GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1938-39
DRAMA
J. B. MOLIERE:
A. IZSILJENA ŽENITEV LJUBEZEN - ZDRAVNIK
Din 2-50
GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v ljubljani
1938/39	DRAMA	Štev.	4
J. B. Moliere:
IZSILJENA ŽENITEV LJUBEZEN - ZDRAVNIK
PREMIERA 1. OKTOBRA 1938
Moliere je tretji in najmlajši izmed trojice velikih francoskih gledaliških klasikov sedemnajstega stoletja. Če je Corneille glasnik 'croičnega in tragičnega etosa in Racine srčne morale in tragike, )c Moliere trezna in kritična pamet, več modrost francoskega na-'°da, kajti Moliere je zdrav kakor prava modrost in preprost kakor j"1 a. Kritik La Harpe pravi o njem: »Moliere je izmed vseh, ki so «-edaj pisali, tisti, ki je najbolje opazoval človeka, ne da bi opo-?arjal, da ga opazuje; prej se ti zdi, da ga zna na pamet, kakor Pa da ga je proučeval. Če bereš njegove igre s premislekom, ne strmiš nad avtorjem, temveč nad samim seboj. Moliere ni nikoli fin: globok jc. .. Njegove komedije pri dobrem branju lahko izpopolnju-izkustvo; ne, ker riše smešne ljudi, ki so minljivi, marveč ker s*'ka človeka, ki se sploh ne spreminja«. In če je Napoleon kot vladar in državnik najviše cenil junaškega Corneilla, je veliki Boi-jeau odgovoril »sončnemu kralju«, ki ga je vprašal, kateri pisatelj Po njegovem mnenju najbolj v čast njegovemu kraljevanju, brez Premisleka: »Sire, to je Moliere.«
Moliere je imel nezmotljivo oko za človeške slabosti in se je Vsaki izmed njih živo, duhovito in modro posmehnil v tej ali oni
M
svoji osebi ali v tem ali onem svojem prizoru. Včasi se je posmehoval tudi slabostim, ki se jim je bilo v njegovem času in ki se jim j: morda tudi še danes nevarno posmehovati. Bil je fanatično vdan svoji umetniški resnicoljubnosti in dolžnosti do nje, vdan in pogumen. Svoj pogum je drago plačeval.
Pričujoči dve komediji »Izsiljena ženitev« in »Ljubezen — zdravnik« sta tipični Molierjevi stvaritvi. Prva izmed njiju je dobro predelana, odmerjena in s poznanjem človeka in življenja bogato natrpana enodejanka, ki je spletena iz cele vrste komičnih značajev in iz izvirih in hkratu globoko smotrnih položajev. Priletni ženin mlade kokete, ki ga jemlje zaradi denarja in zaradi upanja, da bo kmalu vdova; ženinovo spoznanje in njegov onemogli poizkus izviti st iz neprijetne situacije. Nevestina rodbina, se pravi, oče in brar, njuna vljudna nepopustljivost, — to so preproste, toda mojstrsko verne podobe človeške nespameti, prebrisanosti, pokvarjenosti, nebogljenosti in siromaščine. Posebno poglavje tvorita v komediji oba filozofa — aristotelovec in pironovec, dve duhoviti karikaturi, s katerima je Moliere zadal pošten udarec mogočnemu učenjakarstvu, kateremu na ljubo je bilo v Parizu leta 1624 pod kaznijo prepovedano napadati sistem filozofa nad filozofi v razlagi priviligiranih pismarjev.
»Ljubezen - zdravnik« je lažja, napol improvizirana stvarca. Moliere sam poroča o nji: To je najbolj hlastno napisana igra izmed vseh, ki mi jih jc naročilo njegovo veličanstvo. In če rečem, da je bila predlagana, dovršena, naučena in igrana v petih dneh, sem povedal samo resnico.« In vendar tudi ta igra ni brez tehtnosti in modrosti. Satira na zdravnike, zlasti pa znamenite besede M. Fille-rina, ki doseže spravo med medicinskima nasprotnikoma, so tako globokoumna in resnična ironija, da ni čuda, če si je ta neustrašeni posmchovalec in glasnik resnice ravno s tem delcem nakopal še prav posebno sovraštvo fakultete.
