Pozni sneg
S-
^neg! sneg! mati sneg," upili so nekega jutra meseca raalega travna otroci, ko je mati ravno v sobo stopila, ter veselo skakali v svojih belih srajčkah na klopi pri oknu. — ,,Joj, kako je zunaj vse lepo belo!" krieal je Jožek. Pritekel je k materi in jo za krilo k oknu vlekel. — ,,Zopet bomo naredili sne-ženega moža; napravil mu bodem dolge črne mustače in kolec mu dal v roko. Joj, kako bode to veselo!" — pripovedoval je materi, za krilo se jej držeč.
To kričanje je prebudilo malo Marijco. Vzdignila je svojo zaspano glavico in debelo gledala svoje bratce, kako pri oknu skačejo. Komaj ti opazijo, da se je njih sestrica prebudila, takoj priteko k njenej posteljici iuupijejo: ,,Sneg! sneg!" — Mala zaspanka ni precej razumela, kaj pomeni to kričanje in vže so se jej začele rudeče ustnice na jok širiti a naposled vender priteče tudi ona k oknu in videč, kako je zunaj vse lepo belo, obrne se k materi, nasmehne se, in reče: »Mania .... sneg!"  . .
Mati ni bila snega tako vesela, kakor so ga bili otroci. — nKaj toliko upijete, ker je zunaj vse belo. Ali se vam ne smilijo drobne ptičice, katere so nas vže nekoliko dni s svojim žvrgolenjem razveseljevale ? Xaj bode, če ne bodete imeli v jeseni sladkega ovočja, rudečih jabolk, dobrih hrušek in sliv? Kako je bilo zunaj vže vse lepo zeleno, kako prijetno so cvetele razne vzpomladanske cvetice in polnile zrak s prijetno vonjavo. A zdaj je zopet vse belo ....
,,Pusti otroke, naj se vesele," deje o&e, ki je bil tudi v sobi. — ,,Dobri Bog, ki je nocoj zernljo s snegom posipal, ne bode nas zapustil. Hitro bode sneg skopnel, cvetele bodo zopet cvetice iu ptičice prepevale.   Tudi v našem življenji
—.¦< 75 >¦¦—-
je tako. Večkrat nam pošlje Bog nadloge in težave, katere moramo potrpežljivo vzprejeti in plačilo nam ne izostane. Vežkrat se pripode proti nam črni oblaki, grmi in bliska se, a mesto toče porosi zemljo miren dežek in za njim se pokaže zopet vedro, modro nebo in rumeno solnce. In zdaj otročiei lepo poklekuite in prosite Stvarnika, da sneg hitro skopni, ter nam zopet zasije vesela — topla vzporalad.                                                                                                  Janko Barle