Edina rešitev, ki nam je mogoča, je v tem, da si zgradimo lastno gledališče, ki se ne bo zanimalo za broadwayske uspehe, temveč za to, da izreče poziv, za katerega se Broadway ne bo zmenil. Ni treba, da bi taka gledališča bila velika, marveč, da bi bila gledališča, ki bodo govorila resnico. V broadwayskem obeležju moramo „ vrta ti odznotraj" tako dolgo, dokler moremo; prav tako pa moramo biti pripravljeni, da nas v bližnji bodočnosti »izvrtajo". Potem, ko postane sedanja politična kontrola bolj odkrito fašistična, kar se bo zgodilo v nekaj bližnjih letih, bo mogoče v broadwayskem obeležju ostati samo tedaj, če se pravi smoter gledališča žrtvuje škodljivi sentimentalnosti.
Gledališče je vedno bilo razredno sredstvo, tako za časa Euripida, Plauta, kakor za Shakespeareja, Ibsena in O' Neilla. Dokler gledališče obravnava snovi, ki ne izzivajo moči vladajočega razreda, deluje lahko svobodno kakor mu je drago. Čim pa vzame v napadanju tega vladajočega razreda krepelce v roke, je konec njegove prostosti. O' Neill gre lahko neovirano v podzemski svet nezavednih, lahko razkriva krvoi-skrunska utemeljevanja največjih sodnikov in celo postane katoličan na tem potu, in nikdo ne bo zoper to niti najmanj godrnjal ali ugovarjal. Ako pa napade vladajoče sile na isti odkriti način, kakor sta to storila avtorja »Vrtiljaka", se bo celo komisar Geraghty zavedel dejstva, da je O' Neill več kot ime možne peščice tammanyskih policajev. In tedaj bo O'Neill spoznal, da ima oder celo v tridesetih letih tega stoletja svoje zapreke. Vendar je O'Neill zdaj varen pred takimi nevarnostmi. Igri »The Hairy Ape" (Kosmata opica) in »Anna Christie" ležita za njim, ne pred njim. Mlajši dramatski pisatelji, med katerimi sta Maltz in Sklar samo simbol, so tisti, ki se bodo morali drzniti in se lotiti takih predmetov in snovi ter izpremeniti ameriško gledališče v socialno silo, kakršna mora postati, da doseže nov in trajen pomen.             (Prevedel A. Ham.)
9"
TRIGLAV
ANTON    DEBELJAK
I
Glej, tod deviško hladna bdi planika, a niže mami bujna, strastna murka, medtem ko dva peščena bela curka v dol lijeta spod gorskega branika.
585
Tu sklen drobir — če kuščar ne mežika? Tam čuden kamen, ko turban za Turka, Prešibko, da se v sapi huje vzburka, se med balvani jezerce mrežika.
Mladenki dve nad njim se sklanjata, o vitezu neznanem sanjata. Pristopim: ptica starka „joj" začivka.
O, za goliče le brez straha bodi. Prihajam kot obziren brat Prirodi, vsak stvor mi svet je, sveta vsaka bilka.
II
Otrok občudoval sem rad oblake, njih naglični razkroj in njih pregibe, obraze v njih, brodove, čudne ribe, prikazni blazne, neizrazne spake.
In spet jih zrem po mnogem, mnogem letu, a nekaj vidim zdaj v begotni sliki: nikoli ne ponavljajo se liki, le v nepovrat gredo ko vse na svetu.
Pa vprašam vas, ki niste družbi nič, in vprašam vas, ki nosite ji zvonec: Zalije dušo vam kedaj gorje
brezbrežno ko razburkano morje,
če vas ošvigne bridke misli bič:
Še malo, pa bo konec, konec, konec?
SREČA  NA  VASI
MIŠKO    KRANJEC                     (Konec.)
Potrkala je rahlo in pri odprtih vratih s praga vprašala, ali je kaj za njo. Sprva je vedno vstal in ji uslužno ponudil pošto, hoteč pri tem ujeti njen pogled. Ona pa je povešala oČi; le rahla rdečica jo je izdajala, da je vedela, kaj hoče.
Toda počasi jo je povabil  ob  taki priliki  v pisarno:   »Izvolite, prosim —."
586