslednja urbarialna naselja: Vrhovska vas (6 družin), Brezovica (3 družine), Gradec (1 družina), Gradinje (1 družina), Mladje (1 družina), Prušnja vas (1 družina) in Frluga (1 družina). Štiri leta za tem (1595) je prišlo med jezuiti in kartuzijani do sporazuma, po katerem so drugi obdržali postojanki v Bistri in Žičah, jezuiti pa so dobili pletersko in jurkloštrsko kartuzijo.60 V letu 1667 je kostanjeviški opat Janez Plantarič (1665-1684) kupil od Ane Katarine grofice Zrinske, rojene Frankopanske, sosednjo kostanjeviško gospoščino.61 S to pridobitvijo so si kostanjeviški menihi pridobili velike posesti in letne dohodke ter podložne kmetije na območju od Starega gradu pri Kostanjevici do Pristave pri Podbočju ob Krki. Kostanjeviško gospostvo je bilo tudi t.i. teritorialna gospoščina ter je imelo v mejah svojega deželnosodnega okraja vrsto pravic in z njimi povezanih dohodkov. Meje tega deželskega sodišča so se raztezale na obeh bregovih reke Krke, pri čemer je ta na njenem desnem bregu obsegal ozemlje nekako od Rateža na zahodu do Podbočja na vzhodu, ter je segal visoko na Gorjance, prav do cerkve sv. Jere (1181 m). Gospoščina je imela kot teritorialno zemljiško gospostvo v svojih mejah del velikega gozdnega kompleksa Krakovo, odličnega hrastovega gozda, ter gozd v bližini gradu Prežek pod Gorjanci. Gozdova sta ustanovi prinašala vsako leto precejšnje dohodke: dajatve od domačih in tujih podložnikov za koriščenje pravice do lesa in gozdne paše, za krčenje gozda in napravo rovtov, za lovne in ribolovne pravice, za pašo prašičev (žirjenje) v bukovih in hrastovih gozdovih ter za pravico do polšjih dupel. Gospoščina je imela pravico do ribolova v Krki in v potoku Studeni, ki izvira pod Globočicami in se v kostanjeviškem mestu izliva v Krko. Precejšnji letni dohodki so izvirali od obrtnikov, mitnic, stojnine ob proščenjih, med drugim tudi ob proščenju pri sv. Jeri na Gorjancih.62 Znotraj deželnosodnega okraja je bil kostanjeviški mestni pomerij, koder je imel pravico do sodstva le mestni sodnik. Meja pomerija je potekala vzhodno od Prekope na Velike Vodenice, na Ore- hovec, Zavode in Kariče in preko Krke.6-1 Urbarialna zemlja ni bila sklenjena, ampak gre za posamezna raztresena naselja ali celo za posamezne kmetije ali pa novine, ki so bile v bližini Podbočja, od Slivja na zahodu do Pristave na vzhodu. Višje v pogorju (ok. 450 m) je bilo naselje Premagovce.64 Ker je ozemlje kostanjeviške gospoščine ležalo na izrazito vinorodnem svetu, so k posameznim kmetijam sodili tudi vinogradniški kompleksi, t.i. pravdni vinogradi. H gospoščini pa je sodila tudi vrsta t.i. gorskopravnih zemljišč, povečini zasajenih z vinsko trto, od katerih so uživalci, sogorniki, gospoščini dajali letne dajatve, predvsem v moštu. Večina takih zemljišč je ležala pri Raki, le dva kompleksa sta bila nad Podbočjem pri Kostanjevici: na Gadovi peči nad vasjo Vinji Vrh in na Bočju, na vinorodnem hrbtu nad Podbočjem, obkroženim od potoka Sušice.65 Kostanjeviška gospoščina je kot teritorialno zemljiško gospostvo imelo v svojih mejah veliko gozdnega in pašnega sveta, od katerega je prejemala raznovrstne dajatve: od gozdnega sveta t.i. gozdno pravdo (Forstrecht), od pretežno pašnega sveta pa tako imenovani polagaj (Forsthaber), prvotno dajatev za vzdrževanje gospoščinskih konj. Poleg Krakovskega gozda je bila gospoščina lastnik še prežeškega bukovega gozda (puechvvaldt am Preisperg), ki se je raztezal pri Prežeku pod Gorjanci. Urbar lokalizira gozd pod sv. Jero na Gorjancih in k potoku Pendirjevki, ki teče pod cerkvijo sv. Miklavža, mimo Prežeka in na Cerov Log. Med gospoščino in nekaterimi sosednjimi župniki je prihajalo do spora zaradi koriščenja gozda.66 Nekaj večjih sporov je znanih s šentjerncjskimi župniki, ki so imeli pravico do lesa iz Krakovskega gozda, a so ga smeli uporabljati le zase, ter pravico do žirjcnja v Krakovskem gozdu in pri sv. Miklavžu na Gorjancih. V letih poplav so šentjernejski župniki smeli zahtevati les iz prežeškega gozda, imeli pa so tudi pravico pri sv. Jeri in pod Miklavževo cerkvijo postaviti peč za žganje apna in si jemati za to potreben les.67 Domači podložniki so imeli les in pašo zastonj, medtem ko so podložniki tujih gospoščin morali dajati kostanjeviški gospoščini t.i. gozdnino: oves, kopune, kokoši, pogače in denar.68 Deželni knezi so že v 16. stoletju hoteli zavarovati gozd pred prekomernim izsekavanjem in so v ta namen izdali posebna določila. V splošnem in zelo skopem določilu iz leta 1588 je rečeno, da se morajo vsi, ki imajo pravico do gradbenega lesa v Krakovskem gozdu, javiti pri gospoščini, ki jim ga odkaže. Za nekatera naselja je rečeno, da smejo ljudje pobirati le les, ki leži po tleh in ga je na tla podrl veter, sekati pa le v grmovju, prepovedano pa je bilo sekati gradbeni les.69 Podrobnejše določbe, s katerimi se je želelo zavarovati gozdove pred uničenjem, so zaobjete še posebej v kostanjeviškem urbarju iz omenjenega leta. Iz njegovih določb je razvidna skrb za gozd ter strah pred prekomernim pustošenjem bodisi zaradi prekomernega izsekavanja lesa za razne potrebe ali pa z namenom, da se gozd izkrči za napravo rovtov in novin. Oskrbniku je bilo strogo zapovedano, naj skrbi, da ne bodo sekali mladega in odraščajočega drevja. Če pa se kateri od upravičencev oglasi, naj mu les odkaže gozdni hlapec, ki naj postopa takole: za gradbeni les naj odkaže stara drevesa, za drva pa samo trhla in suha, ki jih je podrl na tla veter, ter les v grmovju.70 ________________________________________OPOMBE______________________________________________ 1 Prim. J. Mlinarič, Kartuzija Pleterje 1403-1595, Ljubljana 1982: v nadaljnjem Kartuzija Pleterje. Idem, Kostanjeviška opatija 1234-1786. Kostanjevica na Krki 1987: v nadaljnjem Kostanjeviška opatija. 2 M. Kos, Zgodovina slovenskega naroda od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana 1955, str. 183 in 258. 3 Kostanjeviška opatija, str. 113-122. 4 Orig. perg. listini 1249, maj 8: v Arhivu Republike Slovenije Ljubljana ( = ARS). Objava ustanovne listine v: Kostanjeviška opatija, str. 525-527. Urbar kostanjeviškega samostana iz okoli leta 1350 : sign. 17 u v ARS. Objava urbarja v: Kostanjeviška opatija, str. 529-535. Kostanjeviška opatija, str. 138-142. 5 Ibidem, str. 141-142. 6 Ibidem, str. 137-142. 7 Dokument z dne L maja 1288 (prepis v GR. A I, VII, fasc. 179 v ARS). Prim. Kostanjeviška opatija, str. 168-169. * 1295, januar 13., Zrinj: orig. perg. listina v ARS. Prim. J. Mlinarič, Topografija posesti kostanjeviške opatije 1234-1786. Maribor 1972, str. 58-59. 9 1447, september 3., Celje: orig. perg. listina v ARS. Prim. Kartuzija Pleterje, str. 147. 10 1286, maj 1.: orig. perg. listina v ARS. Prim. Kostanjeviška opatija, str. 168. " Dokument z dne 25. novembra 1297 (prepis v GR. A I, VII, fasc. 179 v ARS). Prim. Kostanjeviška opatija, str. 172. 1472, december 24., orig. perg. listina v ARS. 12 Dokument z dne 18. maja 1306 (prepis v GR. A I, VII, fasc. 179 v ARS). Prim. Kostanjeviška opatija, str. 173. 13 1317, maj 25.: orig. perg. listina v ARS. 1318, maj L: (prepis v GR. A I, VII, fasc. 179 v ARS). Prim. Kostanjeviška opatija, str. 175-177. 14 1320, marec 20. in 1321, avgust 24.: orig. perg. listini v ARS. Prim. Kostanjeviška opatija, str. 176-177. 15 Gorninski register iz 1576: Sam. A II, fasc. 8 v ARS. 16 Kostanjeviška opatija, str. 177. 17 1345, februar 16.: (prepis v GR. A I, VII, fasc. 179 v ARS). 18 1318, november 5.: (prepis v Gr. A 1, VII fasc. 179 v ARS). Prim. Kostanjeviška opatija, str. 176 in 186. ■* Kostanjeviška opatija, str. 186-193. Prim. M. Kos, S kmetskih domačij okoli Kostanjevice pred šeststo leti. Kostanjevica na Krki 1252-1952. Kostanjevica 1952, str. 60-62. 20 M. Miklavčič, Premik kranjske meje ob spodnji Krki v 12. stoletju. Razprave SAZU I, V, Ljubljana 1966, str. 5. Prim. Kartuzija Pleterje, str. 72-78 21 Prim. M. Kos, Oglejski patriarhi in slov. pokrajine do srede 13. stol. s posebnim ozirom na vlado patriarha Bertolda iz rodovine Andechs. Časopis za zgodovino in narodopisje XII (1917), str. 1-44. 22 1280, januar 23., Čedad: prepis v Sam. A II, fasc. 2 v ARS. 1392, januar 17., Čedad: orig. perg. listina v ARS. Prim. Kostanjeviška opatija, str. 34-35. 23 Kostanjeviška opatija, str. 36-37. 24 1401, marec 30., Rim: orig. perg. listina v ARS. Kostanjeviška opatija, str. 36. 25 1474, oktober 12., Rim: prepis v Sam. A II, fasc. 15 v ARS. Kostanjeviška opatija, str. 36-37. 26 1405, marec 14., Kostanjevica: prepis v GR. I, Vil, fasc. 179 v ARS. 27 Kostanjeviška opatija, str. 35. Kartuzija Pleterje, str. 77. 28 1321, september 22., Zagreb: orig. perg. listina v ARS. 1330, junij 24., Tirolska: orig. perg. listina v ARS. 2‘‘ Kostanjeviška opatija, str. 35 in 470. 30 Ibidem, str. 471-476. 31 Kostanjeviška opatija, str. 40. 32 Kartuzija Pleterje, str. 99-100, 104. 1403: orig. perg. listina v ARS. 1407, julij 10., Celje: orig. perg. listina v ARS. 33 Zapis o Hermanovi smrti in pokopu v: pleterski rokopis št. 146, notranja stran sprednjih platnic v Narodni in univerzitetni knjižnici Ljubljana. 34 1407, julij 10., Celje: orig. perg. listina v ARS. Kartuzija Pleterje, str. 104 in 234-289. 35 Kartuzija Pleterje, str. 92 in 88-96. 36 1374, september 12., (prepis v rokopisu 2703, fol. 38-39 C 15 v ARS). O sporu zaradi gozdov priča listina iz leta 1472. (Arhiv Republike Slovenije Ljubljana). Prim. Kartuzija Pleterje, str. 92. 37 1376, avgust 30.: izvleček v Zgodovinskem arhivu Celje, rep. 275. 1379, marec 2.: orig. perg. listina v ARS. 1381, junij 10., Celje: orig. perg. listina v ARS. Prim. Kartuzija Pleterje, str. 92-93. 38 1447, september 3., Celje: orig. perg. listina v ARS. Kartuzija Pleterje, str. 144-153 in 104-107. 39 Prepis v rokopisu 2703, fol. 90 v ARS. Prim. Kartuzija Pleterje, str. 119-120. 4n Kartuzija Pleterje, str. 147-154. 41 S. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XXIV (1943), str. 1-61. Kartuzija Pleterje, str. 234 sl. 42 Ibidem, str. 255-258. 43 1403: orig. perg. listina v ARS. 44 1421, julij 20.: orig. perg. listina v ARS. 1423, april 24.: orig. perg. listina v ARS. Prim. Kartuzija Pleterje, str. 177. 45 1391, september 15., Celje: orig. perg. listina v ARS. 46 1381, junij, 10., Celje: orig. perg. listina v ARS. 1391, september 15., Celje: orig. perg. listina v ARS. Kartuzija Pleterje, str. 93-94. 47 Ibidem, str. 104 in 146. 1447, september 3., Celje: perg. listina v ARS. 48 Insert v listini 1444, marec 5.: rokopis 11993, str. 208 v ARS. 49 1450, junij L, Celje in 1465, september 3.: orig. perg. listini v ARS. Kartuzija Pleterje, str. 178-179. 59 1486, april 18., Koln: kot insert v listini 1487, junij 15.: orig. perg. listina v ARS. 51 Kartuzija Pleterje, str. 179-180. 52 1461, marec 27., Rim: orig. perg. listina v ARS. 53 1472, december 24., orig. perg. listina v ARS. Kostanjeviška opatija, str. 234. 54 1562, februar 25.: Sam. A 11, fasc. 2 v ARS. Kartuzija Pleterje, str. 180. 35 S. Jug, o. c., str. 13. 58 lgn. Bidermann, Zur Ansiedlungs - und Vervvaltungs-Geschichte der krainerUskoken im XVI. Jahrhunderte v : F. Schumi, Archiv I. Laibach 1882/83, str.129-154. Prim. Kartuzija Pleterje, str. 189-191. Prim. D. Kos, Bela krajina v poznem srednjem veku. Zbirka Zgodovinskega časopisa 4. Ljubljana 1987, str. 16-18. . 57 Dokument ok. 5. aprila 1534: zbirka dokumentov kostanjeviškega samostana v Posavskem muzeju Brežice. 1536: ibidem. Prim. Kostanjeviška opatija, str. 278. 58 1561, maj 10., Dunaj: orig. pap. listina v ARS. Prim. Kartuzija Pleterje, str. 192-193. 59 Urbar kostanjeviške opatije iz 1547: Sam. A II, fasc. 7 v ARS. Prim. Kostanjeviška opatija, str. 282-285. 60 Pleterski urbar iz 1591: Jesuitica Carniolica, fasc. 1 v ARS. 61 Kupoprodajna pogodba z dne 29. januarja 1667, Brezovica: orig. perg. listina v ARS. Prim. Kostanjeviška opatija, str. 394-400. 62 J. Mlinarič, Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625. Ljubljana 1970. 63 Ibidem, str. 71-72. 64 Ibidem, str. 9-24. 65 Ibidem, str. 33-50. “ Ibidem, str. 50-51. 67 Dokument z dne 24. aprila, Kostanjevica: Sam. A II, fasc. 2 v ARS. Prim. Kostanjeviška opatija, str. 401. 68 J. Mlinarič, Kostanjeviško gospostvo..., str. 51-60. 69 Ibidem, str. 60. 70 Ibidem, str. 60-61. THE KOSTANJEVICA ABBEY AND PLETERJE CARTHUSIAN MONASTERY, THEIR ESTATES AND RIGHTS ____________IN THE GORJANCI HILLS AND ŽUMBERK____________________________ SUMMARY Two important spiritual and economic centres arose in the shelter of the bountiful Gorjanci forests in the the Late Middle Ages: the Kostanjevica Cistercian Abbey, founded by Bernard Spannheim in 1234 and the Pleterje Carthusian Monastery, founded by Duke Hermann II of Celje in c. 1400. A large part of the estates and annual revenues of both sacral foundaljons vvas located around the lower Krka as vvel! as vvithin and beneath Gorjanci and Žumbcrak. Thus both monasteries were bound to this area over the centuries from a spiritual and economic point of view. This was particularly true of the Kostanjevica Abbey, which held the livings of the parishes of Kostanjevica, Sv. Križ (Podbočje), Sv. Jurij at Čatež, Žumberk and Vivodina. The two monasteries had extensive forest holdings in Gorjanci and Žumbcrak, which resulted in frequent conflicts betvveen them and the surrounding sccular landowners over estate and forest boundaries. They and their landholdings both stood on the boundary between the Holy Roman Empire and the Hungarian-Croatian Kingdom and vvere also exposed to Turkish raids after 1450. The Kostanjevica Abbey recieved large estates with its foundation in 1234 or 1249 from Bernard Spanheim. More than a third of its estates !ay within Gorjanci and Žumberk. The Pleterje Carthusian Monastery also had cxtcnsive holdings belovv and wilhin Gorjanci and Žumberk. Its holdings vvere characterised by a large number of uninhabited farms, vvhich vvere a result of colonisation pressure and the farming of unsuitable areas. Many farms vvere abandonned during the Turkish raids. Both monasteries held large forest areas, vvhich brought in large revenues. The monks themselves derived great advantages from them, vvhilst some of thesc vvere let to tenants in return for an annual rent: construction timber, fuel, bracken, forest fruits and dormouse hunting. The monasteries also had extensive vineyard complexes. These vvere vvorked under their ovvn regimes or let out to their ovvn tenants, tenants of foreign lords or to freemen for rent according to mountain lavv. The monasteries lost ali their land in Žumberk and a large part of their holdings in Gorjanci in the 16lh century as a result of the Uskok settlement after 1530. The provincial lord abetted this scttlement. The economic povver of Kostanjevica Abbey and Pleterje Monastery vvas greatly vveakened, although the Pleterje Monastery strengthened its economic position vvith the purchase of the Kostanjevica estates in Gorjanci in 1667. The Abbey existed until the reign of Joseph II, vvho closed it in 1785. The Pleterje Carthusian Monastery passed to the Ljubljana Jesuits as a result of a compact betvveen the Carthusians and Jesuits in 1595. The Jesuits held the estates until the dissolution of the order in 1773. The author has used the archive sources to shovv the links of the Kostanjevica Abbey and the Pleterje Carthusian Monastery vvith the area beneath and vvithin Gorjanci and Žumberak. ŽIVLJENJE V PODGORJU ____________V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA________________________ STANE GRANDA Za zgodovinarje je ena najtežjih nalog, ko naj bi prikazali življenje navadnih in preprostih ljudi v preteklosti. Ker je bila pri nas v obravnavanem času večina kmetov, je to nekoliko lažje, ker imamo na razpolago obsežne opise takratnih pogojev kmetovanja. Nastali so v zvezi z veliko davčno reformo, s pomočjo katere so želeli določiti stalno višino davka od zemlje, zemljarino. Odmerili so jo na podlagi ugotovljenega povprečnega čistega donosa zemljišč. Da so do teh podatkov prišli, so vsa zemljišča natančno izmerili, opisali in ocenili. Nastal je franciscejski kataster, imenovan po cesarju Francu (1792-1835). Ker se kmetijstvo spreminja zelo počasi, so podatki za leta po odpravi Ilirskih provinc (1813) kar zanesljivi. Govorijo namreč o večletnih povprečjih, nekih bolj ali manj stalnih razmerah. Čeprav so podatki daleč od tega, da bi jih smeli šteti za popolne in izčrpne, kmetijska statistika velja za manj zanesljivo, nam le kaže neke splošne tendence. Potrebno jih bo še izpopolnjevati. Zato je nadaljevanje tega pisanja potrebno smatrati le za začetek raziskav, ki jih bo potrebno nadaljevati, predvsem pa podatkovno dopolniti. Idealno bi bilo, če bi našli dnevnik z gospodarskimi zapisi nekega kmeta. Nekateri so namreč vodili gospodarske zapisnike. V obravnavo smo pritegnili pet katastrskih občin (k.o.)1, ki predstavljajo obsežnejši gorjanški kompleks: k.o. Vinja vas z vasmi Vinja vas, Podgrad (Grm), Konec, Pristava, Mihovec; k.o. Veliki Cerovec z naselji Veliki Cerovec, Mali Cerovec, Iglenik, Vrh, Dolž in Pušče; k.o. Gabrje z vasmi Gabrje, Jugorje, Gorenji Suhadol; k.o.Vrhpolje z naselji Gorenje Vrhpolje, Dolenje Vrhpolje, Jevše, Mihovo, Vratno, Apnenik, Drča, Javorovica, Stranje in k.o. Gorenja Orehovica z Gorenjo Orehovico, Cerovim Logom, Gorenjo Staro vasjo, Loko, Zapužami, Hrastjem, ter raztresenimi hišami v zaselkih Tolsti Vrh, Strm in Breg. Čeprav se skupno naslanjajo na Gorjance, so med njimi precejšnje razlike. Pogoji za življenje, to je določalo predvsem poljedelstvo, niso bili enaki. Tako je bila povprečna vrednost donosa na enaki površini najboljših njiv v Cerovcu 22 goldinarjev (gld),2 v Orehovici pa 27 in pol gld, na enakih površinah vinograda v Gabrju 36 gld, v Vrhpolju 50 gld. Medtem ko so v mehovski fari morali krepko premisliti, kdaj in kako bodo porabili pridelano hrano in vino, so v Orehovici ob boljših letinah viške prodajali. Vsi ti kraji so ležali v obmejnem predelu dežele Kranjske, mejili pa niso neposredno na Hrvaško, ampak na ozemlje Vojne krajine. Meje z njo marsikje niso bile nesporne. Zato je prihajalo še do dodatnih težav s sosedi, ki jim je bilo bližje vojskovanje, tudi ropanje, kot pa težko kmečko delo. Med ljudmi je vladala precejšnja nelagodnost pred njimi, saj so se znali organizirati v manjše tolpe in nadlegovati prebivalstvo. Tradicija nekdanjih turških roparskih pohodov tudi še ni bila povsem pozabljena. Tako je 17. avgusta 1829 prišlo do spopada s 16 bosanskimi roparji, ki so pred tem prenočili v podgrajskem župnišču ter maltretirali in oropali župnika. Padla naj bi nek vojak in kmet. Čeprav naj bi jih napadlo kar 76 vojakov in finančnih stražnikov roparjev niso niti toliko prestrašili, da se ne bi uro daleč iz Pristave ustavili in si delili roparski plen. Omenjeni dogodek je zgolj lokalni odmev na številnejše sosedske “obiske” po letu 1825, zaradi česar je morala avstrijska vlada leta 1828 poslati v novomeški okraj večje število vojakov. Prav leta 1829 so bili obiskovalci iz južnejših krajev tako nasilni, da so ponoči stražili celo novomeški most. Sicer pa naj bi se obiski bosanskih roparjev ponavljali vsakih štiri do pet let.3 Nekateri podatki v nadaljevanju razprave se pokrivajo s prispevkom kolegice Ivice Križ. Ker je naš cilj zasledovanje regionalnih razmer, se temu ni mogoče ogniti. Sicer pa bolje dvakrat kot nobenkrat. Najpomembnejšo lokalno središče je bilo Novo mesto, kjer je bil tudi sedež okrožja ali kresije, velike upravne enote, ki je segala od meja z Notranjsko na zahodu in do slovensko-hrvaške meje na vzhodu ter med Kolpo na jugu ter Savo in južnimi obronki Ljubljanskega barja na severu. Manjše upravne enote so bile okrajne gosposke ali okrajni komisarijati. Obravnavani kraji so sodili v Kostanjevico in Ruperčvrh, ki je bil sedež okraja, katerega uradniki so bili v Novem mestu, zato ga občasno imenujejo kar po njem. Ti okraji so bili sedeži upravnih in davčnih oblasti. Obstajale so tudi občine s svojimi župani ali rihtarji, ki pa so bile popolnoma kmečke zadeve. Običajno so pri županih začeli šteti hiše. Pogosto je bilo domače ime hišne št. 1 “per Žepan”. Oblast jih je upoštevala predvsem takrat, kadar jih je potrebovala za nabiranje vojakov, pobiranje davkov, organiziranje cestne tlake. Lokalne ceste so vzdrževali namreč na ta način. Kmečkih občin ne smemo enačiti s katastrskimi ali davčnimi, ki so predvsem fiskalne enote. Pomembno vlogo v upravnem pogledu so igrale tudi fare, ki niso bile le cerkvena središča, ampak je morala njihova duhovščina pomagati tudi državi pri organizaciji in vzdrževanju šolstva, sociale (skrb za sirote in nemočne) in zdravstva (cepljenja). Farno organizacijo so izkoriščali tudi zemljiški gospodje - graščaki, saj so ob nedeljah zbranim vernikom preko duhovnikov sporočali, kdaj morajo izpolniti fevdalne obveznosti. Nižjih državnih upravnih organov še ni bilo. Tudi policije oziroma žandarstva ne. Red in mir so v krajih vzdrževali predvsem sami vaščani, graščinske interese so branili grajski hlapci, državne pa finančni stražniki, ki naj bi kmetom preprečevali, da se ne bi izogibali mitnicam in da ne bi s Hrvaške tihotapili predvsem tobak in sol. Farna središča so bila Šentjernej s podružnicama sv. Urbana v Gorenjem Vrhpolju in sv. Osvalda na Javorovici, Brusnice s podružnico sv. Janeza v Gabrju, cerkev sv. Jere na Gorjancih - nekoč sloveča božja pot je bila v ruševinah - in Stopiče ter Mehovo. Ta fara je imela sedež v vasi Grm4 Okoli leta 1830, ko so nastali naši viri, so bili ti kraji še povsem brez šol, celo Šentjernej je ni imel. Le za k.o. Vinja vasje zapisan podatek, da imajo t. i. učitelja, vendar opravlja le cerkovniške posle. Nizka raven izobrazbe, v dokumentih navedeni kmetje so vsi nepismeni, je bila poleg večinoma težkih pogojev kmetovanja poglavitna ovira napredku. Le najpremožnejši so si lahko privoščili šolanje otrok v Novem mestu, ki pa so morali tam tudi stanovati, saj takraten promet ni dopuščal druge možnosti. Prva polovica prejšnjega stoletja je bil čas, ko seje naše podeželje kljub navidezni družbeni negibnosti poslavljalo od starožitnega, kasneje tolikokrat idealiziranega življenja. Časi, ko so ljudje vse, kar so potrebovali, naredili doma, so postali preteklost. Spremembe v oblačenju so prej zajele nižinske predele in mlajše ljudi, ostali so se slej ali prej novi modi morali prilagoditi. To je bilo razvidno zlasti po obleki. A. Baš navaja v svojem delu5 zanimiva primera za okrajni gosposki Ruperčvrh in Kostanjevico. V bližini Novega mesta v tem času skoraj ni bilo več mogoče govoriti o stari narodni noši. Starejši hribovski kmetje so še vedno nosili “kratke hlače iz črnega platna, pa tudi črne irhovine, ki so prepasane z jermenom iz črnega usnja, in kratek suknjič (Camisolla) iz črnosive, tudi bele volne in je brez telovnika, pokriva se z velikim, zelo nizkim, v oglavju nekoliko dvignjenim, grobim polstenim klobukom, obuva kratke škornje iz kravjega usnja in, če gre od doma, mu po navadi visi ob telesu rdeče progasta tako imenovana torbica”. Mlajši so nosili “deloma dolge hlače iz črnega platna, deloma tudi kratke hlače iz črne irhovine. Prvi imajo na nogah podvezanke, drugi dolge, čez kolena zavihane škornje. Nosijo suknjiče iz zelenega sukna ali tudi modrega manchestra s kovinskimi gumbi, telovnike (prustov) iz različnega blaga in ličnih barv, svilene in barvane ovratne rute in grob polsten klobuk z visokim oglavjem, ki je ovito s črnim žametnim trakom”.6 Podobno kot v gosposki Rupcrčvrh je bilo tudi pri tistih kmetih (k.o. Vrhpolje in Orehovica), ki jim je bil bližje Šentjernej. “Moška obleka sestoji iz dokolenskih hlač iz kozlovega usnja črne barve, visokih škornjev, telovnika iz različnega blaga in obrobljenega s posrebrenimi gumbi, kratkih jopičev iz sukna ali manchestra in z gumbi iz črne kosti, srajc iz domačega platna ali muslina in navadnih, širokokrajnih polstenih klobukov s širokim in črnim žametnim trakom in zaponko”.7 Kot vidimo, oba opisa sta iz leta 1838, so oboji imeli irhovino. To so še izdelovali tudi na Dolenjskem. V večjih naseljih so bili razmeroma močno zastopani usnjarji, saj si brez predelanih živalskih kož in izdelkov iz konoplje takratnega življenja ni mogoče predstavljati. Zenske so v zahodnem delu obravnavanega območja nosile “krilo iz barvanega domačega platna ali kambrika in nankinga /gosta, močna bombažna tkanina, tkana s platnenimi trakovi/ in z dolgim modrcem,” “predpasnik iz domačega platna ali tula, pozimi jopo ali špenzer iz sukna”, poleti pa so bile “samo v srajci s kratkimi rokavi (ošpetel). Za pokrivala rabi visoka avba, imenovana peča ali zavijača. Za obuvalo rabijo pozimi in v slabem vremenu škornji, ki segajo do kolen, sicer pa nizki čevlji in bele in drugače barvane nogavice”.8 Bližje Novemu mestu ženske “...starejšega in revnejšega razreda nosijo po navadi dolge obleke iz črnega ali belega grobega platna, tudi krila iz zelenega ali črnega muslina, toda brez rokavov (imenovana raš), obrobljena s črnim svilenim ali tudi platnenim trakom, nato kratke srajčke (ospetel), prešite v gube, poljubno barvano ruto, črn ali moder belo rožast predpasnik in pozimi črnosivo jopo ali črn in kratek in poldolg kožuh”. Tudi tu so ženske nosile avbe. “Čez to avbo nosijo po navadi še dolgo in belo naglavno ruto, ki je iz platna, o praznikih iz perkala, s številnimi, z bombažno nitjo izvezenimi cveticami; ta ruta se, če se nosi avba, ovije in priveže okoli glave ali pa prosto visi z avbe navzdol. Na nogah imajo nogavice iz belega sukanca, ali, vendar redkeje, tudi iz rdeče volne in pa grobe čevlje.”'' Kot vidimo, opis ne prinaša vsakodnevne, ampak bolj praznične obleke. Preko poletja gotovo niso nosili obutve, bila je predragocena. Prav tako zaznamo, da se staro meša z novim, domača volna in platno gresta vzporedno z manchestrom, rebričasto bombažno tkanino, izdelano na angleški način. Ker so v vseh teh vaseh sejali malo lanu, so platno verjetno kupovali od Belokranjcev. Obravnavani čas sodi še v obdobje fevdalizma, ki je bil kljub bližajočemu se koncu najtrši znotraj Kranjske prav na Dolenjskem - klasični deželi kmečkih uporov. Zemljiške gosposke, ki so jim morali kmetje izpolnjevati fevdalne obveznosti, so bile naslednje. Nekdanji kartuzijanski samostan Pleterje je dajal žalostni videz in je bolj spominjal na ruševine. Od 1794. leta je bil njihov lastnik verski (študijski) sklad. Država je gospostvo 1838. leta prodala baronu Adolfu Borsch-Borschodu. Vrednost gospostva ni bila v stavbah, ampak predvsem v dohodkih od podložnih zemljišč in nekaj malega od gozdov. V nekoliko boljšem stanju je bilo gospostvo Kostanjevica, tudi nekdanji, vendar cistercijanski samostan, ki je bilo od leta 1794 v lasti verskega sklada. Nekateri kmetje so bili podložni Prežeku. Tega je 1833. leta kupil od Janeza Klena Prešernov prijatelj Andrej Smole, vendar ga je že leta 1840 prodal Štefanu Klešiču, ki pa kupnine ni bil sposoben poravnati. Andrejev brat Mihael je zato graščino leta 1843 prodal na dražbi. Njen lastnik je postal Anton pl. Fichtenau iz ugledne novomeške družine. Svoje kmete so imele tudi Volavče. Graščinsko poslopje je bilo v Polhovici. Lastnik Volavčje bil od leta 1800 Jožef Jelovšek pl. Fichtenau, ki ga je 1846. prodal sinu Toussaintu. Njegov oče je imel od 1822. leta, ko jo je kupil na dražbi, v lasti tudi graščino Struga. Tudi ta je imela v obravnavanih vaseh podložne kmete. Prodajali sojo otroci barona Juriča. Njihova mati je bila iz znamenite starograjske družine Breckerfeld. Lastnik slikovitega Gra-carjevega turna je 1800. leta postal Janez Vincenc Paulin, vendar z njegovim lastništvom nekaj ni bilo v redu, ker je bil grad štiri leta kasneje prodan na dražbi. Kupec je bil nam že znani Jožef Fichtenau, vendar le za dve leti, ko je z nakupom prešel v roke Matiji Perku, od tega naslednje leto Antonu Bedenčiču, 1821. pa v last rodbine Rudež. Vrhovo je bilo v obravnavanem času v rokah grofov Hohen-wartov. V Orehovici je bil gradič Ostrož, ki pa ga naš vir označuje zgolj kot pristavo. Pogance so bile ves ta čas v lasti Langerjev. Nekdanji kostanjeviški Ruperčvrh je bil od leta 1794 v rokah verskega sklada. 1825. leta je preko dražbe prišel do njega baron Anton Schvveiger, po katerem gaje leta 1833 podedoval sin Amand.10 Poleg naštetih zemljiških gosposk so tu imele svoje podložnike tudi nekatere druge oddaljenejše naštete fare, novomeški kapitelj in komendi nemškega viteškega reda iz Novega mesta in celo Metlike. Fevdalno rento so tako prejemali iz k.o. Vinja vas gospostvo Ruperčvrh, novomeški kapitelj, nemška komenda v Metliki in gospostvo Pogance; desetino pa Ruperčvrh in novomeški kapitelj, kije bil tudi gorski gospod. Mala davščina od vina je pripadala Ruperčvrhu. Prebivalci k.o. Veliki Cerovec so bili podložni Ruperčvrhu in Pogancam, desetinski gospodje so bili Ruperčvrh, ki je bil tudi gorski gospod, novomeški kapitelj in novomeška komenda nemškega viteškega reda. Patronat nad tamkajšnjo podružnično cerkvijo je imel novomeški kapitelj. Tisti kmetje, ki so živeli v k.o. Gabrje, so spadali pod novomeški kapitelj, Vrhovo, Pogance, Prežek, semiško in šentjernejsko faro, desetino so morali dajati Ruperčvrhu, ali novomeškemu kapitlju, ali Pogancam, ali Vrhovemu, ali šent-jernejski fari. Gorske gosposke ali bolje dajatve v vinu so dobivali Ruperčvrh, Vrhovo in Poganci. Za k.o. Gorenje Vrhpolje objavlja podatke Križeva, zato dodajmo še podatke za k.o. Gorenjo Orehovico, v kateri so bili kar trije gradovi, pristava in mežnarija. Tukajšnje zemljiške gosposke so bile Pleterje, Otočec, Klevevž, Prežek, Gracarjev turn, Volavče, Grm, Dobravica in šentjernejska fara. Desetina je pripadala Pleterjam, Gracarjevemu turnu, Prežeku, Volavčam, Strugi, Grmu in šentjernejski fari; za les v pleterskih in kostanjeviških gozdovih so morali opraviti vožnje Kostanjevici. Zaradi dobrega vina so bile številne tudi gorske gosposke: Pleterje, Grm, Prežek, Gracarjev turn, Volavče in šentjernejska fara. iz gornjih podatkov je razvidno, da so bili kmetje s svojimi zemljišči podložni zelo številnim zemljiškim gosposkam, kar je povzročalo precej nereda, hkrati pa jih je tudi oviralo v skupnem nastopanju pred njimi. “Pomanjkanje ljudskih šol, močna obremenitev kmečkih posesti s tlako v naravi, ki zahteva veliko delovnih sil, desetina od žita, ki poleg zrnja jemlje tudi slamo in zmanjšuje krmo in škodi živinoreji, kot tudi desetina od telet, ovac in prašičev, kolekture duhovščini, obveznosti do šol" in cerkovnikov ter zastarele navade ljudi, so poglavitne ovire tukajšnjih boljših kulturnih razmer”, je opisal stanje pod Gorjanci nek takratni opisovalec. Nek tujec pa je z bistrim očesom opazil tudi značajske posledice številnih dolenjskih gradov: “Ker je bilo na Dolenjskem polno plemiških dvorcev in je tam podložnik rabotal le graščaku in delal za tujo udobnost, zato se je tam rad polenil in se radi pozabljenja opijanjeval.”12 Osnovni podatki o katastrskih občinah po stanju okoli leta 1830 katastrska občina površina orali klaftre število prebivalcev število hiš število družin Vinja vas 4809 1493 681 116 146 Veliki Cerovec 33286 243 522 88 115 Gabrje 3222 395 561 93 128 Gorenje Vrhpolje 4968 410 817 136 168 Gorenja Orehovica 2119 1527 651 125 139 Legenda', oral meri 1.600 kvadratnih klafter ali 0,575 ha; klaftra, osnovna dolžinska enota, je 1,896 m. Enaka je 6 čevljem. Čevelj je 12 col. Prebivalstvo v vaseh in zaselkih po vojaškem popisu 1830 ime vasi moški ženske skupaj štev. hiš štev. družin Vinja vas 98 107 205 34 48 Konec 48 50 98 15 20 Grm (Podgrad) 60 90 150 29 32 Pristava 74 88 162 28 35 Mehovo (Mihovec) 32 43 66 10 11 Veliki Cerovec 85 87 172 31 40 Mali Cerovec 15 15 30 6 8 Iglenik 19 17 36 6 8 Vrh (Vrhe) 37 38 75 12 16 Dolž 84 108 192 31 40 Pušča 10 7 17 2 3 Gabrje 170 180 350 61 78 Jugorje 34 40 74 11 17 Gorenji Suhadol 66 71 137 21 33 Gorenje Vrhpolje 156 159 315 50 62 Dolenje Vrhpolje 35 42 77 13 16 Jelše 17 15 32 5 7 Mihovo 64 50 114 21 25 ime vasi moški ženske skupaj štev. hiš štev. dri Vratno 31 27 58 11 14 Apncnik 16 20 36 4 5 Drča 21 25 46 8 9 Javorovica 41 42 83 13 16 Stranje 29 27 56 11 14 Gorenja Orehovica 85 194 189 31 37 Cerov Log 50 49 99 19 21 Gorenja Stara vas 59 75 134 18 29 Loka 42 50 92 15 18 Zapuže 25 37 62 13 14 I Irastje 12 14 26 7 6 Tolsti Vrh, Strm, Breg 19 30 49 22 14 Naštete katastrske občine so ne glede na lego na vznožju in pobočjih Gorjancev precej neenake tako po površini kot po številu prebivalcev. Če pri prvih opažamo razmerje 1:2, npr. Gorenja Orehovica nasproti Gorenjemu Vrhpolju, pa so razmerja pri prebivalstvu, hišah in družinah bolj izenačena. Primerjava med številom družin in hiš nam pove, da so marsikje živeli z mladimi tudi starši. Pogosto poslušamo trditve o nekdanjih velikih družinah. Če število prebivalcev delimo s podatki o njih, vidimo, da v povprečju ni nikjer štela več kot pet članov. Marsikdaj pozabljamo, daje bila smrtnost otrok velika. Zato številu otrok, ki jih je neka mati rodila, ne smemo nasedati, ko razpravljamo o nekdanjih družinah. Njihova bivalna kultura je bila na razmeroma nizki ravni. Živeli so v lesenih hišah, med katerimi so bile mnoge zgrajene tako, da ni bil uporabljen niti en žebelj, vse je bilo leseno. Pokrite so bile s slamo. Imele so največ dve sobi in kamro. Ker je bila v pritličnih prostorih večkrat živina, pozimi niti ni bilo mrzlo. Nezdrave stanovanjske razmere, ki jih je ogrožalo predvsem pogosto pomanjkanje vode in so bili ljudje odvisni od kapnic, so prišle do izraza posebno ob raznih epidemijah, kot je bila kolera 1836. leta. Glede prehrane in delovnega orodja nimam k podatkom, kijih navaja Križeva, kaj dodati. Le kot zanimivost naj omenim, da za močnik zapisovalci niso našli nemške besede. Posebno vprašanje so tukajšnji domači priimki. Kazalo bi jih analizirati, vendar bi bilo potrebno to opraviti s pomočjo terenskega dela. Prebivalci podgorjanskih vasi so živeli od kmetijstva, številčno kar pomembna pa je bila dodatna dejavnost v obrti. Tako je bilo po posameznih k.o. takih družin v Vinji vasi devet, v Velikem Cerovcu šest, za Gabcrje ni podatka, v Gorenjem Vrhpolju osemnajst in v Gorenji Orehovici dvanajst. Žal niso naštete posamezne obrti, ker so bile lokalne in bolj služnostne. V Cerovcu naj bi se vsakih pet do šest let ukvarjali s pridobivanjem pepelike v ruperčvrških gozdovih. Pridobili naj bi jo 500-600 takratnih centov13 (okoli 30 t), ki sojo nato prodali. Za k.o. Vrhpolje najdemo podatke o obrti pri Križevi, pri čemer opozarjam, da je furnirnica nekaj posebnega. V Gorenji Orehovici so imeli ob potoku Loka osem mlinov z več kamni in osem s stopami in žago za deske, žgali pa so tudi apno. Zapisovalcu se je zdelo to toliko zanimivo, da je postopek natančneje opisal, čeprav to ni bila stalna obrt. Na primernem kraju, kjer je dovolj apnenca, skopljejo jamo približno seženj ali klaftro globoko, apnenec naložijo v obliki kupole in nad tem še klaftro in pol visoko. To potem obdajo z debli, prepletejo z vejami (koš) in kamenje dobro pokrijejo in zadelajo z zemljo. Pod kupolo (veibom) zakurijo, nakar gori deset do štirinajst dni, dokler ni apno kuhano. Glede na velikost apnenice porabijo 50-100 klafter lesa in dobijo 800-3.000 “vag” apna. Ena vaga je teža treh mož ali štirje centi (malo nad 200 kg), torej je apna 3.200- 12.000 centov. Kmetijske razmere Ljudje v krajih ob vznožju in na pobočjih Gorjancev so se bili prisiljeni ukvarjati predvsem s kmetijstvom. Gozdne površine, bile so manjše od današnjih, so dajale varljiv vtis dodatnih možnosti zaslužka. Zaradi šibkih in pomanjkljivih vodnih virov ter slabih prometnih povezav ga iz njih ni bilo mogoče iztisniti. Ta predel slovenskega ozemlja je bil tudi v nekakšnem prometnem zavetrju in na možnosti, ki jih je na Gorenjskem in zlasti na Notranjskem dajalo prevozništvo, tu niso mogli misliti. Tukajšnja klima in zlasti lega zemljišč, nekoliko bolje je bilo v vzhodnem predelu obravnavanega območja, sta utesnjevali tudi agrarno dejavnost. Čeprav je zaslediti mnenje, da naj bi se od časov, ko je bil izdelan jožefinski kataster, kar je bilo približno pol stoletja poprej, marsikaj spremenilo (uveljavile so se nove kulture, tudi na račun krčenja gozdov in zmanjševanja pašnikov v korist njiv, travnikov in vinogradov), osnovnih naravnih danosti človek ni mogel spreminjati. Kljub temu podatkov o novih obdelovalnih površinah ne gre zavreči, saj so se v tem obdobju priključile pšenici, ječmenu, rži, ovsu, prosu, ajdi, repi, korenju in stročnicam nove poljedelske kulture, kar je potegnilo za seboj tudi določene spremembe namembnosti dotedanje uporabe njivskih površin. Slabe žitne letine v letih 1785-1787 so sprožile hitrejše uvajanje krompirja. Zelo so ga pospeševale tudi oblasti in graščine, saj so njive, posajene s krompirjem, začasno oprostili desetine, leta 1833 pa so uvedli dvajsetino na njivah, ki so bile sicer podvržene desetini. Zemljiški gospodje, ki jim je ta pripadala, so morali krompir izkopati sami. Ljudje se mu niso upirali le kot novotariji, ampak je potrebno upoštevati, da obdelava njive s krompirjem zahteva bistveno več dela kot one z žitom. Ljudje so se na Kranjskem zanj navdušili najprej na ribniškem in kočevskem območju, nato se je začel širiti ob Savi in od tu je začel prodirati tudi višje. Dokončno prevlado med pridelki so mu “prinesle” hude lakote v letih 1816/17. Proti koncu obravnavanega obdobja je bil že prvi pridelek. V četrtem desetletju 19. stoletja gaje ogrozila bolezen, kakršno smo, sodeč po takratnih opisih, imeli zopet pred nekaj leti, ko smo se poslovili od izvrstnih sort, kot so bile igor in druge. Takrat je pridelek krompirja marsikje padel za več kot polovico, vendar je začel v začetku petdesetih let zopet naraščati. Že pred krompirjem se je začela uveljavljati tudi koruza, vendar bolj pri graščakih kot pri kmetih. Ti so bili bolj navdušeni nad sirkom in piro. Prebivalci okrajnih gosposk Kostanjevica in Ruperčvrh, ki ju tu obravnavamo, so glede sajenja koruze zaostajali celo za bližnjimi območji, zlasti pa za belokranjskimi sosedi onstran Gorjancev. Marsikje sojo imeli le za perjad in okras. Tudi njej so morale oblasti “pomagati” podobno kot krompirju. Poleg primernih in surovi klimi primernejših sort je bil tudi pri koruzi problem potrebna količina dela. Za oral rži