83
Procesi identifikacije v ¡Г
draŽini, .	.a.
Processes of
identification in fartiilies
Marija Verbič^^
Povzetek
"Marija Verbič,
dipl. soc. ped.,
Strmi pot 4,
1000Ljubljana.
Pispevek je povzetek diplomske naloge* z naslovom Otrok
na odru družinske drame (Verbič, 1997), ki prikazuje po-
gled na družino z vidika otroka in njegovega položaja v
njej. Otrok praviloma preživi svoje otroštvo in mladost v
družini. To je čas, ki je najpomembnejši za razvoj njegove
osebnosti. Družina je z vsemi svojimi elementi njegov prvi
in hkrati nenadomestljiv socialni prostor. Starša sta otro-
ku najpomembnejši vzor oziroma model identifikacije, pre-
ko katere razvije vrsto socialnih sposobnosti in temelje svoje
osebnosti. Družina se srečuje z različnimi konfliktnimi si-
tuacijami in problemi. Za ohranitev oziroma za vzposta-
vitev ravnotežja odgovarjata na probleme z obrambnimi
mehanizmi. Med temi je tudi projektivna identifikacija, ki
ima poleg obrambne tudi pomembno razvojno funkcijo.
Projektivna identifikacija je eden izmed mehanizmov, ki
nam omogoča razlago razvoja vloge "grešnega kozla" ali
"identificiranega pacienta". Ta vloga se v družini izraža v
različnih bolj ali manj izrazitih oblikah, tudi v obliki mo-
tenj vedenja in osebnosti. Odkrivanju motenj v družini in
vzrokov zanje mora nujno slediti pomoč. Ne zadošča le po-
moč posamezniku - "identificiranemu pacientu", ampak je
pomoči potrebna cela družina. Ena izmed oblik pomoči dru-
žini je družinska terapija. Mehanizma projektivne identifi-
*Diplomska naloga je nastala pod mentorstvom dr. Alenke Kobolt.
86
s o CIA L N A r E DAGO G [KA
kacije se natančneje loteva psihoanalitična družinska te-
rapija.
Ključne besede: družina, identifikacija, projektivna iden-
tifikacija, identificirani pacient, družinska terapija.
Abstract
The article is a summary' of a graduate thesis entitled "The
Child on the Stage of a Family Drama" (Verbič, Í997),
which presents the family from the child's perspective and
from his/her place in it. As a rule the child spends his/her
childhood and youth in the family. This is the time that
marks the development of his/her personality most. The fa-
mily with all its elements represents his/her first and irre-
placeable social setting. Parents are his/her most impor-
tant examples or identification models with the help of
which he/she develops numerous social skills and builds
the foundation of his/her personality. The family, however,
faces various conflict situations and problems. To keep and
to establish balance, defensive mechanisms have to be ap-
plied. Among these is projective identification, which has
also an important developmental function besides being an
excellent defensive mechanism. Projective identification is
one of the mechanisms which gives us the explanation of
the development of the "scapegoat" or "identified patient"
role. In the family this role is manifested in more or less
overt forms, among them also in the form of behavioural
and personality disorders. Detecting disorders and their ca-
uses in a family must necessarily be followed by some kind
of assistance. Assisting the individual, i.e. the "identified pa-
tient", is not enough. Help is needed by the whole family.
One of the forms of family assistance is family therapy It is
the psychoanalyticfamily therapy which deals in detail with
the projective identification mechanisms.
Key words:family, identification, projective identification,
identified patient, family therapy.
Uvod
V času študija socialne pedagogike so se mi zastavljala naslednja vjDra-
šanja: Ali zadošča poslati "bolnega" družinskega člana na zdravljenje v
psihiatrično bolnišnico ali otroka z motnjami vedenja in osebnosti v pre-
vzgojni zavod in, ali je s tem rešen ves problem? Ali je res vsa družinska
^s o C I A L N Л P E D Л G O G / /C /1
87
problematika samo v tem otroku - "pacientu"? Kaj pa ostali družinski čla-
ni, nimajo nič pri tem?
Vsak posameznik v družini in družina kot celota se srečuje z različni-
mi konfliktnimi situacijami in problemi, na katere odgovarja z obrambni-
mi mehanizmi. Med temi je tudi projektivna identifikacija, ki ima poleg
obrambne tudi razvojno funkcijo. Projektivna identifikacija je tudi eden
izmed mehanizmov razvoja vloge "grešnega kozla" ali "identificiranega
pacienta". To pa zato, ker menim, da v tem mehanizmu tiči tudi možen
vzrok za razvoj motenj vedenja in osebnosfi. Poleg projektivne idenfifika-
cije sem v literaturi zasledila še dva zelo podobna mehanizma, t.j. dode-
ljevanje vlog in delegiranje.
Odkrivanje vzrokov motenj v družini ni namenjeno samo sebi, slediti
mora pomoč, reševanje. Zato na koncu spregovorim še o družinski tera-
piji kot eni izmed oblik pomoči družini. Družinska terapija namreč ne
zajame le posameznika, ampak celotno družino. Menim, da lahko spo-
znanja družinskih terapevtov uporablja tudi socialna pedagogika.
1. Družina kot sistem
Družina je otrokov prvi socialni sistem, je prvi prostor učenja social-
nih odnosov. V njej se postavljajo temelji človekove osebnosfi, razvije se
razmerje do samega sebe in odnos do drugih. Izkušnje iz matične družine
"usodno" zaznamujejo človeka za vse življenje.
Po opredelitvi Mare Selvini Palazzoli (v Čačinovič-Vogrinčič 1992, str.
70) je družina sistem, ki ureja sam sebe. Vodijo jo zakonitosfi, ki jih je v
svoji zgodovini sama izobhkovala po načelu poskusov in zmot. S številni-
mi komunikacijami, prenosom sporočil in protiakcijami se v družini eks-
perimentalno ugotovi, kaj je dovoljeno, na podlagi tega pa končno izdela-
jo lastna sistemska pravila.
Izhajajoč iz zgornje definicije, da je družina sistem, moram reči, da je
kot taka več kot samo skupek njenih delov. Sistem ima namreč svoje po-
trebe in svojo dinamiko, ki vključuje vse ostale dimenzije doživljanja, za-
znavanja in sprejemanja. Poglejmo si sedaj poglavitne elemente in dina-
miko temeljnega družinskega sistema, ki nas pogojuje in v marsičem opre-
deljuje.
Temeljno in piTO načelo vsakega sistema je njegova celovitost. Celota
je več kot skupek njenih posameznih delov. Tudi sistema družine ne obli-
kuje le seštevek posameznih družinskih članov (oče + mati + otrok), am-
pak so medsebojni odnosi tisfi, ki sestavljajo celoto. Zaradi tega zakona
celovitosti se sprememba na enem delu sistema odraža v spremembi na
drugem delu sistema.
