Leto 1903.
Državni zakonik
za
kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru.
Kos CVII. — Izdan in razposlan dne 28. novembra 1903.
Vsebina: Št. 239. Ukaz o zdravilski odredbini za leto 1904.
239.
Ukaz ministrstva za notranje stvari z dne 27. novembra 1903. 1.
o zdravilski odredbini za leto 1904.
Dne 1. januarja 1904. 1. stopi v moč na podstavi najnovejših lekarskih cenikov ustanovljena zdravilska odredbina, ki je izšla z naslovom „Zdravilska odredbina za leto 1904. k avstrijskemu lekar-skemu pravilniku iz leta 1889., dopolnjenemu z Acl-ditamenta iz leta 1900.“ v zalogi c. kr. dvorne in državne tiskarne.
Ukaz ministrstva za notranje stvari z dne 4. decembra 1902.1. (drž. zak. št. 225) o avstrijski zdravilski odredbini za leto 1903. se razveljavlja s 1. dnem januarja 1904.1. in na njegovo mesto naj stopijo naslednja določila:
§• I-
Vsi lekarničarji brez izjeme, potem zdravniki in ranocelci, oziroma živinozdravniki, ki imajo pravico imeti domačo lekarno, so dolžni natanko držati se zdravilske odredbine, ki zadobi moč 1. dne januarja 1904. I., ter si omisliti vsak po en tiskan izvod.
§. 2.
Lekarničarji in pa zdravniki in ranocelci se morajo natanko ravnati po „Občnih določilih in pravilih*, podanih v uvodu VII. izdaje avstrijske farmakopeje ter razglašenih z ukazom ministrstva
za notranje stvari z dne 1. julija 1889. 1. (drž. zak. št. 107), in pa po naslednjih posebnih določilih.
§• 3.
Tista zdravila, za katera veljajo gledé njih oddajanja posebna utesnjujoča ukazila, in katera so — kolikor spadajo med lekarska, — v ti zdravilski odredbini kakor tudi v farmakopeji z dodatkom vred poočitena z očividnimi (debelimi) pismeni*) in vrhu tega sestavljena v razpredelnici IV. farmakopeje z dodatkom vred, smejo lekarničarji dajati samo, ako se jim prinese reden zapis v to upravičenega zdravnika, ranocelca ali živino-zdravnika.
Po ukazu ministrstva za notranje stvari z dne 1. avgusta 1884. 1. (drž. zak. št. 131), ne spadajo sem: karbolna kislina, cinkova in bakrena galica (vitrijol), kolikor se te tvarine ne rabijo za zdravila nego samo za razkužila; a v tem slučaju je treba tako rabo predpisati z oznamenilom : „Za razkuževanje“, in to razločno poočititi na znamki (signaturi) posode; potem kloroform v zmesi, namenjeni „Za vnanjo rabo“; a v ti zmesi ne sme biti kloroforma nad 20 odstotkov celokupne zmesi.
§. 4.
Ob narejanju in oddajanju zdravil se je držati v vseh stvaréh natanko navodil zdravnikovega zapisa (recepta).
*) Nadomestuje mesto prejšnjega križnega znamenja.
(Siovunlsch.)
172
Recepti, v katerih gré čez največinske jemljaje (doze) zdravil, p.ovedane v razpredelnici III. v VII. izdaji avstrijske farmakopeje iz leta 1889. z dodatkom vred, se smejo odpravljati (dispenzovati), kakor je zapisano, samo tedaj, če je zdravnik težni količini pristavil klicaj (!).
Vrhu tega se veleva, da naj zdravnik težne količine v receptu zapisanih zdravil, navedenih v razpredelnici največinskih jemljajev, natanko pové ne samo s številkami, temveč tudi z besedami.
Odpravljaje razdeljene praške naj se lumen papirnatih mošnic iz zdravstvenih ozirov ne odpira pihaje nanj z ustmi.
§• 5.
Recept bodi po vseh delih razločno in dobro čitno pisan. Na recepte, ki so pisani nečitno, ali lekarniku niso popolnoma umevni, se ne smé dajati nikako zdravilo, predno se ni dobilo pojasnilo zapisujočega zdravnika.