je bilo potrebnih 14-17 delovnih dni, ajde 10—13, koruze 38-48, krompirja pa celo 35-50. Počasi so se ljudje koruze le navadili in v obravnavanem času ni bila več taka redkost, čeprav veljave in razširjenosti krompirja seveda ni do- segla. Primernejši od gorjanskih krajev soji bili seveda oni ob vznožju in zlasti nižini v k.o. Orehovica in Vrhpolje. Podobno in še slabšo usodo je dolgo doživljala detelja, ki je bila pomembna za živinorejo in kolobarjenje. Na Dolenjskem se je začela širiti predvsem v 19. stoletju. Zlasti so seje oprijeli na ozemlju okraja Ruperčvrh, manj Kostanjevice. Najbolj je bila razširjena štajerska detelja, manj lucerna.14 Način izrabe zemlje po katastrskih občinah okoli leta 1842 R Vinja vas Veliki Gabrje Gorenje Gorenja Cerovec Vrhpolje Orehovica orali Uklf orali Uklf orali Uklf orali Uklf orali Uklf površina k.o. 4742 1133 3249 515 3195 594 4917 1231 2056 652 kultura polja I 89 103 57 856 52 171 68 160 40 796 II 410 1264 481 1087 107 808 1482 214 255 1047 III 403 377 136 14 313 1063 IV 91 811 39 1145 travniki I 421 1450 40 504 9 591 10 100 18 862 II 101 342 43 1592 39 157 47 1361 III 195 653 164 708 29 722 52 404 IV 215 553 66 1534 vrtovi, mali I 8 533 1 878 13 44 13 953 vrtovi, veliki I 441 16 1535 42 963 vinogradi I 6 1452 58 684 10 372 27 21 6 31 II 66 1257 47 287 46 862 44 20 III 7 108 40 1562 114 314 pašniki I 295 1513 288 1486 249 429 81 1582 64 172 II 170 1396 32 1341 go/d, visoki I 433 1594 154 1126 489 1214 185 1584 160 662 II 2512 61 1431 620 738 688 1566 653 226 547 III 747 278 1794 1479 432 1490 gozd, nizki I 14 417 106 64 34 713 72 337 preloge15 I 98 400 94 384 travnik s sad. I 15 1242 12 922 23 106 21 1424 travnik z drev. 1 126 989 pašnik z drev. I 431 1271 231 600 stavbišča 7 861 7 934 7 909 16 1194 12 40 Legenda: R - bonitetni razred. Kjer je neka kultura samo v prvem razredu, to ne pomeni, daje najboljša in primerljiva s sosedno I. razreda, ampak daje vsa kultura enaka, venem razredu, da je ni mogoče po kvaliteti ločiti. Uklf - kvadratna klaftra. Oral je 1600 Elklf. Travnik s sad. - travniki s sadnim drevjem. Travnik z drev., pašnik z drev. - travniki oziroma pašniki z drevjem. Kot vidimo, so bile najboljše razmere za kmetovanje v k.o. Orehovica, saj so tu njivske površine presegale četrtino površine k.o., najslabše pa je bilo v Vinji vasi. Slednja je imela kar nekaj travnikov, katerih delež pa je bil že v Cerovcu večji. Če pa upoštevamo še travnike in pašnike s sadnim ali godnim drevjem, vidimo, da je bilo v k.o. Vinja vas najbolj ugodno za živino. Vendar ne smemo nasesti podatkom o travnatih površinah, saj so bile slabe in so večinoma dovoljevale le eno košnjo. Zato so marsikje živino pasli že v zgodnji pomladi in nato vse do pozne jeseni. Boljše razmere so bile v vzhodnem predelu obravnavanega območja, kjer so pri Loki travnike celo navodnjavali. Pomen vrtov najbolje dojamemo, če jih primerjamo s površino stavbnih zemljišč. Z izjemo k.o. Orehovica, kjer so bili tudi gradovi Vrhovo, Gracarjev turn in Prežek, vrtovi niso pomembni. Omenjena k.o. je imela tudi najpomembnejši delež vinogradov. Gozdov ni primanjkovalo nikjer, težave z njimi pa so bile povezane z lastništvom in kvaliteto. Na splošno pa lahko ugotovimo, da so bile razmere za kmetovanje boljše v vzhodnem predelu obravnavega območja. Najpomembnejše je bilo poljedelstvo, saj je edino to omogočalo skromno življenje. Ker je bilo zlasti v prvih treh k.o. veliko njiv v neravnem svetu in kamnitih, je to vplivalo na velikost parcel in določalo količine potrebnega dela. Ker so morali njivam nameniti vsako primerno površino, so bile nekatere od vasi oddaljene tudi uro hoje, in to po bližnjicah! Do nekaterih travnikov in zlasti vinogradov pa je bilo tudi več ur daleč. Če so na eni strani poleti marsikdaj imeli težave s sušo, je voda v spomladanskih in jesenskih deževjih kot tudi ob nalivih prinašala s hribov veliko peska in kamenja, včasih je na nekaterih mestih odnašalo celo sadno drevje. Skoda je bila v vsakem primeru precejšnja. Tudi kraški udori niso bili neznani. Največji sovražnik kmetov pa je bila, zlasti v višjih predelih, klima, saj so v pozno pomlad in jesen trepetali zaradi neredkih pozeb, poleti pa zaradi pogoste toče. Med žiti so pridelovali predvsem rž, oves, ajdo, potem jim je sledil še krompir in šele nato malo pšenice. Kot večina Dolenjcev so tudi Podgorci posvečali veliko skrbi in tudi pogovora vinogradom. Pridelki so bili običajno skromni in nekoliko slabše kvalitete. Zato so redki viški dosegali nižjo ceno. Najbližji in hkrati edini trg za njihove pridelke je bilo Novo mesto, kjer je bil vsak ponedeljek tržni dan. Nanj običajno zaradi slabe poti in manjše količine pridelkov ali izdelkov niso vozili, ampak nosili. Ker je bilo v večini primerov to delo žena, si njihove napore lahko predstavljamo. Rodovitnost njiv so izboljševali s pridelovanjem krmnih rastlin na istih površinah. Četrti del njiv so pustili v prahi. Tam, kjer je bil oves, so naredili čisto praho, to pomeni, da je vse leto čakala na novo setev; kjer sta rasla ječmen in rž, pa so naredili predpraho ali predral in nato posejali proso, ajdo ali repo. Njivo, na kateri so poželi pšenico, so naslednje leto namenili detelji. Tam, kjer sta zrasli rž ali ječmen, so naslednje leto namenili krompirju ali ajdi, ovsu pa je, po predhodni čisti prahi, običajno sledila ajda. Gnojiti so morali za vse pridelke, razen za oves. Na oral njive je bilo treba zvoziti 36 voz gnoja po 6 centov. Pšenico in ječmen so sejali od 8. do 30. septembra, želi pa od 15. julija do 10. avgusta. Rž so sejali od 15. septembra do konca oktobra, želi pa od 20. do konca julija. Oves so sejali marca, želi pa od prvega do 15. avgusta, proso so sejali od 10. do 15. ali 20. junija, želi od 20. avgusta do 10. septembra, ajdo so sejali od 4. do 26. julija, želi pa od 20. do konca septembra. Na oral dobre njive so posejali dva mečna16 pšenice, mecen in tričetrt rži, poldrugi mecen ajde, pol mečna prosa ali štiri mečne ječmena ali ovsa. Slabe njive so zahtevale pol več semena. Na dobri njivi iste velikosti so pridelali 16 kopic po 60 snopov pšenice, 16 kopic rži, 10 ječmena ali ovsa, 16 ajde in 5 kopic prosa. Na oralu slabe njive so pridelali 6 mecnov pšenice, 6 rži, 10 ječmena ali ovsa in 12 mecnov ajde ali prosa. Pridelek srednjih njiv je med obema skupinama. Žanjicaje na dan požela četrt orala, snope pa je povezal in zložil v kopico en mož. Štirje mlatiči so na dan omlatili 12 kopic pšenice ali rži, 14 ječmena ter 16 ajde ali ovsa. Iz kopice pšenice so dobili 12 mecnov zrnja, rži 10, ječmena 16, ovsa 16, ajde 12 in prosa 20 mecnov. Zaradi pomanjkanja njiv so na ržena in ječmenova strnišča sejali ajdo in repo ter korenje. Poleg žit so pridelali še grah, fižol in grah. K.o. Orehovica je glede pridelkov zelo odstopala, saj je bilo tam več pšenice pa tudi koruze, čičerke, leče. Zelo pomembno mesto je zavzemal krompir. Posadili so ga 10 mecnov na oral. Najboljši, čeprav majhni deli njiv so bili določeni za vrtove, kjer so pridelali zelje in kolerabo. Zelenjevni vrt je bil v primerjavi z njivami še enkrat bolj pognojen. Veliko, kar četrt površine sicer skromnih njivskih površin, so morali nameniti detelji, ker je primanjkovalo živinske krme. Deteljo so sejali na gnojene njive, marca posejane s pšenico in ječmenom, kosili pa junija in avgusta naslednje leto. Lanu in konoplje so sejali silno malo in še to le redki. Ker so veliko pasli, gnoja niso imeli v izobilju. Bil je bolj listnat ali steljnat, saj so za nastilo uporabljali le ajdovo slamo, od ostalih žit pa za krmo. Nadomestnih gnojil, kot “gips”, apno, pepel... niso uporabljali. Zemljo so obdelovali z volmi. Na dan so zorali in povlekli četrtino orala. Tisti, ki živine niso imeli, so iskali pomoč pri sosedih, vendar je bilo plačilo visoko, kar 3 gld na dan. To je bilo po vrednosti skoraj enako stroškom obdelave žita na oralu polja. To pomeni približno devet (ženskih?) delovnih dni, saj je najeta delovna sila za poljska dela znašala 20 krajcarjev (kr.) ob lastni hrani. Vse njive so bile podvržene desetini, ki sojo, zmanjšano za petino,17 odvajali zemljiškim gospostvom običajno v žitu. Od prosa, ajde ter krompirja so dajali vrečno desetino. Kot vse kaže, so se glede krompirja (na desetinskih njivah?) dogovorili za nadomestek v zrnju obeh žit. V neposredni bližini hiš so bili majhni vrtovi s travo in sadnim drevjem. Druge skrbi, kot da so vsako tretje leto obnavljali ograjo, jim niso posvečali. Na njih so pridelali slive, hruške in jabolka. Sadje so deloma pojedli sveže, delno pa posušili in ga porabili med letom. Zelo pomembni so bili orehi, ki jih še posebej omenjajo v Orehovici. Košenice so kosili le enkrat letno. Dajale so malo sladkega sena. Razen čiščenja posledic zime jim niso posvečali nobene druge pozornosti. Hodourniki so nanje večkrat nanesli veliko peska in kamenja. Kosec je dnevno lahko pokosil le šestino orala. Za sušenje in spravilo sena so bili za isto površino, pridelali so ga 4 cente na najboljših površinah, potrebni štirje delovni dnevi in še eden za prevoz. Za košenice so plačevali državi le zemljarino. Najemnina za oral gospostvu Ruperčvrh je znašala goldinar letno. Vrednost čistega donosa dobrega travnika je bila približno desetkrat večja. Delo torej ni bilo veliko vredno. Povsem drugače je bilo na vzhodu obravnavanega ozemlja, v k.o. Orehovica, kjer so imeli prave travnike in so zanje tudi skrbeli, saj sojih spomladi čistili. Precejšnje pozornosti so bili deležni vinogradi. Vino je bilo namreč pomembno hranilo in občasno tudi dodaten vir zaslužka. Na oral površin so letno navozili 50 voženj spočite zemlje in 5 voz gnoja po 5 centov. Trta je zdržala 15-20 let, če je nista preveč prizadela sneg ali mraz. Vinograde so pomlajevali predvsem z grobanjem. Med trtami so rasle edino še breskve, v k.o. Orehovica pa omenjajo še drugo sadno drevje, posebej češnje in fižol. Izračunali so, da stane obdelava orala vinograda 4,5-krat toliko kot obdelava njive z žitom. Pridelek je znašal od 16 veder1* na boljših do 5 veder na slabših tleh. Od vinogradov je bilo treba dati desetino in marsikje tudi gornino. Zal nimamo podatkov o vrsti trt. Omenjajo belo vino, cvička, kot vse kaže, še ni bilo. Bolj ko se pomikamo od zahoda proti vzhodu, boljše je vino, že v k.o. Gabrje je bilo na primernih legah dokaj dobro. Zavedati se moramo, da se opis razmer nanaša še na čas pred trtno ušjo, ki je k nam prinesla veliko samorodnice. Ta se je ob koncu stoletja še posebno “prijela” predvsem v zahodnem predelu obravnavanih k.o. Domnevati smemo, da so bile trte iz “našega” obdobja manj občutljive in zahtevne. Gotovo pa to ne velja za bližino Pleterij, kjer so že stoletja poprej poznali bistveno višji nivo vinogradništva kot marsikje drugje na Dolenjskem. Ko so izpolnjevalci operatov franciscejskega katastra sestavljali predpisane dokumente, so se po informacije radi zatekli k bogatejšim kmetom in graščakom. Zato moramo biti pri presojanju podatkov zelo previdni. Upoštevati moramo tudi, da so objavljeni za posamezne k.o., da so posamezni kmetje imeli svojo posest tudi v drugih enakih enotah in da so bili tudi tukajšnji lastniki mnogi “tujci”. Čeprav nam čas ni dopuščal sistematične raziskave, nam poizkusni pregledi niso odkrili omembe vrednega števila hrvaških lastnikov tukajšnjih zemljišč. Naša raziskava socialnih razmer bi bila popolnejša, če bi imeli na razpolago posestne liste, saj bi tako prodrli v strukturo posameznih kmetij. Ker te možnosti ni, moramo našo informacijo o takratnem življenju na vznožju in pobočjih Gorjancev dopolniti z naslednjo podobo velikosti posestev. Posestne razmere po katastrskih občinah k.o. Vinja vas V. Cerovec Gabrje G. Vrhpolje G. Orehovica velikost kmetije štev. povr. štev. povr. štev. povr. štev. povr. štev. povr. 1 1/2 1 18-20 2 25 1 1/3 1 20-30 1 1/4 1 20 1 6 10-20 1 cca 30 13 10-20 16 12-20 5/6 2 17-18 3 10-15 2 9-14 3/4 7 14-15 4 8-12 4 10-15 2 8-12 6 10-18 5/8 3 13-14 2/3 7 8-12 7/12 1 13 4 8-12 1/2 60 7-10 35 5-10 50 10-15 74 5-10 49 8-16 3/12 5 3-5 1/3 5 6-7 . 11 3-6 15 3-9 9 2-3 1 5 3/8 1 12 1 4 1/4 II 5-7 4 3-5 7 3-9 8 2-4 9 4-8 1/6 1 2 3 11/2-3 1/8 9I8 1-2 3 1-2 kajžarji 5 6 12 14 Opombe: povr. - površina. Velikost kmetije je gospodarsko, ne površinsko merilo, zato so enake kmetije različno velike; k.o. pomeni katastrsko občino; štev. pomeni število kmetij; povr. je površina v oralih = 0,575 ha. Kajžarji so imeli le vrtove pri hiši, sicer pa so bili brez zemlje. Velikost kmetije ni določena s površino, ampak z njeno možnostjo preživljanja kmečke družine, zato enako velike kmetije niso enake po obsegu zemljiške posesti, ampak je njihova dejanska velikost odvisna od kvalitete zemlje. Zato je polovična kmetija v k.o. Gabrje za polovico večja od one v k.o. Vrhpolje. Tudi število kajžarjev je zelo povedno in nam sporoča, da so poleg zaposlitve v obrteh imeli več možnosti v premožnejših in boljših k.o., kot sta bili Vrhpolje in Orehovica. Gledano v celoti, zlasti na visok delež polovičnih in večjih kmetij, posestne razmere niso slabe. Izredno preseneča število celih kmetij v k.o. Orehovica in Vrhpolje, še zlasti zaradi tamkajšnjih gradov. Njihova bližina je običajno pogojevala male kmetije, tu pa imamo obraten primer. Ali je v njih moč videti še posledice premaknitve meje na Gorjance v 12. stoletju ali pa, kar je bolj verjetno, naselitev opustelih kmetij po prenehanju turške nevarnosti? Marsikje na Dolenjskem, zlasti v ravninskih predelih, so bile posestne razmere veliko slabše. Pri takratnih kmetijah moramo poleg njihove velikosti upoštevati še “gmajne”, ki so bile v lasti vaških skupnosti. Te so bile po velikosti zelo različne. Stranje in Dolenje Vrhpolje sta jih imela skupaj skoraj 5 oralov, Cerovec in Stara vas pa skoraj 100 oralov. Težave podgorskih vasi niso bile v velikosti, ampak drugod: v legi zemljišč in klimi ter v majhnih možnostih dodatnega zaslužka. Slednje so bile v marsikaterem predelu Kranjske bistveno boljše. Da bi v Podgorju lahko kaj zaslužili s prevozništvom, zaradi nekakšnega prometnega zatišja teh krajev ni bilo misliti. Od ceste Novo mesto - Karlovec podgorski kmetje niso imeli dobička. Tista, ki je dolenjsko metropolo vezala z Zagrebom - obe sta bili dobro oskrbovani, ostale poti pa so marsikje komaj zaslužile to ime - je bila za kraje ob njej pomembnejša. Za dokončno oceno teh vprašanj bi bile potrebne še dodatne raziskave. Povsem jasno pa je, da tudi gozd ni pomenil bogastva, niti ni mogel biti vir dodatnega zaslužka. Danes vidimo na Gorjancih predvsem možnosti za živinorejo in izkoriščanje gozda. Medtem ko se bomo slednjega dotaknili v posebnem poglavju, pa za prvo ocene niso dobre. Na razpolago imamo naslednja dejstva. Stanje živine leta 1830 po vaseh ime vasi štev. hiš konji voli krave mlada ž. drobnica prašiči Vinja vas 34 2 70 29 15 113 80 Konec 15 26 10 5 45 30 Grm(Podgrad) 29 39 18 10 74 40 Pristava 28 42 20 10 80 40 Mehovo (Mihovec) 10 1 15 6 3 13 10 Veliki Cerovec 31 1 47 37 5 150 70 Mali Cerovec 6 2 10 7 3 30 15 Iglenik • 6 12 6 2 30 15 Vrh (Vrhe) 12 1 20 14 4 40 40 Dolž 31 3 46 39 16 150 55 Pušča 2 1 4 2 5 Gabrje 61 98 63 25 100 120 ime rasi štev. hiš konji voli krave mlada ž. drobnica prašiči Jugo rje 11 28 10 5 50 20 Gorenji Suhadol 21 34 20 10 50 40 Gorenje Vrhpolje 50 9 55 41 20 100 Dolenje Vrhpolje 13 3 22 10 3 40 Jelše 5 8 5 2 13 Mihovo 21 33 18 8 45 Vratno 11 14 8 4 20 Apnenik 4 4 4 2 8 Drča 8 2 3 2 8 Javorovica 13 20 11 10 50 15 Stranje 11 1 8 8 3 33 Gorenja Orehovica 31 6 24 35 18 8 120 Cerov Log 19 26 18 9 70 Gorenja Stara vas 18 24 24 12 80 Loka 15 23 18 9 45 Zapuže 13 2 16 12 6 35 Hrastje 7 6 16 12 6 35 Tolsti Vrh, Strm, Breg 22 20 Opomba: Število mlade živine, drobnice in prašičev je bolj približek oziroma ocena. Že pogled na število konj nam da marsikaj misliti. Če upoštevamo samo največje kmetije, župnišča in graščine, lahko sklepamo, da kmetje praktično niso imeli konj. Izjema sta Stara vas in Loka, kjer so jih imeli namesto volov. Ti so bili zaradi ozemlja, možnosti obdelave ter prehrane v podgorskih vaseh veliko primernejši. Stanje živine najlažje ovrednotimo, če jo primerjamo s številom hiš. Razen Drče in Stranj so imele vasi v povprečju dovolj volov. Nekoliko slabše je bilo s kravami, kjer je bilo kar pri šestnajstih vaseh manj krav kot hiš, vendar razmerja popravlja mlada živina in marsikje tudi drobnica. Preseneča razmeroma veliko število prašičev, kar ob siceršnjem pomanjkanju krme razlagamo z možnostjo paše v gozdovih. Vsekakor pa je verjetna možnost, da so tukajšnji kmetje, kljub skromnim travnikom in pašnikom, imeli praktično edini vir zaslužka živino. Bila je nujnost in nesorazmerna z možnostmi. Izjema med vsemi so prebivalci zaselkov Tolsti Vrh, Strm in Breg. Verjetno gre med njimi iskati večino kajžarjev v tej k.o., ki so imeli možnost iskanja dodatne zaposlitve kot hlapci, dekle in poljski delavci v graščinah Gracarjev turn, Vrhovo in Prežek in pri velikih kmetih. Žal nimamo konkretnejših podatkov, ki bi to možnost dokazovali. Konji so bili nizke hrvaške pasme, običajno sojih kupovali v Vojni krajini. V vzhodnem predelu obravnavanega območje (k.o. Gorenja Orehovica) so bili nekateri tudi domače reje. Govedo je bilo domačega porekla, prilagojeno tukajšnjim razmeram. Tudi ovce so bile navadne domače pasme z grobo, pretežno črno volno. Prašiči so bili znane štajerske črne pasme, pretežno domače vzreje, nekateri sojih tudi kupovali. Perutninarstvo, razen v Orehovici, ni bilo pomembno. V k.o. Gabne so imeli tudi purane. Od telet, ovac in prašičev je bilo treba dajati desetino. Čebelarstvo je bilo malo razvito. Velike kmetije so imele 4 vole, 1-2 kravi, 1-2 glavi mlade živine, 5—10 ovac in 2-5 prašičev. V k.o. Orehovica pa so imele velike kmetije 2-3 konje, 4 vlečne vole, 2 kravi, 2-3 glave mlade živine, 4-6 prašičev. Živino so veliko pasli, redno od poletja dalje. Marsikje so jo pasli že pred začetkom vegetacije, kar le poudarja težave z njenim prehranjevanjem. Zato so pasli tudi na nekaterih strniščih. Konji so poleg paše dobili tudi nekaj trave ali detelje - odvisno, koliko so bili vpreženi - pozimi deteljo in slamo. Podobno se je dogajalo tudi volom in kravam mlekaricam. Ovce so pasli le na pašnikih, pozimi pa so bile deležne le slame, celo ajdove. Pasli so tudi prašiče, občasno so dobili še zelenjavne odpadke in pozimi celo krompir. V jeseni so jih krmili z bučami ter pasli v gozdovih na žiru, želodu in kostanju. Omenil sem že, da so bile domače živali pomemben ali celo edini denarni vir, kar nam delno nakazujejo že površine, ki sojih kljub pomanjkanju hrane za ljudi morali namenjati detelji. Lastniki konj, zlasti v k.o. Orehovica, so iskali zaslužek tudi s prevozništvom. Vole so tudi prodajali, vendar sojih pred tem zredili in običajno prodajali mesarjem. Mleko so porabili delno sveže, delali pa so tudi smetano, maslo in sir. Prodajali so v Novo mesto ali pa tržaškim trgovcem. Ovce so spomladi in jeseni strigli. Volno so uporabljali za izdelavo oblačil, predvsem nogavic in sukna. Starejše ovce so izboljšale domačo prehrano ali pa sojih prodali mesarjem. Prašiči so bili predvsem za domače potrebe. Nekateri sojih tudi prodali. Klali so o božiču in pred pustom. Meso so prekajevali. Perutnina je bila predvsem za domače potrebe, čeprav so, zlasti jajca, skušali tudi prodati. Kot kupci živine, tudi puranov, se poleg mesarjev in prekupčevalcev omenjajo tudi tržaški trgovci. V potokih k.o. Orehovica omenjajo postrvi. Gozdovi Gorjanci so za večino Dolenjcev in Slovencev sinonim za obširne gozdove. Površine nekdaj obširnih košenic, simboli trpljenja gorjanskih kmetov, ko sojih kosili in spravljali z njih seno, so se po naravni poti in načrtnim pogozdovanjem v desetletjih po drugi svetovni vojni zelo zmanjšale. Bile pa so nujni in neobhod-ni pogoj za tamkajšnje kmetijstvo. Gozdov v obravnavanem času niso gledali le kot energetski vir, ampak tudi kot gradivo za stavbe. Hiše so bile namreč v veliki večini lesene. Gozd je nudil tudi pomembno možnost za pašo živine, predvsem prašičev in drobnice. Gozdovi so bili delno v kmečki lasti, delno v lasti sosesk, predvsem pa graščinski. Ti so bili tudi najbolj ohranjeni, saj so imela gospostva pogosto nastavljene strokovnjake. Ruperčvrh je navajal letno za gozdarja, lovskega čuvaja in osem gozdnih delavcev 742 gld stroškov. Da bi dobili ta denar, bi morali prodati in dostaviti kupcu okoli 140 klafter lesa. Iglavcev je bilo bistveno manj kot danes, pogrešali so hraste in cer. Za kmete je bila zelo pomembna kostanjevina. Bukovine naj bi bilo dovolj, pogosto omenjajo tudi jelšo ter leskovo in ostalo grmičevje. Kmetje se do lastnih in soseskinih gozdov niso obnašali najbolj skrbno, saj so imeli običajno v grajskih služnostne pravice. V k.o. Vinja vas so lahko v gozdovih pasli tudi iz sosednjih vasi. Poleg 290 ruperčvrških podložnikov je imelo pravico do lesa za kurjavo in gradnjo, prevladovala je bukev, še 309 podložnikov iz drugih gospostev. Letno je imel vsak pravico zahtevati 10 klafter, skupno torej 5.990. Poleg njih so imeli služnostno pravico v teh gozdovih tudi novomeški meščani. Seveda ne vsi, ampak tisti, ki so bili lastniki hiš. Ta pravica je izvirala še iz časov nastanka Novega mesta. Ker je imelo mesto okoli 200 hiš, vsaki je pripadalo po 6 klafter, zaradi slabe kontrole pa so jih posekali kar po 15, je to letno zneslo okoli 3.000 klafter. Poleg omenjenih so imeli pravico do brezplačnega lesa še poganska in grmska graščina po 50, Novi dvor v Kandiji 30 in cerkev v Šentjoštu 25 klafter. Skupno so služnostne pravice znašale 9.195 klafter lesa (približno trikrat toliko m3). Seveda pa ni nikjer rečeno, da so vsi svoje pravice tudi izkoristili. Še več. Ko je 1825. leta baron Anton Schvveiger kupil od verskega sklada graščino Ruperčvrh, so ugotovili, da ima služnostno pravico do lesa v tamkajšnjih gozdovih novomeški kapitelj.11' Njegovim skrbnikom to ni bilo znano in skoraj gotovo pravice tudi niso uveljavljali. Drug zanimiv podatek, ki kaže na to, da je treba vsako vest kritično pretresti, pa izvira iz dejstva, da najdemo enake podatke kot za k.o. Vinja vas tudi za k.o. Cerovec. Tudi v tamkajšnjih gozdovih naj bi imeli isti ljudje enake pravice. Torej naj bi samo v teh dveh k.o. letno posekali 18.190 klafter lesa? Ne. Služnostna pravica seje očitno nanašala na vse mehovske gozdove. Segala je še v čase, ko je bilo gospostvo Mehovo še deželnoknežja last. Sicer pa gozdovi skoraj niso prinašali dohodkov. Dovolj zgovoren je podatek za k.o. Cerovec, daje oral boljšega gozda prinašal dvajsetkrat manj čistega donosa kot enaka površina dobre njive. Ne za hraste ne za jelke ni bilo kupcev. Lastniki Ruperčvrha naj bi npr. letno prodali le 50-60 bukovih debel in 200 klafter klanih drv. Cena za klaftro 30 col dolgih polen, dostavljenih kupcu, npr. v Novo mesto, naj bi znašala 3 gld 13 kr. Bližnji prebivalci so imeli brezplačne pravice do lesa, za prave kupce pa so bili tukajšnji gozdovi preoddaljeni. Gabrčanom naj bi lesa primanjkovalo in so ga kupovali v Gorjancih (od krajišnikov?). Nekoliko drugačne razmere so bile na območju k.o. Vrhpolje in Orehovica. Tu so bili gozdovi predvsem pleterski. V njih naj bi rasle smreke, hrasti in bukve. Kupcev ni bilo, zato so iskali zaslužek v žganju pepelike. Njena priprava, lotevali so se je ciklično na 5-6 let, je bil praktično edini način, da so se znebili zrelega bukovega lesa. Zgraditev steklarne na ozemlju graščine Ruperčvrh na Dolžu 1837. leta je pomenila nove možnosti v izkoriščanju tukajšnjih gozdov. Zal tega ni mogoče reči v večji meri tudi za tukajšnje prebivalstvo. Iz seznama zaposlenih za leto 1850 je razvidno, da so Podgorci lahko prevzeli le najmanj zahtevna dela. Na eni strani niso imeli potrebnih znanj, na drugi pa je bilo v slovenski soseščini dovolj cenene kvalificirane delovne sile.20 Kmetje naj ne bi imeli svojih gozdov oziroma naj bi v njih raslo leskovo in bodikasto grmičevje. Potrebe po lesu so krili s servitutnimi pravicami in z nakupi v nekdanjih samostanskih gozdovih, kjer je bilo dovolj polomljenih dreves. Tudi orehovški kmetje naj ne bi imeli veliko lesa, nekaj večinoma krivih bukev in ko-stanjevine, ki jim je prišla zelo prav v vinogradništvu. Zanj so jim služile tudi tukajšnje vrbe. Zgodba o davkih Prva polovica 19! stoletja je bila v avstrijski zgodovini eno daljših mirnih obdobjih. Seveda velja to predvsem za zunanjepolitične razmere, ne toliko za notranje. Vsa država je bila namreč v znamenju obsežnih del za izdelavo stabilnega katastra, ki bi omogočil nov in stalnejši način pobiranja davka od zemlje, zcmljarinc. Zato je bilo treba vso državo premeriti in natančno opisati, izračunati kosmati donos zemljišč in po odbitku pridelovalnih stroškov čisti donos, ki je predstavljal osnovo za odmero davka. Kmetje so vse to ne le opazovali, ampak so morali preko svojih predstavnikov tudi neposredno sodelovati. Bilo je veliko razburjenj in tudi nerodnosti. Že sam pojav tujcev, ki so vse premerili in prehodili, je bil vznemirljiv in je porajal nezaupanje. Izid je bil zelo neugoden za Kranjsko, še posebno za Dolenjsko. Ob uvedbi davka po novi osnovi 1844. leta so bili kmetje tako razburjeni, daje grozil prav na Krškem polju kmečki upor večjih razsežnosti. Kmete je podprlo tudi plemstvo. 6. julija 1845. leta je bila ukazana revizija cenitve dohodka z zemljišč in s tem odprta pot do znižanja davka. Ves zaplet bomo prikazali predvsem v luči določitve vrednosti donosov za k.o. Vrhpolje. Ta se je kot celota v skladu s predpisi prvič pritožila že sredi poteka prve cenitve 1836. leta. kultura R č.d.d gld. kr. č.d.k gld. kr. 1824 gld. kr. 1849 gld. kr. njive I 13 45 1 3 13 45 11 50 II 9 5 4 30 9 5 8 15 III 4 50 3 4 50 5 5 IV 2 15 1 2 15 2 5 travniki I 13 55 8 32 13 55 10 35 II 9 40 5 36 9 40 6 25 III 3 20 1 36 3 20 2 50 IV 1 55 1 1 35 1 20 vrtovi, mali I 13 45 7 3 13 45 11 50 vrtovi, veliki I 13 45 vinogradi I 30 15 7 30 25 19 30 II 22 55 5 42 18 45 14 40 III 16 30 3 58 13 20 8 5 pašniki I 50 20 1 20 54 II 40 1/2 15 41 27 visoki gozd I 39 39 11 15 10 III 6 6 nizki gozd I 58 58 II 37 29 travnik s sad.d. I 8 25 5 36 8 35 8 55 stavbišča 9 3 6 9 5 8 15 Legenda: R - bonitetni razred; č.d.d. - čisti donos, ki ga je določila državna cenilna komisija; č.d. k. - čisti donos, ki so ga zahtevali kmetje; 1842 - čisti donos 1842. leta, ki je služil za odmero davka 1844. leta; 1849 - čisti donos po reviziji; gld., kr. - goldinarji, krajcarji. Primerjava prvih dveh kolon, to je med čistim donosom, kot gaje izračunala državna komisija, in kmečkimi pričakovanji, za gozdove nimamo podatkov, kaže na praktično nepremostljive razlike. Če ne upoštevamo nebistvenih stavbnih parcel, so se najbolj razhajali pri vinogradih, kjer je razhajanje več kot štirikratno. Načelno in konkretno pa država ni bila pripravljena veliko razpravljati, saj je skupno občinsko pritožbo kmetov v bistvu zavrnila. Nekoliko je popustila pri zadnjem razredu travnikov, pri vinogradih glede na kmečka pričakovanja silno malo, pri čistih travnikih in travnikih s sadnim drevjem je vrednost čistega donosa celo zvišala. Ob takih razmerah nam je kmečki srd povsem jasen in ni čudno, da so razmišljali o uporu. Prav zato je bilo tudi državi jasno, daje pretiravala, zato je v reviziji popustila v prvih dveh razredih polj, pri travnikih, vrtovih in vinogradih, pri drugem razredu pašnikov, pri drugih razredih visokih in nizkih gozdov ter stavbnih parcelah. V celoti je država 1849. leta glede na leto 1842 popustila za skoraj 2.210 gld (malo manj kot 25 odstotkov), kar je približno toliko, kot da bi se odpovedala davkom od vseh travnikov in vinogradov. Razen bolezni in drugih človeških nadlog so bile v obravnavanem času najhujše nadloge fevdalne obveznosti in davki. Oboje je zahtevalo denar, ki ga na kmetih še vedno primanjkuje.To je bilo v obravnavanem času veliko huje kot danes, saj je bilo karkoli težko prodati. Za dolenjske kmete je bilo v preteklosti značilno, da so bili zelo samosvoji in da so znali hitro zarobantiti ali se celo upreti, tudi še v 19. stoletju. Očitali so jim zaostalost, nemarnost in preveliko nagnjenje k opivanju. Narava, kmečko delo in socialne razmere vsekakor vplivajo na značaj ljudi. Za vztrajanje v teh, pogosto skoraj brezupnih pogojih kmetovanja je bilo potrebno veliko volje in življenjske moči. Nove hiše in posodobljene ceste kažejo, da so sedanji prebivalci podgorjanskih vasi vredni nasledniki svojih prednikov. ______________________________________OPOMBE_____________________________________________ 1 Originali so v Arhivu republike Slovenije. 2 Goldinar, ki ima 60 krajcarjev (kr). 3 Dr. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana 1928, str. 245-246. 4 Leta 1782 sta bili načrtovani dve lokalni kaplaniji, in sicer v vasi Grm (danes Podgrad) pod Mehovim in v Dolžu. Lokalna kaplanija Mehovo, ki je imela sedež pri Marijini cerkvi v Grmu, je bila ustanovljena leta 1792, leta 1865 pa se v šematizmu prvič omenja ime župnije Podgrad. 5 Angelos Baš, Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v L polovici 19. stoletja. Ljubljana 1984. 6 Ravno tam, str. 103-104. 7 Ravno tam, str. 90. 8 Ravno tam. Pojasnilo v /.../ je povzeto iz avtorjeve opombe. 9 Ravno tam, str. 104. 111 Podatki o lastnikih gospostev so iz knjige Majde Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982. 11 Kritika razmerje napisana nekoliko na pamet, saj šol ni bilo. Izraža pa zanimiv kritičen liberalen duh uradnika. 12 Dr. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 181. 13 Cent = 100 funtov = 56, 001 kg. 14 Podatki so povzeti iz razprave Marjana Britovška, Uvajanje novih kultur na Kranjskem v drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Zgodovinski časopis 12-13, 1958-59, str. 111-149. 15 Tricschacker - preloge ali trike - njivo eno leto uporabijo, nato jo spremenijo za nekaj časa v travnik ali pašnik. 16 Mecen = 61,487 litra. 17 To so uvedli že Francozi v času Ilirskih provinc, ko so vzeli zemljiškim gospostvom upravne funkcije in je pri tem ostalo tudi potem, ko je bila avstrijska oblast obnovljena. 18 Vedro = 40 maseljcev = 56, 589 litra (maseljc = 1, 415 litra). 19 Stane Granda, Novomeški kapitelj v obdobju med obnovitvijo in začetkom II. svetovne vojne. Dolenjski zbornik 1996, Novo mesto 1997, str. 124. 20 Miloš Jakopec, Stavka na Dolžu 1850. Kronika 44, 1966, str. 33. LIFE IN THE GORJANCI HILLS IN THE FIRST HALF _______________________OF THE 19lh CENTURY___________________________ SUMMARY The author analyses life in the cadastral communcs of Vinja vas, Veliki Cerovec, Gaberje, Vrhpolje and Orehovica on the basis of the Franciscan Cadaster. He concentrates in particular on economic and social conditions, as much as on everday life, as far as this can be detcrmined. The potatoe was already in common use in this period and prevented fantine, which had been frequent in previous centuries. Me also especially considers animal husbandry and forestry. Sheep raising for domestic consumption and cattle raising, vvhich vvas also connected with long-distance trade, wcre relatively important. An interesling factor is the mention of Tricstine merchants, particularly in the eastern part of the study area, whcre economic conditions were more favouraltle. The extensive forests did not represent a source of vvealth. Pcasent-owned forests were in poor condition, vvhilst those belonging to the numerous landlords were much better maintained. Timber vvas unfortnately only used for fuel, to a lesser extent for charcoal and potash. The only exception vvas a single cabinetmaker’s vvorkshop, but it is not clear if this had more than local importance. The available data lead to the conclusion that agrarian activities in this area, particularly in the eastern part, vvere insufficient for a normal livelyhood. This led to additonal employment opportunities for the peasent population. Conditions vvere better in the vvestern part of the area. The numerous landed estates, including tvvo formerly important monasteries, the Carthusian foundation at Pleterje and the Cistercian foundation at Kostanjevica, vvere not important economic factors. The feudal dues, vvhen they successfully enforced, represent an additional economic burden. SOSESKI ŠENTJERNEJ IN VRHPOLJE ______________V PRVI TRETJINI 19. STOLETJA_______________________________ IVICA KRIŽ Pri svoji etnološki monografski raziskavi Šentjerneja sem se lotila tudi preučevanja cenilnih operatov franciscejskega katastra. Zanimale so me predvsem štiri katastrske občine (k.o.) Šentjernej, Ostrog, Gradišče in Vrhpolje. Na tem mestu bom predstavila dva cenilna operata, in sicer za k.o. Šentjernej in Vrhpolje,1 ker prostor ne dopušča, da bi v celoti lahko predstavila vse štiri. Omenjeni občini sem izbrala namerno, prvo kot nižinsko, drugo pa kot hribovsko občino, da bi s primerjavo pokazala na določene podobnosti in razlike. Nekaj besed moramo nameniti samemu franciscejskemu katastru, katerega sestavni del so tudi cenilni operati. Kataster se imenuje po avstrijskem cesarju Francu I., ki je dal z uradnim patentom, izdanim leta 1817, popisati zemljišča z izdelavo katastrskih načrtov in oceniti donos zemljišč z izdelavo enotnih meril za odmero zemljiškega davka. To so opravili na našem narodnostnem ozemlju med letoma 1818 in 1828. Katastrski cenilni operati pa so bili izdelani po sestavi franciscejskega katastra v letih 1830-1832. Večji del ohranjenih franciscejskih katastrskih operatov hrani Arhiv Slovenije v Ljubljani.2 Cenilni operati so razdeljeni na več poglavij. Prvo poglavje vsebuje topografski oris občine s podatki o reliefu, vodah, klimi, rastju ter o političnoupravni ureditvi, šolstvu in kulturnih znamenitostih. Drugo samo našteva mejne občine oziroma območja. V tretjem je predstavljeno prebivalstvo s številčnimi podatki o moških, ženskah in hišah ter družinah po posameznih vaseh. Našteti so tudi številčni podatki, s kakšno dejavnostjo se prebivalstvo ukvarja. To poglavje pa vsebuje tudi za etnologe zelo zanimive podatke o prehrani prebivalcev občine. Omenja se tudi, koliko najetih poslov je imela posamezna kmetija. Četrto poglavje navaja stanje živine v občini. Objavljeni so numerični podatki za konje, govejo živino, svinje in drobnico po posameznih vaseh. Ob tabelaričnem pregledu je še pisni del, ki pove, kakšne pasme je bila živina, kako sojo redili in v kakšne namene sojo uporabljali. V tem pisnem delu so omenjene tudi razne vrste perutnine, ki sojo gojili. Peto poglavje govori o vodah v občini: rekah, potokih, jezerih in močvirjih. Pri vodnih virih omenja tudi gospodarske dejavnosti, ki so bile vezane na izrabo vodne energijo, npr. mline, kovačije, žage, stope itd. V šestem poglavju so zbrani podatki o prometni povezavi, o cestah in poteh, kako so vzdrževane in s kakšnimi prometnimi sredstvi so prevozne. V sedmem so predstavljeni trgi in sejmi, kjer je lokalno prebivalstvo lahko prodalo presežke. Osmo poglavje zgolj našteva velikost obdelovalne, neobdelane in za obdelavo neprimerne zemlje v k.o. V devetem je navedeno, katere pridelke so pridelali na določenih obdelovalnih površinah (polja, vrtovi, sadovnjaki, travniki...). Deseto poglavje je precej obsežno, predstavlja obdelovanje zemlje. Iz tega poglavja izvemo tudi marsikaj o poljedelskih orodjih, gospodarskih stavbah, načinu obdelave zemlje, kulturah, ki sojih sejali in sadili, o času setve in spravila poljskih pridelkov itd. Enajsto poglavje vsebuje oceno o kvaliteti poljedelskih pridelkov in njihovi vrednosti. V dvanajstem poglavju so navedene vrste zemljiških posesti in število gospodarstev. To je še čas fevdalizma, zato seje zemlja delila na rustikalno in domini-kalno posest. Številčno so navedena kmečka gospodarstva glede na velikost njihove posesti. Tu so našteta tudi gospostva in graščine ter drugi fevdalni lastniki, katerim so bili podložni prebivalci, in dajatve, ki sojih bili dolžni dajati. V svojem prispevku sem to poglavje združila s poglavjem o prebivalstvu. Tudi trinajsto poglavje je v etnološkem smislu zelo povedno, ker govori o hišah. Navaja tipe hiš, število prostorov, razporeditev gospodarskih poslopij, omenja gradbene materiale in opiše, v kakšnem stanju je stavbni fond. Štirinajsto poglavje pa govori o industrijskih obrteh, sem so šteli predvsem mline, stope, žage, usnjarne itd. Za cenilne operate so bile izdelane tudi ustrezne dvojezično natisnjene ankete, odgovori pa so za naše območje pisani v nemški gotici. Podatki iz ankete so večinoma vsebovani že v cenilnem operatu, nekatere, ki dopolnjujejo splošno sliko, pa sem uporabila kot opombe v tekstu. Od vseh omenjenih poglavij nekatere navajam v celoti, nekaj sem jih združila, nekaj pa zajela v skrajšani obliki. Topografski oris. Ker se geografski opis ne razlikuje kaj dosti od današnjega, omenjam le nekatera dejstva, ki so zanimiva z zgodovinskega stališča. Celotna površina k.o. Šentjernej je znašala 1.621 oralov in 1.276 kvadratnih sežnjev,3 k.o. Vrhpolje pa 4.968 oralov in 410 kvadratnih sežnjev. V upravnopolitičnem pogledu je Šentjernej spadal pod okrajno gosposko Kostanjevica, vse vasi so sodile v župnijo Šentjernej, ta pa k ljubljanski škofiji. Poleg župnijske cerkve v Šentjerneju sta bili v občini še podružnični cerkvi sv. Frančiška v Gorenji Stari vasi in sv. Marije v Šmarju. Vasi v župniji naj bi spadale k šoli v Šentjerneju, ki pa formalno ni obstajala. Nastavljeni učitelj, kije bil hkrati cerkovnik in organist, je na domu (v mežnariji) učil maloštevilne otroke, ki so prišli tja prostovoljno, le branja, pisanja in računanja. Verouk so poučevali duhovniki zgolj ob nedeljah. Pri k.o. Vrhpolje moram omeniti, da so se klimatske razmere od vznožja Gorjancev do sredogorja zelo razlikovale. Medtem ko so v nižini pri Gorenjem in Dolenjem Vrhpolju uspevale vse vrste žit in vinska trta, v sredogorju niso mogli pridelati nobenih ozimnih žit in tudi vinska trta ni uspevala. Okrajna gosposka za to k.o. je bila Kostanjevica, vse vasi so sodile v župnijo Šentjernej. V Gorenjem Vrhpolju je podružnična cerkev sv. Urbana, na Javorovici sv. Ožbalta, v obmejnem gorovju pa osamljena božjepotna cerkev.4 Šole ni bilo niti v župniji niti v k.o. in mladina je ostajala po kranjskem pravilu brez vsakršnega pouka, kot je zapisal pisar. V obeh k.o. naj ne bi bilo znamenitosti, spomenikov ali