Družina je kot sistem celota, hkrati pa se njeni člani glede na različne

o CIA L N A r K I) A C O G / K A
okoliščine povezujejo v manjše skupine, podsisteme (npr. podsistem star-
šev, podsistem otrok in ne redko še podsistem starih staršev). Pomembno
je, da se med posameznimi podsistemi izoblikujejo jasne meje. Naloga
družine je, da posamezniku kot podsistemu omogoči, da odkrije svoie meie.
da se razmeji od drugih podsistemov in da se identificira znotraj teh me-
ja. Otrok lahko vzpostavi in spozna svoje meje le, če so meje starševskega
sistema jasne (prim. Čačinovič-Vogrinčič 1992).
V družini se izoblikujejo določene vloge. Larsch (v Čačinovič-Vogrin-
čič 1992) opredeljuje vlogo kot celoto stališč, mnenj in vedenj, ki sodijo k
socialnemu statusu posameznika; od posameznika jih pričakujemo, on
pa jih doživlja in izvaja. Tako je vloga staršev, da pokažejo moškost oziro-
ma ženskost, očetovstvo in materinstvo: kako biti oseba, kako izraziti čust-
va, želje in zahteve. Vloga otroka pa je ubogati, biti radoveden, se učiti,
slediti odraslim in jih posnemati v njihovih vedenjskih modelih. Pri tem
ne smemo pozabiti, da imata najpomembnejšo vlogo oče in mati v nju-
nem odnosu do sebe in drug do drugega.
Vsak sistem temelji na cirkularnih relacijah in šele ta cirkularna inte-
rakcija delov v polnem pomenu ustvarja sistem. Vsak član družinskega
sistema ima svojsko sistemsko individualnost in vsak član posebej nosi v
sebi pečat celotnega sistema. Posameznikova globoka podzavest je vedno
v svojskem odnosu z vsemi člani družine, pa tudi realnost vsakega posa-
meznega člana se oblikuje v odnosu z vsakim članom sistema.
Kot vsi socialni sistemi ima tudi sistem družine svoje potrebe. V njej
soobstajajo individualne potrebe staršev in otrok s skupinskimi potreba-
mi družine kot sistema. Z interakcijo in komunikacijo mora družina ust-
variti pogoje za pozitivno zadovoljitev individualnih in sistemskih potreb
oziroma za ustvarjanje ravnotežja. Tu želim poudariti tudi to, da družina
nujno potrebuje očeta in mater, povezana v zdravem odnosu, kajti prav ta
omogoča funkcionalno delovanje celotnega sistema družine.
Družina je kot sistem vedno v dinamični napetosti, zato je njeno delo-
vanje pogojeno z neprestanim vzpostavljanjem ravnotežja. Mehanizem,
ki omogoča vzpostavljanje ravnotežja, je vzet iz kibernetike - to je t. i.
feedback. Po teoriji sistemov potrebuje vsak socialni sistem za ravnotežje
dva mehanizma feedbacka: pozitivTii in negativni feedback. Pozitivni fe-
edback omogoča družini spremembo strukture in prilagajanje na spre-
minjajoče se zahteve, negativni feedback pa, nasprotno, vzdržuje stabil-
nost sistema.
Družina mora kot živ sistem rasti in se razvijati, vendar na način, ki ji
obenem omogoča, da ostaja. Kantor in Lehr (v Čačinovič-Vogrinčič 1992)
razlikujeta tri različne "homeostatične ideale", po katerih se družina rav-
na glede na to, na katerem mehanizmu feedbacka gradi, vzdržuje in urav-
nava distanco med člani.
-S o CIA L N A f' E D A G O G / K A
89
Družina lahko utemelji homeostazo na negativnem feeclbacku, na
feedbacku konstanlnosti. To je zaprta družina, ki vzpostavlja in vzdržu-
je toge meje, skladne norme in vrednote ter preprečuje sleherno spre-
membo. Poljubne (tudi anarhične) družine gradijo homeostazo na pozi-
tivnem feedbacku ali feedbacku spreminjanja. Te so tako zelo prilagod-
ljive in fleksibilne, da ne morejo vzpostaviti identitete in konstantnosti
te identitete. V tej družini lahko posameznik dela kar hoče. Odprte dru-
žine pa utemeljujejo svojo homeostazo na kombinaciji pozitivnega in
negativnega feedbacka; spreminjanje je omogočeno, vendar tudi ome-
jeno, da ne bi vodilo do togih meja ah v anarhijo (prim. Čačinovič-Vo-
grinčič 1992).
Komunikacija je izredno pomemben sestavni del vsakega medoseb-
nega odnosa, tako tudi znotraj družine. Brajša (v Čačinovič-Vogrinčič 1992)
je opredehl komunikacijo kot dvorezen meč: lahko združuje pa tudi odtu-
juje, zbhžuje in oddaljuje, rešuje probleme ah nerešene probleme še bolj
zaplete, razsveth ah še bolj zamegh, marsikaj razjasni, marsikaj pa zavije
v še večjo temo, nasprotne strani zbliža ali jih še bolj spre med seboj, ljudi
osreči ali jih še bolj onesreči.
Kljub svoji dvoreznosti ali prav zaradi nje ima družinska komunikaci-
ja izreden pomen za razvoj posiimeznikove osebnosti, zato ni vseeno, kak-
šna je. Pomembne so zlasti izkušnje iz zgodnjega otroštva. Zgodnja ko-
munikacija in interakcija namreč postaneta najpomembnejši emocional-
ni izkušnji, s tem pa tudi sestavni del otrokove osebnosti in gonilna sila, ki
usmerja njegovo vzpostavljanje odnosov z drugimi. Ponavljajoče se obli-
ke emocionalnih izkušenj v komunikaciji predstavljajo temelj izgrajeva-
nja psihične strukture, ki potem določa pot, po kateri oseba stopa v svet.
Komunikacija je tudi temelj vseh procesov družinske dinamike, ki jih bom
opisala v nadaljevanju naloge.
2. Identifikacija kot proces v razvoju posameznika
človek se v svojem socialnem prostoru srečuje z osebami, ki so mu
všeč, ga privlačijo in ženejo k posnemanju. Postanejo mu model, vzor, s
katerim se hoče poistovetiti, mu postati podoben v besedah, oblačenju,
načinu obnašanja. To se uresničuje na podlagi psihološkega mehanizma,
ki mu pravimo socialna identifikacija (prim. Dizionario di psicologia, str.
507). Identifikacija je pomemben element pri oblikovanju osebnosti, nje-
nega Nadjaza. Gre za prevzemanje lastnosti drugih ljudi, ustanov, idej, s
pomočjo opazovanja in posnemanja (prim. Možina; v iMiller 1992, str. 220).
Ker je družina otrokov prvi socialni prostor, so starši zanj najpomemb-
nejši vzor ali model identifikacije. Otrok oziroma kasneje mladostnik prek
identifikacije ponotranja starševske poteze, ki nato določajo poteze nje-
90
s o CIA L NA r K D A G O G i K A
govega obnašanja. To ima za posledico oblikovanje otrokove identitete.
Zaradi izjemne funkcije, ki jo ima identifikacija v otrokovem razvoju, ni
vseeno, s kom se identificira, oziroma kakšni so njegovi modeli - najprej
starši, kasneje pa predvsem vrstniki in prijatelji.
