■

ŠMARNICE

prečisti Devici darovane.

Nabral

Janez Volčič,

duhoven ljubljanske škofije.

Drugi natis;

Z eiio podobo.

Z dovoljenjem visokocastitljiviga Ljubljanskega; škofijsiva.

V Ljubljani, 1867;

,V založbi in na prodaj pri Jan. Oiontinitu,

bujtvarji. , ‘


Tase

Darovanje

teh bukvic.

!|j!kerbi 10  nabiral sim rožice zale,

De bi si pušeljček lepi nabral;
Hodil po ternji sim, lazil čez skale,
Kakor sim vedil, sim vse preiskal..
Našel sim v’jol’ce temno zagorele —
Pač res te rož’ce prijetno diše —
So na samoti lepo dozorele;

Sveto ponižnost me one uče.

1

4

2 .

Našel sim nageljne r’deče cveteče,
Tudi te rož’ce prijetno diše,

In so mi znamnje ljubezni goreče,

S ktero Boga prav ljubit’ me uče.
Hodil sim dalje, še rožic iskaje,

Našel sim kmalo zelen rožmarin,
Tik ene skale duhti na vse kraje,
Serčne, keršanske zvestobe spomin.

3 .

Lepe cvetlice so, lepe, prav zale,
Pušeljček zvezan, prijetno dišeč,
Lepši težko bi se kdej še nabrale.

Pušeljček vender pa meni ni všeč.
Majnka mi samo le rožice ene,

Ki nadomesti mi sama vse te,
Lepši nikjer in nikdar ni nobene,
Moje serce hrepeni le po te.

4 .

Lepe vijolice so zagorele,

Rožmarin, nagelj — teh nisim iskal.
Za me nar lepši so „ŠMARNICE“ bele;
Teh sim iskal in le teh bom nabral.

5

„ŠMAENICE“ — one so moje cvetlice,

Teh bom jest v pušeljček lepi nabral —

Za se ne — k časti Marije Device —

Te so podoba nje — nji jih bom dal.

5 .

„ŠMAENICE“ v pušeljček nežno nabrane
Nesem tje v cerkev Marii na altar,

Njo tam ponižno poprosim, naj vzame

„SMAENICE,“ v znamnje ljubezni, za dar. —
O kak bo duša zdaj moja vesela,

Ko bom Marii ta šopek oddal!

Vidil bom, de ga Marija bo imela; —

Saj sim le samo za njo ga nabral.

6 .

Zdihniti hočem: O mati premila!

Ljubim te  — v znamnje ljubezni ti dam,

Kar je ljubezen tu v šopek zavila,

Pušeljc iz „ŠMABNIO,“ ponižno nabran.  —
Pa, o Marija! zastonj ti jest dati

„ŠMABNIC“ ne morem in tud jih ne dam,  —
Gnado mi sprosi: Boga prav spoznati,

Hud’ga na duši in telesu me bran’!

6

7 .

Naj bo duhovna vez „šopek“ med nama,

Kaže, de ljubim te 'z cele moči,

Saj ga nabrala ljubezen je sama.

Ker te pa ljubim, me ljubi tud ti!

Ja kar premorem, o moja Marija!

Ljubim te  — za te gori mi serce.

Veš, kaj želim? o presveta Marija!

Vsi naj te ljubijo, z mano čast e!

Tvoj nevredni v te zaupajoči sin.
V praznik čistiga spočetja Device Marije 1859,

7

Molitev pred branjem.

O moj Bog! terdno verujem, de si
tukaj pričujoč. Pred tebe, o večni Bog!
padem jest reve« na svoje kolena.
Premisliti hočem tiste dolžnosti, ktere
si mi ti v mojim stanu odkazal. Sveti
nebeški Oče! razsvitli moj um, ogrej
mi serce, de resnico spoznam in rado-
voljno po nji se ravnam; poterdi mojo
voijo, de resnično sklenem, se popol-
nama poboljšati, in le za te siveti!
O moja ljuba mati Marija, prosi za-rne!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Izrocenje Marii, naši materi.

0 Marija, naša mati!

O presveta ti devica
Bodi, o Marija, nam kraljica!

Za Gospo te svojo zvokmo.

O Marija, pros’ za nas!

0 Marija, pros’ za nas!

Oh, prosi Jezusa za nas!

8

O Marija, naša mati!

V tvoje materne roke podamo
Svoje grešne serca — ter spoznamo.
De smo grešniki veliki.

O Marija, pros’ za nas!

O Marija, pros’ za nas!

Oh, prosi Jezusa za nas!

O Marija, naša mati!

Svoj’mu sinu — mati nas izroči!

Ki bredemo v greha temni noči,
Prosi ga Marija naša!

O Marija, pros’ za nas!

O Marija, pros’ za nas!

Oh, prosi Jezusa za nas!

/

O Marija, naša mati!

O Marija, bodi naša mati!

Bodi res, oh! bodi ti nam mati!

Mi pa tvoji smo otroci!

O Marija, pros’ za nas!

O Marija, pros’ za nas!

Oh, prosi Jezusa za nas!

Molitev po branji.

O moj Bog! zahvalim se ti za
gnade, ktere si mi zdaj skazal, za
navdihujenje, za občutljeje, s kterimi

9

je moje serce zdaj navdano. Poterdi,
o Gospod! moje sklepe; gnado mi
daj, de jih nikdar več ne prelomim.
O Marija, prosi za me!

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Izročenje Marii, naši materi.

O Marija! Ti nas požegnaj s svo¬
jim detetam Jezusam Krjstusain! Pred
vsem hudim nas obvari — pred naglo,
neprevideno s me rij o — pred smertnim
greham! — C^ešeno bodi to sveto slad¬
ko Ime: Jezus, Marija in s. Jožef!
Cešena bodi vsa nebeška družba zdaj
in na vse večne čase! Amen.

Po svojim devištvu in čistim spo¬
četji, o devica! očisti naše duše, naše
serca!

SSs—

10

Lavretanske litanije.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog, usmili
se nas!

Sin, vsega sveta rešnji Bog, usmili
se- nas!

Sveti Duh, resnični Bog, usmili se nas!
Sveta trojica, en sam Bog, usmili se nas!
S. Marija,

S. Mati božja,

S. devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati Ijnbev.njiva,

N

P

p

I*

53

o

Cfe.

P

o

g

11

Mati prečudna,

Mati našiga stvarnika,
Mati našiga odrešenika,
Devica modra,

Devica častitljiva,
Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,
Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti božje,
Začetek našiga veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,
Turn slonokosteni,

Hiša 7, lata,

Skrinja mird in sprave,
Vrata nebeške,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežališe grešnikov,

7, a nas Boga prosi!

12

Tolažnica žalostnih,

Pomoč kristjanov,

Kraljica angeljev,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica aposteljnov,

Kraljica marteruikov,

Kraljica spoznovalcov,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirniga
greha spočeta,

Jagnje božje, ki grehe sveta odjem-
lješ; zanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjem-
Iješ; usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjern-
lješ; usmili se nas, o Gospod!
Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nas. Cešena si Marija.

za nas Boga prosi!

13

Molitev

1. K presvetlimi rešnjiinu telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V. Kruli z nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Molimo.

O Bog! kteri si nam v prečudnim
zakramentu spomin svojiga terpljenja
zapustil, daj nam, te prosimo, sv.
skrivnosti tvojiga telesa in tvoje kem
tako častiti, de sad tvojiga odrešenja
vedno v sebi čutimo. Kteri živiš in
kraljuješ z Bogam Očetam v edinosti
sv. Duha Bog vekomaj. Amen.

2. K sveti devici, materi Marii.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sve¬
ta božja porodnica! ne zaverzi naših
prošenj v naših potrebah, temuč reši

14

nas vselej vseh nevarnost. O častit¬
ljiva in žeguaua devica; naša Gospa;
naša srednica; naša besednica; naša
pomočnica! S svojini sinam nas spra¬
vi, svojimu sinu nas priporoči, svoji mu
sinu nas izroči.

V. Prosi za nas sveta božja porodnica!
O. De bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Dodeli nam, svojim služabnikam,
prosimo, Gospod Bog! de vedno zdrav¬
je na duši in na telesu vživamo, iu
de bomo po častitih prošnjah presvete
Marije vselej device sedanje žalosti
rešeni in večniga veselja deležni.

v

Cešena bodi Kraljica.

Cešena bodi, Kraljica, mati milo¬
sti, življenje, sladkost iu upanje naše,
bodi češena! K tebi vpijemo zapu-
šeni Evini otroci, k tebi zdihujemo

15

žalostni in objokani v tej dolini solz.
Oh, oberni tedej, naša pomočnica!
svoje milostljive oči v nas, in pokaži
nam po tem revnim življenji Jezusa,
žegnani sad tvojiga telesa, o milost¬
ljiva, o dobrotljiva, o sladka devica
Marija!

V. Prosi za nas sveta božja porodnica!
O. De bomo vredni obijud Kristusovih.

Molimo.

Vsegamogočni večni Bog! ki si dušo
in telo častite device matere Marije,
de bi vredno prebivaiiše tvojiga sina
biti zaslužila, s pripomočjo sv. Duha
pripravil; daj, de bomo, ki se njeniga
spomina veselimo, po njenih milost¬
ljivih prošnjah prihodnjih zlegov in
večne smerti rešeni.

3. K svetiinu Jožefu.

Glejte, modri in zvesti hlapec, kteri-
ga je postavil gospod čez svojo družino.

16

V. Prosi za nas, sveti Jožef!

O. T)e bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Naj nam, prosimo, Gospod ! za-
služenje ženina tvoje presvete matere
Marije pomaga, de, kar naša slabost
ne premore, nam bode po njegovih
prošnjah dodeljeno.

4. Za vse potrebe.

Ponižno, Gospod, te prosimo, raz¬
veži po svoji milosti naših grehov
vezi, in ohrani po prošnjah svoje
izvoljene matere ljube device Marije
in vseh svojih svetnikov nas svoje
služabnike, naše dobrotnike in naše
pohištvo v vse svetosti; tudi očisti vso
našo rodovino in naše prijatle od hu¬
dobe in grehov, in napolni jih z le¬
pimi čednostmi; dodeli nam mir in
zdravje, odverni od nas vidne in ne¬
vidne sovražnike, in odženi vse hude

17

želje; daj nam zdravo vreme in do¬
bro letino; skazi milost našim prijat-
lam in neprijatlam, in obvaruj to faro
z vsimi, kteri v njej prebivajo, kuge,
lakote, vojske, ognja, potresa, povod¬
nji, in dodeli milostljivo vsem ver¬
nim keršenikam, živim in mertvim, v
nebeškim kraljestvu večno življenje,
mir in pokoj. Obvaruj našiga pape¬
ža I., našiga škofa I., našiga svetliga
cesarja L, in vso našo duhovsko in
deželsko gosposko in vse keršansko
ljudstvo vseli nadlog in vsega zlega,
lu tvoj žegen pridi z nebes doli na
nas, in bodi vselej nad nami. Po
Gospodu našim Jezusu Kristusu, sinu
tvojim, kteri s teboj živi in kraljuje v
edinosti s. Duha Bog vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.
O. Amen.

Oče nas. Cešena si Marija (petkrat).

2

18

O gospa moja, o mati moja! tebi
se vsega darujem, in de se tebi vda-
niga skažem, ti danes posvetim svoje
oči, svoje ušesa, svoje usta, svoje
serce, sebe popolnama vsega. Ker
sim tedej tvoj, o dobra mati! vari
me, brani me, kakor svojo lastnino in
posestvo.

(Kdor to molitvico s pobožnim in^skesanim
sercam zjutraj in zvečer po angeljskim češenji moli,
zadobi vsaki dan odpustek za 100 dni, in če
v mescu enkrat s. zakramente vredno prejme, in
navadne molitve za odpustke opravi, popolnama
odpustek Pij IX. 5. vel. šerp. 1851).

--

1. Dan.

Zakaj sim na tem svetu?*)

O moj Bog! Ti si me iz nič vstvaril in
na ta vset si me postavil, de bi jest tebe tu
častil in ljubil, in se v tej sveti ljubezni nek
daj zveličal; zato je tudi Jezus Kristus na
s. križu za-me umeri; zato me je s. Duh
posvetil. Dal si mi, moj ljubi Bog! telo in

*) To piše pobožni misjonar J. A. Stelcig.

19

neumerjočo dušo; pa ne zavoljo telesa, teniuč
zavoljo duše si me postavil na ta svet; nisi
mi dal duše zavoljo telesa, temuč le zavoljo
duše imam telo, ktero je prah in se bo spet
kotali nazaj spremenilo v prah; duša pa, —■
ta bo večno živela, in le za-njo moram tu
skerbeti; de bi svojo dušo zveličal, zato sim
na svetu.

Vsa moja skerb mora biti torej v to
obernjena, de rešim — zveličam svojo dušo!
zakaj če njo zgubim, je nikdar več ne dobim,
na večno ne. Pa vender je moja duša vstvar-
jena le za to, de bi tebe, o moj Bog! skoz
vso večnost ljubila, vživala. Nič, čisto nič
ne smem storiti, kar bi škodovalo moji duši,
kar bi jo ranilo ali pa celo pogubilo. Vem,
de svet, hudobni duh, moje lastno poželenje,
vsi ti, dobro vem, hrepene po moji duši kot
rjoveči levi, vsi ti se mi prilizujejo, me hva¬
lijo, me zapeljujejo, pa druziga ne išejo, kot
de bi pogubili mojo dušo; zato čuti, moliti,
zdihovati hočem k tebi, o moj mogočni Bog!
de bom s tvojo pomočjo premagal te dušne
sovražnike, ter bom po tvoji milosti za to
zmago večne nebesa — tebe samiga v plačilo
prejel.

V mestu Florenc je pobožna deklica
odgovorila mladenču, kteri jo je v greh na-

o*

20

peljeval in ji je zato ponujal veliko darilo,
rekoč: Kaj? misliš ti, de jest svojo neumer-
jočo dušo tako malo cenim? za to minejoče
darilo bi jo jest prodala? Veš kaj? Ko bi mi
ti vse zaklade vse zemlje dajal za mojo
dušo, je ne prodam satanu. Z veseljem
sim pripravljena za zveličanje svoje duše
umreti, in pa nobena stvar me ne bo pre¬
motila, de bi prelomila obljubljeno zvestobo,
ki sim jo po dolžnosti Jezuzu Kristusu
storila.

Tudi jest, o moj Jezus! zročim tebi
svojo dušo, ter ti obljubim večno zvestobo;
pa ti, o moj Bog! me podpiraj v tem sklepu.

In ti, o Marija, moja mati! pomagaj mi,
prosi za-me.

Danes premišljuj:

1. Bog me je vstvaril, de bi njega
ljubil in 7 .a to ljubezen njega sarniga
v plačilo dobil.

2. Eno samo dušo imam; če to
zgubim, je vse zgubljeno.

3. Kdo mi bo vender škodo po¬
ve rnil , če zgubim svojo edino dušo?

21

Zdihljej.

1. Moj Bog! ti si me vstvaril, de
bi te ljubil in — ljubiti te hočem s
tvojo pomočjo.

2. Moj Bog! jest hočem k tebi
v nebesa priti, naj velja kar hoče.

3. Jez,us, Marija in sv. Jožef, va¬
rujte mojo dušo!

2. Dan.

Od smertniga greha.

Le edino pravo hudo — edino pravo
zlo je na tem svetu, in to je smertni greh.
Moj Bog, ti si nam dal svoje zapovedi, de
hi jih mi tvoji otroci na tanko spolnovali;
vem, kdor prostovoljno, vedama prelomi
eno teh zapoved, tebe, o moj Bog! žali, tebe
nar vi Si ga, mogočniga zaničuje. O grozovitna
misel: Ubogi revni človek se prederzne žaliti
svojiga dobriga Očeta, svojiga Boga! — O
moj Bog! če premišljujem, koliko dobrot,
koliko gnad si mi že skazal; če vzamem v

22

roko križ iu premišljujem britko smert svo-
jiga Zveličarja na križi, ter vidim tu, koliko
terpljenja je greli mojimu Jezuzu napravil,
oh! pač bi se zavoljo ediniga smertniga
greha pred teboj, o večni Bog! zgrudil nazaj
v prah, iz kteriga sim bil vzet. — Zakaj
pač, o moj Bog! te nehvaležni ljudje žalijo!
Za kratko veselje, hitro minejoče nasitenje
gerdiga poželenja, ki se v grenak pelen
spremeni takrat, ko človek misli piti slad¬
kosti; za nektere krajcarje zaženejo proč
tebe, o večna ljubezen! in prodajo satanu
svojo dušo. — To premišljevanje naj presune
moje serce! Tudi se še hočem spomniti hu¬
dih nasledkov, ki zadenejo človeka zavoljo
smertniga greha. Tak človek, to me sveta
vera uči, tak človek postane sovražnik
Boga samiga; oropana je njegova duša vse
gnade Božje, vsega zasluženja, kteriga si je
nabirala z velikim trudam; grozni červ vesti,
ki nikdar ne miruje, večkrat huda bolezen,
zasramovanje, revšina, pa vsaktere nadloge
so že na zemlji nasledek greha; oh. kaj pa
še le v večnosti? če umerje človek v stanu
smertniga greha, so mu nebesa na večno
zaklenjene, zgubljene; on je zaveržen, za-
veržen v tisto strašno terpljenje, ki se dopo¬
vedati, popisati ne da, ktero ne bo nikdar

23

nikoli konca imelo, ktero bo, oh, večno
terpelo. O Bog, kaj čaka nespokorjeniga
grešnika! Spomni me, o neskončni Bog! tega,
ko bodo skušnjave prišle čez me, de jib
ložej premagam in Jezusu zvest ostanem.
Daj mi pa tudi solze, o križani Jezus! de
zadost objokujem pregrehe, s kterimi sim te
dozdaj tolikokrat že žalil. Ne pripusti, de bi
še kdaj s kakim grebam razžalil tvojo neza-
popadljivo svetost.

S. Angela mi daje pač lep zgled, kteriga
posnemati hočem. Kadar je ta pobožna de¬
vica šla memo kake bridke martre, je obstala
in zdihnila z zolznimi očmi: O moj križani
Zveličar, ob, de bi te pač nikoli ne bila ža¬
lila! O moj Jezus! naj raji preč umerjem, kot
de bi te še kdaj s kakim greham razžalila.

Danes, ja vsaki večer hočem popolnamo
žalost obuditi čez svoje grehe, zlasti če mi
bo vest kak, morebiti celo smertni greh
očitala.

Dan es pr emisij uj:

1. Smertni greh je nar strašnejši
budo, in jest se ga tako malo varujem.

2. Smertni greh me v sovražnika
Božjiga spremeni.

24

3. Če v smertuim grehu umerjeni,
hom na večno pogubljen.

Zdihljej.

1. Karkoli hočeš, o moj Bog, le
nobeniga greha več ne!

2. Iz ljubezni do tebe, o moj
Jezus, hočem vse preterpeti, de te le
z nobenim greham več ne žalim.

3. O moj Jezus! vtisni v mojo
dušo velik strah pred vsakim greham.

3. Dan.

Od smerti.

Hitro teče naše življenje, na enkrat bo
smert tukaj. Vsi bomo umerli, pred ali
poznej, kdaj? to le Bog ve. Smert ne dela
nobeniga razločka. Cveteča devica umerje,
kakor sivi starček. Večkrat se sliši, ta ali
uni je umeri, kdo bi bil to mislil, de bo tako
naglo sklenil, še je bilpopolnama terden, vsega
je imel obilno, lahko bi bil še živel. Tako, o

25

moj Bog, bodo morebiti kmalo govorili tudi
od mene. Vem, moje življenje je na tanko
nitko navezano, ura mojiga življenja ima
svoj tek že od vekomaj sem odločen; in ko
se bo pretergala nitka, stekla bo ura življenja,
bo konec mojiga bivanja na tem svetu. Um¬
reti bom torej mogel, pa kdaj? Ali bom še
veliko let živel, ali je smert že blizo! more¬
biti že na vrata terka? Ali bom dolgo bolan,
ali se bom hitro ločil? Ali bom imel čas se
prav pripraviti, ali še misliti ne bom mogel,
kako in kaj bi si preskerbel na dalgo pot?
Ali bom doma ali drugod, pričo svojih ali
medptujci? ali v drušini ali na samoti umeri?
— Vsega tega ne vem, to le vsegavedoči Bog
ve, le njemu samimu je to znano. To pa ven-
der vem, de na tem je vse ležeče, kako
bom umeri. Smert me bo prestavila v večnost,
v večnost pa srečno ali nesrečno, v nebesa ali
pa v pekel. Treba je torej, silno treba je, de
večkrat na to mislim, da se pripravljam, na
ločitev s te zemlje, de ne navezujem svojiga
serca na nečimernost tega sveta, ker vem,
de posvetniga veselja ne bom dolgo vžival,
vem, de nisim za ta svet vstarjen, de sim
tukaj le ptujic; moja prava domovina so
nebesa; v nebesa pa priti ne morem, če bom
ljubil ta svet, če bom stregel svojimu pože-

26

lenju, hodil po široki cesti, ktera pelje v
pekel; vem, de proti nebesam je ozka steza,
ternjeva, težavna pot. Kteri pa ta svet lju¬
bijo, mehkužno žive, niso v stanu priti v
nebesa. Torej .se moram zatajevati, de ne
pridem v zaderge, iz kterili se izkopati, bi
mi smert več časa ne pripustila. Nečimer-
nost sveta hitro preide.

Neka deklica je bila na smertni postelji.
Mlada, bogata, zala je bila, pa smert tega
ni nič porajtala. Starši so jo silno radi imeli,
bali so se za njo ter so ji prikrivali nevar¬
nost, v kteri je reva bila. Ko so pa vidili,
de je njeno življenje pri kraji, de se smert
bliža, so jo s solznimi očmi opominjali, de
naj svojo vest spraša in z Bogam se spravi,
ker umreti bo mogla. O moj Bog! britko
zdihuje, tako mlada še, pa moram zapustiti
ta svet. Dušni pastirji in starši so ji prigo¬
varjali, in v voljo Božjo se popolnama vda.
Ko je pobožno sv. zakramente prejela, je po
nektere svojih prijatlic poslala, in ko te pri¬
dejo, jim je že umirajoča resnobno djala:
Ljube moje prijat-lice! zato sim po vas po¬
slala, de bi vam nečimernost vsega posve-
tniga pokazala. Oh, ko bi ve mogle svet
tako viditi, kot ga jest zdaj spoznam, pač
bi ve vidile, kako vas svet s svojimi nečimer-

27

liostmi slepi; spoznale bi, de vse drugo je
nečimerno, nestanovitno, in le ljubezen,
prava ljubezen do Boga, ta edina ostane.
Lejte! moja ura se je stekla, tudi ura vašiga
življenja bo kmalo odbila. Bodite modrejši
kot sim bila jest, in se bolj skerbno pri¬
pravljajte na zadnjo uro. Zadnjikrat z vami
govorim, molite za-me, tudi jest vas ne bom
pozabila, če milost najdem pri vsegamogoč-
nim Bogu. Kmalo po teh besedah je umerla.
Besede te pa so si njene prijatlice globoko
vtisnile v svoje serca. O de bi jih tudi jest
nikoli ne pozabil!

Danes premišljaj:

1. Gotovo je, de bom umeri, ali
kako dolgo bom pa še živel?

2. Morebiti je smert že prav blizo;
ali sim pa pripravljen?

3. Umreti moram, pa ne vem, kdaj,
ne veiiij kako; to pa dobro vem, če
umerjeni v smertnim grelni, bom šel v
pekel.

Zdihljej.

1. O Marija, ne zapusti me ob
smertni uri!

28

2. O moj Bog! daj mi gnado svojo,
de pobožno živim; de srečno umerjeni.

3. O moj Bog, vse, karkoli sim
in kar imam, vse že zdaj tebi daru¬
jem ; saj enkrat moram tako vse za¬
pustiti.

4. Dan.

Še nekej od smerti.

Tudi jest bom umeri. Naši spredniki
so umerli, naši nasledniki bodo gotovo tudi
umerli; tedej vsi bomo umerli. Ko bi bil še
tako bogat, še tako lep, še tako zal, o smerti
mi to nič ne pomaga, seboj vsega tega ne
ponesem nič; vse bogastvo, vse lepo oblačilo,
vse lepotije, vse bom zapustiti mogel.

V mestu Spalatu na Laškim je živela
bogata deklica, ki je na lepo oblačilo vse
svoje serce navezano imela. Bog je pa hotel
pretergati to vez. Zbolela je prav nevarno.
Reva od smerti ni hotla nič slišati, pa zato
se je smert ni zbala, zato smerti nič ni bilo
mar. Prav blizo smerti že, poprosi za svoje

29

nar lepši oblačilo, de se še enkrat ž njim
olepotiči. Okoli nje stoječi niso vedili, kaj
reva misli. Začne se ogledovati, v svoji
nečimernosti si dopade, in zdihuje: Ali res
moram v svoji cveteči mladosti umreti? Oh
taka lepa sim, in svet moram, zapustiti?
Prigovarjati so ji začeli, pa ona nobeniga
poslušati noče, in — umeije. —

Kaj se bo pa zgodilo po smerti z mojim
telesam, kteriga zdaj toliko ljubim, mu toliko
strežem? ker smert ga bo neusmiljeno poko¬
sila, ako bi bilo še tako lepo. Oh, še pred
smertjo zgine telesna lepota, oči otemne,
nekako okalne; smert zbriše vso lepoto z
obraza, ter ga s hladnim potain bledo oger-
ne. Ko se bo pa že duša od telesa ločila,
kaj se bo z mojim telesam potem zgodilo?
Oh! le nektere ure poznej bo začelo že troh¬
neti, červam bo v delež, moji nar večji pri-
jatli se mi v treh dneh več bližati ne bodo
hotli, ne bodo mogli. In v malo letih ne bo
ostalo druziga, kot ubogo golo rebrovje, pest
prahu.

Oh, moj Bog! spoznam, kako nespa¬
metno je, toliko skerbeti za kalup svojiga
telesa, ga toliko mehkužiti, mu toliko streči.
O de bi mi pač vedno pred očmi bila mine-
jočnost tega posvetniga; o de bi vedno mis-

30

lil, de moje telo je le trohljiva, červiva hi¬
šica moje duše; moj obraz, kteriga večkrat
omivam, lepotičini, je prevlečena koža čez
mertvaško čepino. O de bi mi vedno ta
misel pred očmi bila, de bi z mehkuženjem
svojiga telesa svoje duše ne zapravil! Zato
hočem večkrat smert — ločenje duše od
telesa premišljevati.