posebnih zgodovinskih omemb. V k.o. Vrhpolje sta se ob vznožju Gorjancev v romantični dolini razprostirala grad in gospostvo Pleterje, ki so ju z ene strani obdajale vinske gorice, z druge pa gozdovi. Visoko v Gorjancih je bil pri tako imenovani gori Kobila izklesan izvir, ki so ga imenovali Ajdovski izvir. Po ljudskem izročilu naj bi v preteklosti na tej nenaseljeni gori stalo mesto in kamniti artefakti, ki jih od časa do časa najdejo, naj bi bili sledi tega naselja.5 Prebivalstvo. Tu navajam vse podatke, ki so nam v operatih na voljo, priključila sem tudi poglavje o posestnih razmerah, prehrano pa sem izločila v posebno poglavje. Število prebivalcev, hiš in družin v k.o. Šentjernej po štetju leta 1830 ime vasi moški Ženske skupaj hiše družine Šentjernej 165 172 337 64 74 D. Stara vas 82 81 163 29 34 Volčkova vas 43 40 83 12 17 G. Brezovica 28 27 55 10 11 D. Brezovica 38 34 72 11 16 Šmarje 29 30 59 8 11 Sela 39 45 84 12 18 Zvabovo 17 20 37 5 7 Vrbovce 12 17 29 5 4 Vrh 21 18 39 6 7 Šmalčja vas 35 57 92 13 18 skupaj 509 541 1050 175 217 Od navedenih družin se jih je 137 ukvarjalo s kmetijstvom, 5 z obrtjo, 65 z obrtjo in kmetijstvom ter 8 družin z ničemer od tega. Glede na velikost posesti je bilo v občini: 33 celih kmetij z 10 do 15 orali, 10 tričetrtinskih z 8 do 12 orali, 60 polovičnih s 6 do 8 orali, 15 tretjinskih s 3 do 5 orali, 25 četrtinskih s 3 do 4 orali in 4 osminske z 1 do 3 orali zemlje ter 32 kajžarjev s 3 do 4 orali in 2 svobodnjaka s 6 do 8 orali zemlje in 12 kočarjev z malim vrtom. Poleg teh je bilo še eno župnijsko posestvo, tri mežnarije, devet mlinov in več nenaseljenih hramov (vinskih kleti). Zgoraj omenjena kmečka posestva so bila podložna gospostvom Pleterje, Kostanjevica in Srajbarski turn, graščinam Grm, Draškovec, Volavče, Prežek in župniji Šentjernej. Desetino so dajali župnišču Šentjernej, gospostvu Pleterje, graščinam Grm, Gracarjev turn, Vrhovo, Draškovec, Golo, Struga in Volavče. Gorščino so dajali gospostvoma Šrajbarski turn in Pleterje ter graščini Draškovec, župniji Šentjernej in podružnični cerkvi v Šmarju. Število prebivalcev, hiš in družin v k.o. Vrhpolje leta 1830 ime vasi moški ženske skupaj hiše družine G. Vrhpolje 156 159 315 50 62 D. Vrhpolje 35 42 77 13 16 Jelše 17 15 32 5 7 Mihovo 64 50 114 21 25 Vratno 31 27 58 11 14 Apnenik 16 20 36 4 5 Drča 21 25 46 8 9 Javorovica 41 42 83 13 16 Stranje 29 27 56 11 14 skupaj 410 407 817 136 168 Od omenjenih družin se jih je s kmetijstvom ukvarjalo 149, s kmetijstvom in obrtjo 18 in z ničemer od tega ena družina. Pri večjih posestnikih v nižini so imeli po enega hlapca in eno deklo, za pašo so bili navadno zadolženi otroci. V Javorovici niso imeli nobenih poslov. Glede na velikost posesti so bile v k.o. 2 poldrugi kmetiji s 25 orali zemlje, 1 cela in četrt kmetija z 20 orali, 13 celih z 10 do 20 orali, 2 tričetrtinski z 8 do 12 orali, 2 petšestinski z 9 do 14 orali, 74 polovičnih s 5 do 10 orali, 1 triosminska s 4 orali, 9 tretjinskih z 2 do 3 orali, 8 četrtinskih z 2 do 4 orali in 3 šestinske kmetije s poldrugim do 3 orali zemlje ter 12 kočarjev z majhnimi vrtovi. Poleg tega je bilo v k.o. še dominikalno posestvo gospostva Pleterje. Omenjena kmečka posestva so bila podložna gospostvoma Pleterje in Kostanjevica, graščinama Prežek, Volavče in župnišču Šentjernej. Desetino so dajali gospostvoma Pleterje in Kostanjevica, graščinama Struga in Prežek ter župnišču Šentjernej, gorščina pa se je pobirala za gospostvo Pleterje, graščini Prežek in Volavče. Živinoreja. Tudi pri pregledu živinoreje so nam cenilni operati odličen vir. Enako kot pri prebivalstvu so tudi tu tabelarični pregledi po vrstah živine v posameznih vaseh soseske. Spodaj navajam posamezne tabele in ob vsaki k.o. posebej tudi opisni del. Stanje živine v k.o. Šentjernej ime vasi konji voli krave mlada živina ovce prašiči Šentjernej 44 13 52 27 122 D. Stara vas 15 10 22 6 65 Volčkova vas 12 5 2 14 G. Brezovica 11 4 7 17 D. Brezovica 7 10 12 6 33 Šmarje 10 6 2 14 Sela 14 11 3 22 Žvabovo 2 6 6 6 20 Vrbovce 3 3 1 6 Vrh 12 14 5 24 Šmalčja vas 17 12 10 27 skupaj 108 83 150 68 364 Ker so bili pri prašičih šteti le odrasli primerki in plemenske svinje, bi bilo z upoštevanjem mladih prašičev njihovo število dosti višje, po približni oceni okoli 700. Konji so bili mešanega izvora, štajerske pasme, večje in manjše hrvaške pasme, iz katerih se je s pomočjo deželnih žrebcev deloma razvila tudi domača pasma. Goveja živina je bila običajne majhne in srednje velike deželne (kmečke) pasme, domače vzreje. Tudi prašiči iz štajerske črne pasme so bili vzrejeni doma. Čez poletje je bila vsa živina na pašnikih, na travnikih pa se je pasla od sv. Jakoba (25. julij) do sv. Martina (11. november). Le delovno živino so držali v hlevih in ji ob težjih delih dajali kot priboljšek svežo ali posušeno deteljo, konjem pa oves, vendar redko. Pozimi so živino hranili s senom in slamo, kije bila glavna hrana zlasti za govejo živino. Prašiči so poleti dobivali zelenjavne odpad- kc, jeseni buče, nato pa proti zimi krompir, korenje, repo in burgundsko repo ter nekaj koruze. Konje so uporabljali pri poljedelskih in drugih kmečkih opravilih, delno tudi za razne prevoze, vole pa le za kmetijske potrebe.6 Večje kmečko posestvo je imelo po 4 konje ali po 1 konja in 2 vola, 2 kravi, 2 glavi mlade živine in 10 do 15 prašičev, redkeje ali včasih le 4 do 6 ovc. Precej močna je bila reja perutnine, zlasti kokoši in puranov, ki sojih prodajali tržaškim trgovcem, race in gosi pa so gojili bolj za domačo rabo. Stanje živine v k.o. Vrhpolje ime vasi konji voli krave mlada Živina ovce prašiči G. Vrhpolje 9 55 41 20 100 D. Vrhpolje 3 22 10 3 40 Jelše 8 5 2 15 Stranje 1 8 8 3 33 Mihovo 33 18 8 45 Vratno 14 8 4 20 Apnenik 4 4 2 4 Drča 2 3 2 8 Javorovica 20 11 10 50 15 skupaj 13 164 108 57 50 280 Hrvaški kupljeni konji so bili majhne pasme. Govedo je bilo domače, majhne deželne (kmečke) pasme, ovce prav tako domače, majhne gorske pasme z grobo, večinoma črno volno. Prašiči so bili vzrejeni delno doma ali kupljeni v soseščini, ker je bila tukaj reja prašičev opazno šibkejša. Vsa živina se je čez poletje preživljala večinoma s pašo, samo vlečna živina je dobila ob najnapornejših delih nekaj zelene ali posušene detelje, čez zimo pa poleg nekaj detelje in sena večinoma le slamo. Vlečne konje in vole so uporabljali pri kmečkih delih. Mleko so porabili v gospodinjstvu, pri posameznih družinah so nekaj masla prodali kupcem. Prašiče so zaklali in meso prekadili za lastne potrebe, pri nekaterih gaje bilo nekaj tudi za prodajo. Ovčjo volno so uporabili za obleko. Večje kmetije so redile po 4 vole, 2 kravi, 2 glavi mlade živine, 5 do 6 prašičev, ovce so bile zgolj slučajne. Perutninarstvo je bilo doma le v nižinskih vaseh, gojili so kokoši, purane, race; v hribovskih vaseh so se omejili le na rejo kokoši, zato je bila reja perutnine le srednjega obsega. Reke, potoki, ribniki, jezera in močvirja. Tudi tu ne bom navajala podrobnosti, omenila bi le, da so bili potoki vir pitne vode za živino in ljudi. Tam, kjer potoki niso tekli skozi ali mimo vasi, so se oskrbovali z vodo iz studencev in vodnjakov. Bili so bili tudi pomemben pogonski vir za mline, stope in žage. Njihovo število navajam pri poglavju o obrti. V potokih k.o. Vrhpolje omenjajo skalne postrvi, vendar je pravica do ribarjenja pripadala gospostvu Pleterje. Stanovanjske razmere. Bivalne razmere so bile pred več kot 160 leti seveda zelo drugačne od današnjih. V Šentjerneju je bilo moč videti več enonadstrop- nih iz kamna zidanih hiš, ki so bile krite s slamo. Njihovo število seje po velikem požaru v letu 1829 opazno pomnožilo. Te novejše hiše so izboljšali še z opečno kritino, dimnikov pa še vedno ni bilo in tako nevarnost požara še ni bila popolnoma odpravljena. V okoliških vaseh so bile hiše samo pritlične, z eno ali dvema sobama in kamro. Zgrajene so bile iz lesa in pokrite s slamo ter prav tako brez dimnikov. Gospodarska poslopja so bila večinoma ločena od stanovanjskih in so bila raztresena po dvorišču brez kakšnega simetričnega reda. Večina stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij je bila v dobrem gradbenem stanju. Župnišče v Šentjerneju je bilo dvonadstropno in poleg župnijske cerkve edino zavarovano pri vzajemni požarnozavarovalni družbi. V k.o. Vrhpolje so bile hiše pritlične z eno ali dvema sobama in eno kamro. Bile so ločene od gospodarskih poslopij, lesene, brez dimnika in krite s slamo. V Gorenjem in Dolenjem Vrhpolju ter Stranju so bili nekateri mlini in stanovanjske stavbe zidane iz kamna in ravno tako krite s slamo. Gradbeno stanje stavb je bilo v povprečju srednje kakovosti. Grad (samostan) verskega sklada gospostva Pleterje je bil skoraj ruševina. Požarno ni bila zavarovana nobena stavba. Prehrana. V času nastanka našega vira je bila prehrana na obravnavanem območju sila preprosta, predvsem pa vezana na lastno proizvodnjo oziroma pridelavo. Običajna hrana prebivalcev soseske Šentjernej je bila sestavljena iz doma pridelanih pridelkov. Poleti so jedli različno zelenjavo, zelje in repo, proseno in ječmenovo kašo, bob, fižol, lečo in čičerko, krompir in različne močnate jedi. Za zabelo vseh jedi so uporabljali doma pripravljeno dimljeno slanino. Premožnost je bila v tej soseski nekoliko višja od sosednjih hribovskih občin, zato tudi sveže in prekajeno meso ni bilo redko, posebno ob nedeljah in praznikih. Za kruh so uporabljali žitno mešanico ajde, ječmena, prosa in nekaj koruze, včasih tudi nekaj rži. Premožnejši so uporabljali soržično zmes, to je pšenico in rž. Vino so, zlasti na premožnih kmetijah, uživali vsakodnevno, pri manj premožnih pa le ob nedeljah in praznikih. V soseski Vrhpolje so poleti jedli različno doma pridelano zelenjavo in stročnice, pozimi pa kislo zelje, repo, krompir, ječmenovo in proseno kašo ter preproste močnate jedi, vse pa zabeljeno z domačo slanino. V Dolenjem in Gorenjem Vrhpolju, Stranjah in Jelšah, kjer so bile razmere nekoliko boljše, so jedli poleg prekajenega mesa ob nedeljah in praznikih tudi sveže, kupljeno meso, medtem ko so se v ostalih hribovskih vaseh zadovoljili s prekajenim mesom. Krušna mešanica je bila pri bogatejših rž in pšenica in pa mešanica ajde, ječmena, prosa in nekaj koruze, medtem ko so v hribovskih vaseh za kruh uporabljali le ajdo in oves. Vino so z izjemo Javorovice pili ob napornih delih, ob nedeljah in praznikih. Gospodarji pa so si ga privoščili pogosteje. Poljedelski pridelki. V k.o. Šentjernej so na njivah pridelovali pšenico, rž, ječmen, oves, koruzo, proso, ajdo, sirk ali močvirsko proso, fižol, bob, lečo, čičerko, zelje, belo, rumeno in burgundsko repo, krompir, buče, konopljo, lan, laneno seme in deteljo. Od teh so bistvene samo pšenica, rž, ječmen, oves, ajda, proso, sirk in krompir, ostali pridelki zaradi majhnega obsega pridelave niso upoštevanja vredni. Travniki so dajali mrvo in (v večjem delu) večinoma tudi otavo; vrtovi pa sadje, zelenjavo in travo. Pašniki so nudili poleg paše deloma še steljo in gozdovi poleg lesa tudi steljo, pašo, šiške7 in želod; vinogradi v večjem delu belo vino. Posamezen kmet ni imel izjemno velike pridelave, prav tako v preteklem večletnem obdobju ni bilo opaziti niti porasta niti zmanjšanja posameznih pridelkov; pred šestdesetimi leti pa seje kot nova kultura pojavil krompir.8 V k.o. Vrhpolje so na rodovitnih tleh pridelovali za občino običajne kulture: pšenico, rž, ječmen, oves, proso, ajdo, koruzo, fižol, bob, lečo, čičerko, repo, konopljo, lan, zelje, krompir, buče in deteljo, vendar so bili od teh pomembnejši samo prvi štirje glavni žitni pridelki, nato ajda, proso, krompir in detelja, ostalo je zadoščalo le za hišne potrebe. Travniki so dajali mrvo in deloma tudi otavo; vrtovi sadje, zelenjavo in travo; vinogradi belo podgorsko vino; pašniki trdo sladko pašniško travo, steljo in slab les za kurjavo. Gozdovi so nudili trd les listavcev. Izjemne pridelave pri posameznih kmetih ni bilo, prav tako se v zadnjem obdobju ni spremenila pridelava posameznih pridelkov. Toda pred petdesetimi, šestdesetimi leti so bili novi pridelki krompir, detelja in koruza, na da bi pri tem spodrinili katerega od starih pridelkov. V k.o. je bilo od jožefinskih davčnih reform več delov gozdov in pašnikov spremenjenih v polja, travnike in vinograde. Obdelava zemlje. V k.o. Šentjernej so orno zemljo obdelovali z veliko truda, tako kot je to dopuščala neugodna in največkrat dvakratna pridelava. Po vsakem pridelku je bila njiva enkrat preorana, razen pri prašnih kulturah, kjer so orali dva do trikrat. Pri tem so si kar največ pomagali z motikami in nato dobro pobranali. Plugi so bili navadne oblike, brane so vedno imele močne žeblje, primerne njihovemu namenu. Blizu domačije ležeče njive so pogosteje gnojili kot oddaljenejše, peščene. Vzrok tega navideznega zanemarjanja je bilo prepričanje kmetov, da takšne njive zelo težko prenašajo svež gnoj.9 Žito so želi s srpom, ga vezali v majhne snope in jih zdevali v kozolce na sušenje, nakar so jih lahko omlatili s slabotnimi cepci.10 Travnikom niso razen pomladanskega čiščenja namenjali nobene nege, čeprav bi bilo moč z namakanjem ali odvodnjavanjem doseči višji donos. Zelenjavne vrtove so pognojili skoraj vsako leto in jih ročno obdelali, sadno drevje pa je bilo skoraj vedno zanemarjeno. Vinogradi so bili deležni samo običajne nege in marsikaj bi se dalo izboljšati. Pašniki so bili prepuščeni naravi; tisti na gričih so bili bolj kot oni v nižini poraščeni s pasovi grmičevja in glede na svojo lego in sestavo tal bi se lahko spremenili v najboljše njive. Tudi gozdovi so bili prepuščeni naravi, lesna proizvodnja pa se zmanjševala zaradi vsakoletnega grabljenja listja in paše. Čeprav so bile njive, kot je bilo v soseski v navadi, dobro obdelane, pa še vedno niso dosegli, da bi z bolj veščo pridelavo krme dosegli večji donos. Za takšno stanje kmetijstva pa ni bila kriva lenoba prebivalstva, ampak veliko bolj pomanjkanje kmečkih ljudskih šol, v katerih bi se otroci že v mladosti naučili brati, računati in pisati in s čimer bi bile odpravljene marsikatere navade in razvade. V k.o. Šentjernej so njive zavzemale 908 oralov 1.419 kv. sežnjev, travniki 190 oralov 100 kv. sežnjev, vrtovi 13 oralov 1.567 kv. sežnjev, veliki vrtovi 27 oralov 1.586 kv. sežnjev, vinogradi 104 oralov 1.333 kv. sežnjev, pašniki 140 oralov 800 kv. sežnjev in visoki gozdovi 171 oralov 1.201 kv. sežnjev, skupaj 1.558 oralov 6 kv. sežnjev. V operatih je navedeno, da je bilo v k.o. Šentjernej živine na splošno premalo, in še to bi bilo ob majhnosti travnikov težko vzdrževati, če ne bi pri njeni prehrani pomagala že majhna količina pridelane detelje in če ne bi bile domače živali čez zimo večinoma krmljene s slamo. Drugače pa je bilo v občini dovolj tako vlečne živine kot tudi potrebnega števila delavcev za kmečka dela in opravila. Tam, kjer je bil pobran drugi pridelek, se je setev ozimnih poljščin začela s sv. Mihaleom (11. september), spomladi pa na začetku marca z ovsom, konec aprila so sadili krompir, v začetku maja so sejali proso, nato sirk, strniščno ajdo pa so posejali do sv. Jakoba. Žetev seje običajno začela z ječmenom na začetku julija, nato je sledila žetev rži, pšenice in ovsa; proso, ajdo in krompir so pospravili konec septembra ali v začetku oktobra. V k.o. Vrhpolje je bila zemlja na splošno srednje dobro obdelana. Običajno so polja samo plitvo preorali in pri vsakem pridelku, z izjemo “prašnih”, le enkrat, vendar pa dobro prehranah; za razsekavanje trdih brazd so uporabljali motiko. Plugi so bili težki in nerodno izdelani, brane pa težke in z železnimi žeblji, kar je ustrezalo njihovemu namenu. Žito so želi s srpom in vezali v majhne snope ter zdevali na sušenje v kozolce in nato po običajnem postopku omlatili. Tudi deteljo so sušili v kozolcih. Travniki niso bili deležni, razen potrebnega čiščenja spomladi, nobene kasnejše obdelave ali gnojenja, veliko pa bi jih lahko izboljšali z namakanjem ali odvajanjem in krotenjem vode. Travo so kosili s kratkimi kosami in jo po zamudnem delu posušili. Zelenjavni vrtovi so bili dobro oskrbovani, kar ne bi mogli reči za sadjarstvo, kije bilo zanemarjeno. Pašniki in gozdovi so bili popolnoma prepuščeni naravi, pri sečnji lesa so uporabljali le sekire. Obdelovalne površine v k.o. so obsegale 510 oralov 866 kv. sežnjev njiv, 295 oralov 322 kv. sežnjev travnikov, 29 oralov 1.579 kv. sežnjev vrtov, 114 oralov 845 kv. sežnjev vinogradov, 252 oralov 1.378 kv. sežnjev pašnikov, 3.547 oralov 516 kv. sežnjev visokih in 128 oralov 1.097 kv. sežnjev nizkih gozdov, 21 oralov 1.424 kv. sežnjev s sadnim drevjem, skupaj je bilo obdelanih 4.901 oralov 37 kv. sežnjev zemlje. Glede na posestno stanje je bilo število živine premajhno in vprežne živine je bilo dovolj samo zato, ker njiv niso pogosto orali. Toda to število živine bi bilo tudi ob večjem deležu senožeti (travnikov z enkratno košnjo) le malo manj teže prehraniti, če ne bi pomagala pridelava detelje in če bi bila živina poleti delno na paši in je ne bi pozimi hranili s slamo. Veliko gospodarjev je bilo popolnoma brez vprežne živine in so si pri delu morali pomagati s sosedovo. Potrebnih delavcev je bilo dovolj skoraj pri vsaki kmetiji, zato niso sprejemali tujih. Setev za ozimne pridelke se je v ravnini in v Podgorju večinoma začela okoli sv. Mihaela in je trajala do konca oktobra, na Gorjancih pa osem dni prej. Žetev se je začela v nižini z ječmenom na začetku julija, nato so sledile pšenica, rž itd., vse pa je bilo pospravljeno do konca septembra. Kvaliteta poljedelskih pridelkov in njihova vrednost. V k.o. Šentjernej je bila kvaliteta poljedelskih pridelkov izvrstna, posebno pšenice, rži in ječmena, oves pa je bil ob topli klimi in na toplih prodnatih tleh slabo zrnat. Vrednost pridelkov je bila dobra in zagotovljena, presežek so prodali doma. Pridelek s travnikov je bil deloma mešane, deloma sladke vrste in se je v celoti porabil v soseski. Zelenjava z vrtov in sadje je bilo za hišne potrebe, zadnjega je nekaj tudi ostajalo in so ga posušenega prodali trgovcem. Vino je po svoji kvaliteti presegalo povprečje, prodajni presežek so pokupili domači ali sosednji gostilničarji in ga prodali naprej vinskim trgovcem. Zaradi majhnega obsega gozdov ni bilo nikakršnega prirastka, za kurjavo in gradbeni les so v večji meri kupovali z Gorjancev in iz sosednjega Krakovskega gozda. V k.o. Vrhpolje so bili poljedelski pridelki v povprečju dobre kvalitete, samo oves je bil v primerjavi s sosednjo k.o. Šentjernej odličen in njegova vrednost je bila zagotovljena z domačo porabo kot tudi s tekočo prodajo. Kot presežek je prikazano samo nekaj pšenice in ovsa. Te pridelke so pokupili trgovci na domu. Seno s travnikov je bil deloma sladke, deloma mešane in deloma trdosladke vrste ter je pokrival zgolj potrebe kmetij. Vino je bilo srednje podgorske kvalitete in je predstavljalo enega najpomembnejših prodajnih artiklov. Pokupili so ga domači in bližnji gostilničarji ter vinski trgovci. Zelenjava z vrtov je bila za hišne potrebe. Pri sadju je bilo predvsem pri slivah nekaj presežka, ki so ga posušenega prodali trgovcem. Pomemben presežek v lesu je bil v dominikalnih gozdovih, s katerim pa je potekala le še zelo majhna ali skoraj nikakršna prodaja. Medtem ko so podložniki zastonj sekali v bližnjih nižinskih gozdovih, pa lahka oskrba z lesom iz oddaljenejših gozdov ni bil možna. Edina izraba teh gozdov je bila potašarija - delanje pepelike.11 Ceste in poti. K.o. Šentjernej je od zahoda proti vzhodu sekala zagrebška poštna cesta, ki je vodila tudi skozi Šentjernej. Bila je večinoma ravna in se je vzdrževala iz sklada za ceste. Tudi okrajna cesta iz Šentjerneja preko Šmarja v Pleterje in Gorenje Vrhpolje je bila večji del ravna. Okrajna cesta je vodila tudi od glavne ceste pri Šentjerneju proti Orehovici. Ti cesti sta se vzdrževali iz okrajne blagajne in slednja je bila še zlasti ravna in dobro prevozna. Cesta od Šentjerneja mimo Dolenjega proti Gorenjemu Vrhpolju je bila ravna, ampak slabo vzdrževana, nekoliko boljši je bil le tisti del, ki je vodil proti Pleterjam. Ostale občinske poti v Podgorju so bile slabe in prevozne le z domačimi voli. Sejmi in trgi. Najbližji trg za k.o. Šentjernej je bil v Novem mestu, kjer je bil vsak ponedeljek tržni dan. Tja so prišli po zagrebški poštni cesti, razdalja je znašala miljo in pol12 oziroma dve uri. Ta trg pa niso pogosto obiskovali, zlasti ko jc zmanjkalo prodaji namenjenega žita. V Šentjerneju so bili nekajkrat na leto živinski in letni sejmi. Enako je veljalo tudi za k.o. Vrhpolje, le daje razdalja do Novega mesta znašala dve milji. Tudi kmetje iz te k.o. so novomeški trg redko obiskovali, ker so male prodajne artikle lahko prodali kar doma. Industrijske obrti. V k.o. Šentjernej razen šestih mlinov za moko z 19 tečaji (kamni), štirih stop in dveh žag za deske ter sedmih usnjarjev ni bilo nobene druge industrijske obrti v večjem obsegu. Usnjarji so izdelovali nemške podplate ter črno in rumeno zgornje usnje. Večino kož so dobili pri domačih mesarjih, deloma pa preko Metlike iz Karlovca na Hrvaškem. Tako potreba po večji količini kož kot tudi količina izdelanega usnja sta bili majhni in sta se večinoma prodali doma ali na bližnjih letnih sejmih. V k.o. Vrhpolje so bili štirje mlini, dve žagi za deske in stroj za rezanje furnirja, ki so ga vpeljali šele pred kratkim. Druge obrti v večjem obsegu ni bilo. • Ob pregledu podatkov za obe k.o. se nizajo zanimive primerjave. Število prebivalcev v k.o. Šentjernej je bilo le za nekaj več kot 200 večje kot v k.o. Vrhpolje, kjub temu daje bila površina zadnje trikrat večja od šentjernejske. Vendar je gozd obsegal tri četrtine občinskega ozemlja. Zato pa so v občini Šentjernej njive zavzemale več kot polovico celotne površine. Po številu prebivalcev izstopa v prvi k.o. Šentjernej, v drugi pa Gorenje Vrhpolje. Obe k.o. pa se močno razlikujeta glede načina preživljanja prebivalstva. V k.o. Šentjernej se je z obrtjo in kmetijstvom hkrati preživljala tretjina prebivalstva, nekaj je bilo celo čistih obrtnikov, v k.o. Vrhpolje pa seje večina prebivalstva ukvarjala samo s kmetijstvom, samostojnega obrtnika ni bilo nobenega, nekaj družin pa seje preživljalo z obojim. To razliko najbrž ne moremo pripisati le različni geografski legi, ampak tudi temu, daje bil Šentjernej upravno in cerkveno, obrtno in trgovsko središče k.o., zato se je tudi več prebivalcev ukvarjalo z obrtmi, ki so zadovoljevale potrebe okoliških čisto agrarnih naselij. Iz podatkov izluščimo, daje bila konjereja doma predvsem v k.o. Šentcjernej,13 govedoreja in prašičereja pa sta bili pomembni panogi v obeh k.o. Tudi perutninarstvo, ki je bilo pomembna veja gospodarstva v obeh, je bilo omejeno spet bolj na nižinske predele. Za vleko pri kmečkih delih so uporabljali tako konje kot vole, v hribovitem delu bolj vole. Zanimiv je podatek, da so na Javorovici še gojili ovce, navedene so tudi v preglednici, v k.o. Šentjernej pa jih omenjajo le v opisnem delu. Gojili so jih zaradi volne za obleko. Živinoreja je v obeh k.o. temeljila na ekstenzivni paši, presežke goveje živine, konjev, prašičev in perutnine so prodali, prav tako presežno mleko kot maslo. Za etnologa so vsekakor povedni tudi podatki o načinu obdelave zemlje, spravilu pridelkov in njihovi porabi. V obeh k.o. je bilo v navadi poljedelstvo s praho. Gnojili so malo in še to samo s hlevskim gnojem. Pri oranju so uporabljali težke pluge, domnevam, da so to bili še povsem leseni, vendar natančnega opisa ni. Brane pa so bile težke, lesene in z močnimi železnimi zobmi. Žito so želi povsod s srpi, sušili pa v kozolcih. Omlatili so ga s cepci, vir navaja slabotne, natančnejšega opisa pa ni. Travo so kosili s kratkimi kosami, kjer vir dodaja, da je bilo delo z njimi zamudno. V obeh k.o. je bil poudarek na gojenju žitnih kultur, pridelek ovsa je bil v hribovitejših delih zaradi njemu ugodnejše klime veliko boljši od nižinskih predelov. Gojili pa so tudi lan in konopljo. Glede na podatke v anketi je bila določena površina namenjena prav tema kulturama. Zastopane so bile tudi stročnice: fižol, bob, čičerka in leča. Zadnji dve sta v našem stoletju povsem izginili. Kot nove kulture, ki so se začele gojiti v zadnji četrtini 18. stoletja, pa se omenjajo koruza, krompir in detelja. Travnikom niso posvečali posebne nege, z njih so dobili mrvo in otavo. Sadovnjaki so bili v obeh k.o. precej zanemarjeni, vendar so del presežka v sadju vseeno prodali v posušeni obliki. Na vrtovih so pridelovali zelenjavo. Vinogradi so dali največkrat belo vino, ki je pomenilo tudi pomemben prodajni višek. V k.o. Vrhpolje so prevladovali gozdovi, vendar so bili v dominikalni lasti, zato kmečko prebivalstvo razen paše in stelje od njih ni imelo koristi. Prehrana se je navezovala na domačo pridelavo. Uživali so predvsem žitarice v obliki močnikov, žgancev in kruha, stročnice in zelenjavo. Vso hrano so belili s prekajeno slanino. Zaradi boljših gospodarskih razmer so si sveže in prekajeno meso bolj pogosto privoščili v šentjernejski soseski. Enako je bilo tudi z vinom. Stanovanjske hiše so bile pritlične, zgrajene iz lesa in krite s slamo, imele so tri do širi prostore, v samem Šentjerneju so bile nekatere hiše tudi zidane in enonadstropne ter krite z opeko. Tudi v Gorenjem in Dolenjem Vrhpolju in Stranju je bilo nekaj hiš zidanih iz kamna, kritih pa s slamo. Dimnikov niso uvajali še nikjer. Iz obeh k.o. so tržne presežke prodajali ob tržnih dnevih v Novem mestu. Toda tja niso hodili pogosto, saj so, glede na vir, tu prodajali predvsem presežke žita, del pridelkov pa so trgovci pokupili kar na domu. Obiskovali so letne sejme v Šentjerneju. Od obrti so omenjeni le mlinarstvo, žagarstvo in usnjarstvo. Ker je to čas iztekajočega se fevdalizma, so morali kmetje oddajati tudi še dajatve različnim gospostvom, ki so jim bili podložni. _______________________________________OPOMBE_____________________________________________ 1 AS, Franciscejski kataster za Kranjsko, cenilni operati za k.o. Šentjernej in k.o.Vrhpolje ter k.o. Ostrog in Gradišče. 2 P. Ribnikar, Franciscejski kataster, ES 3, Ljubljana 1989, 137-138; V. Valenčič, Posestne razmere na Veliki in Mali planini ob koncu fevdalne dobe, Traditiones 7-9, Ljubljana 1978-1980,145-157. 3 V članku navajam mere, ki so bile v rabi v času nastanka našega vira, le da uporabljam ustrezen slovenski izraz. 1 oral (joh, jutro) = 0,57546 ha, 1 površinska klaftra = kvadratni seženj = 3,59 m2, 1 dolžinska klaftra = seženj = 1,896 m. 4 Gre za cerkev sv. Miklavža. 5 Verjetno gre v tem primeru za poznoantično oziroma zgodnjesrednjeveško naselje Zidani gaber, ki je bilo nedavno tudi delno arheološko raziskano. S. Ciglenečki, Zidani gaber, AV 45, Ljubljana 1994, 239 ss; isti Zidani gaber, Arheološka najdišča Dolenjske, Novo mesto 1990, 113; glej tudi članek D. Breščaka v tem zborniku. 6 Iz ankete za k.o. Šentjernej izvemo, da se je za en dan za par najete vprežne živine plačalo 2 goldinarja. Potrebno vprego so dobili v sami občini. 1 goldinar (gld) = 60 krajcarjev (kr). 7 Šiške so uporabljali pri predelavi usnja. 8 Po anketi je posamezni posestnik povprečno posadil na četrtini avstrijskega orala 4 do 5 mernikov krompirja (podzemljic). Uporabljali so ga tako za hrano ljudem kot za krmo živalim. ‘‘ Njive so gnojili vsake tri leta, na en oral so navozili 60 voz po 10 centov gnoja, ki so ga imeli doma. Uporabljali niso nikakršnih gnojnih nadomestkov, kot so apno, gips, pepel, pepelarska sol, milarski pepel, lapor itd. 10 Za spravilo žita z 1/10 avstrijskega orala je bilo potrebnih 5 žanjic in 1 moški za vezanje in za en oral so plačali 10 žanjic po 20 kr, kar je zneslo 3 gld 20 kr, 2 moška za vezanje snopov 40 kr, 4 mlatiČe 1 gl 20 kr, prevoz 1 gl, kar je zneslo 6 gl 20 kr. V enem dnevu so 4 mlatiči omlatili 10 kop žita (1 kopa je 60 snopov žita in da 1 mernik (okoli 301 ) žita, omlačena slama pa tehta 50 vaganov (1 vagan = 61 I). 11 Pepeliko (kalijev karbonat) so pridobivali z žganjem bukovega lesa in je služila kot ena od sestavin pri izdelavi stekla. 12 Poštna milja je znašala 7,58 km. 13 Konjereja je bila pomebna tudi v ostalih dveh k.o.: Ostrog in predvsem Gradišče. THE ŠENTJERNEJ AND VRHPOLJE DISTRICTS _________IN THE FIRST THIRD OF THE 19lh CENTURY________________ SUMMARY The article discusses the cadastral eommunes or districts of Šentjernej and Vrhpolje on the basis of data and evaluations from the Franciscan Cadaster. It compares the two districts, taking into consideration the fact that one represents a lovvland arca, whilst the other is an upland area. The population size, sociopolitical structure, nutritional and domestic culture, animal husbandry and agrarian culture and other economic elements in the first third of the 19,h century are taken into consideration. ______________STEKLARNA NA GORJANCIH_______________________________ MILOŠ JAKOPEC Slovenci zaenkrat še nimamo celostne zgodovine steklarstva na naših tleh. Posamezni avtorji so se lotevali raziskav te dejavnosti po ožjih območjih. Prva doslej znana steklarna na Slovenskem je delovala v Ljubljani, kjer jo je v prvih desetletjih 16. stoletja ustanovil ljubljanski lekarnar Zoanna Francisco Catania.1 V 18. stoletju je v Sloveniji delovalo 24 steklarn, v 19. stoletju j>a se jim jih je pridružilo še trinajst.2 V Sloveniji seje steklarstvo udomačilo na Štajerskem (Pohorje in celjsko območje), Kozjanskem, Koroškem, Goriškem, Primorskem in Dolenjskem, le na Gorenjskem steklarn ne najdemo. Tri steklarne, ki so delovale na Dolenjskem, so zaživele v sredini 19. stoletja, to pa je že zadnja stopnja ustanavljanja steklarn v Sloveniji. Prvenstvo med steklarnami na Dolenjskem ima naša na Gorjancih, ki je začela delovati 1838. leta. Kmalu zatem, leta 1840, je grof Auersperg ustanovil steklarno v občini Draga v kočevskih gozdovih. Za naselje ob njej seje pozneje udomačil naziv Glažuta. Ta steklarna je delovala do leta 1855.-’ Grof Auersperg ni pridobil za njeno delovanje nobenih oblastnih dovoljenj. Kot zemljiški gospod je bil tega oproščen na osnovi dominikalnega prava.4 V tej steklarni je deloval za potrebe brusilnice stekla eden izmed prvih parnih strojev v Sloveniji.5 Za drugo steklarno, ki jo je grof Auersperg nameraval ustanoviti v Kočah v friedrichsteinskih gozdovih (območje blizu Grčaric)* je zaradi reform v letu 1848 moral pridobiti običajna koncesijska in obratovalna dovoljenja.6 Iz neznanih vzrokov steklarna v Kočah ni nikoli začela obratovati. Svojo četrto steklarno (če upoštevamo obratovanje, je to bila tretja) je dobila Dolenjska 1850. leta v Šalki vasi (po nekaterih navedbah na Trati) pri Kočevju. Ustanovila stajo brata Razinger, ki sta dobila obratovalno dovoljenje 9. avgusta 1852, v trgovinski register novomeškega okrožnega sodišča pa sta obrat vpisala šele 24. januarja 1860. Delovala je do leta 1886, ko jo je skupaj s premogovnikom od Razingerja kupila Trboveljska premogokopna družba. Ta je steklarsko proizvodnjo takoj po nakupu opustila. V steklarni v Šalki vasi sta delovali dve peči s po štirimi lonci, enake zmogljivosti je imela tudi Auerspergova steklarna v Glažuti.7 Tudi Razingerjeva steklarna v Šalki vasi je za brušenje stekla uporabljala parni stroj z močjo 4 konjskih sil. Poleg naštetih steklarn je imela Dolenjska v novejšem obdobju še eno: Industrijo stekla INIS, ki je delovala v Bršljinu pri Novem mestu od 1965. do 1968. leta. Dve osnovni surovini: kremenčev pesek in gozd, ki zagotavlja drva za kurjavo v topilniških pečeh. Proizvodnja stekla je terjala v prvih začetkih steklarstva in tudi še v 18. in 19. stoletju dva pogoja: bližnja nahajališča kremenjaka in gozd, ki je dal drva za kurjenje v topilniških pečeh. Za izdelavo stekla so potrebovali kot osnovno surovino kremenjak. Tega so ponekod lomili kot kamenino in ga nato drobili, drugod spet so uporabljali kremenčev pesek. V zgodnjih obdobjih steklarstva so kremenjaku dodajali pepeliko, pozneje pa namesto nje natron (sodo) in tudi kredo. Zmes prej naštetih surovin po recepturi (dodajali so ji še manjše količine drugih primesi) so topili v pečeh. Steklarske peči so imele običajno štiri talilnike (lonce), v katerih se je zmes talila. Lonci so bili izdelani iz posebne gline in vzidani v peč, ki je imela kurišče v prikletnem, zidanem delu steklarne. Peči so izdelovali iz mokre, na zraku sušene opeke ali iz žgane opeke. V prvem primeru so morali novo peč počasi sušiti in ogrevati pet do šest tednov, peč iz žgane opeke pa je bila nared v treh tednih. Steklarska peč je vzdržala eno leto. Zgornji del peči je skupaj z zgornjim delom vzidanih loncev segal skozi strop iz priklctnega dela s kuriščem v steklarsko delavnico. V nekaterih steklarnah je bil zgornji del peči z odprtinami loncev neobzidan. Steklarji so pomakali železno cev (pipo) v lonec in prestrezali kapljo tekoče steklovine, ki so jo nato s pihanjem in preprostimi orodji obdelovali. Ponekod so imeli gornji del peči z odprtinami loncev v delavniškem delu obzidan v obliki stožca z odprtinami, skozi katere so posegali steklarji s pipami po steklo.8 Steklarsko delo in orodja v sredini 19. stoletja. Glinasti talilniki (lonci) so bili uporabni tri do štiri mesece. Izdelovali so jih iz posebne gline, ki so jo večji del dobivali iz Avstrije, nekaj časa pa so uporabljali tudi glino iz najahališča pri Zgornji Polskavi na Štajerskem. Lonec je imel vsebnost 15 do 20 litrov tekoče steklovine, na novo pa so ga polnili vsake tri do štiri dni. Z enim polnjenjem je dal en lonec 1.650 kosov votlega ali ravnega stekla. Razen peči za talilnike so v steklarnah uporabljali tudi peči za počasno ohlajevanje izdelkov. Orodje, ki so ga uporabljali steklarji, je bilo zelo preprosto. Največ so naredili s pipo, skozi katero so pihali zrak v razžarjeno kapljo steklovine. Pomagali so si tudi tako, da so pipo vrteli po zraku. Plosko dno posode so naredili tako, da so s pihanjem izdelani stekleni mehur pritisnili ob “marmor”, kamnito ploščo, ki so jo uporabljali v ta namen. Med obdelovanjem so izdelek, ki je bil še na pipi, vtaknili v vilice, železni dvorog, ki je bil pritrjen ob peči, in nato izdelku z vrtenjem s pomočjo železne pincete dali želeno obliko. Izdelek so oblikovali tudi tako, da so ga še med pihanjem vtaknili v model. Modeli so bili v začetku leseni, pozneje železni. Izdelek so med oblikovanjem (dokler je bilo steklo še mehko) obrezovali Peč z osmimi lonci, zgornji del je stožčasto obzidan. s Škarjami. Vidne so odprtine, skozi katere so steklarji posegali s Pepeliko, najpomembnejšo pipami po kapljo tekoče steklovine. (Iz: Franc Mlinarik: sestavino pri izdelovanju Stekla, Pohorske steklarne) so naše steklarne večji del dobi- vale od drugod. Izdelovali so jo iz drevesnega pepela (z večkratnim prekuhavanjem in žarjenjem le-tega). Našim steklarnam (tudi tej na Dolžu) je bilo izdelovanje pepelike prepovedano, ker so bile za njeno izdelavo potrebne zelo velike količine lesa (za kg pepelike je bil potreben kubični meter lesa).10 V manjših količinah je pepeliko izdeloval grof Auersperger v kočevskih gozdovih. Steklarne so uporabljale za izdelavo pepel iz peči v steklarni in zbirale tudi pepel po gospodinjstvih. Največ pepelike je prihajalo k nam s Poljske in iz Rusije.11 Janez Riickel se odloči steklariti na Gorjancih. V letu 1837 se je na novomeškem okrožju zglasil Janez Riickel z željo, da bi na Gorjancih zgradil steklarno. Dotlej je bil solastnik steklarne v Ojstrici pri Vranskem, ki je morala prenehati z delom, ker je izkrčila okoliški gozd in ostala brez kurjave.12 Iz takšnega vzroka so sc steklarne v 19. stoletju velikokrat selile z območja na območje.13 Janez Riickel je kot kraj za postavitev izbral Šentjanževo dolino na Gorjancih, južno od Dolža. Odločil se je za prostor v tej dolini, ki leži ob potoku Padež (Klamfer). Območje je vse do potoka zaraslo z gozdom. Dolž z vozno potjo je streljaj oddaljen na sosednjem hribu. Okoliški gozdovi na Gorjancih so obetali dovolj drv za kurjavo pod talilniki. Z lastnikom gospostva Ruperčvrh, baronom Amandom Schweigerjem, se je dogovoril za sečnjo drv v njegovem gozdu. Gozdovi na Gorjancih so bili zaradi oddaljenosti od prometnih poti mrtev kapital, zato so bili na gospostvu Ruperčvrh veseli kupca lesa. 600 kubičnih sežnjev (nekaj čez 2.000 kubičnih metrov) naj bi posekal na leto v golosekih na vnaprej določenih predelih na Polomu, Grebencu in Srednjem vrhu. Riickel je lahko postavil poslopja steklarne na izbranem graščinskem zemljišču brez odškodnine. Na posekah so smeli on in njegovi delavci eno leto po poseku gojiti poljščine, nato pa bi zemljišče pogozdili. Cena za kubučni seženj lesa je bila 50 krajcarjev.14 Riickel se je dogovoril z gospostvom Ruperčvrh, da bo od njega kupoval slamo za ovijanje izdelkov in iz njegovega lesa izdeloval zaboje za transport izdelkov. Riickel je svoje s pogodbo pridobljene pravice vknjižil na graščinsko posestvo.15 Graščinski podložniki so nasprotovali sečnji lesa. Na novomeškem okrožju so presodili, da gre pri steklarni za večji obrat, in so Janezu Riicklu svetovali, naj zaprosi na guberniju v Ljubljani za deželno obratovalno dovoljenje. Nato se je zadeva zataknila, ker so se župani vasi Zajčji Vrh, Sela, Hrib, Orehek in Brezovica pritožili, češ da bodo kratene njihove pravice do lesa v steklarni odkazanih gozdovih. Novomeško okrožje je po pretresu zadeve razsodilo, da bodo prizadeti svojim potrebam zlahka zadostili v drugih graščinskih gozdovih. Ljubljanski gubernij je nato Janezu Riicklu 23. decembra 1837 izdal deželno obratovalno dovoljenje.16 Medtem je v Sentjanževi dolini ob Padežu že začelo rasti poslopje steklarne z nekaterimi pripadajočimi objekti.17 Stavba steklarne je bila za dobrih 30 m oddaljena od struge potoka in z zadnjo steno naslonjena v hrib. V tlorisu je merila kakih 20 m x 18 m. Ob njej je zagotovo stalo večje poslopje, v katerem je bilo skladišče z zavijalnico (steklovino so pred vlaganjem v zaboje zavijali v slamo), ter še poslopje ali dve za obratovalne potrebe. Ob steklarni so si začasne domove sčasoma zgradili tudi steklarji in nekateri drugi delavci. Za delom so se selili od steklarne do steklarne in imeli pri sebi družine.18 V začetku leta 1838 je v talilni peči zagorel ogenj in steklarna je začela delovati. Z nekaj krajšimi prekinitvami je obratovala vse do leta 1854, torej 17 