ZA SLOVENSKO SKUPNOST!
Že od nekdaj se Slovenci po svetu radi zbiramo skupaj. V prijetni domati družbi najdemo najlepše razvedrilo. Domača igra nam obudi spomine na življenje domačih vasi. Pesem slovenskih zborov nas razveseli in v velikih prireditvah najdemo poguma, da delamo in se žrtvujemo pri društvih na-prej.
Poletni meseci nas bodo tudi letos dvignili na razna romanja in skupne izlete. Povsod se kaže nova volja do življenja. Iz mrtvila lezemo, jasni se in po starih preizkušenih življenjskih smernicah se nam odpira nova pot sredi novih časov.
„Ko bo izumrl naš rod, bo slovenska skupnost izumrla,” mislijo nekateri. To jih moti, da bi znova poprijeli za delo. Takim odgovarja dr. Odar v argentinskem „Duhovnem življenju” takole:
„Delajmo! Pa bo prišel konec? Ali tisti, ki gre zjutraj na delo, ne ve, da bo nekoč umrl, morda. še danes? Ali bo zato delo opustil? Kdor gre opoldne jest, ve, da bo zvečer spet lačen. Ali bo zato govoril,
saj se ne splača jesti, zaleže le za par ur?!
Slovenska izseljenska družba je velika dobrota za slovenske izseljence!”
Da, slovenska družba je za nas dobrota. Srečanje z znanci in prijatelji nas spominja na domovino. Domača zabava je najlepša zabava. Res je, da morda od domačih ljudi ni dobil vsak, kar je pričakoval, toda veliko je prejel. Gorje človeku, če je sam. Tudi za našo vero in poštenje je slovenska družba velika opora. Po tujih krajih se nam zdi cerkev tuja, duhovnik tuj, okolje velikokrat versko mlačno in nemoralno. Domača izseljenska skupnost nam je pri tem v pomoč, da laže ostanemo zvesti vsemu, kar sta nas učila dobra oče in mati v naši mladosti.
Zato, bratje in sestre: naprej! Pogumno in požrtvovalno naprej za našo slovensko skupnost! Vsak lahko po svojih močeh kaj doprinese za našo domačo skupnost v tujini. Nam in rojakom bo to v korist, slovenskemu imenu bo v čast.
Bratje in sestre, naprej!
V POLETNI SENCI
Poletno sonce me skoraj vsako nedeljo popoldne zvabi v sosednjo vas. Kališnikov Nace je tam. Stara znanca sva. V njegovi družini se počutim kot doma. Ni sicer več tak junak, kot je bil. Dolga leta so pretekla, odkar sva se prvič srečala na rudniškem dvorišču. Dolga leta in ta so ga izpremenila. Nima več moči, ki jo je imel. Ostal je pa še vedno dobričina in vsakega rojaka rad sprejme, če potrka na njegov dom.
Mahne jo v klet in kmalu postavi predle steklenico domačega sadjevca. Sadovnjak za hišo mu obrodi vsako jesen lepo količino sadja. Stisne ga in naredi mošt, ki človeka vse drugače „potrošta” kot vino ali pijače, kupljene po trgovinah.
Pri Nacetu se zberemo in v hladni senci sedaj poleti pomodrujemo. Dolinarjev Franc zmeraj kakšno veselo pove. Zadnjič je pravil, kako je krompir kuhal po Argen-
tini. Matičarjev Jur rad obuja spomine, kako so včasih na Dolenjskem lovili polhe. Plahtar je pevec, da je malo takšnih.
Nacetova Jerica je pripravna ženska. Kjer je pijača, mora biti tudi jedača, pravi. Ima delo z otroki, a najde vedno čas, da nam nareže šunke in kruha. Včasih postavi na mizo celo krožnik domače potice, potresene z orehi.
Lepo in veselo je, kjer se rojaki zberemo skupaj. Tujci nas vprašujejo, zakaj smo Slovenci vedno veseli. Ej, zato smo veseli, da si žalost preženemo, odgovorimo in veselo kakšno zapojemo.
z.
O svetem Jakobu
Po navadi je največja vročina okoli sv. Jakoba (25. julija). V Cerkljah pri Kranju pravijo, da sv. Jakob priklada „zaglavnike”, t. j. dobele kose grčavega lesa. V Hotedr-ščici pri Logatcu pravi sonce žitu: „Zori ali pa zgori!”
Pri sv. Križu pri Litiji pravijo, da „kolikor tednov po kresu kukavica kuka, toliko dni po sv. Jakobu še lahko ajdo seješ.” Takrat so zrela tudi prva jabolka, ki jim pravijo v Budini pri Ptuju „jakobšenci”, na Vrhniki pa „jakobčki”.
(dityoiuliL o tro k
Sirota jaz okrog blodim, ubog cigansk’ otrok, v samoti tihi se solzim, me čuva mili Bog.
Ko sem na vasi se igral, ni kdo ni maral me; nikdo mi roke ni podal, le vsak me karal je.
Sprejmite, prosim, me medse, kako vas rad imam!
A rekali so mi smeje: cigan naj bo le sam.
Zato pa hodim v temni log, kjer ptički žvrgole, tam žabi tuge in nadlog užaljeno srce.
Ne grein več tja v temni log, kjer rožice cveto, v prekrasni svet me kliče Bog, kjer angelci pojo.
Pojo, da žalost kratka je, da se srce umiri, al’ večna radost sladka je, tam nihče ne trpi.
Narodna
Pravilna
enčka ni več tako preprosto vesela kakor prej. To je od takrat, odkar zahaja k njej Čehinja Nevenka. Ta ji je prodala svetopisemsko knjigo. Odtlej me Lenčka večkrat vpraša kaj iz sv. pisma. Celo take reči me sprašuje, ki bi jih vendar morala vedeti že iz ljudske šole.
Zadnjič ji nisem mogla več molčati. „Lenčka! Ne bodi neumna in ne poslušaj vsega, kar ti pravi Čehinja. Če bi bila ta ženska res globoko verna, bi ne delala tako s svojim možem.”
„Da, ali besedo božjo moramo poznati. Zakaj bi ne smela brati sv. pisma?”
razldgd
„Ne rečem, da ne smemo brati sv. pisma. Moj oče nam je doma večkrat bral iz debelih knjig Mohorjeve družbe. To so bile zgodbe sv. pisma in vsi smo ga z zanimanjem poslušali. Nedavno je izšla v Trstu nova izdaja evangelijev, da bi jih naši ljudje laže razmišljali. Vendar je treba znati sv. pismo prav razlagati.”
„Saj zato tako rada poslušam Nevenko, ki zna vse kot kakšen študiran človek.”
„Kje pa veš, da ti prav razlaga? Le tisto ponavlja, kar ji povedo drugi. In to je včasih tako neumno, da res ne vem, kaj bi o njej mislila. Spomnim se še, ko je oče bral
i/. Zgodb, da je rekel sv. Hilarij: „Vsi krivoverci iščejo v sv. pismu dokaze za svoje bogokletne nauke.” Pravijo tudi, da protestanti samo štiri besede iz Evangelija razlagajo kar na 200 različnih načinov. Vidiš: vsaka glava svojo slamo mlati.”
„Eden mora le prav imeti. Sicer bi Jezus ne učil ničesar. Saj je vedel ?.e vnaprej, da bo taka zmešnjava , da ljudje ne bodo vedeli, kdo prav uči.”
„Čisto prav govoriš. Jezus je to vedel vnaprej. Zato je šolal apostole in učence. Tem je izročil svoj nauk, da ga čuvajo in prav razlagajo naprej. Tem je treba slediti, ne pa vse mogoče ptičke poslušati, kako pojejo, in ugibati, kateri poje prav. Potem bi vsak tistega izbral, ki poje po njegovih željah. Srca so različna in želje tudi.”
„Kaj niso prvi kristjani vsi širili krščanski nauk?”
„Seveda. Tudi danes ga moramo vsi učiti. Starši otroke, prijatelji prijatelje in tako dalje. Vendar je Kristus izbral vodnike tega poučevanja. Izbral je apostole in med apostoli je določil poglavarja. „Pasi moja jagnjeta!” je rekel Petru. On in apostoli in njihovi nasledniki morajo predvsem učiti. Njim je tudi zajamčil, da bodo nauk pravilno učili: „Jaz sem z vami vse dni do konca sveta (Mt 28, 20).”
Lenčka ni rekla nato ničesar. Povedala sem ji še to:
„Kristus je Petru še posebej kot poglavarju apostolov rekel: „Ti si Peter-Skala, in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in
„Tako se je podpisal nekdo v pod krinko: „Bratstvo in Jedinstvo” skritem komunističnem listu, ki izhaja v Parizu, v junijski številki pod člankom: „Gospodom okrog Luči”.
