Katollšk cerkven list«
V Ljubljani 15. sušca 1860.	Ust 6.
Teisu XIII.
po Božjim usmiljenji in po milosti svetiga apostolskima Sedeža vikši škof Goriški, dohtar svetiga pisma itd.
castitimu duhovstvu in vernim Goriške škofije
pozdravljenje in blagoslov od Gospoda našiga Jezusa Kristusa.
Hitro preteka čas, in življenje je kratko; tavžent let pri Gospodu je kakor en dan. Vse vode tečejo v morje, in mi popotniki te zemlje gremo proti večnosti Sojeno je, de mora vsak človek umreti. In kadar napoči tisti veliki dan, kadar bo Edinorojeni Sin Božji prišel sodit žive in inertve, takrat prejde svet in vse njegovo veselje; takrat se odprejo vrata večnosti, skoz ktere bomo vsi ali v večno veselje, ali pa v večno terpljenje, kakor si bomo s svojimi deli zaslužili.
Pa jojmene! kako silno malo jih je med kristjani, kteri bi to resnico prav premislili! Kako malo jih je, kteri resnobno mislijo na cilj in konec svojiga življenja! Kako malo jih je, kteri spoznajo in si k sercu vzamejo, de je treba za večnost skerbeti in živeti! — Veliko jih pa je takih, kteri so kakor tisti bogatin v evangeliju, de skerbe le, kako bi polnili svoje hrame, in prav dobro, brez vsiga truda in brez vse skerbi živeli; nespametui! ki ue pomislijo, de zamore Bog vsako uro jih iz tega sveta pred svoj sodnji stol poklicati.
Zato toži prerok, de je vsa zemlja popolnama končana, ker ga ni človeka, de bi premislil v svojim sercu. Zato se joče Kristus čez Jeruzaleni, in objokuje pogubo toliko duš. Zato govori Edinorojeni Sin Božji presunjen od nezmerne žalosti: „Široke so vrata, in prostorna je pot, ktera pelje v pogubljenje, in veliko jih je, kteri po nji hodijo. Ozke so vrata, in tesna je pot, ktera pelje v življenje, in malo jih je, kteri jo najdejo. Veliko je poklicanih, in le malo izvoljenih."
Ker sim verhovni pastir te škofije, vzdignem tudi jaz svoj glas, in ljube ovčice z besedami inodiiga Siraha ogovorim: Usmili se svoje duše, de Bogu dopadeš.u Kes, usmilite se svojih duš, de Bogu dopadete, in de se zveličate. Zakaj zopet so prišli dnevi zveličanja, dnevi tihiga žalovanja čez naše grehe, kjer je treba, po besedah preroka Joela, se spreoberniti iu „s postani, z jokam in z zdihovanjem se k Gospodu našimu Bogu preoberniti" in za zveličanje duše si prizadevati z resničnim poboljšanjem serca in življenja. Skerb za uašo dušo je naše pervo in nar ime-nitniši opravilo, je naša perva skerb.
In zares, preljubeznjivi! na tem svetu nimamo uobe-niga večiga opravila, kakor je zveličanje naše neumerjoče duše. Bog hoče, pravi apostel, de bi vsi k spoznanju resnice prišli, in de bi bili vsi ljudje zveličani. Zveličanje
naše duše je tedaj edini cilj in konec našiga življenja, samo za to nam je dal Bog telo iu dušo. Zakaj „čemu je človek?" vpraša modri Salomon, ter odgovori: „Zato de se Boga boji, in njegove zapovedi derži" ter si tako zagotovi svoje zveličanje. „Bodi si kar koli hočeš, pravi sveti Ambrož, bodi si kteriga stanu koli, le misli na se. Na se, pravim, in ne ua svoj denar, ne na svoje premoženje; na se, in ne na svoje veselice; na se — na svojo dušo misli, na ta dragi talent, ki ti ga je Bog izročil.J
In potem, čemii je Jezus Kristus ua svet prišel, čemu je terpel? O preljubeznjivi! le zavoljo zveličanja naših ne-umerjočih duš. Zakaj On sam takole govori: „Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubijeniga." ino „Bog je dal svojiga Sinu, zato de kdor vanj veruje, se ne pogubi, temuč ima večno življenje." Ko jc tedaj Sin Božji iz nebes prišel in se včlovečil, ko jc med ljudmi v vboštvu, v ponižanji, v zaničvanji in preganjanji živel in sc trudil, iu ko jc konec treh trudapolnih let hudo terpljenje. zaničevanje in strašne muke prestal iu na križu umeri: se vse to ni godilo za to, de bi nas obogatil, ali nam pripravil mehkužno življenje, in vse veselje in sladkosti tega sveta. Ne preljubeznjivi! Sin Božji je iz nebes prišel, jc terpel in umeri samo za to, de bi nas zveličal. In mi ali ne bomo torej uar bolj skerbeli za to edino opravilo, za zveličanje naše duše, za ktero je Bog sam tolikanj terpel. ki je naš edini cilj in konec, in ki je bil edini poklic Sinu Božjiga?
Pa tudi ediua skerb za naše dušno zveličanje uam zamore dati pravo zadovoljstvo. To je, preljubezujivi! nov spodbodek, de se s posebno skerbjo poprimemo tega opravila. Našiga serca ne more nasititi nobena minljiva stvar. Kratkočasi, razveseljevanja, in veselje ne napoljnijo našiga serca; dostikrat je naša duša po vsakim razveseljevanji nekako prazna iu nezadovoljna, ali pa še clo vest človeka grize, kadar je veselica bila pregrešna. Kadar pa človek spozna, kako imenitno de je za dušo skerbeti, ter posvetni šum za nekaj časa zapusti, se v tiho samoto poda, in tu vpričo Boga na svoje grehe misli in spozna, kako malo premore sam brez Boga; kadar poten: iz celiga serca milost od Boga prosi in usmiljenje, ter čuti. dc mu je Bog milostliv iu de mu potrebne pomoči deli; kadar se potem ua perutih vere gor v liste višave povzdigne, kjer ui večne zdihljeja nc joka; kadar ga ljubeziu Božja povzdigne do živiga zaupanja večniga življenja: — oh, ali se najde kje tako posvetno veselje, ktero bi se dalo temu primeriti? Iu to velja ne Ic sani" od tistih ur, ko človek večne resnice premišljuje in moli, to velja tudi od opravil vsakdanjiga življenja. Zakaj če oživlja našo dušo skerb za naše zveličanje, ima vse, kar je okoli nas, kar se nas tiče. resen iu imeniten pomen. Dolžnosti našiga stanu so potem imenitno delo, za ktero bomo veliko plačilo dobili, kadar piide večer našiga življenja. Skušnjave, s kterimi se moramo mnogokrat terdo bojevati, nam donesejo častito zmago. Terp-
Ijenje. bolečine, zatajevanja, ki našo dušo večkrat feže, eo setev. ki nam obljubi veselo žetev, „ktere nobeno oko ni vidilo, nobeno uho ni slišalo, in serce nobeniga človeka ni občutilo.44 zakaj „terpljenje sedanjiga časa se ne da primeriti prihodnji časti, ktera bo nad nami razodeta." Tako je tedaj edina skerb za zveličanje, ktera zamore v tem življenju uašiiau serca dati pravi mir in pravo zadovoljstvo.
(Konec BMledvm.)
i^r {fazni napis
kneza škofa lavantinskiga do vsih katoliških gosti vnikov (o št i rje v, bi rt a t) svoje škafi je.
(Poslovenjeno.)
Narpred srečo in blagoslov!
Prepoštovani gospodje gostuiki, iu gostnice!
Ne zamirite svojimu višjimu pastirju, de Vas s pričujočim dopisam mirno in prijazno obišem! Moja ljubezen do Vašiga opravila me sili k temu posebnimu pisanju. Moč Vašiga opravila do blagra in gorje-ga človeške družbe me zavezuje, Vam pisano povedati, kar mi je tolikanj pri sercu: narpred od spoluovanja postne zapovedi po gostiv-nicah (oštarijah. litožih). ker se bojim, de v gostih opravilih le prelahko pozabite, kako se mora post po gosti v n i c a h spolno vati. (Nasledva postna uaredba za lavantinsko. škofijo.)
V očitni gostivnici je veliko težej postno zapoved spolnovati kot po osebnih hišah, pa tadi tolikanj bolj za-služljivo. V gostivuico prihajajo ljudje, ki niso katoliške vere, tudi vojaki in bolehni ljudje, ki so od svojih duhov-skih višjih posta odvezani, ali niso zavezani postniga jesti. Vsim takim in enakim gostam dajte v Božjim imenu tadi o postnih dnevih mesnih jedi, ako jih velevajo. Za Vas in Vaše zdrave domače naj bodo postne jedi pripravljene vse postne dni, ki niso prilajšavni (dispenzni) dnevi, tako de tudi ptuj gost, ki želi postoih jedi, pri Vas svoj delež dobi. Ako kdo veleva še drasih postnili jedi, naj poterpi, de se ma pripravijo.