let.19 Imela je eno peč s štirimi lonci, videti pa je, da so okoli leta 1850 v njej zmogljivosti podvojili in da sta odtlej delovali dve peči s po štirimi lonci.20 V 17 letih delovanja seje zvrstilo kar sedem lastnikov. Ustanovitelj steklarne Dolž in prvi lastnik je vzdržal na Dolžu le tri leta. Kaže, daje imel težave s prodajo izdelkov in da mu je primanjkovalo obratnih sredstev. V treh letih poslovanja seje zadolžil za 10.000 goldinarjev21 in 4. marca 1841 z zalogami in vsemi pravicami, kijih je imel iz pogodbe z gospostvom Ruperčvrh, steklarno prodal Jožefu Arltu.22 Arlt je zaprosil za deželno obratovalno dovoljenje in ga dobil 19. junija 1841, ko je gubernij v Ljubljani hkrati razveljavil dovoljenje, izdano Rucklu.23 Jožef Arlt je 1. oktobra 1843 sklenil z gospostvom Ruperčvrh novo pogodbo. Odkupil je 4 orale in 449 kvadratnih svežnjev zemljišča, na katerem je stala steklarna s poslovnimi stavbami (to je okoli 2,4 ha), dobil 2 orala zemljišča za obdelavo in pridobil pravico prenesti svoje pravice iz te pogodbe na tretjo osebo brez pristanka lastnika.24 Prejšnji lastnik je moral za prenos svojih pravic imeti pristanek lastnika-gospostva Ruperčvrh. Poslovanje ni šlo gladko niti Arltu. Zadolžil se je in 3. junija 1844 prodal steklarno z vsemi zalogami in pravicami, ki jih je imel po pogodbi z gospostvom Ruperčvrh, svoji ženi Ivani Arlt, rojeni Palme, za 12.000 goldinarjev.25 Z njo se je dogovoril, da ji bo pomagal voditi steklarno za ustrezni del dobička. Iz izrecnih določil v pogodbi je videti, da se je odločil za prodajo zato, ker se je želel izogniti terjatvam upnikov. Imel je tudi težave z delavci, ker jez njimi grobo ravnal.26 Posli tudi kasneje niso potekali uspešno in steklarna je leta 1847 prenehala z delom ter šla v stečaj. Na dražbi jo je kupil novomeški trgovec Janez Globočnik, ki je bil bržčas največji upnik. Ta jo je 21. maja 1849 prodal lastniku gospostva Ruperčvrh, baronu Amandu Schvveigerju, ki je že naslednje leto, 12. marca 1850, prodal celotno gospostvo Ruperčvrh s steklarno vred Juliju pl. Valmaginiju za 17.000 goldinarjev.27 Slednji je bil zadnji lastnik steklarne Dolž. S steklarstvom seje ukvarjal dve leti, nato pa jo je dal v zakup za 50 let Karlu Slanini in Janezu Mitterdorferju iz Purstlinga v Avstriji. Zakupnika sta od deželnega namestništva dobila deželno obratovalno dovoljenje.28 V njunem zakupništvu je steklarna, najbrž v letu 1854, prenehala delovati. Pel s štirimi lonci, brez obzidanega zgornjega dela. (Iz: Franc Mlinarik: Pohorske steklarne) Tožbe in majhna vojna med zadnjim prodajalcem in kupcem steklarne, za navrh pa še stavka steklarjev. Stari in novi lastniki so si ob prodaji in nakupu predajali steklarno v okviru poslovnih navad. Dejanska predaja imetja pa se je zapletla ob menjavi lastništva med ruperškim gospodom, baronom Amandom Schweigerjem, in Julijem pl. Valmaginijem, ki je bil zadnji kupec steklarne, hkrati z njo pa je kupil celotno gospostvo Ruperčvrh. Tožbe, pravcato malo vojno, in stavko steklarjev, kar vse se je odigravalo v letu 1850, osvetljuje nekaj ohranjenih arhivskih listin. Julij pl. Valmagini je baronu Schweigerju za vso ruperško posest z gradom in steklarno vred odštel 17.000 goldinarjev.29 V ohranjenem pismu, ki gaje pisal državnemu namestništvu v Ljubljani, pravi, daje baronu Schweigerju pred nakupom gospostva “večkrat dobro stal z denarjem” ob zagroženih rubežih in plačeval njegovim upnikom dolgove. Pove tudi, da se z baronom Schvveigerjem za lastništvo tožita. Omenja, daje baron z oboroženimi hlapci vdrl 25. junija 1850 na njegovo posest in daje njega in njegove hlapce razorožil s svojimi hlapci.30 Ker je bila prometna vrednost gospostva Ruperčvrh, kot je razvidno iz Deželne deske, med 40.000 in 45.000 goldinarji,31 je videti, daje Valmagini od barona Schvveigerja izsilil nizko kupnino in zavoljo tega sta se nato pravdala in vojskovala. Spopad se je nadaljeval ob dražbi grajskega pohištva 27. junija 1850, ko je Valmagini z najemniki skušal dražbo preprečiti in so vojaki, ki so spremljali osebje sodišča, njegove najemnike polovili.32 Naslednja listina pove, da so delavci v steklarni prenehali z delom. Valmagini je zaprosil na novomeškem okraju za varstvo, nakar so na Dolž odšli vojaki, ki so delavce, kar so jih tam našli, pretepli. Ko se je razširila govorica, da so vojaki uporabili strelno orožje in nekaj delavcev ranili, je Valmagini zaprosil za ogled. Na Dolž so 28. junija 1850 odšli okrajni komisar Tribuzzi, okrajni zdravnik dr. Pctters in Valmagini. Ugotovili so, da se delavcem poznajo le sledovi udarcev, in jih pozvali, naj nadaljujejo z delom. Ohranjenemu zapisniku ogleda je priložen tudi poimenski seznam delavcev v steklarni, listina pa izpričuje tudi prvo doslej znano stavko na Slovenskem.33 Steklarji na Dolžu so bili večinoma Nemci in Čehi. Ustanovitelj steklarne Janez Riickel je najbrž za začetek pripeljal na Dolž nekaj steklarjev in drugih delavcev iz svojega nekdanjega obrata na Ojstrici pri Vranskem, nekaj pa jih najel drugje. Zal v stopiški župniji prišlekov niso vpisovali v Status animarum,34 zato najdemo vpise delavcev iz steklarne le v rojstnih, poročnih in mrliških matičnih knjigah. V obdobju od 1839 do 1854 je zapisanih 26 imen steklarjev, ki so delali na Dolžu. Priimki vseh so nemški, domnevamo pa lahko, da jih je bilo precej s Češkega. Priimek enega, Ogrizek, dopušča možnost, daje bil Slovenec, za dva druga najdemo navedbo, da sta bila rojena na Štajerskem. Temu moramo pridati še seznam delavcev steklarne, kije ohranjen kot priloga zapisniku okrajnega komisarja Tribuzzija z dne 28. junija 185035 in pove, da je bilo v steklarni leta 1850 skupaj 40 delavcev, in sicer: osem steklarjev (med njimi bi utegnil biti eden, po priimku Otorepič, bodisi Čeh bodisi Slovenec, priimki drugih zvenijo nemško), dva topilca (eden, po priimku Gorjup, bi lahko bil Slovenec), mizar, dnevni delavec, šest drvarjev (vsi priimki so italijanski, le Anton Mrašič bi lahko bil Slovenec) in trinajst drvarskih hlapcev. Priimki slednjih so sloven-ski, verjetno so bili okoliški domačini. Ker omenjeni seznam ne vsebuje voznikov, je steklarna najbrž opravljala odvoz izdelkov le s sproti najetimi vozniki. 26 imen steklarjev (steklarna je za delo pri štirih loncih potrebovala le štiri steklarje), ki so zajeti v matičnih knjigah župnije Stopiče, kaže, da so se večkrat zamenjali in da na Dolžu niso zdržali dolgo. Steklarna je proizvedla pri normalnem obratovanju okoli 13.000 kosov stekla na teden. To steklo je bilo treba oviti s slamo in spraviti v lesene zaboje za prevoz z vpregami do Trsta. To je omogočilo zaposlitev mnogim okoliškim dekletom in gospodinjam, pa tudi otroke so uporabljali za to delo. Bližnji okoličani so zaslužili tudi z vleko in prevozom drv od sečišč do steklarne. V naštetih primerih ni šlo za redno zaposlitev, kljub temu pa je obrat mnogim okoličanom zagotavljal dodatni zaslužek. Oglas ponuja votlo, belo zeleno in kredno steklo. Ustanovitelj steklarne Janez Riickel je v Innerostcrreichisches Industrie und Gewerbwblatt objavil leta 1839 reklamni oglas. Besedilo pove, da novoustanovljena steklarna v Šentjanževi dolini (Johannsthal) proizvaja odlično votlo steklo, razno steklenino iz kredne-ga stekla, okenska stekla vseh dimenzij in zeleno steklo.36 S tem imamo na voljo iz prve roke pričanje o tem, kaj je steklarna delala. Steklarne so pred razvojem receptur za izboljšave izdelovale zelenkasto steklo, ki je imelo ponekod komaj opazen rjavkast navdah zaradi vsebnosti železa v kremenjaku. To nezaželeno barvo so odpravili z dodajanjem rjavega manganovca. Žlahtno, kristalno čisto in prozorno steklo pa so dobivali z dodajanjem krede.37 Steklarna Dolž je torej izdelovala vse tri vrste stekla: zeleno, navadno in žlahtno kredno steklo. Iz zelenega stekla še danes izdelujejo steklenice za mineralno vodo, iz rjavega za pivo, takrat pa je bila večina gostilniške posode za točenje iz zelenega stekla: kozarci, litri, četrtinke, Štefani, frakeljci. Žlahtnejšo posodo za pitje so izdelovali iz krednega stekla. Prav v času, ko je stekla Riicklova steklarna na Gorjancih, so se v razsvetljavi začele uveljavljati petrolejske svetilke. Tako posoda za petrolej kot valj, ki je obdajal goreči stenj, sta bila iz stekla in sta za vse steklarne predstavljala veliko dela. Iz stekla so izdelovali tudi svečnike raznih oblik in razne okrasne predmete. V štirih loncih so ob normalnem obratovanju izdelali na teden od 13.000 do 15.000 kosov steklenih izdelkov. Te je bilo treba oviti s slamo, spraviti v zaboje, naložiti na vozove in nato z vprego spraviti do Ljubljane in od tam do Trsta. Steklarne v Sloveniji so le malo svoje proizvodnje prodale doma in v kontinentalni Evropi. Večina je šla do Trsta in nato po morju v Severno Italijo, dežele Levan-ta, Egipt, Turčijo in Severno Ameriko.38 Izdelki iz stekla so sorazmerno težki, zaradi posebnega zavijanja so bili voluminozni in za prevoz tedenske proizvodnje je bilo potrebnih vsaj deset voz. Pot z Dolža do Trsta je trajala vsaj teden dni in je predstavljala velik strošek. Glino za obnovo loncev in peči so dovažali od daleč, bila je težka in sorazmerno draga, tudi pepeliko so pripeljali od daleč in je bila draga. Vse to je skupaj s transportom predstavljalo velike stroške in zato je steklarna obratovala na robu gospodarnosti. Njeni lastniki so se zato povečini zadolževali in vselej, po dveh ali treh letih steklarjenja, obupali. Danes je le še nekaj ostankov zidov, ki jih je prerasel gozd. Iz pogodb, ki so jih steklarji sklepali z gospostvom Ruperčvrh, je razvidno, da so v graščinskih gozdovih posekali na leto 600 kubičnih sežnjev lesa. Ob porabi 140 do 150 svež- na Gorjancih. (Foto: M. Pršina) njev za kurjavo na lonec letno je steklarna Dolž torej imela eno peč s štirimi lonci.11' Steklarna je porabila za štiri lonce na leto okoli 84 ton kremenčevega peska, okoli 12 ton pepelike in okoli 12 ton sode in natrona. Za peči in topilne lonce je porabila okoli 3 tone gline na leto.40 Na leto je izdelala okoli 500 tisoč kosov votlega in ravnega stekla. Ker je bila zgrajena ob potoku Padež kaže, daje imel lastnik v načrtu tudi brušenje stekla, ker so brusilnice takrat delovale na vodni pogon. Stvarno predstavo o izdelkih te steklarne bomo dobili le z izkopavanji v nasipu steklenih odpadkov, ki leži med ostanki zidov steklarne in potokom Padešem. Nasip je prerasel le s travno rušo. Dopustna je domneva, da so v steklarni po nekaj letih obratovanja (v obdobju od 1849. leta dalje) podvojili njene zmogljivosti in daje odtlej delovala z dvema pečema in osmimi topilnimi lonci. K takšnemu sklepanju navajata dve dejstvi: v ohranjenem seznamu delavcev iz leta 1850 je navedenih osem steklarjev. Delovnik je takrat trajal dvanajst ur na dan, pri vsakem loncu pa je delal le po en steklar. In drugo dejstvo: zakupnikoma Slanini in Mitterdorferju je bil leta 1852 letni posek povečan s prejšnjih 600 na 1.000 kubičnih sežnjev. Koliko sta sekala od 1849. leta baron Schvveiger in Valmagini, ne vemo, ker sta pač sekala lastni gozd in s samim seboj o tem nista sklepala pogodbe. Zaradi tehnološkega napredka pa seje poraba lesa za kurjavo v talilnih pečeh zmanjšala. Neposrednega odgovora na vprašanji, zakaj enkrat več steklarjev in zakaj skoraj enkrat večji posek lesa za kurjavo pod talilniki, nimamo. Ponuja se le prejšnja domneva. Steklarna Dolž je v letu 1854 nehala obratovati.41 Potok Padeš je začel v zadnjih desetletjih presihati in voda v njem toliko da žubori po skalnati strugi, ki se napolni le ob neurjih. Le malo ostankov zidov nekdanje steklarne bičata dež in veter. Poletno sonce ne more do njih zaradi gostote drevesne podrasti. Steklarna Dolž ni več niti spomin, pač pa samo še preteklost. _______________________________________OPOMBE_____________________________________________ 1 Franc Mlinafik: Pohorske steklarne, str. 19 in 20. 2 Jože Som: Začetki industrije na Slovenskem, str. 126; Franc Mlinafik: Pohorske steklarne, str. 54-62, 65 in 66. I ARS, Gubernijski arhiv, leto 1847/48, fasc. 32, ref. 252. 4 Jože Sorn: Začetki industrije na Slovenskem, str. 125. 5 Dr. Vlado Valenčič: Nekaj steklarn na Kranjskem, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1957, št. 2, str. 65. 6 ARS, Gubernijski arhiv, leto 1847/48, fasc. 32, ref. 252. 7 Trgovski register novomeškega okrožnega sodišča, 1. zvezek registra družbenih tvrdk Gcs 1/2, Namestniški arhiv fasc. 21-4 (1850/56), ARS. 8 Franc Mlinafik: Pohorske steklarne, str. 45 in 46. 9 Franc Mlinafik: Pohorske steklarne, str. 48-53. 10 Franc Mlinafik: Pohorske steklarne, str. 36. Jože Šorn: Začetki industrije na Slovenskem, na strani 128 navaja, da je pri Marija Gradcu pri Laškem delovala tovarna pepelike, ki pa je prenehala z obratovanjem že v letu 1764. II Franc Mlinafik: Pohorske steklarne, str. 38. Dr. Vlado Valenčič: Nekaj steklarn na Kranjskem, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1957, št. 2, str. 65. 12 Dr. Vlado Valenčič: Nekaj steklarn na Kranjskem, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1957, št. 2, str. 63. 13 Jože Sorn: Začetki industrije na Slovenskem, str. 126. 14 ARS, Deželna deska, Hauptbuch VII. fo. 355, tek.št. 49, Instrumentenbuch N. II. 15 ARS, Deželna deska, Hauptbuch Vil, fo. 355, tek.št. 49, Instrumentenbuch N. II. 16 ARS, Gubernijski arhiv leto 1837/38, fasc. 32 ref. 207. 17 V nekaterih zemljiškoknjižnih listinah, ki sc nanašajo na steklarno Dolž, najdemo navedbo, da stoji steklarna v Šentjanževi dolini (Johannesthal). 18 Navedena velikost objekta je rezultat ogleda ruševinskih ostankov, drugi objekti, ki so našteti, so bili ob steklarnah običajni, pa tudi družine delavcev so večinoma stanovale ob steklarnah. 19 Poročilo ljubljanske trgovske zbornice za leto 1870, str. 90. 20 Ta domneva temelji na številu zaposlenih steklarjev v letu 1850 in na pogodbenem poseku drv za kurjavo za potrebe steklarne v letu 1852, vendar nima nobenih osnov v listinskih dokazih. Podrobnejša obrazložitev je v zadnjem delu sestavka. Vir za navedbo, da je imela steklarna Dolž eno peč s štirimi lonci, je dr. Vlado Valenčič: Nekaj je steklarn na Kranjskem, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1957, št. 2, str. 64. 21 ARS, Deželna deska, Hauptbuch fo 355, Instrumentenbuch N. V fo 201, VI. fo 33 sl., 154 sl., VII. fo 355. 22 ARS, Gubernijski arhiv leto 1841/42, fasc. 31 ref. 47. 23 ARS, Gubernijski arhiv leto 1841/42, fasc. 31 ref. 47. 24 ARS, Deželna deska, Hauptbuch pod št. 54, Instrumentenbuch IX. fo 92 sl. 25 ARS, Deželna deska, Hauptbuch VII. pod št.54, Instrumentenbuch IX. fo 92 sl. in X. fo 128. 26 ARS, Gubernijski arhiv leto 1843/44, fasc. 11, ref. 523. 27 ARS, Deželna deska, Hauptbuch Vil, št. 355, Instrumentenbuch XI, fo 386 in fo 387. 28 ARS, Namestniški arhiv, leto 1852, fasc. 21-2. 29 Navedba je vzeta iz listin, navedenih pod 27. 30 Iz ohranjenega pisma J. Valmaginija državnemu namestništvu v Ljubljani z dne 4. julija 1850. Ohranjeno v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu, v “Jarčevi mapi”. 31 Zneski so posneti iz Deželne deske za obdobje 1825 do 1880. 32 Iz poročila okrajnega komisarja Roederja okrajnemu glavarju Francu Mordaxu z dne 27. junija 1850. Ohranjeno v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu, v “Jarčevi mapi”. 33 Zapisnik okrajnega komisarja Tribuzzija o ogledu v steklarni Dolž dne 28.junija 1850 s prilogami. Ohranjeno v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu, v “Jarčevi mapi”. 34 Status animarum pomeni v prevodu “stanje duš“, to je bila matična knjiga, ki so jo župnišča vodila po naseljih in družinah in vanjo vpisovala vse spremembe (rojstva, poroke, smrti). S to knjigo so imela župnišča celosten pregled svojih faranov, ki so imeli v fari stalno bivališče. 35 Poimenski seznam delavcev, ki so delali v steklarni, obsega štiri strani velikega formata (folie) in je priloga zapisnika pod 33. 36 Oglas je bil objavljen v Innerosterreichisches Industrie und Gevverbeblatt leta 1839 v oglasni prilogi št. 43. 37 Franc Mlinafik: Pohorske steklarne, str. 43. 3S Franc Mlinafik: Pohorske steklarne, str. 57. M Izračun porabe lesa za kurjavo sem izdelal na osnovi navedb Franc Mlinafik: Pohorske steklarne, str. 29. 40 Porabo surovin sem izračunal primerjalno na osnovi navedb o porabi surovin v enkrat večji steklarni v Kočevju, glej: dr. Vlado Valenčič: Nekaj steklarn na Kranjskem, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1957, št. 2, str. 67. 41 Poročilo ljubljanske trgovske zbornice za leto 1870, str. 90. VIRI IN LITERA TURA - Šorn, J., 1984: Začetki industrije na Slovenskem.- Založba Obzorja, Maribor. - Valenčič, V., 1953: Vloga steklarn pri izkoriščanju gozdov na nekdanjem Kranjskem.- Gozdarski vestnik, št. 6-7, str.: 185-195. - Valenčič, V., 1957: Še nekaj steklarn na Kranjskem,- Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 2: str.: 61-68. - Mlinafik, F., 1966: Pohorske steklarne.- Založba Obzorja, Maribor. - Smole, M., 1980: Graščine na nekdanjem Kranjskem.- Ljubljana, str.: 428-429. - Julij pl. Valmagini: Pismo državnemu namestništvu v Ljubljani z dne 4. julija 1850, arhivski dokument na 4 folijah, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, “Jarčeva mapa”. - Okrajni komisar Roeder, poročilo okrajnemu glavarju Francu Mordaxu o poteku dražbe na Ruperčvrhu 27. junija 1850, arhivski dokument na 8 folijah, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, “Jarčeva mapa”. - Okrajni komisar Tribuzzi, torzo zapisnika o ogledu v steklarni Dolž dne 28. junija 1850, arhivski dokument na 4 folijah (manjka 1 folija) s prilogami: na 1 foliji delovna pogodba za steklarja Franca Schanbergerja (prepis) in na 4 folijah poimenski seznam delavcev, zatečenih v steklarni pri ogledu, vseh 9 folij je ohranjenih v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, “Jarčeva mapa”. _________THE GLASS VVORKS ON THE GORJANCI H1LLS_____________________ SUMMARY The production of glass in Slovenija was well developed in the second half of the 18"1 and in 19,h centuries. The glass factory used beech-vvood for heating the furnaces, so they were built close to forests and deposits of silica - the most important substance used in glass making. There vvere very few glass faetories in Dolenjska due to inadequate transport. Their beginning lie in the first half of 19"’ century. The Dolž glass faetory was the first to start production in 1838, followed by the Auersperg plant at Draga near Kočevje in 1840, the third was founded by the Rozinger brothers at Šalka vas near Kočevje in 1850. The ovvnership of the factory on Gorjanci changed seven times in sixteen years. Individual owners vvere not able to keep the plant for more than tvvo or three years because of a lack of money. The Dolž vvorks had a furnance vvith four pots, employed 40 vvorkers and produced 7-8 million pieces of glass. It made vvindovv panes and green and ordinary glassvvare, as vvell as more refined crystal. Only some of the vvalls have survived from the once huge plant. GOZDNE ŽELEZNICE NA GORJANCIH TADEJ BRATE Industrializacija Gorjancev se ja začela razmeroma pozno glede na razvoj industrije na Slovenskem. Osnovni problem počasnega tehniškega in tehnološkega razvoja na tem področju je v glavnem narekovala zaprtost in prometna izoliranost področja. Tako je vsako izkoriščanje gozdov v 19. stoletju imelo predvsem lokalni značaj, lesnopredelovalni obrati pa niso presegali velikosti običajnih kmečkih žag f venecijank. 1 Dolenjska je prvo povezavo s svetom dobila z izgradnjo dolenjske železnice, in sicer s progo Ljubljana-Kočevje 28. septembra 1893 in s progo Grosuplje-Novo mesto-Straža 1. junija 1894. Ideje o gradnji dolenjskih železnic s povezavo hrvaških in celo turških dežel pa so segale že v šestdeseta leta 19. stoletja, ko je dr. Toman 10. januarja 1869 izročil prve načrte za izgradnjo dolenjskih in belokranjskih železnic ministrstvu za trgovino. Progo so začeli trasirati že 10. julija 1869. Priložena skica prikazuje progo iz Ljubljane po dolini Krke mimo Dvora do vasi Vrčice, kjer je bil predviden odcep za Kočevje, proga pa se je nadaljevala proti Črnomlju, Karlovcu in odcep proti Ogulinu. Z izgradnjo te proge, ki bi sicer obšla Novo mesto, bi brez dvoma takrat rešili propadajoče železarstvo na Dvoru ter pospešili industrializacijo gozdov na Gorjancih. Zal do realizacije projekta ni prišlo. Skoraj polstoletna zakasnitev izgradnje belokranjske proge pa se je odražala tudi s počasno industrializacijo celotne Bele krajine. Sele dograditev proge Karlovec-Bubnjarci 29. decembra 1913 in Novo me-sto-Bubnjarci 27. maja 1914 sta prinesli možnost odvoza lesnih izdelkov in polizdelkov s področja Gorjancev. Zal je prva svetovna vojna za več let zavrla vsa prizadevanja za povečano izkoriščanje gozdnih sestojev na Gorjancih. Šele čas po prvi svetovni vojni je bil nekoliko bolj naklonjen industrializaciji, čeprav je gospodarska kriza tridesetih let pokopala vrsto uspešnih podjetij (npr. ukinitev žage na Rogu). V tem delu obravnavam dva večja industrijska pogona na Gorjancih, in sicer žago na Radohi in žago pri Gospodični. Oba industrijska obrata sta bila namenjena veliki predelavi lesa in sta imela s parnimi stroji gnane polnojaremne žage. Za interni transport sta obema žagama služili ozkotirni gozdni železnici, ki sta bili z ugasnitvijo dejavnosti žagarstva demontirani in ju ni več. Obe železnici sta bili grajeni nadvse preprosto in ceneno in sta bili pravzaprav pravi izrodek v družini železnic. Toda bili sta tehnično nadvse zanimivi in vredni omembe. Verjetno je le malo znano dejstvo, da so se prve gozdne železnice na svetu rodile prav na Slovenskem. V idrijskih gozdovih je že leta 1820, torej v času rojstva prvih javnih železnic v Angliji, stekla prva gozdna železnica s tirno širino vsega 342 mm. Bila je grajena po vzoru prvih rudniških jamskih prog. Vse do začetka šestdesetih let 20. stoletja je na Slovenskem obratovalo po dosedaj znanih podatkih 29 gozdnih železnic s skupno dolžino tirov prek 300 km. Današnjo javno železniško omrežje zajema okroglo 1200 km, torej je bil delež gozdnih železnic pri nas razmeroma velik. Po gozdnih progah Slovenije je drdralo približno trideset lokomotiv z najrazličnejšimi načini pogona. Prav gozdne železnice so bile tiste proge, kjer so se uvajale prve tehniške novosti v železniški tehnologiji pri nas (elektrifikacija prog, uvedba lokomotiv z motorji z notranjim izgorevanjem itd.). Prvi projekt dolenjskih železnic je predvideval gradnjo proge iz Ljubljane do Karlovca in Ogulina po dolini Krke mimo Dvora z odcepom za Kočevje. Proga naj bi obšla Novo mesto ter prečkala Kog in Gorjance (iz leta 1872). Bralcu, ki ga to področje tirnega transporta še posebej zanima, pa priporočam svoje delo Gozdne železnice na Slovenskem, ki je izšlo leta 1994 pri Kmečkem glasu v Ljubljani. Gozdna železnica žage na Raduhi Žaga na Radohi je bila zgrajena že pred pričetkom gradnje belokranjske železnice leta 1912. Bila je 4 km od Uršnih sel in seje nahajala v gozdovih, ki so prvotno spadali pod graščino Ruperčvrh. Leta 1892 so gozdove prodali novemu lastniku Gorijanu, ta pa je prodajal rezan les v Uršna sela, Stražo itd. Prvotno so ves transport lesa opravili klasično, s konjsko vprego. Žaga je bila opremljena s parnim strojem 70 KM in dvema polnojarmenikoma ter petimi krožnimi žagami. Tu je bila tudi parilnica in sušilnica z zmogljivostjo 10.000 m3 mehkega in 8.000 m3 trdega lesa. Ob otvoritvi belokranjske železnice se je obratovanje žage povečalo. Ko so 22. marca 1914 napovedali vojno, se je delo na žagi ustavilo. Večina delavcev je bila namreč vpoklicana v vojsko. Med vojno je žaga mirovala. Po vojni žage niso takoj obnovili, šele kasneje je žago in gozdove prevzela t.i. Hrvatska eskomptna banka iz Zagreba in jih kasneje dala v upravljanje podjetju Šumsko gospodarstvo i eksploataciono d.d. v Zagrebu. Šele leta 1921 se je novi lastnik odločil obnoviti žago, jo povečati in povezati z lastnim industrijskim tirom, širine 60 cm s postajo Rožni Dol-Pribišje, kot se je takrat imenovala. Progo so gradili v letih 1921 do 1922. Delovodja je bil neki Lončarič, po rodu Dalmatinec. Domačini iz okolice žage se spominjajo, daje prvi vlak pripeljal poleti leta 1923 opeko za kritje streh kmečkih domačij, ki so bile do takrat krite s slamo. Na stroške žage so vse hiše in gospodarska poslopja na novo prekrili. Bali so se namreč, da bi parna lokomotiva z iskrami povzročila požar na slamnatih strehah. Od žage Radoha do Rožnega Dola je bila proga dolga 3 km. Kasneje so od žage dalje položili tire v gozdove. Ko je bila proga dograjena, je bila dolga 47 km. Žago so začeli resneje obnavljati šele, ko je bila zgrajena proga od železniške postaje Rožni Dol. Po progi so do nove tovarne vozili ves potrebni gradbeni material in stroje. Dela so trajala do leta 1925, ko je žaga na Radohi ponovno začela obratovati. Važno je omeniti, daje imela svoj studenec, kije omogočal nemoteno obratovanje parnih strojev, kar je bilo za te sušne kraje nadvse pomembno. Kljub temu so imeli občasne težave v preskrbi z vodo. Ob suši so s posebnimi železniškimi vagoni - cisternami dovažali vodo žagi in okoliškim kmetijam. Prvi delovodja žage je bil Jože Blaha, po rodu Čeh, direktor pa Šerbašič. Nato je vodstvo tovarne prevzel v zakup Arko. Pod njegovim vodstvom je žaga zelo dobro uspevala. Pripovedujejo, da so delavci morali delati “noč in dan”, toliko naročil je bilo treba izpolniti. Delali so tudi ob nedeljah in praznikih. Tudi kasneje je žaga prehajala v roke raznih zakupnikov, le gozd je ostal ves čas v lasti banke. Zadnji lastnik žage je bilo podjetje UNA, ki je imelo tudi v Bosanski Dubici svojo žago. Naj omenim, da je bila žaga v Bosanski Dubici prva parna žaga, zgrajena v Bosni. Prvi direktor UNE na Radohi je bil Rister, za njim Savič, oba iz Zagreba, nato pa Majer, ki je prišel iz Dubice. Omeniti je treba, daje žaga obratovala tudi ves čas kriznih let okrog leta 1930, vendar z manjšo zmogljivostjo. Tovarna je proizvajala: - žagan les, - polena za ogrevanje (v gozdu so kuhali tudi oglje in ga vozili v dolino), - parket, tavolete, pragove, - dele stolov (sedla in naslonjala), vezan les, furnir. Žaga je imela parilnico lesa, kjer so les “kuhali”, lesene dele pa lepili v polizdelke. Za proizvodnjo pare so kotel, izdelan v tovarni Steinmiiller, kurili z lesom. Para je gnala žago, ki je imela tudi po obnovi dva polnojarmenika. Proga je bila ozkotirna, širine 60 cm. Pragovi so bili leseni iz običajnih tesanih polen, posebnega spodnjega ustroja proge pa ni bilo, ker so pragove polagali kar na kamnita kraška tla in jih obsuli s tolčencem oz. peskom. Začetek proge so postavili na južni del postaje Rožni Dol. Tu je bilo izo-gibališče, torej le dva tira na obeh koncih, povezana s kretnicami. Ozki tir ni segel do postajnega poslopja. Ob izhodu z železniške postaje Rožni Dol je bil kratek odcep za odstavitev vagonov, skladišče lesa in lopa za oglje. Proga se je v ostrem loku obrnila za 180 stopinj in mimo nekdanje pošte usmerila v gozd. Pošta je bila s telefonom povezana z žago na Radohi, tako da so si železničarji lahko pošiljali najnujnejša obvestila. Blizu železniške postaje je bila tudi trgovina. Tam je vlak občasno ustavljal, daje natovoril potrebna živila in ostale potrebščine in jih vozil na Radoho. Gozdna proga je tekla več kot kilometer dalje vzporedno z belokranjsko železnico proti Novemu mestu, vendar nad sedanjo cesto v gozdu in z znatno večjim vzponom (ocenjeno med 25-30 promilov). Približno nad predorom Rožni Dol se je proga obrnila proti severovzhodu v loku približno 135 stopinj in se nadaljevala mimo kmetij skozi gozd do žage na Radohi. Tu so stali tudi kurilnica (lopa za lokomotive), delavnica za popravilo vozil in vodni napajalnik za lokomotive. Posebnih gradenj na trasi proge ni bilo, ker seje prilagajala okoliškemu terenu. Zgradili so le nekaj manjših nasipov ali usekov. Kasneje, ko je žaga začela obratovati, so progo podaljšali v gozdove z več odcepi, in sicer v smer proti Pale-tini, Podgorskim travam (Podgrad) in na Peščenik. V bistvu je bila železnica speljana okrog Velikega in Malega Kilovca. Imela je vrsto odcepov, dolgih po dva do tri kilometre. Približno na sredini je bila zgrajena krožna proga, kjer so lahko obračali lokomotive. Ta prostor so imenovali “drešajba”. V gozdovih na progi ni bilo signalizacijskih naprav. O vozilih radoške proge je danes znanih le malo podatkov. Prva lokomotiva, ki je vozila na tej progi in sodelovala pri njeni gradnji je bila “Matilda”. Bila je majhna, verjetno dvo- ali triosna dvocilindrska tendrovka z nasičeno paro. Kurili sojo z drvmi in imela je majhno iskrolovno napravo na dimniku. Vedno je bila vzorno čista, obarvana črno in temno zeleno, njeni napisi pa so bili iz medenine. Po vsej verjetnosti so jo pripeljali iz Črnomlja z gozdne železnice Črnomelj-Adlešiči. Znano je, daje po koncu vojne ostala tam majhna dvoosna lokomotiva št. 641, izdelana v tovarni Arn. Jung pod št. 821 leta 1905. Lokomotiva je povojni izginila neznano kam, vendar predvidevam, daje bila predana na Radoho. Prvi strojevodja, ki jo je vozil, se je pisal Vrana, po rodu pa je bil Turek, njegov kurjač je bil Stariha. Kasneje so na železnici delali še: Matija Kalčič, prvotno kurjač in nato strojevodja Leopold Zajc, kurjač Ivan Benčič, po rodu Hrvat Lokomotiva Matilda z gozdnim vlakom na postaji na Radohi leta 1927. (Foto: avtor neznan, iz zasebne fotozbirke avtorja, reprofoto Jože Gorjup) Lokomotiva vrste KKHH K lil c gozdne železnice Jugoles v Črnomlju na železniški postaji. Zelo verjetno je, da je bila lokomotiva “Alat" gozdne železnice na Raduhi istega tipa. (Foto: avtor neznan, iz zasebne fotozbirke avtorja) iz Hrvaškega Zagorja, in Jože Fink, Kočevar iz Podstenic. Očividci se spominjajo, daje bila ob kabini lokomotive pritrjena žica, na katero je strojevodja obešal mrtve kače, ki jih je povozil ali ubil med službo. Nenavadne trofeje so bingljale z lokomotive v strah in grozo okoliških otročajev. Kasneje so nabavili še eno lokomotivo, večjo in močnejšo od “Matilde”. Imela je višje nameščen kotel, višji dimnik in manjšo iskrolovno napravo. Pripeljali so jo po letu 1930 in jo imenovali Alat. Drugi viri sicer poročajo, da se je imenovala Orient, vendar se prvo ime večkrat omenja. Lokomotivo so kupili že rabljeno. Ker so v tem času ukinili gozdno progo Črnomelj-Rog, obstaja možnost, da je bila tudi ta lokomotiva odkupljena v Črnomlju. Dokaz za to je tudi dejstvo, da je stara črnomaljska gozdna proga imela po drugi svetovni vojni kar šest lokomotiv vrste KKHB R III c 347 (stanje jeseni leta 1918). Kasnejši viri poročajo, da so za obratovanje Jugolesove proge Črnomelj-Rog potrebovali tri lokomotive, kar pomeni, da so tri stroje prodali. Žal ne obstoja niti fotografija ne dokumenti, ki bi navedeno potrjevali, vendar je velika verjetnost, da so te trditve točne. Obe lokomotivi so kurili le z drvmi oz. lesnimi odpadki. Ko sta obratovali obe, so “Matildo” uporabljali samo kot gozdno lokomotivo za izvoz lesa iz gozdov, “Alat” pa je vozila polizdelke in les na postajo Rožni Dol. Ob prvomajskih proslavah so delavci obe lokomotivi še posebej očistili in okrasili z rožami in zelenjem. Okrasili so tudi vagone ter se s tako olepšanim vlakom peljali na izlet oz. na veselico. Ta tradicija je veljala vsa leta do začetka druge svetovne vojne. Vagoni za prevoz lesa so bili klasični, gipi že znane izvedbe, izdelani iz lesa z drsnimi ležaji in nevzmeteni. Poleg teh so uporabljali tudi vagone za prevoz og- lja ter vagone za prevoz hlodov, desk in polen. Za prevoz oglja so služili pravzaprav vagoni za les z dodatnim kesonom za oglje. Podobni so bili tudi vagoni za prevoz vode. Ob sušnih mesecih so jo s postaje Rožni Dol vozili do žage in na okoliške kmetije. Pri kmetiji Jožeta Šobra v Gornjih Lazah 5, blizu žage, stoji še danes stara cisterna, kije bila montirana na vagonu. Še do pred leti je služila kot rezervoar za kapnico na kmetiji. Poleg uporabnih vagonov je bila na progi tudi drezina na ročni pogon za obhod in popravilo proge. Za prevoz uslužbencev uprave iz Rožnega Dola do Radohe so uporabljali majhen potniški vagon, ki so ga sami izdelali. Med vojno so ga italijanski vojaki rabili kot kopalnico na postaji v Rožnem Dolu. V začetku druge svetovne vojne je žaga na Radohi še naprej obratovala pod vojaško italijansko upravo. 10. aprila 1942 so partizani izvedli prvo akcijo na tem področju. Takrat so zaplenili dva konja. Podjetje je namreč imelo običajno dva do štiri pare konj za vleko hlodov do gozdne proge. Maja istega leta so partizani prepovedali delo v gozdu. Zato seje delo v gozdu in na žagi ustavilo kljub nasprotovanju Italijanov. S tem je žaga za vedno prenehala obratovati. Ob roški ofenzivi je prišel tudi fizični konec podjetja. 24. julija 1942 je italijanska vojska požgala in uničila žago, da ne bi dajala zatočišče partizanom. Zavedali so se, da so bile partizanske enote na tem območju tako močne, da na izkoriščanje gozdov ni bilo več mogoče misliti. Žaga je pogorela, z njo vred pa tudi obe lokomotivi, ki sta takrat stali v lopi. Žaga na Radohi s tirnimi napravami gozdne železnice. Zanimivi so premeri hlodov, kakršnih danes ne vidimo več. (Foto: avtor neznan, iz zasebne fotozbirke avtorja) Ruševine žage na Raduhi po drugi svetovni vojni (fotografirano leta 1980), ki jih danes ni več. (Foto: T. Brate, junij 1980) Po vojni lesne mase ni bilo več toliko, da bi se splačalo obnavljati obrat. Ostanki žage so propadli in okoliški kmetje so pobrali in odnesli vse, kar je bilo vrednega. Gozdno progo do postaje Rožni Dol so kmetje občasno še uporabljali. Gozdne vagone so samotežno spuščali do postaje Rožni Dol, tu naložili tovor, ki so ga želeli prepeljati, in nato s konji odvlekli vse skupaj domov. Nekaj časa so še upali na obnovitev proge, ko pa so kmalu po vojni odvlekli obe poškodovani lokomotivi v Rožni Dol, so upi ugasnili. Leta 1951 so progo demontirali, vagone in lokomotive pa razrezali po vsej verjetnosti v staro železo. Po nekaterih podatkih naj bi progo (tirnice) in vagone prodali rudniku Senovo, vendar za to ni trdnih dokazov. Danes je od gozdne proge in žage le malo ostalo. Na Radohi so pričale o žagi ruševine, ki so bile gosto porasle s podrastjo in grmičevjem. Pred leti sojih porušili in z njimi zasuli opuščene bazene za namakanje lesa. V njih se je namreč vsako zimo utapljala divjad, posebno srne. Na delu trase gozdne železnice je zgrajena gozdna cesta št. 98 II, ki vodi mimo ostankov žage dalje v gozdove. Poleg trase nekdanje proge ostaja na kmetiji Jožeta Šobra le še cisterna za prevoz vode in je edini materialni dokaz o železnici, ki je obratovala vsega dvajset let. Gozdna železnica na Gorjancih pri Gospodični Gorjanci so bili razmeroma dolgo časa velik, neizkoriščen vir lesa. Gozdovi so bili delno državni, delno v lasti pleterske kartuzije, nekaj je bilo tudi zasebnih lastnikov. Po prvi svetovni vojni sta brata Heinricher iz Škofje Loke postavila pri Gospodični na Gorjancih prvo parno žago. Tovarna je imela dva polnojarmcni-ka, eno žago samico in šest krožnih žag. 30 delavcev je izdelovalo parket, žagalo deske in parilo les. Predelovali so v glavnem bukovino. Les so vozili na žago s konji, prav tako so prevozniki odvažali izdelke. Brata Heinricher pa nista bila dobra gospodarja. Žago sta zaigrala in prevzel jo je Ivan Šiška iz Ljubljane in vodil v letih 1927-1928. V tem času je v bližini tovarne, “pri fabriki”, začelo zmanjkovati lesa. Vlečenje, “šlajsanje”, z verigami in živino je postalo na večje razdalje predrago. Zato si je novi direktor žage omislil gozdno železnico in jo tudi zgradil. Ker podjetje finančno ni bilo najbolj trdno, denarja za tirni material ni bilo. Da bi kolikor mogoče zmanjšali stroške gradnje gozdne železnice, so se odločili, dajo bodo v celoti izdelali iz lesa. Določili so tirno širino 60 cm in pričeli graditi progo od tovarniškega skladišča, imenovanega “Na plač”, v gozd. Proga je tekla od tovarne - Velikega plača do Ruta, Bajte, mimo Krvavega kamna do konca proge Črna lica. V sredini proge, “na bekselnu”, je bilo izogibališče z dvema železnima kretnicama, sicer pa je bilo vse leseno. Presek lesenega lira gozdne železnice na Gospodični. (Kisal avlor) Za progo so uporabljali slabši bukov les, običajno iz sredice hloda, velikosti 10 krat 10 cm in dolžine 4 m. Te tirnice so z žeblji pribili na tesane pragove, dolge približno 1,2 m. Tirnice so namestili v posebne utore v pragovih, globoke 5 cm. Da se ne bi prehitro obrabile, so tekalno ploskev obložili z železnimi kotnimi profili 30 x 30 cm. Tirnice so imenovali “šine”, pragove pa “švelerji”, položeni so bili v razdalji po en korak. Teren so poprej zravnali, drugih gradenj na trasi ni bilo. Progo so gradili postopoma, več let, glede na potrebe v gozdu. Prvi del do Gospodične so zgradili v letih 1927-1928, do Krvavega kamna so tire položili leta 1929, Črna lica pa so dosegli leta 1930. Rabljene vagone so pripeljali od drugod. Bili so leseni, le osi kolesa, ležaji in okovje so bili kovinski. Kot povsod drugod sta tudi tu dva vagona tvorila enega, ko sta bila naložena z lesom. Spenjali soju preprosto z verigo. Vagon brez zavore seje imenoval “pes”, z zavoro pa “kuzla”. Ob sestavi vagonov je bil vagon z zavoro vedno drugi, to je zadaj: “Kuzla je vedno tekla za psom”. Vagone so vlačili sprva konji. Dva do štiri prazne vagone je konj odvlekel v gozd, sam pa se je vrnil. Naloženi vagoni so se samotežno spuščali k tovarni. Upravljali so jih zavirači - “bremzarji”. Celotna proga je bila zato izdelana s konstantnim padcem iz gozda do žage. Po nekaj letih je promet tako narasel, da so konje zamenjali z lokomotivami. Zaradi nizkega osnega pritiska in lesenih tirnic niso mogli nabaviti parnih lokomotiv, temveč so v Nemčiji naročili posebne lokomotive, ki so delovale na sesalni plin (Sauggass). Dvoosne lokomotive so imele motorje z notranjim izgorevanjem. V posebnem plinskem generatorju so zakurili in ga napolnili z ogljem. Razvijal se je sesalni plin in poganjal motor. Nabavili so dve lokomotivi, “ta malo” in “ta velko”. Kje in kdaj sta bili izdelani, ni znano, ve se le, da sta bili nemški. “Ta mala” je vlekla do štiri vagone, “ta velka” pa pet. Obratovali so tako, daje ena lokomotiva rinila vagone v gozd. Vožnja je trajala pol ure, hitrost pa je bila nekako 6 do 8 km/h. Tam jih je odstavila na tir in se sama vrnila proti tovarni. Druga lokomotiva je v tem času pripeljala do sredine proge, počakala na izogibališču, da se je prva lokomotiva vrnila, ter nato porinila vagone do konca proge. Tudi ta lokomotiva se je vrnila, nato pa so se iz gozda začeli samotežno vračati napolnjeni vagoni. Ko so se vsi vrnili in so jih razložili, seje postopek ponovil. Obratovalo je 20 vagonov. Na vsakega so položili 5 do 6 m3 lesa. Lokomotive so bile čez noč spravljene v lopi, imenovani “mašin-haus”. Obratovanje je bilo presenetljivo varno in do nesreč ni nikoli prišlo. Na progi je delalo od 8 do 10 delavcev. Bili so bolje plačani kot ostali gozdni delavci, menili so, da so bili plačani zelo dobro. Delali so 10 ur na dan. Na “en šiht” so zaslužili do 50 din. Izdelke so sprva vozili s konjsko vprego do Vahte in dalje v Novo mesto ali Črnomelj. Kasneje je Šiška nabavil velik tovornjak z nosilnostjo 7 ton in z njim prevažal obdelan les za prodajo. Žaga je dobro delovala in za vse je bilo veliko dela. Delali so od 7. ure zjutraj do 6. zvečer z opoldanskim počitkom za kosilo. Prikaz krivljenja lesenih tirnic, narisan po pripovedovanju nekdanjih delavcev gozdne železnice pri Gospodični. (Risal avtor) Konec je prišel nenadno, leta 1937, ko je žaga pogorela. Podjetje je propadlo, prevzela ga je neka zagrebška banka, pol leta kasneje pa posestnik Hren z Vrhnike, ki je delno obnovil žago, vendar železnice niso uporabljali. Leta 1941 so tirnice še ležale v gozdu, a prometa ni bilo. Žaga je drugič pogorela leta 1942, ko sojo požgali partizani. To je bil resnični konec podjetja, ki ga po vojni niso več obnovili. Usoda vozil je neznana, najverjetneje so vse skupaj prodali za staro železo. Za konec naj opišemo še neko posebnost železnice. Kadar so delavci polagali progo, so uporabljali ravne tramove. Ker pa proga ni bila ravna, so morali tirnice kriviti. To delo so opravili tako, da so med dve drevesi vpeli bodočo tirnico in jo privezali na tretje drevo (glej skico na prejšnji strani). Potem so s posebnim napenjalcem napenjali tram in ga krivili. Pod tramom so na različnih mestih kurili male ognje in ga počasi napenjali. Po treh dneh so nehali kuriti, počakali, da se je tram ohladil. Ko so ga sneli z dreves, je bil ustrezno ukrivljen in je obliko tudi obdržal. Zanimivo je, da so gozdno železnico na Gorjancih izdelali skoraj sto let po izgradnji ene prvih gozdnih železnic na Idrijskem, vendar praktično na enak način. Tudi proga na Gorjancih je delovala uspešno kot idrijski “lauf”, le da znatno krajši čas. VIRI IN L IT E RA TURA - Brate, T., 1994: Gozdne železnice na Slovenskem,- Ljubljana. - Brate, T., 1993: 100 let kočevske železnice.- Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, zbirka vodnikov 182, Kočevje. - Brate, T., 1971: Die Dampflokomotiven Jugoslavviens.- Wien. - Mohorič, L, 1968: Zgodovina železnic na Slovenskem.- Ljubljana. - Angerholzer, F., 1914: Das Forstliche Ingenieurvvesen,- Bau und Betrieb der Waldbahnen, Wien, Leipzig. - Podatki iz prometnega arhiva na Dunaju. THE FOREST RAILWAY IN THE GORJANCI HILLS SUMMARY The construction of the Bela krajina railway in 1914 resulted in more intensive exploitation of the Gorjanci forests. Industrialization did not develop due to the lack of transport in spite of a large amount of timber in the region, the Radoha saw-mill was founded immeadiable after the Second World War. The saw-mill at Gospodična was founded soon aftervvards. Both of them vvere large industrial plants povvered by steam engines. Both savv-mills had forest narrovv-gauge railways built to transport the timber, because of intensive production. The railway track near Gospodična had vvooden rails and used gas to power the railway engines. When production ended, the savv-mills and railway vvere dismanteled during the Second World War. The engines, vehicles and machines cannot be found today, although the traces of railway tracks havc remained in the forests. CERKEV SV. ELIJE NA VRHU GORJANCEV DAMJAN LAPAJNE Na najvišjem vrhu Gorjancev, ki jim Hrvati pravijo Žumberačka gora, samemu vrhu pa Sv. Gera, Slovenci pa Trdinov vrh, stojita druga poleg druge dve cerkvici: sv. Elije in sv. Jere. Med njima poteka meja med Hrvaško in Slovenijo, ki pa ne razmejuje samo sosednjih ozemelj, ampak tudi poimenovanje vrha. V minulih stoletjih to pravzaprav ni bila prava meja, ampak bolj kraj srečevanja in skupnega sodelovanja na žegnanjih in z njimi povezanih sejmih. Sčasoma sta bili obe cerkvici opuščeni in s tem zapisani propadu. Na začetku stoletja opisuje znameniti hrvaški naravoslovec Dragutin Hirc v Zemljopisu Hrvatske vrh Gorjancev takole: “Ko smo tako omenili najvažnejše točke razgleda z malega vrha na jugovzhodu, obšli srednjega, pridemo na majhno, ravno čistino, na kateri sta sta dve porušeni cerkvici: sv. Elija na hrvaški strani in sv. Jera na slovenski. Druga od druge sta oddaljeni kakšnih deset korakov. Njuni zidovi so do višine streh dobro ohranjeni, medtem ko same strehe in zvonikov ni več. V cerkvici sv. Elijevi raste javor, v Jerini pa brek.1 Notranjščina obeh cerkvic je polna kamenja porušenih obokov, med njim pa rastejo robida, koprive in druge zeli. Na gladkih kamnih ruševin vidiš zapisana imena obiskovalcev. Pomenljivo je, daje hrvaška cerkvica na slovenski, slovenska pa na hrvaški zemlji. Ljudje so želeli, da je s tem postavljeno jamstvo večji medsebojni ljubezeni, slogi in bratstvu hrvaškega in slovenskega življa, da se s tem za vedno opominja na skupno zibel v domovini, ki sojo zapustili in tukaj pod različnimi gospodarji spletli nova naselja. Obenem ljudstvo pripoveduje, da so obe cerkvici porušili Turki na svojem ropanju po teh krajih. Okoli cerkvic vidiš na košenicah dosti izkopanih jam, ki so zaradi povzročene škode delno zasipane in izravnane. Ljudsko izročilo tudi pripoveduje, da so njihovi pradedje v bližini cerkvic v zvonove zakopali cerkveno imetje, da ne bi postalo plen Turkov, in ga pustili zakopanega, ko so Turki porušili cerkvici in ljudi odpeljali v sužnost. Torej ta zaklad bi želeli najti s kopanjem mnogi bogastva željni lahkoverneži, od tod tudi že omenjene jame. Resje, da so Turki tukaj ropali in v suženjstvo odpeljali mnogo ljudi. Kako je to povezano z omenjenim ljudskim izročilom, ni lahko, celo nemogoče kar tako, brez poglobljenih študij, ugotoviti.” V začetku leta 1990 so tedanji metliški župnik, prečastiti gospod Mile Vra-nešič, in njegovi farani sklenili, da bodo cerkvico sv. Elije rešili propadanja in pozabe. Odstranili so rastlinje v cerkvici in okrog nje in omogočili začetek arheoloških zaščitnih del. V 1991. in 1992. letuje arheološka ekipa Regionalnega zavoda za zaščito kulturnih spomenikov iz Zagreba opravila zaščitno arheološko raziskavo in se lotila konserviranja objekta. Delaje vodil avtor tega članka ob sodelovanju konservatorjev zavoda. Cerkev je sestavljena iz pravokotne ladje in tristrano zaključenega prezbiterija in brez zunanjih opornikov. Zgradba meri 12,50 x 6,90 m, prezbiterij je nepravilnih oblik, stranice niso enako dolge in so rahlo ukrivljene. Ohranili so se deli oken, ki kažejo, da so bile odprtine majhne. V zidovih ladje in prezbiterija najdemo manjše vdolbine, ki ustrezajo petam obokov. V prezbiteriju je ohranjen kamnit oltar z eno stopnico. Notranjščina cerkve je bila ometana z belo dobro zaglajcno apneno malto, na tleh pa je bil položen apneni estrih. Na prehodu med ladjo in prezbiterijem sta bila najdena dva kamnita ometana in poslikana podstavka. Na tem mestu je bilo najdeno veliko ometa, poslikanega s črno, rumeno, rdečo in belo barvo. Po ohranjenih fragmentih lahko sklepamo, da so bili motivi poslikave geometrijski. Drugi del prezbiterija ni bil poslikan. Iz najdb je mogoče sklepati, daje na tem mestu stal ikonostas, najverjetneje lesen, z naslikanimi geometrijskimi motivi na zidu, oboku in na podstavkih. Med podstavkoma ikonostasa je v estrihu vtisnjeno mesto, kjer je bil lesen prag, ki pa je sčasoma strohnel. V prezbiteriju je v južni steni ohranjena niša - verjetno sedilija, s polkrožnim zaključkom. Pri oltarju je bila najdena kovinska škatlica, v kateri je bila listina, ki zaradi poškodb in rje ni bila čitljiva. Verjetno je to zaobljubno besedilo iz 19. stoletja ali kasnejšega datuma. Puščeno je bilo v cerkvici, ko se v njej ni več opravljalo bogoslužje, o njegovi starosti pa govori vrsta papirja, v rabi od 19. stoletja dalje. V razvalinah ni bilo drugih najdb, razen kovanega žeblja in solda iz leta 1763 iz kovnice v Gradcu. To navaja, daje bila približno v tem času cerkev opuščena za bogoslužno rabo in da jo je porušil zob časa, ne pa nasilno razdiranje, saj niso bili najdeni sledovi požara niti ostanki cerkvene opreme, ki bi se v tem primeru našli med razvalinami. Tloris obstoječega stanja. Čas nastanka cerkvice sv. Elije se v zgodovinski literaturi ne omenja, zato bo treba skrbno preučiti zgodovinske vire, da bi odkrili, kdo jo je sezidal in kakšna je bila njena usoda, preden se je spremenila v ruševine. Na osnovi arhitekturnih značilnosti lahko domnevamo, daje to nedvomno gotska stavba s kratkim prezbiterijem in ladjo z dvema obočnima poljema, značilno za prvo polovico 15. stoletja (kapela gradu Brinje, pavlinski cerkevi v Lepoglavi in Kamenskem).2 Cerkvena oprema z ikonostasom, ki je značilen za vzhodni grškokatoliški obred, pomakne datum nastanka cerkve v čas po doselitvi Uskokov, po letu 1530, torej v sredino 16. stoletja. O tem, kdaj se je v njej prenehalo opravljati bogoslužje, lahko samo domnevamo. V monografiji Jožeta Mlinariča,3 marljivega raziskovalca zgodovine samostana v Kostanjevici na Krki in kartuzije Pleterje, je objav- ljcna skica iz 18. stoletja iz Arhiva kostanjeviškega samostana, ki prikazuje meje med posestmi pleterske jezuitske rezidence, samostana Kostanjevica ter žumberškega in mehovskega gospostva. Na njej je viden vrh Gorjancev s cerkvama sv. Jere in sv. Miklavža ter ruševine neke stvabe, ki po svoji obliki in legi ustrezajo cerkvi sv. Elije. Seveda ta shematska risba ni zanesljiv dokaz, nakazuje pa, da se z raziskovanjem zgodovinskih virov lahko pride do popolnejših podatkov. Cerkvica sv. Elije se s svojimi, četudi skromnimi oblikami vklaplja v svoj čas, v koncept tako imenovane periferne umetnosti naših krajev. Istočasno priča o razširjenosti gotske arhitekture in pomaga pri spoznavanju tipologije tlorisov pri nas. Njen arhitekturni pomen presega zgodovinskega, ker je po dosedaj poznanem cerkev sv. Elije ena od najstarejših, če ne najstarejša grškokatoliška cerkev na Hrvaškem, zgrajena ob prvi doselitvi Uskokov v Žumberk. Idealna rekonstrukcija gotskega tlorisa. Po opravljenih raziskavah so farani, župnik in žumberški dekan, prečastiti Mile Vranešič, začeli obnavljati cerkev. Nad delno konservirane zidove, ki so ohranili prvotno obliko in višino, je bilo postavljeno leseno ostrešje. Kot kritina je bila uporabljena kanadska tegula zelene barve, tako da seje objekt s svojo velikostjo, obliko, materialom in barvo na najboljši način prilagodil naravnemu okolju. Konservatorski poseg je popolnoma ohranil originalne dele cerkve, zidove, tlak in oltar ter se je omejil izključno na njihovo sanacijo. Streha je sodoben poseg, ki ima dvojni namen: da ohrani izvirnost razvalin in omogoča uporabo stavbe za bogoslužje. Tako je dosežena zaščita in prezentacije cerkve sv. Elije in istočasno omogočena njena uporaba za tisti namen, za katerega je bila tudi zgrajena. Zeg-nanje na praznik Sv. Elije z udeležbo velikega števila obiskovalcev je potrdilo, da je akcija obnove te najzgodnejše grškokatoliške cerkve na samem vrhu Gorjancev dosegla svoj namen. Na koncu je treba omeniti tiste, ki so začeli in vodili obnovo: v prvi vrsti preč. Mileta Vranešiča, pobudnika obnove, Karla Bradico, avtorja projekta, in dr. Zorislava Horvata, avtorja konservatorske dokumentacije. Posebej se zahva- Skici zaščitenih in prezentiranih razvalin. ljujcm inž. Tatjani Mušnjak za konserviranje dokumenta, prof. Mariu Braunu za fotografiranje najdenega dokumenta, dr. Ivanu Mirniku za določitev najdenega kovanca in preparatorju Samoborskega muzeja Andreju Lapajnetu. Iz hrvaščine prevedel prof. Jože Sever _________________________________OPOMBE___________________________________ 1 Sorbus torminaiis, jerebiki sorodno gozdno drevo ali grm s krpatimi listi in rjavimi plodovi. 2 Dr. Zorislav Horvat, Kapela Sv. Elije, Žumberački kriješ 1991. Zagreb. 3 Kartuzija Pleterje 1403-1595, Ljubljana 1982, str. 179. THE CHURCH OF SV. ELIJA ON THE SUMMIT OF GORJANCI SUMMARY The churchcs of Sv. Elija and Sv. Jera, stand side by side on Trdinov vrh, the highest peak of the Gorjanci hiIIs. The Croatian-Slovenian border runs betvveen them. The church of Sv. Elija (12,5 m long, 6,9 m wide) is built in the Gothic architectural style. It is composed of a rectangular nave and a polygonal chancel, vvhich has no butresses. A stone altar with a single step is located in the presbytery, vvhilst two plastered and painted bases for an iconostasis are located at the interface of the nave and the chancel. The interior was plastered and the chancel was decorated with painted geometric motifs. It may be concluded that the church was built a short time after 1530, vvhen the first Uskok settlement occurred, on the grounds of the internal spatial organisation according to the eastern rite. The ruins vvere cleaned, conserved and presentcd in 1991/1992. CERKEV SV. JERE NA TRDINOVEM VRHU MARINKA DRAŽUMERIČ Cerkev sv. Jere na Gorjancih se v pisnih virih prvič omenja 3. septembra leta 1447. Tega dne sta Friderik II. Celjski in njegov sin Ulrik II. kartuziji Pleterje na prošnjo njenega tedanjega priorja Andreja potrdila lastništvo obsežnega samostanskega gozda na Gorjancih, ki je segal od Gabrovnice na zahodu do Mokric na vzhodu ter ga je kartuziji ob njeni ustanovitvi v začetku 15. stoletja poklonil Herman II. Celjski. V listini, v kateri je natančno popisana meja samostanskega gozda, je navedeno, da stoji “sami Gerdrauten kirchen” na samostanskih tleh,1 v Bizancijevem popisu cerkva na Kranjskem iz leta 1581 pa je cerkev sv. Jere že omenjena kot podružnica šentjernejske fare.2 V vizitacijskih zapisnikih iz 17. stoletja se cerkev večkrat omenja. Tako izvemo iz vizitacije škofa Tomaža Hrena leta 1609, da “podružnična cerkev sv. Jere, ki prav tako [kot sv. Nikolaja] stoji na isti gori 'Vskokorum', z enim oltarjem, ni posvečena. Poleg tega je veliko bolj in huje zapuščena kot cerkev sv. Nikolaja, saj razen enega zvona (ki pa ga je treba zaradi ’Vskokos’ hraniti drugje) in neposvečenega bandera nima ničesar. Svete maše pa so na nedeljo ’Exaudi’ in na praznik sv. Marjete. Dohodkov nima, razen kar se nabere v puščico, 10 fl. 4 kr. in 1 sold.” Vizitator je tudi zapisal, da misli, “da bi bilo še najbolje zaradi povedanega prepovedati vse bogoslužje”.3 Iz vizitacij, ki jih je v letih 1631-1632 opravil ljubljanski škof Rinaldo Scar-lichi, izvemo, daje cerkev sv. Gertrude na Gori podružnica sv. Jerneja [v Šentjerneju]. Vizitator pravi, daje “v njej samo en oltar |kasneje pripisano ’tudi’],4 za katerega ni jasno, ali je posvečen. Sama cerkev je zapuščena, brez vrat in opaža (tabidutoE in sploh brez vsega. Ob žegnanju prinesejo zvon in vse potrebno od sv. Janeza [v Gabrju]. Zato jo je treba v skladu s predpisi obnoviti (reformanda), do takrat pa se v njej ne sme maševati. Oltar pred vrati je treba porušiti.”6 Iz vizitacijske knjige škofa Rabatte izvemo, daje vizitiral “cerkev sv. Jere na Gori, podružnico župnije sv. Jerneja na Polju” 19. oktobra leta 1668 “in ugotovil, Tloris cerkve sv. Jere. (Iz arhiva ZVNKD Novo mesto) 212 daje tako kot prejšnja [sv. Nikolaja] zapuščena in brez vse opreme (necessariis), vendar pa ne brez zapaha (clausura), in to močnega, tako da smo z veliko težavo vdrli vanjo (perfringipotuit), ker ni bilo ključarja ali skrbnika (aedituo), ki bi vizi-tatorju odprl cerkev. Ima en sam oltar sv. Jere, ki ni posvečen in je brez vsega. Oltarna menza je zgrajena iz več kamnov in zamazana z malto (caemento). Na njej je lesen oltarni nastavek (icon) sv. Jere brez svečnikov in križa ter drugih potrebščin. Inventarja nima, razen paramentov in mašnih oblačil, kijih hranijo pri sv. Janezu [v Gabrju]. Cerkev je tudi brez oken, ima le dve 'luknji’. Tudi stolpa [zvonika] in pokopališča nima. Svojega urbarja nima, ima pa kakih 94 goldinarjev dolga od činža, pet ovac, od katerih dobi letno nekaj krajcarjev, šest panjev čebel, obleke? (in paralo) za en goldinar 37 krajcarjev, pšenice tri mernike, mešanega žita pet mernikov, vina tri vedra, dolga od žita za dva mernika in pol”.7 Po tej vizitaciji so bila 21. aprila leta 1670 napisana pravila (constitutiones eceelesiarum) za ureditev podružničnih cerkva sv. Jerneja “in Campestribus”. Ker cerkvi sv. Jere na Gori (in monte) “manjka isto kot bližnji cerkvi sv. Nikolaja, je treba zanjo učinkovito poskrbeti tako glede stavbe kot glede paramentov v skladu s pravili (constitutiones) omenjene cerkve sv. Nikolaja”.8 Vizitator pravi, da je cerkev sv. Nikolaja tako porušena, da skoraj ne zasluži več imena cerkev in se tudi uporablja za profane namene. Da pa ne bi hiša molitve postala jama razbojnikov, je potrebno njeno notranjščino popraviti in obnoviti glede vse opreme. Biti mora čvrsto zaprta, da se bo odprla lahko samo za obrede. Sledijo navodila glede novega oltarnega nastavka (icone) in oltarja, ki mora biti iz enega kosa, oziroma naj se mašuje na portatilu. Nabavijo naj se paramenti za oltar in mašna oblačila, ki pa se za mašo lahko izposodijo tudi iz druge cerkve. Napraviti je potrebno tudi okna in nanje namestiti mreže. Pod je treba zravnati, leseni strop (laqueare ligneis asserculis) pa naj se poslika. Zidovi naj se pobelijo, da ne bodo videti tako grobi. Ista navodila so veljala tudi za cerkev sv. Jere.9 Vizitacija iz leta 1686 pravi, daje cerkev sv. Jere na najvišjem vrhu Vlaške gore zgrajena ob vlaški meji in izpostavljena ropanju Vlahov. Razen oltarja, ki pa ni posvečen, in pozlačene podobe sv. Jere nima ničesar. Vsa za bogoslužja potrebna oblačila in zvon so ob žegnanju cerkveni ključarji (Sijndici) prinesli iz cerkve sv. Janeza v Gabrju.10 Cerkev sv. Jere omenja kot podružnico šentjernej-ske župnije tudi J. V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Pravi, da leži visoko v Uskoškcm pogorju in da morajo “zaradi grabežljivih krempljev Uskokov iz te cerkve kot tudi iz cerkve Nikolaja vedno po opravljenih pobožnostih odnesti vso cerkveno opravo ter jo shraniti drugje”.11 Valvasor našteva tudi nekatere izredne milosti, katere so verniki na tem mestu prejeli. Slepec je spregledal, hromeč shodil, neki bolnik po štiriletni hudi bolezni naenkrat ozdravel itd. • Cerkev sv. Jere pa ni imela pomembne vloge le v verskem življenju. Že ob prvi omembi leta 1447 je označevala tudi mejo obsežne pleterske gozdne posesti na Gorjancih. Leta 1610 je bila “der Khierhen St. Gerdrut ” vključena v oznake meje deželskega sodišča Metlika.12 Dušan Kos meni, da naj bi bil potek meje, leta 1610 zapisan v urbarju Metlika, določen že vsaj leta 1526. Po urbarju konsta-njeviškega gospostva iz leta 1625 pa so se na sv. Jeri (aufSt. Gertraut) stikale meje kostanjeviškega, pleterskega, žumberškega in mehovskega deželskosodnega okraja.13 Na Jožefinskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja stoji cerkev na meji dežele Kranjske in Karlovškega generalata, Slunjskega polka.14 Na fran-ciscejskem katastru iz prve polovice 19. stoletja pa teče preko cerkve “St. Ger-traiicl", ki je bila takrat že označena kot razvalina, mejna črta K.K. 4. slunjskega polka in meje katastrskih občin Gabrje in Orehovica. Ker se meje katastrskih občin niso spreminjale, označujejo razvaline cerkve sv. Jere še danes njihovo mejo, pa tudi mejo posameznih parcel. Če poenostavimo, lahko zaključimo, da predstavlja cerkev sv. Jere vse od svoje prve omembe v sredini 15. stoletja pa do danes velik in nepremakljiv mejni kamen. Razvaline cerkva .sv. Jere in sv. Elije leta 1913. (Foto: J. Kos, razglednica iz zbirke N. Klemenčič) Kljub dokaj številnim arhivskim podatkom, ki osvetljujejo preteklost cerkve sv. Jere, pa nam ni uspelo izbrskati leto, ko je bila opuščena, niti odkriti vzroka, zakaj se je to zgodilo. Pri iskanju odgovorov na ti ključni vprašanji se lahko opremo na nekaj hipotez. Omenjeno je bilo, da sta bili pri sv. Jeri maši dvakrat na leto: na nedeljo “Exaudi” in na sv. Marjete dan, 20. julija. Sv. Marjeta pa goduje na isti dan kot sv. Elija, kateremu je posvečena sosednja grškokatoliška cerkev. To pa osvetli tudi Trdinov zapis, da razvaline obeh cerkva “pričujejo (...) krščansko slogo, v kateri so molili svojega boga udje različnih plemen in razredov naše vere. Pri sv. Jedrti se je brala maša za Slovence, pri sv. Eliji slavjanska liturgija za staro-verne brate Hrvate.”15 Proščenji, na katerih so se zbrali ljudje iz obeh strani Gorjancev, sta gotovo privabljali tudi kramarje, ki so tu ponujali svoje blago, pravico do pobiranja stoj-nine pa je v začetku 17. stoletja imelo kostanjeviško gospostvo.16 Domnevamo lahko, daje na proščenjih prihajalo do kakšnih nerodnosti, kar bi lahko bilo povod za opustitev bogoslužja. Gotovo je do opustitve cerkve sv. Jere prišlo tudi zaradi zanemarjenosti in neurejenosti cerkvenega prostora, o čemer govorijo vizitacijski zapisniki. K njeni opustitivi pa so verjetno pripomogle tudi jožefinske reforme, ki niso bile naklonjene romarstvu. Na že omenjenem vojaškem zemljevidu, ki je nastajal v letih 1763-1787, sta cerkvi sv. Jere in sv. Elije še jasno narisani kot stavbi, v franciscejskem katastru iz leta 1824 pa je cerkev sv. Jere že označena kot razvalina, za cerkev sv. Elije pa nimamo podatkov. Če se opremo na Janeza Trdino, kije aprila leta 1877 na Vrhpolju izvedel, da seje maša pri sv. Jeri “opustila po priliki pred sto leti”,17 potem lahko sklepamo, da je bilo to kmalu po letu 1777. To načeloma ne nasprotuje podatku iz Jožefinskega vojaškega zemljevida, ki je nastajal kar 25 let, izris gorjanskega območja pa je bil opravljen med leti 1784-1787. Ko je France Stele med drugo svetovno vojno pri Ambrožičevih v Žerjavinu ogledoval kip sv. Jere iz začetka 18. stoletja, je izvedel, daje prišel v njihovo hišo “leta 1802, ko je bila cerkev na Gorjancih porušena.”18 Tudi ta podatek je povsem sprejemljiv, saj je bila cerkev kot razvalina prvič označena šele na franciscejskem katastru leta 1824. Pri čiščenju cerkvenih razvalin je bil leta 1992 v nasutju ladje blizu glavnega vhoda najden sold iz leta 1763 iz kovnice v Gradcu. Kovanec z isto letnico je bil najden tudi v razvalinah sosednje cerkve sv. Elije. Letnici na soldih označujeta leto kovanja, kovanci pa so bili v obtoku dalj časa. Toda ali je najdba identičnih kovancev v razvalinah obeh cerkva zgolj naključje? Mogoče pa jih je kdo spustil na tla takrat, ko je bilo v njih opuščeno bogoslužje, to pa seje nedvomno zgodilo v zadnjih desetletjih 18. stoletja, mogoče celo v prvih letih 19. stoletja. Cerkev sv. Jere je bila torej zapisana propadu nekaj desetletij prej kot cerkev sv. Miklavža, ki je bila opuščena leta 1836. Za razliko od cerkve sv. Jere, ki ni bila več obnovljena, pa je bila Miklavževa cerkev na novo pozidana leta 1887.19 Razvaline cerkve sv. Jere so privabljale iskalce zakladov, ki naj bi bili po ljudskem izročilu skriti v Gorjancih in tako tudi pri vseh treh gorjanskih Cerk- Ri[) sv Jere pri Ambroiičevih v žerjavinu. (Reprofolo iz arhiva vah. Na kresno noč naj bi zvnkd Novo mesto) goreli z rumenimi in belimi plameni, ki so označevali skrito zlato in srebrno bogastvo. Janez Trdina je zapisal, da sta “strehe in strope porušila cerkvama (sv. Jere in sv. Elije) čas in nevihta, vse drugo so razvalili, razrili, raztolkli in razmetali zakladarji... Lepi marmorni prag hrama sv. Elije smo našli več sežnjev od cerkve. Vrgli so ga kopači tako daleč morda iz jeze, da niso pod njim ničesar našli.” 20 Toda zakladi so v Trdinovem času že “do malega ugasnili, kar pomeni, da morajo biti vsaj večji del že dvignjeni.” 21 Samotni nočni popotniki so včasih videli tudi “dolge vrste jokajočih romarjev, ki hodijo semtertja med sv. Miklavžem in sv. Jedrtjo. Med drevjem švigajo pogostoma zelene in morde lučice, nekatere diše kot kadilo in izginejo v razvalinah, nekatere pa smrde kakor žveplo in zapeljejo radovedneža, ki gre za njimi da se zvrne v prepad.”22 • Cerkev sv. Jere, ki je dolga stoletja v vročem poletju privabljala romarje iz doline in v hudem vremenu gotovo nudila tudi zavetje popotnikom in pastirjem, označevala mejo različnih posesti ter burila ljudsko domišljijo, je dočakala iztek 20. stoletja kot velik kup močno zaraslih razvalin. Očiščevalna in obnovitvena dela na razvalinah sosednje cerkve sv. Elije na hrvaški strani državne meje so spodbudila Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto in Župnijski urad Šentjernej, da se je v poletju leta 1992 pričelo z ročnim čiščenjem razvalin cerkve sv. Jere. Nehvaležno delo odstranjevanja močno razraslega grmovja in nato še nasutja v razvalinah in ob njih je prevzel moški del šentjernejskega župnijskega pevskega zbora. Prvo leto so bile razvaline toliko očiščene, da smo lahko razbrali osnovne sestavne dele cerkvene arhitekture: enopolni prezbiterij s triosminskim sklepom, podolžno pravokotno ladjo in pred vhodno stranico ladje prislonjeno lopo. Odkriti sta bili tudi oltarni menzi glavnega in stranskega oltarja. Tlaki v ladji in prezbiteriju so bili sestavljeni delno iz kamnitih plošč nepravilnih oblik, v večji meri pa so bili iz apnenega estriha. Ladjo in prezbiterij je v širini slavoločne odprtine delila nizka, iz estriha oblikovana stopnica s polkrožnim zaključkom. V podolžnih stranicah prezbiterija sta bili odkriti niši za cerkveno posodje. Med nasutjem v cerkveni notranjščini so bili najdeni tudi fragmenti ometov, okrašeni z dekorativno poslikavo v rdečem in črnem barvnem tonu. Čeprav iz najdenih ostankov ni bilo moč razbrati ali sestaviti nobenega določenega vzorca, pa kljub temu pričajo o tem, daje bila notranjščina okrašena sicer z izrazno skromno, a barvno močno izstopajočo ornamentiko. V naslednjem letu, julija 1993, so bili zidovi sanirani in utrjeni ter delno na novo pozidani oz. izravnani. Za takšno prezentacijo smo se odločili zato, ker so bili zidovi cerkve sv. Jere manj povedni kot pri sosednji cerkvi sv. Elije. Tako nismo dobili podatkov o morebitnih zidanih obokih niti o kakšni drugi obliki stropa, ostanki zidov so bili prenizki, da bi bili opazni ostanki ali celo oblike okenskih odprtin, pri glavnem portalu je bila ohranjena le širina vhodne odprtine, ne pa tudi višina in oblika njenega zaključka, od lope pa so bili vidni le temelji, ki so določali njeno obliko in velikost. Še najbolje so bili ohranjeni tlaki, ki smo jih obdržali v avtentični podobi. Pri prezentaciji razvalin smo pomembnost posameznih cerkvenih delov pri bogoslužju poudarili z različno višino zidov. Najvišji so zidovi prezbiterija (ti so bili tudi najviše ohranjeni), v katerem smo ohranili kamnito oltarno menzo. Povišali smo jo le toliko, da se lahko pri bogoslužju uporablja kot oltar proti Ijud- Sanacija razvalin, julij 1993. (Foto: M. Dražumerič, Arhiv ZVNKD Novo mesto) stvu. Zidovi ladje so malo nižji od zidov prezbiterija, saj je ta del cerkve namenjen ljudstvu in je manj pomemben od prezbiterija. Tudi tu smo ohranili zatečeno iz kamna zidano menzo stranskega oltarja. Najnižji so zidovi lope, saj so bili tudi najmanj ohranjeni in so pozidani na novo. Določili smo jim višino, kije primerna za posedanje utrujenim pohodnikom. Ohranili smo tudi jerebiko, ki rase iz zidov prezbiterija. Resda smo ji odstranili nekaj močnih korenin, ki so segale skoraj do oltarne menze in ji odvzeli obilno plast zemlje, a drevo kljub temu vztraja in se lepo obrašča. Avgusta leta 1995 so bile v neposredni okolici razvalin cerkve sv. Jere in v njeni notranjosti opravljene geofizikalne raziskave.23 Zanje smo se odločili zato, ker ladja in prezbiterij nista bila grajena istočasno, saj njuna stika kažeta, da je bil prezbiterij prislonjen k ladji kasneje. Z raziskavami smo želeli odkriti ostanke morebitnega starejšega oltarnega prostora. Toda geofizikalne raziskave niso dale želenega rezultata. Pokazale so le to, da je na nekaterih delih kamnita geološka podlaga zelo blizu hodni površini cerkve, pred menzo glavnega oltarja pa je kasneje zasut manjši izkop. _________________________________OPOMBE______________________________________ 1 F. Komatar: Ein Cartular der Karthause Pleteriach. Mittheilugen des Musealvereins fur Krain, št.14, 1901, str. 62. Jože Mlinarič: Kartuzija Pleterje 1403-1595, Ljubljana 1982, str. 146. 2 Janez ltofler: Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja (Viri za zgodovino Slovencev 8), Ljubljana 1982, str. 43. 3 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠL), Kapiteljski arhiv Ljubljana, f. 23/1, str. 10. Izpiske iz vizita-cijskih zapisnikov je v NŠL poiskal in iz latinščine prevedel mag. France Baraga. Iz njih je črpal podatke za članek Sv. Jera in meja na Gorjancih (Družina, 22. 11. 1992, str. 9) Metod Benedik in Andrej Bartelj, ki je v prilogi Dolenjskega lista (45/1994, št. 12, 24. 3., str. 12) objavil članek z naslovom Kako je sv. Jedrt prišla z Gorjancev. 4 Pripis je iz časa novega škofa Buchheima, kije pri svojih vizitacijah uporabljal te zapiske. Opomba “tudi” ima pomen “tudi to naj se prestavi”. Njenega točnega pomena nismo mogli ugotoviti. Morda pomeni, da se ponovi ista odredba, ker še ni izvršena. Najbrž pa ne pomeni, da bi se prestavljali oltarji ali sploh opustila cerkev. 5 Verjetno gre za lesen kasetiran strop. Primerjaj doktorsko disertacijo o lesenih stropovih dr. Nataše Golob, objavljano pod naslovom Poslikani leseni stropi na Slovenskem do sredine 18. stoletja. Ljubljana 1988. 6 Ana Lavrič: Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632 (Acta ecclesiastica Sloveniae 12). Ljubljana 1990, str. 259. 7 NŠL, Vizitacije, f. 2, knjiga 4, str. 356. 8 NŠL, ŠAL, f. 4/34. 9 Pravila je podpisal gen. vikar Filip Terpin, pečateno z uradnim pečatom ljubljanske škofije. 10 Podatek je povzet iz arhiva Iva Pirkoviča, ki je hranjen v kartuziji Pleterje, tudi opomba v oklepaju je njegova. 11 Janez Vajkard Valvasor: Die Ehre der Herzogthums Krain, Laibach (Niirnberg) 1689, knjiga VIII, str. 720. Valvasorja je kot vir uporabil tudi Anton Lesjak v svoji Zgodovini šentjernejske fare na Dolenjskem iz leta 1927. 13 Dušan Kos: Urbarji za Belo Krajino in Žumberk (15.-18. stoletje), Viri za zgodovino Slovencev 13, Ljubljana 1991, str. 103, 418. 13 Jože Mlinarič: Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625, Kostanjevica 1970, str. 7. 14 Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787 - karte, sekcija 234, Ljubljana 1995. 15 Janez Trdina: Izprehod v Belo krajino, Ljubljana 1953, str. 48-49. 16 Gl. op. 13, str. 70. 17 Janez Trdina: Trezne vinske in praznovene, Ljubljana 1987, str. 803-804. 18 Franc Stele: Zerjavin, kip sv. Gere. Zbornik za umetnostno zgodovino 19, 1943, str. 91 (poročilo). Kip je danes v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. 19 Anton Lesjak: Zgodovina šentjernejske fare na Dolenjskem, Ljubljana 1927, str. 105. 30 Gl. op. 15, str. 57-58. 31 Gl. op. 15, str. 77. 33 Gl. op. 15, str. 77-78. 33 Meritve je po naročilu Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto opravil zasebni raziskovalec mag. Branko Mušič, dipl. inž. geol. _________THE CHURCH OF SV. JERA ON TRDINOV VRH__________________ SUMMARY The paper deals vvith thc church of Sv. Jera in thc Gorjanci hills, vvhich the written sources first mention in 1447. Ecclesiastical records State that the church was in relatively poor condition in the 17,h century. It vvas probably abandonned in the last decade of the 18,h century or thc first decade of thc 19"' century. It fell into ruins at this time. These ruins gave rise to an interesting oral tradition, connected vvith an hidden treasure, vvhich burnt vvith pale flames on May Eve. The church ruins vvere cleaned, Consolidated and partially rebuilt in the summer of 1992 and 1993. GOTSKA POSLIKAVA MIKLAVŽEVE CERKVE __________________NAD PANGRČ GRMOM________________________________ ROBERT PESKAR Kot vrsta cerkva na Dolenjskem se tudi cerkev sv. Nikolaja nad vasico Pangrč Grm ponaša z izredno zanimivo umetnostno preteklostjo. Stoji sredi severnega pobočja Gorjancev in predstavlja majhno podružnico leta 1767 ustanovljene župnije v Stopičah. V arhivskih virih se cerkev prvič omenja leta 1468, ko sta “Hans Volkhuen ” in njegova žena prodala bratovščini sv. Trojice v Novem mestu med drugim tudi del vinske desetine “in dempergkzu sand Nikla”.' Iz listine je razvidno, da je cerkev pripadala župniji Šmihel pri Novem mestu, v okviru katere se omenja še v Bizancijevem popisu leta 1581 (Potgord la chiesa di S. Nic.° lontana) ter v Montagnanovem seznamu cerkva iz let 1592/1596.2 Pozornost širše strokovne javnosti je cerkev vzbudila, ko so se leta 1958 v njeni notranjščini pokazale gotske freske. Že leto kasneje so bile te v celoti odkrite, o čemer je med drugim večkrat poročal Ivan Komelj,3 medtem ko je bilo njihovo restavriranje končano leta 1971.4 Ivanu Komelju gre tudi zasluga za prvo temeljitejšo umetnostnozgodovinsko oznako cerkvene arhitekture in seveda njene novoodkrite poslikave. Na podlagi raziskav in najdb je ladijski del opredelil kot ostanek romanske cerkve, ki so ji v baroku namesto apside dodali današnji kvadratni prezbiterij, jo banjasto obokali, na zahodni strani pa prizidali zvonik. Ko so obenem restavratorska dela pokazala, daje bila prvotna cerkev v srednjem veku dvakrat poslikana, je Komelj starejšo in kvalitetnejšo poslikavo, ki se je ohranila na slavoločni in na delu južne ladijske stene, postavil v čas okoli leta 1300, mlajšo plast fresk, ki je prvotno krasila celotno notranjščino in del zunanjščine, pa je datiral v čas okoli leta 1400. Slogovno je freske označil kot rezultat mešanja slikarskega izročila 14. stoletja s furlanskim slikarstvom, donatorstvo pa na podlagi dvakrat naslikanega grba pripisal gospodom s Soteske. V okviru gotskega stenskega slikarstva seje slik na Pangrč Grmu dotaknil tudi France Stele.5 Kar zadeva starejšo plast, ki jo je časovno postavil v prvo polovico 14. stoletja, je podobo klečečega donatorja na slavoločni steni skupaj s sorodno sliko na fasadi Miklavževe cerkve v Žužemberku uvrstil med najstarejše tovrstne portrete pri nas. Za freske iz časa okoli leta 1400 pa je ugotovil, da sodijo v širšo skupino spomenikov na Dolenjskem in v Zasavju (Svibno, Tržišče, Šentjurski hrib), ki sicer kažejo izrazite severnoitalijanske vplive, vendar jih ni mogoče vezati na osrednjeslovenski furlanski tok. Stenske slike v Miklavževi cerkvi nad Pangrč Grmom je obravnavala tudi Vilma Praprotnik,6 vendar le z vidika slikanih okvirov, Tanja Gregorovič pa je mlajšo plast fresk časovno uvrstila na konec 14. stoletja in poudarila retardirajoče elemente “risarskega” sloga, ki se jim pridružujejo nove italijanske pridobitve v senčenju in plastičnem podajanju, modnih detajlih in ornamentu.7 Iz kratkega pregleda literature je razvidno, da gotska poslikava doslej še ni doživela nadrobnejše obdelave. To velja še posebej za starejšo plast slikarij, ki je bila kljub nesporni kvaliteti le časovno opredeljena, medtem ko so umetnostnozgodovinska vprašanja zaradi slabše ohranjenosti ostala v celoti nepojasnjena. Glede tega seveda tudi pričujoči prispevek ne more zapolniti občutne vrzeli, bomo pa poskušali obe plasti obravnavati tako v okviru nekaterih novoodkritih lokacij na Dolenjskem kot tudi z vidika širšega geografskega prostora, ki je bil v obravnavanem času še kako pomemben, hkrati pa z upoštevanjem zgodovinskih razmer ter z natančnejšo dokumentacijo nakazati nekatere probleme, ki bi v prihodnosti mogoče spodbudili poglobljene analize. Oris stavbne zgodovine Preden bi se posvetili zastavljeni temi, moramo seveda nekaj besed spregovoriti tudi o cerkveni arhitekturi in njenemu stavbnozgodovinskemu razvoju ter hkrati opozoriti na nekaj tistih zgodovinskih dejstev in premis, ki se lahko tako ali drugače navezujejo na poslikavo. Slika I: Pangrč Grm: tloris cerkve. (Kisal Boris Čelesnik) Čeprav se arhivalije, ki bi kaj več povedale o starejši stavbni zgodovini, niso ohranile, je sedanja cerkvena podoba (slika 1) dovolj zgovorna, saj so raziskave poleg fresk pokazale, da predstavlja današnja ladja, katere vzdolžna osje usmerjena proti severovzhodu, še ostanek preproste romanske cerkve.