Neki imenitmi pridigarje prišel v Pariz,
poglavitno mesto na Francoskim. Nekiga
dne pride k njemu prevzetna, nečimerno
opravljena ženska, ki ga zaprosi, naj bi ji
lepo ogledalo ali špegel preskerbel. Pobožni
mašnik ji obljubi. Kmalo potem se poda v
hišo, kjer je živela ta ošabnica, in nekaj pod
plajšem seboj nese. Hitro ga popraša žena,
če ji je prinesel obljubljeno ogledalo V Ja, ji
odgovori pridigar, pa iired ti ga ne pokažem,
de bodo vsi tvoji domači pričujoči. — Ko so
bili vsi skupaj, pokaže mašnik mertvaško
glavo iz pod plajša, rekoč: Lej, to je nar
lepši, nar bolje ogledalo za te. To je glava
neke lepe dekline; tu v teh temnih jamah so
bile bistre, svitle oči, ki so kot blisk švi¬
gale okrog, tu po teh golih kosteh so bile
nežne, rudeče lica, ktere so oči druzih na se
vlekle, tu čez zo vihrali lepi lasje, tu so se
smejali beli zobje. Tako popisuje vso mert-

31

vaško glavo in pristavi: Kar si zdaj ti, to je
bila, ni dolgo tega, ta mertvaška glava, in
kar je zdaj ta, to boš ti, ne bo dolgo tega.
— Nečimerna ženska se ojstro pokoriti
začne.

O moj Bog! pač debro bi bilo, de bi se
tudi jest večkrat v tako ogledalo pogledal!

Danes premišljuj:

1. Kadar greš eez pokopališe, ali
memo njega, se spomin, de boš tudi
ti nekje pokopan, ne bo nikoli dolgo
tega.

2.  Kadar slišiš klenkati ali zad¬
njo uro komu zvoniti, vprašaj se:
Kaj, ko bi zdaj le meni zvonilo, ali
bi bil pripravljen?

3. Kadar te nečimerna misel nad-
legva, spomni se mertvaške glave.

Z dihi jej.

1. Moj Bog, varuj me nečimer-
nosti!

32

2. O moj Jezus! kako sim bil
veuder neumen, de tebe iz vsega serca
ljubil nisim.

3. Pomagaj mi, o Jezus! de sebe
zatajujem in tako tebi dopadem.

5. Dan.

Od posebne sodbe.

Preč, ko se bo duša od telesa ločila,
tisti trenutek bo že postavljena pred sodnika
Božjiga. Ko bodo moje hladne obervi moji
prijatli — če bodo na zadnjo uro pri meni
— še mi zatiskali, moje blede ustnice sku-
pej devali, se moje telo morebiti še ne bo
popolnama shladilo, oh, takrat ho moja duša
že pred ojstrim sodnikam. In kdo bo ta moj
sodnik ? Jezus Kristus, vsegavedoči Bog.
Oh, pravični Bog! kako bo takrat, ko bom
Jezusa zagledal in vest mi bo očitala, de
sim ga z grehi žalil! Opomnjem bom vseh
gnad, ktere mi je moj Bog v vsem mojim
življenji skazal, vse opominjevanje pridigar¬
jev in spovednikov, svarjenje in dobri nauki

33

mojih učenikov, mojih staršev, vse notranje
navdihnjenja, oh, vse to bo pred mojim du¬
hovnim očesam odkrito. Pa tudi moj angel
varh ho kazal, koliko sije prizadeval za-me.
Oh gorje, če ga nisim kdaj ubogal! Pa ne le
dober, tudi hudobni angel bo moj tožnik.
Vse grehe bo kazal sodniku, vse, ktere sim
sam storil, ali kriv bil, de so jih drugi storili.
Oh tam ne bo nič zakritiga. Vse, vse čisto
bo razgernjeno, celo moje pregrešne misli,
želje, nečimerni pogledi, nespodobno obna¬
šanje. S kom se bom takrat izgovarjal? Ali
bom mar rekel: moja slaba natura me je v
take pregrehe pripeljala? Oh, Jezus bi mi
preč rekel: Saj so se ti ponujale gnade, po¬
moči, zakaj nisi bolj obilno, bolj zvesto pil
iz studenca vseh gnad? zakaj nisi bolj lepo,
bolj pogosto sv. zakramentov prejemal? Ali
bom morebiti rekel: Ja, tudi drugi so tako ži¬
veli. Kristus bi mi na to odgovoril: Ti bi imel
le na-se gledati, drugi bodo zavoljo svojih
grehov sojeni, in tudi ti le zavoljo svojih. Ja!
noben zgovor ne bo nič veljal, noben ne bo
obstal. Z nepremakljivo ojstrostjo bo sodnik
svojo sodbo izrekel. Proč od mene, ti me nisi
ljubil, nezvest si mi bil, mojo ljubezen si
zaničeval, tudi jest te na vekomaj več ljubil
ne bom, proč od mene v — večni ogenj! —

3

34

O moj Bog! ljubiti te hočem, ljubiti iz
vsega serca, z nobenim greham te nočem
več žaliti. Daj mi gnado, ta svoj sklep spol¬
niti! Kako bi enkrat britko jokal, ako bi z
grehi obložen stopiti mogel- pred tvoj sodnji
stol. Ti, o moj Jezus, me tega vari! Marija,
moja mati, prosi za-me!

Na smertni postelji je ležala deklica,
ktera je nečimerno živela. Dušni pastir je
stal zraven nje, ter jo je lepo na smert pri¬
pravljal. Na enkrat zažene svoj glas in pravi:
Pravični Bog! kako bom odgovor dajala od
svojiga pregrešniga življenja? Gorje meni!
s svojo nečimerno obleko, .-z nepotrebnim
pohujšljivim govorjenjem, s svojim hudobnim
življenjem sim jih veliko pohujšala, jim po¬
magala v nečno pogubljenje. Vsi ti me bodo
tožili pri Jezusu Kristusu, mojim sodniku!
In pri teh besedah je umerla.

Večkrat, o moj Bog, me spomni ojstre
sodbe!

Danes premišljuj:

1. Gotovo boš enkrat sojen, in
tvoj sodnik nobeniga zgovora ne bo
posluša!.

2. Delaj pokoro, dokler je čas.

35

3. Sprašuj svojo vest večkrat, so¬
di sam sebe, de te bo Bog milostivši
sodil, de te Bog tako ojstro ne bo sodil.

Z dihi jej.

1. Moj Jezus! bodi milostljiv meni
ubogimu grešniku!

2. O Jezus! de bi te pač nikoli
ne bil razžalil!

3. O moja ljuba mati Marija! sprosi
mi gnado, de stanoviten ostanem v
svojim terdnim sklepu do konca svo-
jiga življenja.

6. Dan.

Od vesoljne sodbe.

„ Vstanite vi mertvi in prikažite se pred
sodbo . 11  Tako bodo nekdaj, na poslednji dan
angeli s trobento klicali vse mertve pred
sodbo. Vsi bodo zapustili svoje grobove in
se bodo sklenili s svojimi telesi. Oh, strašno
zedinjenje zaveržene duše s svojim pregreš-

3 *

36

nim nečistim telesam! Pač se bodo uboge
duše bale, tresle, ko se bodo prikazale na
nebu grozovitne znamnja pravične sodbe.
„ Zakaj Bog bo, pravi sveto pismo v bukvah
modrosti 5, 18, Bog bo vse stvarjenje obo¬
rožil, de se bo razserdil nad svojimi sovraž¬
niki in ves svet bo ž njim šel v vojsko zoper
nespametne in hudobne." Solnce bo otem-
nelo, mesec ne bo več dajal svoje svitlobe,
zvezde bodo z neba padale in vsi rodovi
zemlje bodo zdihovali. Blisk bo zrake preši¬
nil, tresk in grom zemljo pretresel in z go¬
rečimi meči bodo Gospodovi angeli vse ljudi
peljali v dolino Jozafa.t. O, moj Bog! tedaj
vsi ljudje se bodo k sodbi zbrali. Moji starši,
bratje in sestre, moji spovedniki, vsi moji
znanci. Bukve življenja se bodo odperle in
pisano bo v njih z gorečimi čerkami, in, oh!
ves svet bo znal brati.

Zapisane bodo vse pregrešne misli, nar
skrivnejši želje, vsako hrepenenje serca, vse
besede naše. Oh! in toliko nepotrebnih, zvitih,
nečimernih, nečistih besed! Odkrite bodo vse
pregrešne djanja, vse dela temote. Karkoli
je človek storil, če še tako na skrivnim, kar
je celo življenje pred drugimi zakrival, to
vse, ja prav vse bo odkrito. Oh! in to vse
bodo moji starši, moji prijatli brati znali, če

37

tudi tukej v tem življenji nobene čerke niso
poznali. Oh! moja liinavšina bo odkrita pred
vsemi, ki so me imeli pošteniga, pobožniga.
— O griči, pokrite nas, o hribi, padite na
nas, bodo nesrečni vpili, pa vse zastonj; v
njihovo sramoto bo vse oznanjeno, de ves
svet spozna, kaj so v resnici bili. — In zdaj
bo nebeški Zveličar rekel pobožnim: Moji
ljubljenci! vi ste mi bili zvesti, ljubili ste
me, zavoljo mene ste bili zaničevani, pridite,
vaše solze vam bom zbrisal, na večno se
bote veselili z menoj, ker ste iz ljubezni do
mene toliko terpeli.

Vi pa, neumni! poreče Jezus hudobnim,
ki ste ljubili svet in njega nečimernost, ste
v mesenim poželenji služili hudiču, poberite
se od mene vi, prekleti; pregrešno ste se
veselili, le majhniga veselja niste meni daro¬
vali, poberite se v večni ogenj, na večno
bote terpeli, na vekomaj zdihovali! —

O, moj Bog! strašno ločenje! Otroci
bodo odtergani od staršev, bratje od sestra,
prijate! od prijatla. O prebritko slovo! Proč,
proč, bodo angeli zagnali in hudobni duhovi
bodo čez pogubljene planili, jih seboj v večno
ječo podili. In peklenske vrata bodo zaplo-
hane. Britko se bodo pogubljeni ozerali in
zagromelo bo po njihovih ušesih: Na večno,

38

na večno! čas je pretekel in — večnost se
je pričela, de nikdar ne bo minila.

O moj Jezus, milost! o moj Jezus, mi¬
lost! O Marija, pomagaj!

Danes premišljuj:

1. Pred vsem svetam bom enkrat
stal, vsi ljudje bodo spoznali, kaj sim
vresnici!

2. O pač bi bil neumen, ako bi le
en greli svojimu spovedniku zamol¬
čal, ker bi ga na sodnji dan zvedil
ves svet.

3. Ko bi moj sedanji dušni stan
bil zdajle vsemu svetu odkrit, ali bi
mi bilo všeč?

Zdihljej.

1. O moj Jezus! daj mi gnado
resnieniga spreobernjenja.

2. O Marija, moja mati! prosi
Jezusa, naj mi vse grehe odpusti.

3. Usmili se me, o Gospod! po
svoji veliki milosti.

39

7. Dan.

Od pekla.

Gotova resnica je, de je strašan kraj
kjer poguljeni pravici Božji svoj dolg na
večno plačujejo, kjer bodo za svoje grehe
na večno terpeli; in ta strašni kraj je pekel.
— O, kaj nek pogubljeni v peklu terpe? Kar
si le tu na zemlji strašniga, grozovitniga,
nesrečniga misliti zamorem, to vse je tam
združeno, de grešniga človeka terpinči. Hudi
ogenj ga švigajoč obdaja; gerdi smrad ga
nadlegva; kot gadi in kače pika in gloje
njegovo serce červ, kteri nikdar ne pogine;
večna grozna lakota in pekoča žeja mu nepre-
nesljive bolečine prizadevate. Vse to pa za
pogubljene ni še pravi zapopadek terpljenja;
zapopadek, celota pogubljenja je zguba Boga
samiga; to je nar hujši, to nar strašnejši, to
je neprenesljivo. —

Oh, spoznam, moj Bog! tu na zemlji
moja duša nič tako zelo ne hrepeni po tebi,
kakor bi mogla hrepeneti, ker te prav ne
spozna; je s telesam obdana neobčutljiva za
tebe; ko bo pa moja duša iz telesa, te po-
zemeljske ječe, se vzdignila, in bo enkrat
tebe, o neskončna lepota! zagledala, potem

40

jo bo prevzelo zdaj nezapopadljivo hrepe¬
nenje po tebi, o moj Bog! de bi se sklenila
s teboj, začetnikam vsega dobriga, zapopad-
kam vsega ljubeznjiviga. —• In, oh, strašna
misel! duša pogubljena pa bo silama odter-
gana od večne neskončne lepote, za ktero
je bila vstvarjena, od vekomaj namenjena;
odtergana bo, de bi je nikdar nikoli več ne
vidila; odločena od nje na vekomaj. Ko svet¬
niki v nebesih brez nehanja obličje Božje
zveličani gledajo, se njihovo oko po nepopi¬
sanim veličanstvu raduje, njihovo uho v an-
geljsldm petji sliši večno alelujo, njihovo
serce v nebeškim veselji brez konca sladko
se vzdiguje, oh! takrat pogubljeni v neznanim
zlegu sam sebe terpinči, v gnjusnim preklin¬
janji Božjiga veličanstva škripaje z zobmi
sam sebe terga, ter se v strašnim vpitji iz
brezdna v brezdno neskončniga obupanja
meče. Oh, kakošen grozoviten stok! Oh! bo
pogubljena duša zdihovala, sama sim kriva
te neizrečene zgube! O de bi nikoli ne bila
na plesišu, o de bi nikoli nesrečniga znanja
ne bila imela, o de bi bila pred priložnostjo
bežala! Oh, zavoljo gerdigapoželenja, zavoljo
hitro minejočiga veselja sim zgubila lepe
nebesa in zato bom tu gorela na vekomaj!
Edina resnična, dobro opravljena spoved,

41

mala pokora, kratko življenje v zatajevanji
in pobožnosti, in večna krona bi bila moja;
zdaj pa moram večno terpeti, večno goreti!
Gorje meni! gorje! zame ni nobeniga odre¬
šenja, na vekomaj nobeniga! — O moj Bog!
ko to premišljujem, me groza obhaja, oh, kaj
bi še le občutil, ko bi mi bilo dano pogle¬
dati terpljenje pogubljenih! Tresem se pred
tem, bojim se pekla, oh, de hi se tudi vsega
bal, kar me v pekel pogrezniti zamore!

Sv. Frančišk od Hieronima, imenitni mi¬
sijonar, je nekdaj svojo pridigo imel blizo
hiše, v kteri je prebivala razuzdana ženska
Katarina z imenam. Bavno je bilo pri nji
več mladih norcev, s kterimi se je radovala,
smejala, pela, plesala, de je s tem celo pri¬
digarja motila. Km ali potem, neko nedeljo
gre sveti mož spet merno te hiše, pa velika
množica ljudi ž njim. Pri Katarini je bilo
vse tiho, in svetnik zapraša, zakaj je danes
tu vse mirno? Oh, oče! kaj ne veste, Katarina
je na naglama umerla, še spovedati se ni
imela časa, mu odgovore. Umerla je! se za¬
čudi sv. Frančišk, in brez spovedi je umerla?
Pojdimo jo pogledat. Gredo v hišo, vidijo na
parah hladno blediga merliča. Svetnik na¬
polnjen s. sv. Duham trikrat glasno zakliče:
„Povej nam, Katarina, kje si zdaj?“ in blede

42

ustnice se odprejo, in grozovito reče mertva:
„V peklu, v peklu“. Poslušajte, pravi svetnik,
v peklu! Jezus, Marija, sv. Jožef! v peklu!

Oh, strah in groza! 0 Bog me vari
pekla!

Danes premišljuj:

1. Vsaki smertni greh me zamere
na večno v pekel pogrezniti.

2. Ali smem to za kratkočasje,
za šalo, za nedolžno razveseljevanje
imeti, kar me zainore na večno po¬
gubiti ?

3. Če le še enkrat grešim, z a mo¬
re m tudi na enkrat, pa na večno po¬
gubljen biti.

Zdihljej.

1. Moj Bog! kako se ti zahva-
lujem, de me nisi že pogubil, kar
sim že tolikrat zaslužil?

2. O moj Jezus! usmili se me, ne
zaverzi me na večno; ljubiti te hočem

43

vso dolgo večnost; v peklu bi te pa
le večno preklinjal.

3. O Marija! prosi za-me, de me
tvoj Božji sin ne z,averže v pekel.

8. Dan.

Od potrebe spokorjenja.

Sveta vera me uči, če hočem priti v
nebesa, moram biti popolnama nedolžen, po-
polnama čist, ker nič nečistiga ne pojde v
nebeško kraljestvo, pravi moj Jezus. Pa kdo
je popolnama nedolžen, popolnama čist?
Grešniki smo vsi, grešniki veliki. Zraven ozke
steze nedolžnosti pa ne pelje nobena druga
pot v nebesa, kot le še sama sterma in s
ternjem zapletena pot prave pokore. Pač bla¬
gor meni, če je duša moja še neomadeževana,
Bogu dopadljiva, njemu ljubeznjiva; pač mo¬
ram Jezusu hvaležen zato biti, pa ga tudi
serčno prositi, naj me s svojo mogočno gnado
že sa naprej podbira, de nikdar nikoli v
noben greh ne privolim, če sim pa tako
nesrečen in — Bog hotel, de bi ne bilo! —

44

de sini v grehe zabredel, sim tako zapravil
svojo nedolžnost, potem mi ne ostane dru-
ziga, kot pokoriti se, in pokoriti tukej na
zemlji, kjer pokora v očeh Božjih veljavo
ima; zakaj vsaki greh mora pokorjen biti,
če ne tu na tem svetu, pa gotovo tam v
večnosti; v večnosti pa pokora za smertni
greh še tako ojstra nič ne zda, nobeniga za-
služenja, tudi nobeniga polajšanja nima. Po¬
kore pa odlašati ne smem, saj ne vem ali bom
še jutri živel ali ne, in če v smertnih grehih
umerjem, bom večno — oh večno pokoro
delal, pa nikoli je ne bom zdelal.

Delati pa moram ojstro pokoro, ker
pregreha je veliko razžaljenje Božje, torej
mora biti kazen pregrešku primerjena; ali
je pa zadosti še tako ojstra pokora za edini
smertni greh? Resnobno, stanovitno se mo¬
ram pokoriti, zakaj, če le še enkrat v stari
greh nazaj zabredem, je moje zveličanje mo¬
rebiti zgubljeno na večno. Kdo ve? če še
enkrat grešim, ali mi bo Bog dal tudi še
enkrat gnado spoznanja, gnado spokorjenja,
kar nikoli ni v moji moči. če se moje meso
še tako ustavlja potrebni pokori, vender mo¬
ram pokoro delati; saj je bolje, de tu en čas
terpim, kot de bi potem celo dolgo večnost
terpeti, zdihovati mogel v groznim ognji.

45

Pa tudi yem, de me bo moj Jezus podpiral
s svojo mogočno gnado, če bom po poti po¬
kore zvesto hodil, že tu mi bo dal tisti no¬
tranji mir, ki mi ga svet ne more dati, mir
in radost, kakoršne vsa nečimernost posvetna
nima. Nič me ne sme ostrašiti pred pokoro,
še velikost mojih grehov ne, saj vem, kako
neizmerno je usmiljenje mojiga Boga; vem,
de je Jezus za-me umeri, moj dolg s svojo
drago kervjo nebeški pravici poplačal; vem,
de on noče smerti grešnikove; torej hočem
pred križaniga Jezusa poklekniti, gnade, mi¬
losti ga prositi; gotovo me ne bo zavergel,
saj zgrevaniga serca on ne zaverže. Jezus
Kristus me ljubi, zveličati me hoče, svoje
roke po meni steguje, in v njegovo milost¬
ljivo naročje se hočem podati.

če me tudi obilnost, velikost mojih pre¬
greh straši, se spomnim s. Avguština, s. Mag¬
dalene, razbojnika na križu. Nar veči greš¬
nik zamore še velik svetnik biti. Sv. Pelagija
je bila velika grešnica, v pohujšanje svojiga
kraja. Gnada Božja jo je presunila, gre k
svetimu škofu Nonu, pade na svoje kolena
in vsa solzna zdihne: Duhovni oče! ali je
za tako veliko grešnico, kot sim jest, še od-
pušenje mogoče? Ja, odgovori sv. škof, za
očetovo usmiljenje Božje ni noben greh pre-

46

velik. Še ti Bog gnado ponuja, če hočeš
pokoro delati. In Pelagija za ter dno sklene
svoje življenje prenarediti, spozna svoje hu¬
dobije očitno, prosi odpušenja zavoljo daniga
pohujšanja, sežge vse nečimerne lepotije, s
kterimi je sebe in druge zapeljevala, in
umerje -—■ svetnica.

Tudi jest, o moj križani Jezus! hočem
zapustiti vse pregrešne znanja, vso nečimer-
nost posvetno, in tebi o Jezus! hočem zvesto
služiti, vedno se pokoriti, de se s teboj nek¬
daj v nebesih zamorem veseliti.

Danes premišljuj:

1. Po storjenim sinertnim grehu
je za-ine le dvojna pot: pokora ali pa
pekel,

2. Zdaj imam še čas pokoro de¬
lati, pa ga ne bom zmiram imel.

3. Grešil sim. Pokoriti se hočem.

Z dihi jej.

1. O Jezus! grešil sim, pa poko¬
riti se, sklenem. Lej! z žalostnim ser-
cam padem pred te, obžalujem svoje

47

pregrehe iz dna svojiga serca. Od
zdaj te nikoli več ne boin žalil.

2. Moj Jezus! pripravljen sim,
tu terpeti, karkoli hočeš, le tam v
večnosti mi prizanesi.

3. O Marija, moja ljuba mati!
sproši mi guado stanovitne pokore do
konca mojiga življenja.

9. Dan.

Dvojna pot.

Na tem svetu je vedna vojska. So nam¬
reč na tem svetu otroci luči in pa otroci
teme; učenci, vojšaki Jezusa Kristusa, in pa
učenci, vojšaki hudobniga duha. — Blaga
knežinja, Margarita Avstrijanska, je nekdaj
po svojim lepim pohištvu pregledovala novo
lepo zmalane sobe. V veliki izbi obstoji,
gleda nepremakljivo po stropu, de jo solze
oblijejo. Spremljajoče žene jo poprašajo,
kaj de ji je, de se joka? Lejte, moje ljube!
zdihne, na tem stropu tam je namalana dvojna
pot. Ena pelje proti peklu in ta je široka

48

cesta, veliko jih po nji hodi, s cvetlicami, z
venci so obdani; pa reve ne vidijo strašne
jame, proti kteri gredo. Druga pot, lejte!
je ozka, od začetka s ternjem zarašena in s
kamnjem nasuta, in veliko njih se boji te
poti, ker se jim težavna zdi, se vernejo, in
nikdar na sionsko goro, v nebeški Jeruzalem
prišli ne bodo. — Ob ljube moje sestre! po
kteri poti me hodimo? pristavi knežinja.

Oh, moj Bog! po kteri poti nek jest
hodim? čudno, pa imenitno vprašanje!

Vem, de so ljudje na svetu, ki malo
mislijo na Boga in na molitev; druziga jim
ni mar, kot, kaj bi oblekli, kaj jedli, kaj
pili, kako si denarjev, blaga, bogastva pri¬
dobili, zraven kako bi se veselih, rajali,
norčevali z drugim spolam, kako svojimu
poželenju stregli, z eno besedo, kako bi
svetu služili. Teb ne skerbe nič kej strašne
pregrehe, v ktere so vsi zakopani; ti imajo
persteno — meseno serce in po široki cesti
proti peklu dero.

Vem pa, de so tudi drugačni ljudje na
svetu, ki radi molijo, so ponižni, oblečeni
po svojim stanu, beže pred vsako grešno
nevarnostjo, ne skerbe toliko za jed in pi¬
jačo, išejo nar pred Božjiga kraljestva in
njega pravice, in dobro vedo, de jim bo mili

49

Oče v nebesih vse drugo privergel. Te imajo
pobožno — sveto serce, gredo po ozki poti,
gredo proti nebesam.

Po kteri poti sim do zdaj jest hodil? Po
kteri hočem za naprej hoditi?

Tako se je vprašala neka deklica po
smerti svojih staršev. Nje oče so bili pobo¬
žni, delavni, poterpežljivi, pa skorej vedno
bolehni. Umerli so in pri njihovi smerti
vstane velik vihar, hudo vreme, de jih tri dni
niso mogli pokopati. Lejte, lejte, je hudobni
svet govoril, pobožniga starca je tako Bog
sovražil, de ga še spodobno spraviti niso
mogli! Mati te deklice pa je bila nečimerna,
nerodna, jezna; za cerkev in molitev ji ni
bilo dosti mar, v razveseljevanji tega sveta
je živela. Zboli in umerje, pa brez posebnih
bolečin; prav lahko smert je imela, so djali.
Pri pogrebu je bilo nar lepši vreme. — Mi¬
slila sim sama pri sebi, pravi deklica, kteriga
hočem posnemati v življenji, očeta ali mater?
Sklenila sim lahko, nečimerno življenje svoje
matere posnemati, ker to se mi je prijetniši,
lepši zdelo. Kmalo potem zaspim in v sanjah
se mi angel prikaže in nekako jezno me
vprašuje, kaj sim sklenila posnemati, očeta
ali mater? Strah in groza me obda in nič
mu odgovoriti nisim mogla. Prime me za

4

50

roko in me pelje na lep prijetin vert. In tu
zagledam svoji ga očeta; kej veseli so bili,
v zlato oblečeni. Oh ljubi moj oče, naj bom
tu pri vas! To ne more še zdaj biti, le tako
lepo živi, kakor sim te vedno učil, in ti tudi
kazal, pa boš semkej k meni prišla. Spet
me prime angel za roko, pa me pelje v tem¬
no, strašno ječo. Oh, to je bil pekel! In tu
zagledam svojo mater v grozni podobi, v
sredi plamena, v sredi hudob. Ne morem
dopovedati, kaj vse sim tu vidila. Mili Bog!
zakličem, to so moja mati; saj edino kap¬
ljico vode naj jim dam, ker obupajoče se
vijejo v strašnim ognji. Pa naglo me angel
potegne, in — zbudila sim se. Poda se
potem deklica v pušavo, in ojstro se je
pokorila.

Dvojna pot je pred menoj. Po kteri
hodim? po kteri hočem hoditi?

Danes premišljuj:

1. Moj Bog! nebo in pekel sta mi
na ponudbo.

2.  Tu veselo grešno življenje, tam
večno terpljenje. Tu kratko terpljenje,
tam večno življenje.

51

3. Kratko je življenje; pekel je
pa večen.

Zdihljej.

1. Moj Bog! tvoj hočem biti.

2. Moj Jez,us! daj mi gnado, de
po ozki poti hodim.

3. Marija! podpiraj me, de k tebi
pridem, te večno hvalim zavoljo tvoje
pomoči!

10. Dan.

Od ljuhezni božje.