Začenja: „Peščica nazadnjaških duhovnikov in njihovih pomagačev, ki se nikakor ne morejo sprijazniti s tem, da je svet danes odšel mnogo naprej, da si narod za narodom utira pot v svobodo, v lepšo bodočnost, je pred kratkim začela izdajati listič „Luč”, takozvano glasilo Slovencev v tujini ...”
peklenska vrata je ne bodo premagala (Mt Iß, 18). Karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih (Mt 19).”
„Saj Nevenka tudi to ve, a ona vse to drugače razlaga.”
„Ona je taka kot tista mati, ki je še sina-morilca hvalila in je govorila, da njen sin ni zmožen koga ubiti, čeprav je bilo dovolj izpričano, da je njen sin res morilec. Nevenka se je zagledala v tiste ljudi, ki ji tako razlagajo. Čim bolj jih posluša, tem težje razloči, imajo prav ali ne. Če ji bodo rekli, naj skoči v vodo, bo prav gotovo tudi to storila. Veruje ljudem, ki nimajo nobenega jamstva od Boga, da bodo prav govorili.”
Lenčka končno ni vedela, kaj bi rekla na to. Odšla je.
Danes popoldne je bila spet pri meni. Razmišljala je moje besede in sedaj mi je prinesla pokazat svoje Sveto pismo.
„Ti, ali je to res protestantsko sveto pismo?” je vprašala.
Pogledam in vidim, da ni nikjer zapisana beseda „imprimatur”. To je škofovo dovoljenje, da se sveto pismo natisne. Pravim ji: „Če je protestantsko, ne vem. Gotovo pa ni katoliško, ker nima na prvih straneh označenega škofovega dovoljenja za natisk, [e vse mogoče, da v tej knjigi ni vse napisano tako, kot je v originalu. Morda je celo kaj popravljeno ali po svoje prirejeno. Take knjige je bolje ne prebirati. Človeka samo moti.”
z.
katoličan"
Naj bo tu povedano, da se naš list imenuje „Naša luč” — to pa zato, ker mi nočemo tavati v temi in da bi tistim, ki hodijo v temi, prinesli luč in jih pripravili na pravo pot. Enako je treba povedati, da ta „listič” obsega 16 strani in se vzdržuje od siromašnih ljudi in ne od ogromnega denarja, katerega mečejo za propagando rdeče države za njihove liste.
Peščica nazadnjaških duhovnikov: ali oni izseljenec—katoličan nič ne bere ali pa skuša prikriti resnico: ves svet ve, da je ravno narobe: Ogromna večina duhovnikov je
„Izseljenec -
ostala zvesta Kristusu in njegovi Cerkvi, je pa peščica nesrečnih sobratov, ki so — ali pod pritiskom ali zaradi kake ugodnosti — postali omahljivi in ne vedo, kaj bi naredili: in zanimivo je, da rdečkarji take duhovnike hvalijo v listih, v srcih pa jih smatrajo za falirane farje!
Nazadnjaški duhovniki: Kdo je bolj nazadnjaški kot tisti, ki zopet in zopet ponavljajo 100 in 100 let staro protifarško politiko! S starimi metodami se zaletavajo besno v Cerkev in njene služabnike in jih zgodovina jjrav nič ne izuči: da bi vsaj mislili na besede modrega Gamaliela(>ki je judovskemu sodnemu zboru, ki je hotel uničiti Jezusovo Cerkev, rekel: Izraelci, pazite pri teh ljudeh, kaj hočete storiti... zakaj, če je ta načrt ali to delo od ljudi, bo razpadlo, če je pa od Roga, jih ne boste mogli uničiti. In kaj kaže zgodovina? Kje so preganjalci? Ali je Jezusov nauk in njegova Cerkev izbrisana iz zemlje? Kdo je torej nazadnjaški? Napadati duhovnike, Jezusovo Cerkev — to je v resnici silno nazadnjaško! — čeprav se to delo hoče skrivati pod lepimi imeni naprednosti, ljudske sodbe in modernega časa.
Mi pomagači, ki nas je veliko, bomo pa še naprej krepko pomagali našim izseljenskim duhovnikom za prekoristen list.
Dopisnik pravi, da si narod za narodom utira pot v svobodo, v lepšo bodočnost: To bo svoboda, ko ne bo več vere v Boga, neumrljive duše, večnosti: človek bo še samo delček stroja, katerega se vrže v smeti, ko se obrabi! To bo res lepa bodočnost!
Naši izseljenski duhovniki niso pozabili njihovih dolžnosti, ki jih jim nalaga njihov stan! Če znate samo zabavljati čez duhovnike in Cerkev, potem ste pa že silno veliko naredili za dobro delavcev, kaj ne? Naši izseljenski duhovniki ne uganjajo politike: če opozarjajo na zmoto brezverstva, je pa to njihova sveta dolžnost — in to ne spada v politiko. Pa če bi se vtikavali, s kakšno pravico pa se vi vtikavate v versko življenje? Saj menda prebirate vam sorodne liste iz domovine, ki pišejo, kako duhovniki zastrupljajo narod z vero, ki prinašajo brez sramu bogokletne slike in imenujejo
vero kot opojno pijačo, s katero se omamlja človek!
Dopisnik pravi dalje: Mi izseljenci dobro vemo, odkod in kam piha veter iz „Luči”. Tako tudi vsak dobro ve, da prihaja vse zabavljanje in vsi napadi v imenu „bratstva in edinstva” iz samega sovraštva do vsega, kar je božjega!
Da je Naša luč prinesla članek, v katerem pravi, da se v domovini v bodoče verouk ne sme več poučevati v šoli, je kriv Slov. poročevalec sam: ta članek ponatisniti pač ni politika in še manj greh!
„Gospodje nočejo videti, kaj vse se je po vojni v Jugoslaviji naredilo . ..” in „sami dobro vedo, kakšno je stanje pri nas doma, da je vsak dan boljše”. Kar se je dobrega naredilo, vsakdo rad pohvali — toda mi se le čudimo, če je tam tako sijajno, zakaj ta mož že davno ni pobral šila in kopita in ni že davno odšel domov? Zakaj se trdno drže tu še tisti, ki so mnoge priganjali, da se vrnejo domov? Ljubezen domovine se ne pokaže z lepimi frazami, ampak z dejansko pomočjo — in kdo naj prešteje vse pakete, katere smo poslali našim rojakom v pomoč!
Sicer pa nam povejte, koliko katoliških listov ima Slovenija s 95 odst. katoličanov? Kje je vse cerkveno premoženje? Koliko mašnih knjig je bilo že natiskanih, kje so katoliške tiskarne, kje katoliške knjigarne, katoliški domovi?
Tebi pa — tovariš — ki si napisal oni članek in se podpisal: Izseljenec-katoličan, povemo, da si pozabil — ali pa si nisi upal napisati še tretje besede na koncu: Izseljenec—katoličan-komunist: to je človek s popolnoma zmešanimi pojmi! Beri Slov. poročevalca, kaj piše o onih, kateri skušajo služiti dvema gospodoma! Če bi bil katoličan, bi pisal tudi v „Našo luč” in ne bi tako nesramno pisal o naših izseljenskih duhovnikih, ki neumorno delajo za telesni in dušni blagor naših izseljencev. Bog daj, da bi se kmalu poboljšal in prišel iz teme , v Našo luč!
Duha si bogatiš, če sprejemaš. Srce si bogatiš, če daješ.	(Viktor Hugo)
„Rerum novarum"
t r zadnjih letih vedno pogosteje sli-V Šimo govoriti o „Rerum novarum”.
A zdi se mi, da malokdo med nami 1 ve, kaj se pravzaprav skriva za to besedo. Skušal vam bom to na kratko pojasniti.
V tem listu smo že večkrat mimogrede omenili, kako je napredek v tehniki v 19. stoletju povzročil velik preobrat v socialnem ustroju družbe. Po eni strani je omogočil nastanek velikih podjetij, katerih kapital je rastel s silno naglico, po drugi strani pa je rodil nov stan, delavski stan, ki je bil kapitalu prepuščen na milost in nemilost.
Podjetniku se v tem času ni bilo treba bati ne sindikatov in ne javne oblasti. V vsem je bil svoboden, ker je vladalo liberalno načelo: „Vsak za sebe”. Nekateri so iskreno mislili, da bo iz tega načela zrastla splošna blaginja.
A to se ni zgodilo. V liberalnem gospodarstvu je strahovito trpel delavec, ker je bil prešibek, da bi mogel uveljaviti pri podjetniku svoje pravice. Bil je prepuščen samemu sebi. Pri sklepanju delovnih pogodb v tem „svobodnem” gospodarstvu delavec ni bil svoboden, ker ga je stiska silila, da je „svobodno” sprejel take pogoje, kot mu jih je narekoval podjetnik. Na račun de-lovskega stanu so se vršile zlorabe, ki so prava sramota za to dobo. Socialna zgodovina nam poroča, kako so nežni otroci, dečki, deklice in žene v skrajno nezdravih in nevarnih okoliščinah morali opravljati 12, M in celo 16 urno delo za sramotno nizko plačo. O socialnem zavarovanju, kot ga poznamo danes, ni bilo niti govora. Kdor je bil ranjen, bolan ali izčrpan, je bil brez usmiljenja postavljen na cesto.