V prvih šestih do osmih mesecih življenja je novorojenček dokaj avti-
stičen, ko še ni vzpostavil objektnega odnosa, ampak le vzdržuje notranjo
homeostazo z uravnavo notranjih in zunanjih dražljajev. Obrat navzven
se zgodi od šestega do desetega meseca z razvojem simbioze s pomemb-
no drugo osebo. Pojavijo se tudi razvojne sposobnosti, vezane na opazo-
vanje, kot npr. zrcaljenje in imitacija. Vse to omogoča primitivno (pri-
marno) emocionalno identifikacijo. Otrok z povzema z imitacijo od vzora
(objekta) celotne vedenjske vzorce ter jih ponotranja. Primitivna identifi-
kacija kasneje ni več ustrezen mehanizem, kajti otrok ne more ostati v
simbiozi, ostaja pa temelj kasnejši sposobnosti empatije (prim. Praper
1992, 1996).
Okrog šestega do desetega meseca otrokovr starosti se začne proces
separacije in individualizacije. Diferenciacija - prva stopnja separacije -
omogoča otroku, da zaznava ljudi v svojem okolju kot različne od sebe.
Tudi ločevanje predstav o sebi in predstav o objektu, s katerim je še v
simbiozi, je vedno boljše. Tako je otrok sposoben dvigniti identifikacijski
proces na raven sekundarne (selektivne) identifikaciie. Presegati začne
diado in ni več vezan le na en vzor (objekt), kar mu daje razhčne identifi-
kacijske možnosti. Hkrati pa mu ta proces razvoja omogoča, da je sposo-
ben pri razhčnih ljudeh zbrati le tiste poteze in lastnosti, ki v njem zbudi-
jo občudovanje, in se tako le s temi identificira. Zdaj se npr. lahko hkrati
identiñcira z močnim očetom in ljubečo materjo (prim. Praper 1992,1996).
Diferenciaciji sledi obdobje prakticiranja (od 10. do 16. meseca). Mo-
torične sposobnosti in kontrola izločanja so vedno boljše. Otrok se začne
identificirati s čistočo, ki mu predstavlja grandiozno fantazijo o lastni
zmožnosti. S tem pa je povezana tudi potreba po samokontroli in boleče
izkušnje ob neuspehih (prim. Praper 1996).
Na tem mestu ne smem mimo procesa identiñkacije v ojdipovskem
položaju, v katerem se običajno deček bori z očetom za materino ljube-
zen, deklica pa z materjo za očetovo ljubezen. Zgodi pa se lahko tudi to,
da hoče imeti deček očeta zase, četudi se hkrati bori za mater kot objekt
ljubezni. Oče je namreč za dečk vzor in izvor identifikacijskega procesa.
Identifikacija z očetom pa je zanj tudi ugoden izhod iz ojdipovskega polo-
žaja, kar lahlo oba, oče in mati, močno zaostrita (prim. Praper 1992).
Pri deklicah se ojdipovska situacija rešuje v dveh potezah. Dekhca naj-
prej še zadrži mater kot objekt falično-ojdipskih teženj in očeta doživlja
kot tekmeca. Ko pa je ločitev od matere že lažja, pripelje individualizacija
^S o C I Л L N Л P E D A G O G / K Л
91
deklico ob bolj poudarjenih seksualnih težnjah do jasnejše ženske vloge.
Zdaj postane mati tekmica v boju za očetovo ljubezen. Identifikacijski
proces v tej situaciji podpre njeno usmerjanje na bolj sprejemajoče žen-
sko ah bolj mišično-akcijsko usmerjeno moško pozicijo - od\dsno, s kom
se identificira (prim. Praper 1992).
Po tretjem letu pride do t.i. psihološkega rojstva. Proces separacije in
individualizacije je izpeljan, otrok začne sebe imenovati jaz, utrdi svojo
individualnost ter pridobi bolj reahstično podobo o sebi in o objektu. Obh-
kuje tudi ego ideal (predstavo o tem, kakšen bi moral biti) in prve oblike
superega. Diadni odnos preraste v triadnega - triangulacija. Ob tem pri-
haja tudi do razlikovanja med idom, egom in superegom. Okrog šestega
leta je izoblikovana temeljna struktura osebnosti (prim. Praper 1996).
V	adolescenci se ves postopek znova ponovi. Identifikacijski proces
sedaj doseže svoj drugi vrh, ko mladostnik naravnost hrepeni po istovete-
nju s skupino, ki mu po njegovem mnenju predstavlja prave ideale.
V	tesni zvezi s procesom identifikacije so tudi introjekcija, projekcija
in projekti\Tia identifikacija. Otrok jih je sposoben uporabljati že zelo zgo-
daj - v simbiotični fazi. Tako npr. vznemirjen, utrujen in zaspan otrok
introjicira materino mirnost in se na ta način tudi sam umiri. Nadalje v
mater projicira tisto, kar bi sam potreboval (npr. predstava o vsemogočno-
sti) in se nato s primitivno identifikacijo zliva s to predstavo, da bi se je
polastil (prim. Praper 1996).
Kasneje se pridruži še mehanizem razcepa. Otrok je sposoben razce-
piti dobre in slabe predstave o sebi in o objektu. Slabe predstave o sebi
introjicira in jih spremeni v slab del sebe, kar pa je težko nositi. Zato jih
kdaj pa kdaj projicira, najpogosteje v tranzitorni objekt (npr. v medved-
ka). V nasprotnem primeru pa, ko introjicirane predstave ostanejo zno-
traj posameznika, lahko povzročijo samozaničevanje, občutke krivde, lah-
ko celo mazohistične akcije (prim. Praper 1996).
Še vedno v obdobju primitivne identifikacije se mehanizmom intro-
jekcije, razcepa in projekcije pridruži še mehanizem projektivne identifi-
kacije, o katerem bom bolj obširno spregovorila v naslednjem poglavju.
Introiekciia (^Tiašanje) pomeni absorbcijo zunanjega sveta, ko oseba
sebi pripisuje težnje in lastnosti drugih. Pogosto se uporablja v zvezi z
identifikacijo, ke se sproži s posredovanjem mehanizma introjekcije. Za-
to se stanje osebnosti, do katerega jo mehanizem introjekcije pripelje,
imenuje inlrojektivna identifikacija.
Projekcija lahko označuje: proces nezavednega pripisovanja lastnosti,
stališč ali subjektiл^lih procesov drugim; proces pripisovanja svojih želja
in napak, ki si jih ne priznamo, drugim; ali proces sprejemanja objektiv-
nih dražljajev, kot to narekujejo osebni interesi, želje, strahovi ali priča-
92
s o CIA L N A r E D A G O G í K A
kovanja ( prim. Bažić 1990). V prvih dveh primerih subjekt projicira svoje
lastnosti v objekt, v tretjem primeru pa bi lahko rekli, da subjekt sprejme
projicirane lastnosti, se z njimi identificira - gre za projektivno identifika-
cijo.
