81
Anton Štrukelj
»Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
1. Leto sv. Jožefa – blagodejno presenečenje
Dobro in potrebno je, da se izročamo v varstvo sv. Jožefa, ga 
prosimo za pomoč in priprošnjo. Papež Frančišek je 8. decembra 
2020, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije, 
blagodejno presenetil katoliško Cerkev, ko je razglasil »leto sv. Jo-
žefa«, ki traja od omenjenega praznika 2020 do 8. decembra 2021. 
Istega dne je bilo objavljeno papeževo pismo »Patris Corde«
1
 in 
odlok apostolske penitenciarije
2
 z navodili za obhajanje Jožefovega 
leta. Povod za Jožefovo leto, ki ga tokrat obhajamo prvič, je 150. 
obletnica povzdignjenja sv. Jožefa za zavetnika Cerkve. 
2. Sv. Jožef – zavetnik vesoljne Cerkve (150-letnica)
Papež Frančišek v začetku svojega apostolskega pisma »Patris 
Corde« spomni, da mineva 150 let, odkar je blaženi Pij IX. 8. de-
cembra 1870 razglasil sv. Jožefa za zavetnika katoliške Cerkve. Hkrati 
omenja, da »za Marijo, Jezusovo materjo, noben svetnik ne zavzema 
toliko prostora v papeškem učenju kakor Jožef, njen ženin. Moji 
predhodniki so poglobili sporočilo, vsebovano v nekaj podatkih, 
ki so nam jih posredovali evangeliji, da bi bolje poudarili Jožefovo 
središčno vlogo v zgodovini odrešenja: blaženi Pij IX. ga je razglasil 
za ‚zavetnika katoliške Cerkve‘
3
, častitljivi Pij XII. ga je predstavil 
kot ‚zavetnika delavcev‘
4
 in sv. Janez Pavel II. kot ‚Odrešenikovega 
varuha‘.
5
 Ljudstvo se mu priporoča kot ‚priprošnjiku za srečno smrt‘ 
Communio 1 - 2021.indd   81 Communio 1 - 2021.indd   81 5. 02. 2021   08:00:29 5. 02. 2021   08:00:29
82 Anton Štrukelj
(KKC 1014) … V sv. Jožefu lahko vsi najdejo človeka, ki ostaja ne-
opažen, moža vsakdanje, obzirne in skrite prisotnosti, priprošnjika, 
oporo in vodnika v trenutkih težav. Sv. Jožef nas spominja, da imajo 
vsi tisti, ki so na videz skriti ali v ‚drugi vrsti‘, neprimerljivo vlogo 
v zgodovini odrešenja. Vsem gre beseda priznanja in hvaležnosti.«
6
Omembe vredne so zgodovinske okoliščine pred 150 leti. 
Prvi vatikanski koncil se je začel natančno eno leto pred tem (8. 
decembra 1869), a je bil 20. oktobra 1870 preložen za nedoločen 
čas. V resnici je drugi vatikanski koncil (1962–1965) veljal za na-
daljevanje prvega. Ta je bil nasilno prekinjen, ker je francoski cesar 
umaknil svojo vojsko, prej namenjeno varovanju cerkvene države, 
da bi jo poslal v vojno s Prusi. 20. septembra 1870 so italijanske 
čete vkorakale v Rim in kmalu po ljudskem glasovanju razglasile 
priključitev cerkvene države italijanskemu kraljestvu. Pri nasilni 
združitvi Italije pod vodstvom piemontske savojske vladarske hiše 
je imelo veliko vlogo prostozidarstvo
7
. 
To dogajanje je neposreden povod za odlok, v katerem piše: 
»V teh žalostnih časih sovražniki napadajo Cerkev z vseh strani. 
Najhujše tegobe jo tako zelo zatirajo, da hudobni ljudje menijo, 
da so peklenske sile končno premagale Cerkev«.
8
 Imenovanje sv. 
Jožefa za varuha Cerkve naj bi odgovorilo na to preizkušnjo. Ker si 
je italijanska vlada lastila pravico, da potrjuje papeške dokumente, 
je odredba izšla »samo« kot odlok Kongregacije za svete obrede in 
ne kot papeška bula ali apostolsko pismo. 
Odlok se začenja s tipološko razlago Svetega pisma: starozavezni 
očak Jožef je pripravljal odrešenjsko-zgodovinsko nalogo sv. Jožefa:
9
 
»Kakor je Bog Jožefa, sina očaka Jakoba, postavil za gospodarja 
nad vsem Egiptom, da bi ljudstvu zagotovil za življenje potrebno 
žito, tako je Večni, ko je bil čas dopolnjen in je hotel poslati na svet 
svojega Edinorojenca, da bi svet odrešil, postavil drugega Jožefa, 
ki mu je bil prvi predpodoba. Večni ga je določil za gospodarja in 
kneza svoje hiše in svojih dobrin; njegovi skrbi je zaupal najboga-
tejše zaklade.« Povabilo »Pojdite k Jožefu« (Ite ad Ioseph)
10
, ki je 
uveljavljeno že v času sv. Terezije Avilske in ki ga prevzema tudi 
papež Frančišek,
11
 izhaja iz te razlage (1 Mz 41,55). 
Communio 1 - 2021.indd   82 Communio 1 - 2021.indd   82 5. 02. 2021   08:00:29 5. 02. 2021   08:00:29
83 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
Kongregacija za svete obrede seveda poudarja zlasti novo-
zavezno utemeljitev: Jožef »se je poročil z brezmadežno Devico 
Marijo, iz katere je bil po moči Svetega Duha rojen naš Gospod 
Jezus Kristus, ki je hotel v očeh vseh veljati za Jožefovega sina in 
mu je bil pokoren. Tistega, ki so ga toliki preroki in kralji želeli 
videti, Jožef ni le videl, ampak se je z njim pogovarjal, ga z očeto-
vsko nežnostjo objemal …; z neprimerljivo skrbjo je hranil tistega, 
ki naj bi ga verniki jedli kot kruh večnega življenja. Zaradi tega 
vzvišenega dostojanstva, ki ga je Bog podelil svojemu nadvse zve-
stemu služabniku, je Cerkev vedno nadvse častila in slavila svetega 
Jožefa, po vrsti za deviško Božjo materjo, njegovo nevesto; stalno 
ga je prosila za pomoč v pretečih nevarnostih.«
12
Kakor je Jožef na zemlji varoval Jezusa in Marijo, tako naj bi 
se kot zavetnik zavzemal za vso Cerkev. Njegova naloga čistega 
Ženina Božje matere in krušnega očeta učlovečenega Božjega Sina 
se po svoje nadaljuje v zgodovini Cerkve. Sv. Jožef je zavetnik Kri-
stusove Cerkve, ker je varoval skrivnost učlovečenja Božjega Sina, 
Glave svete Cerkve. 
