-&¦*    134    t-«-
Ob cesarjevi sedemdesetletnici. i
Tam izza gor Sc Švigajo krvavi Sari,
oznanjcvalci dneva slatcga.
Vsak Šarck črka jc plantteČa,
in šarki vsi pa knjiga so goreča
in glasno govoreta:
» Ta dan je vašega ccsarja /«
^W_ I           In kertibini svetli liste preobraSajo
^Rj        po knjigi sveti — kazcjo podobe lepc —
^^*^          ihljcnje Njega, Čigar je ta dan.
In preobriiili so liste vse že,
le sadnja slika se žari ne svodtt k                    in ta je — mir.
Mcd mcii strtimi, sastavami upognjcnimi,
med vcnci iita zlatega, mcd lovori srebrnimi
drH nad sivhn sttirČkom angel Mir
trstiko pahnovo — in kcrnbini svctli
pojo Mu pesmi vtHčastnL . . .
II.
Vas, ti tudi danes druga si postala!       itt kaj oni so carju dobremu,
Po tihih svojik potih cvetja si nastlala     $aj vsi vedo, da Ijubi jih,
in s cvetjem okrasila okna, vtata             kako pač oni ne bi Ga Ijubili!
v proslavo Nfetrtu si, ki kličeŠ brata,       Že v sivih letih je naš car
ečeta svojcga, vladarja,                             in vcdno nas 3e družit vlada,
imetju vsemu gospodarja.                          ker Ijubi nas presvetli naš vladar! O, velik, vas, postavila si slavolok
cesarju svojemu, in žrtvenik />od bok        In trume mnogobrojne zvestih src
postavila si zlat,                                      pomiČejo se k cerkvi vaski.
da prideš darovat                                     Kako je lcpa dancs cerkvica!
ti danes svoja zvesta srca Njemu...         Nad sto plantčnČkov trepeta
na pisanem oltarju.
In šc prihajajo vesclc trumc                     In cveti pestri, vcnci dolgi
tja k šrtveniku zlatemu:                          krasijo stene, stebre, boke,
otroci majhni, šolarČki vescli                    In starčfk, ieita, ntož, otrok,
in setiske in možje in starčki osivcli —    plamenčki vsi, cvetovi, Čaša vsaka —
vsi prišli darovat                                     vse moli . . .
na šrivenik so zlat                                   Vsek teh motitev je enaka:
zvestobo svojo carju.                                  *Bog ohrani, Bog obvari
Saj vettdar vsi vcdo, kaj car jc njim,       ?tam ccsarja, Avstrijo} . . .<
-^   135   **-
*~                           /m v iolski sobi p<i mladina
slavi ta dan po svoje — po otroško . . . In vetuia?' ti, o, ti siavijo paL najlepše ta dan, ta zlati dan . . . Kako jint srcct bijejo rculosti, kako se svctijo obrazki jim ponosa, ko Mu pojo po svojc — po oiroško !
Zbor fantov.
Čeraz-no komaj v hlaČicc                       In nc le f, Šc vcČ, šc več,
smo ztezli palčki mi,                             cesarja že posnamo,
pa vendar znamo nekaj še  - -              Ijubiti dragi rodni dom —
saj žc poznanto — i l                           mi to ie tudi znamo /
Že zdaj ponosno bije
srcc za  Tebe, car,
a kadar moČ se v nas rasvijc,
jo damo  Tebi v dar!
Zbor deklet
In nie Slavatke mlade povile venec smo is lilij in potoČnic, roš — to znak naj carju glasen bo, da čistost iti zvestoba, Ijubezen vroČa tja do groba — krasite bodo kot nas so!
Vil.
Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo! Modro da nam gospodari s svete vcrč pontočjo! Branimo Mu krono dcdno soper vse sovražnike: $> kabsburškim bo tronom vedno sreča trdna Avstrije *
Zmagoslav