Za nadaljnje razumevanje naj v tej zvezi spregovorim še o pojmu "gre-
šnega kozla" ali identificiranega pacienta. Gre za proces, v katerem za
razreševanje svojih notranjih konfliktov najdemo nekoga, ki mu pripišemo
svoje slabosti, napake in lastnosti, ki jih sebi ne priznamo. S tem "preloži-
mo" krivdo za nastanek konflikta nanj, na "grešnega kozla" ali identifici-
ranega (označenega) pacienta.
"Grešni kozel" samo sprejema pripisane (projicirane) vsebine, ne raz-
vije pa patološkega vedenja. V primeru pa, ko je v osebnostni strukturi
posameznika oziroma grešnega kozla kakršna коИ šibkost ah so projek-
cije premočne, da bi jih mogel vzdržati, prevzame vlogo identificiranega
pacienta in odigra patologijo celotnega družinskega sistema.
5. Projektivna identifikacija
v literaturi, ki mi je bila dosegljiva, nisem zasledila enoznačne opre-
delitve projektivne identifikcije, temveč več precej različnih. Nekatere
med njimi ta isti mehanizem imenuje tudi drugače, kot npr.: projekcija,
introjekcija, introjektivna identifikacija. Omejili se bomo le na Kleinovo
in Ogdenovo opredelitev, ker menim, da sta bistveni za nadaljnje raume-
vanje. Ob proučevanju teh opredelitev sem zasledila tudi premik opazo-
vanja mehanizma projektivne identifikacije od intrapsihičnega k inter-
personalnemu področju.
Kleinova je leta 1946 kot utemeljiteljica pojma projektivne identifika-
cije z njim označila otrokovo paranoidno-shizoidne držo v prvih mesecih
življenja (to je drža, v kateri se otrok čuti preganjanega od zunanjega
sveta. Zaradi tega doživlja strah in se zapira v svoj svet - je egocentričen).
Otrokov ego uporabi ta obrambni mehanizem zato, da bi premostil svoje
lastne destruktivne občutke, ki izvirajo iz nagona smrti in v njem izzivajo
anksiozne občutke; boji se, da se mu bo objekt - materina dojka - mašče-
val. Da bi se izognü temu maščevanju in z njim povezani tesnobi, razcepi
sebe in objekt na dober in slab del ter projicira vse negativne vsebine v
zunanji svet, tako da ogrožujoča dojka postane polna sovraštva in tudi
sama sovraži. Otrok ta del sebe, ki ga je projiciral na materin objekt, izku-
si, kot da bi mati z njim napadla njega, identificira se s preganjaj očim
materinim objektom in tako še naprej goji paranoidno-shizoidno držo. Iz
nje izstopi, ko njegov self postane zmožen spoznati, da lahko obstaja v eni
osebi slabo in dobro (prim. Gostečnik 1994).
Kleinova tudi meni, da lahko otrok na isti način projicira tudi dobre
^S o C ¡ALNA r /<; I) л a o C / K A
93
dele sebe. Otrok tako doživlja dobre objektne odnose, kar je še kako po-
membno za dobro integracijo jaza (prim. Gostečnik 1994).
Ogden je na podlagi svojih kliničnih izkušenj takole opisal razliko med
projekcijo in projektivno identifikacijo opisuje takole: pri proiekchi gre
za to, da "(...) vidik jaza, ki ga fantazija izvrže, zanikamo in pripišemo
sprejemniku." Pri projektivni identifikaciji pa "(...) pošiljatelj subjektivno
izkuša enost s sprejemnikom v skladu z izvrženim čustvom, idejo ali sa-
mopodobo" (Ogden 1982, str. 34). V procesu projekcije gre za to, da neže-
leni vidik jaza (nesprejemljiva čustva, različne ideje, negativna samopo-
doba...) zanikamo, izvržemo iz sebe in pripišemo nekomu drugemu, tj.
sprejemniku, ki ta "izvrženi" vidik jaza sprejme. Sedaj lahko pošiljatelj te
vsebine opazuje (saj so izven njega), jih zaznava v sprejemniku in se čuti
z njim povezanega (enost z njim).
Projektivna identifikacija je po njegovem mnenju množica fantazij in
spremljajočih objektnih odnosov v intrapsihični razsežnosti, ki poteka v
štirih fazah:
1.	pošiljatelj želi prenesti neželjene ali posebne ciljne vidike sebe v dru-
gega;
2.	pošiljatelj v sprejemniku preoblikuje ali povzroči čustva, ki ustrezajo
pošiljateljevim čustvom ah fantazijam; gre torej za indukcijo teh ču-
stev in fantazij v sprejemnika, ki nanje odgovarja;
5. sprejemnik, še posebej, če je ranljiv, sprejme in "predela" projekcijo;
4. pošiljatelj ponovno sprejme oziroma internahzira predelano projekci-
jo (prim. Ogden 1982).
Po Ogdenovi razlagi projektivna identifikacija ni le obrambni mehani-
zem, ampak proces, ki je značilen za mnoge povsem nepatološke medo-
sebne interakcije. Sprašuje se, kakšne intrapsihične in medosebne koristi
prinaša projektivna identifikacija. Našteje naslednje štiri smotre:
1.	obramba, ki omogoča, da se pošiljatelj distancira od neželjenih delov
jaza ah pa jih oživi v nekem drugem subjektu;
2.	komunikacija, ki omogoča pošiljatelju, da je razumljen s tem, ko prisi-
li sprejemnika, da izkuša enake občutke kot on sam;
3.	objektna odnosnost, ki pošiljatelju omogoči tako interakcijo s spreje-
mnikom, ki je dovolj razločna, da le ta sprejme projekcijo, in vendar
še ne dovolj diferencirana in zato dopušča pojavljanje nesporazumov
in vzdržuje občutek enosti;
4.	odpiranje poti za psihološke spremembe, ki omogočajo pošiljatelju,
da se s pomočjo pono\Tie introjekcije projiciranih vsebin, ki jih spreje-
mnik predela, spremeni; npr.: vzgoja v odnosu med materjo in otro-
kom, v zakonu ah v terapevtskem odnosu (prim. Ogden 1982).
94
s o C I A L N A l> Ii D A G O G / /( A
4. Projektivna identifikacija v družini in pojav
identificiranega pacienta
Iz zgornjih opredehtev projektivne identifikacije vidimo, da gre za pro-
ces, ki poteka med pošiljateljem in sprejemnikom. Pošiljatelj projicira,
sprejemnik pa projicirano vsebino sprejme, se z njo identificira; na nek
način postane cilj ali žrtev projekcije. V primeru, ko gre za projekcijo
slabih lastnosti аИ konfliktnih vsebin pošiljatelja, lahko rečemo, da spre-
jemnik s tem, ko se identificira s projicirano vsebino, sprejme vlogo "gre-
šnega kozla" ali "identificiranega pacienta". To se neredko dogaja v dru-
žinah, ko posameznega člana postavijo v to vlogo zato, da ohranijo ravno-
težje.