Kdor bo s premislekom gledal in poslušal ti dve komediji, bo videl v njima snovanje tega edinstvenega duha, ki si je izbral, ljudi »zabavajoč jih, učiti in poboljševati«. Videl bo sledove njegove modrosti, ki mu je kakor samo še najvišjim izbrancem odpirala pogled v človeško srce, in bo čutil v njima tudi tvorca, ki zna
26
klesteče zabavati in vzbujati smeh. In ker je ta smeh zvezan z modrostjo, je zdravilen in vzgojen v najvišjem pomenu te besede.
/. V.
Ost:
Moliere: „Izsiljena ženitev“ in „Ljubezen zdravnik“
(Dvoje igračk.)
Za naš čas, za našo res »silno dobo« polno dinamita, ekrasita, Podmornic in brzostrelnih »Bert«, sta ti dve komediji prav res samo soldatka iz kositka. Njun izvor je skorajda res tam, odkoder je Anderson zajemal svoje pravljice za mladino ... Če drugega ne, bo Sledališče skoraj nehote dobilo dvoje igric, ki so godne cel6 tudi Za mladino ... In gledališče je prvi element pacifizma, mirotvor-^osti, to smo trdili že od prvega Internacionalnega kongresa gledaliških igralcev v Berlinu, do lanskoletnih jeclanj v Parizu in letošnjih poletnih besedovanj v Pragi, kjer je zboroval zgovorni in mi-rotvorni Pen-klub ...
Ti dve igrici nimata posla s sedanjostjo, prav čisto nič. Ako se Jc gledališče odločilo za njuno uprizoritev danes — mu gre prav Posebna zahvala! Zakaj? Zahvala mu gre zato, ker je zavestno pokazalo, da ve, kje je iskati pravih korenin gledališča ... Vse tiste rnuhe enodnevnice so in jih ni več. . . bila je svetovna vojna in bile s° celo vojne pred Molierom in po njem — on pa je ostal in naše' Cclo interprete, da je našel še več, našel je take, ki so po njegovih popinjah skušali njegovo pot nadaljevati.. . Kleist i. t. d. i. t. d. ^iegov Zemljak Jean Giraudoux prizna, da je napisal Molierovega “Arnphitriona« — kot osemintrideseti.
Vsi komadi Molierovi so napisani iz nujnosti, kajti gospod Po-^uelin so bili advokat in so si uredili teater. V tistih časih! Štejemo nekako leto 1668. Prisiljen je bil napisati vsako leto vsaj dvoje ko-medij, dvoje iger za ta svoj teater. Da, da, takrat so bile funkcije Presneto združene, prekleto povezane... Stoj! Sicer pa, ali je bilo
*7
pri nas drugače? Celo jaz, skromni interpret genialnega kolega poznam nekoga, ki je bil avtor, režiser, tajnik in scenograf svojega teatra — od tega ni minilo tristo let kot pri Molieru — trideset jih bo. Torej: časi se ne izpreminjajo. — Zato je vse, kar je pisal Moliere, resnično . . . Saj do konca morda res ni dognal nobenega svojih komadov — pa saj so tudi Lionardove, Michelangelove skice in Palla-dijevi osnutki najlepše, kar so ti možje stvorih. — Vse to ni važno!
Nikakor ni rečeno, da mora Molierov komad vselej učinkovati. Recimo tudi pri dobro zaigranem »Tartufu« ostane človek samo narahlo in dolžnostno, torej hinavsko — prevzet. Moderen pisatelj bi zagrabil bliže, bi nas bolj prijel — in vendar siromak ne more tekmovati z Molierom niti zdaleka. Ima pač samo sedanjost na svoji strani. To pa še ni vse! Sedanjost! Joj, joj;
Molierove komedije so rasle iz njegovega življenja in njegovih izkušenj. Sam bolan, sam prevaran, je prenesel vse v svoja dela in zato srečujemo skoraj povsod osebe, ki nosijo celo ista imena. Sga-narelle, vedno oskubeni, vedno prevarani soprog, oče in bogsigavedi kaj še vse ... Rogove nosi, v propast ga tirajo zdravniki, notarji, padarji in srečo njegove hiše rešuje vselej na račun njegove smešnosti človek, ki diši po gnoju — kmečka butara, ki se zove navadno Ližeta. — Njegove osebe so skorajda figurice iz Comedie deli Arte — so skoraj marionetke .. . Vendar če čuječ gledalec v parterju pazno posluša in motri, se zgodi pred njim in v njem čudo: nenadoma zadihajo te lutke, te z ledeno skorjo obdane prijazne osebice, ki vise skoraj kot na nitkah izpod stropa — sufit, nenadoma se začuti, da bije v njih čuječe, krvavordeče, do kraja izmučeno človeško srce . .
