118
na Kranjskem ni več govora. Najbolje pa bi bilo, ako bi bil pustil to pri miru in bi bil čas dejanja konec XVIII. stoletja. Končna sodba je kratka : Veseli bi bili, ako bi bili dobili Linhartovo \eseloigro nepremenjeno ali zmerno jeziko\no popravljeno ; s tem pa, kar je Govekar napravil iz „Županove Micike", ne moremo biti zadovoljni                    Ivan  Grafenauer.
Josip Freuensfeld-Radinski: Zvezde ugašajo .. o Pesmi, Uiedila Fran Cvetko in Vekoslav Spindler. Založil Fran Cvetko, učitelj pri Sv. Andražu v Slov. goricah. Natisnil Anton Slatnar v Kamniku. — V teh časih je preplavljeno polje naše literature z ljudmi, ki nimajo nobenih posebnih talentov za beletristiko, so se pa tekom let privadili in priučili po takem in takem trudu toliko, da so napisali nekaj po teoretičnih pravilih izvršenih verzov, oziroma povesti, ki jim je našlo milostno oko urednikov
—   to, če se pomisli, kakor je tudi smešno, je v teh časih tako navadno kakor naravno — nekaj prostora po svojih beletrističnih listih. In dogodilo se je čudo, ki pa ni že več čudo, ampak v teh časih čisto navadna stvar, kakor je tudi nenavadna in sama po sebi ne čudna ali nikoli opravičena. Niso se priljubili ti lite-ratje urednikom s svojo umetnostjo — ta je sploh daleč od njih kakor morje od Kranjske
—   sam6 uredniki so se navadili nanje, sami niso vedeli zakaj, bili so jim najljubši ljudje na svetu. To je tudi za sedaj zelo resničen slučaj, in imena kakor Vojanov in Spindler in Regali in Turna in Gangl, kakor tudi Nataša in Valenčič in neki Rozman in menda tudi Jakob Stoka govorijo jasno o tem. To je bilo in bo menda tako pri nas in gotovo je, da na tak način ne bo nikoli zmanjkalo slovenskemu narodu pisateljev in poetov.
V to druščino bi uvrstili, ali morda bi dvignili za las nad njo Josipa Freuensfelda Radinskega. Rojen je bil maja meseca 1. 1861., umrl je decembra 1. 1893. in je bil tako dober in prikupljiv človek na svetu, da so se našli med njegovimi drugovi taki, ki so zbrali njegove pesmi in ne samo, da so jih zbrali, tudi založili so jih. Ta zbirka ima naslov „Zvezde ugašajo ..." Bogve zakaj tak naslov! Ali je Freuensfeld med tistimi zvezdami, ali so njegove pesmi tiste zvezde — jaz mislim, da ne bi tega pogodili niti tisti, ki so ta naslov priredili! No, besede so lepe, lepo se slišijo in tako je prav. Knjiga ima poljudno pisan uvod, ki pripoveduje o življenju in smrti Freuens-feldovi, na koncu navadno stvar o njegovih verzih in popolnoma na koncu svečan nagovor vsem zavednim Slovencem in učiteljem in učiteljicam še posebe, da naj se spominjajo njega,
ki je posvetil vse svoje moči mladini in pro-sveti svojega naroda
Pesmi pa so — ne oziraje se na to, kakšne da so — že urejene dobro. Ima cela knjiga nekakšno celoto, se pričenja z erotičnimi verzi, potem slede pesmi o domovini, potem o materi in naposled balade in romance, ki nimajo v sebi nobene originalnosti in so tudi večjidel preveč razvlečene. V prvem ciklu je res zelo mnogo sentimentalnih pesmi, a prav malo takih, ki imajo v sebi tisto, kar gre človeku do srca in je pogoj prave lirične pesmi. Tuintam, redkokje zazveni lep stih, potem teče v verzih naprej kronika Freuensfeldovega življenja. — Menda je opravičena misel, da je pesnik zelo skrbno zapisal vsako svoje znatnejše čuvstvo, ki je bilo najbrž zelo žalostno ali zelo veselo, a je izgubilo na popirju pol žalosti ali veselja. Tako je bilo gotovo zelo lepo in toplo tisto čuvstvo, ki ga je imel o domovini, a na popirju je zgubilo dober del lepote in toplote:
Nad njivo v sinjem  zraku pleheče sokol sivi, med žitom prepelico ugledal je na njivi.
In ljubka prepelica ne gre mu iz spomina   .. Zakaj pač vedno mislim o tebi domovina?.  .
Nekoliko več čuvstva je v pesmih o materi, za katerimi slede potem že omenjene balade in romance
To bi povedal človek o teh verzih z umetniškega stališča, če bi imel v mislih in spominu pri tem pesmi nekaterih naših resničnih poetov. Če pa ne pomisli človek na to, so to pesmi, ki jih pač ne moremo povzdigovati visoko, pa jim tudi ne odrekati vse vrednosti. Zazveni tuintam verz, človek si domisli, da je bil Freuensfeld „še čisto mlad, ko je to pisal, da je z njim legla v grob velika nada."
Naju so ločili za vselej.. . Jablana pred našo hišo cvete, pojeta si ptička dva na njej: vejic nosi eden, drugi plete ... Naju so ločili za vselej . .
Pa ni bil za poeta ob smrti več tako mlad; dalo je srce, kar je imelo, ni moglo dati tistega, česar je pogrešalo in želelo vse svoje življenje.
P.
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Urejuje Anton Koblar. Letnik XV. V Ljubljani 1905 Str. 184. — Pod istim urednikom je izšel že 15. letnik te publikacije. Vsebina je večinoma zgodovinska, deloma tudi priro-dopisna.   Oglejmo   si   posamezne članke! —