Matej Ravnikar. Baron Žiga Zois (r. 1747, u. 1819), vsem tedanjiui slovenskim pisateljem res Mecena, je navdihoval kakor Vodnika, Kopitarja, tako tudi Ravnikarja, kteremu je bil osebno prijatelj. Budil je rojake svoje po pesnih in prostih svojih spisih Vodnik^ dajal je slovenščini modre pravila Kopitar, in po teh dveh je vnel se Ravnikar, in sam vnet je za slovenščino vneraal tudi druge, licejske učence in bogoslovce, z besedo in z dejanjem. Perva zasluga njegova je torej, da je nasprot prejšnjemu nemškutarjenju Ravnikar sam jel čisto govoriti slovensko, in da je k temu budil učence svoje, kteri so ga jako spoštovali, priserčno Ijubili ter v hvaležnein spominu hranili vedno, kar so očitno razodeli o slovesu 1. 1827 modroslovci v krasni latinski žalostinki nElegia . . Matthaeo Raunicher . . a dolentibus et gratulantibus utriusque Cursus philosophici discipulis dicata", kjer po zafcetku: Si fletus, lacrimae magni sunt signa doloris — preslavljajo odhajočega v Terst na pr.: Extollit gazas, felicem et mobile vulgus Has ausum nantam, per mare ferre sibi; Mirantur doctos, qui mensi sideris orbem, Qui palata prius limite et astra tenent; Plauditur illo heros, aequat qui moenia terrae Pastorcm pellens pascua vasta sinit. Quantum at divitiis praestat largitor egenti, Kt quantum studiis omnibus aucta fides, Quantum ensem metuunt, gaudent sed pace coloni; Tantum vincuntur caetera facta TUIS. Quam morum justns censor simul usque fuisti, TE duce sormo viget patrius, ante rudis; Ordinc quam claro gaudebant atria nostra, Doctrinis solidis perfugium fueras. Si fio juvenis laudator temporis acti, Quid mirum? Noscis lapsa, futura time! Parce, dolore solet si duro injuria jungi; Nos linquis moestos, iavenies hilares . . Excidet atquc prius nomen, cognomen et aetas, Quam percat menti dnlcis imago TUA etc. — Druga zasluga Ravnikarjeva je, da je jel tudi sara spisovati ter na svetlo dajati slovenske bukve, in to v Čisteni, krepkem narodovem jeziku. Iz tedaj navadne Bohoričice prepisane v sedanjo Gajico so: a) Perpomoček Boga prav spoznati ino častiti, ino pot prave sreče po Jezusovini vuku in živlenju. Prestavleno iz nemškiga in semtertje pomnoženo. V Lublani 1813. Natisnil J. Retzer. 8° 109 str. Druziga natisa 1816. Tretjiga natisa 1820. — Nemško je izvirno spisal bil to knjigo Anton Gall, Linški škof, pod naslovom: ,,3Tn= lettung jur ftenntnifs unb 93eref)tung ®otte3, nebft Slnttieifung jur &\M= feligfeit nač) bem Seben unb ber Set^re Sefu. SEBten 1805". — b) Sveta maša ino keršansko premišlovanje iz svetiga pisma za vsak dan mesca, tudi druge lepe molitve. Dvanajsti 1. 1813, trinajsti popravleni in pomnoženi drugi natis 1. 1815 v Lublani. Natisnil J. Retzer v 12° 305 str. Na prodaj per Ružičku bukvovezu. To je po francoski A. Mesanguy, po slovenski dr. Juri Gollmayr, poznej veliki škofijski namestnik in prošt, pervikrat dal bil na svetlo 1. 1783. Knjižica ta se je slovenskemu ljudstvu tolikanj priljubila, da je do leta 1808 natisnjena bila enajstikrat; dvanajsti, trinajsti natis je popravil in z razlagami nekaj pomnožil M. Ravnikar. c) Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi. Iz nemškiga prestavil Matevž Ravnikar, desete šole cesarsek kraljev vučenik. Pervi del. Zgodbe stariga zakona. V Lublani, 1815. 8° str. 344. — Drugi del. Zgodbe noviga zakona. 1816. 310 str. — Tretji ino četerti del. Zgodbe noviga zakona. V Ljublani 1817. str. 327. Na prodaj per Adamu Henriku Hohnu, bukvovezu. — To je prevod od ,,©f)r. @d)tmb'§ 33iblifdje @efd)tc^te filr Stnber §um planntafjig. ttnterricfjt tn fammtl beutfdj. ©djuten 23at)ent§. SLJfiind^ett 1801" — ki so bile večkrat natisnjene. d) Abecednik za šole na kmetih v ces. kr. deželah. V Ljublani 1816. Nemško in slovensko. 