Tako je nastalo krivično ter za mir in sožitje v družbi nevarno stanje, da smo imeli na eni strani peščico bogatih ljudi, na drugi strani pa množice delavstva, ki jim je manjkalo najnujnejše.
Delavec se je globoko zavedal krivice, ki se mu je godila, a si ni mogel dosti pomagati, ker je bil ves tok časa proti njemu. Ni čudno, da so te krivične razmere izzvale nasilne upore, ki so postali prava nevarnost za družbo.
vt rarksovi duhovni sinovi, komunisti IVI in socialisti, bi danes radi uveljavili očitek na račun katoličanov, da so bili oni prvi in edini, ki so se v 19. stoletju postavili v borbo za pravice delavskega stanu. Na ta očitek katoličani odgovarjamo, takole: Res je, da je bilo v 19. stoletju veliko katoličanov okuženih po zmotah te dobe, to je po liberalnih idejah. Papeži sami to priznavajo v svojih okrožnicah in tožijo, da verniki ne poslušajo in ne upoštevajo njihovih glasov.
Toda nič manj ni res, da je bilo veliko duhovnikov in laikov, ki so takoj v začetku 19. stoletja &e pred nastopom socialistov spoznali in obsodili krivice, ki so se godile delavstvu ter so skušali temu stanju prinesti rešitve.
Res pa je tudi, da katoliška socialna misel ni bila izražena na enoten način. Neenotno pojmovanje posameznih socialnih
. /Ite (j lie e se Ležale
Meglice ležale so bele po polju, zvezde lesketale so se na obzorju.
Na izhodu gora lahno je rdela, pesem ptičke v gozdu jasno zazvenela,
ko mi dal je oče žuljavo desnico, ko objel sem solzno sestro, golobico,
ko poljubil mami lice sem uvelo, ho sem zadnjič gledal rodno moje selo.
Srce mi prepolno bilo je bolesti: kot otrok sem jokal, sam na tuji cesti...
P, A., Francija
problemov je manjšalo učinkovitost njihove socialne borbe.
Zato je toliko večje važnosti pogumna, modra in jasna beseda Leona XIII., ki jo je 15. maja 1891. /a ves katoliški svet izrekel v svoji okrožnici „Rerum novarum”.
Kar sta za komuniste in socialiste Marks-ova knjiga „Kapital” in „Komunistični manifest” iz 1. 1818., to je za nas katoličane okrožnica Leona XIII. „Rerum novarum”. Ta okrožnica spada med tiste papeške dokumente, ki so izšli v kritičnih urah splošne nerazgledanosti in nesoglasja ter so za več generacij pokazali pot, po kateri morajo verniki hoditi. Za delavski stan so te papeževe besede postale „črne bukve”, kjer so
zapisane njihove svete pravice.
V tej okrožnici Leon XIII. z. jasno besedo zavrača Marksov socializem in podaja katoliški nauk o lastnini. Govori o vlogi javne oblasti ter o načelih pravičnosti, ki jih je treba upoštevati pri delavskih pogodbah, in slednjič razpravlja o pravu stanovskih združevanj.
Vsi ti problemi se v svojem temelju nanašajo na moralna vprašanja, ki so izključno področje papeževe učeniške službe.
Nobenega dvoma ni, da se mora delavstvo v veliki meri tej okrožnici zahvaliti, da je v borbi za svoje pravice doseglo tako sijajne uspehe.	V. Ž.
(Dalje prihodnjič.)
rf)ismo sre e n e mamiee
Predraga tetka!
Zdaj gre pa zares. Tetka našemu Mar-jančku! Zgodaj zjutraj v nedeljo je nastopila pri nas „huda ura". Ze v soboto sem čutila posebno utrujenost, kljub temu sem še vse stanovanje pospravila in pomila. Ko je napočil nov dan, so me odpeljali v bolnico in ni bilo še poldan, ko je zajokalo! Predstavili so mi krepkega fantka.
Kaj sem pa jaz med tetn počela? Prej sem molila k Materi bolji, nato sem s sinkom med jokala! Vem, da je bil to višek največje sreče v mojem življenju. O, ko bi Ti tudi videla mola. Najina srca prekipevajo radosti ob tem, samo nanta izročenem nežnem bitju, novem življenju. Mislim, da naju morejo razumeti samo še enako srečni starši. Res, kar ne da se popisati to globoko doživetje! Vse bolečine so bile na mah pozabljene.
Domov sva prišla s sinom sedmi dan. Francelj, ljubeč očka, je postavil na mizo šopek krasnih rdečih nageljnov in naju sprejel in obsul z vso ljubeznijo. S tem trenutkom je posijal v najin domek najtoplejši sončni žarek, posijala sreča, veselje in poglobljena ljubezen!
Na praznik sv. Družine smo imeli krst. Mož je želel naj bo Marijan, ker je Marija moja patrona, drugo ime ima očkovo, tako da v otroku, še posebej prvorojencu, oba živiva. Za ta domači praznik nismo imeli velike pojedine: le malo police sem spekla,
malo narezka in vina smo botrom postregli, da je bilo slovensko. Marijan je dobil za darilo lepo verižico s križcem. Zares lep in drag spomin!
Naš fantek je zdaj že šest tednov star. Kakšen korenjak je! Komaj ga še držim, da mi ne uide iz rok. Vedno se preteguje, ker hoče kmalu postati tako velik, kot je očka: z rokcami krili, da ni varno blizu njega priti. Včasih se drži prav jezno, drugič našobi ustka v sladko Češnjico, koj nato pa se široko nasmeje! Kolikokrat stojiva z možem ob sinku, zdi se nama, da še ga ne moreva nagledati in se radostiva ob vsakem njegovem gibu. Laske ima še vedno črne in dolge, goste in mehke kot puh. Očka ga kar s svojo brado „počeše".
Vsake štiri ure se oglasi sinkov želodček. Če ni takoj pripravljena pdpa, je zelo hud. Sicer ne joka, le kadar je lačen in žejen, pa umazan in moker noče biti. Bala sem se, kako ga bom odvadila od ponočnega obroka, ob 2. uri pa me je te skrbi kar sam rešil, ko je začel spati vso noč in to že teden dni tako. Njegova posteljica stoji v predsobi, da ima zadosti zraka in še okno mu odpremo. Hodiva na sprehod lovit čisti zrak. Kako lepo je, ko otrok tako lepo napreduje!
Ko sva si s Franceljnom ustvarjala na tujem novo ognjišče, sem vsa zaskrbljena pred poroko potožila prijateljici zdravnici svoj strah, kako bova vzredila otroke, brez ka-
terih bi nama bil zakon brezpomemben, a jim ne bova imela kaj nuditi. Pa me je izkušena lena odločno potolalila: čim je otrok tu, so le dani tudi pogoji zanj! Danes sem o tem povsem prepričana. Hva-lelna sem Rogu za vse in ga prosim le zdravja in varstva naši družinici.
Očka ima sinka seveda zelo, zelo rad! Pravi, da komaj čaka, da pride domov, in res koj zavije k sinku, pa se pogovarjata, poljubljata, kričita, pojeta in, pomisli, le tudi' telovadita; kar všeč mu je, ko malo nategne svoje male ude. Vsak večer ga kopam. Kako veselo čofota po vodi in kako je hud, ko ga vzamem iz kadi. Ro kar pravi Slovenec!
Veseliva se le poletja, ko bomo hodili k
jezeru in v parke. Sinko bo le kobacal po travi, vriskal in jokal, da nam ne bo nič več dolg čas. Se bolj pa se veseliva časa, ko bo le shodil, ko bo začel povpraševati: kaj je to, zakaj je ono?!
Vidiš, tetica, tako se starši v otroku pomladijo, znova zalive prešerna otroška leta. Zato mi ne zameri, ko sem se tako razpisala. Oba s Franceljnom tako rada deliva svojo srečo s Teboj.
Sinko me le priganja, dobro, da sem na koncu pisma. Naroča mi za nepoznano tetko vse najboljše, pošilja drobcene poljubčke in Ti steguje ročico v pozdrav!
