Stanje učiteljstva in pomen šole na Goriškem. Novi šolski zakon iz 1. 186.9. je ljudsko šolo postavil na lastne noge, v tem letu je glede napredka zasijala učiteljstvu boljša bodočnost. Stari šolski zakon je nehal, novi pa je dobil moč. Šol. občine so bile razvrščene v 4 plačilne razrede z letno plačo 300, 400, 500 in 600 gld. V kroniki neke ljudske šole je zapisano: »Dasiravno niso plače radi sedanje draginje (v 1. 1869.!) še po vsem povoljne, vendar niso primerjati prejšnjim. Vsak hlapec je bil bolje plačan!« Preteklo je 34 let, odkar je pokojnikova roka napisala v kroniko ravno navedene besede, in ako bi bil danes oni pisec še med živimi, bi v 1. 1903. ponovno napisal: Vsak delavec je bolje plačan od učitelja! Učiteljske plače v naši deželi so popolnoma neprimerne! Razni paragrafi šol. zakonov so se v raznih zbornicah popravljaii, a nikdar ni bilo v državni zbornici govora, da se osnovni zakon tako preustroji, da bo učitelj plačan tako kakor gre učitelju, ne pa beraču! Koliko časa sta ropotala po državni zbornici Ebenhoch in Lichstenstein s svojimi predlogi. Ali sta morda mislila na gmotno izboljšanje učiteljstvu ali morda na višjo njega izobrazbo? Kaj še! Njiju smoter je bil, pahniti šolo zopet v jarem suženjstva. Živ krst se ni zmenil in se danes tudi bore malo briga za stradajoče učiteljstvo, njih udove in sirote. Čemu neki? Učitelj bodi tih in miren, on naj živi kot ptice v zraku in limbarji na polju. Plačan je tako imenitno, da je za življenje premalo, a za smrt preveč! Največja zapreka šol. zakona je ta, da ima dva gospodarja, država nadzorstvo, a dežela finance. Že sv. pismo pravi, da dvema gospodarjema ni mogoče služiti! Težko, da so mislili na ravno navedeni izrek pri sestavljanju novega šolskega zakona, ali so pa nalašč ravnali po starem reku: Kogar bogovi sovražijo, ga narede za učitelja. Priznati se mora dejstvo, da država vestno vrši dano ji nalogo nad Ijudsko šolo. Porok so nam razni učni načrti, okrožnice, sploh se mora pripoznati, da se šo1a pod skrbnim državnim vodstvom prav lepo razvija. — Kaj pa dežela? Ali vrši tudi ona svojo dolžnost? Plača li učiteljstvo stanu primerno, da se lahko preživlja, ne da bi bilo primorano, iskati si postranskih zaslužkov. Gromoviti »Ne!« zadoni enoglasno iz vseh učiteljskih grl. Celih 33 let ni dežela ničesar storila, da bi gmotni položaj učiteljstva izboljšala, pač pa po salomonski modrosti zakone tako zasukala, da je učiteljstvu dohodke skrčila. Na videz je na primer število višjih plačilnih razredov pomnožila, a zato pa odščipnila stanarino in opravilno doklado. Srečnim se mora prištevati oni učitelj, ki je s .15. službenim letom povišan v II. plačilno vrsto, za I. razred ima časa dovolj, zakaj siv bo in onemogel, ko ga zadene sreča, da ga pomaknejo v najvišjo plačilno vrsto. Čestokrat se to zgodi na pragu njegovega upokojenja — v 40. službenem letu/ ako mu je bila božja previdnost mila, da je dočakal ravno navedeno dobo. Ali je mogoče potemtakem učitelju sebe in družino stanu primerno preživljati? Najpreprosteji človek jasno odgovori: Ni mogoče! Pogosto se trdi, tudi v visokih krogih, da je življenje na kmetih ceneje. Morda nekdaj v tistih zlatih časih, a sedaj je vse za nekaj odstotkov dražje in slabše nego v mestu. Učitelj se prišteva omikanim stanovom, torej so tudi njegove potrebe večje od navadnega delavca. On potrebuje boljše hrane, pa tudi mora napredovati v duhu časa, saj tako veleva tudi šolski zakon. Nabaviti si mora potrebnih časopisov in knjig. Kaj pa mila mu družina? Skrb mu mora biti, jo stanu primerno izobraževati. Koliko stane šolanje dece na mestnih šolah, vedo povedati oni gg. kolegi, ki tam šolajo kar po 2—3 otroke. Res, občudovanja vredni so oni očetje-učitelji, ki zmagujejo tako silno breme! Nekoč je pisec tega članka vprašal tovariša, zakaj se nikamor ne prikaže med svet? »Ne morem!