95 str. v 8i. e) Male povesti za šole na kmetih v ces. kr. deželah, Sletne @rjaf)Iungen i. t. d. V Ljublani 1816. 1822 i. t. d. v 8i str. 127. Na prodaj per Jurju Lihtu, bukvoprodu, in s šolskimi bukvami zakladniku. Spisal je bil te bukvice po slovenski že J. Debevc, bivši katehet v nunskih šolah, 1. 1809 pod naslovom: Majhine Perpovedvanja i. t. d.; popravil in v krepki besedi vravnal jih je Ravnikar. f) Keršanski katoliški Navuk z vprašanji ino odgovori. V Ljubl. 1822. 8. str. 360. natis. per Leop. Egerju. To je prevod nemškega Leonhardovega katekizma. g) Petere Mojzesove bukve, iz pervotne ali hebrejske besede poslovenil M. Ravnikar, so ostale sicer v rokopisu, vendar so poznej dobro služile sloveniteljem sv. pisma. Te Ravnikarjeve knjige so se močno razširjevale med slovenskim ljndstvom in prav rade prebirale. Mnogi so jih prebirali že zavolj lepe, čiste, nepokažene besede, v kteri so pisane. Kako naj se slovenščina bogati in olikuje, to je povedal Ravnikar najbolje v predgovoru k nZgodbe sv. pisma" d. I. 1. 1815; nekaj pa že v predgovoru k ,,Sveta maša" 1. 1815, kjer je sedem psalmov od pokore poslovenil tudi iz izvirnega jezika. Ker so une besede njegove že večkrat ponatisnjene (gl. Miklosič Slov. Berilo za VIII. gimnaz. razred str. 66—68); naj se pokažejo le-te na pr.: ,,Kar še scer tiče te bukvice, smo si perzadeli krajnski jezik, kar je bilo mogoče, popraviti, in vam ga očejeniga, kakor se res govori med nami, dati v roke. Torej smo tudi nemškim in drugim ptujim besedam, ktire lepi krajnski jezik le kaze, slovo dali, in jih s pravimi slavenskimi deslih po nektirih krajih že pozablenimi besedami namestili. Tako postavim se pravi gmajna po slovensko opčina ali opčestvo, regirati vladati, firšt knez, cviblati dvomiti ali sumiti, vofer dar ali darituv, nucno koristno. Tudi pozableno besedo slava, po ktiri se sami imenujemo slovenci, smo povzeli namest besede čast; slava je več kakor čast. Tudi ima slovenska beseda lepo lastnost, de se da grozno skrajšati: Namesti reči tedaj: De bomo, po tim ki bomo vžili telo in pili kri zveličarja, z nebeškimi dobrotami napolneni, rečemo lepši in krajši: De bomo vživši telo in pivši kri zveličarja napolnoni z dobrotami. Namesti reči: Abraham je iz del opravičen, kerje djal svojiga sina na altar, se reče krajši: Abraham je iz del opravičen djavši svojiga sina na altar. Namestreči: Dušapo tim ki se jevsvet vtopila, je pozabila Boga, se reče krajši: Duša se vtopivši v svet je Boga pozabila. Sem ter tje se sliši kaj enakiga. Pa vsi drugi Slovenci govore tako, in tako so govorili naši spredniki, zakaj bi mi ne sraeli? Še drugač krajšamo besedo. Namest reči: Človek se pregreši z obrekvanjam, ker drugim ljudem graje in madeže pcrdeva, se reče krajši: Človek se pregrcši z obrekvanjam perdevaje graje in madeže drugim ljudem. Kakor scer pravimo: PetlajesimperšeldoLublane; ležesimjedel; stoje sim spal i. t. d." Tretja zasluga Ravnikarjeva je pa stolica slovenskega jezika v bogoslovnid. — 0 francoski dobi se je podučevala slovenščina v latinskih ali srednjih šolah, in na njeni podlagi francoščina. Po dobi francoski so se spet prestvarile bile šole in prevladovati je poleg latinščine jela nemščina. Ravnikar je živo čutil, kaj se pravi, brez znanja slovenskega jezika mlade duhovnike pošiljati med narod slovenski. Kako so pa tudi — saini poptujeni poptujevali narod, kako kvarili njegov jezik, ker se ga znanstveno nikjer učili niso! Da se temu opomore, nasvetoval je že Kopitar v slovnici svoji 1. 