Ako pride gosi ob postnim časa k Vam v gosti vnico, vprašajte ga prijazno, kaj de želi jeeti. Ce gost naravnost veleva mesnih jedi, in če Vi nimate vzroka dvomiti, de je kakor katoličan na post pozabil, mu utegnete dati mesnih jedi brez pomislika, ker Vam ne gre, ptujiga gosta po njegovi veri opraševati. Ako veleva pa tuji gost postnih jedi, bodite s posebno priljudnostjo pripravljeni, ma s postnimi jedmi postreči. in tudi napraviti, kar hiša premore. Bog ne daj pa, de bi se v katoliški gostilnici ob postnim dnevu reklo: Nimamo postnih jedi, in še veliko manj: Ne pripravljamo postnih jedi; to bi bilo toliko, kakor svojo katoliško vero v djanji zatajiti. „Kdor me pa pred ljudmi taji,tt govori naš Gospod, „ga bom tadi Jest pred svojim nebeškim Očetam zatajil."
Nikoli ne terpite v svoji pošteni gostilnici, de bi kdo post zaničeval, ali tiste goste zasramoval, ki post vestno spolnojejo. Kdor občutne vesti svojiga bližnjiga ne spoštuje, ni pošteni človek, in prederzin zaničevavec sv. vere se šteje k ljudski sodergi, kteriga se je bati in ga je treba odpraviti zato, ker se Boga ne boji. Skušajte po pameti govorjenje na kaj drujiga zaverniti; ako pa ne pomaga, prosite takr. brezbožniga gosta, de naj k Vam ne hodi. Boga se je treba bolj bati, kakor pa ljudi.
So tudi gosti, kteri o postnih dneh zato hodijo v go-ntilnice, ker si njih vestna gospodinja v greh šteje, ob tacih dnevih mesne jedi dajati. Takim gostam dajte na lepo vižo razumeti, de jim Vaša gostiluica ne sme biti hiša greha. Ako Vas bodo zavoljo tega s hudimi besedami pitali, pokažite jim pričajoče postno pismo, in ver-zite zadolženje na Vašiga škofa. Rad vse zadolženje nosim, de se le v Vaši hiši Bog ne žali.
Nikar nikar se ne bojte, spoštovani moji, s takim
spolnovanjem postae zapovedi, ki je tako oslajšana in zlaj-šana, svojih navadnih gostov zgubiti, ali škodo terpeti. Angel-varh Vaše poštene hiše Vam bo namesti njih boljših gostov dosti pripeljal, in Božji zegen bo Vaši gostarii tek dal. Brez Božjiga žegna tadi pri gostivnicah vse nič ne pomaga.
Lep in imenitin je namen gostivnic (oštarij ); one naj so dobrotne naprave keršanske ljubezni, kjer lačne nasitujejo, žejne napajajo, popotnike sprejemajo, tode brez greha in za spodobno plačilo. Gospod bo enkrat ob velikim sod nji m dnevu vse to tako sprejel, kakor k i bili v«« (o Njema storili. Gostilniki (birti, oštirji) imajo pred vsim! drugimi stanovi nar lepši priložnost, si v nebesih častno mesto pripraviti, ako so keršanski gostiluiki in ne nejeverni ajdje, ki delajo svoje gostilnice v igra v ne jame, staniša pijanosti in nečistosti.
Zavoljo ljubezni Jezusa Kristusa prosim vse gostitnilte, de naj ta po9tni list bero — in spoštovane žene, de naj ta postni list hranijo, ter ga v posebnih primerljejih zopet bero, tudi drugim pokažejo in zasramovavcam prav naravnost in očitno povedo Kristusove besede: „Kdor Cerkve ue posluša, ga imej kakor nevernika in očitni ga greš n i ka.„ — „ln kdor Cerkve za mater ne spoštuje, tadi Boga ne more Očeta imeti." Sv. Ciprijan.
Bog žegnaj Vas in Vaše keršansko opravilo; in ta žegen pridi in ostani vselej nad Vami. Amen.
V Mariboru 1. predpostno nedeljo 1860.
Anton Martin, knez in škof Lavantinski.
Mteino pozfirar{Jet\fe
bratam in sestram sv. Cirila in Metoda. Ako se brata brat vsako leto saj enkrat ne oglasi, lahko misli, de ma je umeri; in če prijatel prijatla večkrat ne obiše, jima gotova amira stara ljubezen. De se druž-banam pobožne bratovšine sv. Cirila in Metoda tudi taka ne zgodi, Vas zopet prijazno obišem, predragi bratje in sestre moje, ter Vas prav lepo pozdravim in se Vam oglasim, naj se ob kratkem pogovorimo, kako se je našej braterni preteklo leto po sveti godilo.
Perva znamenitnina lanskiga leta je, de je dobila naša pobožna družba sestro v nemških krajih. Svetoželjni škofje Minsterski, Hildesheimski in pa Paderbornski so vtemelili molitevno dražbo za poedinovanje odkrušenih od keršanstva, kteri v jutrovih krajih živijo, sosebno pa ločene Rase, naj bi jih dobri Bog zopet v krilo svete matere katoliške cerkve pripeljal, odcepljene ude s svojo glavo združil, spravil z ljubo materjo ločene otroke, za ktire toliko skerbi in po njih zdihuje, naj bi bil skorej vsih vernih na zemlji en hlev in en pastir, kakor je Kristus sporočil. Za patrone tote pobožne bratovšine na Nemškem so si izvolili svetiga Petra; posebno zaupanje pa tudi postavili v prošnjo Marije Device brez vsega madeža spočete. V šent-Petrovo gredo vsi bratje in sestre slovesno k svetimu Obhajilu, kar se jim tudi za praznik Marije prečistiga spočetja priporoča. Družbani in družbane se verh tega zavežejo, vsaki dan tole molitvico za poedinbo ločenih kristjanov opraviti:
O Gospod Jezus Kristus! ki si pred svojim terpljenjem k svojima nebeškima Očeta molil in toliko milo prosil, naj bodo vsi, kteri v tebe verujejo, neprenehama eno, kakor si ti eno s svojim nebeškim Očetam. oglej se dobrotljivo na molitvo, ktera tadi mi po tvojim izgledi opravljamo za poedinjenjevsih vernih spoznovavcov tvojiga sretiga Imena.
Dodeli nam, o Gospod, naj de vsi z enim je-zikam in z enim sercam poveličujemo in hvalimo tvoje v«« hvale vredno in veličastno I m 6, kakor Ime Boga Očeta in svetiga Doha sedaj
vselej in vse večne čase. Tega te prosimo, u Gospod Jezus Kristus! po bogastvi tvojiga ne-skončuiga za služenj a. Amen.
Naj bi se serce za to važno sveto opravilo prav oživljalo, in se svete želje pri vsem vernem ljudstvu vedno vne-male, molijo po Nemškem vse uedelje in zapovedane praznike to molitvico pri očitni službi Božji, kakor za vso potrebe. Ravno ta bratovska molitvica se v šolah mladiui priporoča in uči, naj se mladenči iu mladeučice privajajo za poedinbo ločenih vernikov moliti, kajti Bog deco naj rajši nsliša.
Ravno ta pobožna družba na Nemškem je pa tudi sklenila, bukvice vredovati in jih pošiljati med odločene ker-šenike, jim prav jasno razvidno pokazati, kako hudo iu krivo delajo, de v sveti edinosti s katoličausko cerkvijo ue živijo, temveč se branijo z nami spraviti se. Za potroške te bu-kvedaje vlagajo družbani vsako leto po grošu dobriga duarja v srebri; kar ni veliko.
V tej družbi se lahko vsakiga mesca popolnama odpustki zadobe, ako kdo vsaki dan bodi si doma, ali pa v cerkvi za poediuenje vsih ločenih kristjanov, za povišanje naše svete cerkve moli, zakramenta svete pokore iu pre-svetiga Rešnjiga Telesa vreduo prejme, pa v kaki cerkvi, ktero si lahko sam izvoli, to molitvo Gospod Bogu podaru-je. Ti odpustki se zamorejo tudi vernim dušam v vicah darovati.
Vsaki fajmošter so poverstni vladar te bratovšine po svoji duhovniji, kteri svojimu škofu popisek bratov in sester naznanijo, kteri v to bratovsino stopijo, in tudi njih vložene darila odrajtajo. — Sveti oče papež Pij IX. »o Neincam to bratovšiuo svetiga Petra 3. maja 1858 poterdili in z ravno tistimi odpustki obdarovali, kakor šest let poprej našo bratovsino sv. Cirila iu Metoda, kajti imate obedve eden in ravno tisti namen.