* To prvotno cerkev sta sestavljala pravokotna ladja z delno še ohranjenim majhnim pravokotnim okencem na južni in polkrožnim portalom, klesanim iz apnenca z živimi robovi, na zahodni strani ter majhen oltarni prostor, katerega obliko, polkrožno ali kvadratno, bi odkrile šele arheološke raziskave. Celotno zunanjščino je zaznamovala mestoma še ohranjena značilna romanska obdelava fug z vrezanimi črtami. Cerkvena notranjščina sprva ni bila poslikana, saj je bil pod starejšo plastjo slik viden starejši omet.1' Pač pa je bila cerkev v gotski dobi, kot rečeno, dvakrat poslikana in je tudi pisano gotsko podobo obdržala vsaj do 17. stoletja, za kar govori vpisan grafit “hicfuil Petrus Faber 1613” na mlajši poslikavi. Šele gradbene aktivnosti, vezane s kasnejšo župnijo v Stopičah,10 so se zrcalile v nadaljnjem stavbnem razvoju, ko so verjetno v prvi polovici 18. stoletja prvotni oltarni prostor podrli in namesto njega sezidali današnji kvadratni prezbiterij. Hkrati so razširili slavoločno steno, v ladji predrli nove okenske odprtine in prostor banjasto obokali, na zahodni strani pa prizidali zvonik. S sočasno namestitvijo pev- skega kora in vsaj enega novega oltarja" je cerkev dobila bolj ali manj podobo, kakršno poznamo tudi danes. Kar zadeva dosedanje izsledke, ki se nanašajo na podobo prvotne cerkve, se gotovo zdi pomembna njena uvrstitev v širšo skupino dolenjskih romanskih cerkva, ki sc zaradi pravokotne oblike oken in bržčas polkrožnih apsid veže na mediteransko oziroma istrsko vplivan arhitekturni tip.12 Gre predvsem za cerkve na širšem območju Suhe krajine oziroma ob reki Krki, zlasti okoli Žužemberka (Trebča vas, Mačkovec, Vinkov Vrh, Prevole, Šumberk, Dolenje Kamence pri Novem mestu) in ob njenem spodnjem toku (Gorica pri Drnovem, Sv. Vid nad Čatežem, Vihre), dalje v Beli krajini (Stražnji Vrh, Obrh), medtem ko so drugod bistveno redkejše (Pevno pri Škofji Loki, Sv. Lovrenc nad Bašljem). Vendar je med temi še posebej zanimiva slednja, saj je edina časovno natančneje določena z arhivsko omembo leta 1156,13 za ostale pa je obveljala širša datacija v 13. stoletje ali celo pozneje.14 Negotova datacija je značilna tudi za sicer maloštevilne istrske primere.15 Zahodne vplive, ki se kažejo tudi v pojavu posebne oblike zvonikov, zvončnic, je bilo mogoče doslej razložiti z upravno pripadnostjo oglejski cerkvi,16 čeprav bi utegnile biti prav tako pomenljive splošne gospodarske ali politične razmere. Večji del Dolenjske z Belo krajino so namreč nekako v zadnji tretjini 13. stoletja pridobili goriški grofi, pod katerimi so se njihove posesti počasi izoblikovale v posebno samostojno upravno enoto, deželo, za katero se je uveljavilo ime grofija v Slovenski marki in Metliki. Dežela je tudi po izumrtju istrske veje Goriško-Tirolskih leta 1374 glede na Kranjsko vse do 16. stoletja obdržala svojo samostojnost.17 Pri tem je za nas posebej pomembno, da so imeli goriški grofi kot lastniki gradu Mehovo patronat nad župnijo Šmihel, v katero je, kot rečeno, prvotno sodila naša cerkev. Tudi sicer se zdi, da moramo patronat nad župnijo in sploh začetke povezati s posestvijo mehovskega gradu,18 kar podkrepi tudi domneva, da seje župnija pred letom 1296, ko se prvič navaja z imenom Šmihel, imenovala po Mehovem.19 Zato sije slejkoprcj potrebno župnijo razlagati kot lastniško cerkev, ki so jo bržčas postavili grofi Višnjegorski,20 lastniki gradu Mehovo do leta 1209. Grad, prvič posredno omenjen leta 1162, je bil do prvih desetletij 13. stoletja upravno središče novoosvojene posesti v Beli krajini, saj mu je bil Črnomelj s cerkvijo, posvečeno leta 1228, in štirimi podružnicami podrejen še leta 1277, ko je prešel v roke Goriških.21 Žal ob vsem tem iz virov ni razvidno, ali smemo vzporedno z župnijo tudi začetke cerkve sv. Nikolaja nad Pangrč Grmom povezovati z mehovskim gradom oziroma njegovimi lastniki ali zakupniki. Da pa so lokalni veljaki v preteklosti pri nastajanju cerkva ali posameznih likovnih del odigrali precejšnjo vlogo, nam v našem primeru ilustrira gotska poslikava, ki si jo bomo v nadaljevanju natančneje ogledali. Prva poslikava cerkve Najstarejša ali bolje zgodnjegotska poslikava se je zaradi kasnejših predelav ohranila le na zahodni strani slavoločne in na vzhodnem delu južne ladijske stene (slike 2-6). Zdi se, da je bila razdeljena v dva vodoravna pasova, ki ju je vsaj na slavoločni steni uokvirjala široka bordura, sestavljena iz cikcakasto izmenjajočih se, stiliziranih razvejanih listov v oker in vijoličastem (caput mortuum) tonu. Spodnji pas so zavzemale celopostavne svetniške podobe, upodobljene strogo frontalno pod trilistasto zaključenimi arkadami s trikotnimi čeli. Na levi strani slavoloka vidimo škofa s kratko pristriženo brado, ki z desnico blagoslavlja, v levici pa drži knjigo (sliki 2 in 3). Obraz je plastično oblikovan, oči so velike in odprte, medtem ko njegovo oblačilo (kazulo in palij) zaznamuje vzorec, sestavljen iz krogcev s štirilisti. Prizor nad njim ni ohranjen, spoznaven je le košček drape-rije. Prav tako okrnjene so slike na desni strani slavoloka (slika 4). Ohranjen je delček glave nekega svetnika, od prizora zgoraj pa je vidna le klečeča figura v molitveni drži, ki, kot je opozoril F. Stele, predstavlja donatorja.22 Bolje je ohranjena podoba golobradega svetnika na ladijski steni, ki drži v desnici knjigo, levico pa ima dvignjeno v pozdrav (sliki 5 in 6). Obleko, ki sega sko- Slika 2: Pangrč Grm: sv. škof na levi strani slavoloka. (Foto: R. Peskar) 'Ufh Slika 3: Pangrč Grm: sv. škof - risba. (Risal R. Peskar) raj do gležnjev, zopet krasi vzorec krogcev s štirilisti. Tu je tudi lepo viden del naslikanih arkad s trikotnim čelom, stolpičema ter zavitim stebričem s kapitelom, ki ločuje prostor naslednjega svetnika na desni, od katerega pa so ohranjena le koničasta obuvala. Kolorit je v glavnem omejen na zelene (zelena zemlja), oker ter vijoličaste (caput mortuum) tone. Zaradi okrnjenosti obsega poslikave ikonografskega sistema ni mogoče natančneje definirati, dosti lažje pa izluščimo določene stilne značilnosti, ki so pomembne pri njenih analogijah in dataciji. Toda še prej ni odveč opozoriti na splošno problematiko pri preučevanju zgodnjegotskega stenskega slikarstva zlasti v prvi polovici 14. stoletja ne le v naših deželah, temveč tudi v širšem srednjeevropskem prostoru. Gre namreč za dejstvo, da je zaznamovano tako s starejšo bolj ali manj lokalno slikarsko tradicijo kot tudi z zelo različnimi stilnimi tokovi in pobudami, ponekod predvsem iz knjižnega slikarstva, pri čemer okrnjen obseg in skoraj obvezna neohranjenost zgornje barvne plasti kot posledica manj obstoječih secco ali mešanih tehnik še dodatno onemogočata natančnejše časovne in slogovne opredelitve.23 To velja zlasti za našo poslikavo, pri kateri vzbuja pozornost frontalna postavitev figur, ki bi jo že zaradi statične drže označili kot ostanek romanske oblikovne tradicije. Temu v prid lahko govori tudi bogat krogčast vzorec, ki ga drugod pri nas ne poznamo, je pa skoraj obvezen v srednjeevropskem romanskem slikarstvu; npr. pri upodobitvah sv. Krištofa iz 12. in 13. stoletja (Irschen na Koroškem, Hochcppan na Južnem Tirolskem). Vendar je bil ta vzorec v avstrijskih deželah priljubljen tudi okoli in po letu 1300,24 čemur bi časovno ustrezal arhitekturni okvir figur, ki poslikavo Miklavževe cerkve uvršča že med gotsko. Naprednejšo slogovno stopnjo oziroma očitnejše elemente visokogotskega risarskega sloga bi, sodeč po ostankih, lahko kazali ostali prizori, ki seveda niso toliko vezani na tradicionalne predstave in ikonsko funkcijo v sistemu poslikave, vendarle pa nam njihova okrnjenost ne narekuje drugega, kot da pri analogijah upoštevamo le nekatere nadrobnosti. Če se najprej ozremo po opusu zgodnjegotskega stenskega slikarstva na Slovenskem, kljub njegovi izraziti internacionalni podobi ugotovimo, da so slike v Miklavževi cerkvi osamljene. Zaradi sorodne bordure so zanimive skoraj uničene slikarije slavoloka cerkve sv. Križa v Prevolah in delno v cerkvi sv. Miklavža v Slika 4: Pangrč Grm: fragment svetnika in donatorja. (Kisal K. Peskar) Koritnem, ki pa so verjetno nastale šele okoli sredine 14. stoletja.25 V večini primerov iz prve polovice 14. stoletja sicer opažamo skupno nagnjenost k upodabljanju arhitekture in njenih delov (Crngrob, Vrzdenec), ki pa ima korenine še v romanskem slikarstvu in poudarja monumentalnost posameznih slik.26 Bolj zgovorni so avstrijski primeri, seveda predvsem zaradi časovne opredelitve. V kapeli pod zvonikom dunajske cerkve sv. Mihaela svetniške postave iz časa okoli leta 1300 zaznamujejo podobne drže in kretnje (5V. Tomaž), vendar manjkajo naslikane arkade, ki jih redno srečujemo zlasti v prvi tretjini 14. stoletja (Dross, Modling, Stein, Traismauer)27 po vzoru francoskih vitražev in knjižnega slikarstva 13. stoletja. Po kvaliteti izstopa predvsem poslikava Gottvveigerhofkapelle v Steinu iz časa okoli 1305-1310, kjer najdemo več sorodnih elementov (vzorec, bordura), a napetost in razgibanost figur ter tekoča linija z našimi nimata veliko skupnega. Nekoliko drugačno podobo slikarstva tega časa, se pravi še pred uveljavitvijo Giottovih novosti, zasledimo na Slika 5: Pangrč Grm: neznani svetnik na steni Slika 6: Pangrč Grm: neznani svetnik. (Risal R. ladje. (Foto: R. Peskar) Peskar) zahodu, v severni Italiji, Furlaniji in Južnem Tirolskem, od koder bi glede na politične razmere pravzaprav določene vplive najprej pričakovali. Prav v Furlaniji zasledimo enak tip bordure (Strassoldo), čeprav šele iz druge polovice 14. stoletja, medtem ko je pojav zavitih stebričev s kapiteli, ki jih na severu le redko zasledimo, ustaljen pri arhitekturno členjenih okvirih oltarnih slik beneškega umetnostnega kroga. Presenetljivo sorodnost na prvi pogled opazimo pri poslikavi cerkve Santa Giuliana v Castellu d’Aviano, kjer so se ohranile stenske slike iz različnih obdobij, od poznega 13. do konca 14. stoletja.28 Med starejše sodijo svetniške podobe na južni ladijski steni, ki so zanimive zaradi frontalne postavitve in enakih vzorcev, toda številni bizantinizmi, zlasti pri oblikovanju obrazov, pričajo, da tesnejših zvez ne kaže iskati. Nekoliko bližje so podobe štirih svetnikov v cerkvi S. Biagio v Leviču blizu Trenta, kjer je slikar na začetku 14. stoletja z mehkejšim barvnim modeliranjem opustil bizantinski slog ter skušal s skromnimi slikarskimi sredstvi nakazati prostor.29 Tu gre v primerjavi s slikami Miklavževe cerkve za podobne težnje, le na nekako starejši stopnji, ki pa kažejo skupaj še z nekaterimi primeri (S. Lorenzo v Selli pri Borgu, S. Cecilia v Chizzo-li), da je naš slikar, zlasti če se spomnimo poslikave kapele gradu Tirol iz sredine 14. stoletja,30 vendarle uporabil tisti slikarski način in sredstva, ki so bližja alpskemu prostoru. Če so zaradi okrnjenosti ostalih prizorov konkretnejše opredelitve le preveč hipotetične, pa tega ne moremo reči v zvezi z datacijo, saj doslej omenjeni primeri dovolj zgovorno kažejo, da velja nastanek prve poslikave Miklavževe cerkve postaviti v nekoliko širši čas druge četrtine 14. stoletja. Temu bi tudi najbolj ustrezala oblika škofove mitre, kije z napeto šilasto formo modernejša od dotedanje nizke in potlačene romanske različice, kakršne predvsem v severni Sloveniji srečujemo vsaj še okoli leta 1330.31 Zal iz ostalih prizorov kaj več ni mogoče izluščiti. Le pri podobi klečečega donatorja se odpira vprašanje o naročniku in njegovi identifikaciji. Ker pa se njegov grb, tako kot ga poznamo pri pol stoletja mlajši poslikavi, ni ohranil, temu vprašanju ne kaže posvečati večje pozornosti, čeprav kvaliteta poslikave in nenazadnje tudi kompozicija govorita za pomembnejšega naročnika.32 Druga poslikava cerkve in prizori pasijona Mlajša poslikava, ki je v nasprotju z zgodnjegotsko izvedena v pravi fresko tehniki (fresco buono), seje ohranila na zahodni in vzdolžnih ladijskih stenah ter deloma na severni zunanjščini ladje, sicer pa je prvotno krasila celotno notranjščino.33 Tematsko so freske zajele na severni steni ustaljeno sliko Pohod in poklon sv. treh kraljev (slika 7), kije v zahodnem delu zaradi ograje pevskega kora precej poškodovana in deloma še prebeljena. Pod korom so vidne noge konja in pes, nad korom pa konjski hrbet in dve nejasni postavi. Pač pa je odlično ohranjen osrednji del kompozicije z Marijo, ki sedi na dvignjenem tronu, za katerim sc razpenja bela zavesa, okrašena s tekstilnim vzorcem (slika 13). V naročju drži otroka s kodrastimi lasmi, ki, držeč se za Marijin okrast plašč, posut s krogčastim vzorcem, z desnico blagoslavlja. Marijini lasje so svetli in razpuščeni, nimb je vtisnjen v omet. Levo pred njo kleči najstarejši kralj z brado in dolgimi lasmi, oblečen v plašč, ki se prilagaja telesu, ter podaja darilo v obliki keliha. Za njim drži spremljevalec njegovo trirogeljno krono; poleg stoji bel konj, za katerim Slika 7: 1’angrč Orni: Pohod in poklon sv. treh kraljev. (Foto: R. Peskar) vidimo še dva spremljevalca in črnca, ki si podajajo čutaro. Vsi so oblečeni v tesna oblačila, nogavičaste hlače ter koničasta obuvala. Prizor se dogaja v shema-tiziranem, skalnata tla imitirajočem pasu z ozadjem, ki je v spodnjem delu belo in okrašeno s patroniranim vzorcem (slika 14), v zgornji polovici pa sivo, kjer opazimo krošnjo drevesa. Nato sledi tridelna, simetrično zasnovana kompozicija (slika 8), ki jo uokvirja tribarvna bordura (oker, rdeča, bela), sestavljena iz šestkrakih zvezd (slika 17- d), medtem ko pri prejšnjem in ostalih prizorih nastopa nekoliko širši cikcakast trak na temni pikčasti podlagi. Osrednji del, ki je zaradi baročnega okna precej poškodovan, zavzemata podoba Marije z nenavadnim pokrivalom - ali frizuro -ter lik nespoznavne celopostavne svetnice s krono. Za Marijo visi zelen zastor z dvema različnima vzorcema (slika 15), medtem ko je ozadje svetnice modro. Pred modrim ozadjem je v desnem polju upodobljen tudi blagoslavljajoč sv. Miklavž s knjigo v levici. Njegovo rdečkasto oblačilo zaznamujejo globoke in goste paralelne gube, mitra pa je razmeroma nizka. Na levem polju je naslikan ležeč ščit z grbom vitezov s Soteske (drevo na trihribu), nad njim šlcm s perjanico in poleg palica s praporcem; ozadje je tu sestavljeno iz marmoriranih večbarvnih plošč. Steno ob slavoloku zaključuje močno poškodovan in za zdaj nespoznaven prizor (slika 9), z vzorčasto zaveso v spodnji polovici (slika 16), ki predstavlja modno oblečeno moško figuro na podstavku in s palico v rokah. O prizoru bomo v nadaljevanju še govorili, zato velja le omeniti, da ga je ob slavoloku verjetno zaključevala pokončna bordura, sestavljena iz zelenordečega traku, navitega okoli palice. Del zahodne in južno steno so zavzeli prizori iz Kristusovega pasijona, ki jih vertikalno ločuje preprosta oker-bela bordura. Cikel seje pričel na zahodni steni, mogoče nad vhodom,34 s prizorom Molitev na Oljski gori, od katerega je viden le del spečega apostola. Temu sledi tudi mestoma poškodovan prizor Judeževo izdajst\’o, ki kaže oba glavna protagonista, obdana s skupino vojakov. Na južni steni se je cikel proti vzhodu nadaljeval s prizorom Kristus pred Pilatom, ki gaje deloma poškodovala korna ograja. Prikazuje Pilata na tronu, kako z desnico kaže na Kristusa, ki drži roke prekrižane na prsih. V ozadju visi bela zavesa, okrašena s patroniranim vzorcem (sliki 14, 16—a). Dalje sledi skorajda v celoti ohranjen prizor Bičanje (slika 10), ki kaže Kristusa, privezanega za ozek steber s široko bazo in kapitelom; levo in desno sta v profilu upodobljena rablja z bičem. Naslednji prizori pa so zaradi baročnih oken že močneje poškodovani. Od slike Kristusovo kronanje je bolje vidna le zavesa z vzorcem (sliki 14,16-a) in rabelj, medtem ko je romansko okno, katerega ostenje so krasili stilizirani listi, v spodnjem delu v celoti uničeno. Bolje je zopet ohranjen prizor Kristus nese križ (slika 11) s skupino karikiziranih vojakov, ki vlečejo oba razbojnika, ter z že znano vzorčasto zaveso v ozadju. Nato sledi še večfiguralni prizor Križanje (slika 12). Prikazuje Kristusa z iztegnjenima rokama, pribitega na križ, ki je sestavljen iz zelenih okleščenih drevesnih debel, in oba razbojnika z zavezanimi očmi ob straneh. Kompozicijo zaključujejo Marija in Janez na levi ter vojaki s poveljnikom na desni. Zadnji prizor ob slavoloku - mogoče Vstajenje - pa je uničen. Kot rečeno, freske so krasile tudi cerkveno zunanjščino, kjer je obiskovalca s severne stene najprej pozdravila velika podoba sv. Krištofa, zavetnika popotnikov in romarjev. Vendar se je od slike ohranil le skromen fragment, iz katerega je razvidno, daje bil svetnik upodobljen frontalno, oblečen v dolgo haljo in ogrnjen v plašč, ki so ga z notranje strani krasile hermelinove kože. Bolje seje ohranilo le manjše polje levo zgoraj s podobo grba vitezov s Soteske, ki smo ga spoznali že v cerkvi. Slika 8: Pangrč Grm: tridelna votivna kompozicija. (Foto: K. Peskar) Kar zadeva stilno oznako fresk, je že I. Komelj opozoril,35 da kažejo izrazite elemente 14. stoletja. Poudarjene so konture, dogajanje poteka v brezprostorju, samo v kompoziciji poklona vidimo skromno drevo v ozadju in v ospredju enostavno oblikovano skalovje, pri čemer pa je zopet naglašena dekorativnost. Slikar je podobe v glavnem gradil z risbo, le na votivni kompoziciji opažamo z bolj ali manj močnim senčenjem težnjo k plastičnemu podajanju figur. V tem pa se že zrcalijo nekatere italijanske stilne novosti, ki jih je pangrčgrmski slikar obogatil še z modnimi novostmi tedanjega časa (frizure, oprijeta oblačila, koničasti čevlji), ki slikarijo opredeljujejo v čas konca 14. stoletja oziroma okoli leta 1400. Kljub temu gre za konzervativno slogovno stopnjo, saj lahko posamezne figure primerjamo celo s poslikavo fasade cerkve sv. Nikolaja v Žužemberku iz sredine 14. stoletja,36 ki v nekaterih detajlih (mitra, obrazi) kaže kar osupljive podobnosti. Prav tako se je tip frontalno postavljenega Krištofa z dolgo haljo, kot ga npr. poznamo v Zabočevem,37 že davno umaknil tipu svetnika s čašasto oblikovanim in do kolen segajočim plaščem, ki so ga pri nas uveljavile furlanske oziroma goriške slikarske delavnice.38 Tudi omenjeno skalovje in nenazadnje bordura (slika 17—d) stav bistvu nerazumljeni in svojevoljno prestilizirani različici giot-tesknega tovrstnega motiva. Vse to govori, da gre za domačega slikarja, izšolanega v tradiciji sredine 14. stoletja, ki je moral novosti tako ali drugače prejemati od Slika 10: Pangrč Grm: Bičanje. (Foto: K. Peskar) svojih potujočih zahodnih kolegov, katerih dela tudi na Dolenjskem niso bila redka. Freske torej kažejo navzlic številnim retardirajočim elementom na čas okoli leta 1400 in se zdijo na prvi pogled tudi enotno zasnovane. Toda, če poslikavo nadrobneje pogledamo, se nam zaradi nekaterih slogovnih in likovnih nesoglasij, predvsem glede časa nastanka oziroma kronologije, odpira vrsta zanimivih vprašanj. Najprej nas zbodejo v oči različni nivoji poslikave. Če seje na zahodni steni ladje višina prizorov prilagodila romanskemu vhodu, pa skoraj štirideset-centimetrska nivojska razlika prizorov v vzdolžnih stenah ostaja uganka. Se bolj nas preseneti dejstvo, da intonaco prizorov pohoda in neznane moške figure prekriva freskirni omet tridelne votivne kompozicije, kar pomeni, daje slednja kronološko nedvomno starejša. Če temu dodamo še manjše stilne razlike, kot je senčenje obrazov, in manj pomembne, a opazne nadrobnosti (bordnra, modro ozadje, tekstilni vzrec), ki jih drugod ne opazimo, se ponuja misel, da votivna slika skupaj s podobo sv. Krištofa na zunanjščini le nista nastali sočasno s slikami pohoda in pasijona. Čeprav bi te razlike lahko razlagali s pomembnostjo kompozicije, ki izhaja iz njene posebne funkcije, domneve le ne kaže kar tako zavreči. Nanjo namreč namiguje identifikacija prizora na desni strani votivne slike (slika 9), za katero pa se zdi, daje možna le v povezavi slike pohoda in poklona treh kraljev ter seveda nekaterih primerjav. V zvezi s slednjimi so, najbrž ne po naključju, najbolj indikativne italijanske različice prizora, kajti že v starokrščanskih primerih, se pravi na reliefih rimskih sarkofagov, poleg glavnih oseb nastopa za Marijinim tronom moška figura, ki predstavlja starozaveznega preroka Balaama.39 Nekako od 6. stoletja naprej je preroka navadno nadomestila podoba sv. Jožefa, kot ga prejkone vidimo na reliefu portalne preklade cerkve Sant’Andrea v Pistoi iz 12. stoletja,40 kjer je Jožef upodobljen v plašču in s palico v rokah, stoječ nekoliko osamljeno za Marijinim prestolom. Vendar so še zgovornejše sicer delno poškodovane freske italijanskega stilnega porekla v Mell-wegu na Koroškem iz časa okoli leta 1400, saj za Marijinim tronom v prizoru pohoda in poklona zopet vidimo podobo starca v plašču, nemara Jožefa,41 kako stoji na nekakšnem podstavku, kakršnega poznamo tudi na naši sliki. Čeprav s temi primerjavami še nismo dobili odgovorov na vsa vprašanja, ki bi jih verjetno zadovoljivo razrešila le naročniška razmerja,42 pa postaja v okviru doslej povedanega že jasno, da je pomislek o enotni zasnovi poslikave, ki jo torej zaznamuje nenavaden in le z različnim časom nastanka upravičen razpored prizorov, vendarle utemeljen. Širše gledano pa upodobitev pohoda in poklona treh kraljev in tudi drugih prizorov v glavnem zvesto sledi tematskim dispozicijam, ki so se vzporedno s stilnimi premiki (ne le) pri nas uveljavile predvsem v drugi polovici 14. in v začetku 15. stoletja.43 Nenavadna je sicer popolna odsotnost upodabljanja narave in prostora, zato pa opažamo nekoliko večjo dojemljivost do nekaterih novih ikonografskih motivov. Med temi je npr. zanimiva različica križa, sestavljena iz zelenih okleščenih debel (Astkreuz), ki predstavlja dokaj zapleten motiv drevesa življenja (arbor vitae) s simboličnim pomenom odrešenja in Kristusove zmage nad smrtjo.44 V nasprotju z italijanskim, zlasti rimineškim slikarstvom, kjer poznamo celo vrsto primerov,45 ga pri nas v slikah italijanske stilne provinience - izje- Slika 11: Pangrč Grm: Kristus nese križ. (Foto: K. Peskar) ma so lesene plastike - več ne srečamo. Ne glede na to, so te novosti tako kot drugod po Sloveniji vezane na pojav že omenjenih furlanskih oziroma goriških potujočih slikarjev, katerih lokacije delovanja so, kot kažejo tudi nekateri novo-odkriti primeri, nekako zgoščene ob znanih trgovskih poteh. V tem pogledu so južno od Ljubljane dovolj povedni že skromni fragmenti v Tlakah in Malem Črnelu,46 medtem ko so na ostalem področju Dolenjske zopet pomenljivi primeri v okolici Žužemberka, Dobrniča in dalje ob reki Krki. Ker pa teh poslikav v okviru pričujočega prispevka ne moremo nadrobneje obravnavati, bomo opozorili le na tiste momente, ki vsaj deloma osvetljujejo razmere, v katerih obravnavamo tudi našo poslikavo. Med starejše sodi bržkone skoraj povsem propadla podoba sv. Krištofa na zunanjščini cerkve - nekdanje grajske kapele - sv. Katarine na Šumberku, od katere so poleg bordure (slika 17—a) vidni le obrisi značilne čašasto oblikovane in kratke svetnikove halje, nizka opasica ter sledovi sinopije, se pravi, slikarjeve risbe pod freskirnim ometom. Uničene so tudi freske druge plasti na severni steni cerkve sv. Nikolaja v Žužemberku, ki so na zunanjščini, sodeč po fotografijah, prikazovale razne svetnike in znotraj obvezno sliko pohoda in poklona treh kraljev. Freske, ki jih je F. Stele postavil v čas okoli leta 1400,47 sta zaznamovali dve različici bordure, od katerih predstavlja prva (slika 17—b) najpogostejši tip v opusu goriških slikarjev (Crngrob, Godešič),48 drugo pa srečamo še na neznatnem fragmentu fresk v cerkvi sv. Martina v bližnjem Velikem Lipju (slika 17-c).49 Sicer pa je bilo za posamezne figure značilno močno senčenje obrazne fizionomije, kakršno zasledimo še na delno odkriti sliki sv. Krištofa na južni zunanjščini cerkve sv. Martina v Zalogu ob Krki. Vendar po kvaliteti najbolj izstopa nedavno od- Slika 12: Pangrč Grm: Križanje. (Foto: K. Peskar) Slika 13: Pangrč Grm: tekstilni vzorec - zelena na beli podlagi. Slika 14: Pangrč Grm: tekstilni vzorec - žgana siena na beli podlagi. Slika 15: Pangrč Grm: tekstilni vzorec - bela na zeleni podlagi. Slika 16: Pangrč Grm: tekstilni vzorec; a - zelena na beli podlagi; b - žgana siena na beli podlagi. (Risal R. Peskar) krit, a žal poškodovan prizor Oznanjenje na slavoloku cerkve sv. Križa na Liscu pri Dobrniču, kjer poleg bordure (slika 17—e) vzbujajo pozornost težnja k upodobitvi prostora, mehko barvno modeliranje in značilen kolorit (zelena zemlja, žgana siena, bela). S tega vidika pa poslikava na Pangrč Grmu z odsotnostjo belih nanosov zopet razodeva stilne in tehnične metode, ki imajo izvor v starejši domači slikarski produkciji. Korak naprej pomeni najbrž drugi znani primer gotskih fresk pod Gorjanci, to je v večji meri še prebeljena slika sv. Krištofa na zunanjščini cerkve sv. Urbana v Gorenjem Vrhpolju, ki pa kljub novemu tipu figure z nekakšno svojevoljno izpeljanko kosmatske bordure (slika 17—f) sodi časovno že krepko v 15. stoletje.50 S tem kratkim pregledom podoba gotskega stenskega slikarstva 14. in začetka 15. stoletja na Dolenjskem še zdaleč ni popolna in zaokrožena, še manj ustrezno raziskana. Pač pa dopolnjuje sliko splošnih umetnostnih dogajanj in razmer, v katerih je našla vsaj mlajša poslikava Miklavževe cerkve nad Pangrč Grmom doslej dovolj izrazito mesto, četudi po kvaliteti nekoliko zaostaja. Seveda pa lahko pričakujemo, glede na živahno slikarsko produkcijo v tem času, da utegnemo njeno mesto v prihodnosti z novimi najdbami obogatiti tudi z novimi spoznanji. Stika 17: Tipi slikanih okvirov: a - Šumberk: p. c. sv. Katarine (rekonstrukcija); b - Žužemberk: p. c. sv. Nikolaja (rekonstrukcija); c - Veliko Lipje: p. c. sv. Martina; d - Pangrč Grm: p. c. sv. Nikolaja; e - p. c. sv. Križa na Liscu; f- Gorenje Vrhpolje: p. c. sv. Urbana. (Kisal K. Peskar, Arhiv ZVNKI) Novo mesto, enako ostale priloge) ________________________________________OPOMBE______________________________________________ 1 KANM, f. 5, 1468, 8. september; Milko Kos: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), II, Ljubljana 1975, str. 419. 2 Janez Hofler: Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja, Ljubljana 1982, str. 46-47, 90-91. 3 I(van) K(omelj), Pangrč grm, Varstvo spomenikov, VII, 1958-59, Ljubljana 1960, str. 188-196; Ivan Komelj; Dvajset let odkrivanja srednjeveških fresk, Varstvo spomenikov, X, 1965, Ljubljana 1966, str. 46, 62; Emil Polil, Raziskava slikarske tehnike na stenskih slikah v Pangrč grmu, Varstvo spomenikov, X, 1965, Ljubljana 1966, str. 103-109. 4 Miha Pirnat, Čelovnik, Fojana, Pangrč grm, Krtina, Varstvo spomenikov, XVII-XlX/2, Ljubljana 1975, str. 80-81. 5 France Stele: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969, str. 52, 122, 306; France Stele: Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972 (Ars Sloveniae), str. XI. 6 Vilma Praprotnik, Ornamentika slikanih okvirov v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. X, Ljubljana 1973, str. 41 ss. 7 Tanja Grcgorovič, Freske na Brdinjah nad Kotljami in njihov umetnostnozgodovinski položaj, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XXIX, Ljubljana 1993, str. 52; Tanja Zimmermann, Stensko slikarstvo poznega 13. in zgodnjega 14. stoletja, Gotika v Sloveniji (katalog razstave), Ljubljana 1995, str. 222. 8 Marijan Zadnikar: Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture, Ljubljana 1982, str. 541-542. * Ivan Komelj, Pangrč grm (kot op. 3), str. 192; Emil Pohl, Raziskava slikarske tehnike (kot op. 3), str. 104. 10 Prim. Marinka Dražumerič, France Baraga: 700 let župnije Novo mesto - Šmihel, Novo mesto 1995, str. 9-10. 11 Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 82. 12 Ivan Komelj, Pangrč grm (kot op. 3), str. 194-196; Marijan Zadnikar: Romanika (kot op. 8), str. 520 ss. 13 Milko Kos: Gradivo (kot op. 1), str. 596. 14 Marijan Zadnikar: Romanika (kot op. 8), str. 520 ss; Poseben problem predstavlja stavbni fond v Beli krajini, saj namiguje npr. podkvičasta oblika apside cerkve na Stražnjem vrhu, ki se prvič omenja šele v začetku 16. stoletja, na bistveno starejše poreklo. Na drugi strani pa sta se majhni polkrožni okenci na severni in južni steni ladje cerkve Vseh svetnikov v Pustem Gradcu, ki bi ju imeli po obliki za romanski, ob nedavni obnovi izkazali, da sta nastali sekundarno, zagotovo vsaj po letu 1638. 15 Damir Demonja: Romaničke crkve u Istri, Zagreb 1995 (magistrska naloga). 16 Glej op. 12. 17 Peter Stih: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem, Ljubljana 1994, str. 157 ss. 18 Janez Hofler: O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, Ljubljana 1987, str. 37. ’’ Božo Otorepec: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine), 1270-1405, Viri za zgodovino Slovencev 14, Ljubljana 1995, str. 29; Marinka Dražumerič, France Baraga: 700 let župnije (kot op. 10), str. 7. 20 Janez Hofler: O prvih cerkvah (kot op. 18), str. 37. 21 Dušan Kos: Bela krajina v poznem srednjem veku, Ljubljana 1987, str. 52-61; Peter Štih: Goriški grofje (kot op. 17), str. 125-130; Dušan Kos: Med gradom in mestom, Ljubljana 1994, str. 29-30. 22 France Stele: Slikarstvo v Sloveniji (kot op. 5), str. 306. 23 Prim. France Stele: Slikarstvo v Sloveniji (kot op. 5), str. 134 ss.; Jiirgen Michler, Die gotische Wandmalerei in Graubunden und die Kunst des Bodenseeraumes, Deutsche Kunst und Denk-malpflege, 42, Miinchen-Beriin 1984, str. 73-87; Tanja Zimmermann, Stensko slikarstvo (kot op. 7), str. 221-223. 24 Elga Lane: Die mittelalterlichen Wandmulereien in Wien und Niederosterrcich, Wien 1983, str. 145-146. 25 Vilma Praprotnik, Ornamentika slikanih okvirov (kot op. 6), str. 41, 57. 2,1 Bosonoge svetniške figure med arkadami kažejo že fragmenti slikarij, ki so prvotno krasile apsido cerkve sv. Tomaža v Gorenji Straži (glej Marinka Dražumerič, Gorenja Straža, cerkev sv. Tomaža, Varstvo spomenikov, 33, Ljubljana 1991, str. 151-158), ki bi sijih kljub poljudni kvaliteti zaradi romanizirajočih stebričev, obraznih tipov in figure na zunanji slavoločni steni upali datirati v prvo tretjino 14. stoletja. 27 Elga Lane: Mittelalterlichen Wandmalereien (kot op. 24), str. 17 ss. 28 Vittorio Ouerini, Contributi allo studio della pittura mediovale nel Friuli occidcntale, II Noncello, 10, Pordenone 1958, str. 29-58. 20 Nicolo Rasmo, Gli aspetti artistici, Trentino Allo Adige, Martellago-Venezia 1979, str. 258, 262. 30 Joscf Weingartner, Die friihgotische Malerei Deutschtirols, Jahrbuch des kunsthistorischcn Insti-tutes der K. K. Zentralkommission fiir Denkmalpflege, X, Wien 1916, str. 23-36. 31 Glej sliko Christuspatiens z arma Christi v križnem hodniku ptujskega dominikanskega samostana (Tanja Zimmermann, kat. št. 124, Gotika v Sloveniji - kot op. 7 - str. 229-230). 32 Glede na omenjene fevdalne razmere se ponuja misel o Mehovskih kot naročnikih, saj je v tem času znanih več posameznikov, med katerimi vzbuja pozornost Nikolaj z Mehovega, na katerega bi zaradi patrocinija seveda najprej pomislili. Nikolaj naj bi družinsko posest upravljal med letoma 1330-1359 (Dušan Kos: Bela Krajina -kot op. 21 - str. 24). 33 Zaradi gladke površine starejše poslikave se je intonaco, se pravi plast freskinega ometa, v vzhodnem delu cerkve ohranil le v skromnih fragmentih, ki so bili med odkrivanjem starejše plasti le dokumentirani (Ivan Komelj, Pangrč grm - kot op. 3 - str. 192). 34 Dosedanja sondiranja ostankov fresk na desni polovici zahodne stene niso odkrila. Le spodaj, desno od portala, je viden manjši fragment z zidovje posnemajočim rastrom, vendar je čas nastanka negotov. 35 Ivan Komelj, Pangrč grm (kot op. 3), str. 193-194. 36 France Stele, Sv. Nikolaj v Žužemberku. Tragičen primer “varstva spomenikov”, Starinar, XX, Zagreb 1969, str. 356-357; Ivan Komelj, Pangrč grm (kot op. 3), str. 194. 37 France Stele: Slikarstvo v Sloveniji (kot op. 5), str. 43. 38 Med najbolj znanimi primeri lahko omenimo Spilimbcrgo v Furlaniji in pri nas Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru, Vrba, Sv. Križ nad Selci, Gosteče. O furlanskih ali po novem goriških delavnicah glej France Stele, Die friulanische Gruppe in der gotischen Wandmalerei Slovvenicns, Festschrift Karl M. Swoboda, Wien 1959, str. 265-272; Adela Železnik, Goriške delavnice 14. in zgodnjega 15. stoletja, Gotika v Sloveniji, Ljubljana 1995, str. 237-238 (katalog razstave). 3g Engelbert Kirschbaum, Der Prophet Balaam und die Anbetung der Weisen, Romische Quartal-schrift fiir christliche Altertumskunde und Kirchengeschichte, 49, Freiburg im Breisgau 1954, str. 129— 171. V skladu s starozaveznim tekstom poznamo tudi druge tipe upodobitev preroka Balaama, vendar v zvezi s pričujočo problematiko niso pomembni. Zaradi njegove prerokbe "... Zvezda vzhaja iz Jakoba ...” (Numeri 24, 17) ga je starokrščanska tipologija že zelo zgodaj povezala s pohodom in poklonom treh kraljev, ki jih je vodila zvezda. 4(1 Emilio Lavagnino: Storia delVarte mediovale Italiana, Torino 1936, str. 347, 353. 41 VValter Frodl: Die gotische Wandmalerei in Kiirnten, Klagenfurt 1944, str. 76-77. 42 Čeprav je grb vitezov s Soteske (Ainod) na freskah dvakrat naslikan, ostajajo naročniška razmerja vseeno zapletena in nejasna, zlasti ker kakšne posebne lastniške pravice Soteških iz virov niso razvidne. Pač pa se lastništvo nad zemljo veže na mehovsko gospostvo, kateremu so po najstarejšem ohranjenem urbarju iz leta 1603 na Pangrč Grmu (Germb bey Gabria) pripadali sicer le še dve hubi (Arhiv Slovenije, Urbar Mehovo 1603, 10 r). Kljub temu delež Soteških ni izključen, saj so imeli v bližnji Hrušici leta 1393 in 1441 precej zemljišč (listini v Arhivu Slovenije, 1393, maj 19; 1441, januar 11). Toda teh nekaj skopih podatkov, ki sicer včasih prispevajo k natančnejši dataciji likovnih del, v našem primeru ne pove veliko. O Soteških, ki so po moški liniji izumrli leta 1448, vemo, da je bil prvi znani posestnik gradu, Herman s Soteske, brat Henrika iz Črnomlja, kar govori o stranski veji Črnomaljskih na soteškem gradu. V času, ki nas zanima, so živeli Hermanovi sinovi Valter (1375-1382), Erazem (1375), Leonhard (1382) in Herman II (umrl po 1406). Glej Peter Štih: Goriški grofje (kot op. 17), str. 138-139; Dušan Kos: Med gradom (kot op. 21), str. 37-38. Prim. Giuseppe Marchetti, Gli affreschi di Coccau reccntemente scoperti e restaurati. Sol la nape, X, n. 4, Udine 1958, str. 13-16. 44 Prim. Gertrud Schiller: Ikonographie der christlichen Kunst, 2, Giitersloh 1968, str. 145-148; Lexikon der christliche Ikonographie, 1, Freiburg im Breisgau 1968, str. 258-268. 45 Raimond van Marie: The Development of the ltalian Schools ofPainting, IV, The Hague 1924, str. 269-284. 46 V obeh primerih sta vidna le fragmenta bordure, sestavljene iz kosmatskega vzorca (prim. sl. 17—b). 41 France Stele, Sv. Nikolaj v Žužemberku (kot op. 36), str. 358-362. 48 Adela Železnik, Goriške delavnice (kot op. 38), str. 237. 