Poljublja Te Tvoja
Marica
Proslava v Lievinu
ežko bodo naši rojaki pozabili lepi praznik 25-letnic:e delovanja msgr. Zupančiča 27. aprila. Zujtraj v prostorni cerkvi ni bilo več prostora. Sprevod duhovščine je z našimi prapori na čelu stopil v cerkev. Msgr. Zupančič je nato daroval za vse rojake službo božjo v spremstvu slovenskih in francoskih duhovnikov. Po francoski pridigi je stopil na prižnico msgr. Grims in lepo pokazal pomen tega dneva. Za njim je posebni zastopnik franc, škofov msgr. Rupp prebral navzočemu ljudstvu brzojavko sv. očeta. Nato se je začel „ofer”, ki je trajal zelo dolgo. Vmes in med mašo so peli domači pevci, dokler se ni po zahvalni pesmi na koncu oglasil tudi merlebaški zbor „Slomšek”.
Popoldne je bila v dvorani velika prireditev. Otvoril jo je g. Blaž Zupančič. Lie-vinški zbor je zapel: „Pozdravljen slavljenec”, „Prečastiti bod’ pozdravljen” in „Mnogo že let!” Sledile so častilke raznih kolonij. Vsaka je hotela slavljencu kaj darovati. Najlepši je bil dar, ki so mu ga izročile deklice: slika Blejskega jezera. Predsednik je razložil pomen slike: Pred vojsko je ponudil škof dr. Rožman msgr. Zupančiču v tem rajskolepem kraju faro, če jo hoče sprejeti. A ta se je odločil, da ostane rajši med svojimi rudarji. Naj mu sedaj slika kliče v spomin njegovo ljubezen do
izseljencev. — Tudi druge deklice in dečki so ga lepo pozdravili v lepi slovenščini. Do srca smo se nasmejali, ko mu je pet ru-darčkov prineslo podobo sv. Barbare in so komaj nosili težke rudarske svetilke.
V pozdrav so spregovorili g. Čretnik iz Pariza, g. Kunstelj iz Anglije, g. Babnik iz Holandije, g. Tensudern iz Nemčije, g. Žakelj iz Belgije, poljski duhovnik in g. Jankovič iz Tucquegnieux. G. Ribič je deklamiral posebno pesem za to slovesnost, nakar so se oglasili pevci zbora „Slomšek” in „Triglav'': „Dan’s je Vaš veseli čas!”. Mešani zbor iz Sallaumines je zapel: „Oj slovenska pesem ti”, „Ko so tkali”, „Oglar”, „Se dan mrači”, „Tiha luna”, „Triglav” in „Glejte, že sonce zahaja!”. Mladi oktet iz Lievina je lepo podal: „Kadar mlado leto” in „Vsi so prihajali”. Igralci iz Brouaya so poitem igrali dvodejanko „Križ v pragozdu”.
Po igri se je oglasil moški kvartet iz Brouaya s pesmimi: „Lepo je spomlad’ ”, „Pobič sem star”, „Na planine!” 14 pevk v narodnih nošah iz istega kraja je za njimi lepo zapelo pesmi: „Bog in Slovenija”, „Slovo od domovine”, „Oj tičica z jasne višave” ter izvirno pesem „Pogovor z domom”. Ko je končal svoj pozdrav še zastopnik francoskih katoliških delavcev, se je pokazal mešani zbor iz Brouaya in odlično
Drugo ne ostane
Svojim rojakom Prekmurcem napisal naš bralec iz Bongy / Loire! v Franciji.
što bi moglo človeško srce in njegovo spačenost natenko razumeti 1 Mamo zapovedi božje, štere so nam za mirno in srečno življenje tak potrebne, ka či nam jih že Bog ne bi dao, bi si jih mogli sami dati. Mamo cerkveni zapovedi in poznamo duž-nosti našega stana. Tudi znamo, ka nam Bog da večno srečo samo te, či to vse natenko opravljamo; ka nas zadene večna kaštiga, če velike reči prelomimo. Vse to znamo in vendar je mnogo katoličanov bilo in so ešče zdaj, ki sami radi irt prostovoljno delajo smrtne grehe. Kak pa te grešijo tisti, ki v Boga ne verjejo, ki zato ne-majo straha božjega! Zato je pa nej čudno, da je toliko greha na svejti! Močno se razširja poželenje oči, z njim pa lakomnost. Ešče bole pa se razširja gizdost našega življenja, z njim prevzetnost in nepokorščina, najbole pa se razširja poželenje mesa, z njim nezmerna pijača in sake vrste nečistosti.
Vsa takšna dela so preveč odiirna v očeh najsvetejšega Boga in najbole vlečejo na Uidi srditost božo. Zviin tega pa zamašijo razum, da ne more gledati večnih resnic in
zapel: „Bog naj živi!”, „Pozdravljam te, savinjski raj”, „Veselo tovaršijo”, „Rožmarin”, „Večerni ave” in končno „V zarji večerni”.
Večer je že bil res, ko je slavje zaključil msgr. Zupančič sam. Razšli smo se vsak na svoj dom s ponosom, kaj zmore pridno slovensko srce v tujini.
BRZOJAVKA, POSLANA V IMENU SV. OČETA Pl J A XII.
Vatikan mesto, 24. 4. 1952 Ob priliki 25-letnice duhovniškega delovanja monsignorja Valentina Zupančiča med slovenskimi izseljenci v Franciji mu Njegova Svetost očetovsko naklanja zaprošeni apostolski blagoslov in kliče nad vdanega pastirja duš nadaljevanje obilnih milosti!
Montini, namestnik.
jih rad zataji. Zato pa ne čiidno, da se z nečistostjo tiidi trplenje širi po svejti..
Človek je z diiše in tela. Diiša bo živela na veka, telo pa je samo nikaj lejt tii, potem se pa povrne v zemljo. Šteri zasliiži vekše poštenje: nemrtelnoj diiši ali pa torni gnijlom tejli? Šteri bi mogel biti gospodar in šteri lapec? Vsak dobro zna, ka je diiša za vekše. Pa itak se grejšniki ne brigajo za njo, teli pa dajo vse, kaj želi.
Pride pa smrt. Kak mehur na vodi, človek premine s toga sveta. Telo je vrženo v jamo črvom za živeš, diiša pa s praznimi rokami, brezi dobrih del in vsa prestrašena zavolo grehov, more iti pred nebeškega Sodnika. Ka bo z njimi, ki so se na tom svejti obrnoli od Boga, pa se Bog na onom svejti obrne od njih?
Koliko nevoščljivosti je med nami, koliko srdov in koliko gizdosti v srci in na teli, koliko krivice proti bližnjemi itd. Tiidi okoli nas je dosta takših, ka se briga za driigoga brezi potrebe, za sebe se pa ne zmisli. Či ravno bi brezi toga lej ko živeli.
Drugo nam ne ostane, kak ponižno po-kleknoti pred božim obrazom in si biti na prsi, rekoč: Moj greh, moj prevelki greh!
Pesmica našega naroda pravi:
Diiša se odpravljala, pred nebeška vrata je šla, močno je potrkala, da jo Jezuš bi začul.
Jezuš jo je včasi čiil, vrata njoj je nej gor odprl.
„Idi, idi, diiša ta, kam si si zasliižila!”
Diiša se odpravljala, pred peklenska vrata je šla, tiho je potrkala, da jo šatan ne bi čiil.
Satan jo včasi čiil, vrata njoj je gor odprl:
„Odi, odi, diiša sem, sem si si zaslužila!”
F. T.
VESELI DOQODKI
Deseto poglavje
Umor je strašen zločin. Zakon tu ne pozna usmiljenja in navadno se uresniči pregovor „Zob za zob”. Tudi neki Slovenec je zabredel tako daleč, ker je bolj ljubil slabo družbo kakor Boga. Prošnja za po-miloščenje je bila odbita in nekega jutra so se znašli v njegovi celici sodnik s spremstvom, rabelj in duhovnik, da bi ga tolažil na zadnjo uro. Poslednja želja morilčeva je bila, da bi pokadil še eno svaljčico (cigareto). Urno so mu jo prinesli in duhovnik se je približal, da bi mu jo prižgal z gorečo svečo. „Kaj pa vendar mislite, gospod župnik,” ga je zavrnil obsojenec, „ali ne veste, kaj tvega tisti,- ki si s svečo prižiga cigareto?” Gospod ni vedel, ,zato je zločinec nadaljeval: „Kdor si pri sveči prižiga cigarete, postane jetičen. Jaz sem se pa te grozne bolezni vedno varoval in se je bom, dokler bom živ...” Pa naj kdo reče, da nesrečnik ni ohranil prisotnosti duha do zadnjega trenutka svojega življenja.
Enajsto poglavje Pokojni nadškof dr. A. B. Jeglič je prišel s katehetom v šolo, da bi se prepričal, koliko verouka znajo učenci. „Verovati moramo, krščansko verovati. Ali veš, Pavel-
Milčinski:	Q |UpanU/
Butalah je bil župan. Imel je pastirja in ta je nekoč gnal njegove ovce na pašo. Devetnajst jih je gnal na pašo, osemnajst jih je prignal spet domov.