Naj bi stareji sestra mlaji prijazno roko podala, sim se 13. sušca iauskiga leta Miusterskimu škofu v imeni naše bratovšine sv. Cirila in Metoda oglasil. Prav Ijubeznjivo so mi na to prečastiti škof Miusterski Juri 28. aprila 1859 odgovorili, rekoč, de jih naša stareji bratovšiua priserčno veseli, iu de nam hočejo marljivo nazuanovati, kako se bo bratovšini sv. Petra po Nemškem godilo. Bukve ali časopise v ta nameu pisati tako dolgo odlagajo, de se bo pokazalo, koliko bode število dražbanov, in če bode moči se tega pismenskiga dela lotiti.
Mislim in zaupani, de se bote te dve sestri tovaršice v molitvah iu v dobrih delih serčno podperale, ena drugi serce dajale, in potern veliko več izprosile, kakor ena sama. In ker je tudi ua Dunaji (v Beči j bratovšiua Marije Device brez vsega madeža spočete vtemeljeua, kristjanam iz-hodnjih krajev pomagati, hoče nam prelepa obljuba Jezusova biti gotova, ki veli: ^Resnično, vam povem, de, ako se dva zmed vas zediuita na zemlji, se jima bo, za ktero reč kolj prosita, zgodila od moj iga Očeta, kteri je v nebesih. Zakaj kjer sta dva ali kjer so trije zbrani v mojim imeni, ta in sim jaz v sredi med njimi." (Mat. 18, 19, 20.)
Kar razširjanje naše bratovšine sv. Cirila in Metoda zadeva, so uain prečastiti provikar afrikauskih misijonarjev, Matevž Kirchuer, uas obiskavši obljubili, de hočejo to uašo brateruo po jutrovih krajih Palestine in Egipta obuditi, naše braterne spominke in molitve v arabskem jeziku v natis dati, iu med verne jatrovih krajev deliti, naj se bo od solčuiga izhoda do zahoda molilo za poedinjenje odločene cerkve. Tudi v preteklem letu je lepo število novih bratov in sester (nad 1149} se nam pridružilo, kakor smo veselo v Danici brali; tode na tenko njih števila ne vemo, ker nam niso vsi popisniki dosli.
Dobri Bog, ki edinost svojih vernih posebno ljubi in želi, je naše bratovske prošnje tudi preteklo leto prav očitno in lepo uslišal. Več posameznih razkolnikov se je v krilo
naše svete cerkve poveruilo. Naj lepši sad naših molitev se nam pa po pismi iz Solunj naznanuje, kjer sta bila sveta brata Ciril in Metodi rojena. Cela obsega po imeni Avret Hisarski v Bulgarji na Turškem je sklenila, odcepljeno cer-kvo starovereov zapustiti, in se podati v materno naročje svete katoliške cerkve, vsih skup nad 30,000 duš. Poslali so po duhovskiga vodja častitljivih bratov Lazaristov v Carigrad, naj pridejo jih v sveto katoličansko cerkev sprejet, iu ko so došli v njihovo sosesko, so jih z velikim veseljem sprejeli. Pa lepi izgled tudi druge odločene soseske budi, ki bi rade ravno to storile, ako pervim po sreči izide, kar jira sam večni Bog daj!
Daj pa tudi nam, Oče nebeški, Oče luči in pomoči pravo stanovitnost, de bomo zvesto dopoluovali, kar smo dobriga sklenili, vsaki dau za poedinjenje razkolnikov moliti, pa tudi nagovarjati svojih znaucov in prijatlov, naj se z nami v to našo pobožno bratovšino združijo. Veče ko bode nase število, veči bo naše združene molitve moč, za tolikanj obilnejši ubogim oslepljenim gerkam razsvetljenja luč in pomoč; za toliko lepše pa tudi uaše veselje in plačilo. Tako se zgodi iu tako bodi ! Amen.
V M a r b u r z i 1. sušca 1860.
Anton Martin
Lava nt. škof.
Kersanstti pomen besede ,, l*usl.'*
(Le ven žnjim!)
Navadni pomen, kise sklepa z besedo „l*ust,u je zares bolj pagansk kakor kristjansk. Pust je namreč bližnji čas pred 40dunskiin postani, zlasti zadnje tri dni, posvetnim otrokam čas nezmernih veselic in vživanja posvetnih Hladnosti; čas norskiga rajanja, vriska in razberzdaniga veselja; pa tudi čas zapravljanja premoženja, zdravja in le prevelikrat tudi poštenja in nedolžnosti; čas neprenesljive nečimernosti, gizdosti in krinolinske razšopirnosti; čast norosti, uespainetniga ošemljenja. trebuhov e službe in brezštevilnih grehov. Ta pomen imajo soHebno zadnji trije dnevi, zlasti zadnji dan pred Pepelnico. Pust imenovan, od kteriga pregovor pravi, de je vsih noreov god. Ravno zato so pervi pratikarji. kdo ve. kdaj? in za njimi vsi ponarcjavci v slovensko pratiko postavljali neko norsko iu smešno podobo, z ošemljenim obrazam, z norsko kapico, ki ima dva roga, kakor bi bili ta dan vsi uorski rogov ileži privilegirani. V ta pomen cika tudi tista vganjka pratikarjev: Ka| je nar veči laž v pratiki? Odgovor: „Pust,u ker ta dan nima nič puščobe, ampak le vrisk iu veselje. Ko se jc bil pred več leti neki turšk poslanec iz kristjanskih dežel v Carjigrad vernil in je doma vprašan bil, kaj de je pri kristjanih so-sebniga in čudniga najdel, j< odgovoril: rNobcna reč se mi tako čudna ne zdi, kakor de kristjani ob času svojiga Pusta tri dui norijo, četerti dan pa se s pepelam potresejo iu po pepeljenji pamet spet nazaj dobijo."
Kdo ne vidi, de ima tako norsko in razberzdaso raz-veseljevanje pustnih dui v nekdanjim paganstvu svojo korc-uiuo in svoj začetik, in je posnemanje pagauskih praznikov rbakana!ij~ ktere so pagaui v čast malika rBaka" prav razujzdauo obhajali. Malik rllak" je bil starim ajdam „bog vina;" menili so namreč, de jim vino daje, torej so njeinu v čast „Bakanalijeu ali Bakovc praznike napravili in pa uar pred na Gerškim. Pagani so te prazuike tako obhajali, dc so bili človeštvu v sramoto in skorej ni moc verjeti, de se človek, umna stvar, zaiuore tako poživiniti, iu v take zmote zajti. Naj pokriva zagriujalo molčečnosti ostudne razujzda-nosti in zopernatorue hudobije, ktere s<> o tih praznikih po-čeujali. Samo to naj bo rečeno, dc so se bolj kot živinski požrešnosti in pijanosti vdajali, in se za čast potegovali, kdo bo v tim nar veči junak. Za nar boljšiga častivca „Bakoviga" je bil tisti spoznan, kteri je v ualivauji z vi-nam vse druge prekosil. Lahko je misliti, ker je v vinu
nečistost, de je to požrešno vživanje tudi dragih razujzda-nosti dosti sabo pripeljalo. De so pa ajdje zamegli svojim strastim tolikanj ložej streči, in vse hudobije brez sramovanja vganjati, so svoje prave obraze s šemami pokrivali, ktere so večidel prave spake človeških podob ali nar ostud-niši pošasti vpodobovale.
To je začetik pustnih veselic; iz paganstva so se v kristjanstvo preselile.
Vera Kristusova je staro paganstvo srečno z zemlje pregnala, tempeljne krivih bogov razdjala, njih altarje razrušila, njih podobe s poti spravila; le oznatiovaua je bila, in voljne serca so se je poprijele; ali Bogu se smili! njegovi prazuiki iu razujzdani godovi so se veliko sere tako prijeli, de ne prejenjajo. Priča tega so nam pustui dnevi; o njih se spomin rBakovM še vedno hrani; o ujih ta pa-ganski inalik še vedno svoje prijatle in častivce ima. In de bi se njegov spomin stanovitno ohrauil, in njega pozab-ljenju v okom prišlo, se njegova podoba v slovensko pratiko, v sredo med podobe svetnikov Božjih mala. Saj mende ta podoba, čeravno z beršlinam ovenčane glave nima, ampak je bolj po norsko napravljena, nikogar druziga ne pomeni, kakor „Baka.u Oj sramota! v pratiki Slovencov, ki so večidel dobri katoliški kristjani, v sredi podob Gospoda. Matere Božje in Svetnikov stoji podoba malika! Ven znjim! kaj ta ajdovska spaka tukaj dela? Namesti nje naj pride na ujeu pro-tor v pratiki ua pepelnično sredo „mertvaška glava," ktera nas naše smerti iu minljivosti opomina, po namenu sv. Cerkve, ktera ta dan verne pepeli z besedami: ^Spomni se, človek! de prah si in prah boš."