1808, naj se bogoslovcem napravi učilišče jezika slovenskega. Iz istega nagiba oberne se Ravnikar, da ne bi osoda Vodnikova bila tudi osoda slovenščiae po šolah na Kranjskem splob, do veljavaega barona Ž. Zoisa in do učenega J. Kopitarja, in s prizadevanjem teb mož se je zgodilo, da so presvetli cesar Franec 1.1817 učilištvo slovenskega jezika dovolili v Ljubljani, in bogoslovce druzega leta zavezali k šolskemu učenju domačega slovstva. Smeli so prihajati k temu nauku tudi slušatelji licejski. Sad te naprave se je berzo pokazal, ne le na Kranjskem, temuč tudi pri sosednih Slovencih. Kmalo je prišlo dokaj dobro pisanih slovenskih bukev na dan, in duhovni govori na prižnicah so bili prosti grozne soderge in v lepši in čistejši slovenščini zglasovani. Četerta zasluga Ravnikarjeva je, da je pripravil Metelkota v Ljubljano, v duhovščnico in na slovensko učilnico, in menda prav on ga je naklonil tudi k vstanovitvi nove abecede po pravilih Kopitarjevih. Oznanil jo je bil vsaj 1. 1817 v Zgodbah sv. pisma (IV. D. str. 324. 325.), in bilo je 1. 1820, da so v ta namen sošli se na Dunaju Dobrovsky, Kopitar, Ravnikar, Metelko, Kalister, Šlakar — in posvetovali se o napravi edioega slovenskega in celo občnoslovanskega pravopisa. — Kakor Vodnik poslednje leta, tako se je po Ravnikarjevih pravilih ravnal Metelko s svojimi tovarši in učenci, in kakor so prej prebudo nemškutarili, tako so odslej jeli preveč trebiti in slovenariti. In na to meri Prešernova ,,Nova pisarija" v Čbelici (II. 30—37) na pr.: MČe hočeš kaj veljati, pisar; besed se ptujib boj, ko hud'ga vraga; debelo po gorjansko jo zarobi; tri leta idi v rotarske Atene; med pastirje, kmete, sredi kozarjev; kar v bukvah je natisnjeniga, upije; to, bratec, med učene gre lingviste, in priča od jezika lepotije; Slovenci bodo brali bukve čiste, častili pozni bodo nas narodi i. t. d.!" In z ozirom na malo navadne deležnike spustil je Prešern (Čbel. III. 19.) Ravnikarju — češ — poptujčvavcu ser- šena: nGorjancov naših jezik poptujčvavši — Si kriv, de kolne Krajnc molitve bravši!" — ,,Zio^ btefer StušfteHung, pisal je pa učeni M. Čop, fantt nidjt ge= laugnet toerben, bafj, toenn bie SBilbung ber fraimfcfjen ©tfjriftfaraclje f)in= ficfjttidt) ber gratnmatififjen SRidjtigfeit unb tejicalifd^en fRetn^eit feit etnigen Safjren bebeutenbe gortfdjritte gemacfjt f)at, matt btefeS, nebft Sopitar unb SSobntf, Dorjiiglitf) §rn. 9?arjnifar unb feinen Stad^folgern, unter betten \ii) burcEj ©pradjgebiegenfjett Borjugtid^ ber ^Srof. 9fletelfo unb bie §rn. $o* točnif unb ^ololar auSjeic^nen, unb ber Don jenem ertttrften ftotoenifc^en Sei^rfanjel in Saibac^ ju rjerbanfen fjarje. jE^atfac^e ift e§, bafj betna^e aEe feit ben Ie|ten 15 3a^ren tn Sratn erfcfjienenen Siic^er in fprac^tii^er ^)tnftdL)t bie beften ber friiljeren ^eriobe bebeutenb ii&ertreffeit. Uebertret6un= gen, wenn fte jrjtrflit^ trgenbtoo ftattfanben, tt)trb am Beften bie 3eit felfift ermoBigeti. (^. S. Šafanfš @efc|. ber fiibffatt). Lit. I. 1864 pg. 37. 38). To se je res tndi zgodilo, in ,,Te duce sermo viget patrius, ant e rudis" — so spričevali Ravnikarju že 1. 1827 modroslovni učenci njegovi, in kakor Janežič v svojih slovnicah, tako kaže tudi Miklosič v vseh svojih priraerjajočih slovstvenih knjigah vzorno Ravnikarjevo pisavo Slovencem, naj jo marljivo posnemajo. V življenji Ljubljanskega Ravnikarja 1. 1845 se bere, da je on tudi začetnik nove, veselejše dobe za slovenščino. Kako je pač to umeti? Vsaj Vodnik je in ostane otec poezije, a tudi proze slovenske, in kar je o tej svetoval Ravnikar 1. 1815, učil in pisal je Vodnik že v prejšnjem veku 1. 1799, ter je na pr. po Pismenosti svoji 1. 1811 verstnikom in naslednikom o slovenski pisavi dal gotove pravila. Ali — kdor pomisli, da bi po nemili osodi Vodnikovi slovenščina po šolah brez Ravnikarja bila morda popolnoma propadla za dokaj — kdo ve kaj — časa, rad poreče s tedanjo bistro mladino glede na ves narod slovenski Ravnikarju: Excidet atque prius nomen, cognomen et aetas, Quam pereat menti dulcis imago TUA.