Pa ga vpraša župan: „Ena manjka. Kam si jo dal?”
Pastir odgovori: „Saj so vse.”
Župan jih prešteje še enkrat: „Osemnajst jih jel”
Pastir: „Nak, devetnajsti”
Župan reče: „Ali si tako zabit, da ne ločiš števila, ali si tako trmast! Daj, stopi po občinske može, naj pridejo! Šestnajst jih je in še policaja pokliči, jih bo sedemnajst; midva sva dva, nas bo vseh skupaj devetnajst. Pa bomo zgrabili vsak svojo žival in če ne bo nobeden brez ovce, jih je devet-
ček, kaj se pravi krščansko verovati?” je začel kaplan. „Vse za resnico imeti, kar nam je Bog razodel in nam po sveti katoliški Cerkvi zapoveduje verovati”, je gladko odgovoril deček.
„Dobro povedal, prav dobro povedal”, je pripomnil prevzvišeni, „zdaj boš pa še to povedal, kaj pa je resnica, resnica, resnica.” Tega pa Pavelček ni vedel. Velikanska zadrega v razredu. Nihče ni vedel in nadpastir je ponovil vprašanje: „Bo pa vendar kdo vedel, vedel kaj je resnica, resnica”.
Oči so se zasvetile drobnemu Franceljčku. Naglo vstane in pove tako glasno kakor more: „Kresnica je taka muha, ki se zadaj sveti.” (Da bomo odkritosrčni, moramo zapisati, da je dečko to še bolj krepko in čisto po domače povedal.)
Naj bralci sami sodijo, kako so se po tem odgovoru držali prevzvišeni in drugi gospodje, jaz samo to vem, da tisti dan g. nadškof ni ničesar več izpraševal. Resno je pa premišljeval, kako težko je že otrokom razumeti resnico. Kako naj jo potem razumejo odrasli grešni ljudje, kako naj jo razumejo posebno takrat, ko — kljub temu, da se zadaj sveti — v oči bode. J. J.
pastirju in ovčicah
najst, drugače jih ni.”
Tako se je zgodilo. Prišli so občinski možje, šestnajst jih je bilo, in je prišel tudi policaj in jih je bilo z županom in pastirjem vseh skupaj devetnajst. Pa je dal župan znamenje: „Zdajle!” in je^ vsakdo zgrabil najbližjo ovco. Možje so bili pošteni, nihče ni zgrabil dveh. In se je pokazalo: Vsakdo je imel ovco v rokah, le policaj je ostal brez nje.
„No, ali vidiš, trma trmasta!” je rekel župan pastirju. „Policaj je brez ovce. Osemnajst jih je!”
• Pa se je razhudil pastir: „Maram za policaja! Devetnajst jih je! Policaj je šema. Zakaj ni zgrabil ovce prej in o pravem času, dokler jih je še kaj bilo!”
LANSKO SLAVJE V MERLEBACHU
Te dni mineva obletnica lepe prireditve v Franciji ob srebrni maši insgr. Grimsa.
Stektnomasniku
Pred četrtstoletjem v sončnem jutru jasnem bili ste pozdravljen v vsem veselju glasnem.
Cerkev vsa z zelenjem bila je mleta, mati križ nar’dila Vam je vsa prevzeta.
Vi pa v resnosti globoki stopali ste s križem v roki.
Je utihnil dan veseli in zgubilo se je petje,
sam ostal je novomašnik, s križa snel je velo cvetje.
Pa se ni ustrašil teme, ni ga plašila samota,
križ mu bil je luč, zaščita, ko je šel na strma pota.
Kila so nemirna leta kot na morju sred’ viharja, a opešal ni v valovih, moč je črpal iz oltarja.
In ko danes v Merlebachu so zvonovi glasno peli, klicali so že k srebrni sveti maši nas veseli.
Res je daleč rodno selo, daleč je poljan cvetoča, ali nekaj je ostalo: z Vami srca so ljubeča.
Praznik Vaš je v tujem kraju ali vendar med Slovenci,
Kogu pojemo zahvalo stari, mladi izseljenci.
Iz vseh krajev skupaj zbrani
kličemo: Do maše zlate Bog Vas zdravega ohrani!
Antonija Rože, Tucquegnleux
LJUBKA KNJIŽICA
Med našimi ljudmi v tujini sta se pojavili dve številki lista KATOLIŠKI MISIJONI v ljubki obliki male žepne knjižice na 80 straneh. Mi po svetu smo vedno radi brali, kako se godi temu ali onemu rojaku po svetu. Ta list prinaša pisma tistih naših izseljencev, ki so šli med tuje ljudi, da bi jim prinesli srečo prave vere. Popisuje na-Vade raznih narodov v prikupni obliki. Kdor ga bere, se zave veličine poslanstva, ki ga imamo vsi, ki smo bili krščeni. Vsi moramo kaj storiti, da se razširi vera v Kristusa do zadnjega kotička zemlje. Vsi ne moremo iti misijonarit. Vsi pa lahko pod-
premo to važno akcijo, od Kristusa zaukazano, s tem da naročimo in podpremo list KATOLIŠKI MISIJONI. (Na leto stanejo 2 dol. Zanimajte se pri poverjenikih Naše luči).
NA RADIU boš slišal v slovenščini: Vatikan — v četrtek in soboto ob 19. uri zvečer. V nedeljo „Verska ura” ob 18. uri zvečer. Na kratkih valovih: 50. 25; 31.10; 25.55 in 196 m.
Pariz — vsak dan od 19 do 19.20 na kratkih valovih 30.17; 41.89 in 110.4 m.
Trst II. na valu 306.1 m.
Ljubljana na valu 327.1 m.
Iz domovine
Ccz našo domovino je šel konec maja val mraza, ki je napravil mnogo škode. Tudi krompir je ponekod ves pozebe!.
V visoki starosti je umrl v Ljubljani največji slovenski filozof in katoliški ideolog dr. Aleš Uše-ničnik, doma iz škofje Loke na Gorenjskem.
Minulo je 15 let, odkar so fašisti zastrupili priljubljenega pevca in skladatelja, globoko vernega moža Lojzeta Bratuža.
Preganjanje vere gre žal kar naprej. Brez-božniki bi radi izbrisali sledove vere. Tako so predrugačili krajevna imena, da ne bodo pričala o verski zavesti Slovencev. Slovenski poročevalec (19. 3. 52) .pravi, da se bodo odslej preimenovali med drugimi tudi kraji: St. Peter na Krasu v „Pivka”, Sv.
Križ na Vipav. v „Podnanos”, Sv. Miklavž na Štajerskem v „Vinski vrhovi”, Sv. Tomaž v „Kostanj", Mala Nedelja v „Bučkov-ci”, Križevci v „Muropolje”.
Škot' Vovk je kljub vsemu napovedal, da bo letos šel birmovat na deželo v dekanije Črnomelj, Novo mesto in R!adovljico-levi breg. V pastirskem listu je konec aprila napisal .vernikom, naj „junaško branijo načela vere”. Nato ga je napadla beograjska „Borba”. Tudi po radiu Ljubljana smo ču-li, kako se norčujejo iz njega in smešijo versko prepričanje. „Ljudska pravica” imenuje 31. maja 1952. Škote „šefe Cerkve”, „volkodlake na delu” in podobno.
Domov je prišlo pogledat večje število izseljencev iz Združenih držav.
ZA SMEH IN si p&mafrati
Takole je neki Italijan zgoljufal svetega Antona. Mož je bil reven kmet in imel je prašička, ki se je po navadi pasel po dvorišču za bajto. Nekoč je vse pregledal — nič. Potem se je zatekel k sv. Antonu — nič. Obljubil mu je deset lir — nič. Obljubil mu je petdeset — nič ...
„No, pa naj bo v imenu božjem! Če dobim prašička, ga prodam in izkupiček dam za Kruh sv. Antona!” je obljubil končno. Ni bilo pol ure in prašiček je že prikrulil iz bližnjega gozda. Ti šment ti!
Italijanček je takole izpolnil obljubo sv. Antonu. Zvezal je skupaj prašička in pa starega mačka, ki ni bil že za nobeno rabo. Oba je peljal na semenj in povedal kupcem: „Maček stane toliko in toliko (kolikor je bila takrat cena prašičem), prašiček pa pet lir, a kupiti moraš oba skupaj!" Kmalu je prodal živali, nato pa v bližnji cerkvi odrajtal v puščico sv. Antona pet lir — ceno za prašička, kakor je obljubil. Potem je pomežiknil ljubeznivemu svetnikovemu kipu rekoč: „Zadnjič si ti mene potegnil, zdaj pa je bila vrsta na meni! ...”