Beseda rPust.u po obrazu in pomenu zdaj po pagan-s\o popačena, se med slovenskim ljudstvam se v popolnama keršansko katoliškim, tedej v izvirnim in nepokvarjenim pomenu najde. Pisavec tih verstic živi ined Slovenci, pri kterih se slovenska beseda gladka, lepa, čista, ne le po izreku, ampak tudi po pomenu nepokvarjena najde. Pri belih Kranjcih prek Kerke se zadnji dan pred 40danskim poštam ne zove „Pust,tf temuč nMesopust,u to je konec mesojeje. in začetik časa pokore, zatajevanja in zadosto-vanja Božji pravici za storjene grehe skoz post, kakor ga sv. Cerkev zapoveduje. Po cerkveni zapovedi post v sebi zapopade zderžanje od vsih mesnih jedi. Tako so se stari Slovenci postili, in prav veliko se jih še zdaj tako posti, de se clo nič ne poslužijo cerkveniga postniga polajšanja, ktero mesne jedi zunej malo dui opoldan dovoli. — Beseda „karnevals ktero katoliški Talijani pust imenujejo , ravno to pomeni. kar rinesopustu (latinsko caro vale! —in ravno tako talijau-ko: carnevale.) namreč poslovljenje od mesa do Velike noči.
Spisano pepelnično sredo 1860.	J. K.
0)ffieti po Slovenskim in dopisi.
Iz Ljubljane. Te dni bo Visokočastitljiva namestnija škofijska razposlala razglas za pismo verne vdanosti do sv. Očeta in zastran radovoljnih darov v ta namen. — Svete olja se bodo tudi to leto delile Veliki petek ob 5 zjutraj v škof. pisarnici.
Iz Ljubljane. Zaljubljene in mesene pesmi so med druzimi poseben pomoček. blage serca od Boga odvračevati, prava slana so za čednost. Svet pa tega noče spoznati; ni dosti. de se že sem ter tje marsikaj enaciga natisnjeniga nahaja, je v neko novo enako delce med druge zaljubljenosti vzeta celo garjeva železna cesta od Prešerna! — Menimo, kar bi noben moder oče ne pustil svojim nedolžnim otrokam peti. de take reči se tudi med očitnost nc spodobijo, in pa še z napevi. češ, de bi se prav v kri in meso vkoreninile ! — Ali ni res ? — Vsaki človek, prejden kaj počne, naj prevdari. de bo mogel od svojiga djanja pred Sodnikam odgovor dajati.
Mila prošnja duh. pastirja za reveže. Na Do-ienskim v neki raztergani bajtici, v ktero fiči sneg in burja, že okoli pol leta troje oseb z majhnim otročičem, ki jih kruha prosi, zdihuje in ječi, kakor revne duše v vicah. V zdravji so se le s tem preživile, kar so si z rokami prislužile. Dolga bolezen jih tako terpinči, da jim je že več telesuih udov pokvarila, in bilo bi jim v takim žalostnim stanu obupati, ako bi se ne tolažile z resnicami sv. vere. Znajdejo se v velikim pomanjkanji, ker ljudje tiste okolice so zavoljo lanske slabe letine sami v takim pomanjkanji, de jih z milošujo dalje podpirati ne morejo. Mili glas teh vpijočih betežnikov: ^Pomagajte! usmilite se nas!" je pi-savca teh verstic tako v serce ginil, de se ne more dalje zderžati, miloserčnih dobrotnikov in dobrotuic, kteri so že večkrat mnogim revežem svoje mile roke odperli, poprositi, rekoč: Usmilite, usmilite se jih! sej se bo tudi usmiljeni Jezus vas usmilil, in vain bo, če pred ne, gotove unkraj groba vse dobrote stoterno poplačal, kakor on sam pravi, de kozarec merzle vode, ki ga iz ljubezni do Njega žejuiinu podelimo, ne bo ostal brez plačila. — Mili dar pa, če je tudi še tako majhen, prosim čast. uredništvu „Zgod. Danice" in „Novic" izročiti. — Ako bi pa kaki gospod duhoven ali drugi dobrotnik hotel berže kaj poslati, je proseu do Noviga uiesta poste restaute z napisani J. —š— poslati.
Z (aorenskiga. — Veliko se toži dandanašnje čez popačeni svet. de bogoljubno življenje čezdalje bolj peša in tudi med Slovenci červ hudobije čedalje bolj korenine svetosti spodjeda. Kes je, de marsikaj se godi med nami, kar bi se nikakor goditi ne smelo, vender pa po drugi strani smemo še reči, de se večina med Slovenci še vedno k dobri-inu nagiblje in mnogokrat tudi velikim rogoviležem dobra in pobožua beseda vender le zaleže. Nate spričalo rečeniga.
O pretečeni jeseni pridem v neko gorensko vas, katere prebivavci — naravnost jo povem — se ne štejejo ravno med naj gorečniši katoličane. Bil je zapovedaui praznik in v vasi se je obhajalo cerkveno žegnanje. Okolišine so bile tako nanesle, de sošlo se nas je bilo več zuancov skupaj, stopili sino toraj, de bi se nekoliko razveselili, v bližnjo gostivnico; nadjali smo se namreč, tam najti tiho izbico, de bi v prijatelskim krogu ktero rekli. — Al, goljufali smo se. Godcov sicer ni bilo tukaj (v čast Gorencam naj bo rečeno, de ob nedeljah in zapovedanih praznikih so ljudje v ti zadevi še dosti pametni), al ljudi je bilo po vsih prostorih kakor listja in trave, okrog vsih miz tolika gnječa, dc
ni bilo sesti kam, in šum! — šum!--Pri zidanji babi-
lonskiga turna jc moglo blizo kaj taciga biti. Pri ti mizi se je premnogotero prepevalo, pri drugi so jo polnoglasno jodlali gorjanski fantje, pri tretji se je zopet napivalo, nič manj kakor tiho, ua križem in po čez, pa — kaj bom pravil, kako je o sejmih po gostivnicah; saj vsak že tako ve. Pervo, kar mi je vender le tukaj dopadlo, je bilo to, de ljudje so nas kakor ptujce prijazno sprejeli t gosposkim razuu duhovnikam se ne zgodi vselej tako), iu spraznili nam pri eni mizi mali prostorček. Vzemši ponudeni prostor v kratko posest, se začnemo prijatli med saboj zgovarjati, kakor se je v takem babilonskem šumu ravno dalo, — mi po svoje, seinujevavci pa so svojo naprej gonili. Solnce se je bilo nagnilo k božji gnadi in od visocih lin šibkiga stolpiča bližnje cerkvice vdarijo na naše ušesa glasovi angel-skiga češenja. Kakor bi bil prešinil neki svet strah, vsi na enkrat naglas zvona oinolkncjo, oštir pride neutegama z gorečo svečo, jo postavi na bližnjo mizo, stopi potem vsred sobe. se odkrije, pokriža ter glasno moli ljudem angelsko cešenje, iu vsi so mu prav lepo glasno odgovarjali. — Res je, kakor sim že zgoraj rekel. de marsikaj se med nami zgodi, kar bi se nikakor ne sinelo, al. dokler ima glas zvona toliko moč. de tolik hrup in veselice tako naglo ustavi, še ni obupati nad pobožnostjo Slovcncov. Sploh pa
se more reči, de oštirji po Krajnskem imajo prav v veliko krajih in tudi ob veliki cesti lepo in vse hvale vredno navado, de, naj bo opoldan ali zvečer in tudi se toliko ptujih ljudi, vselej v gostivniški sobi predmolijo ljudem na glas angelsko češenje. — Tega seje lahko že marsikateri bravce „Zg. Danice" tudi sam prepričal, mi pa k temu le še dostavimo : Le naprej v dobrim; s hudim pa pod klop!
Rodolj Podratitovski.
