Salona I. Catalogue de la sculpture architecturale paleo- chretienne de Salone. Recherches archeologiques franco-croates a Salone. Collection de 1'Ecole frangaise de Rome 194. Ecole frangaise de Rome - Musee archeologique de Split. Rome- Split 1994. Uredniki: N. Duval, E. Marin in C. Metzger. Be- sedila so napisali: P. Chevalier, N. Duval, M.-P. Fleche Mour- gues, E. Marin in C. Metzger. 335 str., 100 tabel z risbami in fotografijami. ISBN 2-7283-0313-4. Kamnit arhitektonski okras cerkva in grobov predstavlja gotovo enega najzanimivejših elementov med bogatimi sle- dovi zgodnjega krščanstva v Saloni. Pri številnih izkopava- njih se je nabrala množica gradiva. E. Dyggve je med obema vojnama objavil katalog arhitekturnega okrasa iz cerkva v Kapljuču in Marusincu, nato pa je delo za dolgo časa zasta- lo. V sredini osemdesetih let sta se Arheološki muzej v Spli- tu in Center A. Merlin iz Pariza lotila pomembnega projek- ta, katerega cilj je bil predstaviti arhitekturni okras v celoti. Naloga je bila zelo težavna med drugim tudi zato, ker za velik del gradiva ni bilo več mogoče ugotoviti natančnih naj- diščnih podatkov. Uvod v knjigo predstavlja sintetični prispevek E. Marina o zgodnjekrščanski topografiji Salone. Poglavje vsebuje ak- tualno stanje raziskav in pregledno bibliografijo. Jedro knjige tvori odličen katalog arhitekturnega okrasa iz 5. in 6. st. iz mesta Salone in iz bližnje o"kolice. Ker naj- diščne okoliščine pri mnogih primerkih niso več jasne, so predmeti v katalogu razvrščeni po oblikah: okras oken in vrat, ciboriji, noge, mize in podobne plošče, amboni, oltar- ne pregrade. Posamezne tipe spremljajo uvodni komentarji specialistov. Pri kataloškem opisu je vedno določena vrsta kamna, marmor ali apnenec, ter, kadar se je dalo ugotoviti, še kamnolom. Mere in opis spremlja tudi kakovostna risba, pri posebnih kosih pa tudi fotografija. Za vsak predmet je zbrana popolna bibliografija. Pri pomembnejših primerkih je na koncu dodan komentar z analogijami in elementi za datacijo. Prvotno je bilo v Saloni tudi sorazmerno veliko arhitek- turnega okrasa iz uvoženih marmorjev. Pojavljajo se kapite- li iz Tasosa, najpomembnejši pa so izdelki iz prokoneškega marmorja, datirani v 6. st.: oltarna pregrada iz Manastirin in plošče, ki nosijo monogram škofa Honorija. Večina arhitekturnega okrasa je bila narejena iz apnen- ca, ki so ga lomili na otoku Braču. To so predvsem tramovi nad vrati, dvojni in trojni okenski stebri, stebri in plošče ol- tarnih pregrad (polne ali s predrtim okrasom), stebri cibo- rijev in oltarjev. Iz zbranega gradiva je jasno vidna lokalna serijska proizvodnja iz kakovostnega kamna. Pomemben del kataloga in komentarjev se ukvarja z mi- zami različnih lipov in uporabe (oltarne mize, profane mi- ze, mize z grobov). Napisi na mizah, posvečenih škofom in mučencem, so bili izredno pomembni za rekonstrukcijo ča- ščenja v Saloni. Kamnite mize, ki so jih uporabljali tudi na grobovih, pričajo o preživetju običaja pitne daritve in po- grebnega obeda še v zgodnjekrščanskem obdobju. Na salo- nitanskem področju je grobove včasih pokrivala okrogla, v sredini poglobljena plošča, za katero je bil morda v rabi epi- grafsko izpričan izraz piscina. E. Marin v dodatku knjige na podlagi najnovejše najdbe iz 3. st., domneva uporabo izraza piscina za sam grob. Katalog zaključuje poglavje o razširjenosti salonitanske- ga arhitekturnega okrasa, ki je zastavljeno kot seznam pri- merjalnega gradiva za najdbe iz Salone, z bogato bibliogra- fijo. Vidi se močna razširjenost v celi provinci Dalmaciji, ki se ujema tudi z razprostranjenostjo braškega kamna. Mednarodno sodelovanje francoskih in hrvaških znan- stvenikov je tako obrodilo odličen sad. Kakovosten katalog zgodnjekrščanskega arhitektonskega okrasa daje trdno os- novo za vse nadaljne