Na vsakem receptu bodi praviloma postavljeno na videz imé in bivališče stranke, za katero je namenjeno zapisano zdravilo, in té podatke je treba pristaviti v lekarnici, ako bi že zdravnik ne bil tega storil. Ako se stranka brani povedati jih, treba je na recept v porazumu ž njo postaviti primerno ozna-menilo, s katerim je moči odvrniti kako zaméno ob izročevanju zdravila.
§• 6.
Po enem receptu se smé kako zdravilo zopet dati samo za tisto stranko, ki je pisana na njem.
Ako se je zares bati, da bi se zlorabilo kako zdravilo, naj zapisujoči zdravnik dotičnemu receptu pripiše pristavek: „ne repetalurin lekarničarju je prepovedano, po receptih s takim pristavkom zopet dajati zdravilo.
Receptne golice sè že natisnjenim ,,ne répéta-tur“ niso dovoljene.
§■ 7.
Dajati zdravila na prepisane recepte in prepi-savali recepte v lekarnah je prepovedano; razen ako bi to zahtevale posebne okolnosti, n. p. ker se zdravilo daje ob troških javnih zalogov, ljudomilih zavodov, bolniških blagajnic, društev i. e.; toda v tem slučaju mora biti povedano na prepisu samem, zakaj je bil napravljen.
Prepis recepta mora imeti natančno oznamenilo lekarne in podpis odpravnika.
§• 8.
Recepte z zabeležkom „cito“ ali „statim' je odpraviti kar najhitreje moči.
§• 9.
Recepti s pristavkom „secundum meam prae-seriptionem“ ali s kako drugo opomnjo, s katero se namigava na kako skrivno sporazumljenje ali na kak dogovor lekarničarja z zdravnikom, kar je prepovedano v vseh razmerah zdravnika do lekarničarja, se ne smejo odpravljati v lekarnah. Zdravnikom se prepoveduje, take izraze ali opomnje rabiti v svojih receptih.
§• 10.
Odpravljaje zdravila na račun javnih zalogov, ljudomilih zavodov, bolniških blagajnic i. t. in pa za neimovite ljudi, dalje ako to posebej zahtevajo stranke, je rabiti in zaračunjati samo tiste posode (shranke), ki so v odredbini navedene za najcenejše, ako po §. 18 ordinacijskega pravilnika z dne 17. marca 1891. 1. (drž. zak. št. 45) ni opustiti zaračuna posod.
isto bodi, ako je zaradi neimovilosti človeka, ki je potreben zdravila, zdravnik receptu pristavil opomnjo: „Fiat expeditio simplex
V	ordinacijskem pravilniku z dne 17. marca 1891.1. (drž. zak. št. 45) omenjene uprostitve in znižbe računa zdravil naj vedno veljajo ob oddaji zdravil za račun bolniških blagajnic, urejenih po zakonu o bolniškem zavarovanju z dne 30. marca 1888. 1. (drž. zak. št. 33), in pa bolniških blagajnic, ki so pod državno kontrolo, — ako z zdravniškim receptom niso dani posebni predpisi.
§■ 11.
Ob taksovanju receptov za račun bolniških blagajnic, urejenih po zakonu o bolniškem zavarovanju, in pa bolniških blagajnic, ki so pod državno kontrolo, naj dovoli lekarničar od ovedene, odredbini primerne cene zdravil popustek v višini vsaj 5 odstotkov.
Dogovoru bolniških blagajnic z lekarničarji se prepušča dovoliti veče popustke.
V	spornih slučajih se politična deželna obla-stva pooblaščajo, za lekarne določenega okraja
bolniške blagajnice, zlasti glavnih mest in industri-jalnih krajev predpisati po meri prodaje zdravil, vršeče se v njih, za račun omenjenih bolniških bla-gajnic, in pa po krajevnih razmerah viši odstotni popustek in to do 15 odstotkov vse odredbinske cene, pri čemer je vedno varovati enakomerno ravnanje gledé vseh lekaren dotičnega okraja, da se zabranijo ovire redne oskrbe ljudij z zdravili v uradno ustanovljenem prodajnem okraju lekaren.