(Iz „Ave Marija”)
KRATEK ČAS
PIJANEC
Omahnil je ob kažipot na cesti. „Zjutraj je ka zalo na desno v Črniče, na levo v Batuje. Popoldne so deli že dve tabli za v Črniče, dve za Batuje. Zdaj se pa tablice kar vrte. Še domov ne najdem.”
TETA IN GENERAL
Že pred prvo vojno je nekomu umrla teta v bolnici v Pragi. Brzojavil je, naj truplo prepeljejo domov. In res. Pripeljali so krsto. Ko so krsto odprli, pa zagledajo namesto tete — ruskega generala v uniformi.
Hitro brzojavi spet v Prago. „Poslali ste ruskega generala. Kje je teta?”
„Ce tete ni tam, je v Petrogradu!” odgovorijo.
Mož brzojavi v Petrograd: „Kaj bom z generalom? Kje je teta?"
Odgovorijo mu: „Pokopljite na tihem generala. Teta pokopana včeraj v Petrogradu z najvišjimi vojaškimi častmi v prisotnosti carja in velikih knezov”.
KLOBASA
Mesarjev sin gleda, kako se delajo klobase, in pravi očetu: „Oče zdaj vem, zakaj ima klobasa kožo.” „Zakaj?” „Da sc ne vidi, kaj je v njej.”
RIBNIŠKA
Breznikov Tomaž ni bil s pametjo ravno preveč obdarjen. V mladih letih je služil pri kmetih za pastirja, ko pa se mu je zahotelo druge službe, je vrgel vrečo s svojim bornim imetjem čez ramo in šel beračil po ribniških trgih in vaseh.
„Nuj, Tomažek, kako da beračiš?” ga je ogovorila hišna gospodinja.
„Vejstc, preljuba mama, tak rajveš sem! Petinosemdeset let sem že spounu, pa najmam ne očeta ne matere!”	(Iz „Pavlihe")
M E D NAŠIMI ROJAKI
ANGkl J A
f Marija Onušič. V noči na nedeljo 24. maja je nenadoma preminula na svojem stanovanju Mount Street v Londonu Marija Onušič, doma z Viševka pri Starem trgu pri Rakeku. V Anglijo je prišla že pred 14 leti ter je bila dolga leta uslužbe-na pri brazilskem poslaništvu. Pogreb pokojnice je bil v četrtek 29. maja na pokopališče Strathem Park v Londonu. Na zadnji poti jo je spremil tudi brazilski poslanik z osebjem poslaništva. Doma zapušča brata. — Naj počiva v miru!
Bedford: Med nami je že navada, da se spominjamo vsako leto vseh žrtev komunizma v naši domovi na skupnem sestanku v Bedfordu. Tako so se tudi letos zbrali zadnjega majnika Slovenci iz mnogih krajev Anglije. Dopoldan je bila sv. maša z govorom, primernim za to priliko. Popoldan so pa člani londonskega in bedfordskega odseka v veliki dvorani šole sester Sv. Duha priredili znano igro „Župnik iz cvetočega vinograda”, ki je bila po svoji vsebini kar na mestu za ta dan. Pred predstavo je režiser g. Rehberger pojasnil, kar je bilo potrebno o igri. O pomenu tega dneva je govoril predsednik Slov. društva g. Sekolec. Igra sama je bila zelo dobro podana. Morda so motili dplgi odmori, a je bilo razumljivo, saj je bilo treba na novo postavljati vsak prizor na praznem odru. Tudi Angležem in Srbom, ki so se udeležili predstave, je ta zelo ugajala. — Pred odhodom je bila še skupna večerja. — Kot je bilo že javl jeno, bodo marljivi člani prosv. odseka priredili 5. julija v dvorani St. Peter’s Hall v Bedfordu zabavni večer.
BELGIJA
LIMBURG - LIEGE
V Eisdenu smo 18. maja praznovali materinski dan. G. Petelin je kot predsednik društva pozdravil navzoče. Mešani in mladinski zbor sta materam na čast zapela več pesmi. Med petjem sta nastopila z deklamacijami deček in deklica. Domači duhov-
nik pa je naslovil na navzoče materinskemu dnevu primerne besede. Zbora je vodil g. Štefan Rogelj, pri klavirju pa je bil njegov sin Vili.
Na povabilo Belgijcev je naš mešani zbor nastopil 29. maja na kulturnem večeru v Neerpeltu. Ob tej priložnosti so naši pevci prvič zunaj cerkve nastopili pred belgijsko javnostjo. Dobro so se zavedali poslanstva, ki ga imajo kot Slovenci v tujini. Potrudili so se, da bi po naši narodni pesmi čim dostojneje predstavili omiko našega naroda. Njihov trud ni bil zaman. Vse navzoče so / nastopom zelo navdušili in želi veliko pohvalo ter dobili lepo darilo. Lep vtis so napravile narodne noše, v katerih so prvič nastopili. Zid je prebit. Odslej bodo imeli še večkrat priložnost predstavljati naš narod pred tujo javnostjo. — Posebno priznanje zasluži g. Štefan Rogelj, ki za zbor žrtvuje ogromno truda.
Poroke: V znani Brečkov! hiši so imeli kar dve poroki. Gospa Terezija, vdova, je poročila Kapru-šak Pavla, njena hčerka gdč. Terezija pa je stopila v zakon z g. Orban Mirkom. Obema paroma iskreno čestitamo in želimo obik) sreče.
Pogreb: Po mučni bolezni na raku je umrl g. Vinko Zvalite, doma blizu Maribora, star 56 let. Znan je bil kot vesten delavec in skrben družinski oče. Pred tremi leti ga je globoko potrla smrt njegove 16 letne hčerke Matilde. Težko preizkušeni ženi in hčerki smo z lepo pogrebno slovesnostjo pokazali sočutje, pokojniku pa bomo dokazali prijateljstvo z molitvijo za pokoj njegove duše.
Bolniki: V Leutu se zdravi ga. Žirovnik iz Eis-dena. Trlepova hčerka je postala žrtev nesreče na cesti in se zdravi tudi v Leutu. Mali sinko g. Avsec Franca iz Zwartberga se zdravi v bolnici v Genku. Od težke poškodbe v jami je okreval g. Anton Kravanja iz Herve. Bolnike obiskovati je človekoljubno delo.
O koncertih v začetku avgusta boste posebej obveščeni. Nihče ne sme manjkati! Pokažimo, koliko nas je!
HAINAUT - NAMUR
Invalidna pokojnina rudarjev, ki so delali v rudniku najmanj 20 let, se more prejemati po novem zakonu v Belgiji do 65. leta starosti, šele takrat moreš dobiti starostno pokojnino, razen če nisi napravil
s 55. letojn posebne prošnje, da bi jo že prej prejemal: Z novo uredbo se bo marsikateri naš rojak okoristil.
V	Tongrinne se je 6. 4. poročil g. Felicijan Podgornik z gdč. Luiso Tagliafer-ro. — V Montigny/Sambre je bila 24. 5. poroka gdč. Gizele Balentin z domačinom g. Ernestom Willemyns. — Bog jim daj srečo!
V	Montigny/ Sambre so v maju p okopali g. Jož. Pavšiča, roj. 1902. v Lokovcu nad Kanalom.
Tudi v našo okolico pridejo zopet fantje s Koroškega. Žal gredo mimo nas med tednom. Vendar jih bo šel poslušat prav gotovo vsak, ki ljubi lepo slovensko petje. Take redke prilike za zdravo razvedrilo se ne sme zamuditi. Podrobneje boste pravočasno obveščeni.
Vse rojake prav lepo vabim tudi letos v Qua-regnon k Lurški Materi božji. Romanje bo v nedeljo' 17. avgusta. Na svidenje vam kliče slov. duhovnik. — Z. Reven, rue Ch. Dupret 17., Charleroi. Tel. 32.33.23. Doma ob petkih.
PRVA KNJIGA
ki je izšla v slovenščini v Belgiji, je verjetno knjiga Jerucovih VEČERNIH PESMI. Natisnila jo je tiskarna Arta v Louvainu. Knjižica je prikupna in jo krasi pet slik iz Slovenije. Podpirajmo slovensko knjigo na tujem s tem, da jo naročimo.
FRANCIJA
Ob nejnlki meji
POROČILO
Pisarne fugosl. kat. Misije v Merlebachu (6. junija 1952)
1/ raznih kolonij javljajo naši rojaki novorojene v mesecu aprilu in maju: Vsem staršem kot ljubim otročičem želimo mnogo zdravja in božjega blagoslova!
Enako iskreno čestitamo vsem novo-p o r o č e n c e m iz raznih kolonij. — V torek 20. maja sta stopila pred oltar in prejela zakrament sv. zakona v Stiring-Wen-del: naša pridna cerkvena pevka Kancilija Marija in Ivan Mauc. Naša ljuba Mati božja z Brezij, kateri je naša pevka tako lepo prepevala, naj jima da svoj materinski blagoslov! — V sredo 21. maja sta prejela zakrament sv. zakona v cerkvi v Schaff-
hausen v Sarre: Oto Luketič in Marija Knopp. Gospod Jezus, katerega sta pobožno prejela med poročno sveto mašo, naj ju vodi in podpira na novi poti.