Takoj moram pojasniti, da projektivna identifikacija ni vzrok, temveč
le mehanizem razvoja vloge grešnega kozla oziroma identificiranega pa-
cienta. Poleg projektivne identifikacije sem v tej vlogi zasledila še dva
podobna mehanizma: dodeljevanje vlog in delegiranje.
Na podlagi delovanja mehanizma projektivne identifikacije otrok po-
stane sprejemnik projekcije svojih staršev, kar omogoča, da:
•	starši ohranijo integriteto svojih osebnosti,
•	se ohrani družinsko ravnotežje in
•	se razvojna blokada zadrži le pri otroku - identificiranem pacientu.
Družina nujno potrebuje očeta in mater, medsebojno povezana v zdra-
vem odnosu. Če tega odnosa med njima ni, je otrok postavljen pred izbi-
ro. Lahko se odloči za enega roditelja in se od drugega odvrne, kar v njem
povzroči občutke krivde. Morda bo vložil vso svojo energijo v to, da pre-
mosti prepad med staršema, ali pa se bo vse svoje otroštvo trudil, da bi
obema ustregel v njunih nezdružljivih pričakovanjih. Lahko pa prevzame
tudi vlogo krivca za nesporazume in nerazumevanje.
Družinski člani v svojih tesnih medsebojnih odnosih močno vplivajo
drug na drugega. Otrok ponotranji trenutne potrebe svojih staršev in nji-
hovega zakonskega odnosa. Te so nato utelešene v otrokovi osebnostni
strukturi. Starši pogosto projicirajo medsebojne konflikte na enega svojih
otrok. Razvije se t. i. trikotniški odnos, kar pomeni razširitev konfliktnega
odnosa med dvema osebama še na tretjo osebo. V tem prüneru se po-
rušijo generacijske razlike. Trikotnik zamaskira ali zamegli zakonski kon-
flikt. Konfliktnost med partnerjema popusti, ko otrok, ki prevzame vlogo
idenficiranega pacienta, to omogoči tako, da sam postane problematičen,
se začne problematično vesti. Ta otrok nosi vso patologijo celotnega dru-
žinskega sistema, s tem pa omogoča funkcioniranje in kontinuiteto druži-
ne kot sistema (prim. Gostečnik 1997).
_S()C I Л I. N A P /.; D л G O G I K Л
- 95
Richter (v Čačinovič-Vogrinčič 1992) govori o dodeli evani u oziroma
sprejemanju vloge razbremenievalca konfliktov. Dodeljevanje predpisa-
ne vloge posameznega člana (predpisovalca) kompenzacijsko razbreme-
ni notranjih konfliktov. Namesto da bi se z njimi spoprijel, jih vnaša (pro-
jicira) v partnerja ah, kadar to ne more, v otroka in z njim manipulhvi kot
z nadomestnim objektom svojih lastnih zadovoljitev.
Richter je klasiliciral pet najpogostejših predpisanih vlog, ki jih pre-
vzamejo otroci: vloga nadomestka za partnerja, vloga kopije podobe, ki jo
ima roditelj o sebi, vloga idealnega sebe roditelja, vloga negativne podo-
be, ki jo ima roditelj o sebi, vloga zaveznika (v Čačinovič-Vogrinčič 1992).
Hkrati pa Richter (v Čačinovič-Vogrinčič 1992) meni, da dogajanja v
družini ni mogoče razlagati le kot posledico motenosti enega člana, ki
drugemu vsiljuje vlogo razbremenjevalca v konfliktu. Predpisovanje ali
dodeljevanje vloge na eni strani in sprejemanje na drugi sta tako preple-
tena, da ni mogoče govoriti o vedenju enega posameznika kot o vzroku za
vedenje drugega.
Zdi se, kot da so otroci, ker je od družine in odnosov v njej odvisno
njihovo preživetje, "ujeti" v določene sistemske vloge, s katerimi kažejo
na bolečo, travmatsko realnost družine, obenem pa znova vzpostavljajo
sistemsko stabilnost. O teh t.i. sistemskih vlogah govori Bradshaw (prim.
Gostečnik 1997). Govori o družini s sedmimi otroki, med katere so pora-
zdeljene naslednje vloge: odgovorni otrok, upornik ali grešni kozel, emo-
cionalni ali najbolj senzitiven otrok, družinski "klovn", princesa, izgub-
ljeni otrok, najmlajši pa je verjetno razvćijen otrok.
Te vloge so posplošene - stereoflpi. Pozna jih vsaka družina (v družini
z manj otroki nosi en otrok več vlog), toliko bolj tiste družine, kjer v pod-
sistemu staršev nastopa nagnjenost k patološkemu vedenju. Bolj ko je
izrazita patologija v starševskem podsistemu, bolj se to odraža pri otro-
cih, bolj izrazite so navedene vloge. Izrazitost vlog je odvisna tudi od značaj-
skih sposobnosti posameznikov, kajti od vsakega posameznika je odvi-
sno, kako bo odgovoril na družinsko situacijo.
Tudi Stierlin (v Čačinovič-Vogrinčič 1992) govori o dodeljevanju vlog,
pri tem pa uvaja pojem delegacije. Razhko med vlogo in delegacijo vidi v
tem, da vloga posamezniku še omogoči neko distanco, delegacija pa ne
več, saj je osebna prisega zvestobe. Biti delegiran pomeni prevzeti po-
slanstvo, kar vsebuje etično dimenzijo - osebno zavezo zvestobe do tiste-
ga, ki delegira, s tem pa tudi neko obveznost in odgovornost.
Najpogostejše zadolžitve Stierlin (v Čačinovič-Vogrinčič 1992) razvrsti
v tri skupine:
1.	Delegat mora izpolniti temeljne afektivne potrebe staršev.
2.	Delegat mora izpolniti zadolžitve, ki služijo jazu enega od roditeljev
96
.s o CIA L N A P E D A G O G / K A
(zadolžitve pomoči in opore, obrambne naloge, delegat kot izvidnik ali
poskusna oseba)
5. Delegat mora izpolniti naloge, ki služijo roditeljevemu nadjazu; pre-
vzema naloge za izpolnitev roditeljevih idealov.
V	procesu delegacije nastopata hkrati centipetalna in centrifugalna si-
la, zato v njem nujno pride do konfliktov. Zdi se, da ti dve sili hkrati in z
enako močjo vlečeta starše vsaka na svojo stran. Otrok NAJ bi se ločil od
staršev, naj bi bil svoboden, hkrati pa MORA izpolnifl dodeljeno vlogo.
Njegova naloga je, da sprejme to starševsko ambivalentnost, nanjo pri-
stane in sprejme nase posredujoče vlogo. To je vloga otroka, ki odhaja in
hkrati ostaja, kakor mu določa ambivalentnost staršev. Otrok jo sicer spret-
no izpolni, toda žal gre to na račun njegovega osebnostnega razvoja.