človeško serce je za ljubezen vstvar-
jeno; nekej mora ljubiti, ker le v ljubezni
bo nasiteno. Pa le sveta ljubezen mora moje
serce napolnovati, le sveti plamen mora go¬
reti v tempeljnu čistiga serca, saj Bog me
ni vstvaril za ta svet, za pekel, ne de bi
nečimernost tega sveta, ne de bi greh ljubil.
In zakaj bi jest Boga ne ljubil? Ali je kdo
lepši? ali mi je kdo boljši? ali je kdo bolj

4 *

vreden moje ljubezni, kot On? O zares! kaj
je bolj veličastniga, kaj sladkejšiga, kot ta
misel: Bog mene ljubi; jest pa njega ljubim!
O, in jest dobro vem, de le v ti ljubezni
zveličan biti zamorem. In zakaj bi njega
ne ljubil? Na križ se ozrem, in križ mi
pove, kaj de naj ljubim. Za-me je na križu
kri prelil, za-me je na križu umeri: On, ki
me z neskončno ljubeznijo ljubi od vekomaj
sem. O še več. V nar svetejšim zakramentu
sv. Rešnjiga Telesa po meni hrepeni, mi
gnade ponuja, v sv. Obhajilu me napoluuje
z nebeškimi sladkostmi. Ali mi bo mar težko,
njega ljubiti, ki me je toliko ljubil, ki me
še zdaj toliko ljubi? Ali mi bo mar težko
njemu služiti, ki je sam sebe za mene v gro¬
zovito smert dal? — O ljubiti, ljubiti hočem
svojiga Boga, ljubiti svojiga Jezusa, prav
serčno ga hočem ljubiti, prav rešnično ga
hočem ljubiti; saj tudi On mene ljubi, saj
On je ženin moje duše. Vsa, čisto vsa lju¬
bezen mojiga serca, naj le njemu bo dana!
Moje serce naj le za njega bije, za njega
le klije! Iz te ljubezni hočem njegove zapo¬
vedi na tanko spolno vati, zvest učenec nje'-
gov hočem biti. Vem, de mi On nar bolj
priporoča, svet in njega nečimernost zaniče¬
vati, svoje meso, samiga sebe zatajevati,

53

zvite skušnjave hudobniga duha premago¬
vati; o dobro to vem, pa tudi vse to storiti
sklenem za terdno, Jezus, On sam mi bo
vedno pred očmi, On bo meni izgled; kar je
On ljubil, hočem ljubiti; kar je On zaničeval,
hočem zaničevati; kar je On storil, hočem
storiti, posnemati — ljubiti ga hočem. —

Sv. Margarita je bila prav lepa, pa tudi
prav sveta devica. Poglavar Olibri jo je lju¬
bil, pa nečisto, obetal ji je veliko zakladov,
še za ženo jo je hotel, ko bi v greh privolila.
Sv. devica pa je trinogu djala: Jezus Kristus
je moj ženin, njemu sim večno zvestobo
prisegla; ti me zamoreš nečloveško grozo¬
vito terpinčiti, v greh me pa nikakor prisiliti
ne moreš.

Neki devici na Japanskim se je posvetni
mladeneč z nespodobnim prilizovanjem silno
silil, pa stanovitna je ostala v ljubezni do
Jezusa. Hudobnež jo je vedno huje nadle¬
goval; nekdaj jo najde samo, ko je nar manj
mislila na to. Pobožna devica hitro izleče
britko martro, ktero je vedno na nitki na¬
vezano na vratu nosila, jo kaže nesramnežu
m pravi: Nesrečni človek, ne nadleg vaj me
s svojim neslanim besedovanjem; lej! ta je
moj ženin; ta edini je moje ljubezni vreden!
Njemu sim vse svoje serce darovala, boj se

54

ga, zakaj On noče razdeljeniga serca. Poberi
se proč in vedi, de sim pripravljena umreti,
če drugače greliu ubežati ne morem. —
Mladenča je bilo sram zavoljo te lepe, svete
ljubezni do Jezusa; spokpril se je; serčni
nevesti Jezusovi pa je sam pripomogel, de
je v samostan prišla, kjer ni bilo več tolike
nevarnosti za njeno nedolžnost.

To se pravi Jezusa res ljubiti!

Danes premišljuj:

1. Neizrečeno sim srečen, ker
Jezusa ljubiti smem,

2.  Jest moram Boga ljubiti, pa
prav ga moram ljubiti.

3. Blagor sercu, ktero ljubi Boga.

Zdihljej.

1. Moj Bog! jest te ljubim; pa
z mi rej bolj 'te hočem ljubiti.

2.  Moj Bog! daj mi pravo ljube¬
zen, in dosti sim bogat.

3. O Marija! sprosi mi serčno lju¬
bezen do tvojiga božjiga sina.


55

11. Dan.

Od molitve.

Molitev, o ta mi je silno potrebna. Mo¬
litev se vzdiguje proti tronu mojiga Boga
in gnade tečejo zavoljo molitve od trona
njegoviga. Sto in sto nevarnost me obdaja,
sam sim. pa tako slab, in če mi Bog, moj
gospod s svojo gnado ne pomaga, zapelji¬
vosti sveta in skušnjav hudobniga dulia pre¬
magati nisim v stanu. Molitev pa je ključ
nebeškiga zaklada, ključ do serca mojiga
Boga, varb moje nedolžnosti, edina moja
moč. Zato ne smem, pa tudi ne bom nikoli
vstal, de bi svojiga Boga serčno ne zahvalil
za dobroto, ko je ponoči ohranil, obvaroval
mojo dušo in moje telo vsega liudiga. Pa
tudi ne bom iz hiše stopil, de bi se mu
vnovič serčno ne izročil. Kadar mi bo mo¬
goče, hočem iti k nar svetejši daritvi sv. maše;
vem, de mi je to potrebno, pa tudi koristno.
Yse hočem le iz ljubezni do mojiga Boga
storiti; večkrat čez dan hočem ta sklep po¬
noviti; pri vsakim delu hočem reči: to moje
delo naj bo mojimu Bogu k časti; zediniti
ga hočem z zasluženjein Jezusa Kristusa in
Marije, prečiste Device; darovati ga hočem

56

za uboge duše tam v vicah. In dobro vem,
de to bo mojimu Bogu dopadljivo. Moliti
vedno ne morem, tudi časa nimam, pa vsako
tudi nar manjši delo vender le lahko Bogu
darujem, in med delani tudi lahko kratko pa
serčno k Jezusu zdihujem, in taki zdihljeji
bodo moje serce od zemlje proti nebu vzdi¬
govali? Slabih in pregrešnih besed se bom
ravno s temi zdihljeji lahko ognil. Satan
bodi okoli kot rijoveč lev, zato hočem čuti,
vedno moliti, zlasti v skušnjavah; o dobro
vem, edini zdihljej — povzdignjenje mojiga
serca proti tebi, moj Bog! resnobna misel
na večnost, in premagane bodo skušnjave,
ktere mi satan, ali svet ali moje lastno meso
vedno nastavlja. —

Odpovedati se hočem večkrat, ali pono¬
viti hočem, kar sim že pri sv. kerstu obljubil:
Odpovem se satanu in vsemu njegovimu
djanju v imenu Očeta, Sina in sv. Duha. Nar
bolj pa hočem proti tronu nebeškimu zdiho¬
vati, ko bi v kako nevarnost po nesreči za¬
bredel. Ja v vsim svojim djanji in nehanji
naj bo moje serce le proti tebi," o moj Bog!
obernjeno, in vem, de me ti, o moj Jezus,
nikdar nikoli zapustil ne boš. če z otročjim
zaupanjem k tebi se oziram, mi boš ti vse¬
lej pomagal, me vselej uslišal.

57

Zvečer, preden se vležem, se hočem
spet k Bogu, svojimu gospodu oberniti.
Zahvaliti ga hočem za velike dobrote, ktere
mi je skazal čez dan. V njegovo varstvo se
hočem zročiti, de me tudi po noči varuje
osiga hudiga.

Ko so sv. Serafijo nesramneži nadlego¬
vali, je s terdnim zaupanjem zdihnila k Bogu :
O vsegamogočni Bog! prosim te po Jezusu
Kristusu, tvojim sinu, kteri je hotel od device
rojen hiti, pomagaj zdaj ubogi devici zoper
sovražnike*, kteri ji nedolžnost vzeti hočejo.
Komaj je to zmolita in zemlja se strese, de
so zapeljivci vsi popadali po tleh.

Toliko en zdihljej pomaga.

Danes premišljaj:

1. Kolikor gnad le liočem, za-
morem sprositi od miliga Boga. Le
prav moram prositi.

2. Cist moram biti na duši in na
telesu. To pa le z molitvijo zamo-
renv biti.

3. Kakor molim in kolikor molim,
tako in toliko Boga ljubim.

58

Zdihljaj.

1. O moj Bog! daj mi gnado,
de rad molim.

2. O moj Jezus! kdaj te bom
vender iz celiga serca ljubil? Tako
dolgo bom molil, de te bom prav
ljubil.

3. O Marija! sprosi mi pravo lju¬
bezen do tvojiga Jezusa, in pa pravo
ljubezen do svete molitve.

12. Dan.

Od čistosti.

Sv. čistost je slehernimu človekupotrebna
čednost. V vsakim stanu, v vsaki starosti se
čisto živeti mora, ker gotova resnica je, de
nič nečistiga ne pojde v nebesa. Krona vseb
čednost je sveta čistost. Ko bi bil še tako
delaven, še tako poterpežljiv, prizanesljiv,
tudi ponižen, pobožen i. t. d., če pa čistosti
nimam, sin podoben človeku, ki je kaj lepo
oblečen, pa se po gerdi mlaki semtertje valja.

59

Kakor je lilija nar lepši med cvetlicami, pa
brez njenih svitlo belili cvetkov nobene lepote
nima, tako je duša človeška lilija — nar lepši
med vsemi stvarmi na zemlji, pa brez svitlo-
bele čistosti Bogu dupasti ne more. Kaj po¬
maga lepo belo-rudeče jabelko, ki je pa v
sredi vse gnjilo? Kinč človeške duše, nar
dražji, nar veči zaklad je čistost; če to
imam, o sim neizrečeno bogat, če pa te nimam,
sim pa tudi silno, silno reven! — Kes je,
o moj Bog! de ta svoj toliko imenitni zaklad
nosim v zdrobljivi posodi, in sto in sto so¬
vražnikov preži na ta moj zaklad, in prav
majhin spotikljej me zamore pripraviti ob
to imenitno doto, ktero si mi ti, nebeški oče!
pri sv. kerstu že podelil. Zato, o moj Bog!
hočem vedno čuti, pred sovražniki hočem be¬
žati, in če me skušnjave nadlegvajo, nevar¬
nost prihaja, hočem se k tebi zateči; tebe,
o Jezus! ženin nedolžnih duš, tebe, Marija!
kraljico devic, hočem zaklicati; na križ, na
britko martro se hočem ozreti, in svoj sklep,
čisto živeti, hočem ponoviti. In če pri vsem
tem sovražnik ne odjenja, se hočem prav živo
v tvojo pričujočnost, o mogočni Bog! posta¬
viti; misliti si hočem, kaj? ko bi zdaj preči
umeri, pred tebe, pravični sodnik! stopil;
kaj? ko bi se vrata peklenske pod menoj

60

odperati jele, me žrelo hudobe požerati hre¬
penelo, če v greh privolim? Vse to si hočem
staviti pred svoje oči, kadarkoli bi sovraž¬
niki moje prelepe čistosti svojo vojsko zoper
mene napenjati hotli in — svest sim si, de
Jezus mi pomagal bo se vojskovati, in če
je On z menoj, kdo bo zoper mene? kdo me
bo premagal? — In saj vem, vsako zataje¬
vanje samiga sebe, vsako premagovanje skuš¬
njav, vsako zaničevanje mojih dušnih sovraž¬
nikov, vsaka vojska zoper nje iz ljubezni do
čistosti, iz ljubezni do Jezusa in — moja
čistost bo lepši, zaklad ta bo dražji, plačilo,
zasluženje zato bo veči. Ko bi bila tudi
vojska še tako huda, od začetka mojimu
poželenju še tako nasprotna, kmalo se bo
spremenila v nebeško razveseljevanje, v ne¬
beško sladkost. In kakošno plačilo me pa
še le čaka tam v nebesih!

O koliko sv. mladenčev, koliko sv. devic
je vso posvetno blišobo zapustilo, kraljevim
kronam, vsemu svetu se odpovedalo, ki so
uneti od lepote te nar lepši čednosti v sa¬
mostane, v pušavo se podali, de so toliko
ložej to krono vseh dušnih lepot neodmade-
ževano ohranili.

Johana, blaga devica, hči kralja por-
tugalskiga, je bila lepa pa pobožna; knezi

61

in kralji so jo snubili. Ona pa si je Jezusa
ženina zvolila, njemu svojo nedolžnost daro¬
vala. Vse jo nagovarja v ženitev, in skorej
bi bila upanje zgubila, se ubraniti silnim po¬
nudbam. Zdihovaje se k Bogu oberne in On
njeno nedolžno prošnjo usliši. Oba kraljeva
snubača sta umerla in ona se poda v samo¬
stan, kjer je v zavetji Božjim nedolžno živela.

O moj Bog! tudi jest sklenem danes, in
ti za terdno obljubim, z vso skerbjo si pri¬
zadevati za čisto, nedolžno življenje; ker
vem, de nič nečistiga ne pojde v nebesa; v
nebesa bi pa vender rad prišel, in tam me
čaka neskončno plačilo, če čist in nedolžen
pridem pred tvoj tron. O Jezus, podpiraj
me v mojim sklepu! Marija pomagaj!

Danes premišljuj:

1. Čistost je moj kine, moje bo¬
gastvo, moje tolažilo, moja čast tukaj
na zemlji; večno veselje, krona pa

tam v nebesih.

*

2. Ni ravno lahko čist, neoma-
deževan biti, ali plačilo zato je nekej
vredno, je veliko.

62

3. Za čiste, nedolžne je v nebe¬
sih posebno veselje; moliti, vojsko¬
vati, terpeti, umreti moram, če bočem
to veselje imeti.

Zdihljej.

1. O moj Bog! dušo in telo ti da¬
rujem; sprejmi milostljivo ta moj dar;

2.  Bodi, o Jez,us! ženin moje duše!
čisto, nedolžno jo hočem obraniti; tvoja
nevesta hoče biti!

3. O Marija, kraljica devic! bodi
moja posebna varhinja, vari me na
duši in na telesu!

13. Dan.

Od s. spovedi.

Posebni pripomoček čistost obraniti, v
dobrim se uterditi, sveto živeti je sv. spoved.
Ta sveti zakrament ne zbriše le storjenih
pregreh, temuč daje moč in serčnost se v

63

prihodnje ložej, bolj skerbno taistih varovati.
Sleherni v spovedi sam sebe, svojo slabost
bolj spozna, in ravno zato potem sam sebi
toliko ne zaupa, torej se bolj skerbno ogiblje
nevarnosti, ktera ga je- že večkrat v pre¬
grehe, v nezvestobo do Boga pripeljala, če
ga je pa vender le skušnjava zopet premagala,
iše kmalo nove pomoči v zakramentu sv. po¬
kore, ker ve, de jo le tukej dobiti zamore.
In to tudi jest, o moj Bog! dobro spoznam.
Kaj bi bilo z menoj, ko bi spovedi ne bilo?
Kje in kako bi svojo vest utolažil po grehih,
v ktere sim že, oh! tolikrat zabredel? Vselej,
ko bi bil še tako nesrečen, de bi tebe, moj
Bog! še s kakim greham razžalil, česar me pa
ti, mili, Jezus! obvari, vselej hočem hitro teči
k temu studencu, k sv. spovedi, de spet naglo
operem madeže svoje revne, uboge duše;
zakaj preči po storjenim grehu zamorem
umreti! in kaj, za Božjo voljo! bi bilo z
menoj, ko bi s smertnim greham obložen stopil
pred pravičniga sodnika svojiga? — In ko hi
tudi nobeniga smertniga greha nad seboj ne
imel, ko bi tudi v stanu gnade Božje bil, mi
je spoved vender potrebna, zato de se z Je-
zusam bolj na tanko zedinim, de nebeške
tolažbe zasližim, in po ponižnim obtoženji
svojih grehov pred namestikam Božjim za-

64

dobim veči gnado, pomoč hudobniga duha,
duha prevzetnosti, duha, napuha ložej prema¬
gati. Svetniki so svoje duše v tem studencu
gnad večkrat očiščevali, in s tem okrepčani
so dosegli visoko stopnjo svestosti. Tudi za¬
me bi bilo pač dobro, kakor za sleherniga, de
bi vsaj vsaki mesec sg približal sodnjimu
stolu pokore. Zato, o moj Bog! sklenem danes
in ti obljubim, de hočem poiskati pobožniga,
gorečiga spovednika, ki me hoče voditi po
poti proti večnosti prav in pa vedno naprej.
Odkritoserčno mu hočem svoj dušni stan razo¬
deti, njegovi sodbi se hočem popolnama pod¬
vreči, zvesto se ga hočem deržati, ko bi me
tudi ojstro, resnobno na pot samote, zataje¬
vanja in pokore zavernil; to, dobro, vem, bo
v moje zveličanje. — Pri spraševanji svoje
vesti, hočem vse svoje življenje dobro pre¬
mišljevati, svoje djanja, dolžnosti, lastne in
ptuje pregrehe, tudi dvome hočem odkriti;
bolje je, de zavoljo kake malenkosti popra-
šam svojiga spovednika, kakor de bi spre¬
gledal kaj imenitniga, kar bi poznej me more¬
biti zelo skerbelo, ali bi nesrečne nasledke
imelo.

Vem pa še tudi dobro, de vsa še tako ve¬
lika skerb pri spraševanji vesti, še tako na¬
tančna spoved mi nič pomagati ne more, ko bi

65

pred Bogam praviga kesanja, notranje žalosti
čez grehe ne imel; vem, de nobena odveza
mojih grehov mi nič pomagati ne more, če
terdno, nepremakljivo ne sklenem, svoje živ¬
ljenje poboljšati, priložnosti v greh se ogi¬
bati, greh sovražiti. — In ko hi me tudi še
tako težko stalo, razodeti svoje hudobije
svojimu spovedniku, vender me nobena sra¬
mota premagati ne sme, de bi le edino pre¬
greho zamolčal. Kako pač nespametno bi
bilo, le edini greh zamolčati spovedniku,
kteri mi dobro hoče in poterpljenje z menoj
ima! Kako neumno bi bilo svoj greh zamol¬
čati pred enim človekam, de bi nekdaj bil
razodet pred vsem svetam, in si znjim nasto¬
pati morebiti večno, pogubljenje!

Neka deklica, hič mogočniga kneza,
tako piše sv. Alfonz, je pobožno in ojstro
živela. Vsi, kterikoli so jo poznali, so jo
visoko v časti imeli. Ojstro se je pokorila,
veliko je molila, de jo je sleherni zavoljo
nje pobožniga življenja spoštoval. Mlada še
je umerla in srečno so jo imenovali, ter so
mislili, gotovo je naravnost šla v svete ne¬
besa. Neka njenih služabnic je dolgo Boga
prosila, naj bi ji razodel, kako de se njeni
gospej tam v večnosti godi. Prikaže se ji
gospa, to de v strašni podobi. Grozni pla-

5

66

meni, težko železje jo je obdajalo. Pogub¬
ljena je bila! Oh! kako je to mogoče? Tako
sveto je živela! zdihne služabnica. Greh v
mislih storjen, greh zoper čistost sim zamol¬
čala, sram me je bilo, se ga obtožiti, in pra¬
vični Bog je me obsodil v pekel, zakriči in
— zbeži.

0 moj Bog! nikdar nikoli nočem nobe-
niga greha zamolčati svojimu spovedniku.
Tudi mene bi lahko taka zadela.

Danes premišljuj :

1. Odkritoserčno se hočem vselej
spovedati. Obtožiti svojih grehov, se
ne smem sramovati, storiti jih pa, se
moram ^sramovati, in se bati.

2. Če le edini velik greh pri spo¬
vedi zamolčim, se na večno sam po¬
gubim, če tudi sto in pa stokrat od¬
vezo dobim.

3. Če po spovedi spet v stare grehe
zabredem, poboljšati se, si nič ne pri¬
zadevam, je moje spokorjenje hinav¬
sko ; spovednika — prav za prav
sebe goljufam.

67

Zi dihi jej.

1. Moj Bog! pogosto, pa vselej res¬
nično in dobro se hočem spovedovati.

2. O moj Jezus! oh! de bi te ne
bil nikoli zapustil!

3. O Marija! pomagaj, de svojo spo¬
ved dobro opravim, in nič več ne grešim!

14. Dan.

Od svetiga rešnjiga telesa.

Nar večji izmed vseh zakramentov je
zakrament sv. rešnjiga telesa; zakrament
ljubezni je; Bog sam je. Zedinjenje čiste
duše s svojim nebeškim ženinam je tu. Jezus
Kristus v sv. zakramentu je tam studenec, iz
kteriga nam gnade v obilnosti teko. Tu so
naše nebesa na zemlji; kar mi svetniki v
nebesih delamo, pravi sv. Terezija, to delajte
vi ljudje na zemlji pred tem sv. zakramentam.
Če se z vernim, pobožnim sercam bližam
altarju, kjer je ta sv. zakrament branjen, naj¬
dem tam njega, ki ga ljubi moja duša, tebe
samiga, o moj Bog!

5 *

68

Kako vemo, kako pobožno, sveto pa
mora biti moje serce še le takrat, kadar se
angeljski mizi bližam, zato de bi prejel nje¬
ga, de bi se zedinil z njim, kteriga ljubi
moja duša! Oh, to je angeljski kruh, kralj
veličastva, jagnje brez madeža; o kako mo¬
ram svoje serce pomesti, očistiti, olikati,
ozaljšati s cvetlicami čednosti nebeških, de
bo pripravljeno v tempelj, v kakoršnim Jezus
prebivati hoče. In ko Jezusa prejmem — o
kdo je bolj srečen?! — Z gorečo ljubeznijo
ga objamem, serčno ga hvalim za gnado, ki
mi jo skazuje, in če je duša moja kaj bolna,
On je zdravnik; ozdravil me bo. In če me
nadloge, revšina, težave ali skerbi tarejo,
On je moj nar boljši prijatel, ljubeznjivi
ženin moje duše. če me skušnjave tlačijo,
hočem k njemu zdihovati, sej je On moj
Odrešenik, moj Zveličar. — Nebeško hrepe¬
nenje naj me navdaja po Jezusu, nar veči
moje veselje naj bo na svetu, z njim se zedi¬
niti. S serčnimi željami, s skerbnim pri¬
pravljanjem, vselej z novo ljubeznijo hočem
pristopiti k tej sveti večerji, kadarkoli mi
bo pripušeno. In če ne bom mogel Jezusa
v resnici v sv. zakramentu prejeti, pa hočem
toliko večkrat se po duhovno z njim skleniti,
po duhovno se obhajati. Z otročjim pa terd-

69

nim zaupanjem hočem velikrat prav serčno
zdihniti k njemu, studencu vseh gnad, rekoč:
Moj ljubi Jezus! terdno, ja živo verujem, de
si v sv. zakramentu resnično pričujoč, kotv
naročji Marije prečiste Device pričujoč, ka¬
kor na križu, ko si za-me vso svojo kri prelil,
pričujoč, kot si res pričujoč bil svojim lju¬
dem, ko si tretji dan veličastno od smerti
vstal! Ljubi moj Jezus! jest te ljubim, čez
vse te ljubim, o de bi te nikdar nikoli raz¬
žalil ne bil! Odpusti mi, o Jezus, in pridi,
oh pridi v moje zgrevano serce po duhovno,
ker te v resnici v sv. zakramentu prejeti ne
morem. — Oklenem se te, o Jezus! kakor
de bi bistveno prišel v moje serce. Tebe
ljubim, tebe želim, po tebi hrepenim, nič
nočem kot le tebe! Nobena stvar me ne
sme odtergati od tvoje ljubezni.

Tako, o moj križani Jezus! hočem k
tebi zdihovati, in dobro vem, de me boš
obilno zato poplačal, obilno gnad mi dodelil.
Kadarkoli mi bo mogoče, te hočem obiskati
v cerkvi, kjer pod podobo kruha prebivaš,
povedati ti tam hočem, kako hrepeni moje
serce po tebi, kako de te ljubim; in če mi
mogoče ne bo, te tukaj hvaliti, moliti, ljubiti,
se hočem saj večkrat proti cerkvi oberniti,
v duhu se tj e preseliti, in po tebi zdihovati.

70

Pri vsakim sv. Obhajilu pa ti hočem zvestobo
obljubiti, pri vsaki skušnjavi pa ponoviti, de
ti hočem zvest noter do smerti biti. — Ti,
o Jezus, me poterdi! —

Nesrečna deklica na Japanskim se je
dala od razuzdaniga mladenča premotiti, za¬
peljati. Dolgo je živela v pregrehah. Pobožni
misijonar pride v tisti kraj, in je ojstro pri-
digoval. Bog se revne grešnice usmili, ona
se spokori in z zgrevanim sercam, z vso
pobožnostjo prejme svete zakramente. Ene
dni poznej pride k njej spet gerdi zapeljivec,
ki jo je pripravil ob nedolžnost in poštenje,
ter si misli, de bo tudi zdaj ravno tako z
njo počenjal, kakor popred; to de, motil se
je. Serčno ga spokorjena deklica zaverne:
Poberi se in nikdar se več pred me ne pri¬
kaži. Jezusa Kristusa sim v svoje serce pre¬
jela, moje telo je posvečeno v njem; nje¬
gova kri teče po mojih žilah; ne spodobi se,
nečistniku v roke dati posvečenega telesa
ki je Kristusov ud, kteriga jest nikdar več
oskrunila ne bom.

Danes premišljuj:

1. Vse dobim pri Jezusu, karkoli
potrebujem.

71

2. Jezus je moj ljubeznjivi prija-
tel; oli, zakaj ga tako po redko obi¬
skujem !

3. Zakrament sv. rešnjiga telesa je
zaklad vseh nebeških gnad; oh, za¬
kaj ne bogatim iz tega zaklada!

Zdihljej.

1. Moj Bog! prosim te, daj mi
močno hrepenenje po sv. rešnjim telesu!

2. O moj Jezus! kako ti hočem
dopovedati, kako serčno te ljubim?

3. O Marija! pomagaj mi Jezusa
ljubiti; sprosi mi gnado, de tako ži¬
vim, de bom vreden Jezusove ljubezni.

15. Dan.

Od pokoršine.

Tebi, o moj Bog, sim nar pred pokor-
šino dolžan, tebi in pa trojim zapovedim;
potem pa tudi sv. cerkvi in mašnikam njenim,

72

posebno svojimu dušnimu pastirju; kakor
tudi svojim staršem ali svojim gospodarjem.
Starši so mi za teboj nar veci dobrotniki,
veliko britkost, veliko skerbi so imeli že z
menoj; veliko sim jim torej dolžan; pravo
spoštovanje, kot mi ti, o Gospod Bog, zapo¬
veduješ.