§• 12.
Za deseterno izmero (množino, število kosov) v zdravilski odredbini obseženih zdravil je za-računjati samo osmerno postavljeno ceno od-redbine; oddajaje stoterno izmero je zopet zara-čunjati samo o smerni znesek postavka, veljajočega za deseterno izmero (to je štiriinšestdeseterno navadne postavljene odredbine).
Ta znižana postavljena cena naj velja tudi tedaj, kadar bi se pri določitvi odredbine za kako izmero (množino, število kosov) zdravil pod deseterim, oziroma stoterim v zdravilski odredbini obsežene doze pokazal višji znesek, nego bi odgovarjalo znižani postavljeni ceni za večjo množino.
§. 13.
Najnižji postavek cene za cenitev kakega predmeta ob odredovanju (taksovanju), za katero se ne
uporablja ordinacij ski pravilnik, izdan z ukazom ministrstva za notranje stvari z dne 17. marca 1891. 1. (drž. zak. št. 45), in pa določilo §. 14, v tem ukazu, znaša pet vinarjev, ob odredovanju po ordinacijskem pravilniku pa samo dva vinarja.
Postavek cene ob odredovanju, ki ne dosega enega celega vinarja, smé se zaračunjati za cél vinar, in prav tako se smé, ako se ob odredovanju za kak zdravilski predmet poleg enega ali več vinarjev pokaže tudi še vinarjev drobec, ta drobec računiti za cel vinar.
§. 14.
Za Aqua communis do množine enega litra in pa za vsak nadaljnji liter se smé, razen ako bi se ta voda rabila za dekokt ali nalivke, zaračuniti znesek dveh vinarjev.
§. 15.
Lekarničarjem, ki morajo ob dobavi špirita razen državne žganjarine plačevati znatne komu-
nalne davščine za žganje, sme politično deželno oblastvo na zaprosilo dovoliti primerno zvišanje odredbine za tiste spirituozne predmete, ki so po imenih navedeni v zaznamku, pridejanem zdravilski odredbini.
§. 16.
Ako zdravnik ni bliže povedal v receptu težne množine kake indiferentne sestavine, ali če je v napravo uporabljene zdravilske oblike potreba kake v receptu ne navedene indiferentne primesi, naj odpravnik ob odrejanju porabljeno množino indiferentne sestavine ali primesi poočiti na receptu.
Za izračunjanje zdravil, zapisanih po kapljah, naj velja naslednje:
Pri mastnih in pa pri težkih hlipnih (etrovih) oljih, pri tinkturah, izredčenih rudninskih kislinah in vodenih tekočinah sploh se računi 20 kapelj, pri drugih hlipovih (etrovih) oljih, pri oetovem hlipu, hlipovem vinskem cvetu in kloroformu 25 kapelj, pri čistem hlipu 50 kapelj za en gram.
§• H.
Na vsakem receptu, po katerem se v kaki javni ali domači lekarni napravljajo in oddajajo zdravila, je zapisati razločno pred odpravo iznos odredbine s številkami, ter ob prvi določitvi odredbine tudi posebej razložili po tvarinah, po delu in po shrankah (posodah, škatljah i. e.).
V javnih lekarnah naj tisti, ki je cénil (takso-val) zdravilo, poočiti na receptu poleg cene tudi leto in dan ter firmo lekarne ter podpiše svoje ime; a tisti, ki je oddal zdravilo, naj vselej na signaturi (znamki) pristavi leto in dan oddaje ter podpiše svoje ime.
Iste zabeležke — ob različnem odredovanju tudi znesek odredbine — je vselej namestiti na receptu, oziroma na signaturi, ako se zdravilo ponovno oddaja po istem receptu.
§• 18.
Dovoljeno je zdravila dajati pod odredbino; a v takem slučaju je treba na receptu s številkami zapisati ceno po odredbini in pa prostovoljno znižani iznos.
Toda tudi zdravila, oddana pod odredbino, morajo biti prav tako neoporečno dobra, kakor je predpisano v farmakopeji, tudi se ne sme morebiti manj dati po teži.