Kakor rečeno, se apostolsko pismo papeža Frančiška sklicuje 
na odlok Kongregacije za svete obrede iz leta 1870 in na apostolsko 
pismo Pija XI. »Inclytum Patriarcham« (1871)
13
, a tudi na apo-
stolsko pismo sv. Janeza Pavla II. »Redemptoris custos« (1989)
14
. 
Ni pa navedena okrožnica »Quamquam pluries« papeža Leona 
XIII.,
15
 ki je najobsežnejši in najtemeljitejši dokument papeškega 
cerkvenega učiteljstva o sv. Jožefu. Papež Frančišek omenja osebno 
pobožnost, saj vsak dan že več kot štirideset let po hvalnicah moli 
lepo molitev k sv. Jožefu.
16
Svoje spoštovanje do sv. Jožefa je papež Frančišek izrazil že na 
začetku svojega papeževanja, ko je ime sv. Jožefa sprejel v vse ev-
haristične molitve (kar je pripravil že papež Benedikt XVI., Joseph 
Ratzinger) in v svoj grb dodal simbol Jezusovega krušnega očeta.
17
 
Že sv. Janez XXIII. (Giuseppe Roncalli) je ime sv. Jožefa leta 1962 
sprejel v (takrat edino) evharistično molitev rimskega obreda, v 
rimski kanon,
18
 in 19. marca 1961 razglasil Jezusovega rednika za 
zaščitnika drugega vatikanskega koncila.
19
Communio 1 - 2021.indd   83 Communio 1 - 2021.indd   83 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
84 Anton Štrukelj
3. Navodila apostolske penitenciarije za Jožefovo leto
Odlok apostolske penitenciarije podeljuje posebne odpustke 
za vse »leto sv. Jožefa«, do 8. decembra 2021. Na kratko nas spo-
mni na splošne pogoje za popolni odpustek (vseh kazni za greh): 
zakramentalna spoved, evharistično obhajilo, molitev po namenu 
svetega očeta in notranja nenavezanost na katerikoli greh. Omenjene 
so te možnosti za pridobitev popolnega odpustka:
* Vsaj tridesetminutno premišljevanje Gospodove molitve 
Oče naš.
* Vsaj enodnevne duhovne vaje, kjer je predvideno eno pre-
mišljevanje o sv. Jožefu.
* Eno delo telesnega ali duhovnega usmiljenja po zgledu sv. 
Jožefa.
20
* Molitev rožnega venca v družinah. Za Jožefovo leto je na 
novo priporočeno, naj zaročenci molijo rožni venec. 
* Varstvu sv. Jožefa priporočati delo. 
* Prositi sv. Jožefa, da delavci najdejo zaposlitev; delo naj se 
opravlja dostojno.
* Litanije sv. Jožefa ali akathistos v čast sv. Jožefu. Litanije je 
papež Pij X. odobril leta 1909. 
* Molitev cerkveno odobrene molitve, npr. »K tebi, o sveti Jožef«.
* Maše v čast sv. Jožefu, zlasti na slovesni praznik 19. marca in 
ob spominu 1. maja ter ob sredah, ker je ta dan posvečen njemu.
* V sedanji stiski in vselej naj zlasti starejši, bolni in umirajoči 
častijo sv. Jožefa, upanje bolnikov in zavetnika umirajočih. Duhov-
niki naj krepčajo bolne s svetimi zakramenti. 
4. Češčenje sv. Jožefa v zgodovini in danes
Božji služabnik Anton Strle v opisu slovesnega praznika sv. 
Jožefa, moža Device Marije, v Letu svetnikov pregledno prikaže, 
kako se je v Cerkvi češčenje sv. Jožefa vedno bolj uveljavljalo: »Na 
slovenskih tleh je bilo češčenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo 
Communio 1 - 2021.indd   84 Communio 1 - 2021.indd   84 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
85 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
njegovega praznika v l. 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo 
oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa 
izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom ga je rad slavil v svojih 
govorih Janez Ludvik Schönleben; češčenje so pospeševali tudi 
naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. 
Jožefu posvečenih že 28 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni 
umetniki so sv. Jožefa mnogokrat uspešno upodabljali.«
21
 
Etnomuzikologinja dr. Zmaga Kumer je po svojih raziskavah 
napisala »Podobo sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi«.
22
 Najprej 
poudari, da je »Slovenija bogata dežela, kar se odraža v naravnih 
lepotah, kulturi in umetnosti, pa tudi v ljudskem izročilu, ki mu je 
krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne 
samo, da je naša domovina posejana s cerkvicami kakor nobena 
druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila – katerega mno-
žino nam zavidajo veliki narodi –, si ne moremo predstavljati brez 
nabožnih in legendarnih pesmi.« Nato predstavi podobo sv. Jožefa 
v slovenski ljudski pesmi. »Krušni oče Jezusa Kristusa nastopa v 
evangeliju samo ob petih priložnostih … Moral je biti zelo zadržan, 
skromen in molčeč, saj ni sporočena niti ena njegovih besed. Tudi 
v naši ljudski pesmi je tak. Kadar je treba, zna biti dejaven, Mariji 
obziren, nežen mož in vedno naredi, kar je v danem trenutku božja 
volja.«
23
 V nadaljevanju odkrivamo bogastvo našega pesemskega 
izročila, ki opeva Jožefove vrline. Ni čudno, da je tudi duhovnik 
in skladatelj prof. Matija Tomc uglasbil kantato »Slovenski božič« 
ob teh častitljivih starodavnih besedilih. 
Večja duhovna središča v Sloveniji, posvečena svetemu Jožefu 
1. Duhovno središče svetega Jožefa – Poljane Ljubljana
2. Župnija svetega Jožefa – Maribor
3. Cerkev svetega Jožefa – Celje
4. Župnija svetega Jožefa – Vir pri Domžalah 
5. Župnija svetega Jožefa – Ivančna Gorica
6. Župnija svetega Jožefa Delavca – Idrija
Češčenje sv. Jožefa se je okrepilo v srednjem in novem veku. 
Hkrati je bila njegova vloga osvetljena teološko. Johannes Gerson 
Communio 1 - 2021.indd   85 Communio 1 - 2021.indd   85 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
86 Anton Štrukelj
(1363–1429), kancler pariške univerze, je na zasedanju koncila v 
Konstanci 8. septembra 1416 predlagal, da bi sv. Jožefa razglasili za 
zavetnika katoliške Cerkve. Gerson je moral pred svojim naspro-
tnikom, nasilnim burgundskim vojvodom, pobegniti na Tirolsko 
in je v Rattenbergu 27. julija 1418 dokončal svojo pesnitev v čast 
sv. Jožefu, imenovano »Josephina«, ki šteje 3000 verzov. Poleg tega 
učenjaka so češčenje sv. Jožefa zelo pospeševali sv. Bernard iz Cla-
irvauxa, sv. Bernardin Sienski in mistikinje: sv. Gertruda (Jedrt) iz 
Helfte, sv. Brigita Švedska (božično videnje) in sv. Terezija Avilska. 
