90
Narodno gospodarstvo.
ii.
Spoznavši, da imetje posvetnega premoženja veliko pripomore v dosego namenov, za ktere si prizadevajo ljudstva in deržave, so skerbele že nekdaj deržave za posvetni blagor; vendar so pričeli še le sedanji narodi znanstveno za to skerbeti, toda po različnih pravilih, ker tudi različne so bile njih skušnje.
Misleči, da pravo posvetno premoženje ali bogastvo naroda je le gotov dnar, v zlatu in srebru, so tedaj učeni razlagali vodila, po kterih je deržavni vladi skerbeti, da se dnar privabi v deželo in v deželi privaruje, in ker se iz pridelkov in izdelkov več dnarja skupi, so učili, naj se podpira obertnija, posebno velika obertnija, in v unanje dežele tergovini odpre pot, da se vse kupčijstvo po postavah v domači dobiček oberne.
To je kupčij s ki ali ter ž ni s os ta v ali sistem.
Al kmali so napake dnarnega nakupčavanja prišle na dan.
Da bi se delo v deželi pomnožilo, da bi se narod lože pomnožil in obderžal in da bi ne bil odvisen od ptujih narodov v svojih potrebah, se je zamenil kupčijski ali teržni sostav z branivnim sostavom, to je, z vodili, ne kupovati od unanjih narodov blaga, ktero se lahko pridela v domači deželi, marveč domače blago braniti pred ptujim s pomočjo mita ali cola. Temu enostranskemu podpiranju velike obertnije in unanje tergovine je pa sledilo zanemar-jenje polj od els t v a. Da bi se odvernila ta napaka, je narodno gospodarstvo učilo z e mlj o-g os p o dar s t veni sostav, ktero pravi, da pravo bogastvo naroda je v zemeljskih pridelkih; da tedaj le iz obdelovanja zemljiš izvira blagostan. Dnar je le mera in namestno znamenje blaga. Le zemljodelstvo donaša čiste dohodke; vsaka druga obertnija in tergovina poplačuje le potrebne stroške. Razdeljenje in menja blaga in po tem vedno ponovljanje pridelkov se pa pričenja in obvaruje pri narodu po naravnem pravu, ktero terja svobodno gibanje obertnije in tergovine,   to je,   slobodno množtvo kupcov in   prodajavcov
in njih oprostenje od davkov; potrebe deržavne naj se izplačujejo samo z davkom od čistega dobička — od zemeljskih davkov.
Da bi se zedinili vsi tukaj našteti sostavi, po kterih se da doseči posvetni blagor naroda, je začel Adam Smith učiti obertniški sostav.    Njega pravila so:
1.    premoženje, bogastvo izvira od vsega koristnega in prijetnega blaga, ktero je zamenljivo;
2.   pravi pričetek in vir vsake vrednosti je delo na podlagi zemljiša, in za izdajke potrebni kapital (glavnica). — Delo živi delavca, pornnožuje premoženje: vsako delo, ali naj se sirovina pridobiva, obdeluje in rabi, ali da se s sirovim, obdelanim in izdelanim blagom teržuje , je   pridelovavno;   toraj je tudi delo mera vsake  vrednosti;
3.   zemljodelstvo, obdelovanje polja in gor, obertnija in tergovina, razdelki delavnosti gospodarstvene, so pridelovavni in toraj viri dohodkov deržavnih, ker ne le iz zemljiš temuč tudi iz dela in kapitala izvira čist dobiček;
4.   vrednost blaga se ravna naj lože v naravni obertniški in teržni svobodi; toraj naj ne vodi vlada s postavami obertnije; vlada naj nikar ne bo obertnica; samo v podporo obertnije naj se ustanovijo naprave take, ktere čujejo nad občnim blagrom. Ta sostav zametuje vse, kar je nasprotno svobodnemu množtvu kupca in prodajavca (freie Concurrenz).
Po tem uku se je kmali pomnožila mestna obertnija, fabrikarstvo in tergovina: prikazalo se pa je tudi siromaštvo v dozdaj še neznani velikosti zraven bogatije po-samnih; pokazale so se napačnosti v obertniškem sostava in dokazalo se je , da premoženje naroda ni enako premoženju posamnih v vrednosti po menji in v zvezi dela, — da je napačno, preveč gledati samo na imetje gotovine, na veliko obertnijo in na tergovino, — da je napačno skerbeti samo za kolikost blaga, ako se ne pazi tudi, kakošno je blago in njegova razmera s potrebami naroda, ker s samim ozirom na množenje bogastva se zanemari skerb za ohra-njenje in razumno razdeljenje pridobljenega blaga , — dokazalo seje, da neomejena obertniška in teržna svoboda se opira na sebičnost, ker je potem vsak le za se in samotež v svojem delaven.