SMRTNA KOSA žanje dalje:
Dne 30. 4. je umrl naš rojak: Franc Mirt iz Beninga (Moselle), rojen 24. 11. 1899. v Stari vasi pri Videm-Krško, pokopan cerkveno v soboto 3. 5. v Beningu. Sinu in hčerki izražamo iskreno sožalje, znanemu očetu pa želimo večni pokoj! Dne 28. maja je umrla po težki bolezni mati Albina Mrežar, poroč. Kilian v Stiring-VVendel. Zapušča moža in 3 otročiče. Pokopana je bila v soboto 31. maja v Stiring-Wendel popoldne. Dušo rajne priporočamo v molitev, sorodnikom pa izražamo iskreno sožalje.
Po raznih bolnicah, kakor tudi doma leži precej naših bolnih, katere lepo priporočamo v molitev!
Velik avtobus s 50 rojaki in prijatelji, slovenskim cerkvenim zborom iz Merlebacha, zastopniki „Triglava” z zastavo se je podal 26. aprila iz Merlebacha k proslavi 25 letnice bivanja msgr. Zupančiča v 1’as-de-Calais. Pot 900 km smo prav srečno naredili, gospodu monsignoru smo napravili veliko veselje. Njemu kakor tudi rojakom v severni Franciji, ki so tako gostoljubno sprejeli naše potnike, se tu še enkrat iskreno zahvaljujemo. Z najlepšimi vtisi s proslave smo se srečno vrnili .28. aprila domov.
Dne 22. maja (Vnebohod) so z velikim avtobusom prihiteli k naši Materi božji z Brezij v Hab-sterdick rojaki iz Aumetza, Knutange, Algrange, Nil-vange. Obenem z njimi so se udeležili lepe slovenske službe božje tudi rojaki iz Merlebacha, Jeanne ti’Arca in drugih krajev. Lepo slovesnost smo zaključili popoldne ob 5. uri s petimi litanijami Matere božje. Pri njih so vsi kakor tudi dopoldne pomagali peli tamošnjemu cerkvepemu zboru pod vodstvom neumorne pevke Terezije Lenart iz Hab-sterdicka.
Ljuba Mati božja,iz Brezij naj spremlja vse vaše korakč in vam lajša življenje v raznih preizkušnjah.
Stanko iz Merlebacha
VABILA IZ MERLEBACHA Jugoslov. pevsko društvo „Triglav” bo v nedeljo 27. julija 1952. praznovalo 20-letnico obstoja. K tej proslavi so bila povabljena mnoga društva, ki so se te v precejšnjem številu odzvala. S tem vabimo vse
rojake, da se udeleže našega jubileja.
Spored: Ob 10. uri v kapeli Sv. Elizabete v Merlebachu sv. maša za žive in mrtve člane ,,Triglava”. Društvo se udeleži te maše z zastavo. — Pridigal bo msgr. Stanko Grims. — Od 13. do 14. ure: sprejem raznih društev. Zbirališče na Trgu v Freymingu. — Ob 15. uri: sprevod po mestu do dvorane Witkovski, kjer bo nato velika proslava z govori in nastopi pevskih društev. Zvečer velika veselica v gostilni in na vrtu Witkovski. Vsi rojaki ste vljudno vabljeni! Na veselo svidenje!
Kakor je predvideno, se ho mudil slovenski oktet iz Koroške v mesecu juliju v Merlebachu. Dan in program nastopa bo naznanjen točno po domačih časopisih. 7.e zdaj vabimo vse naše rojake k veliki udeležbi nastopa tega okteta, kjer bomo slišali najlepše slovenske pesmi.
AUMETZ
Na Vnebohod je šel Kristus v nebesa, mi pa v Habslerdick. Naše pevke so nekoliko ozdravele, tako da smo na binkoštno nedeljo lahko peli pri maši. Nekaj naših fantov je pri vojakih. Se lepo obnašajo in nekateri imajo že „šarže”. Zadnjič enkrat smo sc razgovarjali o edinosti. Eni so rekli, da voda in ogenj ne gresta skupaj, ker drug drugega uničita. Drugi so pa trdili, da s pravilnim ravnanjem ogenj vodo segreje in da se v taki vodi skuhajo dobra jedila. Brez drv, to je brez dobre volje, pa seveda ni ne ognja ne tople vode. Jako, vidite ljudje še takrat niso edini, ko se o edinosti pomenkujejo.
TUCQUEGNIEUX
Na binkoštno nedeljo je bilo pri nas slovesno sv. obhajilo. Izmed slovenskih otrok sta ga opravili letos samo Gričarjeva Karolinca in Janežičeva Francka. Upajmo, da bosta ostali ves čas svojega življenja dobri katoličanki in da se bosta — dasi na tujem — vedno zavedali, da sta hčeri slovenskih staršev in slovenskega naroda.
CRUSNES
V francoskih časopisih smo brali, da v departe-mentu Ardcche večkrat nastopijo združeni pevski zbori ljudskošolskih dečkov in deklic, po 2000 in še več pevcev hkrati. Ta velikanski pevski zbor vodi Slovenka gdč. Vidic, hči fotografa g. Vidica iz
Slovenski krojač FERDINAND TURŠIČ, rue de Ham, Creutzwald (Moselle) izdeluje najmodernejše moške in ženske obleke po primerni ceni. Se priporoča.
Domača trgovina in čevljarna ŠTEFAN I.IZZI, 13 rue de Forbach, Merlebach (Moselle) nudi veliko izbiro vsakovrstnih aktovk, kovčkov, priprav za potovanje, prvovrstno usnje in vse čevljarske potrebščine. — Postrežba solidna — cene nizke.
Crusnes. Zbor večkrat poje tudi v radiu in je prejel že celo vrsto odlikovanj. Mladi gdč. Vidičevi iskreno čestitamo. Kakor smo mi ponosni na njo, tako naj bo tudi ona ponosna, da izhaja iz slovenskega naroda, ki je sicer majhen po številu, pa velik po svoji nadarjenosti, po delavnosti, zlasti pa po svojem trpljenju.
GIRAUMONT in MOUTIERS
Število naročnikov „Naše luči” raste. Je prav tako! Čim več bo luči, tem več bo svetlobe in nič se nam ne bo treba bati, da bi krenili na napačno pot.
^ßtiriz.
Tukaj smo se zbrali Slovenci 8. junija z zastopniki dvanajstih drugih narodov v eni najlepših francoskih Marijinih cerkva: v Nolre Dame v Parizu. Rektor jugosl. ka-tol. misije g. Nace Čretnik nas je ob navzočnosti pariškega nadškofa msgr. Feltina spomnil na Marijine božje poti na Slovenskem. „Zahvalimo božjega Odrešenika za dar svete vere,” je dejal. „Devico verno pa prosimo milosti, da bo naša vera vsak dan močnejša.”
Nato je pevski žbor iz Brouaya, ki je prišel za to priliko z msgr. Zupančičem v Pariz, odlično zapel pod vodstvom g. Pera pesem „Marija, skoz življenje”. Zvečer je pariški radio prenašal slovenski govor in vse petje naših pevcev. Napovedovalka je povedala, da so skupino slovenskih narodnih noš fotografi pred katedralo kar oblegali.
Naj omenim še to, da smo isto nedeljo dopoldne imeli slovensko službo božjo v cerkvi Marijine Čudodelne svetinje na Rue du Bac. Zatem smo si skupno ogledali glavne zanimivosti Pariza in opoldne skupno obedovali.
V Lurdu je na romanju Ženske zveze franc. Kat. akcije .(60.000 udeleženk) konec maja zastopala Slovenke ga. Angela Gruntar iz Comercy..
&ejawna Q-rattxdja
ZAHVALA
Prijetna dollnost mi je, da se najlepše zahvaljujem vsem sorojakom, ki so o priliki 25 letnice mojega bivanja med Slovenci v Pas-de-Calais pripomogli s požrtvovalnim sodelovanjem, z darili in voščili h lepo uspeli proslavi 27. aprila t. I.
Zahvala pripravljalnemu odboru za ves njegov trud! Zahvala pevskim zborom iz Merlebacha, Itru-ay, Sallaumines iti Lievin za njih krasno petje ter dramatičnemu odseku iz Bruay za lepo igro!
Kako bi se še posebno ne zahvalil onim, ki se niso ustrašili ne dolge poti ne stroškov in prišli k proslavi. So to moji sobratje pri delu za slovenske izseljence v Westjaliji, Angliji, Belgiji, Holandiji in močna skujtina Slovencev iz Merlebacha s priljubljenima voditeljema msgr. Stankom Grimsom in g. Jankovičem ter s pevskim zborom. Bog plačaj vsem!