Iz Krope. Dušna veselica. Pri nas se je bila začela pustna pobožnost sv. Rešnjiga Telesa 19. svečana, zjutraj ob 6 je bila sv. maša z blagoslovatna, potem je stalo bv. Rešnje Telo popoldne do 5 izpostavljeno; zjutraj in ob 10 se je bral list v. č. škofijskiga namestuištva; popoldan o '/o 4 so domači bencficiat pridigali od velike pregrehe pre-klinovanja. Ravno tako je bilo v torek, so imeli gospod kaplan ob 10 veliko peto mašo, popoldne pa so kamnogoriški gosp. kaplan prav živo pridigali od pokore. V torek so imeli pridigo v. č. g. fajmošter z Lasec, de človek je ko-kor drevo; kaj bo, če ne bo sadu na tem drevesu? De bo posekano in v oginj veržeuo. — To lepo opravilo je bilo sklenjeno tudi s prejemanjem ss. zakramentov; spovedovali so domači gospodje tako zlo, de so skorej vsi ljudje opravili, in silo molitve se je storilo; vse tri dni ni bila uič prazna cerkev od jutra do večera, .le pa to opravilo pri nas stara navada, opravljali so ga že gosp. Martin Gros, ki so pozneje v Komendi umerli; Bog jim daj v miru počivati in večna luč naj jim sveti. Ta gospod so bili to vpeljali, de pri ti pobožnosti morajo zverstama moliti šolski otroci s svojim učenikam, potlej vsi fantje cele fare svojo uro, nato dekleta. Tudi se pojejo svete pesmi. V tergu vse 3 dni ni slišati ne godbe, ne vpitja; vse je tiho, vse mimo, zakaj vse se pripravlja za sv. post. Bog daj tudi nekdanjim dobrotnikam nebeško luč, ker so svete maše za te dni vložili. — Peršel je pepelnični dan, mi imamo zdravo telo in lahko vest, ker smo imeli „dušni bal;" posvetnjaki pa, ki so imeli telesne bale, imajo očitanje vesti. Bolje se je deržati dobriga kakor pa hudiga!	Luka Pavlič.
V Terstu se je zbral odbor, kteriga družniki spre-jcmljejo darove za sv. Očeta, h kakoršuiiii so Milostni škof teržaško-koperski verne nedavno v pastirskim listu spod-budovali.
Iz Gorice 10. sušca. J. F. — Ravno se po celi nad-škofiji razpošilja pastirski list v laškim jeziku. V tem listu omenijo naš inilostivi knez nadškof laških homatij, kterih podpihovavci tudi papeževe dežele z besedo iu z djanjem napadajo. Najprcd razkladajo, kako de so načela, s kte-rimi prekucuhi svoje hudobno početje izgovarjajo in se opravičiti menijo, krivične in naravnost nasproti Božji postavi, ki pravi : ,, N e kradi: ne želi svojiga bližnjiga blaga." In spet: „Vsak človek bodi viši oblasti podložiti; n i namreč oblasti od drugod, razun od Boga; ktere pa s o, so od Boga postavljene. Kdor se tedej oblasti ustavlja, se Božji volji ustavlja. Kteri se pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopa vaj o," tako de vsi tisti, ki tako spačene načela zagovarjajo kakor na vso moč ogenj punta podpihujejo. iu nikakor niso vredni, kristjani imenovani biti. Omenijo na dalje uuo dobro znano knjižure rpapež in kongres." V kratkih besedah skažejo, kako de si je njen osnovatelj v govorjenji navskriž in krepko zagovarjajo časno vlado in posestvo papeževo nasproti vsimu puhlimu modrovanju kovača te brošure in njegovih prijatlov. Pristavijo še na zadnje ves apostoljski list, kteriga so sv. Oče Pij IX. 19. prosenca t. I. do vsih patriarhov pervostoljnikov, nadškofov in škofov razposlali. In pri sklepu priporočajo moliti za sv. cerkvo iu njeniga poglavarja, kakor tudi za našiga svitliga cesarja Frančiška Jožefa, le bi Bog njih sovražnike ukrotil. — V prikladnim listu zapovedujejo vikši pastir, naj bi se ta pastirski list po cerkvah laškim poslu-šavcam do čerke prebral, slovenskim pa zapopadek tajistiga
razložil. Tudi zapovedujejo, de vsak mašnik, ki v nadškofi ji sv. mašo bere, naj do biukoštnih praznikov pri vsaki daritvi po predpisanih molitvah pristavi zaporedama en dan molitev za papeža in eu dan za mir, ob nedeljah in praznikih pa oaj se pri očitni službi Božji z ljudstvam moli 5 oceuašev in češenasimarij z molitvami za papeža in za mir. —
Iz Gorice 9. sušca — rl. — Človeku se navadno rado zeha po tem, kar se mu je kdaj prikupilo. Ni dvomiti, de se marsikaka dobra duša z veseljem spominja kon-fereucij, pri kterih je goreči jezuit, v. č. O. Štoger, skoz tihi teden lanskiga 40danskiga posta v Cršulinski cerkvi svojim nemškim poslušavcain na serce govoril. De bi tudi letaš okusili taciga dušniga veselja, ki je več vreduo kakor vse sladčice grešniga sveta, se je, kakor se za gotovo sliši, nektera gospoda pri dotičui duhovski oblastniji oglasila, kar se jim iz celiga serca privoši, ako bo le mogoče, za-želeuiga gospoda ali koga njegovih tovaršev ob svojim času dobiti.
Ka Dunaji 24. svečana, »f — (Konc.l Volfgang Mencel, učeni protestant, govori med drugim takole v svojim literarnim listu: „Naj si misli človek, kakor si že hoče, od posvetniga papeževiga posestva, eno je gotovo, iu to je, de vse prizadeve iu vojske Bizantincov in Longobardov, nemških cesarjev in francoskih kraljev in druzih laških pre-kucovavcov, aristokratiški in demokratiški punti v Rimu, preganjanje in mori papežev, iu druge prekucije niso ded-šinc sv. Petra nič spremenile, temuč jo še povečale, nikdar pa ne pomanjšale. Ferara n. pr. je še kar nova pridobitev. Ta čudovanja vredni obstoj pa je lahko spoznati iz vesoljno zgodovinskiga značaja rimsko katoliške Cerkve. Leta ne more nikdar kaki deržavni oblasti podveržena biti, kakor je bizantinsko-ruska (greška); bila je tedaj skozi ves srednji vek, dokler je bil le en cesar, njemu nasproti. Odkar ste pa zraven nemškiga cesarstva tudi Špansko in Francosko zmirej veči samostojni katoliški kraljestvi, je bilo kar nemogoče, papeževo vlado v posvetno spremeniti, in papeža posvetniinu vladarju podložniga storiti, ker če bi bil teiuu ali drugimu podložen, bi tretji tega nikdar pripustil ne bil. Papeževo posestvo pa tudi nc more biti bistveno ukrajšano iu zmanjšano samo na rimsko okrožje, ker potem bi bilo v oziru druzih vladarjev očitno preslabo. Ono je pogoj za obstatev katoliške edinosti, iu ker je več katoliških deržav iu so romansko (Jaške) ljudstva skorej vse, nemške po večini, slovenske pa v manj i m delu katoliške, in so udje tiste nerazdeljive edinosti, ostalo bo papeževo posestvo ukljub vsim Napoleonovim rideamu (mislim), vsim kongresam, Mazzinistam in Garibaldianam in ukljub vsim pritožbam nemških in angleških nekatoličanor." Tako Mencel, učeni protestant. —
Henrik Leo, učeni protestant, zgodovinar, pisc v svojim listu takole: „Kar se še naj terdniši kaže, je papež in k atol. Cerkev. Imata še v resnici čutilo, de pravica iu dolžnost še drugo podlago imate, kakor je snidenje iu naključba; de imate pravica in dolžnost podlago unkraj sveta, in de niste nikakor tu zato, dc bi svetu in njegovimu poželenju služile, temuč de sta mu zoper kakor močno zi-dovje. Cenni bi bile pravica iu dolžnost še na svetu, ako bi se ravno takrat nc spolnovale, ko pridejo ncpriležtii in hudi časi Ce se premišljuje ta v katoliški Cerkvi na vse strani se vzdigajoča uravna moč, je pač to tolaživno in veselo, in je, kar se v teh dnevih godi, kakor požirek incrzle vode v pekoči vročini; kakor lepa harmonija doni nagovor sv. Očeta po vsem keršanskim svetu, bdeč zaspane vesti katoličanov in druzih, ki iiiu s spričevanjern resnice iu z darovi zdaj na pomoč pritekajo — kar se lahko spozna po množili pastirskih listih francoskih, angleških, nemških in drugih škofov, v razni ti druzih spisih vernih katoliških mož, pa tudi druzih, ki jim je za resnico in pravico mar, in de se svet te moči boji. se vidi iz tega, de je francoska
vlada, cen, de bi jih odtegnila nadležnim časnikam in nagajivimi! svetu sploh, kratko iu malo že mesca oktobra pastirske liste o papeževih zadevah razglasovati prepovedala." De je pa zdaj še huji, se razvidi iz tega, ker je tolikanj časnikov posvarjenih ali pa zaiertih bilo, ker se po naj no-vejim naznanilu kar nič več od te reči ne v cerkvi ne zu-nej govoriti še menj pa tiskati sme itd.
Tudi dunajski kardinal knez in škof jc razposlal o rimski zadevi dva lista, s kterima se sploh za papeževo posestvo poteguje in verne opominja, naj kolikor morejo pripomorejo, dc se ohrani pravica v mislih in djanji, in de naj ludi po svoji moči kolikor toliko za papeža darove nabirajo in dajejo. Tedaj je izpostavljena po vsih farnih cerkvah mizica za prostovoljne nabirke, h kterim se vsakteri vabi. Sicer pa v politiškim življenji ni sploh dosti življenja in govorjenja za (o imenitno vprašanje; časnikam je le bolj mar. judovsko postavo pretresovati ( druge koristne reči so bolj zaspale), in jo na vse strani hvaliti.