4,1 Fragment freske s severne stene z vidnim delčkom nimba je danes snet in ga hrani Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto. 5(1 Na teni območju pravzaprav poznamo še en primer gotskih fresk, in sicer sliko sv. Krištofa na južni zunanji steni ladje cerkve Marijinega rojstva v Šmarju pri Pleterjah. Freska je bila zaradi zelo slabe ohranjenosti sneta, prikazovala pa je svetnika, upodobljenega v slavoloku podobnem arhitekturnem okviru, ki narekuje datacijo v prvo tretjino 16. stoletja. THE GOTHIC PA1NTINGS IN ST. NICOLAS CHURCH _________________________AT PANGRČ GRM_______________________________ SUMMARY The article deals with two layers of medieval frescoes in the church of St.Nicolas at Pangrč Grm. The earlier one on the triumphal arch and on part of the Southern wall of the nave is partially preserved (fig. 2-6). It represents a bishop and two unknown saints painted under areades with triangular foreheads, as vvell as a figure of a kneeling donor. The style of the painling goes back into the older late Romanesque tradition which can be seen in the frontal posture and static images of figures and gestures. The comparison, cspecially with Austrian and North ltalian examples from 14"' century, shovv that the painter is closest to the Alpine territory vvith regard to style, although some details, e.g. the areades and the form of bishop’s mitre make it possible to date it to the second quarter of the fourteenth century. The late frescoes comprise the painting of St.Christopher and the coat-of-arms of the donor on the exterior, as well as the scenes of the Passion in the interior of the nave and the March and doration of the Magi, a tripartite composition vvith Mary, an unknovvn saint. St. Nicolas and the coat-of-arms of the donor (fig. 7-12), the knights of Soteska (Ainodt). The painting on the vvall concludes vvith a dameged scene (fig. 9), vvhich can be identified, combined vvith a scene of procession and adoration, as a picture of St. Joseph. The painter used mainly dravvings, some paintings are more tridimensional, vvhich can be attributed to some ltalian novelties in style. The painter added some costume details in hairstyle and attire, vvhich date the frescoes tovvards the end of 14,h century or around 1400. Some itinerant painters from Friuli or the province of Gorizia vvere in the country at that time. Hovvever, these frescoes vvere probably painted by a local master, vvho vvas educated in the traditional style of the middlc 14,h century, but adopted innovations from his itinerant colleagues. ŽUMBERK - PARADIGMA RURALNOSTI ALEKSANDRA MURAJ Žumberk je mejno hrvaško področje, ki je neposredno povezano s slovenskimi Gorjanci. Celovitost tega gorskega področja označujejo tudi opazne razlike. Severovzhodna, slovenska stran je zaradi strmih gozdnatih pobočij, ki se spuščajo naravnost v dolino Krke, redko naseljena. Jugozahodna, hrvaška stran je bolj položna. Njen relief, sestavljen iz širokega pasu visoko ležečih planjav in področja, ki postopoma prehaja v ravnino ob Kolpi, nudi ugodnejše življenjske pogoje, posledica tega pa je gostejša naseljenost. Žumberk, stisnjen med slovensko-hrvaško mejo in reki Kolpo in Savo, predstavlja v geografskem pogledu zaokrožen prostor, ki pa ima nekaj posebnih družbenih in kulturnih značilnosti. Najboljšo potrditev za to najdemo v žumberški etnologiji. Če si pobliže ogledamo način življenja in tradicionalno kulturo Žumberčanov v 20. stoletju, torej v t.i. industrijski dobi, zbode v oči precejšnja stopnja ruralnosti. Vse do zadnjih desetletij so elementi kmečkega stila življenja v mnogih sestavinah življenja prevladovali nad meščanskimi. Skušajmo to osvetliti s treh vidikov: oblikovanje naselij in domačij; gospodarska dejavnost; družbena skupnost s posebnim poudarkom na pomenu družinskih in sosedskih odnosov ter socialne homogenizacije. Dejstva, opažanja in vtisi o teh pojavih, ki jih navajam v razpravi, izhajajo iz lastnih terenskih raziskav, opravljenih v obdobju od začetka šestdesetih do konca osemdesetih let, ni pa upoštevano stanje zadnjih nekaj let. Rezultati raziskav so dopolnjeni še s podatki iz ustrezne literature in drugih strokovnih virov. Oblikovanje naselij in domačij Svoja domovanja so si Žumberčani postavljali pretežno na visokih planotah od 400 do 800 m nadmorske višine. Na teh hribovitih in gozdnatih območjih, posejanih s pašniki in njivami, so nastala raztresena naselja. Med starejšimi, nastalimi v zgodnjem srednjem veku, ležijo nekatera ob rekah ali na kraških poljih, medtem ko je v teku 16. stoletja hribovske predele večinoma poselilo uskoško prebivalstvo. Značilno je, da ni nobeno naselje mestno, niti mešano, ampak da vsa pripadajo vaškemu tipu. Po stanju iz leta 1981 se samo dve naselji - Kostanjevac in Radatoviči - uvrščata v t.i. “lokalne centre”. Pod to oznako razumemo središča najnižje vrste. To so tista naselja, ki imajo osemletko, zdravstveni dom in lekarno, pošto, trgovino in krajevni urad (Hrženjak 1983). Niti kraj Sošicc, zgodovinsko središče Žumberka, nima urbanih značilnosti. Izpričan je že od sredine 16. stoletja kot centralno naselje regije, zaradi velikih sejmov je ob koncu 18. stoletja obravnavan kot manjši trg, v začetku 20. stoletja je dobil nekatere komunalne dobrine, npr. vodovod, kije bil napeljan 1913. leta (Muraj 1989), pa kljub temu še ni prerasel značilnosti vasi. Z župnijsko cerkvijo in osnovno šolo (1981. leta večinoma štiriletko) se je lahko pohvalilo le kakšnih deset naselij (npr. Kašt, Kupčina, Pribič, Pečno, Mrzlo Polje, Novo selo, Stojdraga); poštni urad sta imeli naselji Kalje in Sošicc, zdravstveno in veterinarsko postajo pa tudi Budin-jak (Hrženjak 1983). Vsa druga žumberška naselja so zadovoljevala samo bivanjsko funkcijo oz. so poleg stanovanja predstavljala tudi kraj družinske zemljiške posesti. Govorimo o nevclikih aglomeracijah, ki ne štejejo več kot nekaj deset hiš. Včasih so ta naselja sestavljena iz več med seboj ločenih zaselkov, vsega po nekaj hišnih številk. Na takšno obliko naselij so vplivali zgodovinski razlogi, kajti Uskoki, ki so v 16. stoletju poselili ta bregovit svet, so živeli v družinskih zadrugah. Starejši in novejši zgodovinopisci omenjajo velike družine, v katerih so starši in štiri do pet oženjenih bratov skupaj z družinami živeli pod eno streho (Valvasor 2,1689: 292; Mal 1924: 48). Ker so se doseljenci ukvarjali z rejo ovac in koz, so si bivališča postavljali ob pašnikih. Tako je bila družinska zadruga poleg gospodarske tudi naselbinska enota, kar je še danes vidno iz patronimičnih imen mnogih žumberških vasi (npr. Jeleniči, Kordiči, Delivuki, Simraki, Čučiči, Badovinci, Rajakoviči, Sekuliči idr.). Četudi je sčasoma zadružni način življenja izpodrinilo življenje v družinah kot osnovnih celicah, vendarle današnja podoba naselij še vedno nosi pečat svojega nastanka. Vas Grič leta 1962. (Foto: A. Muraj) Stanovanjska in gospodarska poslopja so postavljena na kupu brez ustaljene razporeditve ali značilne lege ob poteh, največkrat pa celo ob neograjenem dvorišču kot ostanku nekdanjega skupnega domovanja. Se v šestdesetih letih je bila najbolj pogosta takšna razporeditev, kjer je prevladovala spontana izbira lokacij za gradnjo, prav tako pa so med poslopji še vedno obstajali skupni odprti prostori. Takšna razporeditev poslopij je bila na eni strani osnova za razvoj tesnih sosedskih odnosov, na drugi pa je onemogočala večjo stopnjo zasebnosti. Ograjeni so bili edinole majhni, prav tako brez pravega reda razporejeni vrtovi, predvsem zato, da ne bi perutnina, ki je bila podnevi spuščena, povzročala na vrtovih škode. Način gradnje, ki je prevladoval v teh okoljih, je bil v veliki meri prilagojen potrebam kmečkega načina življenja. Vse do šestdesetih let sta bili v hišah pod isto streho združeni stanovanjska in gospodarska funkcija. V nadstropnem delu so bili stanovanjski prostori, v pritličju pa shrambe za pridelek in manjša poljedelska orodja, neredko pa tudi hlev. Za hranjenje pridelka se je uporabljalo tudi podstrešje. Popolno ločevanje gospodarskih prostorov od stanovanjskih se je začelo približno v sedemdesetih letih, in to večinoma v družinah, katerih člani so bili daljši ali krajši čas na delu v deželah zahodne Evrope, zlasti v Nemčiji. Pri teh novogradnjah so se pojavile tudi ograje, in prav pojav dvorišča, ki pripada samo eni družini, v neki meri spreminja podobo vse dotedanje strukture. Vendar pri novih hišah na dvoriščih še naprej stojijo tudi gospodarska poslopja. Nepogrešljivo je bilo večje večnamensko poslopje: poleg štale, kolnice in listni-ka je bilo v njem še gumno, kjer so včasih mlatili žito, seno pa spravljali na podstrešje. Tak skedenj je ostal pri hiši tudi na modernizirani kmetiji, le da so tam, kjer so bili nekoč vozovi, lesen plug in brane, zdaj sodobni kmetijski stroji. Domačijo dopolnjujeta še svinjak in kurnik; reji prašičev in perutnine se tudi današnji gospodarji ne odrekajo, nekdanje peči za sušenje sadja ali konoplje pa so popolnoma izginile. Tradicionalna stanovanjska hiša v Sošicah. (Risal: Z. Muraj, iz: A. Muraj: Živim znači stanujem) Značilnost kmečkega načina življenja je tudi precejšnja stopnja gospodarske samozadostnosti kmečkega gospodarstva. To se je lahko opazilo tudi pri pripravi gradbenega materiala. Vse do sredine stoletja je bilo v navadi, da je bodoči lastnik hiše, z izjemo najbolj bogatih, sam pripravil les, leskovo protje in ilovico za zamazanje. Prav tako so si v vaških apnenicah tudi sami pripravili apno. K dolgemu ohranjanju ruralnih posebnosti v načinu življenja Žumberčanov je pripomogla tudi slaba prometna povezava. Ta raztresena naselja so bila povezana s slabimi poljskimi in gozdnimi potmi. Sele leta 1893 zgrajena makadam- ska cesta od Stojdrage do Kostanjevca je večini naselij osrednjega dela Žumberka nekoliko olajšala povezavo s samoborskim ali jastrebarskim območjem. Naravne poti, ki po dolinah rek Kupčine in Bregane vodijo v ta hriboviti svet, so bile modernizirane šele v zadnjih desetletjih. Zelo zgovoren je podatek, daje bilo še 1981. leta v skupni cestni mreži asfaltiranih samo 60 km cest, medtem ko je bilo cest III. reda še vedno 200 km, 80 km pa celo cest IV. reda (Žumberačke novine 1981-82:8). Toda ljudje so kljub temu potovali, daljave so premagovali z vozmi - pozimi tudi s sanmi - s konjsko ali volovsko vprego in peš. Nič jih ni moglo zadržati, da ne bi hodili na sejme, posebno živinske, bodisi v samem Žumberku, npr. v Sošicah ali Budinjaku, ali v sosednjih večjih mestih, kot so Jastrebarsko, Karlovac, Metlika ali Samobor. Radi so hodili tudi na žegnanja, ki so bila pri posameznih cerkvah na dan cerkvenega patrona, pa tudi na romanja, npr. k sv. Ožboltu nad Javorovico v Sloveniji ali pa k Mariji Bistriški v Hrvaško Zagorje. Gospodarska dejavnost Za Žumberk ni značilno samo pomanjkanje urbanih in mešanih naselij, ampak tudi to, da na tem področju skorajda ni industrije. Do konca osemdesetih let sta tu delovala samo dva obrata obutvene industrije, v Pribiču in Oštrcu, in en obrat sanitarne keramike v Radatovičih. Zaradi že omenjenih slabih prometnih zvez se je le malo ljudi lahko zaposlilo v bližnjih večjih središčih. Ti t.i. dnevni migranti so prihajali iz bolj ali manj obrobnih, hribovskih predelov regije. Zato nas ne preseneča podatek, ki ga najdemo v statističnih podatkih za 1981. leto, da je bil za 83 odstotkov žumberškega prebivalstva osnovni vir preživljanja poljedelstvo. Pri tem je upoštevanja vreden še en pojav. Mnogi Žumberčani so že od šestdesetih let hodili na delo v tujino. Tam so preživeli zdržema kakšnih petnajst let, kolikor jim je bilo potrebno za pridobitev pokojnine. Bolje situirani, pri katerih je v tujini delalo več družinskih članov, so po vrnitvi v domovino zapustili Žumberk in si zgradili hiše zunaj regije. Manj imoviti so se vračali na svoje posesti in se naprej ukvarjali s kmetijstvom, vendar samo za lastne potrebe. Prav neverjetno je, da se tako velik del prebivalstva ukvarja s poljedelstvom, čeprav zemlja ni kaj prida plodna in tudi konfiguracija tal močno omejuje uporabo mehaniziranih pomagal. Tudi proces deljenja posesti nekdanje družinske zadruge je vodil v vse večje drobljenje zemljišča. Temu se pridružujejo še negativne posledice depopulacijc. Že več kot sto let se žumberško prebivalstvo stalno izseljuje, tako da danes na kmetijah živijo pretežno stari ljudje. Zato je popolnoma razumljivo, daje poljedelstvo ekstenzivno in da proizvodnja, kije v glavnem namenjena potrebam gospodinjstva, sploh ni usmerjena proti tržnim viškom ali dobičku. Pedološki in klimatski pogoji so ugodni za gojenje koruze in krompirja. Na majhnih njivah so sejali tudi nekaj žitaric in sadili fižol, buče idr. Poljedelstvo je dopolnjevalo še skromno sadjarstvo, zlasti gojenje sliv, pa obdelovanje vinogradov na pobočjih, kjer hriboviti svet prehaja v nižinskega. Etnološko gradivo kaže na precejšnjo konservativnost v kmetijski dejavnosti. Tako je bil, na primer, lesen plug v večini vasi v rabi še vse do dvajsetih let. Do tega časa tudi niso uporabljali strojnih mlatilnic, ampak so mlatili ročno: štirje moški so z doma narejenimi lesenimi cepci omlatili snope. Za gnojenje so uporabljali samo naravna sredstva, in če je zmanjkovalo hlevskega gnoja, so v gozdu nagrabili suhega list- Na kmečkem dvorišču v Glušinjaku leta 1973. (Foto: A. Muraj) ja, ga namočili in raztrosili po njivi. Sledovi starih poljedelskih verovanj in magičnih obredov so bili prisotni predvsem ob setvi. Prizadevali so si, da so sejali ob dnevih, ko je mesec rasel, in pri tem verovali, da bodo s tem zagotovili rastlinam dobro rast. Da pa pridelku ne bi škodila kakšna neprimerna beseda, sejalec ni smel govoriti, zato je marsikdo med setvijo ves čas držal v ustih žebelj. Zaradi povezanosti z živinorejo je imelo vidno mesto v poljedelstvu seno. Gorske senožeti so zagotavljale dobro travo, čeprav so zaradi kamnitega sveta morali kositi ročno. Prav zato so žumberški “gastarbajtarji” svoj letni dopust preživljali doma ravno v času košnje. S svojim delom so želeli pripomoči, da se to pomembno delo o pravem času konča, zdi pa se, daje košnja v zavesti mladega rodu ohranila tudi pomen veselega družinskega in zabavnega sosedskega dogodka. Ekstenzivno rejo ovac in koz, ki so jo uskoški predniki kot staro balkansko tradicijo prinesli s seboj, so njihovi potomci v 20. stoletju skoraj popolnoma opustili. Družinsko lastništvo čred do 200 ovac, o čemer je pisal Valvasor v 17. stoletju (1689: 292) in to konec 18. stoletja potrdil Hacquct (1801: 150), seje v prvi polovici 20. stoletja zmanjšalo na 2 ali 3 ovce in še kakšno kozo. Večji pomen je imela vzreja goveda, ki je dajalo mleko, meso in gnoj, služilo pa je tudi za prenašanje tovorov in za prevoz. V nasprotju z navado iz prve polovice stoletja, da je živino na skupnem vaškem pašniku pasel vaški pastir, se je v novejšem času paslo individualno, živina pa je ostajala v hlevu dlje časa. Gospodarstvo je bilo torej organizirano tako, da si je vsaka družina na svoji zemlji in s svojim delom zagotavljala osnovna živila za prehrano. Poleg tega so družinski člani imeli tudi potrebno znanje in orodje za opravljanje različnih dopolnilnih dejavnosti, ki so omogočale normalno življenje. Tako je skoraj vsak moški znal plesti posode in košare iz slame. Vešči so bili tudi dela s protjem; z gostim leskovim prepletom so zapirali zatrepe hiš, izdelovali koše za vozove, pletli košare in koše. Znali so tudi enostavno obdelati les: sami so izdelovali držala za motike in grablje, toporišča za sekire in drugo orodje, krivili roglje vil za seno, rezljali so preslice in vretena, sestavljali klopi, preproste trinožne stolčke, kuhinjske police idr. Ženske so predle volno domačih ovac, ki sojo tudi same obarvale, nato pa so iz nje pletle volnena oblačila, znale pa so pripraviti tudi predivo iz konoplje. Zmotno pa bi bilo mnenje, da so vse, kar so potrebovali, znali narediti sami. Tudi v Žumberku, kot v drugih vaških okoljih, so bili posamezniki, ki so se priučili kakšnega dela in ga opravljali sovaščanom za plačilo v delu ali blagu. Takšni so bili npr. vaški mizarji samouki, vrvarji ipd. Lahko pa so bili to tudi izučeni obrtniki, kot kovači, tkalci, sodarji, tesarji, krojači idr., ki jim je bilo treba njihove storitve takoj plačati. Vendar se zdi, da za obrtniške poklice ni bilo veliko zanimanja. Neki pisatelj, kije leta 1893 obiskal Žumberk, je zapisal: “Žumberčani se ukvarjajo izključno samo s poljedelstvom in živinorejo, od obrtnikov pa je le tu in tam kakšen tesar, zidar, kakšen krojač, tkalec, čevljar” (Hefele 1893). Žato so se z obrtjo neredko ukvarjali priseljeni Slovenci, in tako jih je na primer v Sošicah v času med obema vojnama bilo kar sedem. Nekatere izdelke so Žumberčani kupovali od potujočih mojstrov, ki so s svojo robo prihajali kar na hišna vrata. Taki so bili Cigani - “koritarji”, ki so se specializirali za izdelovanje posode iz tolčene pločevine, ali pa kovači, ki so izdelovali rezila srpov in druge železne predmete. Prihajali so tudi lončarji z jastrebar-skega območja, ki so zamenjavali svojo posodo za krompir ali za žito, kaže pa, da tudi suhorobarjem iz Ribnice ni bilo predaleč do Žumbcrka, saj so redno oskrbovali te kraje s siti, rešeti, lesenimi žlicami ipd. Nekatere stvari pa so Žumberčani kupovali v bližnjih krajih in mestih. Strukturo proizvodnje in potrošnje lahko ponazorimo z oblačilno kulturo. Medtem ko so posamezna platnena in volnena oblačila ženske izdelovale same, pa so v mestih kupovale suknene površnike in pasove, svilene in brokatne vrvice, prejico za vezenje, nakit, usnjene površnike, opanke, čevlje in škornje (Muraj 1988:16). Družbena skupnost Drugače kot v urbanem okolju, kjer med ljudmi prevladujejo brezosebni, priložnostni in kratkotrajni medsebojni odnosi, so ti v vaškem okolju neposredni, osebni in trajni (Tipologija... 1972:45). To predpostavko potrjuje prav žum-berško okolje. Življenje njegovega prebivalstva v resnici zaznamujejo neposredni odnosi, stiki iz “oči v oči”. Takšno obnašanje je delno povezano tudi z že omenjenim načinom bivanja. Vsakodnevni stiki na skupnih vaških prostorih so ustvarjali žive in neposredne medsosedske odnose. Negovali sojih tudi v domovih, saj Žumberčani radi vabijo goste v hišo in so zelo gostoljubni. Sovaščane so povezovale tudi sorodstvene vezi, ker je tudi samo naselje, kot je bilo že rečeno, nastalo iz nekdanje družinske zadruge. Negovanje in spoštovanje odnosov te vrste lahko prepoznamo tudi v zapleteni, vsem dobro znani sorodstveni nomenklaturi, ki natančno odraža razvejeno sorodstveno mrežo. Povezovalo pa je te ljudi tudi nekrvno sorodstvo, predvsem botrina (kumstvo). Poleg običajnega izbiranja botra ob krstu in poroki, pa tudi ob birmi, je bilo tukaj v navadi tudi “šišano kumstvo”; z njim se je utrjeval odnos med otrokom, ki so mu prvikrat strigli lase, in odraslim, ki je to opravil. Med moškimi seje kdaj pa kdaj sklepalo tudi pobratimstvo. Ljudje, povezani na omenjene načine, so med seboj vse življenje ohranjali neposredne žive stike. Drugi načini obveščanja imajo veliko manjšo vlogo. Medtem ko se, kot tudi povsod drugod, pomen televizije krepi, zlasti med mlado generacijo, pa se radijski program posluša selektivno, časopisi pa v mnoge od teh vasi sploh še niso prišli. Skupna oznaka žumberške skupnosti je tudi sorazmerna homogenost. Čeprav so vedno bile in so tudi danes bogate in siromašne družine ter posamezniki, večje socialne diferenciranosti ni opaziti. Na to ravnovesje gotovo vpliva prevlada tistega dela prebivalstva, ki mu je poljedelstvo ekstenzivnega tipa osnovni vir preživljanja. K notranji koheziji teh nevelikih vaških združb so pripomogle tudi razne oblike skupnega dela. Vzajemna pomoč je bila običajna pri večjih poljskih opravilih. Navada je bila, da se sorodnike ali sosede prosi, da pridejo “na posodo” pomagat pri okopavanju, žetvi, košnji in sušenju sena, količenju v vinogradu, obrezovanju trte, trgatvi. Pri tem se je vedno gledalo na recipročnost, tako daje bilo treba z enako mero “posojilo” tudi vrniti. Gospodarje bil dolžan svoje pomagače pogostiti z jedačo, oni pa so delali s svojim orodjem, če je bilo treba tudi z živino, danes pa s traktorjem. Skupno delo je potekalo tudi v hišah in je poleg delovnega imelo tudi družabno-zabavni značaj. Takšno je bilo npr. ličkanje koruze ali čiščenje perja. Vaška solidarnost se je kazala tudi v odnosu do vdov, ki so jim prav tako brezplačno pomagali pri poljskih delih, pripravljanju gradbenega materiala, kurjave idr. Spontana pomoč sovaščanov se je kazala tudi pri pripravah na svatbo, ko so darovali živila ali že pripravljene jedi in stregli svatom. Sosedska in sorodstvena skupnost je po nepisanem pravilu morala tudi bedeti pri mrliču, skopati grob in nesti pokojnika iz domače hiše do pokopališča. Pri naštetih delih so v glavnem sodelovali odrasli. Prispevek otrok in mladine kot posebne starostne skupine seje kazal pri pripravi in izvedbi posameznih ljudskih običajev, kot je priprava in kurjenje velikonočnega in ivanjskega kresa, izvajanje jurjevanjskih in ivanjskih obhodov in skupaj z odraslimi sodelovanje v pustnih povorkah. Bili so tudi prenašalci drobcev magijskih obredov iz starodavnega kmečkega sveta, ki se je ohranil v žumberškem običaju “preperuša”; to je obhod, s katerim so skupina deklet in deček po daljšem sušnem obdobju skušali priklicati dež (Muraj 1987:158). Tako so vse generacije enakovredno utrjevale notranjo povezanost vaške skupnosti. • Nedvomno spada Žumberk v družbeno-gospodarskem pogledu med zaostala, nerazvita področja. Skromni naravni pogoji, povezani z infrastrukturo, neprilagojeno zahtevam sodobnega časa, kot tudi pomanjkanje širšega družbenega interesa in splošna apatija, so bili vzrok dolgotrajnemu trendu izseljevanja in depopulacije. Zdi se, da se še vedno ne prepoznajo vrednote tega območja, ki jih tudi moderni svet vse bolj ceni. Prednosti Žumberka so v prvi vrsti ekološke narave pa tudi kulturne. Tu so zemlja, voda in zrak še čisti, tu ni hrupa industrijskih obratov in prometne gneče, tu se hrana proizvaja na naraven način, to je območje gostoljubnih ljudi, pripravljenih na prisrčno in pristno komuniciranje, področje torej, ki bi lahko imelo tudi boljšo prihodnost. Iz hivaščine prevedel prof. Jože Sever LITERATURA - Hacquet, B., 1801-1805: Abbildung und Beschreibung der siidvvest- und ostlichen Wenden, Illyren und Slaven..., Leipzig. - Hefele, F., 1893: Žumberak i njegovi stanovnici.- Narodne novine, Zagreb, 17. 3. 1893. - ttrženjak, J., 1983: Društvena struktura naselja u SR Hrvatskoj. Sveučilišna naklada Liber, Zagreb. - Mal, J., 1924: Uskočke seobe i slovenske pokrajine.- Srpski etnografski zbornik 30, Ljubljana. - Muraj, A., 1987: Iz istraživanja Žumberka (preperuše, preslice, tara).- Narodna umjetnost 24, str. 157-176, Zagreb. - Muraj, A., 1988: Narodna nošnja Žumberka - Stojdraga,- Kulturno prosvjetni sabor Hrvatske, Zagreb. - Muraj, A., 1989: Živim znači stanujem,- Etnološka študija o kulturi stanovanja u žumberačkim Sošieama. Hrvatsko etnološko društvo et al., Zagreb. - Valvasor, J.,V., 1689: Die Ehre des Herzogthums Crain. I—III, Laybach-Niirnberg. - Tipologija ruralnih sredina u Jugoslaviji. Zbornik teorijskih i metodoloških radova. Zagreb 1972. - Žumberačke novine Kulturno-prosvjetnog društva Žumberak, Zagreb 1966-1996. _____________ŽUMBERK - THE RURAL PARADIGM______________________ SUMMARY Žumberk is an hilly region between the Slovenian-Croatian border and the rivers Kolpa and Sava. Its rclative isolation from the main lines of communication and its historical fate combine to make it unique from an ethnographic viewpoint. The author dravvs attention to the high degree of rurality in the culture of the people of Žumberk in the 20lh century, on the basis of her own fie!dwork from the beginning of the 1960’s to the end of the 1980’s and other relevant sources. Three indicative groups are used to show the degree to vvhich individual aspects of life were imbued vvith the characteristics of a peasant way of life and the way in vvhich these resisted the appearence of an urban Iifestyle. The first group contains data about dvvelling and settlement forms, vvhich vvere exclusively of a peasant lype throughout the area, vvith buildings adapted to the demands of a peasant lifestyle. The author dravvs attention to the dominant economy in the second group. Agriculture vvas the profession of 83% of the population. She dcscribes the structure of production and consumption. The analysis of the third group of indices, vvhich is related to social organisation, indicates the dominance of face-to-face relations, the great importance of kinship and neighbourhood groups in everyday life and holiday surroundings and the degree of deeply rooted forms of cooperation in the internal cohcsion of the village community. ANALIZA PORODNE POMOČI V NEKDANJI ______________OBČINI BRUSNICE 1900-1945____________________________ IRENA ROŽMAN Zamisel za etnološko obravnavo porodne pomoči v vaških skupnostih na podlagi podatkov iz rojstnih matičnih knjig se je porodila na eni strani ob seznanitvi z domačimi in tujimi zgodovinskimi in etnološkimi deli avtorjev, ki so si zastavili nalogo z matrikami obnoviti družinsko življenje v bolj ali manj oddaljenih preteklih stoletjih, na drugi strani pa ob lastnem raziskovanju medsebojnega dialektičnega razmerja med socialno-ekonomskimi razmerami, v katerih je potekal porod, in obredi, ki sojih izvajali med njim. Na prvi pogled med izhodiščema ni opaziti skupnega imenovalca. Medtem ko smo vajeni, da se rojstvo, poroka in smrt obravnavajo zgolj z vidika duhovne kulture v okviru šeg življenjskega cikla, velja za podatke iz matrik, da osvetljujejo npr. socialni ustroj družine, demografske zakonitosti itd. Oba pristopa se razlikujeta tudi po metodologiji: šege in obredi se raziskujejo s kvalitativno metodo - intervjujem, podatki iz matrik pa se analizirajo s kvantitativnimi metodami. V skladu z evolucionističnim konceptom so etnologi še v sedemdesetih letih šege in obrede prepoznavali zgolj kot prežitke arhaične ontologije. Njihovo raziskovanje je bilo zatorej osredotočeno v iskanje njihovega izvira in pomena ter natančnemu popisovanju njihovega poteka (Weber-Kellerman 1984: 23-29). Da bi povezala med sabo in ponazorila nakazani izhodišči pričujoče raziskave, bom povzela primer razlage pomena magičnega obreda ob rojstvu. Šego, da so med porodom zatemnili okna, se je najpogosteje razlagalo z vero, da so tako zavarovali porodnico in novorojenčka pred zli duhovi (Orel 1945:266). Ta vera nesporno izpričuje, da je bil nekoč sleherni porod skrivnosten dogodek, ki bi se lahko končal tragično tako za porodnico kot za novorojenčka. Kolikokrat se je, npr. v preteklem stoletju predvsem zaradi nestrokovne porodne pomoči, to tudi v resnici zgodilo, nam povedo analize podatkov iz mrliških matičnih knjig. Če upoštevamo, daje porod izredno stanje, ki v trenutku postavi na glavo utečeno vsakdanje življenje, je osamitev porodnice povsem samoumevna, če ne že nujna za ohranitev medsebojne povezanosti družine. Osamitev porodnice je torej pomembna tako za porodnico, ki potrebuje mir in intimnost, kot za družinske člane, ki morajo še naprej opravljati svoje vsakdanje obveznosti in skrbeti za čimbolj normalen potek življenja. V vaških skupnostih, kjer je bil porod še nekaj let po drugi svetovni vojni na domu, so morali v ta namen žrtvovati enega izmed bivalnih prostorov. To so storili zelo hitro in preprosto, skoraj simbolično: zaprli so vrata in zagrnili okna. Na komunikacijski ravni je takšno dejanje znak, da je vstop v prostor določenim družinskim članom prepovedan. Sklepamo, da so bili za izoblikovanje in ohranjanje omenjene šege pomembni psihološki in socialno-ekonomski dejavniki, npr. visoka smrtnost novorojenčkov. V zvezi s spremembo pomena te šege Vilko Novak pravi: ”Ob porodu so skušali zavarovati pred zlim vplivom tako porodnico kot novorojenca s tem, da soju čim bolj ločili od okolja... Ce danes pri nas zastirajo okna v sobi, je to že zdravstvena skrb, toda ostanek stare šege“ (Novak 1960: 179). Na nekatere socialno-ekonomske okoliščine v vaških skupnostih, v katerih je potekal porod in nega dojenčka še pred štiridesetimi leti, je prva opozorila etnologinja Fanči Šarf. V svojem prispevku je poudarila naslednje s porodom in nego dojenčka povezane socialno-higienske težave: to so bile težave s prostorom, kjer je žena rodila, s posteljo in posteljnino, z navzočnostjo ali odstranitvijo družinskih članov med porodom, s pomočjo, opremo za dojenčka in njegovo nego (Šarf 1979: 345). Nadalje je opozorila, da vsak izmed obravnavanih problemov terja obsežno samostojno raziskavo (Šarf 1979: 345). Najprej sem raziskovala rojstne šege z vidika duhovne kulture in kasneje še z vidika socialne kulture. Razlogov za to je bilo več, ključno pa je bilo spoznanje, da mnoge od njih niso bili več v navadi po drugi svetovni vojni. To sem pripisala dejstvu, da sta postala takrat porod v porodnišnici in zdravstveni pregled med nosečnostjo za vaške ženske že splošen pojav.1 Po šestih intervjujih se je pokazalo, da so rojstne šege in magični obredi sčasoma izgubili svoj prvotni pomen in vlogo tudi že pred drugo svetovno vojno, ko se je pričela strokovna porodna pomoč tudi vse bolj uveljavljati. Izprašane babice težavnih porodov, porodnih zapletov in nosečniških težav niso več reševale z magičnimi postopki. Postopna slabitev vloge rojstnih šeg in magičnih obredov je bila povezana tudi s prisotnostjo strokovne porodne pomoči, ki je ena izmed pokazateljic takratnih socialno -ekonomskih okoliščin. Fanči Šarf je že v omenjenem prispevku okvirno označila tudi značaj porodne pomoči v vaških skupnostih: “Danes govorimo o strokovni pomoči. Sedemdesetletne, osemdesetletne in še starejše matere nam v nekaterih krajih pripovedujejo, daje bil pri porodu navadno samo mož ali daje mož šel po sosedo, da je bila v vasi žena, ki je bila porodov vajena, da je potem prišla babica, ki pa ji niso tako zaupali ali pa je sploh niso klicali, ker bi bilo treba plačati” (Šarf 1979: 346). Iz citata je mogoče sklepati, da je še v prvi polovici 20. stoletja v vaških skupnostih zaradi socialno-ekonomskih razmer prevladovala nestrokovna porodna pomoč. Ta splošna ugotovitev ne velja za vse občine, kakor tudi ne za posamezne vasi nekdanje Dravske banovine. Zato je bilo najprej treba ugotoviti razvojne težnje porodne pomoči v vaških skupnostih v začetku 20. stoletja. Metoda intervjuja ni bila kos zahtevi. Tako na primer ni bilo mogoče ugotoviti, kolikokrat je pri porodu pomagala izprašana babica in kolikokrat neiz-prašana, v katerih vaseh je bila strokovna porodna pomoč bolj uveljavljena in v katerih manj in kdaj se je v posameznih vaseh pričela uveljavljati strokovna porodna pomoč. Zanimala me je tudi vrsta nestrokovne porodne pomoči, ki nam odgovori na vprašanje, ali je bila porodna pomočnica mati, tašča, vaščanka ali t.i. neizprašana vaška babica. Takšne informacije je iluzorno pričakovati od ustnega vira. Kvantitativno preučevanje porodne pomoči po rojstnih matičnih knjigah seje izkazalo za pravilno odločitev ne samo zato, ker je uspešno odgovorilo na nakazana vprašanja, ampak predvsem zato, ker so se že pri izpisovanju podatkov iz rojstne matične knjige pojavila nova, ki so v metodološkem pogledu prikazala etnološko proučevanje porodne pomoči v novi luči. Poleg ugotovitve, da so podatki o izostanku oz. prisotnosti strokovne in nestrokovne porodne pomoči verodostojni samo za dve krajši časovni obdobji, t.j. za leta 1900-1902 in 1919-1921, seje izkazalo, da v nekaterih vaseh iz nekdanje občine Brusnice strokovna porodna pomoč ni bila v navadi. Slednja ugotovitev je pomembna. Priča, da sta bila na območju nekdanje brusniške občine dva tipa vaških skupnosti. To sta bili bolj in manj tradicionalni vaški skupnosti, ki ju določimo z geografskimi, zgodovinski- mi, ekonomskimi in demografskimi pokazatelji, npr. z nataliteto. Izkazalo se je, da je odsotnost oz. prisotnost strokovne porodne pomoči v vaških skupnostih le še eden izmed ekonomskih pokazateljev za določitev tipa vaške skupnosti, v okviru katerih smemo pričakovati razlike v celotni kulturi rojstva,2 torej tudi v vlogi rojstnih šeg in obredov. Na tem mestu se skleneta naši izhodišči. Verodostojnost zapisov o porodni pomoči v rojstni matični knjigi “Al’nisma blipodučen taku ku denes, ja neč. Seveda sem vedla, de bom rodila, ne. ...Pol je pa mož letu u Dolenja vas po mamo.... Se je bla samo mama pr’ men ’. ... Ja, mama je pršla, de je pol tista rešila. Ni blu nobene bubee. Se je bla babca, je bla Gornikova in Gazvodova. Al so se takrat ljudje razbežal, ki so se Taljanov bal. ” Informatorka je rodila med drugo svetovno vojno, v času hude stiske in agonije tamkajšnjega prebivalstva zaradi bombnih napadov in požigov domačij. Ljudje so se v strahu pred Italijani skrivali v zidanicah. Zaradi omenjenih okoliščin je bila stiska žene, ki je bila tik pred porodom, še toliko večja. Obe babici sta bili nedosegljivi, zato se je njen mož odpravil na nevarno pot po pomoč k njeni materi. Tako je pri porodu pomagala mati. Toda v rojstni matični knjigi je zapisano drugače. Rubrika, kjer je vpisano ime in priimek babice, je namreč z ustreznim znakom uničena, kar pomeni, daje R. H., žena posestnika, leta 1943 rodila brez porodne pomoči. Zapis je za etnološko proučevanje porodne pomoči samo delno verodostojen, ker bi ga lahko prebrali drugače. Na primer, daje R. H., žena posestnika, leta 1943 rodila brez strokovne porodne pomoči. Strokovna porodna pomoč je torej ključna sintagma za pravilno branje rubrik o porodni pomoči v rojstni matični knjigi brusniške občine. Zapisi so verodostojni, če nas zanima število žensk, ki so rodile s strokovno porodno pomočjo. Domnevam, da so župniki, ki so službovali v brusniški fari, vestno zapisovali vsaj izprašane babice. Z vso gotovostjo to velja za leto 1937. V novomeškem arhivu hranijo porodni izkaz babic Marije Gornik in Mete Gazvoda iz leta 1937, v katerega sta vpisovali vsak porod, ki je potekal z njuno pomočjo. Ob polletju sta bili dolžni dati izkaz sreskemu sanitetnemu referentu v Novem mestu. Število vpisanih porodov v porodnem izkazu se ujema z zaznamki rojstev v rojstni matični knjigi, pri katerih sta porodno pomoč dajali Marija Gornik in Meta Gazvoda. Rojstne matične knjige najkrajše opredelimo kot seznam rojstev. Vsaka zaporedna številka vsebuje podatke o datumu rojstva in krsta novorojenca, njegov rojstni kraj in hišno številko, sledijo njegovo ime in spol, ime in priimek, stan in vera staršev, ime in priimek ter stan botrov, ime in priimek babice in podpis krstnika. Linearno branje zapisov je enolično, saj si zapisi sledijo po istem vzorcu. Narava vira je takšna, da niti ne pričakujemo drugih podatkov, kot jih zahtevajo rubrike. Pri pazljivem branju vira pa so se pokazala razlike v dodatni opremljenosti določenih rubrik. Nekateri župniki so z dodatnimi podatki opremili rubriko starši, v njej so zapisali še dan poroke staršev, in rubriko ime (novorojenca), v katero so vpisali datum smrti, če je umrl star do pet ali celo deset let. S tem so si olajšali delo pri iskanju ostalih podatkov. Datum poroke so vpisovali tudi na skrajni rob, za rubriko podpis krstnika. Najbolj nedosledno so izpolnjene rubrike babica. To niti ne preseneča, ker je ta rubrika še najmanj pomembna.Od hčerke R. H. verjetno niso nikoli zahtevali podatka, kdo je materi pomagal pri njenem rojstvu. Gotovo pa je morala ob poroki predložiti rojstni list in nato še vsaj nekajkrat v življenju svoje rojstne podatke. Potrebna je bila natačna analiza narave zapisov v rubriki babica; analiza njihove strukture in logike. Iskala sem vsebino, ki je onstran zapisa in je pravzaprav njeno bistvo. Zapisi v rubriki babica so sečišče različnih ravni družbenih, pravnih, zdravstvenih in mentalnih oblik preteklega življenja. Župnik Martin Nemanič je od začetka leta 1900 do konca leta 1902 dokaj natančno izpolnjeval rubriko. Tako je leta 1900 brez porodne pomoči rodilo enajst žensk, leta 1901 štirinajst in leta 1902 enaindvajset, torej vsako leto več. Njegova natančnost je bila z vsakim naslednjim letom manjša, po letu 1903 pa je prisotnost neizprašane babice pri porodu zapisal le izjemoma, največkrat tedaj, ko je neizprašana babica nastopila v vlogi krstiteljice v sili. Stopnjo usposobljenosti je dosledno zapisoval, ko je pri porodu prisostvovala neizprašana babica, in le izjemoma, ko je pomagala izprašana babica. Kljub temu so podatki za omenjeno triletje - poleg triletja od 1919 do 1921 -še najbolj natančni. Zato sta bili izbrani za analizo nestrokovne porodne pomoči, ki jo bom obravnavala v prihodnjem poglavju. Leta 1919 je nastopil službo župnika v brusniški fari Janez Šešek, ki je vestno vpisoval ime neizprašane babice in stopnjo njene usposobljenosti. Iz njegovih zapisov je razvidno, da so leta 1919 brez porodne pomoči rodile tri, leta 1920 šest in leta 1921 dvanajst žensk. Tudi njegova natančnostjo bila z vsakim naslednjim letom manjša. Po letu 1922 je vpisoval ime neizprašane babice le izjemoma. Od leta 1925 do leta 1930 sta le dva vpisa neizprašane babice. V prvem primeru je februarja leta 1926 porodno pomoč dajala Katarina Matko, neizprašana vaška babica iz vasi Gabrje, v drugem primeru pa je Marija Nose novembra leta 1926 dajala porodno pomoč snahi. Od leta 1930 do leta 1934 je vpisoval poleg izprašanih babic včasih tudi neizprašano vaško babico Katarino Matko iz Gabrja, sicer pa je pričel v rubriko babica v primerih, ko je pri porodu bila mati ali tašča, namesto imena in priimka vpisovati ustrezno oznako za sorodstveno vez med porodnico in babico. Iz njegovih zaznamkov je razvidno, da so v dveh primerih nastopile v vlogi babice matere, v sedmih primerih tašče, v dveh primerih mož in v enem primeru oče. Ker je namesto imena zapisana sorodstvena vez med porodnico in babico, je v primerih, ko je v rubriki zapisano mati, pravzaprav težko ugotoviti, ali gre za mater ali morda za taščo. V navadi je bilo, da so tašči rekli mati, npr. naša mat, materi pa mama, npr. mama moja. Dva zapisa župnika Šeška nam izpričujeta, da je v dveh primerih pri porodu pomagala - mati njena. V ostalih primerih, kjer je naredil oznako mati, je bila verjetno pri porodu tašča. To je še toliko bolj verjetno, ker je analiza strukture nestrokovne porodne pomoči pokazala, da so v vlogi babice večkrat nastopile tašče kot matere. Tridesetega junija 1934 je nastopil duhovniško službo župnik Alojzij Lunder. Poleg izprašanih babic je včasih vpisal še ime neizprašane vaške babice iz vasi Gabrje. Vpisoval je tudi stopnjo usposobljenosti babic. Matične knjige je vodil do konca leta 1945, ko je njihovo vodenje prevzela matična služba. V novih rojstnih knjigah je bila rubrika o obliki porodne pomoči izpolnjena na dva načina; če je porodno pomoč dajala izprašana babica, je bilo vpisano njeno ime, sicer pa je bila rubrika izpolnjena z vpisom brez strokovne pomoči. Takih porodov je bilo v prvem petletju po drugi svetovni vojni še precej in nekoliko manj v drugem petletju. Poglavje lahko zaključimo z nekaj ugotovitvami. Na prvo, temeljno sem opozorila že na začetku: daje ključna sintagma za verodostojno branje zapisov strokovna porodna pomoč. To stoodstotno velja vsaj za leto 1937, za katero sta bila na voljo še porodna izkaza babice Marije Gornik in Mete Gazvoda. Druga: pri presojanju stopnje verodostojnosti zapisov je treba upoštevati medsebojno odvisnost subjektivnih in objektivnih dejavnikov. Subjektivne dejavnike, nenatančnost, morda celo brezbrižnost, ki se kaže v sporadičnem beleženju neizprašanih babic, je mogoče razumeti kot posledico objektivnih dejavnikov. Babiško mazaštvo je bilo prepovedano, pri zatiranju tega pojava pa so se oblasti obrnile tudi na duhovnike. Le-ti so bili poleg županov in izprašanih babic dolžni naznaniti vse neizprašane babice. S tem, ko so prenehali zapisovati njihova imena v rojstne matične knjige, se je pričelo obdobje, ko se je povečala možnost sankcij zoper neizprašane babice. Pravilo: kar ni zapisano, ne obstaja, seje pokazalo med analizo podatkov, ko si v uničenih rubrikah lahko le zamišljamo imena neizprašanih babic. Tretja: kljub velikemu številu uničenih rubrik je bilo mogoče obnoviti nekaj osnovnih značilnosti razvoja porodne pomoči, npr. postopno uveljavljanje strokovne porodne pomoči v določenih vaseh, na podlagi pogostosti istega imena in priimka neizprašane babice pa je bilo mogoče zaključiti, da imamo opraviti z nosilko naslova vaška babica. Zaradi narave zapisa ni možno ugotoviti, koliko ženskam je pri porodu pomagala vaška babica, medtem ko to ne velja za izprašano babico. Na podlagi priimkov babice, porodnice in njenega moža je mogoče domnevati sorodstveno vez med porodnico in babico. Pri izpisovanju sem posebej označila primere, ko je dekliški priimek porodnice enak priimku babice in ko je možev priimek enak priimku babice. Alije porodna pomočnica res mati oz. tašča, je bilo treba preveriti še s podatki iz poročne matične knjige in statusa anima-rum. Četrta: podatki za triletji 1900-1902 in 1919-1921 so v obravnavanem obdobju še najbolj primerni za ugotavljanje razmerja med strokovno in nestrokovno porodno pomočjo kakor tudi za odkrivanje notranje strukture nestrokovne porodne pomoči. Predstavitev analize porodne pomoči Analiza porodne pomoči je bila opravljena za upravno enoto občino Brusnice, ki je zajemala enajst vasi: Brezje, Dolenji Suhadol, Jugorje, Leskovec, Gabrje, Gorenji Suhadol, Gumberk, Male Brusnice, Ratež, Velike Brusnice in Žcrja-vin. Vasi ležijo v zahodnem delu Podgorja. Ta predel delimo na zgornje (od 370 m do 420 m), srednje (od 260 m do 320 m) in spodnje (od 220 m do 240 m) Podgorje. V zgornjem Podgorju ležijo vasi Jugorje, Gabrje in Gorenji Suhadol, v srednjem Podgorju vasi Velike Brusnice, Dolenji Suhadol, Leskovec in v spodnjem vasi Brezje, Gumberk, Ratež in Žerjavin (Piletič, 1960: 9). Po številu prebivalstva in hiš se med zaselke uvrščata: Žerjavin in Brezje, med manjše vasi: Gumberk, Leskovec, Male Brusnice in Jugorje, med srednje velike vasi: Gorenji Suhadol, Dolenji Suhadol, Ratež in med večje vasi: Velike Brusnice in Gabrje. Leta 1900 in 1931 je bila v teh vaseh naslednje število prebivalcev: Žerjavin 31, 17; Brezje 10, 12; Gumberk 54,59; Leskovec 61,61; Male Brusnice 63,59; Jugorje 74, 85; Gorenji Suhadol 138, 137; Dolenji Suhadol 156,163; Ratež 166,163; Velike Brusnice 479, 462; Gabrje 476, 585. Prebivalstvo je v tridesetih letih vidno narastlo samo v Gabrju. Podgorje jo bilo eno najbolj zaostalih območij na Dolenjskem in ima po načinu življenja značilnosti osrednjeslovenske ljudske kulture jugovzhodnega roba, ki meji na Žumberk in Belo krajino (Zupančič, 1960: 18). Kljub splošni revščini in zaostalosti Podgorja so se vasi iz spodnjega, srednjega in zgornjega Podgorja razlikovale med sabo. To razliko, ki se je kazala v načinu življenja prebivalcev, je Zupančičeva prikazala tako: "Ravninske vasi orjejo drugače kot hribovske; v dolini rede krave za mleko, v hribih pa vole za prodajo; zidane hiše spodnjih vasi so prostornejše kot po večini lesene hribovske; ravninski kmetje pijejo za zajtrk kavo, hribovski pa natepajo zelje in žgance; noša bližnjih vasi je podobna mestni, medtem ko 'težkega’ Podgorca prepoznamo po okovanih čevljih in po trpežni opravi; in