Nekaj besedil slednje je v nadaljevanju. Omeniti je treba tudi sv. 
Frančiška Saleškega, sv. Johna Henryja Newmana in bl. Karla de 
Foucaulda ter nekatere zgledne kristjane.
24
 
Francoski pisatelj Paul Claudel (1868–1955) je nekoč v pismu 
prijatelju pripomnil: »To, kar me trenutno posebno zaposluje, je 
ta veliki in nekoliko skrivnostni lik svetega Jožefa. Ljudje iz tako 
imenovanih boljših krogov se že ob omembi njegovega imena 
nasmehnejo. Sveti Jožef je bil hkrati delavec in plemič (...) Koliko 
protislovnega je pač na tem liku! Je zavetnik poročenih in hkrati 
družinskih očetov, zavetnik laikov in kontemplativnih redovni-
kov, zavetnik duhovnikov kakor zaposlenih v poklicih (...) Tukaj 
v Nazaretu so samo trije ubogi ljudje, ki se ljubijo, in ti trije bodo 
spremenili obličje zemlje.«
25
Navedimo še »Molitev k svetemu Jožefu« sv. Janeza Henrika 
Newmana: »O Bog, ki si v neizrekljivi previdnosti blaženega Jožefa 
milostno izvolil za ženina svoje presvete Matere, daj nam, te prosimo, 
da bomo njega, ki ga za varuha častimo na zemlji, imeli za priprošnjika 
v nebesih. – Sveti Jožef, pomagaj mi postati tako iskren in čist, da bo 
prijateljsko oko brez strahu in skrbi gledalo v moje srce, kakor sta 
Jezus in Marija gledala v tvoje. Izprosi mi milost svete preprostosti 
in ljubezni, da se bom tebe ter Marije in Jezusa oklepal predvsem 
z ljubeznijo, kakor si ti ljubil Jezusa in Marijo. Pomagaj mi, da ti 
postanem podoben v čistosti, preprostosti in pobožnosti. Amen.«
26
Bl. Karl de Foucauld piše svojemu prijatelju tolažilne besede: 
»Ne skrbi zase, ker si sam, brez prijatelja, brez duhovne opore; jaz 
ne trpim zaradi te osamljenosti, imamo jo za zelo prijetno. Imam 
Communio 1 - 2021.indd   86 Communio 1 - 2021.indd   86 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
87 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
Najsvetejše, najboljšega vseh prijateljev, s katerim morem govoriti 
noč in dan; imam sveto Devico in svetega Jožefa, imam vse svetnike: 
srečen sem in nič mi ne manjka.«
27
Pojdite k Jožefu! Ite ad Joseph! T a nasvet nam torej poleg cerkve-
nega učiteljstva številnih papežev dajejo mnogi svetniki in zgledni 
kristjani. Temu je treba dodati vedno večje zanimanje za »jožefolo-
gijo« tudi med teologi. Leta 2005 je bil v marijanskem romarskem 
kraju Kevelaer mednarodni kongres o sv. Jožefu. Poleg referatov na 
tem kongresu
28
 je pomemben zlasti članek, ki ga je objavil Johannes 
Stöhr, s številnimi podatki in seznamom slovstva o svetem Jožefu.
29
5. Sv. Terezija Avilska o češčenju sv. Jožefa
Sv. T erezija Avilska v svojem življenjepisu posebej spregovori o 
češčenju sv. Jožefa. Pravi, da je bila vedno uslišana v vseh zadevah. 
Zato tudi drugim močno priporoča to češčenje. Takole piše:
»Začela sem iskati pomoči za svoje želje v mašnih pobožnostih 
in drugih odobrenih molitvenih vajah; drugačnih molitvenih obraz-
cev, združenih s ceremonijami, ki jih uporabljajo nekatere osebe, 
zlasti ženske, nisem nikoli marala. Prav te ceremonije so v molivcih 
netile pobožnost, meni pa niso ugajale. Pozneje so priznali, da so 
te pobožnosti praznoverne in da se ne spodobijo. Za svojega posre-
dovalca in gospoda sem si izbrala slavnega svetega Jožefa in se mu 
prav goreče priporočala. Jasno sem spoznala, da me je prav ta moj 
oče in gospod rešil ne le iz tedanje stiske, temveč tudi iz drugih še 
večjih stisk, ki so se tikale časti in dušnega blagra, in da je dosegel 
celó več, kot sem si ga upala prositi. Ne spominjam se, da bi ga 
bila doslej prosila za kaj, v čemer mi ne bi bil ustregel. Čudovito je, 
kolikšne milosti mi je podaril Bog po posredovanju tega blaženega 
svetnika in kolikerih nevarnosti za dušo in telo me je po njem otel. 
Kakor kaže, je Bog drugim svetnikom podelil milost, da morejo 
pomagati le v zadevah določene vrste, v tem slavnem svetniku pa 
sem spoznala pomočnika za vse zadeve brez razločka. Brez dvoma 
nam hoče Gospod pokazati, da se v nebesih strinja z vsem, za kar 
Communio 1 - 2021.indd   87 Communio 1 - 2021.indd   87 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
88 Anton Štrukelj
ga prosi, saj mu je bil tudi na zemlji poslušen kot svojemu redniku 
in skrbniku, ki mu je imel pravico ukazovati. To so izkusile tudi 
druge osebe, ki sem jim svetovala, da se mu priporoče. Sedaj jih že 
veliko časti tega svetnika in vse je potrjeno, kar sem rekla.  
Njegov praznik sem praznovala vselej slovesno, kolikor sem 
mogla. … Vsakemu bi svetovala, naj časti tega svetnika, ker vem 
iz mnogih izkustev, kolikšne milosti dosega pri Bogu. Ne poznam 
nikogar, ki bi gojil pravo pobožnost do njega in mu služil s poseb-
nimi vajami, da ne bi v večji meri napredoval tudi v kreposti; kajti 
svetnik kaj krepko vnema duše, ki se mu priporočajo. Mislim, da 
ga že nekaj let, vselej na njegov praznik, prosim za posebno milost, 
in še vselej sem bila uslišana. Če prošnja ni povsem dobra, izbere 
kaj boljšega zame.  
Če bi bila oseba, ki piše z veljavo, bi želela na drobno in široko 
pripovedovati o milostih, ki jih je ta slavni svetnik že izprosil meni 
in drugim. V mnogih stvareh sem krajša, kot mi je sami ljubo, da 
ne bi prekoračila okvira danega mi naloga, v drugih morda zopet 
obširnejša, kot bi bilo potrebno, ker mi pač za vse dobro manjka 
razuma – kdor mi noče verjeti, ga prosim pri ljubezni do Boga, naj 
se prepriča sam; izkusil bo, kako koristno je, če se temu slavnemu 
očaku priporočimo in ga pobožno častimo. 