raziskave. Študije, ki so nastale ob pri- pravi kataloga, so izredno pomembne za razumevanje kr- ščanstava v Saloni in na širšem prostoru. Prav tako je knjiga važen prispevek za gospodarsko zgodovino, saj so dobro prikazani kakovost, razširjenost in vrsta dalmatinskih kam- noseških izdelkov, po drugi strani pa se vidi tudi uvoz iz velikih bizantinskih kamnoseških središč. Jana HORVAT Maryline Parca: The Franchelti Collection in Rome - In- scriplions and sculptural fragments. Opuscula epigraphica 6. Edizioni Quasar, Roma 1995, 132 str., 18 tabel s fotografi- jami. V šestem zvezku serije Opuscula epigraphica, ki jo izdaja Univerza La Sapienza v Rimu (izdajatelj S. Panciera) pri za- ložbi Quasar (ta razmeroma nova založba se je posebej spe- cializirala na tiskanje strokovne literature s področja antike in zgodovine in umetnostne zgodovine), je objavljenih 49 napisov in 13 fragmentov kipov in arhitekture "Epigrafske zbirke Franchetti". Zbirka se imenuje po Anni Franchetti, ki je leta 1977 podarila svojo vilo {villa Massenzia) na cesti Appia Pignatelli ameriškemu univerzitetnemu kolegiju Bryn Mawr College; ta je vilo do leta 1983 uporabljal za poglab- ljanje študija rimske dobe in za svoje poletne programe. Te- daj je Franchettijeva svojo zbirko kamnitih spomenikov po- darila italijanski državi in odtlej je večina spomenikov shra- njenih v depojih Narodnega muzeja v termah (Museo Na- zionale delle Terme). Zbirko, ki je bila nekoč mnogo večja, je osnoval Benedetto Grandi, lastnik posesti v prejšnjem stoletju. Knjiga je razdeljena na tri kataloge, ki jim sledijo kratek dodatek, indeksi in tabele s fotografijami, pred katalogi pa je seznam kratic in literature. V 1. delu avtorica obravnava napise iz Rima, ki jih je razdelila na senatorske, na napise, ki pripadajo članom viteškega stanu in višjim državnim urad- nikom, dalje na napise nižjih uradnikov in obrtnikov, sledi- jo grški napis (edini v zbirki) in drugi nagrobniki ter kot zadnja nagrobnik iz zgodnjekrščanskega obdobja in ponarejen rimski napis. V 2. delu objavlja napise iz okolice Rima, zgolj na- grobnike, od katerih sta dva vojaška, v 3. delu pa napise neznane provenience, predvsem nagrobnike in fragmente ter spome- nike, ki veljajo za izgubljene. V dodatku so obdelani frag- menti rimske skulpture in arhitekture. Spomeniki so predstavljeni po najmodernejših kriterijih, kakršne upoštevajo zvezki serije Supplementa Italica ter no- vi zvezki korpusa rimskih napisov Corpus inscriptionum La- tinarum. Vsak spomenik je natančno opisan in fotografiran, večina je objavljenih, citati so navedeni kronološko. Sledijo tekstnokritični komentar, ki se nanaša na tehnične in jezi- kovne posebnosti v besedilu napisa, stvarni komentar in da- tacija, ki je v vseh primerih posebej utemeljena. Stvarni ko- mentar je zelo vsestranski in se dotika najrazličnejših vidi- kov besedila; avtorica komentira imena, ki se na napisih po- javljajo, imenske formule, sorodstvene povezave navedenih oseb, prozopografske podatke, če so osebe znane, analizira njihove funkcije, če so navedene, stopnje kariere počašče- nega ali umrlega ter vrsto drugih podatkov z napisov, kot so npr. geografska imena, nagrobne formule in simbolika na spomenikih. Za nas posebej zanimiv je počastitveni napis za kurul- skega edila (katerega ime ni ohranjeno; "kurulski" pomeni uradnika višjega čina s pravico do določenih zunanjih zna- kov oblasti), ki so mu ga dala postaviti noriška mesta. Edil je bil morda sorodstveno povezan z enim od guvernerjev pro- vince Norik. Koliko mest je bilo na napisu omenjenih, ni povsem gotovo, verjetno pa vsa, in kot kaže, tudi Lauria- cum, ki je dobil mestne pravice po vsej verjetnosti šele v 3. stoletju. Napis je zelo fragmentaren, ohranjena so le imena mest Virunum, Celeia, Teurnia, Ovilava, Aguntum in Cetium, od teh zgolj