So svojeglavni otroci, ki za opomine
svojih staršev čisto nič ne porajtajo, hočejo
vse bolje vediti in znati, si ne dajo nič do¬
povedati. Priložnosti v greh se ne ogibljejo,
na vsako razveseljevanje se silijo ter svojim
staršem veliko britkost tako napravljajo. —
So nečimerni otroci, ki hočejo vedno kako
novo oblačilo imeti, silijo starše, če ravno
jim starši kupiti ne morejo, de naj jim želje
spolnijo, in jih s tem žalijo. — So leni otroci,
ki se jim delati ne ljubi, le raji postopajo,
raji opravljajo, se raji lišpajo, in tako v
lenobi še v druge pregrehe zabredejo. — So
razuzdani otroci, ki po drugim spolu zijajo,
ali so nespodobni v govorjenji in djanji, in
so svojo nedolžnost že zapravili, ter jo še
drugim zapraviti žele, pravi najemniki hu¬
dičevi so. — So nehvaležni otroci, ki svoje
uboge starše v revšini zdihovati vidijo in
slišijo, pa se ošabno oblačijo, se nespodobno
čez svoj stan nosijo, staršev pa se celo sra-

73

mujejo, jih zaničujejo in jim s svojim hudob¬
nim življenjem delajo sive lase.

O Bog me vari med te verste hudobnih
otrok priti! ker vem, kako ojstra šiba Božja
jih čaka. — Zvest, delaven, priden, poter-
pežljiv, pošten hočem biti. In ti, o moj Bog,
boš poplačal mojo zvestobo!

Bogati gospej je služila pobožna deklica.
Na tanko je vsako delo opravljala, bila je
ponižna in tiha. Gospa njena jo je ljubila, le
to se ji je dozdevalo, de je deklica preskopa.
Večkrat ji je gospa kake krajcarje podarila
in vidila, kako je deklica vse skerbno skup
spravila in kako je bila sicer čedno, venderle
bolj revno oblečena. — Zgodilo se je, de je
gospa svoj perstan pogrešila. Nobeden dru¬
gih poslov ni hodil v izbo gospe, le sama ta
deklica. Nerada, vender je gospa le njo natol¬
cevala, in reva je bila gosposki izdana in
zaperta na tirjanje drugih poslov, kterim je
bila njena pobožnost tern v očeh, in so jo
zato vedno zaničevali. S solzami je terdila
reva svojo nedolžnost, to ni de nič pomagalo;
vse je le njo natolcevalo. Tri mesce že je
bila v ječi — kako je tam k Bogu zdihovala,
je. le znano njemu, ki vse nar skrivnejši
misli dobro ve, — kar se na enkrat vrata
odprejo in njena gospa pade pred njo na

74

kolena; prosi jo odpušenja; perstan je bil v
zimskim oblačilu, kteriga gospa od takrat
do zdaj ni nosila. Opravičena tudi pred sve-
tam je bila spet v službo vzeta. Karkoli si
želiš, ti rada dam, ji reče gospa. Deklica si
nič ne izvoli, in gospa ji ponudi mnogo de¬
narjev rekoč: ker sim vidila, kako skerbno
si vsak krajcar spravljala, mislim, de v tem
veselje imaš, torej vzemi ta denar. Lepo
zahvalim, reče deklica, le to prosim, de smem
ta denar hitro svojim staršem poslati; ker
dolgo jim nisim mogla nič poslati; v veliki
revšini so. Zdaj še le se je zvedilo, de je
pobožna deklica za svoje starše shranovala
in jim svoj zaslužek pošiljala. Gospa ji je
zaslužek za polovico pomnožila, jo kot svo-
jiga otroka ljubila, in ko je umerla, ji je
toliko zapustila, de je brez vse skerbi lahko
živela.

Danes premišljuj:

1. Spoštuj očeta in mater, de ti bo
dobro in boš dolgo živel na zemlji.

2. Očetov blagoslov otrokam hiše
zida, kletev matere jih pa podera.

3. Kdor svojih staršev ne ljubi, naj od
Boga nobeniga blagoslova ne pričakuje.

75

Zidihljej.

1. Moj Bog! daj mi pravo ljube¬
zen do mojih staršev.

2. Moj Jezus! blagoslovi moje
starše, poverili jim, kar jim jest po-
verniti ne morem.

3. Raji sim pošten pa reven, kot
bogat pa krivičen. O Marija! sprosi
mi gnado, de bom vedno teh misel.

16. Dan.

Od ponižnosti.

Lep, zares lep kinč keršanske duše je
ponižnost. Tako potrebna za zveličanje je
ta čednost kakor sv. čistost. Vem, ko bi bil
še tako čist, še tako nedolžen, ko bi še
tako rad in lepo molil, vse druge čednosti
ljubil, pa če ponižnosti nimam, pred Bogam
nič ne veljam; Bog se prevzetnim ustavlja
in njemu je ljubši ponižni grešnik, kot čista,
nedolžna, pa prevzetna devica. Dosti j e krist¬
janov, ki so pobožni, nič se jim ne more oči-

76

tati, pa na to svojo pobožnost preveč stavijo,
zaničujejo druge grešnike, jih obrekujejo, za
slabe imajo, ne slišijo radi, če kdo druge
kaj pohvali; veseli so, če jih kdo hvali, če
jih pa kaj posvari, to jim nič ne diši. Vse
njihovo djanje je nar bolje, vse nar bolj vedo
in znajo, le svoje prav tišijo, le sami sebi
verjamejo. Vsi taki in tem enaki so prevzetni,
prevzetnost pa je pred padcam. Bog take
sam ponižuje, zapusti jih, de se sami pre¬
pričajo, koliko sami iz sebe premorejo, de
spoznajo, kako revni, kako slabi de so. Kmalo
iz poti čednosti zaidejo in na poti pregrehe
zabredejo.

Drugi se povzdigujejo zavoljo svoje te¬
lesne lepote, pa reve ne pomislijo, de to ni
njihov zaslužek, temuč le dar Božji, kteriga
jim lahko preč vzame, kadar le se mu ljubi.
Majhna bolezen, merzlica, nagnjusne koze,
edini mozuljček na takim obrazu, in pos¬
vetna lepota neumne šeme je proč. In če
tudi vsega tega nič ni, kaj bo pa, ko pride
smert? Červi bodo glodali po takih licih,
kakor po gerdim obrazu.

Neka deklica je veliko stavila na svojo
lepoto, zlasti so ji dopadle bele njene roke.
Spovednik jo žele te neumne bolezni ozdra¬
viti, ji dajo za pokoro, kadarkoli si bo svoje

77

roke umivala, zgovoriti te le besede: Te
moje lepe, bele roke bodo nekdaj červi glo¬
dali. In to je pomagalo.

Drugi spet — in teh je dan današnji
prav veliko — stavijo, Bog ve kaj, na svojo
obleko. O moj Bog! pač je še le to vender
neumno! če sim ves v zlato oblečen, pred
Bogam nič več ne veljam. Bog sovraži
ošabno nečimerno obleko; celo pravi: Od
nečimerno opravljene ženske oberni proč
svoje oko; in spet pravi: Ne zijaj po ptuji
lepoti! Bog to sovraži, ker je velikim v po¬
hujšanje, velikim celo v pogubljenje. Taki
se celo zgovarjajo: sej nobeniga nočem za¬
peljevati; pa to se pravi: z gorečo baklo brez
skerbi letati okoli slamnatih streh, pa vender
vpiti: sej nočem nič zažgati; in vender se
brez njih volje vname, in ker le gori, bo nek¬
daj treba zato ojster odgovor dajati. Tudi je
nečimema noša nevarna za lastno dušo, in
večidel vzrok žalostnih nasledkov, veliko pre¬
greh. Marsiktera duša zato zdaj v peklu gori,
ker se je hotla v življenji po zgledu drugih
prelepo oblačiti, slabeji, kot druge ni hotla
biti, in ker ji starši niso mogli vsega dovoliti,
nje zaslužek je premajhen bil; in, o moj Bog!
de je svoje telo lepotičila po šegi razuzda-
niga sveta, je svojo dušo prodala, de je le

78

nečimerno obleko imela. In zdaj — v peklu
gori !  ~

In če v nobeni versti teh nisim, morebiti
pa venderle mislim, de so drugi še slabeji
pred Bogam. O moj Bog! daj mi duha prave
ponižnosti, sej spoznam, kolikrat sim ti že
zvestobo obljubil, in oh! tolikrat, oh! še
večkrat sim obljubo prelomil. Moja slabost,
moja nezvestoba, ta me uči, koliko sim vre¬
den pred teboj, o moj Bog! Zato hočem
posnemati kraljevo svetnico Elizabeto, ki
pravi: Grešnica sim in zaslužim le zaniče¬
vanje. In če me bodo ljudje zaničevali za¬
voljo moje pobožnosti, ker vender bi te rad
ljubil, moj Jezus! se hočem spomniti sv. Tere¬
zije. Ta svetnica, ko je nekdaj šla v mesto
Burgos na Spanjskim, sreča na ozki bervi
neko ženo, ter jo ponižno poprosi, de bi se
umaknila in njo dalej iti pustila. Pojdi, hi¬
navka, kamor hočeš, zavpije una ter jo sune,
de v grapo pade, služabnice svete Terezije
hočejo hudobnico kregati, to de sveta Tere¬
zija jih zaverne ponižno: Pustite jo, sej sim
še kaj hujiga vredna. —

Tudi jest, o moj Bog! sklenem ponižen
biti, sej dobro vem, kolikrat sim te razžalil,
kolikrat že morebiti večno pogubljenje zas¬
lužil. Pa tudi vem, de le ponižnim daješ

79

svojiga duha. — 0 kako lep zgled sv. poniž¬
nosti mi daje Marija, moja mati! Mati je
tvoja, kraljica nebes in pa zemlje, in vender
se deklo Gospodovo imenuje. Kadarkoli torej
bo zaničevanje, poniževanje čez me prišlo,
hočem k tebi, o Jezus! zdihovati: To mi ti
pošlješ, moj Bog, moj Gospod! in to je
za-me nar bolje!

Marija pomagaj!

Danes premišljuj:

1. Le toliko veljam, kar sim pred
Bogam,

2. Ce premišljujem svoje obilne
pregrehe in pa kaz,ni, ktere sim ž
njimi zaslužil, se pač poniževati mo¬
ram pred Bogam.

3. Brez ponižnosti nima nobena
čednost nobene veljave. Ponižnost je
podpora vseh čednost.

Zdililjej.

1. Moj Bog! kako reven sim pred
teboj; in vender koliko zidam na-se!

80

2. O moj 'Jezus! če premišljujem,
kako hudoben, nehvaležen de sim, pač
bi se pred teboj sramovati mogel.

3. O Marija, dekla Gospodova!
sprosi mi gnado, de bom vedno pred
očmi imel tvojo ponižnost, in jo zve¬
sto posnemal.

-—-

17. Dan.

Od ljubezni do Marije, prečiste Device.

Sleherni kristjan bi mogel posebno lju¬
biti Marijo, mater Gospoda našiga Jezusa
Kristusa.

Tudi jest, o Marija, ljuba moja mati, te
hočem ljubiti. Dobro vem, de skoz tvoje
serce, o prečista Devica, pelja nar gotovši,
nar lepši, pa tudi nar ložji pot do Jezuso-
viga serca, če hočem k Jezusu priti, moram
hoditi po tisti poti, po kteri so bodili drugi
svetniki, ki so že zdaj pri njem v večnih
nebesih; torej te moram posnemati. Kdo pa
je bližej njega kot Marija ti, o mati ljubez-
njiva! in kje najdem vse posnemanja vredne

81

čednosti bolj lepo zbrane, kot ravno v tebi,
o mati moja! Vsaka čednost, ktero koli si
le mislim, jev tebi v nar veči popolnamosti,
kolikor popolnamosti se v človeku le misliti
zamore. če hočem posnemati vero, upanje,
ljubezen, nedolžnost, ponižnost, — kdo je te
čednosti kdaj bolj popolnama imel, kot ti,
kraljica devic, ti nar svetejši, ti brez made¬
ža greha spočeta!

Ljubiti te hočem, o Marija, pa ljubiti
te hočem prav; in posnemati v vseh čedno¬
stih te hočem. Pri svojih delih se hočem več¬
krat vprašati: Kaj bi nek zdaj Marija storila,
kaj bi zdaj mislila ona prečista? In kar mi
serce poreče, de bi ti, o devica, storila, to
hočem storiti, to misliti. Večkrat se hočem,
o mati gospodova! Tebi izročevati v sveti
molitvi, darovati ti hočem dušo in telo, k
tebi hočem zdihovati v svojih nadlogah, v
svojih potrebah, k tebi se hočem zateči v
svojih skušnjavah; z malimi, kratkimi zdih-
Ijeji hočem večkrat v pomoč, v varstvo tebe
zaklicati; sej pač dobro vem, de mi noben
svetnik ne more tako lahko, tako naglo, tako
gotovo pomagati, ko ti, o kraljica nebes in
zemlje! sej si ti mati nar višjiga, mati Boga
samiga, kteri ti gotovo nobene prošnje ne
odreče. In to tudi vem, de noben svetnik

6

82

nima tolike ljubezni do mene, revniga greš¬
nika, kakor ti, o mati premila!

Pa, o moja ljuba, o sveta Marija! ali
sim pa .jest tudi res vreden? Tvoje ljubezni?
Ali zaslužim, de me ti ljubiš z materno lju¬
beznijo? Ti si moja duhovna mati, ali sim
pa jest res tvoje dete? — O Marija, prečista
Devica? —■ ne zaverzi me! o mati! sej še
pozemeljska mati ljubi svoje dete, če je tudi
hudobno. Oh vem, de moje serce ni tako
čisto, de bi tebi, prečista! moglo dopasti, pa
očistiti ga hočem v studencu svete pokore,
in tebi bo dopadlo, sej ti ne zaveržeš skesa-
niga grešnika! sej si ti pribežališe grešnikov.

Danes, o Marija! te zvolim v svojo
mater, za terdno ti obljubim zvest ti ostati;
bodi mi mati! in jest bom tvoj otrok.—
Ko je pozemeljska mati sv. Terezii umerla,
je sv. devica pokleknila pred podobo matere
Božje, ter jo je serčno prosila, naj bi jo v
svoje varstvo vzela, k Marii je zdihovala,
naj ji bo mati. In sv. Terezija je veliko
gnad prejela od Marije; posebno moč, poseb¬
no varstvo je čutila v težavah, v skušnjavah.
— Tako, o Marija! te tudi jest danes zvo¬
lim v mater svojo. Tarejo, skerbe me sicer
moje pregrehe, ktere tudi ti sovražiti moraš,
vender, o mati! ne bodo me v obupnost pri-

83

gnale, vse eno se pod mogočno varstvo tvoje
zatečem, sej si ti pribežališe grešnikov.

Sv. Marija egiptovska je bila v svoji
mladosti velika grešnica. Zoper voljo svojih
staršev je v mesto Aleksandrijo ubežala.
Veliko kristjanov je v Jeruzalem takrat šlo
na Božjo pot k prazniku povzdigovanja sve-
tiga križa; tudi ona se poda na pot, ali ro¬
marjem je bila le v spodtikljej, v pohujšanje.
Tudi v cerkev svetiga križa hoče stopiti, pa
neka nevidna moč jo je deržala nazaj. Tri¬
krat ali štirikrat poskusi, pa ni mogla v cer¬
kev stopiti. Jokati začne, spozna, de nje
grehi so krivi, de v cerkev ne more. Jokaje
se okoli Ozera in zunaj pod lopo zagleda
podobo matere božje. Verže se na kolena,
in zakliče: Usmili se me, o čista devica! Ne
zaverzi me nečiste, velike grešnice, dovoli
mi, de pogledam križ tvojiga Sina, ki je
tudi za-me umeri na tem križu; potem, o
mati! hočem zapustiti svoje pregrešno živ¬
ljenje, iti hočem, kamorkoli mi boš velela!
Marija ne more preslišati te skesane, zau¬
panja polne prošnje. Grešnica gre lahko v
cerkev. Po dokončani službi Božji spet po¬
klekne pred podobo Marije Device, in serčno
spetzdihne: Pokaži mi, o Devica! kam hočem
iti, kje in kako se pokoriti? Notranji glas ji

6 *

84

reče: Podji čez reko Jordan in mir boš tam
najdla. Še zaprosi blagoslova mogočne kra¬
ljice, zroči se nje varstvu in gre v pušavo.
Veliko skušnjav je terpela v začetku spo-
korjenja, pa pod varstvam Marije je vse
premagala in svetnica je umerla.

Tako, o Marija! se tudi jest k tebi
zatečem. Vem in spoznam, de grešnik sim
velik, vender ti si pribežališe vseh grešni¬
kov; tvoje materno serce nas vse ljubi; to¬
rej o sveta Marij a! nikar me ne zaverzi!

Danes premišljuj:

1. Marija je moja mati, moja go¬
spa in kraljica, ona moj zgled pa tudi
pomočnica. Prizadevati si hočem, vre¬
den biti njene svete ljubezni.

2. Pravo dete Mariino se sramo¬
vati ne sme, svojo nebeško mater
očitno častiti. Zato hočem molitve njej
v čast zložene, sv. Roženkranc, ange-
Ijevo češenje, litanije itd. rad in več¬
krat moliti.

85

3. Zastonj zidam na Mariino lju¬
bezen in njeno pomoč, če njenih
čednost posnemal ne bom.

Zdihljej.

1. Moj Bog! vem, kako ti Marijo
zelo ljubiš, vem, de želiš, de bi jo
ljubili tudi mi in vsi ljudje; o moj Bog!
vžgi moje serce v ljubezni do nje.

2. O moj Gospod Jezus Kristus!
kolikrat sim že rekel, kolikrat oblju¬
bil, de hočem tvojo deviško mater
Marijo iz serca ljubiti, pa oh! koli¬
krat sim prelomil to svojo obljubo;
zdaj pa vender sklenem v resnici, jo
serčno ljubiti.

3. O Marija! žal mi je za čas, v
kterim te ljubil nisim, odpusti mi! sej
zdaj na večno te ljubiti sklenem, zvest
ti biti hočem.

86

18. Dan.

Od poterpežljivosti.

Vsaki mora kaj terpeti. Na zemlji smo,
in ta zemlja je solzna dolina, dolina britkosti
in težav. Vedna vojska je naše življenje,
torej ni nič prida na svetu. Je pa terpljenje,
ktero zadeva vsaciga človeka, kot skušnjave,
bolezni i. t. d. — Vse take terpljenja ali
nadloge tega življenja moram v duhu pokore
prenašati; in ko bi mi to težavno bilo, po¬
gledam v duhu nar bolj nedolžniga med
človeškimi otroci, nad kterim nobeniga greha
ni bilo, in vender je toliko terpel; britko
martro pogledam, Jezusa se spomnim, če je
on — sama svetost toliko terpel, če ženin
v britkosti umira, ali mar jest grešnik tako
velik — smem upati biti brez britkosti ali
moja duša — nevesta njegova — nič terpeti
noče?! —

Žlahtna devica, imenitniga rodu se iz
ljubezni do Jezusa poda v samostan, de bi
popolnama služila Jezusu, kteriga si je že¬
nina zvolila. Prednica samostana je bila
vesela, de tako imenitna devica hoče biti
Kristusova nevesta, pa poskusiti hoče, ali
bo zamogla prenašati težave, ktere ima stan

87

samostanski. Pripoveduje mladi devici, kako
bo mogla ojstro se postiti, veliko moliti, vse
zavračevanje voljno poterpeti; pravi ji, kako
je ravno v tem samostanu vse ojstro, de bo
v ozki kamerci stanovala, na terdi postelji
spala. — Mlada devica tiho posluša in gleda
na tla. Prednica misli, de ji je žal in de
hoče odstopiti; pa milo popraša pobožna de¬
vica: Ali bom v kamerci smela imeti britko
nartro zraven postelje svoje? Ja, dete moje,
ji prednica reče. In ali visi britka martra
zraven mize, pri kteri se bom mogla postiti ?
In v cerkvi, kjer bodo dolge molitve? Ja,
moja hči, povsodi tu visi britka martra. —
Potem vas ni treba skerbeti, ljuba mati moja!
Vse mi je lahko, kjer vidim Jezusa na križu.

Tako hočem tudi jest, kadar mi kaj
težkiga pride, k tebi, o križani Jezus! pogle¬
dati, spomniti se hočem, koliko si ti, o ne¬
dolžni zveličar! prestal za-me, ko si težki
križ nesel na goro Kalvarijo; zakaj bi jest,
grešnik tako velik, ne nosil majhniga križa!

So pa tudi še druge terpljenja, ktere
vsaki pobožni kristjan mora terpeti, in te so
zaničevanje, zasramovanje ravno zavoljo
pobožnosti. Češe človek v resnici spreoberne,
se poboljša, služi Bogu z Vso skerbjo, ga
ta svet sovraži, ga zaničuje, tercijala ime-

88

nuje. Pa, o moj Bog! to me ne sme premotiti,
če me poprejšnji prijatli, če me ves svet za¬
ničuje zavoljo pobožniga svetiga življenja;
to je nevošljivost, ktere ta vset ne spozna;
tudi taki zaničevavci bi radi služili Bogu, pa
jim serčnosti manjka, iz ljubezni do Jezusa
se premagati ne morejo, poterpeti nič ne
znajo, zato sovražijo pobožne, ki so jim vidna
in vedna pridiga. Naj govore, kar se jim
ljubi, sej mi s tem škodovati ne morejo, ob
ljubezen do Jezusa me pripravili ne bodo z
vsem svojim obrekovanjem in zaničevanjem
ne. Misliti bočem, kar je sv. Terezija djala,
ko so ji pravili, kaj de svet misli od nje.
Le pustite jih, pravi sv. devica, naj me za¬
ničujejo, s tem mi veselje v nebesih povik-
šujejo, naj me sovražijo ljudje, de me le
Jezus ljubi, če imam to ljubezen, sim bogata
zadosti.

Danes premišljuj:

1. Vsaki mora terpeti, ali malo
terpi z zasluženjem.

2. Če nočem terpeti, sim nepoter-
pežljiv, nosim dva križa. Nepoter-
pežljivost je nar hujši križ.

89

3. Veliko sim se pregrešil, zato
moram veliko terpeti, pokoriti se mo¬
ram tu ali pa v večnosti. Kaj je pa
vender bolje? časno ali večno terpeti?

Ztdihljej.

1. Moj Bog! koliko terpljeuja sim
z grehi zaslužil? pa koliko terpim?

2. O Jezus! naj vender za te tudi
kej terpim! ker tebi podoben jest biti
želim.

3. O Marija, kraljica marternikov!
oh, koliko si ti terpela! sprosi mi gna-
do poterpežljivosti v mojim terpljenji.

19. Dan.

Od samotnosti.

Kadardoli sim v družino šel, pravi neki
cerkveni učenik, sim slabši nazaj prišel. In
to tudi mene skušnja uči, o moj Bog! Pač
bi bilo dobro za-me, de bi bil, kar pravi sv.
Hieronim od svete device, rekoč: Devica naj

90

bo kot polž zmirej v hiši, naj bo kot mravlja
zmirej pri delu. Marsikdo pa misli, če bom
zmirej doma, nikoli med ljudmi, kdo bo nek
za-me kaj maral? Pa kakor ženin pošten ne¬
veste ne iše po vasi, ne na plesišu, temuč
gleda, kako dela, kako se obnaša doma; ne
gleda, ali zna zelo blebetati, temučkakovarčno
z vsem ravna; tako za terdno to vem, tudi
ti, o moj Jezus, ženin moje duše! me ne
išeš v drušini, ne pri prijatlih, ne na gosti¬
jah; ti me obiskuješ s svojo sladkostjo le
v samoti, le tam mi ti kažeš, kako de me
ljubiš. Zato če te hočem ljubiti, moram pred
svetam se skriti, med svet ne hoditi, če tudi
me zato svet zaničuje, če me tudi samotarca
imenuje. Naj svet govori, karkoli se mu ljubi,
jest to vem in se tega deržim, de boljši je
živeti pobožno in biti v samoti, kakor tu krat¬
ko veselje vživati, pa v pregrehe zabresti in
kdaj se jokati na večno. Zato hočem, o moj
Bog! daj mi svojo gnado k temu! zatajevati
svojo radovednost, ker vem, de radovednost je
strupena korenina veliko pregreh. Radovedni
človek hoče vse zvediti, vse vediti, vse viditi,
in pritemopuša svoje dela, pa v mnoge grehe
zabrede. Zato hočem svoje oči v pravi berzdi
imeti, de ne bodo naletele na kaj, kar bi
škodovalo moji duši. Sv. pismo mi pravi od

91

Davida kralja, de je bil mož po volji Božji,
prerok je bil — pa neumni •— nečisti pogled
gaje napravil prešestnika — ubijavca. - Svoj
ušesa bočem zamašiti, zapreti jih hočem
vsemu prilizovanju, ker vem, de iskrica, če še
tako majhna, veliko pogoriše napravi; tako
zamore edina neslana beseda, če tudi mi preč
ne škoduje, sčasama moje serce nesrečno
omrežiti, v skušnjave pripeljati, v pregrehe
pahniti. Resnobno hočem odpoditi vsaciga pri-
lizovavca, ki me, kot pajek muho, s svojimi
sladkimi besedami v satanske mreže zavijati
hoče. Kot cvetlice po cesti ne rastejo, kot
vijolica le pod ternjem na tihim diši, tako
hočem svojo dušo v samoti nedolžno ohraniti,
de bo dopadla tebi, o moj Jezus! In vem, de
tudi tukaj na zemlji ne boni zapušen, ker
nedolžno in čisto serce bo Bog blagoslovil.

Danes pr emisij uj :

1. Nedolžnost ostane lepa v sa¬
moti, kot je vijolica le na skrivnim
dišeča. Cvetlica, če jo po roki valjaš,
zvene, ne diši in ni lepa.

2. Kdor oči in ušes prav ne ber-
zda, ne more čist biti, tudi ne pobo¬
žen. ker vrata pregreham odpera.

92

3. Kolikor manj bom želel dopasti
ljudem, toliko bolj bom dopadel Bogu.

Zdi/iljej.

1. Moj Bog! dušo in telo ti da¬
rujem.

2.  O Jezus! ženin moje duše, ti
hočeš sam ljubljen biti; zato hočem
le tebe iskati.

3. O Marija! zgled tvoje deviške
samotnosti naj mi bo vedno pred očmi!
sprosi mi to gnado!

20. Dan.

Od zatajevanja samiga sebe.