Posebno naj bi se v ljubezni zanj vnemali taki, ki so predani 
notranji molitvi; ne vem namreč, kako bi se mogli spominjati kraljice 
angelov in se spominjati časa, ko je z detetom Jezusom toliko trpela, 
ne da bi bili hvaležni tudi svetemu Jožefu, ki jima je tako dobrotno 
pomagal. Kdor npr. ne najde učitelja za notranjo molitev, naj se 
odloči za tega slavnega svetnika in ne bo zgrešil. Bog daj, da se ne 
bi pregrešila s tem, da tako smelo govorim o njem! Čeprav se javno 
štejem med njegove častilke, sem mu vendar le nemarno služila in 
ga površno posnemala. Ta svetnik torej je povzročil v svoji znani do-
broti, da sem spet mogla vstati s postelje in shoditi ter da nisem bila 
več hroma. Jaz pa, kakršna sem, sem to dobroto slabo izkoristila.«
30
Dodajmo še ljubek zapis sv. Terezije Deteta Jezusa o nazareški 
Družini. »Kako lepo bo spoznati v nebesih vse, kar se je zgodilo v 
Communio 1 - 2021.indd   88 Communio 1 - 2021.indd   88 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
89 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
sveti Družini! Ko je mali Jezus začel odraščati, je morda rekel Devici 
Mariji, ko je videl, da se posti: ‚Jaz bi se tudi postil.‘ In Devica Ma-
rija je odgovarjala: ‚Ne, moj mali Jezus, ti si še premajhen, ti nimaš 
moči.‘ Morda pa mu tega ni upala braniti. – In dobri sv. Jožef! O, 
kako rada ga imam! On se ni mogel postiti zaradi napornega dela. 
– Vidim, kako obla, potem si od časa do časa obriše čelo. O, kako 
se mi smili! Kako se mi zdi, da je bilo njihovo življenje preprosto! 
– Rojakinje so se prihajale po domače pogovarjat z Marijo. Včasih 
so jo prosile, naj jim zaupa svojega malega Jezusa, da bi se šel igrat 
z njihovimi otroki. In mali Jezus je pogledal Marijo, da bi ugotovil, 
če se sme iti. Včasih so dobre žene šle tudi naravnost k Jezusu in 
mu preprosto rekle: ‚Pridi se igrat z mojim dečkom!‘ itd. – Ko 
mislim na sveto Družino, si zelo rada predstavljam čisto navadno 
življenje. Ne vse tisto, kar nam govorijo, vse tisto, kar domnevajo. 
Na primer, da je mali Jezus zgnetel iz zemlje ptice, dihnil vanje in 
jim dal življenje. Ah, kje pa, mali Jezus ni delal takih nepotrebnih 
čudežev, niti zato, da bi razveselil svojo Mater. Zakaj pa potem niso 
bili preneseni v Egipt po čudežu, ki bi bil veliko bolj potreben in 
tako lahek za ljubega Boga. In v hipu bi se znašli tam! Pa ne, vse 
v njihovem življenju je potekalo tako kakor v našem. – In koliko 
težav, razočaranj! Kolikokrat so leteli očitki na dobrega sv. Jožefa! 
Kolikokrat mu niso hoteli plačati njegovega dela! O, kako začudeni 
bi bili, če bi vedeli vse, kar so pretrpeli! Itd. Itd.«
31
6. Adrienne von Speyr o sv. Jožefu
Papež sv. Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi »Odre-
šenikov varuh« jasno poudari in lepo razloži, da sta bila prebla-
žena Devica Marija in sv. Jožef poročena.
32
 Poroka med Marijo 
in Jožefom ima velik teološki pomen. Njuna poročenost je ne le 
nujno potrebna zato, da more Marijin otrok veljati za Davidovega 
potomca, ampak tudi zato, da bi privedla do izpolnitve smisla 
starozavezne poročenosti. Jožef dopolni rodovitnost Abrahama, ki 
je dal Bogu vso čast in je razumel svojo rodovitnost kot »vstajenje 
Communio 1 - 2021.indd   89 Communio 1 - 2021.indd   89 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
90 Anton Štrukelj
od mrtvih«, tako da je dal Bogu celoten prostor. To je za moža, ki 
je živel v naravnanosti na poročenost, odpoved iz vere in prav s 
tem deležnost pri deviški rodovitnosti njegove žene. V tem je Jožef 
povsem v območju nove zaveze. Kar se tiče telesa, se more zdeti, 
da je Jožef samo »rednik« ali »krušni oče« Detetu. A duhovno je 
veliko globlje udeležen pri očetovstvu Boga samega, ko tiho in 
brez glasu pritrdi tisti odpovedi, ki jo zahteva angel. A ne smemo 
pozabiti na Jožefovo skrito deviško rodovitnost, ko vidimo Marijino 
milost v polni luči. Zakonska zveza Jožefa z Marijo je zgled tako 
za poročene kakor za deviške v Kristusovi Cerkvi.
33
Adrienne von Speyr v svoji knjigi o Mariji »Gospodova dekla« 
v sedmem poglavju spregovori o Mariji in Jožefu.
34
 Iz duhovno 
globoke in bogate vsebine premišljevanj, ki so sad molitve ter naj 
bi jih brali in premišljevali v molitveni zbranosti, navedimo nekaj 
odlomkov. Sproti bodo navedene strani v knjigi. Zaradi preglednosti 
bodo nekatere besede v poševni pisavi, česar v knjigi ni. 
Marija in Jožef »sta se zaročila kakor ljudje, ki hočejo služiti 
Bogu in pripadati drug drugemu. Obe nameri ne stojita zanju ena-
kovredno druga ob drugi: določujoča volja za služenje je tisto, kar 
določa in je temelj njune medsebojne pripadnosti. Svojo poroko in 
vse svoje življenje posvečata temu služenju. To vesta že pri zaroki 
tako močno, da ne izključujeta niti ene same možnosti za služenje, 
ki bi jo mogel Bog odrediti v njunem zakonu. Odprtost, ki jo dobita 
s svojo obljubo drug drugemu, ne potisne v njunih srcih ljubezni 
do Boga na drugo mesto: tako prej kakor slej stoji na prvem mestu. 
Kakor je bila doslej prva misel obeh služba Bogu, tako bo ta služba 
Bogu tudi prva misel njune skupnosti. Le znotraj te misli se jima 
more njuna ljubezen kazati kot smiselna« (53).
Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, ne občuti nikakr-
šnega nasprotja ali napetosti med svojo predanostjo Bogu in preda-
nostjo možu. »Marija nima v sebi ničesar, kar bi moralo biti šele z 
izkušnjo in očiščenjem popolno privedeno v urejenost z Bogom … 
Oblikovanje svojega zakona pušča prav tako odprto, kakor prepušča 
Communio 1 - 2021.indd   90 Communio 1 - 2021.indd   90 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
91 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
Bogu oblikovanje svojega življenja. Ve le to, da je po Bogu samem 
tako vezana na svojega moža, da ta vezanost izključuje vsako razmerje 
kakega drugega moškega. Ko reče angelu ‹ne poznam moža›, tedaj 
glede na angelovo obljubo, ki očitno ne kaže na zvezo z Jožefom, 
izključuje s tem vsako drugo človeško razmerje. A tudi ni mogoče 
reči, da je zagotovo pričakovala otroke od Jožefa. Tudi s tem bi – 
kakor z zaobljubo devištva – nekaj vnaprej določala … Marija živi 
onstran te odločitve; odločitev za zakon zanjo ni odločitev zoper 
devištvo, odločitev za svetni stan ni odločitev zoper stan popolnosti. 
O združljivosti obeh ne razmišlja. Pozna le določitev, ki jo izpolni 
brez slehernega ovinka, zaustavljanja, pomikanja nazaj: izpolnjevati 
v vsem popolnoma božjo voljo. Njeno življenje poteka v takšni pre-
mici brez ovinka, ki pelje od brezmadežnega spočetja do poroke, do 
pritrditve angelu, do roditve in do križa. S tem Marija pokaže, da 
ni podvržena postavi izvirnega greha. Kajti v raju ne bi bilo dveh 
med seboj se izključujočih stanov. Telesna rodovitnost ne bi bila 
v nikakršnem nasprotju z Bogu posvečenim devištvom« (54–55).
»Pri Jožefu je vse drugače. Podvržen je bil postavi izvirnega 
greha in ne more drugače, kakor da opaža in upošteva nasprotje 
med zakonskim stanom in devištvom. Zaroka mu pomeni začetni 
korak k normalnemu zemeljskemu zakonu. Jožef je čist in pravičen 
ter živi v smislu pravičnosti svojih očetov. Njegova čistost nima nič 
opraviti s plehko impotenco, ki se zdi, da mu jo prideva večina 
podob. Če se bo moral odpovedati, tedaj bo to odpoved napra-
vila njegova celotna moškost in bo s tem okrepljen ravno v svoji 
moškosti. Trdna odločnost njegove odpovedi mu bo dala moč, 
da ostane znotraj svoje naloge in da v njej raste. Jožef ne bo stal 
medleč poleg Marije, temveč kot mož, ki ve za svojo moč, a jo je v 
preprostosti in velikodušnosti žrtvoval. Njegova odpoved je sprejeta 
trdno in krepko, nato pa za vedno potopljena v molčanje. Vse je tako 
zelo v redu in zaključeno, da ne bo treba o tem nikdar več govoriti.
Pri zaroki pa Jožef izkusi resnično žensko ljubezen in ta 
ljubezen njegove neveste ga obogati, kakor more izpolniti moža 
Communio 1 - 2021.indd   91 Communio 1 - 2021.indd   91 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
92 Anton Štrukelj
le ženska ljubezen. V luči te ljubezni vidi Jožef pred seboj svoje 
življenje, katero naj kot soprog oblikuje za družino. V svobodi in 
odgovornosti je izbral zakonski stan in od Boga bo prejel zakon in 
ne redovniškega stanu. In v tem zakonskem stanu mu bo Bog naložil 
zdržnost. V ta namen ni prestavljen v samostan. Jožef živi v svoji 
hiši z ženo in otrokom, tako da ga na zunaj ni mogoče razlikovati 
od drugih zakonskih mož. Sredi v svetu se mora vaditi v zdržnosti.
Čist je in bo to vedno ostal. Toda pred tem se je pripravljal na 
navaden človeški zakon. Tako bo moral v svojih načrtih in priča-
kovanju iti nazaj ... Vendar ni brez celotne človeške ljubezni. Jožef 
ni pohabljenec; z vsem svojim telesom je v službi Bogu. Njegova 
ljubezen do Marije je polna človeška ljubezen v Bogu. In ko mora 
stopiti nazaj, pred čudežem Svetega Duha, bo to zanj odpoved. 
Odpoved, ne razočaranost, kajti razočaranost bi predpostavljala 
poželjivost. T oda njegova odpoved mu bo zopet podarila vse pove-
čano. To bo težko, toda nikdar bridko, temveč bo odpiralo dostop 
do božjih skrivnosti« (55–56).
»Ko še ničesar ne sluti, zagleda nosečnost svoje neveste. In ne 
more drugače kakor dvomiti. Njegovi dvomi so popolnoma stvarni. 
Marije ne sumniči. Preprosto je odkril, da njegova nevesta pričakuje 
otroka … Jožef ne misli na to, da bi se razsrdil zoper njo. Tudi v 
dvomu obdrži distanco do nje, razdaljo spoštljivosti, kakršno je 
vedno imel in ki ga ne bo nikdar zapustila. Svojim premislekom 
ne dovoli, da bi šli do konca, do na videz neizogibnega sklepanja.
T ako pretehtava v svojem srcu. Mati pa molči, ker ima v posesti 
neposredno skrivnost z Bogom. Marija razume, da je ta skrivnost 
skrivnost celotne nastajajoče Cerkve, da torej ne more z njo razpo-
lagati. V tej skrivnosti ni ničesar, kar bi bilo primerno za sporočilo 
Jožefu … Marijina skrivnost ni sporočljiva; Marija molči in njeno 
molčanje raste skupaj z rastočim otrokom. Čim bolj dobiva otrok 
obliko, toliko globlje Marija molči. In njeno molčanje zopet dovoljuje 
skrivnosti, da raste. V molku se okrepi njena pritrditev« (56–57).
Prav je, da posebej počastimo Marijino in Jožefovo molčečnost. 
»Živeti v veri pomeni živeti v molku. Tako poteka bivanje Matere v 
skritosti velikega molka. T o je molk okoli nje; ljudje ničesar ne vedo 
Communio 1 - 2021.indd   92 Communio 1 - 2021.indd   92 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
93 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
o njenem resničnem življenju v skrivnosti njenega devištva. Niti 
Jožef o njej ničesar ne zve; priti mora angel in ga uvesti v skrivnost. 
T oda molk okoli nje je posledica njenega molka. Marija ne postane 
ljudem snov za pogovore, ker sama o sebi molči; in to dela zaradi 
tega, da bi ščitila Sinovo skrivnost. Tako posredno ščiti tudi lastno 
skrivnost. Pozneje, ko Sin nastopa javno, molči še naprej, ker ni 
njena naloga, da bi govorila. V tem molku se udeležuje pogovora 
med Sinom in njegovim nebeškim Očetom, kar je sploh bistvo 
(substanca) molitve, in molči tudi iz svete spoštljivosti, da s svojim 
govorjenjem ne bi preglasila Božje Besede« (22).