V	družinah najpogosteje nosi posledice otrok. Zakaj mora biti ravno
on ta žrtev? Na to vprašanje odgovorimo z naslednjimi mislimi:
1.	Razvojna pogojenost. Otrok potrebuje odvisnost od staršev, da bi se
počutil varnega in da bi mobiliziral vse svoje moči za lasten razvoj.
Ker je odvisen od staršev, sprejme njihovo držo kot edino mogočo.
2.	Pozicija moči. Otrok je šibki člen družinskega sistema, nima moči, s
katero bi se mogel braniti "dodeljene" vloge.
3.	Gre za otrokovo preživetje, kar je osnovna človekova potreba, zato bo
storil vse, kar je potrebno, da ohrani sistem družine v ravnotežju. Po-
stal bo čustveni oče ah mati za svoje brate in sestre, prevzel bo vlogo
"čustvenega moža ah žene", v sistem bo prinašal občutek varnosti, lju-
bezni, zavarovanosti, prevzel bo funkcije zakonskega podsistema ter
prilagodil svoj vedenjski sistem potrebam družine. Naučil se bo, kaj je
dovoljeno povedati, misliti, želeti, hoteti in kaj obdržati zase. Na ta
način bo razvil svojski mehanizem mišljenja, čutenja in delovanja. Vse
to gre lahko tako daleč, da pusti v otroku težke posledice. Lahko bi
rekli, da so zaradi otrokove pozicije lahko starši, zaradi lastnih nera-
zrešenih konfliktov v svojem podsistemu, "morilci duše" svojih otrok.
Seveda pa ne moremo reči, da poteka v družini le enosmerni proces:
starši-otroci. Med drugim igra svojo vlogo tudi svoboda posameznika, na
podlagi katere se odloči, kaj bo storil s projicirano vsebino: ali jo bo spre-
jel takšno, kot je, in ravnal v skladu z njo, ali pa jo bo sebi primerno pre-
delal in šele nato po njej ravnal. Tu se skriva odgovor na vprašanje: Zakaj
niso vsi otroci "problematičnih" staršev "problematični"? Pri odgovoru
na to vprašanje ne smemo spregledati spoprijemalnih strategij in močnih
točk, s katerimi je otrok opremljen, pa tudi ne rizičnih dejavnikov v njem
ali v okolju.
Različne posledice projektivne identifikacije in drugih podobnih
cS o C I A L N A r li I) A C, O G / K A
91
obramb v družini so nekateri avtorji strnili in izoblikovali v tipologije dru-
žin. Navedla bom le nekatere:
Slipp (1984) je odkril temeljne oblike patoloških družinskih razmerij.
V	družinah, ki jih opisuje, so odnosi neodzivni na razvojne potrebe otrok
in ne prispevajo temeljnih prvin za osebnostno rast ostalih članov družine.
V	samem jedru pa so ti odnosi podzavestni poskus staršev, da bi na ta
način eksternalizirali in obvladah lastne pretekle travmatične elemente
iz otroštva, ki so postali ponotranjeni. Primitivni obrambni mehanizmi
projektivne identifikacije, zanikanja, razcepljenosti in idealizacije so v
teh družinah poglavitni operativni psihološki instrumenti.
Slipp (1984) meni, da so določene oblike razcepa in projektivne iden-
tifikacije povezane z določenimi tipi družinskih odnosov, ki vodijo v dolo-
čene tipe pripisovanja vlog, te pa so povezane z določeno psihopatologijo
identificiranega pacienta. Na podlagi teh štirih dejavnikov je opredelil in
opisal štiri glavne tipe družin: družino s shizofrenim otrokom, družino s
histeričnim otrokom, družino z depresivnim otrokom in družino z delink-
ventnim otrokom. V shizofrenih družinah gre za zanikana čustva agresije
ali vzgojno zanemarjenost. V histerični družini je otrok v vlogi nadomest-
ka za čustveno odsotnega roditelja. V depresivni družini pride pri enem
od partnerjev do razcepa na dober in slab del, pri čemer je dobei- objekt
namenjen otroku, slab pa pćirtnerju. Prav tako gre za razcep tudi v delink-
ventni družini, s to razliko, da je tokrat slab ol}jekt projiciran v otroka.
Richter (v Čačinovič-Vogrinčič 1992) razdeli družine v simptomatsko
nevrotične družine in karakterno nevrotične družine. V konfliktnem po-
ložaju je družina postavljena pred izbiro, da bodisi ohrani navzven nor-
malen odnos do stvarnosti in dopusti, da latentni pacient dekompenzira
(simptomatsko nevrotična družina), bodisi da žrtvuje odnos do stvarnosti
in postane kot celota solidarna s potencialnim pacientom (karakterno nev-
rotična družina).
V simptomatsko nevrotični družini se zgodi, da del družine ali njen
član reši svoje konflikte s tem, da jih naloži drugemu. Tako družina tega
člana bolj ali manj zavi^že ali žrtvuje in se s tem zavaruje. Zdnivljenje
pacienta ali žrtve navadno vodi k izbruhu simptomov pri drugem članu,
kar je jasno znamenje, da je pacient le zunanji simptom notranjih družin-
skih konfliktov Simptomatsko nevrotične družine bi bilo mogoče raz\T-
stiti na tiste, ki si z nosilcem simptomov le občasno pomagajo iz konflikt-
nih napetosti, in tiste, ki na ta način stalno rešujejo konflikte. Nadalje se v
nekaterih družinah nosilec simptoma spreminja, drugje pa to ostaja ve-
dno ista oseba (prim. Čačinovič-Vogrinčič 1992).
Karakterno nevrotične družine si pod vplivom neobvladanih kon-
fliktov obhkujejo svojski navzven zaprti nevTotični svet.
98
s o CIA L N A P E D A G O G / /( Л
Richter (prim. Čačinovič-Vogrinčič 1992) navaja tri tipe karakterno nev-
rotične družine: anksiozno-nevrotična družina ali "sanatorij", paranoidna
družina ali "trdnjava" in histerična družina ali "teater".
Kaže, da otroka že sam njegov status sih v to, da se mora vključiti v ta
kruti, že izdelani sistem družinskih obramb. Zanj je vloga že izoblikova-
na. To je vloga, ki se ujema s specifično družinsko obrambo pred strahom
in obupom. Če enemu od otrok uspe zbrati dovolj poguma, da se upre,
pride do zloma karakterno nevrotične družinske sohdarnsti. Lahko se spre-
meni v simptomatsko nevrotično družino, kajti nekdo mora plačati ceno
izoblikovanega neustreznega spoprijemanja s konflikti.
Stierlin (v Čačinovič-Vogrinčič 1992) govori v okviru koncepta delega-
cije še o dveh pomembnih in nasprotujočih si konceptih: o konceptu ve-
zanosti in konceptu izrinitve. V njima se kaže razmerje med centrifugal-
nimi (koncept vezanosti) in centipetalnimi (koncept izrinitve) silami v
odnosu med starši in otroki.