Brez zatajevanja samiga sebe nisim v
stanu čisto, nedolžno živeti; mehkužnost je
mati vsake pregrehe. Telo se vedno vzdiguje
zoper duha, in če se v berzdi nima, kmalo
gospodari čez duha. Nasproti je pa zmernost
tudi mati sleherne čednosti. Torej, če hočem

93

biti čist in pobožen, moram biti zmiren v jedi
in pijači; ja tudi postiti se moram. Ni pa
še zadosti, de bi le toliko se postil, kot mi
cerkev zapoveduje, če se ogenj poželjivosti
v meni vzdiguje, moram ojstrejši biti svojimu
telesu, pred Bogam se moram poniževati,
serčnejši ga pomoči prositi; tudi si marsikej
pri jedi in pijači pritergati moram. O vem
če le edino žlico jedi si pritergam, Bog mi
bo to obilno povernil. Nar bolj dopadljivi
post v Božjih očeh bo pa ta, če jest svojim
očem, svojim ušesam vsega ne privolim; in
to si pač lahko pritergam. Tudi v spanji
hočem biti zmiren; hitro hočem vstati, če se
bo telo temu tudi branilo, in ložej bom bolj
zvesto svojo jutranjo molitev opravil.

Bogu pač dopadljivi post bo, če mu
prinesem v dar vse svoje nečimerne želje.
In te, o moj Bog! ti danes darujem. Kaj mi
pomaga, ko bi ves svet za menoj gledal?
Kaj mi pomaga, če me svet še tako hvali
in povzdiguje, me lepiga, bogatiga, zaliga,
imenitniga, tudi še pobožniga ali karkoli
imenuje? Koga mi bo vse to pomagalo pred
teboj, o moj Bog! Zato hočem biti ponižen
v obleki, sam sebe nočem hvaliti, svoje hvale
nočem iskati ne poslušati; le ti, o mogočni
Bog! si časti in vse hvale vreden! če si mi

94

tudi kako obilno posvetno dobroto dodelil,
sej ta ni moje zasluženje, in ko bi se s tem
hvalil, bo meni le v pogubljenje. In kaj
imam, de bi ne bil prejel, če sim pa prejel,
kaj bi se hvalil, kakor, de bi ne bil prejel?

Sv. Angela, začetnica nun Uršulinaric,
je imela v mladosti kaj lepe lase, kar je po¬
vzdigovalo njeno lepoto. Sama, če tudi ve-
dila ni, si je za to nekaj domišljevala. Zgo¬
dilo seje, de jo neka prijatlica, nespametno
tako nagovori: Ljuba moja prijatlica! Kako
imaš ti lepe lase! ti si pač srečna! tvoja le¬
pota ti bo bogatiga ženina pripravila. Sveta
devica se prestraši, ker spoznala je svojo
nečimernost, zvedila je, de njeni lasje so
drugim celo v spodtikljej. Nič ni odgovorila,
pa toliko več je storila. Gre in si odreže
lase. Spoznala je namreč svetnica, de ti lasje
so bili njeni malik, na kteriga je bilo njeno
serce še navezano, in zdaj popolnama prosta
od pozemeljske nečimernosti se je Bogu po¬
polnama zročila.

Vem dobro, de Bog ravno kaj taciga
od mene ne tirja; vem pa tudi dobro, de
moje serce je na nečimernost tega sveta vse
navezano, vem, de moje serce ljubi posvetno
lepoto; zatorej bo to Bogu nar prijetniši dar,
če si prizadevam, odtergati svoje serce od

95

sveta in nečimernosti njegove, in to zataje¬
vanje ti danes obljubim, moj Bog!

Marija pomagaj!

Danes premišljuj:

1. Kolikor sam sebe zatajujem,
toliko ljubim Boga.

2. Večno krono mi ponuja Bog za
kratko stopinjo, ktero storim tu iz
ljubezni do njega. Ali si ne bom
zato nič pritergoval!

3. Kdor ni delaven, zmiren, pa
sam sebi nič ne priterga, ne bo čist.

Zdihljej.

1. S tvojo pomočjo, o moj Bog:
hočem začeti živeti, kakor je tebi
dopadljivo.

2. O moj Jezus! vidim te na križi
revno umreti! — Bo li ženin v brit-
kih težavah, nevesta pa v nečimer-
nim veselji?

96

3. O Marija! me nar večuci
učenost, zatajevati se iz ljubezni do
Boga, sam sebi umreti in živeti le za
Jezusa Kristusa.

21. Dan.

Od nečistosti.

Nobena čednost človeka tako lepiga ne
stori, kot lepa čistost. Nobena pregreha pa
človeka tako gerdiga ne stori, kot gerda
nečistost. Kakor čistost človeka proti ange-
lam vzdigne, tako ga nečistost pod živino
potlači. Ni je pregrehe, de hi človeka tako
daleč pripravila, tako globoko pogreznila,
kot ostudna nečistost.

Moje telo je posvečeno s kervijo Je¬
zusa Kristusa, moji udje so udje njegovi,
moje telo je tempelj s. Duha, in čista, ne¬
dolžna duša je nevesta Jezusa Kristusa. Oh,
kako pač oskruni nečistost človeka! Ta gerda
pregreha človeka iz Božjiga deteta, Kri¬
stusove neveste premeni v sovražnika Bož¬
jiga, v smradljivo stanovanje hudiča. Ja
človek nečistosti vdan, človek meseni ne

97

čuti, ne vidi, ne spozna nič več, kar je le
Božjiga. In kakšni nasledki gredo za to pre¬
greho ? Od kod toliko nesreč med kristjani,
od kod toliko britkost in težav, toliko krega
in prepira, od kod toliko pohujšanja? Oh,
gerda pregreha nečistost, ta je tisti strašni
strup, ki mori zadovoljnost, srečo in čast
med ljudmi. Ja celo oh pamet in ob življenje
pripravi nečistost marsikteriga človeka. No¬
bena še tako velika, priliznjena obljuba me
premotiti ne sme, privoliti kdaj v ta greh.
Prepozno bi potem žaloval, bi si ž njo celo
svoje življenje ogrenil, morebiti še celo v
večnosti zato se pokoril.

Zaperti voz se vstavi pred neko gostiv-
nico. I)va mladenča memo gresta. Kakšna
divja zver mora tu noter biti, ki je tako
zaperta, reče norčevaje eden teh dveh. Oh,
de bi pač resnico govoril, ga zaverne voznik.
Mladenča se pogledata bistro; voznik verže
malo kruha v voz in pelje konja v hlev.
Mladenča gresta bližej in gledata v voz, in
strah in pa groza ju spreleti; vidila sta žensko
v raztergane cape zavito, ki je grizlej kruha
silno pogoltnila. Med tem pride voznik nazaj
k vozu in reče: Ta reva, ki sta jo vidva
imela za zver, je nesrečna moja sestra. —
vojaki so šli skoz naše mesto, vstavili so se

7

98

in po vseli hišah so prenočevali, mladiga
oficirja smo imeli pri nas. Lepota moje sestre
ga je oslepila; z vsemi zvijačami, kakor je
vedil in znal, jo je slepil, zakon ji je obetal;
zapeljana je bila reva. Komaj je gerdun
dosegel svoj gerdi namen, je zapustil nes¬
rečno. — V svojim času je porodila dete;
njena pregreha, pa velika sramota jo je ob
pamet pripravila. Starši, ki so nas serčno
ljubili; so od britke žalosti umerli. Se ve,
de je bila kmalo domačija, oh, lepa doma¬
čija razderta, prišli smo na nič skoz to, in
zdaj peljam znorelo revo v norsko hišo.

O de bi pač te prigodbe nikoli ne po¬
zabil! Še enkrat jo hočem prebrati, jo dobro
v spominu obderžati. —

Oh koliko jih objokuje, britko objokuje
svojo lahkomišljeno prodano nedolžnost, ko¬
liko nezvesto zapušenih preklinja svoje za¬
peljivce! Rotenje in kletev, jok ali stok, vse
to ne prinese zgubljene nedolžnosti nikoli
več nazaj. Nedolžnost zgubljena in ura za¬
mujena, ne pride nobena.

Nobene stopinje, nobene besede, nobe-
niga pogleda nočem storiti, ki bi bil nevaren
za mojo nedolžnost. O Bog, pomagaj mi ti!
Marija, prosi za-me!

99

Danes premišljuj:

1. Ni je strašnejši pregrehe, kot
je nečistost; časna sramota, večno
terpljenje gresta za-ujo.

2.  Kako sram bi me bilo nekdaj
pred ojstrim sodnikam, kako sram
pred vsem svetam, ko bi v kak tak
greh kdaj privolil!

3. V trenutku storjena pregreha
peče skozi celo življenje, žge pa
skozi celo dolgo večnost.

Zdihljej.

1. Za terdno, resnično ti obljubim,
Bog večni! celo svoje življenje nočem
nobeniga taciga greha več storiti.

2.  Razsvitli me, o Jezus, de spo¬
znam velikost te pregrehe.

3. O ljuba mati moja, Marija! Ka¬
kor si ti sovražila to pregreho, tako
jo hočem sovražiti tudi jest. Sprosi
mi danes to gnado!

100

22. Dan.

Od nevarnosti sv. čistosti.

Sto in sto nevarnost preži na sveto
čistost, zlasti pa pečanje z drugim spolam,
nesrečne znanja in ples. To so perve pri¬
ložnosti v greh, in teh se skerbno ogibati
hočem. — Nič ni tako nevarniga za čisto,
nedolžno dušo, kot pečanje z drugim spo¬
lam, gotovi padec pa je nesrečno znanje.
Od začetka ni nič hudiga, neumno, otročje
veseljevanje, kmalo je pa huje, pridejo male
darilca, večkratni shodi zoper voljo dobrih
staršev; gre še naprej; nečimerni pogovori,
nečisti pogledi, nespodobno obnašanje, in —
sveti angel varh se že joka zavoljo oskru¬
njenja lepe nedolžnosti, ker strašna zguba
je gotova; čistost je prodana.

O moj Bog! danes ti obljubim, za terdno
ti obljubim, de nobenih neslanih pogovorov
nočem poslušati, varovati hočem svoje oči,
de nečimemosti gledale ne bodo; dotakniti
se me nespodobno nobeden ne sme. Za ves
svet nočem nobeniga znanja, ker to je le¬
dena steza, je berv, na kteri nar močnejši
zvestobi spodleti. Nočem s tem zgovora de¬
lati, ta ali uni mi je dober, ta ali una je

101

pobožna, ne stori, ne želi mi nič hudiga.
Vem dobro, kar pravi pobožni pušavnik:
Mož in pa žena sta dobra vsaki za se; kot
voda in perst; če prideta skupaj, se blato
napravi. Priložnost tatu naredi, priložnost
je njih sto in še sto v nesrečo pahnila. No¬
čem tudi jest poskusiti, saj me dosti žalostna
skušnja družili uči.

Danes še nekaj od plesa. Marsikdo,
zlasti mladost najde v plesu veselje. Pa za
čisto dušo je tu strašna nevarnost. Marsikej
se zve na plesišu, kar bi bilo bolje, de bi se
nikoli ne zvedilo; marsikej se sliši nespamet-
niga, marsikej se vidi nesramniga, marsikej
se stori nespodobniga. Kri se vsa zgreje,
redi se poželjivost, in česar še kdo pred
plešam boji, pred čimur daleč beži, to se
po plesu zgodi.

Bežati torej hočem pred razveseljeva¬
njem, kjer nedolžnost terpi, in ko bi me tudi
poželenje v to vleklo, hočem tebi o moj Je¬
zus! svoje želje darovati, iz ljubezni do tebe
se zatajevati, in vem, de bom s tem tebi
dopadel; zato me podpiraj s svojo mogočno
gnado v mojim sklepu!

Neka deklica je bila pobožna, staršev
edino veselje. Nikoli še ni bila na plesu,
sovražila je to nevarno razveseljevanje. Pri-

102

jatlica jo povabi na ples. Gre, dopade ji,
kmalo spet gre: in ob! de bi pač nikdar ne
bila stopila v to hišo zapeljivosti! pride na¬
zaj, pa nedolžna ni več. Svoje nesrečne pre¬
grehe ni mogla zakriti. Oče nje stari, pošten
mož, to zve, sramote pi’enesti ne more, pre¬
več je bilo za njega; zboli in na smertno
posteljo pride. To je nesrečni revi seglo do
serca. V britkosti je dete rodila. Oh! človek
v ta greh zakopan, se pogrezuje iz brezdna
v brezdno. Sramuje se in obupa, zgrabi ne¬
dolžno dete, verze ga ob zid, de mertvo pade
na tla. Zbeži, pa pravica jo najde, in v ječi
objokuje svoje pregrehe.

O koliko njih bi britkih solz ne točilo,
koliko njih bi v večnim peklu ne gorelo, ako
bi na plesiše ne bili šli! —

Bog me obvaruj te nevarnosti!

Danes premišljuj:

1. Kdor nevarnost ljubi, pade v
nevarnost.

2. Nikoli zadosti ne varujem svoje
nedolžnosti.

3. Kaj mi je nar bolj nevarno?
Tega se moram varovati, tega ogibati.

103

Zdihljej.

1. Moj Bog! za terdno sklenem,
varovati se vsega, kar je moji čisto¬
sti nevarno.

2. To le.nevarno veselje

ti darujem, o Jezus!

3. Marija, moja varhinja! moj an¬
gel varh! spomni me terdniga sklepa,
ko bi kdaj bil v nevarnosti ga pre¬
lomiti.

23. Dan.

Od lenobe.

Cas je drag; veliko ljudi pa tega ne
ve, ali pa vediti noče. Vsak trenutek je
toliko vreden, kolikor naša duša, duša pa je
vredna več, kakor ves svet. V enim trenutku
si lahko cele nebesa zaslužim, ali si lepoto,
imenitnost zveličanja pomnožim; zamorem
pa tudi v enim trenutku svojo dušo zgubiti,
hitro umreti, na večno v pekel priti. Toliko
je torej čas vreden, kolikor večnost. Vem

104

pa, (le mi je čas mojiga življenja na tanko
odmerjen, na tanko odločen. Od vekomaj
sem mi ga je Bog sam odločil, več mi ga ne
bo dal. kot mi je odmerjeniga. Hitro, hitreje
kot tiča pod nebam teče nam čas, nazaj
ga več nikdar nikoli ne bo. — Zdaj torej,
dokler še čas imam, ga hočem prav, v delo,
v molitev oberniti; Saj sim za delo vstvar-
jen; kdor ne dela, naj tudi ne je. Moje delo
utegne biti pred tem svetam le slabo, celo
zaničljivo, v očeh Božjih je pa dopadljivo,
če je še tako majhno, če je še tako slabo,
de je le storjeno iz ljubezni do Boga, iz
dobriga namena. Delati hočem po svojim
stanu, delati pobožno, pridno in pa veselo!

Delati hočem pobožno, to je, med svo¬
jim delam hočem včasih k Bogu zdihovati,
s svojimi sodelavci se kej svetiga meniti,
ali pa kako duhovno pesem zapeti. — Delati
hočem prav pridno, to je, misliti hočem pri
delu, de ne delam zavolj ljudi, ki mojih del
prav ceniti ne vejo; temuč delati hočem le
za Boga, kteri vse vidi, pa tudi poplača vse
dobro obilno. Delati hočem, kot bi po delu
preč mogel umreti, in moje delo bo Bogu
dopadljivo, in on ga bo blagoslovil s svojo
mogočno roko. — Delati hočem vselej veselo;
sej Bog ne tirja, de bi bil čmern in pa neje-

105

voljen, kadar kej delam, tega ni potreba k
pobožnosti; Bog ljubi veseliga delavca. Raz¬
veseljevati se hočem pri delu, to de nedolžno
veselje mora biti; v nespodobnost ne smem
nikdar zaiti. — Nikoli brez dela nočem biti;
če mi tudi moji gospodarji ne odkažejo ravno
nobeniga dela, vender kej delati hočem; ob
praznikih hočem kej svetiga brati, se z Bo-
gam v molitvi bolj serčno meniti; nikoli pa
brez dela nočem biti; ker začetek vseh hu¬
dobij je lenoba. Kdorkoli ne dela, je ravno
kot voda stoječa, ki se kmalo usmradi in
polno ostudnih merčesov zredi; tako je tudi
človek, če vedno ne dela kej; kmalo se v
sercu pregrehe vgnjezdijo, ker začetek vseh
hudobij je lenoba. Tudi kralji, cesarji mo¬
rajo delati, torej hočem tudi jest vedno kej
delati; še bolj, ker sim reven. Kdo ve, ko bi
bogat bil, ali bi bilo bolje to za-me?

Sv. Anton, veliki škof v Florenci na
baškim, gre nekdaj po mestu, in vidi na
vei 'hu neke hiše angele vesele sedeti. Rado¬
veden, kdo tu stanuje, gre v hišo in vidi dve
devici pobožni, ki ste z materjo svojo bile
yeseli pri delu. Pobožnost in delavnost devic
je svetiga moža razveselila, de je prosil
P°ga, naj bi tej hiši revšino vzel. Nekoliko
časa pozneje gre sv. Anton memo ravno te

106

hiše, pa vidi na strehi hudiče namesto an¬
gelov. Gre v hišo in vidi deklici nečimerno
oblečeni za mizo brez dela sedeti.

Tako pridnost angele, lenoba pa hudiče
razveseljuje.

Bog me varuj lenobe!

Danes premišljuj:

1. Jezus Kristus, sin Božji, se de¬
la ni sramoval, pomagal je s. Jožefu,
svojimu redniku. Ali se hočem jest,
grešnik, dela sramovati?

2. Delati moram. Vsaki stan ima
svoje dela; tudi ko hi bil še tako
bogat; pa kako dolgo bogastvo terpi?

3. Začetek vseh hudobij je lenoba.
Kdaj so nar huji skušnjave ? Kadar
ne delam.

Zdihljej.

1. Moj Bog! nikoli lenobe nočem
pasti, de bom tebi dopadel.

107

2. Moj Jezus! iz ljubezni do tebe
hočem delati; to — delo danes tebi
darujem.

3. Marija! tebe posnemati hočem.
Stoj mi na strani, in vsako delo mi
ho lahko.

24. Dan.

Od pregreh z jezikam storjenih.

Veliko je na svetu ljudi, ki bi radi po¬
božno živeli, pa jezik jim kazi njih pobož¬
nost. Vedno bi radi govorili, nobene skriv¬
nosti molčati ne znajo; če kej noviga zvedo,
nimajo pokoja, tako dolgo, de drugim povedo.
Kdor je pa jezičnosti podveržen, pri nedolž¬
nim ne ostane, kmalo v pregrešne pogovore
zaide. Pri delu, v drušini jezičnik bližnjiga
obrekuje, opravlja, njega djanja neusmiljeno
presojuje, druge na slabe pogovore napeljuje
m tako k neštevilnim pregreham priložnost
daje. — Oh, in od vsake nepotrebne besede

108

to treba odgovor dajati, kaj še le od oprav¬
ljivih, obrekovanih, nesramnih, pregrešnih
pomenkov ?

Vselej hočem pomisliti, kaj bom govo¬
ril, in če je ljubezni do bližnjiga nasproti,
hočem svoj jezik v berzdi imeti, hočem mol-
čati. Preden bom kej čez bližnjiga rekel, se
hočem vprašati: Ali bi jest želel, de bi kdo
od mene pravil kej taciga? In kar mi bo
pamet velela, to bom tudi storil. Boljši je
tiho biti, kot govoriti kej, kar bližnjiga žali.
če mislim, de je resnično, kar bi govoril
čez bližnjiga, pa utegne biti lažnjivo; pa če
tudi ne, sim vender dolžan iz ljubezni do
bližnjiga skerbeti za njegovo poštenje, ki je
podobno ogledalu, ki je preč otemnjeno, če
le dihnem v njega. Tedaj tudi če drugi ter-
gajo čast mojimu bližnjimu, se hočem pote¬
gniti za njega, in če mi to ne obvelja, hočem
bežati od drušine, ki je za-me nevarna.

Jezne besede pa ali celo kletev, to se
pač za-me nikdar nikoli ne spodobi. — So
pa ljudje, in takih je zdaj veliko po svetu,
kteri brez vsega sramovanja, kot bi vest
mertva bila k temu, nesramne pogovore imajo,
in že nobeniga veselja ne najdejo v drušini,
če se ne govori nespodobno, nečisto, sv. pismo
mi pravi: Česar je polno serce, to tudi pri

109

ustih čez gre. Oh, kakšno mora hiti serce
taciga človeka, ki ima le nečiste besede na
jeziku! Ljubezen do Boga je gotovo zadu¬
šena, in tak človek gre strašnimu pogub¬
ljenju hitro naproti, pa tudi še druge v pe¬
kel za seboj vleče. Pa ne le nesramni in
gerdi jezičnih je greha kriv, tudi vsaki dru¬
gi, kdor ga radovoljno posluša. •— Sklenem,
o Bog! in ti obljubim, de nečistih pogovo¬
rov poslušati nočem, nespodobne prilizovanja
hočem resnobno zaverniti, takim norčijam
nikoli se ne smejati.

Sv. Stanislav mi je tu lepi izgled.
Groza ga je vselej obdala, če je kdo blizo
njega kej nespodobniga zinil. — Sv. devica
Oringa ni slišati smela nobene nesramne
besede. Vse take nespodobnosti so se ji to¬
liko pristudile, de se je vsa tresti jela, če
je slišala kej taciga; še slabo ji je prišlo od
tega.

O moj Bog! daj tudi meni za to občut¬
ljivo serce!

Danes premišljuj:

1. Za poštenje svojiga bližnjiga se
moram vselej potegniti.

110

2. Vsak pove, kaj ljubi. Kaj ljubi
tisti, ki nečisto govori?

3. Nič ni škodljivšiga, kot pogo¬
vori nesramni. Strašan ogenj so; dušo
umore.

Zdihljej.

1. O Bog! bodi varh mojimu je¬
ziku !

2. O Jezus! pomagaj, de nikoli »e
spregovorim kej nespodobniga, tebi
nedopadljiviga.

3. O Marija, kraljica čistih duš,
moj angel varil, moj patrou! stojte mi
na strani v nevarni družini, oberzdaj
moj jezik, de nič nepotrebniga, u ]C
pregrešniga nikoli govoril ne bom.

111

25. Dan.

Od sveta.

Boj se sveta! beži pred svetam, de te
ne vjame v svoje zanjke! To opominovanje
se dostikrat sliši: Kaj pa je ta svet, kteriga
se bati, pred kterim bežati moram? Ta svet
so tisti in taki ljudje, kteri z Jezusam Kri-
stusam, kteri z evangelijem nič ne derže.
Teh se ogibati moram, ker ta svet je zvit
in star goljuf. Se prilizuje, povzdiguje, graja
in hvali, kar mu bolje kaže, de le človeka
ob poštenje, ob vero pripravi, in, če le more,
ga v večno pogubljenje porine. Prilizovavci
so z medam na jeziku pa s strupam v sercu
pravi satanovi hlapci; če se jim le eno uho
odpre, le mazinec pokaže, že zapletejo člo¬
veka v mreže peklenske. Svet je zviti hina-
yec, ki svoje neslane prilizovanja pod plaj-
šem ljubezni zakriva, nar strašnejši zape¬
ljevanja le veselje imenuje: „ Mladost je no¬
rost; mladi naj se vesele, stari še le pokore",
t0  je pesem tega sveta. V sercu človeškim
Je ta pesem kmalo živi červ, ki gloda in
gloda korenino svetosti, tako dolgo, de

6 koliko nedolžnih,

112

pobožnih, Bogu posvečenih duš je že svet
ogoljufal, jim čednost in poštenje oropal! In
zares! kaj hočejo, kaj išejo zapeljivci s svo¬
jimi sladkimi besedami? Vse njih zvijače
gredo le v to, de bi mi ukradli zaklad, kte-
riga v svojim sercu imam, če nedolžno živim.
To je nasledek, to skriti pa gotovi namen
vse prijaznosti, vsega znanja med mnogimi
osebami razniga spola, če tudi ta in pa una,
uni in pa ta nič hudiga ne misli, ne vidi, ne
ve, satan pa misli in vidi in ve gotovo vse
to. Maloktera prijaznost z drugim spolam,
redko tako znanje je nedolžno, pobožno in
sveto. V duhu se začne, pravi sv. Hieronim,
v mesu pa večidel jenja. In če ta svet ob
čednost, poštenje pripravi človeka, ali ga
morebiti obžaluje potem? O, kaj še? Kakor
se zaverže spuženi kostanj in se več ne po¬
gleda, tako tudi ta svet ne porajta človeka,
kterimu je gnade in čednosti iz serca izpu-
žil, norca se dela iz njega, ali ga pa ne po¬
gleda. In tako je ljubezen Božja zgubljena,
človek je ves obropan in z ranami obdan,
in svet se za njega nič več ne zmeni, pač,
še globokeje ga pogrezniti želi.

Zato, o moj Bog! hočem bežati pred
svetam, tudi v rečeh na videz .nedolžnih se
varovati hočem. Karkoli bi me bilo sram

113

pred starši ali pa pred svojim spovednikam
storiti, nočem storiti, nočem pripustiti.

Sv. Terežija je nekiga človeka-rada vi-
dila, in večkrat se je pogovarjala ž njim.
Nič ni bilo to hudiga, na videz celo dobro
in sveto; pa Bog je nedolžni devici v duhu
pokazal v peklu grozovitni kraj, kteri jo
čaka, če tega na videz nedolžniga prijatel-
stva ne sterga, ker pri tem bi ne bilo ostalo,
kmalo bi bilo huje in huje.

Moliti, čuti jest hočem, de me svet ne
vjame v skušnjave, vseh pripomočkov se po-
služiti hočem, de ne pridem v zaderge; in
de nevarnosti uidem, hočem nar boljši orožje
v edno pri sebi imeti, in orožje to ravno je
— beg. Sveti mladenči, svete device, kra¬
ljevi otroci so bežali pred svetam, v pušavo
80  šli, de so v zavetji samote mir imeli pred
svetam.

če mi tudi ni dano, se podati v pušavo,
kati se moram, bežati pred svetam, sovra¬
žiti njega in njegove zvite goljufije, ker vem,
ue pravi sv. pismo: Ljubezen Božja se s
svetam ne strinja.

8

114

Danes premišljuj:

1. Ljubiti ta svet, in se ž njim
veseliti, je: Boga sovražiti, in si po¬
gubljenje služiti.

2. Nekaj moram ljubiti, svet ali
Boga. Kaj hočem ljubiti?

3. Razdeljeno serce Bog sovraži,
torej zamorem le Boga, ali pa le svet
ljubiti.

Zdihljej.

1. Moj Bog! Tebi se vsega darujem.

2. O Jezus! bodi ti Gospod mojiga
celiga serca!

3. O Marija! sprosi mi gnado, de
zaničujem ta svet.

26. Dan.

Od nekterih pregreškov mladosti.