Hans Urs von Balthasar končuje svoj opis ali portret sv. Jožefa 
z značilno oznako: »Dobro je, da Jožef jasnemu obrisu svojega lika 
ni dodal niti ene same besede razlage o sebi. Beseda, ki jo Bog go-
vori z njim, te razlage ne potrebuje«.
35
 Ali ne velja ista odlika tudi 
za vso sveto Družino? Saj nam evangelisti ne ohranjajo nobene 
druge besede iz Jezusovega »skritega življenja« v Nazaretu razen 
Marijinega začudenega in rahlo očitajočega vprašanja Dvanajstle-
tnemu (Lk 2,48). Ne vemo, kaj so se pogovarjali v sveti Družini. 
Pač pa sv. Luka dvakrat s poudarkom omenja, da je »Marija vse 
besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19.51). Molk 
in premišljevanje. Molk in izpolnjevanje Božje volje. »Faire sans 
dire« (Stori brez besede – vodilo plemiške družine Von Speyr). 
V nadaljnjem opisu molka, značilnega za Marijo in Jožefa, 
se Adrienne von Speyr za hip ustavi pri zakoncih, ki morajo tudi 
ohranjati spoštljiv molk drug pred drugim, zlasti glede najbolj 
osebnega odnosa do Boga.
»Četudi so njeni odnosi do Jožefa odnosi neveste do njenega 
ženina, je vendar njeno pričakovanje zadnje, o čemer bi mu mogla 
pripovedovati. Kajti Marija ni samo devica po telesu, temveč prav 
tako in še veliko bolj po duhu. Njena samoumevna sramežljivost, 
ki ni nikakršna zavrtost, temveč moč, ji prepoveduje govoriti. 
Zaradi tega ni prav nič manj pripravljena vse deliti z Jožefom, biti 
mu soproga vse življenje, na način, kakor sta to predvidevala angel 
in obljuba. Toda govoriti o tem ne more. Tako varujeta krščanska 
zakonca svojo skrivnost, ki jo ima vsak od njiju pred Bogom. Dr-
Communio 1 - 2021.indd   93 Communio 1 - 2021.indd   93 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
94 Anton Štrukelj
žeč se za roko gresta v cerkev, toda o tem, česar se je vsak izmed 
njiju spovedal, drug z drugim potem ne govorita. In ta molk ne 
omejuje in ne moti njune intimnosti. Po svojem tesnem sožitju si 
morda lahko predstavljata, česa se je drugemu bilo treba spovedati, 
toda nikdar ne bosta poskušala, tudi ne zgolj samo zase, priti do 
te predstave: iz spoštljivosti drug pred drugim in iz spoštljivosti 
pred Bogom. Pravilna spoved, to se pravi taka spoved, ki jo človek 
razume kot izpoved pred Bogom, je pogoj in osnova za molčečnost, 
ki jo je Marija prejela in ohranila s svojim pogovorom z angelom. 
In njenemu molku ustreza molčanje Jožefa samega, ki tudi ne po-
stavlja nobenega vprašanja in ki je napolnjen z enako spoštljivostjo 
pred skrivnostjo« (57–58).
 Milost molka, dolžnost molčanja živi naprej v krščanskih 
zakonih, ki so sklenjeni v Bogu. Tako mož kakor žena sta napo-
sled odgovorna Bogu. Čim bolj sta zvesta in vdana Bogu, tem 
bolj bosta zvesta in predana tudi drug drugemu. »V trenutku, ko 
hoče Jožef ukrepati, ker mu grozi, da nanašanje dejstva na njega 
samega postane neizogibno, se mu prikaže angel in mu razjasni. 
Angel razvozla molk z božje strani. Ne razreši ga s človekove 
strani. Angel omogoči, da se njun obojestranski molk izlije v 
novo molčanje, v katerem bo tisto vedenje in razumevanje, ki je 
bilo prej le enostransko, odslej postalo medsebojno. To bo molk 
sporazumevanja, ne da bi kadarkoli med njima prišlo do pogo-
vora o skrivnosti te nosečnosti. Tako bosta tudi dva čista človeka 
v zakonu komaj kaj govorila o svoji najintimnejši združitvi niti 
o tem ne bosta govorila, kar sta prej o tem mislila in občutila. 
Vse ostane zaklenjeno v deju spoštljivosti drugega pred drugim, 
v deju, ki terja molk. Toliko bolj more biti deležna varstva Ma-
rijina skrivnost, kajti njena vezanost na Boga je globlja kakor 
vsaka vezanost na kakega moža. Ta Materin molk pred njenim 
zemeljskim ženinom ne bo šel Cerkvi nikoli v izgubo. To je milost, 
ki živi naprej v krščanskih zakonih. Skrivnost zakoncev, skrivnost, 
ki jo ima vsak od njiju pred Bogom, ne le, da ne more motiti 
medsebojne ljubezni, temveč jo lahko samo napravi rodovitno, jo 
poglobi, oplemeniti. Še zdaleč ta skrivnost ne ogroža celostnosti 
Communio 1 - 2021.indd   94 Communio 1 - 2021.indd   94 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
95 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
podarjanja, temveč je za trajno najboljše jamstvo za vedno novo 
živost človeške ljubezni.
Marija je v pritrditvi angelu dala neomejeno pritrditev, ne da 
bi prej vprašala Jožefa. S tem ni posegla v njegove pravice in ni 
samovoljno razpolagala z njunim obojestranskim zakonom. Bog 
je tako odredil in Marija se je uklonila … Jožef ostane še vedno 
svoboden, da angelu odgovori z ‹da› ali ‹ne›. Tudi on se bo moral 
osebno odločiti … Gotovo ostane tudi njegova pritrditev izrečena 
neposredno Bogu, a kljub temu ostane nekaj drugotnega, naslednje-
ga. Zaobsežena in zaobjeta je od Marijine pritrditve; Marija je svoj 
‹da› izrekla vključno že tudi za Jožefa. Kajti Gospod hoče biti pri 
svojem učlovečenju rojen v družini; najti je torej treba tudi moža, 
ki to voljo uresniči. In ta ne more biti nihče drug kakor ženin Božje 
matere. Tako sega njena pritrditev onkraj njene osebne usode; in 
to ne nezavestno: Marija se zaveda daljnosežnosti zase, za Jožefa, 
za Gospoda in za celotno človeštvo. Za vse, kar je s tem bistveno 
povezano, je Marija bistveno pripravljena« (58–59).
»Bog lahko poseže v vsako zakonsko zvezo in z njo razpolaga« 
(59). »Marija živi z Jožefom v resničnem zakonu. Toda duh zaob-
ljube je uresničen v tem zakonu, in sicer tako na Marijini kakor 
na Jožefovi strani. Oba živita od časa svoje zaroke dalje v posebni 
pokorščini do Boga – sicer ne bi oba dala svoje pritrditve enkratni 
poklicanosti – in živita v kontemplaciji, sicer se ne bi angel obema 
prikazal« (60).