ime Celeje v celoti (Celeienses). Že AIfoldy je domneval (Noricum, str. 102), da je imela provinca Norik v Rimu stalno predstavništvo, na katerega čelu je bil stationa- rius. To naj bi skrbelo za navezovanje stikov z vplivnimi po- samezniki, ki bi noriške zadeve podprli ob različnih sodnih obravnavah in raznih drugih prilikah. Zanimiv je najzgodnejši napis v zbirki, republikanski na- pis kurulskega edila, ki je poskrbel za zgraditev svetišča oz. nekega javnega posvetnega poslopja. En sam napis iz zbirke je v grščini in v verzih — sicer maloštevilni grški napisi me- sta Rima so bili pogosto napisani v verzih — nagrobnik za Moshina iz Smirne, igralca v komedijah, člana lokalnega zdru- ženja "umetnikov Dionizija", zaščitnika gledaliških predstav. Nasplošno prevladujejo nagrobniki, na njih omenjene ose- be pa kažejo na pisano paleto rimske družbe in njeno raz- slojenost: veliko je bolj ali manj bogatih osvobojencev, tudi vladarskih, nekaj je sužnjev, med svobodnimi državljani so predstavniki vseh stanov, zanimiva in včasih zapletena je njihova medsebojna sorodstvena oz. poklicna povezanost, značilna je dekoracija nagrobnikov in zanimivi razni drugi podatki iz njihovega življenja. Knjiga je vsekakor zanimiv prispevek k rimski epigrafiki in zasluži vso pozornost antičnih zgodovinarjev in arheolo- gov, saj skuša z izčrpnimi komentarji približati epigrafske podatke širšim strokovnim krogom, ki se ukvarjajo z antiko. Marjeta ŠAŠEL KOS Werner Eck: Tra epigrafia prosopografia e archeologia. Vetera 10. Edizioni Quasar, Roma 1996, 432, več tabel. Na željo urednika serije Vetera, od katere je izšlo že enajst zvezkov, (večina je bila predstavljenih v prejšnjih številkah Arheološkega vestnika), je v 10. knjigi eden najuglednejših evropskih antičnih zgodovinarjev Werner Eck objavil sedemnajst člankov, posvečenih različnim temam s področja rimske epi- grafike, prozopografije, antične zgodovine in arheologije, ki jih je ob tej priliki deloma tudi predelal in dopolnil, pred- vsem tudi z bibliografskimi podatki. Tako pred nami ni knji- ga Eckovih ponatisnjenih izbranih del, temveč v enoto po- vezani daljši in krajši revidirani članki, ki jim je skupno to, da so v veliki meri posvečeni metodam dela na omenjenih področjih — da torej lahko služijo kot zgled vsem tistim, ki bi se želeli tudi sami posvečati interdisciplinarnemu študiju. Člankom sledijo seznam izvirnih naslovov študij in publika- cij, kjer so izšli, dalje indeksi in tabele. V prvem krajšem prispevku se avtor ukvarja z načelnim problemom socialne strukture senatorskega stanu in s stati- stično metodo ugotavlja, da se procentualno lepo odraža dejstvo, da so najuglednejši senatorji v virih najbolje dokumentira- ni, tako tisti, ki so bili konzuli enkrat ali celo dvakrat ter prokonzuli provinc Azije in Afrike; prokonzulal v teh dveh provincah je bil med najvišjimi stopnjami senatorske karie- re. Statistično najslabše so zastopani legati legij senatorske- ga stanu, kar je razumljivo, saj je bila to ena najnižjih funk- cij v okviru eursus honorum rimskega senatorja. Avtor poja- sni tudi določena odstopanja od te sheme. Tako je mogoče tudi s statistično metodo ugotavljati relativno politično po- membnost provinc, ki so jih upravljali senatorji, in raznih drugih služb, ki so jih opravljali v svoji karieri. V drugem daljšem prispevku avtor obravnava kriterije napredovanja v okviru senatorske kariere od Vespazijana do konca Hadri- janove vlade. Temu je dodal tudi krajši dodatek z naslovom Nuove eonsiderazioni, v katerem je na kratko zavzel stališče do kritik, ki so se pojavile po izidu njegovega članka v seriji Aufstieg und Niedergang des Romischen Reiches, zdaj starega že več kot dvajset let. Načeloma ostaja pri svojih stališčih. Senatorsko kariero so odločilno oblikovale republikanske funkcije