Pervi pregrešek mladosti je nestano¬
vitnost. Zdaj služi Bogu, zdaj pa spet svetu.
Velikih očitnih pregreh se boji, male pa brez

115

pomislika stori. Z nekako nevošljivostjo glecla
posvetne veselice; kakor se naglo poprime
pobožnosti, hitreje še jo spet popusti; nar
manjši težava v službi Božji je že preojstra,
prevelika pokora. To so znamnja mlačnosti,
kar Bog sovražiti mora. ■— Vari me te ne¬
stanovitnosti, o Bog, ker vem, de je to ledena
berv, na kteri mi zamore spodleteti in mojo
dušo v pekel pahniti. Ne hom si nekladal
ravno veliko molitev, posebnih pobožnost,
ali to, kar sim dozdaj že opravljal, to hočem
zvesto in pobožno spolnovati.

Drugi pregrešek je samolastna ljubezen.
Ta lastna ljubezen je nar hujši sovražnica
popolnama življenja, ter je tako zvita, de se
celo v nar lepši, nar imenitniši čednost vri¬
niti zna. Kdor pase to kačo v svojim sercu,
beži pred vsako tudi majhno težavo, ali jo
pa iz napuha terpi, zavoljo hvale ljudi. —■
Vari me, o Bog! te napake, in dodeli mi
gnado, de se v tvojo voljo podam, de vse
s iz tvoje roke radovoljno prejmem; ker mi je
dobro znano, de, kadar bom popolnama pod¬
vrgel svojo voljo tvoji volji, takrat bom
tturen, takrat bom resnično srečen. Oče,
tvoja, ne moja volja naj se zgodi!

Tretja napaka je jeza. Kadar me malen¬
kosti v nepokoj pripravijo, se ne premagujem,

8 *

116

ne zatajujem, bližnjiga zaničujem, vse v meni
šumi, oh! takrat čez me gospodari nesrečna
jeza. Pač je ta pregreha gerda za-me. 0
Gospod Bog! k tebi se hočem oberniti, ko
me jeza napada; pogledati hočem tebe, o
križani Jezus; Marijo zaklicati, prekrižati se
hočem. — Kralejvo hčer je neka služabnica
hudo razžalila. Hudovala, jezila, rotila, celo
klela bi bila kmalo. Nje sprednica vzame
hitro britko martro z mize, jo pokaže jezni
devici, in pravi: Kraljičina! Tvoj Bog je
umirajoč na križu molil za tiste, ki so ga
pribili na križ, in ti se toliko jeziš čez te, ki
ti nič hudiga storili niso! — Kraljičina se
britko zjoka, in jeza je bila premagana.

četerta napaka mladih ljudi je nespo¬
dobno razveseljevanje. Ni ravno treba nositi
glave pobite; veseliga človeka ljubi tudi
Bog. Ali kjer je prešerno veselje, kjer ni
nobene resnobe, tam tudi nobene pobožnosti
ni. O Bog! v razveseljevanji me večkrat
spomni poslednjih reči, de tudi v sredi ve¬
selja ne pozabim na te. Pa vem, če se bom
posvetno manj veselil, bom tebi bolj dopad¬
ljiv; sej kadar v drušino grem, slabši pridem
nazaj. Zlasti me vari, o Bog, v cerkvi vsega
raztresenja! Vselej hočem zato v tak kraj
iti, kjer zamorem bolj zbrano moliti.

117

Peta napaka je labkomišljenost. Vetra-
stimu, omaliljivimu človeku nič v serce ne
seže. Oj stre resnice svete vere na njem
odlete, nobena pridiga se ga ne prime; poln
pregreh, pa brez skerbi leta; pri vsakim
veselji, pri vsaki nevarnosti mora biti zraven;
kjer je kej viditi, kjer je kaj slišati, tam
mora že biti vetrasti človek. — Vari me, o
moj Bog! tudi te napake. Vem, de vesa tako
dolgo krog luči ferfoli, de se šema vsa
osmodi.

Terdno sklenem, o moj Bog! vseh teli
napak se skerbno ogibati, in z vso resnobo
hočem tebi služiti, ker pred ne bom miren,
ne srečen že tukaj na zemlji, dokler svojiga
serca ne odtergam popolnama od tega sveta,
ln  ga tebi celiga ne darujem.

Danes premišljuj:

1. Tudi nar manjši pregrešek ima
včasih hude nasledke. Ena sama
napčna stopinja na visoki, ozki ber-
v b in v globočino se pogreznem.

2. Ali ne bo že mala napaka moja
hude rane vsekala Jezusu, ki me tako
serčno ljubi ? Ali razžaljenje ljubiga

lis

otroka za starše ni liuji, kot razga¬
ljenje hlapca ali dekle?

3. Ce bo bolj cisto moje serce,
veči bo moja ljubezen do Boga, veči
bo moj mir tu na zemlji, veči moje
zveličanje tam v nebesih.

Zdihljej.

1. Moje celo serce naj bo tvoje,
moj Bog!

2. Moj Jezus! kdaj bom to ... •
pregreho že vender zapustil?

3. S tvojo pomočjo, o Marija, ho¬
čem preč in zinirej se vojskovati zoper
to pregreho.

27. Ban.

Od resnične in puhle pobožnosti.

Pač lepa je čista, nedolžna duša; kino
sv. cerkve se imenuje, če je resnično pobož¬
na, ne samo na videz devica. Vsaki mora
v časti imeti tako Bogu služijočo dušo; celo

119

nar hudobniši mehkužnež jo mora spoštovati.
Ali če pa pobožnost ni prav resnična, če je
le pulila, potem se ve de pri Bogu nima
nobene veljave.

Marsikdo se že pobožniga misli, če si
le nektere molitve naloži, vsaki dan jih opravi,
se jih terdno derži; in ko bi zavoljo dela jih
opraviti ne mogel, že misli, kako seje strašno
pregrešil, zdihuje, še drugim miluje, kako ga
vest peče, ker dolžnih molitev zavoljo silniga
dela opraviti ni mogel. Tak se moti, gleda le
na zunanjo lupino, jedra pobožnosti pa nima.

Drugi hodijo pridno v cerkev, ne za¬
mude nobene pridige, radi od pridig in pri¬
digarjev govore, pa imajo jezik predolg.
Vedno imajo kej nad bližnjim popraviti; nje¬
gova obleka, hoja in noša, njegovo djanje in
nehanje jim ni všeč, celiga človeka oberejo,
nobena reč na njem ni prav; sami pa nočejo
nobeniga pregreška imeti, in pa gorje! ko bi
jim kdo kako pregreho očital. Le to je vse
dobro in prav, kar sami store; po njihovi
volji bi radi vse imeli. Ta je spet puhla
pobožnost.

Spet drugi so na videz pobožni, po¬
nižno se nosijo, pa v to ponižno nošo veliko
stavijo: pogledati si nobeniga ne upajo, od
nobeniga nič vediti nočejo, od strane pa vse

120

vidijo in vedo, s pobitim očesam hodijo prav
rahlo, boje se, de bi kake stopinje prav ne
storili; v svojim sercu pa nosijo polno mero
napuha, nobeden domačih jim besedice reči
ne sme, če jih le kdo od strane pogleda, je
že ogenj v strehi. In ta je hinavska pobož¬
nost. Take so posvetne tercijalke.

Nekteri imajo pa mlačno, neskerbno
pobožnost. Premagovati se nočejo. Dosti se
jim zdi, če le smertnih grehov ne store; mali
pregreški jih pa nič ne skerbe. —

Vsi taki in tem enaki imajo puhlo po¬
božnost, ktere ne mora nobeden spoštovati, —
le zaničevati jo mora. —

Ne za to puhlo, ampak za resnično po¬
božnost si prizadevati moram, ktera me po
poti čednosti peljati zamore, v kteri bom
svoje dolžnosti na tanko spolnoval, celo
serce svojimu spovedniku popolnama odkril,
de me prav voditi zamore po poti proti več¬
nim nebesam. Iz celiga serca torej hočem
Bogu služiti; pa spet ne prenapeto, de bi
hotel le v cerkvi klečati zoper svoj stan.
Tudi to bi ne bilo prav, ko bi hrepenel le
po duhovnim veselji pa v škodo svojih drugih
dolžnost, ali celo razodenja z nebes pri'
čakoval. To je prava nevarna skušnjava,
na kteri je če dostim spodletelo; zakaj te

121

posebne gnade, če jih Gospod Bog kaki duši
daruje, peljajo k pravi ponižnosti serca in k
resnični pobožnosti; če pa kdo hrepeni svoje-
glavno po teh darovih, in jih z vso močjo
hoče imeti, ga to hrepenenje pripelje v napuh,
in napuh je celo angele vergel z nebes v pekel.

Torej, o moj Bog! v tihi in mirni vda¬
nosti bo moja pobožnost; zvest ti hočem
biti, če mi tolažbo, veselje vlivaš v moje
serce, ali pa mi pošiljaš skušnjo notranje
suhote, ker vem dobro, kar pravijo svetniki:.
Edini očenaš težko zmoljen v suhoti serca
je več vreden kot celi ročenkranc v polni
sladkosti. Sv. Frančišek, sv. Terezija in drugi
svetniki so imeli hude vojske, pa ravno v
tem so pokazali, de njih duše so zveste, re¬
snične Kristusove neveste, in veliko stopnjo
svetosti so dosegli.

Moj Bog! daj mi pravo pobožnost!

Danes premišljaj:

1- Puhla je vsaka pobožnost, ktera
k Bogu ne pelje.

2. Kdor se nič ne poboljša, starih
pregreh ne odkiada, njegova pobož¬
nost ni prava.

122

3. Blagor mu že na 'zemlji, kdor
po navdihnjenji sv. dulia, po vodilih
svojiga spovednika na tanko svoje
življenje ravna.

Zdihljej.

1. Moj Bog! dodeli mi duha prave
pobožnosti.

2. Moj nebeški ženin! govori moji
duši; karkoli mi porečeš, liočem storiti-

3- O Marija, pomagaj! de bom
tvojima sinu vedno dopadljiviši.

28. Dan.

Nekteri pripomočki Bogu služiti.

Otročja, serčna ljubezen do Marije,
prečiste device veliko pomaga na poti proti
večnosti. Kdor pa Marijo ljubi v resnici, on
se ji rad in pogosto v molitvi priporoča, ker

123

dobro ve, kako mogočna pomočnica de je.
Med molitvami pa, v čast matere Božje zlo¬
ženimi, je gotovo nar lepši sv. roženkranc.
Kdor to lepo molitev rad in pogosto, pa z
otročjim zaupanjem moli, bo pač kmalo spo¬
znal, kako močna, koristna podpora mu bo,
ker obilno gnad bo na prošnjo Marije na to
molitev od Boga samiga prejel. Kakor na
vertu polnim cvetečih cvetlic si nabiram in
duham, kakoršne hočem in kolikor hočem,
tako je sv. roženkranc duhovni vert, v kterim
so nar lepši duhovne cvetlice; Gospodova
molitev, angeljevo češenje, apostoljska vera,
m iz teh si nabiram gnade nebeške na pro¬
šnjo Marije device. Kakor berač pred durmi
tako dolgo prosi in svoje prošnje le še ijo-
navlja tako dolgo, de dar zadoM; tako tudi
jest v tej molitvi stojim ali klečim pred
durmi vsegamogočniga Boga, in pred Marijo,
kraljico nebeško, ter prosim in svoje pro¬
šnje ponavljam; in ako berač, če tudi ne iz
ljubezni, vender zavoljo svoje nadležnosti
dobi, ali me mar Bog ne bo uslišal, ki je
sama ljubezen, ali mi Marija, moja mati, ne
ko dala, česar prosim, in ne le enkrat, ampak
petdesetkrat prosim? Svetniki so spoznali
moč te molitve, in so jo pogostama molili;
tudi jest jo hočem moliti. —

124

Poseben pripomoček, služiti Bogu, so
bratovšine, v kterih pobožni kristjani zdru¬
ženi eden za druziga molijo. Mnogim so
bratovšine pripomogle k pobožnimu življenju.
Zato hočem s privoljenjem svojiga spoved¬
nika v kako bratovšino stopiti, in zvesto
tako živeti, kot bratovšina tirja. —

Eden nar lepših, nar gotoviših pripo¬
močkov, služiti Bogu je pobožno češenj e nar
svetejših sere Jezusa in pa Marije. Te nar
svetejši serci vse ljudi ljubite nar bolj, in
v ljubezni teh sere se mora tudi vneti naše
revno serce. S pobožnostjo, s češenjem teh
nar svetejših sere zamoremo svojimu nebe-
škimu Zveličarju in svoji duhovni materi
Marii nekoliko zadostiti za nezvestobo in
razžaljenja, s kterimi ta svet žali te serci.

češenje deteta Jezusa v jaslicih, pre¬
mišljevanje njegoviga britkiga terpljenja,
češenje svojiga patrona, ali patrona svoje
fare, češenje sv. Alojzija, sv. Neže ali drugih
nedolžnih svetnikov so posebni pripomočki
služiti Bogu.

Kadar torej, o moj Bog! me bodo skuš¬
njave obšle in jih premagati si sam ne bom
upal, hočem eniga teh svetnikov poklicati na
pomoč, de bo z menoj k tebi zdihoval, in
če tudi jest ne bom vreden, de bi me uslišal,-

125

moj Bog! boš na prošnjo svetnika me uslišati
mogel. In če bo moje serce po kaki čednosti
hrepenelo, se hočem zateči k nar svetejšimu
sercu Jezusa ali Marije, in tam bom zaže-
ljeno vselej dobil.

Sv. Dominik je brez števila velikih greš¬
nikov s pomočjo sv. roženkranca k Bogu
pripeljal. Nekdaj pride ena deklica k njemu,
ktera je velikrat pot čednosti nastopila pa
ravno tolikrat spet zapustila. Bog ji je že
obilne gnade dajal, pa vse je bilo zastonj.
Jokaje pride k svetniku in mu zdihovaje
svoje velike zmote pripoveduje, ter pravi, de
ravno njegova pridiga jo je prestrašila, ji
serce prebodla. Rada bi se spokorila, je
rekla, ali vsa sim že spridena, hudobije so
me prevzele; če tudi poskušam se poboljšati,
ne bom zvesta. Svetnik ji prigovarja, ter ji
ponudi sv. roženkranc, naj ga vsaki dan prav
zvesto moli. Vbogala je, in stanovitna je bila
na poti ojstre pokore, de so se vsi drugi
budili ter so spoznali, kolika moč je v molitvi
sv. roženkranca.

Danes pr emisij uj:

1. Na tej zemlji sim le zato, de
W služil Bogu in mu dopadel; ali si
ne  bom prizadeval za vse pripomočke,

126

de bi dosegel dopadajenje, ljubezen
božjo.

2. Pri svojih molitvah ne smem
porajtati, kaj ta svet pravi, teinuč moj
namen, večno zveličanje mi mora biti
vedno pred očmi.

3. Tudi nar manjši pobožnost, nar
krajši molitev, edini zdihljej Bogu do-
pade, ker to je znamnje otročje lju¬
bezni de Boga.

Zdihljej.

1. O moj Bog! povej mi, kaj naj
storim; sej hočem storiti.

2. V tvoje serce, o Jezus, ženin
moje duše! pribežim, zapri me v se,
de te nikoli ne zgubim.

3. O serce preblažene Marije! v
tebi naj se duša moja skrije.

127

29. Dan.

Od stanovitnosti.

Stanovitnost v terdnim sklepu je popol-
nama potrebna za večno zveličanje. Ni huj-
šiga zaderžka v podožnosti kot je nestano¬
vitnost. Človek omahljivi je danes tak, jutri
tak, hitro od dobriga v hudo zaide, svoje
sklepe hitro zapusti, in če jih tudi preč po¬
novi mu nič ne pomaga, ker nimajo nobene
moči. Majhno darilice, malo zasmehovanje,
nar manjši zaničevanje, neumna prijaznost,
celo edini pogled; in sklep je prelomljen, v
stare pregrehe je človek spet pahnjen. Od
začetka on te padce obžaluje, se jih tudi
spoveduje, pa kmalo se jih privadi, na nje
nič več ne porajta, in pride v pogubljenje.
To je nasledek nestanovitnosti.

O moj Bog! za terdno sklenem spet
danes, de ti hočem stanoviten biti; serčno
hočem hoditi proti nebesam naprej. Naj mi
ho vedno pred očmi krona nebeška, ktera je
od vekomaj za-me pripravljena. Vem sicer,
de vojska me huda še čaka, ker mi svet
zanjke nastavlja, satan me moti, lastno po¬
želenje me vleče v pregrehe; pa če je Bog
2  menoj, kdo bo zoper mene? In s sv. apo-

128

steljnam hočem reči: Svest sim si, de ne
smert, ne življenje, ne angeli, ne poglavar¬
stva, ne oblasti, ne sedanje, ne prihodnje,
ne moč, ne visokost, ne globočina, ne druga
stvar me ne bo mogla ločiti od ljubezni
Božje, ktera je v Kristusu, Gospodu našim.

čez vse mi je pa vender potrebno, če
hočem sveto in pobožno živeti, de se va¬
rujem iz ljubezni do Jezusa vsake tudi nar
manjši priložnosti v greh. Grešna priložnost
ima strašno moč do človeškiga serca, in če
se človek priložnosti ne ogiba, nobeni še
tako terdni sklepi ne bodo nič pomagali.
Noben zgovor, tudi iz dobriga namena, nič
ne pomaga, greha ne varuje.

Dva mlada človeka sta v nečistim zna¬
nji živela. Bog je te hudobije hotel ustaviti
in pošlje nesrečni deklini hudo bolezen. Po¬
kličejo dušniga pastirja; hitro se bliža nje
konec. Spovej se do čistiga, objokuje svoje
pregrehe, spokorno in poterpežljivo prenaša
vse bolečine za odpušenje svojih hudobij.
Pred smertjo popraša spovednika, kaj misli,
ali bi ne bilo prav, ko hi njeniga sogrešnika
poklicali, de hi bil priča hudih bolečin, straš¬
nih nasledkov njuniga greha, de bi se tudi
on spreobernil. Spovednik ne vidi nobene
nevarnosti, pošljejo po mladenča, ki jokaje

129

pride do smertne postelje svoje sogrešnice.
Pa, o moj Bog! kakšno moč ima priložnost in
kako močna je vez gerde nečistosti! Komaj
zagleda nesrečna reva svojiga sogrešnika, se
vname v njenim že na pol mertvim telesu
ogenj hudobne strasti s toliko močjo, de
uboga zavpije: O moj ljubeznjivi! vedno sim
te ljubila, zdaj te pa še bolj ljubim, kot
sim te kdaj že ljubila; vem, de bom zavoljo
tebe pogubljena, pa z ljubezni do tebe mi
je to malo mar. In komaj te besede izreče,
je umerla in stopila je pred sodnika živih
in mertvib, dati ojster odgovor od svojiga v
grehih dopernešeniga življenja.

Prigodba ta naj me uči, kaj grešna
priložnost stori. Moj Bog! vari me vsake
priložnosti v greh!

Danes premišljuj:

1. Ce hočem Boga ljubiti, moram
vse storiti, kar je njemu ljubiga, vse
opustiti, kar njega razžaliti utegne.

2. Le če bom do konca stanovi*
ten, bom krono nebeško prejel.

9

130

3. Morebiti bom kinalo umeri; tako
moram vedno živeti, de bom lahko
umeri.

Zdihljej.

1. Moj Bog! večno zvestobo ti
obljubim.

2. Tebi, o Jezus! Tebi sami mu
hočem do konca služiti.

3. Marija, mati stanovitnosti! vze¬
mi me za svojiga otroka in vari me
s svojo materno ljubeznijo.

30. Dan.

Od nebes.

0 kakšno veselje nas čaka v nebesih!
Vse lepo, kar si le misliti moreni, vse dobro,
vse prijetno, vse ljubeznjivo, vse bo tam
zbrano v nar veči popolnosti. Nobene solze,
nobene bolečine, nobeniga zatajevanja, no¬
bene vojske tam ne bo, tam je le neizrečeno
veselje, tam so večne krone nebeške. Večno
bomo Boga gledali, njega ljubili, njega vži-

131

vali; nobeden nam ne bo vzel ženina naše
duše, ne bo več nobene nevarnosti, de bi
zgubili Boga; večno bomo v drušini svet¬
nikov: pri Jezusu in pa Marii; tam nas bo
Bog s sladkostjo svojo nasitoval, on sam
nam bo večno-novo veselje. Na milijone
let bo preteklo, in veselje bo zmiraj še novo,
prečudno zmiraj ljubeznjivo. O kako bo tam
vsako nar manjši zatajevanje, storjeno tu na
zemlji obilno-preobilno poplačano! Za vsako
delo tudi nar manjši iz ljubezni Božje storjeno
bo posebno večno plačilo. Kako bo pač
čista, nedolžna duša v ljubezni do Boga tam
vneta, z ljubeznijo vsa napolnjena! Kako jo
bo Jezus ljubeznjivo sprejel, na serce pri¬
tisnil! Za njim, jagnjetam nebeškim, bo
vedno hodila, neznano pesem, večno Alelujo,
bo pela!

O moj Bog! tudi za me je kraj tam
v nebesih pripravljen že od vekomaj. Ali ga
bom po kdaj tudi imel!

Stanovitno hočem služiti Bogu tu na
zemlji; iz ljubezni do Jezusa hočem opustiti
vsako razveseljevanje, ktero bi na poti proti
večnosti naprej mi branilo. Kaj mar lepe ne¬
besa niso vsega vredne?

Neka sicer pametna devica je ples po¬
sebno ljubila. Pobožni starši niso tega radi

9 *

132

vidili. Pride en večer popotni mašnik v to
hišo in poprosi, de bi ga prenočili. Dobri
ljudje so to radi storili. Na tihim prosijo
skerbni starši duhovna, naj bi njih hčeri
kakorkoli veselje do plesa ogrenil. Ko se
prijazno med seboj pogovarjajo, pride tudi
ples v pogovor, in mašnik pripoveduje, kako
nevarni studenec veliko pregreh de je ples,
in kako de je Bog marsikteriga plesavca že
tukaj na zemlji hudo kaznoval. Sej nočem
Boga s tem žaliti, sej se hočem le veseliti,
pravi dekle. Ali bi pa ti, ki ples tako ljubiš,
ne hotla en dan se zderžati, de bi potem
celo leto plesala zato ? jo vpraša zdaj maš¬
nik. O se ve de, iz serca to rada storim,
mu odgovori. Kaj pa, ker hočeš služiti
Bogu, ali bi se tukej celo življenje ne hotla
plesa zderžati, de bi tam na večno v nebe¬
sih plesala? — Dekle hitro popraša: Ali se
v nebesih tudi pleše? — V nebesih, pravi
mašnik, človek vse zadobi, cesar njegovo
serce poželi, in ko bi tam človeško serce
hrepenelo po plesu, bo nasiteno to hrepe¬
nenje. Dobro, pravi dekle; to menjo hočem
storiti. Ni več plesala, resnobno je živela
in opustila je vse tiste napake, ki so s ple¬
šam zedinjene. Tri leta je lepo in pobožno,
sveto še živela, in potem nevarno zbolela,

133

svete zakramente je lepo prejela in pripra¬
vila se za smert. Rada bi bila še enkrat s
tem mašnikam govorila, in Bog ji dopolni
to željo. Mašnik pride spet v tisti kraj, v
njeno hišo. Vesela mu reče: Moj duhovni
oče! Vi ste mi v začetku mojiga spreober-
njenja ples v nebesih obljubili; odvežem vas
te obljube, zadosti mi je Bog, drušina ne¬
dolžnih devic, ki za jagnjetam hodijo, in pa
ljubezen Marije prečiste device. Svojo neči-
mernost sim tu odložila, za njo sim se po¬
korila, in zdaj grem po večno plačilo, reče
in umerje.

Tudi jest hočem iti v nebesa; pa ne
smem vsega imeti, kar serce poželi.

Danes premišljuj:

1. Večkrat moram na nebesa mi¬
sliti, de serčno stopam proti nebesam.

2. Ali živim tako, de imam upanje
priti v nebesa.

3. Ali nisim res nore, če si majh-
n iga veselja iz, ljubezni do Jezusa ne
pritergam, de bi zato nebesa dobil?

134

Zdihljej.

1. O nebeški ženin moje duše! ser-
čno želim skorej biti pri tebi v nebesih.

2.  O Bog! daj mi moč in serenost,
de si nebesa zaslužim.

3. O Marija! sprosi mi vender
gnado stanovitnosti. Večno te bom
zato hvalil v nebesih.

31. Dan.

Še enkrat od ljubezni do Marije.

Vsaki človek je dolžan Marijo ljubiti
pervič že zavoljo njene visoke časti. Mati
je Boga samiga. Edini čudež, kar jih je vse-
gamogočni Bog storil, je veči zmed vseh
družili in ta je včlovečenje Jezusa Kristusa,
odrešenje sveta. Pa ta nar veči čudež je
Bog takorekoč sam nad seboj storil, se ve
de le zavoljo človeka. Nar veči čudež pa,
kar jih je nad stvarmi Bog storil, je Marija

135

presveta, prečista, neomadeževana devica.
Ali kdo bo razumel, kako je bilo mogoče,
de je sveto telo Marije device stvarnika
nebes in zemlje, stvarnika svojiga, spočelo!
Ali kdo zapopade besede čudapolne: „De-
vica je pred in po porodu. 1 ' — „Stvar je
stvarnika rodila." — „Njega, ki ga nebo in
zemlja ne obsežete, obdaja naročje device;
njega, čigar sedež so nebesa, in podnožje
mu je zemlja, njega nosi Marija na svojih
rokah. Njega, kteri vsemu, kar giblje in
živi, sam živež daje, njega Marija živi, Ma¬
rija doji." — Ali ni to čudež nar veči?
Bog bi sicer še lahko veči svet vstvaril,
kot je sedanji; on bi.še lepši nebesa lahko
naredil, kakor so tj e gori nad nami; večiga
čudeža pa ne more storiti, lepši matere
ne more vstvariti, kot je Marija, mati in
devica.

Ker torej ljubim Boga le zato, ker je sam
na sebi nar veči svetost, sama lepota; ravno
zato hočem Marijo, za Bogam nar lepši,
tudi nar svetejši, ljubiti za Bogam nar bolj.

Pa ne le zato, ker je mati mojiga Boga,
jo hočem ljubiti; ona je tudi mati moja. —
S tem, de je Jezus Kristus, sin Božji, človek
postal, in si je izmed vsega človeštva Ma¬
rijo , presveto devico, v mater izvolil, je

13G

postala Marija tudi mati moja. V sv. kerstu,
v sv. veri smo mi vsi s Kristusam zedinjeni,
smo njegovi bratje in sestre, kot nas on sam
imenuje, udje eniga telesa, česar glava je
Kristus — sin Marije prečiste device; in
ker smo bratje njegovi, smo tudi sinovi in
hčere — otroci Marije. In zato jo moram
ljubiti, ker je mati moja.