V resničnem zakonu Marije in Jožefa ves čas vlada Božja volja. 
V skupnosti svete Družine so uresničeni vsi trije evangeljski sveti: po-
korščina, uboštvo in čistost. »Jožefova pokorščina ostaja zaobjeta od 
Marijine pokorščine. Jožef vedno ostane poslušen, tudi če po ange-
lovem obisku krene v popolnoma nasprotno smer kakor poprej. Ker 
je Bog predvidel njuno zedinjenje, je tudi enota njune poslušnosti 
zagotovljena že od začetka naprej. Marija je tako zelo v pokorščini, da 
je ta njena pokorščina kakor prekipevajoč studenec in privzema tudi 
Jožefovo pokorščino. Ničesar od tega, kar Marija dela, nima veljave 
le zanjo sámo; tistega razlivanja, ki odlikuje vsako krščansko milost, 
Communio 1 - 2021.indd   95 Communio 1 - 2021.indd   95 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
96 Anton Štrukelj
ni mogoče najti nikjer v čistejši obliki kakor pri Mariji. Vse, kar ji je 
lastno, podarja tudi naprej, in tako Jožef, ki ji stoji najbližje, kot prvi 
dobi delež tiste moči pokorščine, ki je lastna njeni pritrditvi« (63).
»Jožef prinaša s seboj v njuno zvezo uboštvo: to je njegova po-
sebna dota. Jožef pač ima poklic, toda v njem se ne more povzpeti 
do blagostanja; nenehno menjavanje prebivališča, vedno nova vrže-
nost ven iz vseh urejenih razmer – to preprečuje vsako normalno 
razvijanje in načrtovanje. Uboštvo gospodinje že, preden je otrok 
tu, in služenje otroku sili družino, da vedno znova omalovažuje vse 
zunanje ozire. Jožef na začetku gotovo meni, da je njegova naloga 
v tem, da za ženo in otroka zagotovi dohodke, ki ne bi bili odvisni 
zgolj od njegove navzočnosti, sedanjosti, od njegovih morebitnih 
vsakdanjih zaslužkov. Toda na začetku ne pride do tega in pozneje 
vzame Gospod uboštvo v svoje roke in ga oblikuje naprej. V vedno 
novih angelovih navodilih, da naj vstane in odide, je vselej vklju-
čena tudi zahteva po novem uboštvu. Uboštvo in pokorščina sta 
utemeljena enotno z istimi besedami nebes« (63–64).
»Če Marija prinaša s seboj še zlasti pokorščino, a Jožef uboštvo, 
potem je čistost vsebovana v povezavi obeh, čeprav jo je vsak od njiju 
že na svoj način prinesel s seboj: Mati v svoji brezpogojni odprtosti 
k Bogu, Jožef v podreditvi vsakega lastnega razpolaganja v zakonu 
pod božja naročila. Tudi čistosti daje angel svoj pečat in dokončno 
vzpostavitev, ko njegova beseda, izrečena Jožefu glede Marijinega 
spočetja, obda Marijo kakor z nekakšno klavzuro. Marija ostane 
v vsakem odnosu in v vsakem obdobju svojega življenja nevesta.
Biti nevesta pomeni nenehno pripravljenost na podarjanje. T udi 
ko je otrok še majhen, je Marija polna te predanosti. Toda tedaj jo 
Gospod potrebuje kot mater. Pozneje, ko otrok zraste, jo potrebuje 
za svoje delo – delo kontemplacije in akcije – kot vedno prenovljeno 
predanost. T ako se bo njena materinska predanost zopet spremenila 
v predanost neveste. Kakor nevesta mu stoji ob strani, v ozadju, ne 
da bi se silila v ospredje. Dovolj je, da Sin ve: ona je tu. Tako je, 
kakor če dva potujeta v gore: če kdo pride na težavno mesto, tedaj 
vesta: prijatelj mi bo lahko ponudil roko. Ni treba, da gresta zaradi 
tega po poti v dolini držeč se za roke, in morda tudi tam zgoraj 
Communio 1 - 2021.indd   96 Communio 1 - 2021.indd   96 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
97 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
ne bo niti treba čutom zaznavno podati roke. Tako zadošča Sinu 
vedeti, da bi se mogel okleniti materine roke. Čuti se podprtega z 
njeno navzočnostjo tako, kakor postanejo otroci pogumnejši, če 
vedo: mati gleda. Ob križu bo Marija hodila skupaj z njim, tam 
bo stanje njene pripravljenosti na višku. Tedaj bo popolna nevesta. 
In ko jo tam zagledamo spet vidno, tedaj hkrati dojamemo, da je 
bila vedno tam, kot nevesta in kot mati. Na to najvišjo službo se je 
Marija pripravljala s tem, da je bila nevesta Jožefu« (64).
V zadnjem poglavju, ki ima naslov »Mati in ljudje«, Adrienne 
von Speyr z izredno tenkočutnostjo predstavi Marijino materinsko 
vlogo v Cerkvi. Marija je vsem stanovom vzor in priprošnjica. »Ko 
dozorevajočega mladeniča začne zaposlovati vprašanje čistosti, 
potem mu je potreben konkreten zgled Matere, ki mu privede 
pred oči tudi podobo njenega ženina Jožefa. Mladenič spozna, 
kako sta bila oba določena drug za drugega, in vendar sta svoje 
življenje in njegovo izpolnitev prepustila Bogu, kakor da bi čakala 
na božji migljaj, da bi storila to, kar bi od njiju terjal. Ničesar si 
ne izvzameta, tudi ne s pretvezo večje ljubezni, nedolžnega veselja, 
človeške narave, ki kot izrazno sredstvo potrebuje tudi telesnost 
in čutnost. Vesta namreč, da bo izključni smisel njunega življenja 
v tem, da izpolnjujeta božjo voljo, o kateri takrat še nimata nika-
kršnega natančnega naznanila, in na to izpolnitev se pripravljata. 
Da bosta mogla božjo voljo popolnoma izpolniti in se ustrezno 
pripraviti na to, morata biti čista, se pravi, da se morata ohraniti 
brez greha. Čeprav poznata možnost, ki jo je Bog položil v njuno 
naravo, čakata na to, da jima Bog pokaže, kako morata uporabljati 
to naravo, da bo Bogu všeč« (171).