Da, srce! Moliere je bil sam igralec in še dandanašnji kažejo v Comedie-Francaise v retroperspetivni razstavi poleg drugih znamenitosti tudi stol, na katerem je igral Moliere svojega namišljenega bolnika, starega Argana — in ki je na njem med predstavo umrl. Ulila se mu je kri. — Razstava je odprta ob četrtkih, sobotah in nedeljah od 2. do 5. ure. Oglej si jo vsakdo, ki ga pot pripelja s Putnikom ali podobnim preseljevalnim sredstvom v bližino Palais-Roylla, kjer stoji tudi spomenik Mussetov ...
Za rešiserja Molierovih komedij stoji stvar popolnoma drugače kakor pri drugih avtorjih. Dobro bi bilo, če bi mi prostor dopušča!
28
razgledati se nekolike po pašnikih in livadah, ki so dane režiserju '•a sploh — a ostanimo pri Molieru. Tu nimajo izkušnje s Shakespe-arjevimi režijami s klasiki, z opernimi in z bogsigavedi čem še prav nobenega pomena. Da povem po naše: režiser stoji tu kot tele pred novimi vrati. Tu pri Molieru je vsa scena taka, kot da je ni — saj vemo, da so igrali njegovega grškega »Amphitriona« v sodobnih kostumih, pri prižganih lestencih na odru. — Tu diha vse dobo! Versajske fontane in vodometi bruhajo vodo, rakete švigajo, nad vsem Pa leži ozračje parfumov precioz, kavalirjev in luna bledi gola ramena prekrasnim ženskam, ki so šetale po vrtovih Roi de soleil . . . Vse je muzika, je ritem, je lahni, gracijozni menuet, napudrana, nasekana okolica — na znotraj pa tista razgibana duša, ki ostane 8racijozna tudi tedaj, ko jemlje in doživlja tisto, kar je od tega sveta: a vse samo na rahlo, na rahlo — da njegovo Veličanstvo ne bodo vžaloščeni, ogorčeni — da ne bodo slabe volje . .. To je Mo-*lere . . . Rogonosec, trpin ...
Samo ne pokazati resnosti, da je to, kar se dogaja, sploh mogoče, da se sploh lahko primeri. Vse zašminkati, vse popudrati, magari natakniti resnične maske — pa bo v redu in prav! To je naloga režiserjeva, ki se je srečal in seznanil z genijalnim kolegom ... Seveda, nastaja hkratu naloga za igralca, ki je morda še mnogo, mnogo težja. Gospod, ki skušaš igrati Sganarella — kakšna je to naloga. Bodi bedak, bodi okol, bodi ostromnen — a včasih se zabliska, ko govoriš Svoj monolog — pravi, trpeči človek pride na površje, se zgrozi in Pade koj nato v pogrezalo zagonetke zatajene duše. — Da, to je težko in Stanislavski slavni, ranjki drug je imel prav, ko je de ja! ‘Trancozi znajo pisati in igrati vodevile — Moliera pa ni dosegel st nihče!«
Pri teh dveh komedijah (in tudi marsikteri drugi', ki jih je napisal Moliere, držimo s Sganarcllom — ta je tič in ima vsaj malo korajže, da se pokaže možaka, ki zna gledati in občutiti, presoditi — samostojno. Seve ravnati, to je druga zadeva, kajti »Toujours au plus grand nombre on doit s’ accomoder« — Časi so se sicer izpre-menili. — To se pravi, v teku treh stoletij nam je bilo dano spoznati par osebnosti, ki so imele svoje mnenje in svoj »jezik«. Sga-narelle ravna — po svoje, snuje in kombinira — če propade — nič
29
zato, saj je propalo že marsikaj drugega. Zato prosim le ne preveč sodobno — ni prav nič bolje in bolj pošteno! . . .