V	družini, kjer prevladuje odnos vezanosti, ravnajo vsi njeni člani po
predpostavki, da sta varnost in zadovoljitev možni le znotraj družine, kaj-
ti zunanji svet je sovražen in zastrašujoč. Starši vežejo otroka na družin-
ski geto in s tem zavirajo razvoj njegove samostojnosti. Posledica je in-
fantilizacija odraščajočega otroka. Primer te vrste vezanosti je mati, ki
hoče svojemu otroku dati vso tisto ljubezen, ki jo je sama kot otrok pogre-
šala.
V	primeru izrinitve starši doživljajo svoje otroke kot oviro, ki jim
preprečuje razreševanje lastne krize, zato jih silijo, da se čimprej loči-
jo od njih; kot da jih nočejo več. Ti otroci so prepuščeni sami sebi,
nihče se z naklonjenostjo ne ukvarja z njimi, nihče jim ne posreduje
izkušnje, da so pomembni. To jih sili v predčasno in s tem omejeno
avtonomijo.
Roszormenyi-Nagy (v Gostečnik 1994) govori o družinah, ki so
obrambno razvile nezdravo obliko vdanosti. V družini, ki otroku ne nudi
priznanja in čustvene pozornosti, marveč ga zlorablja za lastno zaščito
pred samouničenjem, je otrok priklenjen na svoje starše. Nanje ga veže
občutek vdanosti, kar se lahko kaže v obliki šolske fobije, v destruktivni
obliki upravičenosti staršev do otrok (kronično nezaupanje s strani
staršev) ali v destruktivnem postaršenju (infantilizacija, posesivnost, po-
kroviteljstvo).
5. Družinska terapija
Doslej sem skušala predstaviti vidike družinske dinamike skozi pri-
zmo mehanizmov idetifikacije, projektivne identifikacije, delegiranja in
-srw; / /I L N A l> li I) A G O G / K A
99
dodeljevanja vlog ter v njej odkriti identificiranega pacienta. Raj sedaj?
Ali je s tem že vse opravljeno? Nikakor! Diagnostiki mora nujno slediti
ustrezna pomoč.
Zaradi dejstva, da pri razvoju vloge identificiranega pacienta sodeluje
vsa družina, je nujno, da v pomoč oziroma zdravljenje vključimo vse nje-
ne člane. Družinska terapija je posebna metoda obravnavanja psihičnih
motenj, v kateri terapevtska intervencija ni usmerjena na posameznika (s
tem se ukvarja individualna terapija), ampak na družino kot celoto. Sku-
ša prodreti v razmerja med psihosocialnimi funkcijami družine in usodo
posameznika v njej. Zastavlja si v]Drašanje, kakšen vpliv imajo družinski
medosebni odnosi, zlasti ravnanje očeta in matere, na nevi^otični razvoj
otroka. Gre za to, da se družinski problem osvetU in reši tam, kjer je na-
stal - v družini. Cilj družinske terapije pa ni le odprava simptomov ali
prilagajanje osebnosti okolju, temveč je njen cilj ustvariti nov način živ-
ljenja (prim. Čačinovič-Vogrinčič 1992).
Poznamo več vrst, metod in tehnik družinske terapije. Omejila se bom
le na psihoanalitično družinsko terapijo in znotraj nje na objektno-rela-
cijski koncept kot terapijo, ki upošteva mehanizme, ki sem jih opisala v
prvih poglavjih, še zlasti projektivno identifikacijo kot ključni mehani-
zem nastajanja identificiranega pacienta.
Psihoanaliza je vnesla v človekova spoznanja osi-ednjo novo dimenzi-
jo: nezavedne psihične procese, ki imajo lastno, posamezniku nedosto-
pno dinamiko (prim. Čačinovič-Vogrinčič 1992). Prvotno je bila psihoana-
lifična teorija usmerjena v preučevanj e posameznikov in njihovih instink-
tivnih moči. Kasneje se je tudi ona usmerila v preučevanje mehćmizmov v
družini. Družinska terapija je preučevanje socialnih odnosov. Most med
njima je psihoanalitična objektno-relacijska teorija.
Globalni cilj psihoanahfične družinske terapije je spremenifi osebnost
družinskih članov tako, da bodo sposobni v medsebojnih razmerjih delo-
vati kot celovite, zdrave osebnosti, in sicer bolj na podlagi realne percep-
cije in doživljanja sprotnih stvarnosti, kakor na podzavestnih podobah iz
preteklosti. Toda pogosto se terapevt zadovolji z manj; npr. družino v krizi
podpira pri odpravljanju le te, šele nato jo povabi k sodelovanju v dolgo-
ročni rekonstruktivni terapiji. Tega nekatere družine ne sprejmejo, zato
se terapevt pogosto odloči za kratkoročno zdravljenje, pri čemer je bist-
veno specifično osredotočenje problema in terapije.
Spremembo in rast osebnosti doseže psihoanalitična družinska terapi-
ja z uvidom, tj. spoznanjem, da je psihološko življenje več kot samo to,
česar se zavedamo. Na ta način družinski člani prihajajo do spoznanja in
zavedanja poUačenih vsebin. Nujno pa je, da uvidu sledi interpretacija
ÍOO
s C) C I A L N A P ¡i i) A G O G I K A
nezavednega materiala. Potrebno ga je obdelati in privesti v nove inte-
rakcije, v bolj produktivne načine vedenja.
Za doseganje cilja, to je sprememba družine, je treba prodreti pod po-
vršino, odkriti skriti pomen dogajanja v njej. Ker je povsem normalno, da
je mučno razkrivati stare rane in vznemirjajoča čustva, je treba to storiti
počasi in v ozračju zaupanja. Šele ko je vzpostavljeno varno ozračje, lah-
ko partnerja ponovno internalizirata dele sebe, ki sta jih prej preko pro-
jektivne identifikacije projicirala drug na drugega. Ozračje varnosti po-
meni za terapevta poslušanje brez preveč vmešavanja, za družinske čla-
ne pa, da se naučijo poslušati drug drugega v smislu izpovedovanja obču-
tij in ne napada.
Nadaljnji bistveni element psihoanalitične terapije je transfer, s kate-
rim družinski člani odkrivajo potlačene vsebine preteklih družinskih odno-
sov v razmerju s sedanjimi družinskimi člani in s terapevtom. Transfer
omogoči terapevtu, da ne vidi le generacij, ki sta prisotni na terapiji, tem-
več tudi sledove prejšnjih generacij. S tem se razširi polje opazovanja in
možnost zdravljenja.
V psihoanalitični terapiji se postavljata še dve vprašanji: kdo naj bo v
terapijo vključen in na koga je potrebno usmeriti pomoč? Večina psiho-
analitičnih terapevtov meni, da so se vsi družinski člani obvezni vključiti
v terapijo, kajti cilj psihoanalitične terapije je pomagati rasti in zoreti ta-
ko posamezniku kot tudi celotni družini (prim. Niçois 1984).
Če hoče terapevt spreminjati družino, jo mora najprej razumeti. Za
razumevanje uporablja psihoanalitične tehnike, za spreminjanje vedenja
pa tudi druge, predvsem spretnost komunikacije. Zlasti v začetku terapi-
je je velikega pomena spoznavanje družinske situacije. Pri tem psihoana-
litični terapevt uporabi proste asociacije, kar pomeni, da družinski člani
sledijo mislim, ki se spontano pojavljajo, brez načrtovanja ali cenzure.