vigintivirat, kvestura, pretura in konzulat, pri če- mer je bila kariera posameznega senatorja v nekem smislu "predestinirana" že na samem začetku, saj je bila v okviru vigintivirata funkcija treh viri monetales (ki so imeli nadzor nad kovanjem denarja) prestižnejša od treh viri capitales (ki so imeli neke vrste policijsko oblast). Vmesne funkcije med omenjenimi štirimi glavnimi so bile v veliki meri značilne za principat in so se izoblikovale predvsem pod Avgustom. Se- natorska kariera je deloma potekala avtomatično, deloma pa so na njo vplivali razni dejavniki, ne nazadnje sposob- nost posameznika (npr. t.im. homines novi in viri militares) ali vladarjeva posebna naklonjenost in intervencija. Ni pa seveda mogoče na osnovi ohranjenega gradiva (viri so pred- vsem epigrafski, manj literarni) določiti rigidnih shem, po katerih bi mogli z gotovostjo dopolniti tudi fragmentarne kariere. V prispevkih, ki sledijo, je Eck obravnaval različne kraj- še in daljše teme, ki sežejo od družbenega razvoja mest v zahodnih provincah, ki so dala večje ali manjše število sena- torjev in rimskih vitezov, rimskega vladajočega sloja, do grafitov, ki so bili odkriti v romarskih krajih v pozni antiki. Za naš širši prostor je zanimiv članek o senatorski družini Voluzi- jev Saturninov, saj je bil eden njenih članov, L. Volusius Sa- turninus med drugim tudi vladarski legat v Dalmaciji pod Tiberijem in Kaligulo. V eni od študij Eck obravnava dve senatorski družini Sulpicije Galbe (družina vladarja Galbe) in Livije Ocele (Ocellae) iz Teracine. Sledita dva krajša pris- pevka, prvi o vladarskih legatih v sami Italiji, o visokih dr- žavnih uradnikih torej, ki so podobno kot guvernerji pro- vinc med drugim skrbeli tudi za vrhovno sodno oblast v ital- skih regijah. Dejstvo, da je Hadrijan Italijo razdelil na ne- kaj upravnih regij (te niso ustrezale avgustejskim dvanajstim regijam, katerih pomen še ni popolnoma pojasnjen), je po- menilo neke vrste degradacijo matične dežele, zato ni čud- no, da je že Antonin Pij to funkcijo odpravil. V drugem av- tor obravnava odnos med patronom in osvobojencem, ki je bil obojestransko razmeroma zelo obvezujoč; osvobojenec je bil celo življenje odvisen od svojega nekdanjenega lastni- ka, pozneje patrona. Posebej bi rada poudarila pomembno študijo o prisotnosti senatorskih družin v mestih rimskega imperija v prvih treh stoletjih po Kr. Eck je zbral vso razpo- ložljivo evidenco, predvsem epigralsko, o senatorjih, ki so v mestih, iz katerih so njihove družine izhajale oz. s katerimi so bili iz kakršnihkoli drugih ozirov tesno povezani (npr. v provincah, ki so jih upravljali), opravljali bodisi najvišje mestne funkcije bodisi v mestih financirali javne gradnje. Študija je pokazala, da so senatorji čutili moralno obveznost in odgo- vornost, ki jim jo je narekoval njihov najvišji družbeni sta- tus, da so tem mestom pomagali tako finančno kot tudi na druge načine, s prestižem svojega položaja. Tak odnos sena- torjev do mest je dokumentiran v enaki meri v mestih Italije kot v mestih rimskih provinc; med mesti, ki so blizu našemu prostoru v antiki, naj poleg Petovione omenim predvsem dal- matinska mesta in Tergeste ter Akvilejo, za katera so bili zaslužni npr. senatorji Mark Valerij Maksimijan (Petovio- na), Gaj Reeij Ruf (Arba), Tit S t a t i I i j Taver (Dirahij), Pub- lij Kornelij Dolabela (Salone), Lucij Fabij Sever (Tergeste), Tit Cezernij Stacij Kvinkcij Macedon Kvinkcijan (Akvileja) in drugi. V smislu Mommsenove trditve, daje latinska epigrafika "po- kopališčna znanost", saj je največji procent ohranjenih rimskih napisov ravno nagrobnikov, je avtor analiziral izpovednost na- grobnih napisov v mestu Rimu, posebej glede na ustaljene na- grobne formule; v članku, ki sledi, pa obravnava grobove in mavzoleje, izkopane pod baziliko sv. Petra v Vatikanu.