Jaz sam se režiral doslej eno samo Molierovo delo. To je »Namišljeni bolnik«. S tem delom zaradi mladosti in nevednosti nisem pridobil nobenega odnosa do dobe in avtorja, se pravi do njegove tvorbe Kasneje sem gledal v Parizu na mestu, kjer je Moliere sam ukazoval, serijo uprizoritev njegovih del. Smelo trdim, da niso naredile tiste predstave bogsigavedi kakšnega utiša name. Gledal sem kasneje pri Reinhardu in v Burgtheatru, v praškem divadlu uprizoritve, ki so spoznale, kaj je Moliere. Na škodo njegovim rojakom, Francozom.
Zdaj mi je postal ljub! In te dni, ko se ukvarjam z njim, mi stopa pogosto pred obličje oseba, ki je edina znala, čutila, da rečem po njegovem »čustvovala« Moliera do skrajnosti. To je bil družok Putjata...
Putjata! Naj Ti sivolasi kolega povem, da so mi ostale nepozabno v spominu Tvoje »Smešne precioze« in da si bil prvi, ki je prinesel na naš oder duh genialnega sotrpina. — To je bilo tisto o čemer je govoril Stanislavski, to je bilo ono hotenje, polaskati vsem in vsakomur in vendar povedati vsem in vsakomur: o, saj je vse drugače, bolezen je huda reč, goljufija je lumparija in rogovi na lastni glavi, težč! . ..
Moliere, Stanislavski Reinhard, Putjata! Sama velika imena! . . . Mi pa zaplešimo v dobri veri, da bo dobro: menuet po motivih Lully-a...
Iz spominov Stanislavskega
Prvič, odkar smo igrali Čehova, je premiera njegovega dela (Črešnjev vrt) padla v čas, ko je Čehov prebival v Moskvi. To nam je dalo misel prirediti proslavo za ljubljenega poeta. Čehov se je zelo branil, grozil, da ostane doma in da ga ne bo v gledališče. Toda skušnjava je bila za nas prevelika, zato smo vztrajali. Poleg tega pa je prva predstava padla na dan njegovega godu.
Obšel sem vse antikvarijate v upanju, da bom našel primeren dar zanj, toda razen sijajnega muzejskega blaga nisem mogel najti
30
Ničesar. Mislil sem si: »Podarimo mu vsaj umetniško stvar.«
Toda slišal sem jih od Antona Pavloviča zaradi dragocenosti lega daru.
»Poslušajte, to je vendar čudovita reč, to bi moralo biti v Muzeju,« me je ošteval po jubileju.
»Pa mi povejte, Anton Pavlovič, kaj pa naj bi vam bili dali?« sem se opravičeval.
»Mišnico«, — je resno odgovoril, ko je pomislil. — »Poslušajte, n}isi je treba uničevati.« Tedaj se je sam zasmejal. — »Vidite, slikar Korovin mi je poslal sijajno darilo! Sijajno!«
»Kakšno?« — sem vprašal.
»Udice.«
In tudi drugi darovi, ki jih je prejel, mu niso bili po volji, nekateri pa so ga celi jezili zaradi svoje banalnosti.
»Poslušajte, pisatelju vendar ne morete podariti srebrnega peresa jn starodavne črnilnice.«
»Kaj pa naj bi vam dali?« v »Klistirko. Saj sem zdravnik, poslušajte. Ali pa nogavice. Moja zena nič ne gleda name. Igralka je. Jaz pa hodim v strganih nogavicah. Poslušaj, duša, ji pravim, palec na desni nogi mi gleda iz Nogavic. Pa jo obuj na levo nogo, mi pravi. Tako vendar ne gre!« — Se je šalil Anton Pavlovič in se spet veselo zasmejal.
Na slavju samem pa ni bil vesel, kakor da bi bil slutil svoj bližnji konec. Ko je po tretjem dejanju stal bled in suh na odru in !1! IT>ogel med pozdravi, nagovori in pokloni zadušiti kašlja, se nam 1R bolestno stisnilo srce. Toda tudi tukaj se ni zadržal, da se ne bi pd nasmehnil. Eden izmed pisateljev je pričel svoj govor skoraj z Štirni besedami, s katerimi njegov junak v igri pozdravlja staro
°maro:
»Dragi in visoko spoštovani ... Anton Pavločič (namestu »Draga in visoko spoštovana omara) . . .«
Anton Pavlovič se je ozrl name, ki sem igral	tisto	vlogo,	in
hudomušen smehljaj mu je zaigral na ustnicah.