Marija devica je tretjič tudi moja kra¬
ljica. Kralj vsega veličastva ji je dal krono
celih nebes, čisto, neomadeževano, iz med
vseh od žene rojenih vedno s čednostmi ob¬
dano, nar svetejši celiga rodu, jo je Jezus
Kristus, nje sin posadil na sedež kraljice
nebes in pa zemlje. Zmed vseh angeljev, v
versti zveličanih duhov je nar bližej Boga,
in Bog je položil v njene roke studenec vseh
gnad. „Gnade si polna, Gospod je s teboj“
jo angel imenuje, in „Mati milosti Božje“ jo
cerkev zakliče. Kot žarki iz solnca tečejo
vse gnade iz Božjiga trona skoz Marijo na
nas. Kdo ne bo ljubil Marije?

Sv. Anzelm me uči, de pred bom usli¬
šan,.če Marijo poprosim, kakor če v Jezusa
kličem, ne sicer zato, kot de bi bila veči
Marija in pa mogočniši, kakor nje sin; am¬
pak to je zato: Nje sin je nar višji pravič¬
ni sodnik, ki ve vse dela človeške, dobre

137

in slabe, če njega pokličem, in me ne usliši,
dela kot ojster sodnik popolnama po svoji
pravici; če pa Marijo poprosim, in ona prosi
pri Jezusu za-me, če tudi jest ne zaslužim,
pa mati zasluži, de sim uslišan, ker mu kaže
svoje zasluženje za moje zadolženje. — Kdo
ne bo ljubil Marije?

Pridite k meni, mi Marija pravi, Gospod
je bogastvo vseh gnad v mojo desnico polo¬
žil, de tiste, ki me ljubijo, z gnadami obli¬
vam. Mati sim čiste ljubezni, pri meni so
vse gnade, upanje življenja. Pridite, ki me
želite, in se nasitite mojiga sadu! — Kdo ne
bo ljubil Marije?

Iz naše srede, naša sestra, je kraljica
nebeška; mati je Božja, mati je tudi nam.
Kinč nebeškiga Siona, veselje izvoljenih je
pomoč kristanov, pribežališe grešnikov. Oh!
kdo ne bo ljubil Marije?

Danes premišljuj :

1. Marija je nar veči čudež.

2. Marija je moja mati.

3. Marija je moja kraljica.

138

Zdihljej.

1. O Marija! naj te jest ljubim!

2. O Marija! naj te prav ljubim!

3. O Marija! naj te serčno — na
večno ljubim!

Sklep.

Moj oče je Bog, čigar sedež so
svete nebesa, podnožje mu je zemlja,
in iz te zemlje se v njega oziram, on
skerbi za me. Moja mati je Marija,
mati Jezusa, ki je moj brat. Srednica
pri Bogu, pomočnica mi je Marija. —

Ljubim Boga in ljubim Marijo, in
kdo me bo ločil od te svete ljubezni?
Zato:

O Marija, mati moja! pod tvoje
varstvo pribežim, v tvoje varstvo se
zročim, tebe prosim o Marija! ne
jenjaj moje duše svojimu sinu pripo-
ročevati. Ti si mati moja! jest sim

139

otrok tvoj in ti otroka svojiga zapu¬
stila ne boš. Hočem zvest ti biti; ko
nevarnost pride, me britkost, težava
tare, hočem k tebi se podati, in tebe
klicati na pomoč; tako dolgo hočem
tebi služiti, de bom s teboj zedinjen
hvalil tebe, ter molil, gledal in vžival
tvojiga sina, gospoda mojiga, na ve¬
komaj. Amen.

O Marija, vari ine; o Marija vodi
me po pravi poti v sveti raj! Amen.

140

Pripravljanje.

r red teboj klečim, o presveta mati
Jezusa mojiga Zveličarja, in te
prosim, pridobi mi gnado, de bom
s ponižno molitvijo, z naj gorečniši lju¬
beznijo, z naj občutljiviši hvaležnostjo
in z odkritoserčnim obžalovanjem svo¬
jih grehov zamogel biti pri tej visoki
daritvi s. maše. S tem neomadežanim
daram, o presveta mati! želim in se
namenim, presveti Trojici se zahvaliti
za vse gnade, s kterimi je tvoje pre¬
sveto in neoinadežano serce oboga¬
tila. Tudi želim in se namenim, Boga
neskončno usiniljeniga po zasluženji
Jezusa Kristusa in po preljubeznjivi
lepoti tvojiga serca prositi za svoje

141

lastno spreobernjenje in za spreober-
njenje vseh ubogih grešnikov.

Presveto Mariino serce! brez greha
spočeto, prosi za-me, vari me! —
Cešena si Marija.

Pristop.

V  imenu Boga -j* Očeta, in *j* Sina,
in s. -j* Duha. Amen.

Ti, o Bog! si moja moč. Zakaj
si me zapustil , in zakaj hodim žalo¬
sten, ko me stiska, moj sovražnik?

Pošlji mi svojo luč in svojo res¬
nico , naj me vodite in pripeljete na
tvojo sv. goro in v tvoje prebivališe.
čast bodi Bogu i. t. d.

Spovem se Bogu, vsegamogočni-
mu, Marii, vselej devici, sv. Mihaelu
nrhangelu, sv. Janezu kerstniku, sv.
a posteIjnama Petru in Pavlu in vsem
svetnikam, de sim obilno grešil z
mislimi, z besedami in z djanjem;
nioj greli, moj greh, moj silni greh!
Torej prosim Marijo, vselej devico, sv.

142

Mihaela arhangela, sv. Janeza kerst-
nika, sv. aposteljna Petra in Pavla iu
vse svetnike, prosite za-me pri go¬
spodu, našim Bogu.

Usmili se nas, vsegamogočni Bog,
in pripelji nas po odpušenji naših gre¬
hov v večno življenje. Amen.

Molitev.

O Gospod! prosimo te, odvzemi
od nas naše grehe, de bomo vredni
s čistim sercam stopiti v nar svetejši
svetiše. Amen.

Prosimo te, o Gospod! po zaslu-
ženji tvojih svetnikov, kterih svetinje
se na tem altarji hranijo, iu vseh
svetnikov, odpusti nam milostljivo vse
naše grehe. Amen.

Gospod, usmili se nas! Kriste,
usmili se nas! Gospod, usmili se nas!

Gloria.

Čast Bogu na visokim in mir lju¬
dem na zemlji, ki so svete volje-

143

Hvalimo te, častimo te, molimo te,
povišujemo te; zahvalimo se ti za¬
voljo tvojiga veliciga usmiljenja. Bog,
nebeški kralj! Bog, vsegarnogočni
Oče! Gospod, edinorojeni sin, Jezus
Kristus! Gospod Bog, jagnje božje,
sin Očeta! Ki odjemIješ grehe sveta,
usmili se nas! Ki odjemlješ grehe
sveta, sprejmi našo molitev! Ki sediš
na desnici Očetovi, usmili se nas!
Ker ti sam si svet, ti sam Gospod,
ti sam narvikši, s sv. Duham, v veli¬
častvu Boga Očeta. Amen.

Molitev.

O Bog! ki si presveto serce pre-
blažene in vselej neomadežane Marije
Device z duhovnimi darmi in milost¬
mi obilno napolnil, in ga po podobi
božjiga serca sina svojiga Jezusa Kri¬
stusa z ljubeznijo in usmiljenjem nav¬
dal; dodeli, ki spomin njeniga pre-
sladkiga serca obhajamo, de bo z
zvestim posnemanjem njenih čednost

144

v našim sercu zaznamnjan Jezus Kri¬
stus, kteri s teboj in sv. Duham živi in
kraljuje Bog vekomaj. Amen.

Užgi, o Gospod, z ognjem sv.
Duha naše serca, de ti bomo s čistim
telesam služili in z očišenim sercam
dopadli. Po Jezusu Kristusu, gospodu
našim. Amen.

K berilu in evangeliju.

Iz bukev Sirahovih 24.

Jest sim ko terta sladek in dišeč
sad rodila in iz mojiga cvetja je častit
in obilen sad. Jest sim mati čiste lju¬
bezni, in strahu, in spoznanja, in sv.
upanja. Pri meni je vsa milost pota
in resnice, pri meni vse upanje živ¬
ljenja in čednosti. Pristopite k meni
vsi, kteri me želite, in mojiga sadu
se nasitite. Zakaj moj duh je slajši
od medu, in moj del slajši od medu
in satovja. Moj spomin je v večne
rodove ....  Kdor mene posluša, ne

145

bo osramoten; in kteri po moje dela¬
jo, ne bodo grešili. Kteri mene ozna¬
čujejo, bodo večno življenje imeli.

Vera.

Se moli, ako jo mašnik moli.

Darovanje.

Sprejmi, sveti Oče, vsegamogočni
večni Bog! ta neomadežaui dar, kte-
riga mašnik, tvoj služabnik, tebi, pra-
vimu živimu Bogu, daruje, za moje
neštevilne grehe, zamere in zaniker-
nosti, za vse pričujoče, pa tudi za
vse verne kristjane, žive in rnertve;
n aj bo meni in njim v zveličanje in
večno življenje. Amen.

Darujemo ti, o Gospod! kelih zve¬
ličanja, in prosimo tvojo milost, naj
pride s prijetnim duham pred obličje
tvojiga božjiga veličastva za naše in
Vs ega sveta zvpličanje. Amen.

V duhu ponižnosti in s potertim
s &rcam naj bomo od tebe, o Gospodi

10

146

sprejeti, in naša daritev naj se tako
opravlja danes pred tvojim obličjem,
de tebi, o Bog! dopade.

Sprejmi, o sv. Trojica! ta dar, kte-
riga ti darujemo v spomin terpljenja,
od smerti vstajenja in vnebohoda Je¬
zusa Kristusa, gospoda našiga, in v
čast presvete, vselej čiste Marije De¬
vice, sv. Janeza kerstnika, sv. apo-
steljnov Petra in Pavla, teh in vseh
svetnikov; de bo njim v čast, nam
pa v zveličanje, in de oni za nas v
nebesih prosijo, kterih spomin obha¬
jamo na zemlji; po ravno tistim Kri¬
stusu, gospodu našim. Amen.

O Bog! čigar veličastvu je pre¬
sveta , neomadežana Marija devica
neomadežan dar darovala, yžgi v na¬
ših sercih oginj tiste ljubezni, kteri je
v njenim sercu gorel, de bomo, ž njim
očišeni, vredni spoznani, tebi ravno
tisti dar darovati, Jezusa Kristusa,
kteri s teboj živi in kraljuje, v edi¬
nosti sv. Duha Bog vekomaj. Amen.

147

Raztergaj, o Gospod! vezi naših
grehov, in dodeli nam vnovič, kar si
nam že enkrat dodeli!, ter odreši nas
z odpušenjem, ki si se hil ponižal,
nas z milostjo odrešiti; de ti bomo
hvalni dar s pravo radovoljnostjo in
s čistim sercam darovali. Amen.

Predglasje ali sanktus.

Zares vredno in pravično, spo¬
dobno in zveličavno je, de tebi po¬
vsod in vedno zahvalo dajemo, sveti
Gospod! vsegamogočni Oče, večni
Bog! in de te v češenji presvetiga in
neomadežaniga serca Mariiniga hva¬
limo, častimo in poveličujemo. Ker
ona je z obsenčenjem sv. Duha tvo-
jiga edinorojeniga spočela in pri večni
časti devišiva svetu večno luč dala,
našiga Gospoda Jezusa Kristusa; po
kterim tvoje veličastvo hvalijo angeli,
molijo gospostva, se moči tresejo;
kteriga nebesa in nebeške moči, in
zveličani serafini v združenim razve-

10*

148

seljevanji prepevajo; s kterimi, prosi¬
mo, tudi naše glasove skleni, ker te
ponižno hvalimo rekoč:

Svet, svet, svet, Gospod! Bog
nebeških trum! Nebo in zemlja ste
polni tvoje slave. Hosana na viso¬
kim ! Česen bodi, kteri pride v imenu
gospodovim! Hosana na visokim!

Pred povzdigovanjem.

Tebe tedej , predobrotljivi Oče!
ponižno prosimo, po Jezuisu Kristusu,
tvojim sinu, gospodu našim; dopad¬
ljivo sprejmi in blagoslovi te dari, te
ponudbe, te svete in neomadežane
darila, ktere ti darujemo, zlasti za
tvojo sv. katoliško cerkev, ktero mi¬
lostljivo umiri, ohrani, zedini in vla¬
daj po vesoljnim svetu, s tvojim slu-
žabnikam, našim papežem I., in našim
škofam I., in našim cesarjem I., in z
vsemi pravovernimi in spoznovavci ka¬
toliške in apostoljske vere ob enim.

149

Spomni se, o Gospod! svojih slu¬
žabnikov in služabnic I. L, in vseh
pričujočih, kterih vera in pobožnost ti
je znana, za ktere ti darujemo ta dar,
2.a se, in za vse svoje, v rešenje svojih
duš, v upanje njih zveličanja in blagra,
in kteri tebi, večnimu, pravimu in ži-
vimu Bogu svoje obljube opravljajo.

Zavoljo tega te prosimo, o Gospod!
sprejmi dopadljivo ta dar naše službe
in cele svoje občine, naše dneve v
svojim miru vladaj, in zapovej, de
bomo večuiga pogubljenja oteti, in
čedi tvojih zvoljenih prišteti; po Kri¬
stusu, gospodu našim. Amen.

E povzdigovanju sv. rešnjiga telesa.

Bodi Česen in hvaljen pravi
Bog, v podobi kruha na altarji
živ pričujoč! 0 Jezus, bodi mi
milostljiv! 0 Jezus, bodi mi usmi¬
ljen! 0 predobrotljivi Jezus, od¬
pusti mi moje grehe!

150

K povzdigovanju sv. rešnje kervi.

Bodi Česen in hvaljen pravi
Bog, v podobi vina na altarji živ
pričujoč! O Jezus, tebi živim!
O Jezus, tebi umerjeni! O Jezus,
tvoj sim živ in mertev! Daj, o
Jezus! de tvoja draga kri nad
menoj ne bo zgubljena!

Po povzdigovanji.

Spomnimo se, o Gospod! visoko
svetiga terpljenja Kristusa, tvojiga
sina, našiga gospoda, pa tudi njego-
viga od smerti vstajenja, in njego-
viga častitljiviga vnebohoda, in da¬
rujemo tvojimu visokimu veličastvu
zmed tvojih darov iu naklonil čist
dar, svet dar, neomadežan dar, sveti
kruh večniga življenja in kelih ne-
prenehljiviga zveličanja. Na te dari
tedaj se ponižaj z usmiljenim in pri¬
jaznim obličjem pogledati, iu jih spre-

151

jeti, kakor si se ponižal, sprejeti dar
svojiga pravičniga služabnika Abelna,
dar našiga očaka Abrahama, in uni-
ga, ki ti ga je daroval tvoj veliki
mašnik Melkizedek, sveti dar, neo-
niadežano daritev.

Spomni se tudi, o Gospod! svojih
služabnikov in služabnic I. I., ki so
z z nam njem vere pred nami v večnost
šli in v spanji tvojiga iniru počivajo.
Tem, o Gospod! in vsem, ki v Kri¬
stusu počivajo, dodeli milostljivo kraj
hladu, luči in miru; po ravno tistim
Kristusu, gospodu našim. Amen.

Tudi nam grešnikam, svojim slu-
žabnikam, ki v tvoje obilno usmiljenje
zaupamo, dodeli dobrotljivo, imeti
delež in občino s tvojimi sv. ^postelj¬
ni in marterniki Janezam, Štefanain,
Matevžem, Barnabam, Ignacjem, Alek¬
sandram, Marcelinam, Petram, Feli-
cito, Perpetvo, Agato, Lucijo, Nežo,
Cecilijo, Anastazijo in z vsemi tvo¬
jimi svetniki; sprejmi nas milostljivo

152

t njih občino, ne zavoljo našiga za-
služenja, ampak zavoljo svoje priza-
našljivosti, po Kristusu, gospodu
našim, po kterim ti, o Gospod! vse
te dobrote stvarjaš, posvečuješ, oživ¬
ljaš, blagoslavljaš in deliš. Po njem,
ž njim, in v njem je tebi, o Bog,
vsegamogočniOče! v edinosti sv. Duha
vsa čast in veličastvo od vekomaj do
vekomaj. Amen.

K Očenašu.

Moli Oče naš.

Reši nas, prosimo te, o Gospod!
od vsega liudiga, pretečeniga, priču-
jočiga in prihodnjiga, in na prošnjo
prečiste in vselej Device Marije in
vseh svetnikov nam daj mir v našim
življenji, in brani nas pred vsemi so¬
vražniki, de nas v zmote ne zapeljejo
in od tebe ne odvernejo. Amen.

Jagnje božje.

Jagnje božje, ki grehe sveta od-
jemlješ; usmili se nas! Jagnje božje,

153

ki grehe sveta odjemlješ; usmili se
nas! Jagnje božje, ki grehe sveta
odjemlješ; daj nam mir!

0 Gospod Jezus Kristus, ki si
rekel svojim aposteljnam: mir vam za¬
pustim, svoj mir vam dam; nikar ne
glej na moje grehe, ampak na vero
svoje svete cerkve; in po svoji dobrot¬
ljivi volji jo v miru in edinosti ohrani.

0 Gospod Jezus Kristus, sin živiga
Boga! ki si po volji svojiga Očeta s
sodjanjem sv. Duha po svoji smerti svet
poživil, reši me s tem presvetim svojim
telesam in kervjo od vseh mojih gre¬
hov in vsega hudiga; daj, de se vse¬
lej tvojih zapoved deržim, in ne pri¬
pusti, de bi se kdaj od tebe ločil.

Mašnikovo obhajilo.

Gospod, nisim vreden, de greš pod
uiojo streho, ampak reci le z besedo,
m ozdravljena bo moja duša. (Trikrat.)

Zdaj obudi resnično žalost nad svojimi grehi
W serčne želje, se z Jezusam skleniti, ter se po
duhovno obhajaj; potem še dalje moli.

154

Molitev.

Vsega mogočni in predobrotljiviBog!
ozri se milostljivo na naše prošnje, in
otmi naše serca skušnjavam hudih mi¬
sel, de homo po tvoji dobrotljivosti
vredni, sv. Duha prebivališe biti.

Gnado sv. Duha, o Gospod! milost¬
ljivo v naše serca vlij, de bomo za-
mogli svoje grehe z zdihovanjem in
solzami izmivati, in de po tvoji do¬
broti zaželeno odpušenje dosežemo.

Ponižno prosimo, o Gospod! naj
milost sv. Duha naše serca razsvetli in
s sladkostjo popolnama ljubezni obilno
napolni, po Jezusu Kristusu, gospodu
našim. Amen.

Sklep.

O Jezus Kristus, sin božji! ki si
nar svetejši Device prečisto serce v
svoje prebivališe zvolil, in v njem
pohlevno in sladko počival, dodeli
nam milost, in ponižaj se po teh ob¬
hajanih skrivnostih tvojiga telesa in

155

tvoje kervi vedno v naših sercih pre¬
bivati, ki živiš in kraljuješ z Bogam
Ocetain v edinosti sv. Duha, Bog od
vekomej do vekomej. Amen.

Blagoslov ali žegen.

Zegnaj nas, prosimo te, sveta
Trojica: Bog -j* Oče, in -j* Sin, in
sveti *j* Duh, in tvoj žegen ostani
vselej pri nas. Amen.

Zahvalna molitev po sveti maši.

Zahvaljen bodi, o zveličar moj!
de si mi dal to sv. mašo slišati, in
presveto serce tvoje nar čistejši ma¬
tere častiti. O de bi bil vender to sv.
mašo s takim zbranim duham, in s
tisto gorečnostjo slišal, ktero tolikanj
sveto, tolikanj visoko opravilo tirja.
Ti, o Jezus! po svoji milosti nado¬
mesti, kar je bilo pri ti sveti daritvi
pomanjkljiviga, in dodeli mi, de te v
prihodnjič zamorem vselej v duhu in
resnici moliti, hvaliti in častiti. Po

156

ti neskončni daritvi dodeli, o Jezus!
na prošnjo matere Marije grešnikam
spreobernjenje; posebno pa te prosim,
omeči in spreoberni tiste, ktere sim
ti pri sv. maši priporočil, in za ktere
sim posebno dolžan militi; in še nar
bolj se ozri na tiste, kteri so v nar
veči nevarnosti, se pogubiti. Dodeli
pa tudi meni pravo pokoro in stano¬
vitnost v dobrim, in de ne zgubim nik¬
dar dobrot, ki sim jih pri tej sv. maši
po tvoji neskončni milosti zadobil. S
tem upanjem poživljen in potolažen
imam terdno voljo, vse po tvoji volji
in v tvojo čast storiti, o moj dobrot¬
ljivi Bog! tvoj sveti žegen me sprem¬
ljaj po vseh mojih potih, in tvoje pre¬
svete Matere zgled mi bodi vedno
pred očmi.

V tvoje in njeno serce zročim
svojo dušo in svoje telo. Amen-

157

Spovedne molitve.

K svetimu Duhu.

O Duh ljubezni in milosti! o sveti
Duh! razsvitli dušo mojo, spoznam
svojo nezvestobo, svoje pregrehe, s kte-
rimi sim te vnovič spet razžalil. O moj
Bog! kolikrat sim že svoje obljube pre¬
lomil , in kolikrat sim v svoje stare
pregrehe zabredel! Oh! spet sim gre¬
šil— obilno sim grešil! Užgi veuder
•noje revno serce, de te bom od zdaj
naprej resnično ljubil, de ti zvest
ostanem — zvest do smerti! Daj mi,
o s. Duh! de pravo žalost, resnični
kes čez vse svoje grehe občutim v
svojim sercu. Daj mi gnado praviga
spoznanja, de se odkritoserčno — po¬
nižno obtožim vseh svojih grehov. A.

Po spraševanji vesti.

O moj ljubeznjivi Jezus! kako se
kočem k tebi ozreti! Nezvest sim te
zapustil, svoje nar svetejši obljube

158

sim prelomil. Osramoten klečim pred
teboj na svojih kolenih, nikar me ne
zavem, sej si milost sama, sej si tudi
prešestnici odpustil, sej si celo raz¬
bojniku na križu večni raj obljubil;
Magdaleno, očitno grešnico, si milost¬
ljivo sprejel in veliko si ji odpustil,
ki te je veliko ljubila. Tudi jest, ubogi
grešnik, te ljubim, oh! in zato mi je
žal, de sim te z grehi vnovič žalil.
Milost, moj Jezus! milost! Oh, moj
Bog! kako se hočem zgovarjati? to¬
liko gnad si mi skaval, in jest sim
jih zavergel. Pač se moram sramo¬
vati pred teboj. Pa pogled na sveti
križ, ta mi še upanje daje; sej si
umeri za me, o Jezus! za-me pre¬
točil zadnjo kapljo svoje kervi; pi'°'
sim te, ne glej mojih hudobij, spomni
se le svoje milosti, svojiga usmiljenja!
Zadeni me, o nebeški pastir, na svoje
rame! Ne bom te več zapustil. Raj 1
hočem umreti, kot še kdaj grešiti;
to je moj terdni, resnični sklep.

159

Ti pa, o Marija, moja ljuba mati!
spravi me s svojim sinam; moj terdni
sklep milostljivo sprejmi in zapri ga
v svoje materno serce. Stoj mi na
strani ob uri skušnjav in sprosi mi
gnado stanositnosti noter do smerti!
0 Marija, vari me; o Marija, vodi me
po pravi poti v sv. raj. Amen.

Molitev po spovedi.

0 moj Bog! tedaj sim spet očišen
s tvojo gnado; spravljen sim spet s
teboj. O kako dober si vender ti, o
moj Gospod! Moje hudobije si poza¬
bil; moja duša je v kervi tvojiga lju-
beznjiviga sina, mojiga odrešenika,
očišena, oprana. O moj Bog! kako
te hočem prav zahvaliti za to gnado?
To, o usmiljeni Bog! naj bo moja
hvala: Tvoj hočem biti, tebi se po-
polnama darovati, ti boš moj Gospod,
moj Kralj, le tebe hočem iskati, le
tebi služiti. Za vselej se resnično od¬
povem tu v tvoji pričujočnosti svetu in

160

nečimernosti njegovi, vsem nevarnostim
in vsem priložnostim, ki so me v greh
zapeljevale. — To je moj resnični,
terdni sklep; o Jezus! daj mi gnado,
de ga nikdar nikoli ne prelomim in pa
de nikoli več ne omadežvam oblačila
guade, s kterim sim zdaj oblečen. O
kako nehvaležen, kako hudoben bi pač
bil, ko bi te še enkrat zapustil, tebe,
neskončno dobroto in milost, ki si mi
že tolikrat odpustil, tolikrat me mi¬
lostljivo sprejel! Nikar ne pripusti,
de bi se še kdaj ločil od tebe.

In ti, o moja ljuba mati Marija!
lej, spet sim tvoje posestvo, spet sim
tvoj otrok! Tvoj mili Jezus se me je
usmilil, grehe mi je odpustil in zato
me je še s svojo gnado ozaljšal; lej,
o ljuba moja mati! spet sim lep v tvo¬
jih očeh; pa ti, o Kraljica mogočna!
mi pomagaj, de to oblačilo svete gnade
neomadežano ohranim. Res se hočem
poboljšati; o pribežališe grešnikov, us¬
mili se me! pomagaj mi! prosi za-ine!

161

Obhajilne molitve.

Pred sv. Obhajilam.

Tebe, o moj Jezus J tedaj hočem
prejeti, tebe, o moj Bog! O, de bi pač
prav premislil, kaj se to pravi, tebe,
svojiga Boga, svojiga duhovniga že¬
nina, tebe, studenec vseli guad —
prejeti svojiga zveličarja! Ti prideš
k meni z zakladam svoje ljubezni me
obogatiti, moje merzlo serce ogreti, se
z menoj, ubogim revežem, popolnama
skleniti. Oh, kako me vender ljubiš,
o moj Jezus! vedno za moje zveli¬
čanje skerbiš, in jest! o jest pa te
tako malo ljubim, tako merzlo je serce
Moje proti tebi; svoje serce le bolj na
svet in njegovo nečimernost navezano
imam; razdeljeno je, ako ravno vem,
de je celo le za te vstvarjeno. — Moj
ljubi Zveličar! sram me je, ker sim
h tolikrat nezvest bil, tolikrat in s
tolikimi grehi sim te žalil; ti pa, o
neskončna ljubezen! si mi vse odpu-

162

stil, in zdaj hočeš še sam v moje rev¬
no serce priti! Vabiš me k angeljski
mizi, vabiš me, se s teboj skleniti;
oh! ali moje serce je tako merzlo, tako
mlačno! užgi ga, o moj Jezus! s sve¬
tim, gorečim hrepenenjem po tebi. —
Pridi torej, o moj Zveličar! z milostjo,
pridi v moje bolno serce, zaceli rane
moje duše. Pridi, in nikar se ne mudi;
moja duša po tebi hrepeni, tebe želi!