Z Nemškima. K. „Keršanstvo in deržavljan-stvo — Christenthum umi Staatslebcnu — je naslov ime-nituiga spisa, ki ga je zdanji razvetrani spoSožaj zvabil spod slovečiga peresa prezvišeniga kardinala Kavšcrja. Prilika mu jc cnciklika sv. Očeta, in je namenjen posebno v pretres iu pojasnjenjc tiste posvetni vladi papeževi svoražne misli, dc on ko višji duhoven ne more v časni prid svojih podložnikov spodobno vladati. „Pij IX. je dosihmal nenavadnim skušnjam izročen. Ni jim zadosti (njegovim nasprot-uikam namreč), de bi ga poleg pravice, ki velja pri divjih zverinah, njegovih dežela oropali, temuč ga hočejo zavolj blagostanja vernije in ljudskih pravic za nezmnžuigu razglasili. de bi svetno žeslo posedal, in sicer zato. ker svoje vladarske dolžnosti meri po keršanski resnici in jih ho ludi meril." Papeža, kakor naravnost geslajo, zaderžuje dogma, dc ne more opravičenim potrebam svojih podložnikov zadostovati. Pretresovaje toraj te zgonobne terditve pravi prc-vzviscui pisatelj: „Ohranjenje rimskih dežela jc kaj imenitno, ali le zato, ker so zunanja cerkvena obramba, ki varuje zaklad keršanskib resnic. Ali napad je ograjo preskočil in naravnost v presvetiše vihra, zakaj keršanstvo se. lic na Japaiiskim ali v Kini. ampak sredi keršanskih katoliških ljudstev iz deržavljanstva hoče iztirati." Dogma papeža ovira!? „Ali dogma je za vsaciga. naj že na prestolu sedi. ali pa si z žulji vsakdanjiga kruha služi, ravno tisti, kakor je za papeža. Ako mu dogma brani, de lic more spoluovati dolžnost dczcl.skiga vladarja, se vslcd tega od vladarjev nekaj zahteva, česar noben katoličan brez zneje-verjenja ue more storili. Naj nikogar ne moti prenicdeno postavljena beseda. Dogma ali verski člen ui nič kakor pravi, od cerkve oporočeni izraz keršanske resnice, in ta resnica ui le spoznanja last, ampak je za spoznanje le dana, de bi gospodovala v hotenji in ravnanji. Ta resnica tedaj daje življenju postavodajc za podložne iu vladarje, iu uo-bedeu se ji ne more utegovati, ako noče ali katoliške resnice tajili, ali pa lastninili prepričanju nasprotvati." To pa ue velja samo katoličanam, ampak vsim kristjanam. zakaj ..lavno glede listih prepričanj, kterih dosledno obračanje na življenje sc nar detniši razodevlje. je med katoliškim dogmam in med verstvam uekatuliških družb prav majhen razloček, ker slednji med njimi doznava. de je človek vstvar-jcu. de bi tukaj Boga čez vse ljubil iu pa tamkej vekoma vžival itd. Tisto obsojevanje toraj papeževiga vladarstva ne velja samo katoliški cerkvi, ampak velja oblasti tistiga prepričanja, ki časuost z večnostjo veze iu zatoraj pohlepnosti. ki preži po časteh in bogastvu sveta, velikrat pot
tiepriležno zastavlja.".....kaj tedaj ! ali res keršanstvo
kteriga vladarja zaderzujc, de ue more svojih dolžnost proti podložnim popolnama spolnovati ? Vprašanje to se glasi ko noičija iu za-ramovanje. In vender se njegovo poterjenje ko nekaj, kar se pri vsih pametnih žc samo po sebi razu-
meva, prederzno pod meta, in v njem, mislijo, so za oro-panje rimskiga sedeža pravičensko podlago dobili."
V nadaljnim razgovoru tedaj opisuje prevzvišcui kardinal razne verste, v kterih se deržavljaustvo pregiblje. ter vpraša: .,Ali zaderžuje keršanstvo kteriga vladarja, de ne more o lastnini in pogodbah primernih postav dajati. za pametno njih spolnovanje spodobno skerbeti ? To ter-diti, bo pač malokoga mikalo. Zakaj toraj bi papeža za-derževalo ?" Zlasti, ko morajo še zdaj vsi pravniki k Rim-ljanain v šolo hoditi, ako si hočejo terdno učenost pridobiti." keršanski Kini ui ne zapuščine svojih paganskih pre-dedov zaničeval, ne lastni delavnosti okore naklepal, — rimske dežele premorejo še zdaj ua zber bistroumnih pravnikov in modre, dobro uravnane zakonike. Povsod bi bilo še marsikaj storiti, in nikomur ni mar, de bi rimskim napravam nekako vsestransko popolnamost prisojeval, ker jc ne-popolnainost vsim človeškim rečeni vtisnjena. Vse pa tudi ui nepopolnama, kar ni tako, kakoršno je na Nemškim ali na Francoskim in sicer zato ne, ker sc tudi po Nemškim in po Francoskim popolnamost ravno tako redko nahaja, kakor kamen modrih, in ker utegne cclo tisto, kar je za Nemško ali Francosko pripravno in doveršeno, za drugej nepopolnama in nepriležno bili itd.
Poprave, prenaredbe! „V Kimu ne prenarejajo ua vrat na nos, vede, de ni vsako popravljanje res tudi zboljšanje. Tudi na Angleškim se k prenarejanju le stežkama pripravljajo; lo spričuje brezkončna množica postav, ki čakajo vredniške roke; spričuje kolobarna mnogoternost sod-nij, počasnost ter potrošnest obravnavanja. „ki je nepreiiehama vir nar hujih pritožb."
,.De keršanstvo pridniga obdelovanja polja ne zaderzujc, se samo po sebi razume in sc vidi tudi po rimskih deželah; zakaj njih veči del je izverstno obdelan in gosto-Ijud. I.oreto je gotovo središe pobožnosti, ali čc se pogleda raz papeževo palačo, se razvija podoba nar bolj cve-tečiga življenja; dežela jc kakor veri obdelana in vsaki gričik veuča veči ali manjši mesto. Tudi v Lnibrii pobožnost ui škodovala pridnosti. Grob sv. Frančiška je z okrajino obdan, ktere rodovitna zemlja svojih darov zastonj ne daje. Versti se mesto za mestam, terg za tergam. — rAli kampagna, ali Pontiiisko mahovje! To je vsaj stara, prav stara nadloga!" Temu papaževa vlada ni kriva, ampak časne iu druge nezgode. In vsiga tudi ne more storiti, kar hi hotla, „zakaj tukaj stoji deželska oblast posvetnim pravicam nasproti, kaj morejo papeži storiti, ako veliki posestniki mislijo, de čede bivolov in ovac več dobička neso. kakor pa njive in nogradi." (Dalje nasled.)
Iz srednje Afrike iz misijona Selala piše čast. <1. lieinthaler 2. pros. marsikterc mične reči. Beseda JSellal pomeni ,.rumor aquae." po našim naravnost ..šum." kakor na Gorcnskim imenujejo slap ali vod o pa d. Mesto, kjer so misijonarji, ima dva kupu ilnatih koč, ki sta kakih 1000 stopinj narazen in vsaki iiua nekaj čez 20 tacih bajt. kjer se ima novo misijoniše vstauoviti, se imeuuje „b a I a d e 11 a n i." lo je, drugo mesto, in je med krajema Morda in Gobli. Morda, četert ure proti severu, je nar bolj navadno pristanišč za barke, in ima kacih 100 hiš; ljudje so veči del ladijotcsavci. Gobli, četert ure proti jugu, ima 30 — 40 ilnatih koč. Beseda je tudi berberiuska. lastno narečje z arabšino zmešano. Življenje je močno skaženo iu ljudje leni. Misionski fant, ondotni domačin, je bil vselej bolan ko je pomagal peške saditi. G. misionar upa, de bo ta kraj kmalo veči slovesnost zadobil. Zlasti kaže, de se bodo ljudje iz bližnjiga Asvana močno tjekaj preselovali; — der-žavni zdravnik in misijonski poročnik Abu-el-aineu se že tje napravljata. Vlada je za zdaj misijonu darovala 15 fe-tonov. t. j. 7',, jolia zemlje na nekaj zvišenim sapnim kraji, od kodar se prav prijetno vidi v Poniljc in proti otoku Thilii. Nova misijonska naprava bo ta kraj poživila, de bo morebiti to. kar jc nekdaj bil. Velikanski filejski tem-
peljni so biti zidani pod Nekneb-am I. 337 pred Kristusam, in kažejo, de je nekdaj ondi moglo biti silo ljudstva; tudi stari zdaj zasuti vodnjaki, kakoršnih je g. misicnar že 4 zasledil, naznanujejo, de je bila ta pustinja nekdaj lepo obdelana. Kar tiče duhovno polje, meni g. misijonar, de razun nekterih razkolniških koptov v Asvanu si bo težko kdo nauke zveličanja v svoj prid obernil. ker je ljudstvo preveč zanemarjeno. 14. grudna so dobili naznanilo, de jim je vlada zemljiše darovala in dala privoljenje, hišo zidati. G. provikarja pričakujejo nar delj do srede sušca. (Ravno slišimo z Dunaja, de je že tamkej.)