Jubilej je bil svečan, toda zapustil je moreč	občutek.	Delal	je
ytis pogreba. Pri srcih nam je bilo tesno.
31
Predstava sama je imela le srednji uspeh in obtoževali smo sami sebe, da nismo znali že takoj prvič pokazati tistega, kar je bilo najbolj važno, najlepše in najdragocenejše v drami.
Anton Pavlovič je umrl ne da bi bil doživel pravi uspeh svojega poslednjega, čudovitega dela.
Prihajala je pomlad leta 1904. Zdravje Čehova se je slabšalo. Zdravniški konzilij je sklenil prepeljati Čehova v inozemstvo. Vse nas je vleklo, da bi ga zadnje dni čim pogosteje videli. A zdravje mu ni zmeraj dovoljevalo, da bi nas sprejemal. Toda kljub bolezni ga radoživost ni zapustila. Zelo se je zanimal za predstavo Maeterlincka, ki smo jo tedaj pripravljali.
Sam je sanjal o novi drami, in sicer taki, ki bi bila zanj popolnoma nova: dva prijatelja, oba mlada, ljubita isto žensko. Skupna ljubezen in ljubosumnost ustvarjata komplicirano razmerje med njima. Konec je ta, da se oba odpravita z neko ekspedicijo na severni tečaj. Pozorišče zadnjega dejanja bi kazalo ogromno ladjo, zamrzlo v ledu. Za zaključek vidita oba prijatelja belo prikazen, ki bi drsela po ledu, — očitno senco ali dušo ljubljene ženske, ki je umrla v daljni domovini.
To je bilo vse, kar se je dalo od Antona Pavloviča izvedeti o novo zasnovani igri.
Med bivanjem v inozemstvu je po pripovedovanju O. L. Knip-per-Čehove užival kulturno življenje v Evropi. Sedel je na svojem balkonu v Badenweilerju, opazoval delo, ki je teklo na pošti onstran ceste. Ljudje so prihajali tja od vseh strani, znašali svoje misli, izražene v pismih; odtam so šle te misli po vsem svetu.
»To je čudovito!« — je vzklikal Čehov . . .
Poleti 1904. leta je prišla žalostna vest iz Badcnweilerja o smrti Antona Pavloviča.
»Ich sterbe« — so bile zadnje besede umirajočega. Njegova smrt je bila lepa, mirna in svečana.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. TiskarnJ Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
32
Izsiljena ženite1 LJubezen - zdravnik
I/ikiniul i ir niill
Komedija v enem dejanju.
Spisal: J. 1$. Molifere. Poslovenil: J. Vidmar.
Režiser: PROF. O. ŠEST.
Sganarelle.....................................
Geronimo.......................................
Dorimena, mlada koketa, Sganarellova nevesta ........................................
Alcantor, Dorimenin oče ......
Alcidas, Doremin brat..........................
Lycaste, Dorimenin ljubimec....................
Pancrace, filozof-aristotelovec................
Marfurius, filozof-pironovcc...................
Prva ciganka...................................
Druga ciganka..................................
Pozorišče: javen trg.
Lipah
Potokar
Gabri jelčičeva
Plut
Jan
Drenovec
Kralj
Gregorin
Slavčeva
Levarjeva
Komodija v troh dejanjih.
Spisal: J. B. Molifere. Poslovenil: Oton Župančič.
Režiser: PROF. O. ŠEST.
re)anj
Sganarelle..................
Aminta......................
Lucrecija ..................
Guillaume, preprogar .	.
Josse, zlatar...............
Lucinda, Sganarellova hči Ližeta, Lucindina strežnica G. Tomas G. Des Fonandres G. Macroton	zdravniki
G. Bahys G. Filerin
Clitander, Lucindin ljubimec....................
Mazač ..........................................
)e se vrši: v Parizu, prvo na cesti, drugo in tretje Muzika po motivih Lullyja, priredil H.
Lipah
Slavčeva
Rakar jeva
Potokar
Presetnik
Levarjeva
M. Danilova
Bratina
Danes
Plut
Gregorin
Sever
Jan
Gale
v Sganarellovi hiši. Svetel.
Blagajna se odpre ob pol 20.
Konec ob 22.
' • ; : ' ..