« je bil kratek odgovor, na obrazu mu je bilo brati pomanjkanja, zakaj šolal je dva svoja otroka v mestu in mesečno dobival 90 K. Vsak lahko izračuna, koliko je ostalo za njega in družino na domu. Vrhutega se učiteljskim sinovom najrajša zapirajo vrata konviktov, kjer bi mogli dobivati preskrbovanje brezplačno. Gospodje, ki ste gluhi milim prošnjam učiteljev, njih udov in sirot, boste odgovarjali pred sodnim stolom za mnoge zločine, ki ste jih zakrivili! Ali je čuda, da toliko mladih učiteljev lega v najboljših letih v grob? Učiteljstvu pa že zadostuje, če so mu poslanci naklonjeni, saj tako vedno zatrjujejo. Ali tudi ta naklonjenost je postala moderna fraza. Menda je vsakemu znano, kaj se je uganjalo in po čegavi inicijativi po sprejetju decembrskega zakona v 1. 1902. In zakaj? Iz prevelike naklonjenosti do učiteljstva! Poleg uboštva mora učiteljstvo pogosto slišati očitanje: »Šola je draga in ne doseza svojega smotra.« Šola ni draga, ampak nevednost je najdražja v deželi. Kdor pa pravi, da šola ne doseza svojega namena, je pravi nevednež in, če hočemo, tudi hudobnež! Prosim, vzemimo koledar družbe sv. Mohorja v roke in poglejmo imenik 1. 1869. in imenik I. 1903. Kaka velikanska razlika! V Gorici je takrat izhajal en sam tednik »Domovina«, a dnevnika ni premogla vsa Slovenija. Danes izhaja v Gorici več časopisov kot prej v vsej Sloveniji! Ali je danes Ijudstvo imoviteje? Menda ne, saj se vedno trdi, da je dežela vedno ubožnejša. To je sad nove šole, ki je povzdignila svoje učence na tisto stopnjo, da so mogli svoje izobraževanje izpopolnovati (§ 1. šol. zak.). Koliko je danes državnih uradnikov, ki niso pohajali v drugo šolo nego v ljudsko. Še pred malo leti so dohajali mladeniči iz drugih pokrajin, osobito iz Češke, v našo deželo službovat kot žandarji, a danes imamo po največ domačih fantov. Kaj pa obrtnija? Ta se sicer polagoma Fazvija, a danes imamo, hvala Bogu, obrtnikovSlovencev za vsako stroko. Kdo je vse to povzročil? Ne malo tudi Ijudska šola. Ona je preobrnila ves starokopitni red, ona se da primerjati oni dobi, ko je začel grmeti strelni prah. Viteštvo je izgubljalo svojo veljavo in sedaj se izgublja nevednost in raste omika. Šola je draga, doklade za šolo so neznosne, slišimo pogosto iz ust davkoplačevalcev, češ: šola jih spravi na boben. Da, da, na boben bi prišli davkoplačevalci, ako bi šol ne bilo! Kje bi bilo kruha za milijone ljudi, ki se danes preživljajo z raznimi obrti. Ali bi jih morda preživljalo domače polje? Dežela bi gmotno in moralno propadla, posestva bi prehajala v last oderuhov in tujec bi gospodaril po naši lepi pomovini. Žalosten zgled so nam Poljska in tožna Istra! Šola torej ni draga, pač je pa nevednost najdražja. Deželi, ki svoje učiteljstvo dobro plačuje, vrača šola z obilnimi obrestmi posojeno glavnico. Naša dežela se žal, ne more prištevati k najbogatejšim, a tudi k prav najubožnejšim ne. V kratkem se nam odpre zveza z drugo železnico, tedaj se more tudi uspevanje naše dežele dvigniti, okoristiti se ga mora dežela, ako bo zato zmožna, drugače nas prehite tujci, ki nam odneso najbolje deleže. Blaginje pa je pričakovati le tedaj, ako bo ljudstvo zadostno izobraženo. Ničev je torej izgovor: dežela je uboga, svojega učiteljstva ne more stanu in času primerno plačati. Ako so našli viri za manj važne in manj nujne potrebe, jih dobe tudi, da dežela uredi učiteljske plače tako, da bodo odgovarjale stanu in koristi. Vsakvinar, ki ga dežela izda zašolstvo ni zavržen, ampak je naložena glavnica, ki nosi bogate obresti.