—    101    —
Ej, ta grdi maček ...
Qj||Mpotla jablana stoji pred našo hišo. A dasi je votla, prinaša nam vsako jJjŠlfe jesen dober in obilen sad; raditega je nočemo posekati. Pa meni |IhKS\ Je *a jablana tudi zato nad vse draga, ker gnezdi v njej skoro m^LJAj siecjnje iet0 seničica. In jaz bi je raditega ne pustil posekati, najsi bi jo oče tudi hoteli podreti. Aj, drobne seničice so mi vendar toli Ijube. - Tudi letošnjo pomlad je znašala seničica svoje gnezdece v našo votlo jablano. Ej, to je bila vcsela v tistih lepih pomladnih dneh! Delala je od raaega jutra do tihega mraka, delala s tolikim veseljem, s toliko pridnostjo. Jaz sem pa ležal v opojnodehteči zeleni travi in opazoval z velikim zanimanjem seničico, ko je znašala gnezdece. In nehote sem si dejal: Človek, bodi tudi ti tako delaven, kakor je drobna seničica, in posnemaj jo v toliki marljivosti! ln zatopil sem se v knjigo. Toda ne za dolgo, ker so   mi   oči  nevedoma  odplavale na seničico.   In zopet sem jo občudoval.
Prišla je ravno iz luknje, ki vodi v votlino jablane, sedla na bližnjo šibko vejico, se nalahno zagugala in radostipolno zapela: Činčarara ... cefi... cefii... ci.. . cii... Nato je zletela na sosedovo slamnato streho po slamico. Toda menite, da ji je bila vsaka všeč. Kaj še! Privzdignila je s svojim koni-častim kljunčkom sedaj to slamico, sedaj zopet ono, a jo izpustila. Ko je pa le dobila pripravno, je odhitela ž njo v votlo jablano ... A skoraj je bila zopet zunaj. Toda zdaj ni pofrčala na sosedovo streho, marveč na bližnjo hruško po mehek in zelen mah in je ž njim pohitela v luknjo jablane.
In tako je znašala pridna seničica svoje gnezdece. Sedaj je nesla v kljunčku slamico, sedaj zopet zelen tnah in tretjič zopet mehko kurje pero, ki ga je dobila bogvekje, da bi bila tem mehkejša in udobnejša posteljica mlademu zarodu. Kadar se je pa malce utrudila, je sedla na zeleno vejico jablane in zapela, zapela toli veselo : ,,Činčarara... cefi... cefii... ci... cii..."
Tu na sosedovem vrtu se ji je odzvala tovarišica-senica s svojim : „ ČinČarara... cefi... cefii..."
In senica je odletela k nji, menda da se pogovorita, koliko je že katera zgradila gnezdeca, ali pa jo je šla prašat za kak svet...   Kdo ve ?
A v tem je priletel na našo votlo jablano vrabec. Vedel se je kaj nerodno, kakor bi bil ves zvezan. Nikake olike, nikake lahkote in živahnosti, nikake elegantnosti ni kazal, sukal se je neizrečeno dolgočasno po zeleni vejici jablane, da ga je le-ta — rekel bi — z nevoljo držala. No, in potem, kakor da bi se hotel postaviti, je odprl svoj topi kljun in začivkal ne baš prijetno:   ,,Čiv, čiv, čiv".
Senica ga je pa menda slišala, kcr je tako hitro priletela nazaj. A sedaj ni zapela toli prikupljivo, marveč se je jela jeziti in jezno skakati od vejicc do vejice. Jezila se je pa nad tem nebodigatreba — nad vrabcem, da bi ga pognala, ker se je tako zelo bala za svoje gnezdece. A ta neolikani vrabec se ni zmenil za seničico, ampak je meninič, tebinič lepo dalje čepel na vejici pred luknjo, ki vodi v jablano, in je gonil še naprej svoj toli dolgočasni: čiv, čiv.   Pa to je bilo senici že preveč — in zakadila se je v
—    102    —
vrabca. Le-ta pa bojda kaj takega ni pričakoval, ker skoro da ni padel na tla, ko ga je senica zbila raz vejico. In neotesani vrabec jo je potuhnjeno popihal, senica pa je jela iznova znašati svoje gnezdece ...