končno ugotovimo kol posledico vsega tega, da imata socialno in duhovno življenje hribovskega in ravninskega Podgorja precej drugačno podobo” (Zupančič, 1960:19). Gabrje in Jugorje sem opredelila kot tradicionalni vaški skupnosti s homogenimi vplivi. V našem primeru se hriboviti značaj vasi ujema s splošno razširjeno predstavo, da so višje ležeče vasi tudi bolj zaostale. Gorenji Suhadol je vas, ki ima značilnosti bolj tradicionalnega tipa vaške skupnosti z opaznimi heterogenimi vplivi. Srečujemo se z življenjskim prostorom, v katerem sta zdravljenje in dajanje porodne pomoči temeljila na ljudskomedicinskem znanju. Na zdravnika so se po pomoč obrnili izjemoma. Razlog daje zgovorno letno poročilo o zdravstvenih razmerah v srezu Novo mesto za leto 1936: "V splošnem se narod rad obrača do zdravnikov. Ovira je samo pomanjkanje denarnih sredstev, splošna pavpcrizacija ter deloma tudi oddaljenost od zdravnika, da se posluži raje domačih sredstev, oziroma gre k različnim ženskam /šintericam/, kjer dobi veliko steklenico infuza iz domačih biljk za največ 10 dinarjev. Ako po tem ni boljše, potem pride šele zdravnik na vrsto. Če pa ni denarja se pa počaka” (Letno poročilo 1937: 1). Leta 1936 je bilo zdravljenje prebivalcev še močno odvisno od ljudskomedicinskega znanja “modrih žensk”. Porodnice in novorojenčki pa so bili v oskrbi vaških neizprašanih babic. V vaseh Gabrje, Jugorje in Gorenji Suhadol so bile vedno dve do tri ženske, ki jih glede na pogostost dajanja porodne pomoči imenujemo (neizprašana) vaška babica. Domačini sojini rekli babca. V teh vaseh so ženske rodile le z nestrokovno porodno pomočjo. V obdobju od 1875 do 1945 so v Gabrje prvič poklicali izprašano babico leta 1915. Babica Ana Potočar iz babiškega rajona sosednje občine Orehovica je tistega leta pomagala pri porodu žene hišarja in samski zakonski hčeri polzemljaka. Nezakonska mati je imela težak porod in domnevam, da so izprašano babico poklicali, kot je izpričano v raznih virih, šele, ko sta znanje in moč neizprašane babice odpovedala. Porod se je nesrečno končal za novorojenčka, v sili krščenega na ime Jožef. V mrliški matični knjigi je zapisano, daje umrl zaradi posledic težkega poroda. Po letu 1915 je pri porodih še nekajkrat pomagala: enkrat leta 1922, 1925, 1926, 1931, 1934, 1935,1936 in 1940. Babica Marija Gornik iz Malih Brusnic je v Gabrju pomagala pri porodih dvajsetkrat, njena mati babica Meta Gazvoda iz Velikih Brusnic pa trikrat. Delež strokovne porodne pomoči je bil glede na število porodov neznaten in izjemen pojav. Spričo tega bo v prihodnje treba raziskati njegovo notranjo strukturo, kar je pravzaprav bistvo etnološkega proučevanja. Tako nas bo v zvezi s tem zanimalo: slojevska pripadnost porodnic, ki so rodile s strokovno porodno pomočjo, ali je katera izmed njih babico večkrat poklicala k porodu ali samo enkrat in zakaj so pomoč iskali pri babici Ani Potočar iz druge občine. Odgovor na nakazana vprašanja bo v prihodnje stvar kvalitativnih metodičnih prijemov. Na tej stopnji raziskave so ugotovitve, ki so povezane s strokovno in z vrstami nestrokovne porodne pomoči, zgolj hipotetične narave, vendar pomemben kažipot za nadaljnje delo na terenu. Ker razpolagamo s podatki o slojevski pripadnosti porodnic, ki so rodile s strokovno porodno pomočjo, se je potrdila domneva, da zaradi načina življenja kršilci tradicionalnih, lokalnih navad izvirajo iz nižjih socialnih slojev. Življenjski cikel kmetov, katerih navade so povezane z načinom produkcije in se prenašajo iz roda v rod v zaključenem prostoru vaške skupnosti, je spočetka vedno nedojemljiv za zunanje vplive. To potrjuje tudi naš primer, ko je strokovna porodna pomoč najpogosteje zastopana pri ženah hišarjev in ženah delavcev - hišarjev, sledijo pa jim žene tretjinezemljaka. Pred sabo imamo socialni sloj, katerega pripadniki so bili primorani iskati zaslužek izven meja domače lokalne skupnosti. Pri tem so se srečevali z drugačnimi življenjskimi opcijami, jih sami pričeli izkoriščati in s tem kršiti tradicionalne, lokalne navade. Pri tem je pomembno dejstvo, daje morala izprašana babica ubožnim materam dati porodno pomoč zastonj. Te sklepe bo treba v prihodnje še podkrepiti z dodatnimi raziskavami. Zgolj ilustrativen primer: veljavnost domneve je odvisna od pogostosti pojava, zato za analizo pridejo v poštev ženske, ki so večkrat rodile s pomočjo izprašane babice. V tistih primerih, ko smo ugotovili, da je bila izprašana babica pri neki porodnici samo enkrat, smemo sklepati na izjemo zaradi težkega poroda, še posebno, če razpolagamo s podatkom o smrti novorojenčka, ki je umrl zaradi posledic težavnega poroda. Ženske so se v sili obrnile na strokovno porodno pomoč. S tem so na neki način kršile lokalno navado, zakon v porodni pomoči. Kljub morda pozitivni izkušnji z izprašano babico so pri naslednjem porodu zopet poklicale neizprašano babico. Za natančne ugotovitve bo treba pregledati še status anima-rum in opraviti nekaj intervjujev. Zaenkrat je mogoče reči, da so izprašano babico poklicali izjemoma, da je bila nestrokovna porodna pomoč globoko zakoreninjena v duševnosti žensk in da je večinoma niso poklicale niti v kritičnih trenutkih, kar nam potrjujejo podatki o umrljivosti novorojenčkov zaradi posledic težavnega poroda. Nestrokovna porodna pomoč je pravilo v vaseh Jugorje in Gabrje. Število porodov z nestrokovno por< ■ porodi □ strokovna porodna pomoč ■ nestrokovna porodna pomoč 60 50 50 53 1900-1902 1919-1921 leto V vasi Gabrje sta od leta 1875 do 1945 pri porodih pomagali dve babici. Tradicija nestrokovne porodne pomoči seje nadaljevala še po letu 1945, tja do leta 1950. Po tem letu je bilo le še nekaj porodov brez strokovne porodne pomoči. Notranja struktura nestrokovne porodne pomoči ni enovita. Poleg vaških babic so pri porodih velikokrat pomagale tašče in matere. Ti dve obliki porodne pomoči sta obstajali sočasno. V vaseh Gabrje in Jugorje se tako še v začetku 20. stoletja srečujemo s sorodstveno porodno pomočjo, ki je prvotna oblika te pomoči. Tu je bila do konca druge svetovne vojne dejavna prva stopnja v razvoju porodne pomoči z dvema sestavnima oblikama: prvotna sorodstvena porodna pomoč in porodna pomoč neizprašane ekspertke, ki stajo Bbhme in Scherzerjeva postavila v čas pred 15. stoletjem do začetka 16. stoletja (Scherzer 1988: 19-24). Ker je bilo babiško mazaštvo v teh vaseh pravilo, krajevni zakon, je njegova moč povratno učinkovala na lokalne oblasti tako, da ga niso preganjale, ampak tolerirale. Tako je v tridesetih letih župnik nekajkrat zapisal v rojstno matično knjigo ime neizprašane babice in enkrat celo, da je izprašana. V vasi Velike Brusnice je prevladovala strokovna porodna pomoč, vendar še naletimo na sorodstveno porodno pomoč, ki seje ohranjala v treh družinah. Pri dveh družinah v dveh generacijah, pri eni v treh. Zadnji nosilki ljudskomedicin-skega znanja sta pomagali pri porodu še nekaterim ženam iz vasi in tako pridobili naziv neizprašane babice oz. babiške mazačke. V tridesetih letih sta bili z ostalimi neizprašanimi babicami oz. babiškimi mazačkami iz vasi Jugorje, Gabrje in Dolenji Suhadol naznanjeni sreskemu sanitetnemu referentu. Posameznice iz vasi Velike Brusnice, ki so se odločile za nestrokovno pomoč, so delovale v nasprotju z utečeno navado, ki jo imamo za eno izmed določilnih elementov pri opredelitvi značaja vaške skupnosti, ki sicer predstavlja idealno, a ne nujno edino realno obliko načina življenja. Z drugačnim delovanjem in ravnanjem v nekaterih življenjskih situacijah posamezniki odstopajo od zaželene, prevladujoče oblike življenja. Ta odstop jih dela drugačne od ostalih in opraviti imamo z nosilci določene oblike življenja, ki ni v skladu z značajem tipa lokalne skupnosti. Tako lahko znotraj manj tradicionalne skupnosti, katere prebivalci so dovzetni za zunanje vplive, srečamo družine z izrazito tradicionalnim načinom življenja, ki v glavnem zapirajo vrata pred zunanjimi vplivi. Število porodov s strokovno in nestrokovno porodno pomočjo v občini Brusnice □ strokovna porodna pomoč ■ nestrokovna porodna pomoč I 250 202 148 1900-1902 leto 1919-1921 Notranjo strukturo porodne pomoči med sorodnicami je možno obnoviti še s podatki iz statusa animarum in poročne matične knjige, kjer sta zapisana ime in priimek staršev mladoporočencev. Navajam nekaj analiziranih primerov sorodstvene porodne pomoči v vasi Ratež, med katerimi se prvi navezuje na sorodstveno porodno pomoč, ki seje v neki družini iz Velikih Brusnic ohranila skozi tri generacije. Hišna številka 109. N. R. je pomagala pri porodu hčerki E. L., rojeni R. v Velikih Brusnicah. Z materino pomočjo je leta 1875 povila hčerko Marijo, leta 1878 hčerko Margaritho in leta 1880 hčerko Agnes. Leta 1895 seje poročil prvorojeni sin P. L. z U. P. iz Gorenjega Suhadola. Leta 1920 se je rodil sin Jožef, kije na svet privekal s pomočjo stare matere, porodničine tašče E. L. V rojstni matični knjigi ni zapisov, ki bi povedali, kdo ji je pomagal pri ostalih porodih, vendar sklepam, da ji je vsakokrat pomagala tašča. Leta 1922 je rodila najstarejša hči M. L. nezakonskega sina Alojzija. Pri porodu ji je pomagala njena mati U. L. Hišna številka 13. U. K. je pomagala snahi A. K., rojeni H. v Loki pri Šentjerneju, pri prvem porodu. Pri šestem porodu ji je pomagala neizprašana babica M. T. z Rateža. M. T. je bila s porodnico v nekrvnem sorodstvu: njena svakinja po moževi strani M. T., rojena K., je bila snaha neizprašane babice M. T. z Rateža št. 25. V rojstni matični knjigi ni podatkov o babici za preostalih šest porodov, ker so sc otroci rodili v tistih letih, ko župniki niso zapisovali imena neizprašanih babic. Leto rojstva otrok: 1900, 1904, 1907, 1909, 1911, 1914, 1919, 1922. Hišna številka 25. M. T. je pomagala pri drugem porodu snahi M. T., rojeni K. na Ratežu. V rojstni matični knjigi ni podatkov o babici za preostalih šest porodov. Leto rojstva otrok: 1897, 1904, 1906, 1907, 1910, 1913, 1915. Hišna številka 39. M. T. je leta 1932 pomagala pri četrtem porodu hčerki M. K., rojeni T., stanujoči na Ratežu št. 39. V rojstni matični knjigi ni podatkov o babici za preostale tri porode. Leto rojstva otrok: 1928, 1929, 1930. M.T. je bila neizprašana vaška babica, ki je pri porodu pomagala svoji hčerki in snahama. Ker v rojstni matični knjigi za omenjene porodnice nimamo podatkov o nosilki porodne pomoči, lahko sklepamo, daje bila pri porodih vedno prisotna M. T. ali kaka druga neizprašana babica. Domnevo nam podkrepljuje prvi primer, ko je A. K., rojena H., rodila prvič in šestič s porodno pomočjo. Torej ni nobenega razloga, da ji pri ostalih porodih ne bi stala ob strani ali mati ali neizprašana babica. M. T. je bila kot neizprašana babica prvič zapisana leta 1888, medtem ko je leta 1891 nadomestila tedanjo vaško babico M. E. V vaseh Ratež, Dolenji Suhadol, Leskovec se je strokovna porodna pomoč izvajala že leta 1875. Kljub temu se je vse do konca druge svetovne vojne ohranjala nestrokovna porodna pomoč. Število porodov s strokovno porodno pomočjo v vasi Ratež v petletjih 1900 - 1944 Delež strokovne porodne pomoči na število porodov izražen v % | porodi □ strokovna porodna pomoč ■ delež 100 80 | 60 1 40 20 m 11 ! ■ ti 111 66 7 66 7 ^ 778 ^ 78'8| I. lilllllllll 1900-1904 1910-1914 1920-1924 1930-1934 1940-1944 1905-1909 1915-1919 1925-1929 1935-1939 leto Na Ratežu je strokovna porodna pomoč počasi pričela izpodrivati nestrokovno v petletju 1905-1909, v petletju 1925-1929 pa je že prevladovala. Takšno rastje mogoče pripisati dejstvu, daje leta 1920 pričela opravljati babiški poklic še babica Marija Gornik, ki je stanovala v vasi Male Brusnice, oddaljeni od Rateža še ne kilometer. Manjši upad števila primerov strokovne porodne pomoči opažamo v petletju 1930-1934, kar je gotovo posledica gospodarske krize, saj je že v naslednjem petletju število primerov strokovne porodne pomoči precej narastlo in zopet upadlo v petletju med drugo svetovno vojno. Tretje petletje, 1910-1914, je bilo mejnik v prelomnem obdobju, ko se je tradicija nestrokovne porodne pomoči umaknila strokovni porodni pomoči. Nekako v tem času se je tip lokalne skupnosti vasi Ratež spremenil iz tradicionalne vasi s homogenimi vplivi v tradicionalno vas s heterogenimi vplivi. V vasi Dolenji Suhadol je strokovna porodna pomoč prevladovala že v petletju 1900-1904 in potem nenehno naraščala. Izjema so petletja, ki sovpadajo s prvo svetovno vojno, s petletjem po gospodarski krizi in z drugo svetovno vojno. Zanimivo je, da je bil med gospodarsko krizo delež strokovne porodne pomoči najvišji. Predpostavljam, daje bil v Dolenjem Suhadolu že tako zgodaj visok delež strokovne porodne pomoči tudi zaradi tega, ker leži vas v neposredni bližini vasi Velike Brusnice, kjer sta stanovali izprašani babici Marija Mikolič in Meta Gazvoda. Na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Dravske banovine je očitno, da so prebivalci iz Dolenjega Suhadola imeli živahnejše stike z globalno družbo kot prebivalci vasi Ratež. Poleg živinorejskih proizvodov, poljskih pridelkov, svinj in perutnine, ki sojih prodajali v Novo mesto tako prebivalci vasi Ratež kot prebivalci vasi Dolenji Suhadol, so slednji trgovali še s sadjem, posebno s češnjami, ki sojih prek Brežic izvažali tudi na Hrvaško, v Dalmacijo in na Dunaj. Trgovali so tudi z lesom (Krajevni leksikon Dravske banovine 1937: 496). To je presenetljivo še toliko bolj, ker “vas Ratež stoji na zelo rodovitnem polju ob državni cesti Novo mesto-Brežice”, medtem ko je “Dolenji Suhadol gručasta vas na kamnitem, zelo vrtačastem in bregovitem svetu” (Krajevni leksikon Dravske banovine 1937: 496). Tako ni nujno, da je višje ležeča vas hkrati tudi bolj zaostala od nižje ležeče vasi, kar je splošno razširjeno mnenje. V našem primeru to potrjuje še delež strokovne porodne pomoči, ki je bil v Dolenjem Suhadolu že v prvem petletju višji od deleža v vasi Ratež. Na podlagi povedanega ima vas Dolenji Suhadol značilnosti tradicionalne vasi s heterogenimi vplivi. Število porodov s strokovno porodno pomočjo v vasi D. Suhadol v petletjih 1900 -Delež strokovne porodne pomoči na število porodov izražen v % ■ porodi □ strokovna porodna pomoč ■ delež 100 80 | 60 I 40 20 0 1900-1904 1910-1914 1920-1924 1930-1934 1940-1944 1905-1909 1915-1919 1925-1929 1935-1939 leto V vasi Gorenji Suhadol sta strokovna in nestrokovna porodna pomoč obstajali sočasno. Večje naraščanje števila primerov strokovne porodne pomoči je opazno v petletju 1910-1914, v naslednjem petletju pa je upadla. Izredno naraščanje strokovne porodne pomoči, ki ga opazimo v letih od 1912 do 1916, je bilo izjema, katere nosilke so bile žene italijanskih oglarjev, ki so s svojimi družinami bivali v barakah na Gorjancih. Kljub gotovo nizki življenjski ravni ni nobena žena rodila brez pomoči izprašane babice. Strokovna porodna pomoč se je v Gorenjem Suhadolu pričela uveljavljati šele po prvi svetovni vojni, v petletju 1920-1924. Prc- Število porodov s strokovno in nestrokovno porodno pomoqo v vasi G Suhadol j ■ porodi □ strokovna porodna pomoč ■ nestrokovna porodna pomoč E i >(/) 1900-1902 leto 1919-1921 ccj jc narastla v prvih letih gospodarske krize in nato v zadnjih dveh petlctjih vidno upadla na raven iz petletij 1920-1924 in 1925-1929. Nestrokovna porodna pomoč je prevladovala in pogosto so pri porodih pomagale bližnje sorodnice. Število porodov s strokovno porodno pomočjo v vasi G. Suhadol v petletjih 1900 - 1944 Delež strokovne porodne pomoči na število porodov izražen v % ■ porodi □ strokovna porodna pomoč ■ delež 1900-1904 1910-1914 1920-1924 1930-1934 1940-1944 1905-1909 1915-1919 1925-1929 1935-1939 leto Pri analizi nestrokovne porodne pomoči meje najbolj presenetilo, da snahe, ki so bile doma v vaseh, kjer je bila strokovna porodna pomoč že močno v veljavi, npr. v Velikih Brusnicah, Malih Brusnicah, Leskovcu, niso k porodu poklicale izprašane babice. Večje primerov, ko so same ugledale luč sveta ob pomoči izprašane babice, njihovi otroci pa so privekali na svet s pomočjo stare mame ali neizprašane vaške babice. To dejstvo govori v prid reku, “da se ne bo hiša obračala po ta mladi, ampak ta mlada po hiši”, kar pomeni, da so se podredile navadam lokalne skupnosti, kateri so po poroki tudi same pripadale. Prav tako presenetljiva je bila ugotovitev, da večina sorodstvene porodne pomoči odpade na tašče in ne na matere, kot sem sprva pričakovala. Stereotipne reke, šale, ki govorijo o slabih odnosih med snaho in taščo, postavlja porodna pomoč tašč pod vprašaj in jih prikaže v novi luči. Na podlagi analiziranih primerov se potrjuje tudi hipoteza, da zapisi o porodni pomoči v rojstni matični knjigi niso verodostojni v primeru, kadar je rubrika babica uničena. Če bi zapisom verjeli, bi prišli do zaključka, da so ženske v občini Brusnice rodile nekaj otrok brez in nekaj s porodno pomočjo. Tako se srečamo s hrabro in močno žensko, kije prvič rodila brez tuje pomoči. Presenečeni pa smo, ko ugotovimo, daje bila pri drugem porodu prisotna babica, prav tako pri tretjem, ne pa tudi pri petem in zadnjem. To je tipična notranja struktura porodne pomoči v obravnavanem obdobju. __________________________________OPOMBE________________________________________ 1 Šele v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja je velika večina žensk iz vaških skupnosti rodila v porodnišnici, čeprav se je ta težnja postopoma uveljavljala od konca druge svetovne vojne, v mestih -v Ljubljani z okolico pa že od tridesetih let 20. stoletja naprej. Medtem ko je bilo leta 1947 rojenih v Novem mestu 420 otrok, pa je bilo leta 1952 v novomeški porodnišnici že 1006 porodov (DL 1954: 3). Nosečniški pregledi so postali obvezni šele s 25. januarjem 1951, ko je izšla uredba o obveznem zdravniškem pregledu nosečih žensk. 2 Določitev značaja lokalne skupnosti je izhodišče za terensko delo, npr. pisanje vprašalnih pol. Z izrazom kultura rojstva razumem materialne, socialne in duhovne družbene pojave, ki so neposredno povezani s kontracepcijskimi metodami in praksami ter s splavom, nosečnostjo, porodom in poporodno dobo. VIRI IN LITERATURA - Rojstna matična knjiga, 1875-1901, Brusnice. - Rojstna matična knjiga, 1902-1945, Brusnice. - Mrliška matična knjiga, 1893-1944, Brusnice. - Poročna matična knjiga, 1848-1914, 1915-1946, Brusnice. - Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937. Ljubljana. - Leksikon občin za Kranjsko, 1906. Izdelan po rezultatih popisa ljudstva, dne 31. grudna 1900. Dunaj. - Babiški vestnik 1929-1940. Ljubljana. - Letno poročilo o zdravstvenih prilikah na teritoriju sreza Novo mesto za leto 1938. Novo mesto 1939. ZAL - Enota za Dolenjsko in Belo krajino. - Letno poročilo o zdravstvenih prilikah na teritoriju sreza Novo mesto za leto 1936. Novo mesto 1937. ZAL - Enota za Dolenjsko in Belo krajino. - Letno poročilo o zdravstvenih prilikah na teritoriju sreza Novo mesto za leto 1937. Novo mesto 1938. ZAL - Enota za Dolenjsko in Belo krajino. - Gazvoda, M.: Porodni izkaz za 1. in 2. polletje 1937. ZAL - Enota za Dolenjsko in Belo krajino. - Gornik, M.: Porodni izkaz za 1. in 2. polletje 1937. ZAL - Enota za Dolenjsko in Belo krajino. - Piletič, R., 1960: Novomeško Podgorje. V: Geografski obzornik VII, št. 1-2. Ljubljana, str. 9-18. - Zupančič, D., 1960.: Ljudsko življenje v Podgorju. V: Geografski obzornik VII, št. 1-2. Ljubljana, str. 18-22. - Dobovšek, M., Klemenčič, V., Likar, M., Vrhovec, J., Vrstovšek, B., 1962.: Rast prebivalstva Novomeške pokrajine po letu 1869. V: Dolenjska zemlja in ljudje. Novo mesto, str. 162-174. - Jeršič, M., 1974: Zdravje na Kranjskem v letih 1881-1890. Ljubljana, str. 97-141. - Pirc, I., Pirc, B., 1937: Zdravje v Sloveniji. 1 knjiga. Ljubljana. - Pahor, Š., 1981: Etnološka topografija slovenskega etičnega ozemlja občina Novo mesto - izbrani kraj Gabrje. Tipk., seminarska naloga na OEIKA FF. - Borisov, P., 1995: Ginekologija na Slovenskem od začetkov do leta 1980. Ljubljana. - Mendraš, H., 1986: Seljačka društva. Ljubljana. - Hudales, J., 1995: Trška in vaška družina v 19. stoletju. Župnija Velenje po matičnih knjigah in zapisnikih duš. Tipk., magistrska naloga na OEIKA FF. - Orel, B., 1944: Slovenski ljudski običaji. V: Narodopisje Slovencev I. Ljubljana, str. 265-275. - Novak, V., 1960: Od rojstva do smrti. V: Slovenska ljudska kultura. Ljubljana, str. 178-183. - Moderndorfer, V., 1964: Ljudska medicina pri Slovencih. Ljubljana. - Šarf, F., 1979: Porod in nega dojenčka v luči socialno higienskih razmer. V: Traditiones 5-6. Ljubljana, str. 345-351. - Weber-Kellermann, I., 1984: Die Sprache der Bratichc. V: Zeitschrift fur Volkskunde 80/1. Stuttgart, str. 23-29. - Kurent, N., 1978: O Šegi in njeni spremenljivosti. V: Pogledi na etnologijo. Ljubljana, str. 309-330. - KrcmenSek, S., 1978: Družbeni temelji razvoja slovenske etnoloSke misli. V: Slovenski etnograf 20. Ljubljana, str. 68. - KrcmenSek, S., 1973: Matične in druge knjige kot vir za etnoloSko proučevanje. V: EtnoloSki pregled 11. Beograd, str. 99-103. - Laslett, P., 1977: Family life and illicit love in earlier generations. Essays in historični socio-logy. Cambridge. - Helsti, H., 1994: From taboo breakers to toiler mothers. The stories of Ione mothers in the folklore of Finnish countrywomcn. V: Ethnologia Fennica 22. Helsinki, str. 6-12. - Černič, M., 1988: Procesi spreminjanja družine od 15. do 19. stoletja. V: Zgodovinski časopis 42/4. Ljubljana, str. 543-554. - Černič-lstenič, M., 1994: Rodnost v Sloveniji. Ljubljana. - Zvvitter, F., 1936: Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stoletja do danaSnjih dni. Ljubljana. - Scherzer, R,. 1988: Hebammen. Weise Frauen oder Technikerinnen? Zum Wandcl eines Be-rufbildes. Frankfurt am Main. AN ANALYSIS OF MII)WIFERY IN THE BRUSNICE COMMUNE, __________________________1900-1945__________________________ SUMMARY The paper presents an analysis of midwifery on the basis of the register of births from the former Brusnice commune betvvcen 1900 and 1945. Women gave birth at home up to the mid 1950's. Both trained and untrained midvvives, the so-called babice, aided in these births. An analysis of the data from the register of births answers the following questions: how often trained midwives aided in the births and how often untrained ones were present, whieh villages had a greater incidence of trained help and vvhieh had greater recourse to untrained help, as well as vvhen trained help appeared in the individual villages. The data also shows the type of untrained midvvifc that was present: the mother, mother-in-law or an untrained village midvvifc. O ZVOKU POD OPATOVO GORO Etnomuzikološka skica vasi Ostre IGOR CVETKO Obsežni gorski masiv Gorjancev je že od nekdaj naravna jugovzhodna meja kranjske dežele. Meja z Ogrsko in Hrvaško je do 13. stoletja tekla sicer po spodnji Krki, pa sojo koroški vojvode Spanheimi tedaj “prestavili” na vzhodno pobočje Gorjancev, kjer teče še danes državna meja Slovenije s Hrvaško. Cistercijanski samostan, postavljen leta 1234 v Kostanjevici, je med svojo posest vključeval približno sto okoliških vasi, velik del Gorjancev ter večino plodnega Krškega polja in Krakovskega gozda, največjega hrastovega gozda na Slovenskem. Po Spanheimih se je na tem območju menjavala oblast Celjskih grofov in Habsburžanov. Približno sto let, od srede 15. do sredine 16. stoletja, so deželo pustošili Turki. Iz tistega časa na sosednjem Hrvaškem beležimo uskoško vojaško organiziranje Vojne krajine kot obrambne linije pred Turki; še danes opazen “spomenik” iz tega časa je npr. obmejni stražni stolp z zvonom nad Črnečo vasjo. Zaselki in predeli, ki sojih Uskoki naseljevali, so značilno izrisali demografsko sliko tega jugovzhodnega dela Kranjske. “Neprehodne” Gorjance s slovenske strani in Žumberške gore s Hrvaške preseka nekje na sredini cesta preko Opatove gore: iz Kostanjevca in hrvaškega Oštrca po levi strani in iz Kostanjevca preko Žumberškega Novega sela po desni strani. Preko obeh gorskih masivov se torej cesta spusti v slovenski Oštrc in skozenj v Kostanjevico na Krki. Po tej poti so se tudi v zgodovini pretakali vplivi z jugovzhoda na Kranjsko in v obratni smeri na hrvaško stran. Ta naravni “etnični otok” so torej izoblikovali zgodovinski pa tudi sociološko-geografski dejavniki. Moja raziskava tega območja v osemdesetih letih se je omejila sicer samo na njegov slovenski del, torej Oštrc z okolico, pa bi bilo - tako ocenjujem - etnomuzikološko “dopolnilo” z žumberškega območja njej v marsičem potrebno in zanimivo. Oštrc, na 298 m na Gorjance dvignjena vas, je do današnjega dne ohranila zanimivo demografsko strukturo. V nadaljevanju bom poskušal skozi zvočno skico današnjega Oštrca vsaj nekoliko osvetliti njegovo etnično podobo. Zc domača imena: Tatar, Turk, Rihtar in Baron pa Kalac (pri hiši so bili svojčas tkalci), Cimerman, Tičakov, Kovačev in Kovačejev, ob Mihin, Lovrišine, Tomak, Jakopina, Krajnčičev in Kuikin, nam delno razkrijejo nekdanjo družbeno-socialno in delovno-premoženjsko strukturo vasi. O sebi govorijo kot o “potomcih sinjskih in istrskih uskokov”, v zadregi omenjajo celo gusarje, ki “da so bili davno tega izgnani v Žumberk”. Od tam da so se preselili še “na to stran Gorjancev” in od tam naj bi izviral tudi njihov način govora. Pravijo, da so čačari. Po govoru se ločijo tudi od sosednjih vasi: Črešnjevca, Črneče vasi, Vrbja, Vrtače, Gradnje, Prušnje vasi, Brezij, Gradca in Planine, ki tvorijo sicer zaokroženo območje. Med vsemi naj bi bil oštrški govor najbolj mehak. Značilni zanj so sestavljeni glasovi: č (“zasopli”, stisnjeni), gj (“zasopli”, stisnjeni, zmehčani), zmehčani čj, šj, dj ter “zliti” ua. Po podatkih Krajevnega leksikona Slovenije (DZS, Ljubljana 1976, III. knjiga, 115-170) se zadnjih sto letih struktura vasi in njenih prebivalcev ni bistveno spremenila: od 154 v letu 1869 do 198 v začetku sedemdesetih let tega stoletja. Dramatičnih padcev števila ljudi v vseh teh letih ni bilo zabeleženih; še največ ob prelomu stoletja (-5), ter med letoma 1953-1961, ko je prebivalstvo, stalno sicer nekoliko v porastu, padlo za 28 ljudi. Prišla iz Rima poštica f • - A ■ ; if i ih!ir t :f A. 'fjd-sfaji rrv*- j>0-stč-do. ■— Cc\_ , jb-flik rff J Jm> y>) «U fl*- P £^-Jy! — c^. 1. Prišla iz Rima poštica, da mi je umrla ljubica. Hojla djom, hojla rjom, da mi je umrla ljubica. 2. Jaz pa nisem popred verjel, pa dokler nisem pogledat šel. Hojla djom, hojla rjom, pa dokler nisem pogledat šel. 3. Štirje fantiči me srečajo, kjer mojo ljubico nesejo. Hojla djom, hojla rjom, kjer mojo ljubico nesejo. Izseljevanje na začetku 20. stoletja je bilo tako kot drugod po Sloveniji posledica agrarne preobljudenosti in življenjskih stisk. Stik s “starim krajem” pa so kljub temu ohranili. Še več: v Ameriki so oštrški fantje celo sami sestavljali pesmi in marsikatero “ta domačo” prinesli s seboj domov, pa čeprav na vižo stare Vojska po cesti gre, pesmi še iz časov francoske zasedbe naših krajev, ki sojo tod vedno radi zapeli. 4. Den 'te doli tmžico, da si bom videl ljubico. Hojla djom, hojla rjom, da si bom videl ljubico. 5. Al’ si živa, al’ si mrtva, al' si še moja ljubica? Hojla djom, hojla rjom, al’ si še moja ljubica? Vojska po cesti gre Vojska po cesti gre, vojska Francozov je. Spredaj gre mlad major, zraven pa fantič moj. Krogla pa prileti, fantič pa obleži. Marija je mimo šla in ga je klicala: “Stani gor, fantič moj, gremo za Jezusom!” “Kaj bom jaz gori vstal, ker mam prereven stan. ” “Če maš glih reven stan, saj t’ga je Jezus dal. ” Jaz imam pa ljubico P-C«. 43% (S^AlOAt QNt M 45\2.«r? «Ara-cu i/K liM-^ajr-cOj ^ ^ — ^~a'c ‘ 1. Jaz pa imam ljubico, v Gracu za kuharco. 2. Tam kje(r) je pojstelca, pojstelca zdrakslana. 3. Zraven je zibelka, z belim pogrjena. 4. Gor leži sinko moj. “Kje pa je očka tvoj?” 5. “Moj očka na vojsko šel, nazaj ne bo več prišel. ” Mladi radi prihajajo domov, se tu oženijo in odidejo nazaj. Pir, kot tu pravijo ohceti, ki traja danes dva ali tri dni skupaj, ponavadi opravijo po starem: s “šran-ganjem”, s svati, “pirnjaki” ter obveznimi nepovabljenimi firbci, “mačkurami”. Te se “kar se da čudno oblečejo” in namaskirajo, da jih ob prihodu v hišo še domači ne prepoznajo. “Kamelo”, z deko prekrito lojtro z vrečo, polno slame, in z leseno glavo, ki “zeva” in pri tem glasno klopota, prodajajo ob glasnem “gli-hanju” za pijačo. Na ohcet so šli ženinu in nevesti včasih obvezno peti tudi “uglarji”. Prišli so ponoči in zdržali na piru, dokler je bilo tam še kaj pijače. Peli so vedno “v štiri glasove”, na koncu, ko so bili že zares dobre volje, so še glasno “ujkali”, še posebej, preden so odšli. Nevesti so zapeli: Nevesta le vzemi slovo p = /2.0 SWIM 43 .Jfz GT) t HT U* i ( j VM lLlxUi-g- ne.-mi %€o - /OT> f o A. sfa - ffipntiTi \t tt \ j SNi1 t-M; S-MtPlij-rt j 5*4«. št, -kolik ute,tristo-VT> , /. Nevesta, le vzemi slovo od svojega ledik stanu. Prav lepo je na svetu še ledik živeti, nevesta, le vzemi slovo. 2. Nevesta, le vzemi slovo od svojega ledik stanu. Prav lepo je na svetu še ledik živeti, še lepši je zakonski stan. Ženinu pa so zapeli največkrat še “krancelvečer”: Ko sonce za goro je šlo p_ cu* m GNi M 43.752. ko Sc*.-te. t*. ^o-to je 3(0 j ote->«L slo — o)-o , tit: I •*- 3 Uk __ ___. O C' ^ , T<.. i. tV. I -X- n { > -i £t? % v__*■ k I v/ * ' la (V-fo — . Oi ^o-^omtAvjJ,a '%r6»^'pa -K« 7. ATo sonce za goro je šlo, oj, ženin, le vzemi slovo. Pa v ta prvič le vzemi od očeta slovo. So te gori vzredili, pa tak lušno je blo. Oj, zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, očka vi. 2. Pa v ta drugič le vzemi od matere slovo. So te gori vzgajali, pa kak lušno je blo. Al zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, mamca vi. 3. Pa v ta tretjič le vzemi od svojih sester slovo. Ste se radi imeli, pa kak lušno je blo. Oj, zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, sestre ve. 4. Pa v četrtič le vzemi od svojih bratov slovo. Ste se skupaj igrali, pa kak lušno je blo. Oj, zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, fantje vi. Oj, zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, zdaj pa zbogom, ženin ti. Obvezen ples na ohceti je bil “pouštertanc”, radi so plesali še polke in valčke. Vedno do jutra. “Pirnjaki” so imeli navado, da so s pokrovkami, lonci in z vsem, kar je ropotalo in zvenelo, “odšli v parado”, v starem košu pa so nosili godca. Po poroki so s plugom orali po vasi - in godec je obvezno spremljal to povorko. Zjutraj, ko so odhajali svatje kurit ogenj v gmajno, so zapeli še Zarjo, ohcet pa seje, razumljivo, nadaljevala naprej. Zarja je zarja I «*<75' t Mn iv. GUI M 4-r.2JU fta-T-ja %Ar L Zarja je zarja, beli je dan. 4. Sobico pometaj mi, beli je dan. 2. Skuhaj mi kavi-kavico, 5. Zarja je zarja, beli je dan. beli je dan. 3. Šolenčke operi mi, beli je dan. Balada o fantu, ki je zabodel nevesto in potem tudi sam skočil v vodo, K nam prišel je zal mladenič, je po obliki in vsebini močno podobna tovrstnim pripovednim pesmim s Štajerskega. K nam je prišel zal mladenič l, • -ji j,, (X f /■*'& Ka-mi-c ^ *]>**-ti*. 1. K nam prišel je zal mladenič, po imenu Tonček bil. On je milo mamico prosil, naj gre hčerka na špancir. 2. “Oj, mladina, kam zahajaš, kadar sonce doli gre?” 3. “Ljuba mamca, na plesišče, tam, kjer polke špilajo. ” 4. Ko sta prišla na plesišče, preč je z drugim plesat šla. 5. Ko sta nehala plesati, je pa k svojmu ljubmu šla. 6. “Ljubi fantič, ne zameri, saj je ravno sosed bil. ” 7. Fantič ji pa nič ne reče, le pogleda jo ostro. 8. Čez nekaj časa ji pa reče: “Pojdi, greva na špancir. ” 9. Ko sta prišla sredi gozda, sred gozdiča zelenga: 10. “Tu pred mano zdaj poklekni, tu bo tvoja grenka smrt. ” 1L Dekle dol je pokleknilo in prav milo jokala: 12. "Ljubi fantič, daj še enkrat, naj grem k mamci po slovo!” 13. "Zate nima več slovesa, to bo tvoja grenka smrt. ” 14. Fant potegne nož z nožnice in za bode jo v srce. 15. Fant odšel je gor na griček in je skočil dol v vodo. 16. Fanta voda je zalila, deklico pa rdeča kri. Priložnosti za petje, druženje in za družabno življenje je bilo v kraju vedno dovolj. Svojčas so hodili okrog za sv. Jurija in peli: Sveti Jur je bil bogat, on je imel beli grad. Beli grad je on prodal, je bele dnarce ubogim dal. Danes koledujejo samo še za novo leto in na svete tri kralje. Obe kolednici, ki ju ob tej priliki pojejo, sta primer “vzpenjajočega” se zaključnega tona. Od prve do zadnje kitice se zaključni ton (finalis) namreč zvezno dvigne celo za kvarto (štiri tone) navzgor. Dobar večer vam vošim 1 =^2_ ^ mm £ GNAM })obvr 'tK-ci*. -si*\ vsim Jkl-Vvim t [\(oW0 smo Vam jsrl-nes^ oJ- io. ZVv«. - ».A 1. Dobar večer vam vošim, vsim hišnim ljudem. Novo leto smo vam prinesli, od zdaj za naprej. 5. Sveti Jožef in Marija sta bežala v Egipt, jim ’ je angel oznanil, vesela sta b’la. 2. Novo leto prihaja, vesel’ se kristjan! Pa le zbud’ se iz spanja, iz preljubljenih sanj. 6. Zdaj pa pro ’smo za darila,' če le volja je vas: En pehar orehov, en taler klobas. 3. Po gorah je ivje, po dolincah je mraz. Pa poglejte, kristjani, v Jezusa obraz! 7. Eno štruco prediva, če le volja je vas, dva Štefana vina, če le volja je vas. 4. Pa kak milo in lepo v jaslih leži, od mraza trepeče, se milo solzi. Trikraljevsko vedno pojejo v tri glasove. Tisti, ki poje naprej, poje vodilni glas, en glas poje čez, torej melodijo nad vodilnim, ostali fantje pa pridajajo bas. Ena prečudna zvezda 1. Ena prečudna zvezda gre iz dežele Jutrove. 2. Trije Modri so se zbral in na rajžo se podal. 3. Ko pridejo v Jeruzalem, zvezda se jim skrila je. 4. Oni ne vejo, kam naprej, Herodeža vprašat grejo. 5. Ko kralj Herod zasliši to, on se prestraši prav močno. 6. In sklical je pismarje vse, če vejo, kje Kralj rojen je. 7. Tam v betlehemski štalici -tako zapisano stoji. 8. Ko ven iz mesta pridejo in zvezdo zopet vidijo. 9. Al’ zvezda se prikaže spet, še bolj je svetla kot popred. 10. So šli več dni in več noči, zvezda nad štalco ostoji. 11. Zvezda nad štalco ostoji, al’ notri Ježušček leži. 12. Našli so ga v jaslicah in Marijo z Jožefom. 13. Pri vas naj ostane večni Bog, ali z nami naj rajža Sveti Duh. Trikraljevska se poje kot prava kolednica od hiše do hiše. Če koledniki pri kakšni hiši ne dobe darov, ki jim “pripadajo”, potem dodajo še štirinajsto kitico, s katero zagrozijo: 14. Če nam ne boste nič dar’val, vam bomo hčerko odpeljal..., če imajo pri hiši godno hčer. Če pa te ni, potem zapojejo: Če nam ne boste nič dar’val, vam bomo hišo spodkopal! Za pusta gredo maškare od hiše do hiše za “pohanje”. Še danes imajo v tem času marsikje navado v hiši domači ob večeru “ljungati se za repo pa žele”, poganjati se na gugalnici, ki jo z “oprtami” obesijo na tram v hiši. Po možnosti so morali pri “ljunganju” tedaj z nogami priti do stropa ali vsaj čim višje. “Tancali so ko žrebci”, zraven pa govorili: “Djipo, djipo, djipo, da udri noga, jutri ne bo toga. ” Vf * (/) n | n n djipo, djipo, djipo, v p i n n da u-dri no-ga, n i rm x ju-tri ne-bo to-ga • Še vedno marsikje po hišah še “čujejo”, pojejo pa ne več. Pravijo, da so včasih tudi peli. Danes se raje igrajo: rinčkajo, golobčkajo, bijejo rihtarja, se obešajo. Za kazni se pri teh igrah največkrat tepejo s pasom ali “ribajo cigou”, tako da z glavo drgnejo ob trde predmete. Za mrliča vedno “klenkajo”z dvema zvonoma: “Dones meni, jutri tebi!” Pritrkavajo na dva zvona (in še s kladivom) še na vse svete, na veliki šmaren in za novo leto, ko zlezejo v “turn” že ob treh zjutraj. Ob požaru ali ko zvonijo proti toči, pa “vlečejo za oba štrika in bijejo plat zvona”. Za godovnika gredo radi pod okno “romlat”, največ za Jožefa in Martina. Pri tem ni važno, “kaj vzame kdo v roko, glavno, da se čuje”. Ob odhodu k vojakom še danes naredijo “poslovilnega”. Ko “gre soldat od hiše”, mu zapojejo Popotnik pride čez goro: Popotnik pride čez goro 1. Popotnik pride čez goro, od doma jemlje že slovo. Od očeta in od svoje matere, od svoje ljitb’ce zaljubljene. 3. V kasarno pride še vesel, ali tam se jokati začne. Raztrga svojo civilno obleko preč, pripaše si soldaški meč. 2. Puška že na sten ’ visi, moja dekle briše si oči. Se popred jo bodem na svojo ram ’co djal, bom teb ’, ljubo dekle, poljubček dal. Voz, na katerem ga odpeljejo, okrasijo s smrekami, s “krancelni” in z raznobarvnimi papirnimi trakovi, obvezno pa gaje spremljal godec. V Krškem, kjer so fantje dobili razpored, “štelengo”, so se, če se niso že med potjo, potem obvezno stepli. Pred odhodom k vojakom so fantom včasih streljali tudi z možnarji. Streljali pa so še na veliko soboto pred žegnanjem, za prvi maj in nevesti, ko je šla k poroki. Danes z možnarji ne streljajo več. Dokler so tu še gojili konopljo, so na “kvatranco”, kvatrno nedeljo, “streljali z biči”. Pokalo je, “kot bi puške pokale”. Največ zaradi “šmica”, posebej spletenega konca, cofa pri biču. Fantje so tedaj že ponoči, največkrat že okrog druge ure zjutraj (ali vsaj pred mašo), odšli z živino na pašo. Nekajkrat so “ustrelili” z biči, potem pa so lahko odšli nazaj spat. Kolikor prej so prišli na pašo, toliko bolje je bilo. Za zadnjega je bila to velika sramota. Pastirji so na paši včasih iz kostanjevega lubja “zvijali rogove s prdci”. Ko so na paši kurili, so zato, da dim ni šel k njim, mahali z rokami in pri tem govorili: “Sem potica, tam kosir...”, kosir so pravili srpici za delo v vinogradu. Za boljši ogenj pa so govorili še: “Bog daj, da bi gorilu, da bi se angelčaki grijali, zravon paj još mij. ” Če se je komu na očesu spustil ječmen, so stare ženice z rokami zamahovale pred očmi, kot bi žele, zraven pa govorile: “Sijala te nišam, žet čju te pa!” In če krava ni imela mleka, so bili za to krivi uroki, ki so jo obsedli. Takrat je bilo treba izkopati kost, jo sežgati na križpotju, zraven pa biti popolnoma tiho, predvsem pa ne izgovoriti nobene besede, četudi te kdo kaj vpraša. Zanimiv je Oštrc, četudi opazovan samo skozi njegovo zvočno podobo. Splošno slovenski je, je pa tudi malo poseben in samosvoj. In ostaja še naprej drugačen kot vasi nižje nad Podbočjem in Kostanjevico, pa čeprav večina Oštr-čanov dnevno hodi “na šiht” v dolino. In le doma zapojejo z malo prikritega sramu: Mila moja mačica, iz polnih grl pa svojo “himno”, kot pravijo pesmi Sada čemo jedno po oštrsko. Mila moja mačica V -4^0 čflvMfc GMM 'i' p71 Pr» tiiuv§§fg m.ck-cČ~ ca. ^ c«, je tjFčkrc&M* j)e-kk V- po etas