Ras g te ti po hersanskhu svetu.
Škofovski razglas. Škofje iz Belgije, Nemčije, Anglije, Holandije, Irskiga, Avstrije, Skocije in Švajce so podpisali tehten razglas v prid svetne vlade papeške. Vtem razglasu opomnijo cerkveni očetje in pastirji, kako so nasledniki sv. Petra že enajst sto let v versti samosvojnih vladarjev, de je rimski papež nar starši med njimi, in kako mora vsim vladarjem katoliških podložnikov na tem ležeče biti, de poglavar katoliške Cerkve na nobeniga svetniga poglavarja ni navezan. Nadalje pričajo, kako je punt na Rimskim napad na vse vladarje katoliških podložnikov, — napad na dve sto milijonov katoličanov, — napad na pravo narodov. Sardinska vlada je žc leta punt pripravljala, ga podpira, oserčuje in vodi, neki sardinsk vradnik se je ua njegovo čelo postavil; — kardela puntarske toškanske vlade so predcrle v papeževo zemljo, de zveste papeževe podlož-nike derže v strahu puntarjev. — Ako se srne mirni tron sv. Očeta s tacirni pomočki prevemiti, je raztergana zveza evropejskih narodovskih pravic. — Ako puntarske tirjatve v imenu narodovnosti več veljajo kot postava Božja, je raz-padna obsodba izrečena nad nar močnejši evropejske vlade, — potem ne velja pri njih obstoji več pravica, ampak le veči moč in sila. Ko tedaj školje branijo papeško vladarsko pravico, se oni poganjajo s tem za reč katoliške Cerkve in nar svelejši zadevo dve sto milijonov katoličanov, pa tudi zato. kar je lastno vsim kristjanam, vsim prijatlam prave olike, za poroštvo pravice in miru, za prihodnost narodov. Njih glas se ne bo mutasto razgubil. — To nekako je razkazovanje tega razglasa, kteri ima pač veči moč kot Napoleonovi lopovi. Nato nasledvajo podpisi cerkvenih pastirjev iz imenovanih dežel, kterih števila noče skorej konec biti, ker podpisan je od več kot sto iu trideset škofov ali njih namestuištev.
V	IVagi bo cerkveni list „Blahovest" zopet vsaki (eden izhajal pod vredništvam izverstniga v. č. g. Vene. S t u I c a. — Pervi list ,,časopisu katolickeho duhovenstva" je že na svitlim.
Dunaj, S vitli cesar so zvolili noviga vladnika av-strijanskiga sprejmiša in cerkve deli' Anima v Rimu g. Mih. Gasuer-ja, dekana in mestuiga fajm. v Bregencu.
V	Puliovu na Slovaškim je nedavno zmerznil kmet. ki je od žganja pijan domu šel. Ta pijanec je bil pred 9 leti ua opominjanje svojiga gosp. duhovniga očeta ali faj-inoštra žganje zapustil in za 5 let obljubo treznosti storil. Obljubo je spolnoval, ko pa čas preteče, začne spet piti, in pa tako nezmerno, de vse, kar mu pod roke pride — tudi lastno obleko pod veho vleče, in je s svojim pijančevanjem vse pohujševal iu z grozo napolnoval. Z gorečnostjo duhovniga očeta in sosedov je bil spet pregovorjen, de je vnovič ua 2 leti treznostno obljubo obnovil. Po preteklim tem času pa se zopet poda na svojo poprešujo pregrešno pot. Videč žalostne nasledke take zabredenosti misli se spet obljubo obnovili. Pred obnovljenjem pa gre na pot v Puhov, med potam gre k nekimu judu žganje pit, ker pa peklenskiga žganja plačal ni, je bil slečen, in tako — ne dosti oblečen — je za mrazam zmerznil.
Iz Berdovca se piše „Kat. listu," de je pobožna
žena ranjciga bana Jelačiča na svojim popotvanji v Sveto zemljo obiskala tudi Aleksandrijo in Kairo v Kgiptu, in se še nekaj dalje po Nilu peljala. 27. sveč. pa se je podala po morji v Jafo in dalje proti Jeruzalemu. Obiskala bo svete kraje in se poverne nato skoz Carjigrad po Donavi na Dunaj. Pridobila si je v Egiptu nekako lOletniga za-murčka. ki ga bo seboj domu peljala.
Ceski školje v skupnim pastirskim listu svoj glas povzdigujejo zoper stiskanje sv. Stola, in vabijo verne k milim darovani za sv. Očeta.
Rolinski kardinal vikši škof v novim pastirskim listu opominjajo verne k darovani za sv. Očeta.
Radensko. Kakor je ob svojim času pekel in njegov oče rogovilil zoper avstrijansko pogodbo (konkordat t z Rimam, tako se zdaj godi na Badenskim v enaki okolišini. Vlada jc po-ten konkordat sklenila z Rimam, sovražnike sv. Cerke pa nevošljivost kolje in oee laži jih huska. de se zoper to dobrotno naredbo vzdigujejo. Tode tudi katoličani so se oserčili: čez 60.000 mož se je za konkordat oglasilo, in prošnje zanj so pol veči kot nasprotne.
Iz Irskiga so poslali že 1000 funtov šterlingov sv. Očetu.
Rimsko, Čudno je, kako svet na petlje gre iu se v kolobar verti. zdaj hoče to, zdaj uno, zdaj tu zdaj tam svet deliti, zdaj sv. Očetu manj zdaj več poropati. Ni sta-uovitniga djanja. ne stanovitnih pravil, kjer se je podlaga pravica zavergla. I.e samo tamkej. kjer se pravica popolnama spozna iu spoštuje, je edinost in stanovitnost v pravilih in v djanji: v Rimu. Le samo tako djanje pa tudi človeka dela neprestrašeniga. mirniga. veseliga, kakor od sv. Očeta naznanila zmiraj pripovedujejo. _Sv. Oče so v sredi viharjev, ki so se vzdignili zoper terduo skalo sv. Petra, neskaljeno jasni in mirni, kaj pa de, jasni in mirni, kakor zamore tisti biti, ki s sercam polnim ljubc/.ni terduo stoji na pravici katoliške Cerkve, z očesa m vpertiin v večno in Božje,4* pravijo naznanila.
V	Rimu je kardinal Patrici 30. listop. lanskiga leta kerstll nekiga 26letniga juda, Abrahama Sestieri; 21. grud. pa 18letno judinjo Sole di Segni.
Rimska deržava ima 5 legacionov: 1. Rim s 3 de-lcgacijoni: Vitcrbo, Civitavecchia in Orvieto; 2. Romanju s 4 delegacijoni: Bolonja, Ferara, Forli iu Ravena; 3. Marke s 6 delegacijoni: Ankoua, Crbino, Pczaro, Maccrata in Lorctto, Fermo, Askoli in kainerino; 4. Cmbrijo s 3 delegacijoni: Spolcto, Perugia in Rieti; 5. kampanjo s 3 delegacijoni: Velctri, Frosine in Benevent. Na 12.041 laških milj je imela deržava I. 1858 tri milijone 124 tavžent 668 prebivavcov.
Sardinski kralj je do sv. Očeta pismo pisal, v kterim papeža prijazno prosi, mu ne le Lcgacijonov, ampak tudi Marke in Umbrijo prepustiti, to je, vse razun Rima in njegoviga okroga. Ta zmoteni kralj je pozabil zgodbe sv. pisma od Nabuhodonosorja. Aatioha i. d.; morebiti pride doba. ko jih bo imel čas študirati.
\a Toškaiiskim jc 5 naj znamenituiših katoliških listov prepovedanih, kteri se še na Sardiuskim terpe in 4 celo tamkej izhajajo, mnogo preganjani, vender ne zaterti. Naj sramotniši iu sv. veri nar bolj sovražne bukve in knjižure od vsih krajev imajo pravico na Toškansko; kar pa iz Rima prihaja, jc preklicano! Omenjeni listi so: ^Armoniau, rCi-vilta cattolica", „il Catlolicou, ril Campanilc", ril Piemontea.