*                  *
Minilo je za tem par tednov. Mene ni bilo v tem času doma — dolžnost me je klicala drugam. Ko sem se zopet vrnil pod mili rojstni krov, sem se seveda takoj zanimal za senice, sosebno za mlade seničice. Vprašal sem očcta, ali in kedaj so se izpeljale.   A oče so dejali:             *
,,VČeraj jih je snedel Karunov maček."
„ Ali res ?" — in nikakor nisem mogel tega verjeti.
nRes, res."
nPa kako je vendar prišel do njih ?"  sem hotel poizvedeti.
Oče so mi jeli pripovedovati:
BPred dvema dnevotna so se izpeljale mlade senice. To je bilo veselo čivkanje in žvrgolenje po jablani! Kar veselil sem se ga. Pa to žvrgolenje je menda slišal tudi Karunov maček. Sicer ta mrcina ni za druzega, kakor da cel božji dan leži tam pred bajto na polenih in se greje na solncu. A zdaj je le vzdignil svoje lene kosti, se vtihotapil na naš vrt, prav potuhnjeno hodil med travo in se venomer oziral gor na jablano, kjer so čebljale senice. To so se svetile mrhaču tiste mačje oči, kakor bi jih hotel snesti že z očtni. Parkrat sem ga sicer zapodil, toda vselej je prilezel nazaj.
Včeraj je grdavš že zjutraj Čepel pod jablano in je pazil na senice. Menda je tuhtal, kako bi prišel lepše do njih, toda te misli sem mu prepodil, ko sem zapodil metlo vanj. Potem ga ni bilo več — in jaz sem šel v cerkev, ker je' bila nedelja. Med tem časom je pa zopet prišel in se tudi priplazil do senic. Ko sem namreč prišel domov, sta stara dva tako milo čivkala na onile jablani in skakala od veje do veje, da sem nehote šel gledat, kaj je.
Kaj je bilo ? Karunov maček je žrl mlade senice. Baš je pohrustal zadnjo. Udaril sem mrho, a starima dvema nisem tnogel pomagati — prišel sem prepozno. — Kako je ta mrcina mrcinasta prišel do njih, ne vem. Morda niso še moglc leteti in so popadale v travo, ali pa se je kako po jablani priplazil do njih. Meni se stara dva zelo smilita. Celo popoldne sta včcraj letala reveža po vrlu in klicala mlade. Pa še danes vsa žalostna ^ letata po drevesih in jih iščeta ..."
In  oče so   nehali   pripovcdovati.   Meni  je pa postalo tako tesno pri srcu po   mladih seničicah,   obenem me je pa pograbila tudi taka jeza,  da bi bil ubil v tistem trenutku Karunovega mačka,   ko bi ga bil ravno videl na  našem  vrtu.   A zarotil  setn  se,   da  nikdar več ne dobi  pri nas jedi,  < marveč — metlo ali pa poleno.
Ej, ta grdi maček, da bi ga bes vzel!
Kako sem se radostil mladih, srčkanih seničic, ko bodo skakljale po vejicah in čebljale z drobnimi kljunčki — stara dva pa jim bosta donašala hrane in jih učila prepevati. Tako je bilo pred enim letom, tako pred dvema, tako pred tremi leti... A letos jih je uničil Karunov maček. Požeruh grdi!
—    103    —
In šel sem na vrt.
Stara dva sta ravno priletela na vrt, hitela od jablane na hruško, žalobno čivkala in klicala mladiče. A mladičev ni bilo . . . Mcni pa sta se zasmilila in hudo mi je bilo, ker jima nisem mogcl pomagati . ..
/os. Andrejev   .