Rojaki, storili ste koristno delo. Pohvalna obširna poročila v francoskih listih so ponesla slovensko ime v širšo javnost, kar je vsem v čast in v čast tudi naši dragi domovini.
Valentin Zupančič.
ROMANJE NA LORETTE
Dne 15. avgusta, na Vnebovzetje Device Marije, bo slovenski romarski shod na Lorette. Ob 10. uri je sv. maša s pridigo. Med sv. mašo poje letos pevski zbor iz Sallaumines. Nato kosilo in odpočitek v prosti naravi. Ob 2. uri popoldne so pete litanije Matere božje z blagoslovom.
Slovenskim izseljencem se je Loretska višina z lepo cerkvijo Matere božje jako priljubila. Vsako leto se snidejo na tej božji poti v velikem številu. Tu najdejo Stare znance, se z njimi pogovarjajo par veselih ur na prijaznem griču.
LU11D: Za prih. leto 197) se pripravlja kolonija v Lievinu na romanje v Lurd. Kdor bi se želel pridružiti, naj že zdaj začne misliti na to, zlasti na prihranke za to dolgo .pot. Podrobnejša navodila boste dobili ob svojem času.
ŽIVLJENJE V KOLONIJAH LIEVIN
Sv. krst sta prejela: Franc Gregur in Franc Sipek. Castitamo družinam, malima pa želimo božjega blagoslova! — 10. maja je umrl Vladimir Kunej, star 30 let. Bolehal je več let na težki živčni bolezni. Naj počiva v miru!
Ker ni lahko 'dobiti novih šmarnic, smo brali letos razlago litanij Matere božje od P. Kazimira Zakrajška v ameriški „Avc Mariji". Tako ta veliki prijatelj izseljencev še vedno deluje med njimi.
BRUAY
Poročili so se: Milan Ljubi z Ivanko Jurak in Golob Ivan z Gizelo Coron. Bilo srečno! — Kako so se naši pevci v narodnih nošah postavili v Parizu, vam povemo več kdaj drugič.
Posebno pohvalo zasluži slovenska kolonija v Bruay, ker je kot vsa leta tudi letos vsak večer imela sama v maju šmarnice. Posnemanja vredno, zlasti tam, kjer ni slovenskega duhovnika v bližini.
MERICOURT
Poročila sta se 24. maja Vinko Razložnik in Albina Oblak. Mlademu slovenskemu paru želimo vso srečo! — V maju smo imeli tudi pri nas večkrat šmarnice.
SSS HOLANDIJA ..........................
Mi v Holandiji imamo svoj domači razmnoženi listič „Glasnik Marije Pomagaj”. Tam zvemo vedno, kdaj bo kje kakšna naša prireditev. Odkar izhaja tiskan izseljeniški list „Naša luč”, radi vzamemo v roke tudi to, saj nam pove, da je tudi drugod še korajža, ne samo pri nas. Včasih se ob tem listu tudi do srca nasmejemo. Razširiti ga bomo morali še bolj, ker ga še marsikdo ne bere.
Tukaj smo pokopali 27. 4. v Eygelshovenu g. Ivana Kavčiča, roj. 1879. v Cerkljah. V Holandiji je bival od 1. 1914. Zadnja leta je ohromel in mnogo trpel.
Podobo Marije Pomagaj smo postavili na stalen oltar v Hcerlenu in odkrili rajnemu p. Tcotimu spominsko ploščo, ki bo pričala zanamcem o njegovem požrtvovalnem delu za nas.
Po stari navadi smo hodili tudi letos k našim šmarnicam. V mesecu maju je bil Materinski dan v Eygelshovenu. Fantje so sc učili za ta dan igrice „Zakleta soba”, „Dva gluha” in „Spomenik”. Bila je to tudi prilika za prvi nastop v javnosti dveh zborov: „škrjančka” iz Eygelshovena in „Glas v tujini” iz Lindenšheuvela.
Naša dekleta so sodelovala pri razstavi ročnih del, ki je bila meseca maja v Kastel Hoensbroek. Ko govorim že o dekletih, ne smem pozabiti zapisati, da so naročile s Koroškega izvrstno učiteljico za kuhanje Milko Hartmanovo. Vsak večer, enkrat v Heerlerheide, drugič v Eygelshovenu kuhajo, da je veselje. Učiteljica se je pa tudi že nekaj naučila pri nas. Videla je, da se holandske ženske ne ukvarjajo rade s kuho, posebno ne s takimi jedili, ki zahtevajo veliko dela. Dalje je spoznala, da slovenski okus z našimi začimbami silno ugaja (žal) tudi holandskim ženinom ...
^ZSS NEHČIIA
Zborovanje: Prišel je čas, da se tudi mi kaj zganemo. Dne 18. maja smo imeli v veliki cerkvi sv. Lamberta v Gladbecku zopet slovensko službo božjo. Slišali smo šmar-nični govor v našem domačem jeziku. Pridigi so sledile litanije. Po tej lepi majniški slovesnosti smo se zbrali za zborovanje. Prišli smo do zaključka, da je treba po zgledu naših rojakov v Holandiji, Franciji in drugod spet začeti z društvenim delovanjem. Sestavili smo odbor društva sv. Barbare. Vanj so prišli gg. Jožef Dobravc, Jože Kravanja in Anton Strajhar. Odbor rožnoven-ske bratovščine pa sestavljajo gospe Ana Kamphova roj. Kostanjevic, Marija Češko in Frančiška Berlec.
Kevelaer. 1’rcd nami je sedaj skupnp romanje Slovencev iz Nemčije in Holandije v Kevelaer, ki se bo vršilo na Marijino Vnebovzetje, dne 15. avgusta. Kdo se ne spominja nepozabnega dne, ko je pokojni ljubljanski škof Jeglič pripeljal 1. 1921. slovenske izseljence v to slavno svetišče. 42 izseljenskih zastav nam je takrat delalo časti In na isti dan, ko bo letos naše romanje, se je zbralo 1. 1934. pod vodstvom mariborskega pokojnega škofa Tomažiča okoli 1500 Slovencev v Kevelaerju. Lepi nepozabni dnevil Zato poromajmo letos znova tja! Letos bo tam še druga izredna slovesnost. Pri Mariji se bomo spomnili jubileja g. Tensunderna, ki slavi sedaj 40 let maš-niškega delovanja. Iz Holandije bodo prihiteli tamkajšnji pevski zbori in naši znanci.
Pišite znancem po drugih krajih! Naj pridejo 15. avgusta v Kevelaer! Povabite vse rojake, ki jih poznate. Na veselo svidenje pri Mariji v Kevelaerju ob slovenski pesmi!
Moers-Mecrbeck: Umrl je g. Peter Pirc iz Narina pri St. Petru na Krasu, star 83 let, previden s sv. zakramenti. Naj počiva v miru! žalujočim ostalim naše sožalje.
Rom - pom - pom
Kaj je to? O, nič hudega, le urednik bi imel rad tudi besedo. Potožil bi rad, da bi mu od srca odleglo. Pomislite, zadovoljiti tako veliko družino, kot je naša, niso mačkine solze.
Enega potolažiš, že drugi prosi. Premajhen je list, da bi mogli vse objaviti. Eni so morali to pot počakati, drugi so dobili malo manj v skledo. Eni bi radi, da bi pisali o politiki, a na splošno željo tega ni mogoče. Razume se, da zato vseeno svojo zemljo in svoj narod — doma in na tujem — ljubimp. S poukom in razvedrilom mu hočemo služiti in pisati hočemo po resnici, ne pa lagati ali zakrivati.
Povedati moramo tudi, da dobivamo od vseh strani priznanja. „To je naš list,” pravijo. „Tega nam je manjkalo. Vsaj zveš, kaj je novega.” „Vsak mesec bi ga radi brali,” pišejo.
Na tem mestu se prav prisrčno zahvalimo vsem, ki so dali svoj dar za list. Nekdo je hudomušno pripomnil, da bi za može raje zapisali, koliko litrov vina stane list na leto, a je težko, ko so vina tako različna po različnih deželah. Tole Vam svetujemo: Najbolje je takrat dati kaj za list, ko si dobre volje. Vsi za list, list za vsel
V vseh zadevah glede lista se obračajte na poverjenike po raznih deželah. Lahko tudi pišete naravnost na „Naša luč”, Vik-tringer Ring 26. Celovec — Klagenfurt, Kärnten, Austria.
Bratje, veseli vsi, pesem zapojmo mi, od lista našega, ki vse nas rad ima!
OKala Lite
izide vsak drugi mesec. Obiskuje Slovence po Zapadni Evropi. — Založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. Odgovorni urednik: Dr. Janko Hornböck. — Tiskala: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.
, Printed in Austria.