Tudi v ročni prodaji se ne smejo cene zdravil nikdar računiti više, nego po postavkih zdravilske odredbine.
§- 19.
Odmerjaje postavke cene onim zdravilom, katerih ni v farmakopeji, naj politična oblastva v slučajih, ki jim pridejo v razsodbo, ravnajo po istih načelih, po katerih se odmerja odredbina za zdravila, obsežena v farmakopeji z dodatkom vred; ta taačela so besedoma priložena zdravilski odred-bini za leto 1904.
§. 20.
Pijavke naj se ne smatrajo za zdravila. Vendar so lekarničarji dolžni, imeti jih v dobrem stanju v zalogi.
Prodajna cena njihova vštevši oddajo se ustanavlja za lekarne na 20 vinarjev. Za računodavce, ki dajejo zdravila ob stroških javnih zalogov, ta cena ne pripušča nikakega odstotnega odbitka ob povračilu.
§• 21.
Gene v farmakopejo vzprejetih ob vez il so obsežene v posebni odredbini v prilogi k zdravilski odredbini; tudi obvezila ne trpé odstotnega odbitka.
§. 22.
Zdravniki in ranocelci, ki so upravičeni ali dolžni imeti domačo lekarno ali zasilno pripravo (ukaz ministrstva za notranje stvari z dne 26. decembra 1882.1. [drž. zak. št. 182]), so dolžni kemične in farmacevtične (enovite in sestavljene) preparate, in pa druge zdravilske priprave, potrebne za opravo in dopolnilo svojih domačih lekaren in zasilnih priprav, samo in edino dobivati iz kake naj bližnjih lekaren ter se o takem dobivanju izkazovati s posebno prejemno knjigo, v kateri je natanko povedati ime in težo zdravil in pa čas dobave ter potrditi s podpisom lekarničarjevega imena.
Pri tem je znižavanje cene prepuščeno vzajemnemu dogovoru.	j
§. 23.
V zaračunu zdravil za živino naj se, kolikor niso navedena v posebni odredbini zanje, temveč obsežena v odredbini za zdravila lekarskega pravilnika, odbije 10 odstotkov od odrejenih cen, ki se pokažejo tam.
Za recepturna dela in za posode se dopušča porabljati pri zdravilih za živino isto odredbino, kakor pri zdravilih za človeško rabo.
§. 24.
Lekarničarji so dolžni, imeti v zalogi krepila in razkužila in pa obvezila, ki so predpisana v „službenih predpisih za babice“, izdanih z ukazom ministrstva za notranje stvari z dne 10. septembra 1897. 1. (drž. zak. št. 216) in imajo pravico, prodajati tudi druga orodja, potrebna v opremo babic.
Babicam naj se ob neposrednjem nakupu teh predmetov iz lekarne dovoli desetodstotni odpust odrejene cene.
Prav tako so lekarničarji dolžni imeti v zalogi vsaj dve steklenici zdravilnega seruma zoper difte-rijo vsako s 1000 enotami antitoksina primerno vrsti 2 zdravilnega seruma zoper difterijo iz državnega seroterapevtiškega zavoda.
§. 25.
Podrobni popis lekarniških zdravil, narejen v zdravilski odredbini v porazumu s c. kr. trgovinskim ministrstvom, naj služi ob izvrševanju ukazov ministrstev za notranje stvari in trgovino z dne 17. septembra 1883. 1. (drž. zak. št. 152) in z dne 17. junija 1886. 1. (drž. zak. št. 97) za vodilo.
§• 26.
Vsak prestopek zgornjih ukazil se kaznuje, kolikor se nanj ne uporabljajo določila občnega kazenskega zakona, z globami do 200 kron, ali z zaporom do 14 dni. (Ministrski ukaz z dne 30. septembra 1857. 1. [drž. zak. št. 198].)
§• 27.
Drugi predpisi, dani razen teh določil, o dobivanju, imevanju in prodajanju zdravilskega blaga in zdravil, ostajajo v moči.
Koerber s. r.