PROF. DR. SERGEJ VRIŠER -
SEDEMDESETLETNIK
Rojen Ljubljančan, pa vendar je velika ve-
čina njegovega življenja in dela povezana z
Mariborom in Štajersko, namenil se je postati
poklicni vojak, pa je prevladala njegova umet-
niška žilica in ljubezen do lepega in je raje po-
stal umetnostni zgodovinar: 7. novembra lani
je dopolnil sedemdeset ustvarjalnih let prof.
dr. Sergej Vrišer, prominentni strokovnjak za
slovenski barok, muzealec in univerzitetni
profesor za muzeologijo in konservatorstvo.
Ker je že več kot trideset let zvest sodelavec
Kronike, se spodobi, da mu ob njegovem jubi-
leju čestitamo in mu želimo, da bi še veliko
let užival v svojem delu, hkrati pa se ozremo
na njegovo prehojeno pot.
Po diplomi leta 1954 na oddelku za umet-
nostno zgodovino Filozofske fakultete v Lju-
bljani se je zaposlil kot kustos v Pokrajinskem
muzeju v Mariboru. Leta 1962 je doktoriral
na temo baročnega kiparstva na slovenskem
Štajerskem - dopolnjena disertacija je že na-
slednje leto izšla v knjižni obliki kot temeljno
delo svoje vrste - od leta 1963 do upokojitve
pa je bil ravnatelj mariborskega muzeja. V
letu 1971 je prevzel katedro za muzeologijo in
84
konservatorstvo na oddelku za umetnostno
zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, ki
jo je pravzaprav sam sooblikoval tako, da je
dobila celo zvezni značaj.
Tri področja dela so, ki jim je vtisnil močan
osebni pečat in kjer je marsikdaj oral ledino:
prvo so raziskave slovenskega baročnega ki-
parstva, kjer je najprej ovrednotil slovenski
štajerski barok tudi v primerjavi s sosednjimi
deželami (1963), sledila sta pregleda baročne-
ga kiparstva v osrednji Sloveniji (1976) in na
Primorskem (1983), vmes pa je sintetičen pre-
gled podal v knjigi Baročno kiparstvo v Slove-
niji (1967, nem. prevod 1971). Ob tem je na-
pisal še vrsto specialnih del, bodisi o posa-
meznih vrstah baročnih spomenikov ali spo-
meniških kompleksih, bodisi o posameznih
kiparjih. Drugo področje je kulturna zgodovi-
na, v okviru katere je vrednotil stare fotografi-
je in proučeval zgodovino noše in uniform na
Slovenskem. Poleg teoretičnega je tu opravil
še veliko praktično delo, saj je zbral, uredil in
v svojem muzeju predstavil zbirko noše in
uniform. Tej tematiki je posvetil tudi nekaj
specializiranih razstav, ob katerih so izšli tudi
katalogi. Tretje delovno področje pa sta mu-
zeologija in spomeniško varstvo, kjer je zelo
dejaven že od svojega prihoda v muzej: nekaj
let je bil okrajni spomeniški konservator, an-
gažiral se je v mnogih društvih in strokovnih
organizacijah, domačih in tujih, omenjeno je
bilo že njegovo delo na univerzi, bibliografija
njegovih člankov na to temo pa je spoštovanja
vredna.
Naš časopis ima rad. Ostal mu je zvest tudi
potem, ko je prestopil tisti prag, ki loči razi-
skovalca - začetnika od uveljavljenega znan-
stvenika. Prav malo je let od tistega daljnega
1958., ko je v Kroniki objavil svoj prvi prispe-
vek o baročnih slikarjih in kiparjih Celja, Ptu-
ja in Slovenskih Konjic, da se ne bi v njej
oglasil s kakšnim člankom. V prvih letih so
bile to krajše študije o baročnih umetnikih
severovzhodne Slovenije, ko se je v muzeju
začel intenzivneje ukvaqati s civilno in voja-
ško nošo, pa je o svojih izsledkih poročal tudi
v Kroniki. Dragocene so zlasti njegove razpra-
ve o vojaških uniformah (Uniforme ljubljan-
skih meščanskih korpusov v 18. in 19. stole-
tju, 1974/1, Uniforme meščanskega korpusa
in deželne brambe v Mariboru, 1975/3, Uni-
forme borcev za severno mejo, 1978/2, Av-
stroogrske vojaške uniforme v svetovni vojni
1914-18, 1987/1-2) ter v zadnjem času o dru-
štvenih krojih Sokolov in Oriov (1990/1-2).
Svoje znanje o tem je strnil v monografiji Uni-
forme v zgodovini, ki je izšla leta 1987, in ki
jo je, kot že mnogo svojih člankov, tudi sam
ilustriral, kar ji daje še dodatno kulturno zgo-
dovinsko vrednost.
Odprt za najrazličnejše probleme slovenske
kulturne zgodovine, se je posvečal tudi stari
fotografiji, katere čar pomaga odkrivati že do-
brih petnajst let. Njegove razlage starih upo-
dobitev Maribora, njegovih meščanov in do-
godkov, posebno še usodnega časa okoli bojev
za severno slovensko mejo z generalom Ma-
istrom na čelu, so dragocen prispevek k zgo-
dovini, ki je bila našim staršem še polpretekla,
nam pa po krivici tuja in odtujena. Svojemu
mestu je posebej posvetil še fotomonografijo
Maribor (1984).
Nič ne dvomim, da bo prof Vrišer bralce
Kronike tudi v bodoče še bogatil s sadovi svo-
jega dela in da se bo treba ob njegovem na-
slednjem jubileju spet pošteno potruditi za iz-
popolnitev njegove bibliografije. Zatorej: še
na mnoga leta!
Maja Žvanut
85