O Marija! srečni čas je tukaj! jest
se hočem s tvojim sinam, tvojim in mo¬
jim Bogam zediniti; prosim te, o mati
moja! pojdi z menoj, pomagaj mi, Jezusa
vredno prejeti, pomnoži moje hrepenenje
po njem! — Moj angel varil! tudi tebe
prosim, pomagaj mi ozaljšati serce, de
bo prijetno stanovanje večnimu Bogu!
Marija na desni, moj angel varil na
drugi strani! v vajni drušini grem k
Jezusu! —

Po sv. Obhajilu.

O sveti angeli! pridite in hvalite
mojiga Zveličarja, ki zdaj v mojim

163

sercu prebiva. Prišel je k meni, de
bo moje, popoluama moje posestvo.
Pridite torej vi nebeški duhovi, ki
„sveto“ pojete pred njegovim oblič¬
jem, pridite in pomagajte mi, ga hva¬
liti za gnado, ktero mi je skazal. O
ljubezen moja! kako te hočem hvaliti?
kaj ti poverniti? — Jezus je pri meni
— moj Gospod, moj Bog! — Tedaj
si ti moj, o nebeški Zveličar! Ti stu¬
denec vseh gnad! Oh, de bi pač jest
to prav sponal, de bi zares iz celiga
serca zamogel reči: Jest te ljubim,
ja zmirej te ljubim, na vekomaj te
ljubim! Tvoj hočem biti, moj nebeški
ženin! Tvoj do konca svojiga živ¬
ljenja, tvoj skoz celo večnost!

Očisti mi serce, ne pripusti, de
bi me nečimernost tega sveta še kdaj
preslepila. Izženi, iztergaj iz mojiga
serca, kar je tvoji ljubezni nasproti,
stori me popoluama svojiga. Oh, moj
Zveličar! moje serce je bilo tako
neobčutljivo za te, premalo te je lju-

164

bilo, na ta svet je navezano bilo,
zato je bilo tebi nezvesto. Pa, o moj
Jezus! ne glej več mojih pregreh,
glej le ljubezen, s ktero te od zdaj
na vekomaj ljubiti hočem, ljubiti skle¬
nem. Ja ljubezen ti darujem v zah¬
valo tolike gnade. — Eno pa je,
kar me skerbi, kar mi dela britkosti!
Tolikrat že sim te razžalil, tolikrat
pred teboj bežal, ko si me ti iskal 5
tolikrat sim ti ljubezen obetal, pa
tolikrat svojo obljubo prelomil. —
Oh, nak, moj Jezus! zdaj je moja
resnična volja, zvest ti hočem biti,
zvest noter do smerti, in de te res
ljubim, ti preč zdaj darujem vse svoje
nagnjenja; kakor si se ti z menoj
sklenil z dušo in s telesam, s kervjo
in mešam, kot Bog in človek, tako,
de te nobena stvar od mene odter-
gati ne more, tako, o Jezus! se tudi
jest s teboj sklenem; tudi jest ti da¬
rujem svojo kri in meso, svojo dušo
in telo, popolnama samiga sebe. Jest

165

sim tvoj, in tvoj hočem biti, tebi ži¬
veti, tebi umreti. —

In zdaj se obernem še k tebi, o
Marija! Danes, na ta srečni dan te zvo-
lim za celo svoje življenje, za svojo
gospo, kraljico, za svojo mater. Ob¬
ljubim ti zvest biti tebi in tvojimu in
svojimu Jezusu. Iz ljubezni do tebe
se odpovem vsemu grehu. — Obljubim
ti, kolikor premorem, k tvoji časti
storiti, tudi druge hočem napeljevati,
de bodo tebe ljubili. — Yzeini me to¬
rej za svojiga otroka, vari me v vseh
nevarnostih, stoj mi na strani v vseh
nadlogah tega sveta. Posebno v smert-
ni uri me ne zapusti. O Marija, moja
mati! vari me! O Marija! vodi me po
pravi poti v sveti raj! Amen.

166

Sveti križev pot.

Zvel. p. Leonarda Portu-Mavriškiga.

v Darovanje.

K dobrotljivi moj Jezus! ljubim te
M  čez vse, ker si večna bobrota

in brezkončna milost. Žal mi je iz
vsega serca, da sim kdaj tebe, o nar
veči dobrota! razžalil. Darujem ti ta
sv. križev pot v tvojo čast, v spomin
tistiga težavniga pota, po kterim si
zavoljo mene uboziga grešnika bodil.
Vseh odpustikov se želim vdeležiti,
kteri so za sv. križev pot podeljeni;
torej tudi želim vse tako opraviti, kar
in kakor je v zadobljenje odpustikov
storiti potreba. Prosim te, o Jezus!
dodeli mi gnado in moč, de bi s tem
sv. križevim potam v tem življenji tvojo
milost, v prihodnjim pa večno veselje
zaslužiti zamogel. Amen.

167

Zdaj daruj Bogu odpustike za tiste, za ktere
mu jih darovati želiš, de bi jim v prid bili. — Pri
nekterih štacijonih se zadobijo popolnama odpusti-
ki; ker pa nobeden ne more sam za-se več, kakor
le en sam popolnama odpustih zadobiti, torej pervi
popolnama odpustik sebi v prid oberni, druge pa
za duše v vicah Bogu daruj, ali za dušo rajniga
očeta ali matere, brata ali sestre, prijatla ali kte-
riga druziga.

I. Štaci jon.

Jezus je k smerti obsojen.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Premišljuj prečudno ponižnost svojiga
nedolžniga Jezusa, s ktero je krivično sodbo
brez vsega izgovarjanja poslušal in sprejel.
Tvoji grehi so tiste lažnjive in krivične
priče, ktere so sodbo podpisale. Hudoba
tvojiga jezika, s ktero si se večkrat zoper
Boga in svojiga bližnjiga pregrešil, je sod¬
nika oslepila, de je nedolžniga Jezusa k
smerti obsodil.

Oberni se tedej k njemu, jokaj in zdih-
ni bolj s sercam, ko z ustmi:

168

O moj Ijubeznjivi Jezus! kako ne¬
zmerna je tvoja ljubezen proti meni
ubogiinu grešniku! Boš ti tedaj za
nevredno hudobno stvar ječo, verige,
tepenje terpel, in k taki grozovitni
smerti obsojen? Oh, to je zadosti,
raniti moje serce, in objokovati vse
pregrehe, ktere sim s svojim jezikam
storil! Obžalujem jih tedaj in kličem
k tebi: O Jezus, usmiljenje! prosim
te, usmiljenje in milost, o Jezus!

Oče nas. Češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

II. Štacijon.

Jezus vzame križ na svoje rame.

V.  Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s spojim križem svet
odrešil.

Premisli, s kakošnim veseljem in rado-
voljnim sercam dobrotljivi Jezus sv. križ

169

objame, in kako poterpežljivo tepenje in
suvanje malopridniga ljudstva prenaša! Ti
pa poln nevolje in nepoterpežljivosti bežiš
pred križem, kar je mogoče! Kaj ne veš,
de se ne more brez križa nebeško veselje
zadobiti? Oh, objokuj svojo slepoto, oberni
se k svojimu Gospodu, zdihni in reci mu:

Ne tebi, o Jezus! ampak meni se
spodobi križ. O težki križ, kteriga
so moji grehi tebi naložili! O lju—
beznjivi Jezus! dodeli meni svojo
gnado in moč, vse križe objeti, ktere
sim s svojimi grehi zaslužil. Stori,
de bom svoj križ voljno objel, in se
tako od sveta ločil; daj mi tako lju¬
bezen do križa, de bom vselej s tvojo
služabnico sv. Terezijo vošil in želel:
terpeti ali umreti, umreti ali
terpeti.

Oče nas, Česena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

170

III. Staei joii.

Jezus pade pervič pod križem.

Y. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Poglej in premisli, kako tvoj Jezus
zavoljo tolikanj prelite kervi ves oslabljen
pervič na zemljo pade. Oh! kako je s pestmi
bit, z nogami teptan in suvan. Vender m
žalovanja ali nevolje iz njegovih ust slišati.
Ti pa tarnaš in tožiš, če le majhen kriz
občutiš, ali zoperno besedo slišiš. Oh, so¬
vraži svojo nepoterpežljivost, svoj napuh m
svojo nečimernost; zdihni k Jezusu:

O ljubeznjivi Jezus! poglej, jest
nar bolj zaverženi grešnik klečim pred
tvojimi nogami. O kolikrat in v kako
velike grebe sim padel! Kolikrat sin 1
se v globočino hudobije pogreznil j
O Jezus, stegni svoje rame, podaj «n
svoje roke! Pomoči, o Jezus! pomoči
pri tebi išem, de ves čas svojig a

171

življenja nikdar nikoli v smertni greh
ne padem, in de tako v svoji zadnji
uri svoje zveličanje upati zainorem.

Oče nas. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

IV. Stacijon.

Jezus sreča svojo žalostno mater.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Oh, kako veliko žalost in bolečino je
občutilo serce Jezusovo! ob, s kakošno gren-
kostjo in žalostjo je bilo napolnjeno Mariino
serce, kadar sta se srečala! Poslušaj, o ne¬
hvaležna duša! „Kaj ti je storil  moj
sin?“ kliče k tebi Marija, — Kaj „hudiga
ti je storila moja  mati?“ te vpraša
Jezus. Oh zapusti že enkrat svoje grehe,
zavoljo kterih midva tako žalost in britkost
terpiva. O grešnik, kaj praviš k temu? Keci
tedaj in zdihni s svojim sercam:

172

O božji sin Marije! o presveta
mati mojiga ljubeznjiviga Jezusa! ves
raztert iu ponižan klečim pri vajinih
nogah; jest sim tisti zdajavec, s svo¬
jimi grehi sim brusil meč, kteri je
vajino serce ranil. Oh, meni je iz
serca žal; prosim vaji, odpustita mi.
Milost, o Jezus! milost, o Marija! po
svoji veliki milosti mi dodelita gna-
do, de nikdar več ne bom grešil,
temuč, de bom vajino grenko terp-
ljenje in žalost noč in dan premišlje¬
val in objokoval!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

V, Štacijon.

Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

173

Spomni se, de si ti tisti Simon, kteri
si nečimernosti sveta in sladnostim svojih
počutkov ves podveržen, ki svoje križe ne
iz serca, temuč le, ker se jih ubraniti ne
moreš, z veliko nevoljo nosiš. Oh, zbudi
enkrat svoje serce in usmili se svojiga tako
obloženiga Zveličarja. Sprejmi radovoljno
vse križe in nadloge, ktere ti bo tvoj lju-
beznjivi Oče poslal. Terdno skleni, ne samo
vse zopernosti s poterpežljivostjo prenašati,
temuč tudi svojimu Bogu za nje hvaležniga
se skazovati; prosi ga takole:

O ljubeznjivi Jezus! zahvalim te
za toliko priložnost, ktere mi daš, de
bi za te terpeti in za-se kej zaslu¬
žiti zamogel. Oh, moj Bog! daj mi,
vse, kar se mi bo v tem življenji tež-
kiga prigodilo, s poterpežljivim sercam
prenesti in potem večniga veselja se
vdeležiti. Stori, o Jezus, de bom tu¬
kaj s teboj jokal in terpel, potem pa
s teboj v nebesih gospodoval.

Oče nas. češcna si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

174

TI. Štacijon.

Veronika poda Jezusu potni pert.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Poglej in premisli v tem pertu sveto
obličje svojiga Zveličarja! Ljubi Jezusa in
s to ljubeznijo vtisni njegov obraz v svoje
serce. O kako srečen boš, ako boš z Jezu¬
sovim obrazam v svojim sercu živel, in ako
z njim v večnost pojdeš! De tedej to gnado
zadobiš, prosi svojiga Boga in reči:

O moj žalostni Jesus! prosim, te
vtisni v moje serce sveti obraz svo¬
jiga obličja, de bom brez nehanja na
te mislil, noč in dan tvojo grenko
terpljenje pred očmi imel in svoje grehe
objokoval. O Jezus! s kruliam tvojiga
terpljenja hočem svojo dušo nasitovati
in moje oči bodo vselej solze točile
nad mojimi pregrehami.

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili senas, o Gospod! usmili se nas!

175

VII. Štacijon.

Jezus pade drugič pod križem.

V■  Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Premisli, kako Jezus, tvoj Bog in Go¬
spod, zopet na zemlji leži ves oslabljen od
velike bolečine, zmartran in zaničevan od
sovražnikov. Premisli, de tvoja prevzetnost
je Jezusa poterla in ga na zemljo vergla,
ter je prenesti ne more. Ob, zapusti svojo
ošabnost, ne bodi več tako napuhnjen! Spo¬
kori se in skleni ponižen biti. Reci s ske¬
sanim sercam:

O prečastitljivi Jezus! ako ravno
vidim, de na zemlji pod težo križa
ležiš; vender te molim in častim, ka¬
kor svojiga mogočniga, večniga Boga.
Prosim te, poteri moj napuh, vzemi
iz mojiga serca vso ošabnost, de bom
svojo nečimernost spoznal, vse zasra¬
movanje s tako tebi dopadajočo po-

176

nižnostjo sprejemal, de bom s tem
gnado zadobil, tudi s teboj v nebeš¬
kim kraljestvu povikšan biti.

Oče naš. Češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

TIII. Štacijon.

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O- Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Premisli in prevdari v svojim sercu,
kako veliko vzroka imaš jokati in žalovati;
pervič zavoljo svojiga ljubeznjiviga Jezusa,
kteri zavoljo tebe toliko terpi; drugič sam
nad seboj, ker tako nehvaležen ostaneš in
ne nehaš njega žaliti. Kako moreš v pre¬
mišljevanji njegove grozovitne martre ter-
dovraten biti? Poglej, kako milostljiviga in
ljubeznjiviga se Jezus proti tem revnim že¬
nam skaže! Vzemi k njemu svoje zaupanje
in zdihni s sercam:

177

O moj Ijubeznjivi Jezus! oh, kako
je to, de se moje serce ne raztopi od
solz velike žalosti? Solze, o Jezus!
prosim, solze prave pokore in serč-
niga usmiljenja mi daj, de z objoka¬
nimi očmi in s skesanim sercam tiste
gnade deležen postanem, ktero si tem
revnim ženam skazal. Ob, Jezus! ne
oberni od mene svojih milostljivih oči;
poglej me uboziga grešnika, de bom
tudi jest poln tolažila na zadnjo uro
tebe mogel viditi.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

IX. Stiicijoii.

Jezus pade tretjič pod križem.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

12

178

Oh, s kako veliko bolečino je Jezus že
tretjič pod križem padel! Pomisli, kako je
Jezus, on krotka in nedolžna ovčica, od
judo v in ajdov, kakor od steklih volkov te¬
pen, suvan, sem ter tje po terdih kamnih
vlačen. O nesrečni greh, ki samiga Sinu
Božjiga tako grozovitno martraš! O grešnik,
ni morebiti tvoj ves poterti in zmartrani
včlovečeni Bog vreden tvojih solza? Oh, reci
tedej ves objokan:

O vsegamogočni Bog! kteri nebo
in zemljo z enim perstam deržiš, kdo
te je tako neusmiljeno vergel? Oh!
noben drug, kakor moja pregreha, v
ktero sim tolikrat zopet padel. Moja
hudoba ni jenjala grehov delati in
zato se je množilo tvoje terpljenje.
Tode poglej, o Jezus! pri tvojih no¬
gah zdaj klečim s skesanim sercam,
in terdno sklenem, svoji liudobii ko¬
nec storiti. Z objokanimi očmi ti
tavžent in tavžentkrat obljubim: nik¬
dar več nočem grešiti. O moj Bog!
nikdar več, nikdar več ne.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

179

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

X.  Štacijon.

Jezusa slečejo in mu žolča piti dajo.

V.  Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Premisli, o duša! kako je Jezus, zunej
na svojim životu ves ranjen in stepen, tudi
znotrej z grenkim žolčem martran. Poglej,
kako on tvojo nesramožljivost, nespodobnost
in nečimernost v oblačilu s svojo nagostja
plačuje, z žolčem pa tvojo požrešnost. Ali
moreš svojiga Jezusa brez usmiljenja pogle¬
dati? Oh, verzi se k nogam svojiga oro-
paniga Jezusa in reci mu:

O žalostni Jezus! kako velik raz¬
loček je med tabo in mano! Ti si
ves ranjen, poln grenkosti in ves s
kervijo oblit; jest pa ves nečimern,
poln sladnosti in veselja, ali saj tak
želim biti. Oh, jest nisim na pravim

180

;potu! Oh, Jezus! pelji me ti na pravo
cesto. Stori, de mi bodo vse slad-
uosti tega sveta grenke in zoperne,
de bom namesti njih želel tvoje terp-
ljenje občutiti, in de tako vreden po¬
stanem, s teboj večno veselje vživati.

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

XI. Štacijon.

Jezus je na križ pribit.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Premisli neizrečeno bolečino, ktero je
dobrotljivi Jezus občutil, kadar so judje
njegovo meso, kite in žile z žeblji prever-
talL Oh! kako je to, de se tvoje serce od
žalosti ne razpoči, ker vidiš, de tvoji grebi
tako neusmiljeno tvojiga Zveličarja mar-
trajo? Saj zdaj toči solze, obžaluj svoje
grehe in reci:

181

O dobrotljivi, zavoljo mene kri¬
žani Jezus! vlij v moje serce strah
in ljubezen do tebe. In ker so moji
grebi tisti žeblji, kteri so tebe na
križ pribili, stori s svojo gnado, de
bodo vse moje hude želje in občutki
na tvoj križ nabiti in tamkaj umor¬
jeni, de bom, v življenji in v smerti
s teboj križan, tudi s teboj v nebesih
večno kraljevati zamogel.

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

XII. Štacijon.

Jezus umerje na križu.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Odpri tukaj svoje oči in premišljuj svo-
jiga z žeblji na križ pribitiga Jezusa. Po¬
glej vse bledo obličje božje. Poslušaj, kako

182

prosi odpušenja tistim, kteri ga križajo in
žalijo. Razbojniku obljubi nebeško kraljestvo,
izroči svojo mater Janezu, priporoči svojo
dušo nebeškimu Očetu, poslednjič tudi umerje
z nagnjeno glavo. Tako je tedaj moj Jezus
umeri? Res, umeri je na križi in zavoljo
mene. O moja duša! kaj boš zdaj počela?
Oh! ne hodi preč, kakor le s ponižnim in
skesanim sercam. Objemi križ, in zdihni k
Jezusu:

O moj ljubeznjivi Zveličar! vem
in spoznam, de so moji grehi tisti
rabeljni, kteri so tebe tako neusmi¬
ljeno umorili. Nobene gnade nisim
vreden, ker sim tebe križal. Pa kako
veliko veselje in upanje občuti moja
duša, kadar te slišim tudi za tiste
prositi, kteri so te križali. Kaj ho¬
čem tedaj za te storiti, ker si ti
toliko za-me storil? Poglej, o Jezus!
jest sim pripravljen in voljan, vsem
odpustiti, kteri so me kdaj razžalili.
Res, moj Bog! zavoljo tvoje ljubezni
odpustim vsem, iz serca jih objamem,
in jim želim vse dobrote skazati; in

183

tako tudi upam ob svoji smertni uri
tvoje vesele besede slišati: „Še da¬
nes boš %  menoj v paradižu."

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

m Štacijon.

Jezus je s križa snet, in Marii v naročje
položen.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Pomisli, kako ojster je bil meč, kteri
je serce žalostne matere prebodel, kadar je
ona svojiga mertviga Sina v svoje naročje
vzela. Vidila je njega vsega ranjeniga in
pa kervaviga. O kakošno žalost in bolečino
je ona tistikrat v svojim sercu občutila!
Kteri meč pa je bil tako ojster, ki je pre¬
bodel njeno serce? Oh! greh je bil, kteri je
Jezusu življenje vzel, in Mariino serce tako
močno ranil. Objokuj tedaj ta grozovitni
greh. Skleni svoje solze s solzami svoje
žalostne matere, in zdihni k nji tako:

184

O kraljica vseh maternikov! kdaj
bom vreden, de bom prav zapopadel
tvojo žalost in martro? Kdaj bom
zadobil g nad o, tvojo žalost v svojim
sercu nositi in s teboj terpeti? O ve¬
lika gospa! sprosi mi to gnado, de
noč in dan žalujem nad svojimi grebi,
kteri so tebi tako žalost storili; de
bom, ves skesan in spokorjen, v zau¬
panji in ljubezni za te umeri, in po
smerti s teboj večno živel.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

XIV. Štacijon.

Jezus je v grob položen.

V. Molimo te, o Kriste! in te
hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet
odrešil.

Premisli tukaj žalovanje, zdihovanje in
jokanje Magdalene, Janeza in druzik po¬
božnih duš, kadar jim je bil Jezus vzet in v

185

grob položen. Zlasti pa si k sercu vzemi
težavo in grenko žalost Marije, njegove ma¬
tere, kadar je bila zgubila iz naročja svojiga
ljubeznjiviga sina. V premišljevanji lete
njene žalosti in njeniga terpljenja se moraš
res sramotavi, de si pri obiskovanji tega
križeviga pota tako malo usmiljenja občutil.
Oh! zbudi svoje serce saj zdaj pri tem zad¬
njim štacijonu. Kušni s častjo kamen sve-
tiga groba; položi v duhu va-nj svoje serce,
in reci svojimu mertvimu Jezusu!

O usmiljeni Jezus! .kteri si tako
kervavi pot iz ljubezni do mene sto¬
ril, v tem grobu ležečiga te častim
in molim. Oh! želim in vošim tebe v
svojim sercu zapertiga imeti, de bi s
teboj sklenjen, po tem sv. križevim
potu k novimu življenju vstal, in se
v tvoji gnadi iz tega sveta ločiti za-
mogel. Po zasluženji tvojiga terp¬
ljenja, kteriga sim premišljeval, mi
dodeli, * de bo na zadnjo uro tvoje
sveto rešnje telo moja popotnica; de
bojo moje zadnje besede: Jezus,
Marija, Jožef!  in de svoje zadnje

186

vdihovanje s tistim vdihovanjem skle¬
nem, s kterirn si ti na svetim križi
svojo sveto dušo izdihnil. Daj mi z
živo vero, s terdnim zaupanjem in z
gorečo ljubeznijo s teboj in zavoljo
tebe umreti, in potlej s teboj na večne
čase živeti. Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Čast hodi Bogu.
Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

'Molitev.

Nebeški Oče, večni Bog! po tisti lju¬
bezni, s ktero si svojiga sina Jezusa
Kristusa zavoljo mene na svet poslal, in
s ktero je on po svoji britki martri in
grenki smerti mene odrešil, ti darujem
ta sv. križev pot, kteriga sim s tvojo
gnado obiskal. Vzemi to pobožno opra¬
vilo k povikšanju svoje časti, v zahvalo
za vse meni in drugim podeljene-gnade,
za odpušenje grehov celiga sveta, za
pomoč revnim dušam v vicah, zlasti
pa, za ktere sim v začetku prosil. O

187

milostljivi Oče nebeški! glej na obličje
Kristusa svojiga sina, usliši glas nje¬
gove svete kervi, in bodi milostljiv
meni ubogiinu grešniku. Amen.

Hvaljen bodi naš križani Zveličar
Jezus Kristus, in njegova žalostna
mati Marija!

Pesem pri sv. križevim potu.

Oh, pridite stvari!

Kaj, glejte, se godi!

On, kteri nas vse živi,

Strašno za nas terpi.

1 .

Razgajžlan, zapljuvan,

In kronan, zasram’van;

Pred sodbo je peljan,
Nedolžno v smert izdan.

2 .

Glej, križ mu nalože
Na ranjene rame,

Oh, jagnje božje gre
In nese vseh dolge.

188

3 .

Opešal je v močeh,

Podre ga križ, naš greh,
Vtopljen v sveta dolgeh
Leži potert na tleh.

4 .

O žalosten spomin!

Ker sreča mater sin;

Nji gre meč bolečin
Do serca globočin.

5 .

Omagal Jezus je
Od teže križeve;

O Simon! prosim te,

Ne hrani križa se.

6 .

S pertam Veronika
Obriše Jezusa;

Spomin za to ji da
Terpljenja britkiga.

7 .

Slabosti ves prevzet
Pod križem pade spet;

O jenjaj, grešni svet!
Ponavljat’ greh preklet.

189

8 .

Usmiljene žene!

Ne jokajte za me;

Točite za-se le
Spokornih sere solze.

9 .

Oh, Jezus omedli,

Pod križem spet leži;

Naj vender se zbudi,

Kdor še v pregrehah spi!

10 .

Ko pride na goro,

Ga slečejo gerdo,

Pijačo mu dajo,

Ostudno in grenko.

11 .

Na križ ga polože,

Kazpnč roke, noge,

Žeblji mu zdaj nove
Se rane narede.

12 .

Na križi tam visi,

Oh, sveta teče kri!

Za grehe vseh ljudi,
Zveličar smert stori.

190

13 .

Marija, k teb’ hitim,
Tvoj’ga sinu častim.

Z vama, dokler živim,
Kad jokam in terpim.

14 .

Za naš greh mertviga
Molimo Jezusa.

In položimo ga
Y grob svojiga serca.

Ljubimo, hval’mo naj
Te, Jezus! vekomaj;

Po tvoji smerti daj
Nam priti v sveti raj!

■{Ofr

Stran

Darovanje teh hukvic. 3

Molitev pred branjem. 7

Molitev po branji . 8

Lavretanske litanije.10

1. Dan. Zakaj sim na tem svetu?.18

2. Dan. Od smertniga greha .21

3. Dan. Od smerti.24

4. Dan. Še nekej od smerti.28

5. Dan. Od posebne sodbe.32

6. Dan. Od vesoljne sodbe.35

7. Dan. Od pekla.39

8. Dan. Od potrebe spokorjenja.43

9. Dan. Dvojna pot.47

10. Dan. Od ljubezni božje.51

11. Dan. Od molitve. 55

12. Dan. Od čistosti.58

13. Dan. Od spovedi.62

14. Dan. Od sv. rešnjiga telesa.67

15. Dan. Od pokoršine.71

16. Dan. Od ponižnosti.75

192

Stran

17. Dan. Od ljubezni do Marije. 80

18. Dan. Od poterpežljivosti.  86

19. Dan. Od samotnosti.89

20. Dan. Od zatajevanja samiga sebe ... 92

21. Dan. Od nečistosti . 96

22. Dan. Od nevarnosti sv. čistosti.100

23. Dan. Od lenobe.103

24. Dan. Od pregreh z jezikam storjenih . • 107

25. Dan. Od sveta.111

26. Dan. Od nekterih pregreškov mladosti . 114

27. Dan. Od resnične in puhle pobožnosti 118

28. Dan. Nekteri pripomočki Bogu služiti . . 122

29. Dan. Od stanovitnosti.127

30. Dan. Od nebes.130

31. Dan. Se enkrat od ljubezni do Marije . . 134

Sveta Maša..140

Spovedne molitve.. 157

Obhajilne molitve.161

Sv. križev pot.166

Natis Joi.. Feichtinger-jevih naslednikov v Lincn.