V	Tu rinil je neka pobožna oseba skerbno opraševala, kje dc sc oddajajo darovi za sv. Očeta. Ker so jo poznali bolj pobožno kot premožno, so ji odsvetovali. „Ne smem opustiti", je rekla in začela praviti, kaj se ji je bilo one leta čudniga prigodilo. Leta 1849, ko so za sv. Očeta v Gaeti zbirali, je tudi ona dala majhen dar. Čez 3 leta pa je bila v velicih stiskah, in ob tistim času je enkrat pri sv. maši usmiljenlga Boga opomnila na dar, ki ga je bila dala Njegovimu namestniku na zemlji ter ga prosila, de
naj tudi nji v ti sili potolažek pošlje. In glej! čez dva dni dobi iz dobrotne roke tolikrat sto lir, kolikor lir je bila sv. Očeta dala.
Sardinski kralj je v Milana dahovstva priliznjeno rekel: Duhovstvo je tadi mojih misel, kako teht-tua rečje de se duhovska oblast ne mesa v de-ielske zadeve (zastran svetne oblasti papeževe), desiravno v pismu duhovstva do kralja o ti reči ne besedice ni bilo, in je bilo spisano le v splošnih rekih.
Turinsko kazališe je v svoji nesramnosti in za-verženosti celo sv. Očeta v osebi „Don-Temporalw-a na ka-zališkim odru predočitilo, kardinala Antonelli-ta pa kakor njegoviga hišniga hlapca. — Neki protestaušk list opomni, de se od 16. stoletja kaj taciga ui zgodilo, in sam Beza de bi se tako deleč ue bil prederznil. Kadar se vikši glave zmešajo . potem tudi po nižavah vse križem gre ; ni je pa stvari tako ostudne kakor je človek, kader ga sveto in sramožljivo čutilo zapusti.
Dva fajmoštra iz bergamske okrajine sta bila un-dan v ječo kervave soduije odpeljana, ker sta preočitno govorila za svetno papeževo oblast.
„Arn»OBlau ima v vsakim listu znatne zbirke za sv. Očeta, ki jih dobiva iz Lombardije iu Piemonteškiga; vender dosihmal zastran tega še mir ima.
Francosko. Pastirski listi francoskih škofov, kise ne dajo kar nič ostrašiti, de bi resnice ne ozna-novali. se ne smejo kakor knjižice ali brošure prodajati. Vsi skorej govore od papeža kakor deželskiga in duhovskiga vladarja. — Prepovedane so nedavno vojaške pridige, de bi vojaki kej od papeža ne slišali. — Kardinal Antonelli je odgovoril, na pismo, ki ga je bil francoski minister Thou-venel do franc. poslanca v Kiiuu pisal in puut na druge z vrača I, in mu je neoveržljivo spričal, de punt v Romanji je Napoleonovo delo.
Ki^ji duhovsina na Francoskim ravno tako gori za sv. Očeta in njih pravice kakor serčni škofje, če ne si bolj. Papeževo pismo do vsih škofov je bilo z vsih prižnic ne le brano ampak tudi razlagano, tako de katoliško ljudstvo povsod ve, pri čem de je. Tudi v Parizu mende Napoleon ni nič dobro pri ljudeh zapisan, zlasti tudi pri tergovcih ne. kteri serdito pravijo, kjer si upajo: „Dokler ta človek na trouu sedi. ne bo pokoja, ne bo blagra za Francosko.
V Bezansonu je zdravnik, ko je neko bolnišnico obiskoval, imel navado, tako gerdo čez sv. Očeta zabavljati, de so se vsi pričujoči uad tem spotikali. Ni davno, kar je spet nar gerši preklinovanja bruhal zoper uamest-nika Kristusoviga in pristavil, de se bodo spolnile, prejdeu spet v bolnišnico pride. Čez neke dni spet pride in hodi o-krog, ko dojde na mesto, kjer je poslednjič tako brezbožno zoper papeža govoril, pade kar pri tisti priči na tla — od mertvuda udarjen, v taki naglici, de tudi še v ime Jezus ni mogel klicali. Kako je ta dogodek pretresel celo mesto in vso okrajino. si je lahko misliti.
Turško Listi v. č. škofa iz Bosne pripoveduje od silne lakote in dragiue v ti deželi in bati, pravijo, se je. de bi nar večiga dela katoličanov lakota ue zaterla. Pred nekaj časam so našli vdovo z oiroci blizo izstradanja, vender so bili še oteti. V drugim kraji je kristjan za malo živeža turku prodal svojiga ediniga otroka. Verh tega de so inu-sulmani silo razdraženi zoper kristjane iu že jih jamejo očitno preganjati; trije so že umorjeni.
Na otoku Kandii, pišejo, je 200 deržin v katoliško Cerkev prestopilo.
V Filadelfii je ondotni škof O. Janez Neumann 5. pros. t 1. umeri. ki je pred 24 leti šel čez morje v Ameriko. Doma je bil v Prahatici na Češkim; velika prednica namiljenih sester v Pragi je njegova sestra.
Iz Indije je škof vis. čast. O. Antanazi Zuber,
iz kapucinskiga reda, nekirnu prijatlu pisal, de ni mogel več v indiški zemlji pri rovarstvu prebiti; de bi mu pa zavolj pomanjkanja živeža ne bilo treba mesta svojiga apo-stolovanja zapustiti, je bil prisiljen v vojaški stan stopiti, in v tej služKi ima tedaj preživek in priložnost za svoje apostoljsko delo. (Cvr. a Math.)
Veiiki petek.
Bog, človeškiga rešenja cena, Kri presveto toči. križ te vstaja. Temna noč tak kmalo že obdaja Zemlje grešni rod, svitloba jenja.
Kaj prihaja — solnčna loč umira! — Stvarnik zemlje, neba omedluje, Stvar Boga na kriti taničnje ; Krilo zemlje v groii se odpira!
Stvar dobroti večni, Rešenikn, Delo odrešenja grenko dela! — Kdaj ljubezni duša se bo vnela? Kdaj odpustil dolg bo Bog dolžniku?
Pa če 6erce tvoje nima čutka. Skala terda gane se in poka. Zemlje drob se trese, strašno stoka, Priča grozovitiga trenutka.
Tresi, tresi se, o zemlja tresi!
Budi grešne, sterjene čutila.
De bi smertna noč jih ne vdušila,
Jim je cena draga bla na lesi.	M. L.
Duhorske zadeve.
V goriški nadškofi je izvoljen g. Andrej VVolf, fajmošter v Koboridu, za fajmoštra in dekana v Kanali.
Darovi za sv. Očeta papeža Pija IX.
Učenci Šent-viške šole nad Ipavo 5 gold. — G. And. Drobnič 1 gold. st. d. — Filius Patri 1 križavec ali 2 gold. 12 kr. st. d. — Petošolc 1 dvajsetico. — G. A. T. Dona nobispacem! 1 ces. cekin, in 1 tol. ali 2 gld. st. d. — Marija Doliuar 1 gold. 55 kr. — G. F. F. V čast Materi Božji čistiga spočetja 1 gold. sr. — Duhoven iz M. 6 gold. sr. st. dn. — G. L. D. Assidua proteetione guberna 1 ces. cekin. — G. A. P. dodatek 20 kr. sreb. st. dn. — G. A. K. iz Mengša 1 tol., t. j., 2 gold. st. dn. — J. J. v N. 5 goid.; — učenci 7. in 8. razreda v Novim mestu 3 gold. 60 kraje. — Neka žena 1 dvajsetico.
Dobrotni darovi.
Za afrikanski misijon.
Po pošti poslano z znamnjem Di. 25 gold. — Iz kn. škof. pis. 1 gold. — (Že davno založeno in zdaj najdeno) Mica, Marjeta in Miha Gašperlin vsaki 20 kr. za odkupovanje ubozih sužnjih otročičev. — Po g. B. v Zgr. 4 gold. 60 kr. — Neimenovan 2 gold. 10 kr. — Lovr. G. R. 1 gold. — G. A. S. v S. 2 gold.
Za misijon gosp. Olivieri-a: Po g. B. v Zgr. 10 gold. n. d. — Za srečno zadnjo uro in milostno sodbo Božjo 1 križavec ali 2 gold. 12 kr. st. d. — G. Lor. St. 5. n. d. — Passer solitarius in teeto 1 križavec, t. j., 2 gold. 12 kr. st. du. — G. P. 5 gold. Za Knobl. spom. g. Lovr. R. 1 gold.
Pogovori z yy. dopisovavei.
G. A.: Opravili. — G. Š.: Bomo poskusili. — G. J. L.: Bomo vidili, če se bo dalo. — G. J. G.: Imena novih udov za C. in M. bratovšino prejeli in jih bomo v kratkim z drugimi vred poslali v Celje.
Odgovorni vrednik : Luka Jeran. — Založnik: Jožef Blaznik.