Psihoanalitični terapevt predvsem posluša. Prepričan je, da je spontani
tok pripovedi prostih asociacij bistveni ključ za odkrivanje vzorcev dru-
žinske interakcije.
Ko se konča spontani tok družinskega dialoga, začne terapevt inter-
pretirati pomemben material, ki ga je zbral s skrbnim poslušanjem, zla-
sti odpor in transfer. Pri tem pazi, da se izogne dajanju nasvetov ali ma-
nipuliranju družinskega življenja. Interpretacije ne smejo niti pomiriti,
niti voditi, niti spodbujati k temu, da bi družinski člani povedali več ozi-
roma pokazali občutja, ki jih ne želijo deliti z drugimi. Še več, psihoana-
litična terapija omeji število interpretacij na največ dve ali tri na eno
srečanje.
Kasneje lahko začne terapevt spraševati tudi o njihovih mislih in
N o CIA L N A P !<: I) A G O G I K A
101
občutjih, o njihovi preteklosti (otroški spomini, asociacije interakcije
s starši) in perspektivah ostalih družinskih članv (npr.: "Raj o tem mi-
sli tvoj oče? Kako bi on to rešil?"). To terapevtu omogoči odkrivanje
proiekcii.
Psihoanalitična družinska terapija se zaveda, da kar je skritega v dru-
žini, njeni člani ne zadržujejo zavestno, ampak je potlačeno v njihovo
podzavest. Pristop do tega je zavarovan z odporom. Vse skupaj, potlačitve
in odpor pa se manifestira v transferju. Cilj vsake psihoanalitične družin-
ske terapije je premagati ta odpor in konflikt predelati v sedanjem trans-
feru. Psihoanalitična družinska terapija, kolikor se da, pospešuje uvid,
hkrati pa družine tudi sili k razmišljanju, kaj bodo storile, sili jih k odgo-
vornosti.
Sklepna misel
v družini in odnosih znotraj nje tičijo najpogostejši vzroki za razvoj
motenj vedenja in osebnosti pri otroku in mladostniku. Prav zato je druži-
na pomembno polje socialnopedagoškega dela in dela drugih strokovnih
služb.
Ob naraščajočem prestopniškem vedenju mladostnikov se nam zastav-
lja vprašanje: Raj storiti? Ali zadošča, da se "problematične" člane izloči
iz družin in namesti v posebne zavode? Ali je s tem problem rešen? Pre-
pričana sem, da ne, in tega se zavedajo tudi strokovne službe. Ta ločitev
in namestitev v novo okolje - zavod - je morda za nekaj časa potrebna,
toda nujno je vključiti v obravnavo vso družino. Zato je treba ob vsakem
posameznem primeru poiskati primerno metodo oziroma obhko dela. Ena
izmed njih je tudi družinska terapija.
Star slovenski pregovor pravi: "Po toči zvoniti je prepozno". Zato želim
kot prvenstveno nalogo strokovnih služb poudariti preventivno delo. Sto-
riti je treba vse, kar se da, da se motnje in njih posledice preprečijo ali
vsaj zmanjšajo. Družini je treba pomagati, da bo dobro opravljala svojo
nalogo pri oblikovanju zdravih osebnosti svojih otrok. Rako bomo to sto-
rili? Pomembno se zdi že oblikovanje družini naklonjenega jaAnega mne-
nja, ki ji bo dalo pravo mesto in priznanje. Nadalje pa lahko temu služijo
še druge obhke: svetovanje, predavanja, objava člankov v strokovnih in
poljudnih revijah, šola za starše z možnostjo skupnega razmišljanja, dis-
kusije in iskanja rešitev... Veliko pomoč bodočim družinam vidim v vzgoji
mladih za zakon in starševstvo.
Raterokoli od teh oblik dela uporabimo, mislim, da moramo vedno
imeti pred seboj cilj: graditi zdrave medsebojne odnose v vseh možnih
smereh v družini in širšem okolju.
_.s O CIA L N Л r Ji n /I G O G / K /i_
Literatura
Basic, E. (1990), Teoretično pojmovanje procesa identifikacije in mož-
nosti uporabe tovrstnih spoznanj v domskem življenju in vzgojiJskanJa -
vzgoja, prevzgoja, št. 10, str. 112-130.
Bašič, E. (1991), Pogled na identifikacijo v življenjskih in vzgojnih
razmerah v dijaškem domu. Iskanja - vzgoja, prevzgoja, št. 11, str. 67-
81.
Berger, J., Biro, M., Hrnjica, S. (1990), Klinička psihologija. Beograd:
Naučna knjiga.
Brajša, P. (1990), Drukčiji pogled na brak. Zagreb: Globus.
Čačinovič-Vogrinčič, G. (1992), Psihodinamski procesi v družini. Ljub-
ljana: Advance.
Dizionario di psicologia (1986) Milano: Edizione Paoline.
Goldner, M. (1988), Porodica u krizi. Beograd - Zagreb: Medicinska
knjiga.
Gostečnik, C. (1994), Projective Identifikation in family therapy. Dok-
torska naloga, Chicago.
Gostečnik, C. (1995), Hudo je v moji družini. V: Strpnost iz ljubezni.
Zbornik predavanj s teološkega tečaja o aktualnih temah za študente in
izobražence Í995/1996, Ljubljana.
Gostečnik, C. (1997), Drama je biti človek. Doktorska naloga, Ljublja-
na.
Robal, D. (1991), Opredelitev projektivne identifikacije od prvotnih kle-
inovskih do današnjih \)0]т0Уш]. Anthropos, št. 6, str. 91-98.
Matjan, P. (1995), Some reflections on mirroring, projective identifica-
tion and empathy trough development and group therapy. Psihološka ob-
zorja, št. 3, str. 79-95.
Miller, A. (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Možina, M. (1992), Slovarček psihoanaliflčnih izrazov. V: Miller, A.: Dra-
ma je biti otrok, str. 217-233.
Nicmols, M.P. (1984), Family Therapy, Concepts andMethods. NevvYork
- London: Gardner press.
Ogden, T.H. (1982), Projective Identification and Psychotherapeutic Tech-
nique. Ne\v York: Jason Aronson.
Praper, P. (1992), Tako majhen pa že nervozen!? Ribanj: Educa.
Praper, P. (1996), Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inšti-
tut za klinično psihologijo.
o C I A L N A l> li I) Л G O G I K A
103
Shaffer, D.R. {Ш^), Developmental psychology. Pacific Grove: Brooks/
Cole Publishing Company.
Verbič, M. (1997) Otrok na odru družinske drame. Diplomsko delo.
Ljubljana: Pedagoška fakulteta v Ljubljani.
Slipp, S. (1984), Object Relations: A Dinamia Bridge Betwen Individual
and Family Tretmant. New York: Jason Aronson.