Nato nadaljuje: »Če pot vodi v zakon, tedaj Mati s svojim ži-
vljenjem z Jožefom pokaže, kaj je smisel krščanskega družinskega 
življenja sploh: pokaže, da družina nima svojega namena sama v 
sebi, temveč ostaja podrejena božjim načrtom in namenom. To je 
za družino tako pomembno, da mora vsaka duševna kakor telesna 
izpolnitev vselej veljati kot odgovor na izrecno božjo voljo. Tudi 
moževa stalna pripravljenost za Boga in za njegovo voljo nevidno 
živi od milosti Marijine pripravljenosti, tudi tam, kjer mora mo-
Communio 1 - 2021.indd   97 Communio 1 - 2021.indd   97 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
98 Anton Štrukelj
ško samostojno ukazovati in razpolagati. Mož je od Boga prejel 
odgovornost za družino, za ženino predanost in spočenjanje otrok, 
a vsega tega ne absolutno, ampak kakor v nekakšnem razmerju 
posojila, za katero mora dajati obračun. S svojo rodovitnostjo ne 
sme kratko in malo suvereno razpolagati, ampak je mera za rabo in 
nerabo te rodovitnosti tudi zanj božja rodovitnost, kakor jo podarja 
zakrament zakona, in se mora njej prilagajati. V tem je marijanska 
oblika in milost njegovega življenja. Tudi Jožef mu stoji ob strani 
kot tisti, ki je pripravljen pomagati; a hoja za Jožefom je vedno tudi 
hoja za Marijo, ki je za Jožefa izrekla pritrditev Bogu. Tako možje, 
četudi samostojno razpolagajo, vedno ravnajo tudi v imenu svojih 
žena in to povečuje njihovo odgovornost« (172–173).
36
In za sklep še molitveno življenje sv. Jožefa, kakor ga vidi 
Adrienne von Speyr: »Vidim njegovo pobožno molitev. Jožef je 
preprostega srca in vztraja v odprtosti izročitve, ki je ne bo nikoli 
popolnoma razumel. … Jožef, pravični mož, je postavljen v nekaj, 
kar ga sprva prestraši; ne razume. Angel mu potrdi pravilnost 
dogodka, poslej ve: to je moja pot in moja pot prihaja od Boga. 
Toda nikdar ne bo povsem razumel, kaj se je zgodilo z Marijo. In 
če si prizadeva, da bi ji pomagal in bil otroku oče, se vendar stalno 
zaveda, da je samo namestnik. Njegovo razumevanje ne seže dlje. 
Vedno bolj moli za to, da mu Bog pokaže poti, ki naj jih utira; ne, 
da mu podeli popolno razumevanje. Ko gleda na Mater z Otro-
kom, uvidi, da je nezaslišana milost, da sme biti zraven, opazovati 
in pomagati. Napreduje v veri in veselju, da mu ni treba hoditi 
trda pota Matere. Ko tudi on v skrbi za otroka doživlja težke ure, 
pozna predvsem veselje podaritve, veselje udeleženosti, in njegova 
molitev je hvaležna, ne zelo obsežna, a pobožna in ljuba. Ko doja-
me nekaj o Sinu in njegovem doraščanju ter poslanstvu, to takoj 
vključi v molitev, ker tako tesno sovpada z njegovo potjo, da mora 
to ohranjati v molitvi. Jožef ljubi in dela, njegova pomoč nikoli ne 
prešteva. Odkar je angel govoril z njim, je pomirjen enkrat za vselej, 
in ta mir sije na vse, kar dela. Ne pozna nemira preračunljivosti. 
Ve, da je deležen veliko skrivnosti, tudi če ni njegova stvar, da bi 
jih preiskoval. Ni radoveden, ampak preprosto pobožen.«
37
 
Communio 1 - 2021.indd   98 Communio 1 - 2021.indd   98 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
99 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
7. Litanije svetega Jožefa
Cerkev časti svetega Jožefa kot deviškega moža blažene Device 
in Božje matere Marije ter Jezusovega »krušnega očeta«. Bl. papež 
Pij IX. je sv. Jožefa z odlokom »Quemadmodum Deus« 8. decembra 
1870 razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve. Ob 150-letnici je pa-
pež Frančišek razglasil »leto sv. Jožefa« (od 8. dec. 2020 do 8. dec. 
2021). Kakor je nazareški Jožef na zemlji skrbel za sveto Družino in 
jo branil, tako jo zdaj varuje in podpira iz nebes s svojo mogočno 
priprošnjo pri Bogu. 
Litanije v čast sv. Jožefu je 1. oktobra 1910 odobril papež sv. Pij 
X. Zlasti v tem letu naj bi jih čim pogosteje molili. Ob premišljevanju 
posameznih 25 vzklikov, ki opisujejo poslanstvo in naloge, kreposti 
in vrline »pravičnega moža«, se nam odstira njegova poklicanost 
in veličina v sodelovanju pri Božjem odrešenjskem načrtu. 
Župnik Jožef M. Seigerschmied leta 1938 napisal lepo knjižico 
»Pojdite k Jožefu«, v kateri razlaga vzklike v litanijah svetega Jožefa. 
V uvodu pojasni naslov »Pojdite k Jožefu«, kakor je rekel egiptovski 
kralj ob času hude lakote. Isto kliče tudi nam najvišji Kralj nebes 
in zemlje po svoji Cerkvi v teh hudih časih. Ta premišljevanja naj 
bodo kakor »šopek vijolic«, ki jih hočemo v marcu pokloniti sv. 
Jožefu. »Vijolica cvete ob prvih žarkih pomladanskega sonca … T udi 
sv. Jožef je živel ob času, ko so na zemljo posijali prvi žarki sonca 
pravice, Jezusa Kristusa … Vijolica ne vzbuja pozornosti s sijajno 
obleko. Skrita je v grmovju. Tudi življenje sv. Jožefa je bilo skrito, 
svetu nepoznano … Eno pa ima vijolica, v čemer presega drugo 
cvetje, in to je njena čudovito prijetna vonjava. V vonjavi lepih 
čednosti se je odlikoval sv. Jožef.« In pisec doda misel sv. Tomaža 
Akvinskega: »Nekaterim svetnikom je Bog dal, da pomagajo le v 
nekaterih potrebah. Sv. Jožefu pa je dal, da pomaga v vseh potrebah, 
da ščiti in varuje tiste, ki se k njemu zatekajo.«
38
 
V prvi litanijski prošnji najprej vzkliknemo: »Sveta Marija, 
prosi za nas!« Cerkev postavlja Marijo na prvo mesto, saj je kot 
Brezmadežna najbolj podpirala svojega moža, svetega Jožefa, v 
stremljenju po popolnosti. Ni pravega češčenja svetega Jožefa brez 
Communio 1 - 2021.indd   99 Communio 1 - 2021.indd   99 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
100 Anton Štrukelj
češčenja Marije. T udi molitev v čast sv. Jožefu, ki jo je odobril papež 
Leon XII. 15. avgusta 1889, se začenja tako: »K tebi, o sveti Jožef, 
pribežimo v svojih stiskah. In ko smo na pomoč poklicali tvojo 
presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.« 
»Sveti Jožef!« (Sancte Ioseph). Prvi vzklik je pozdrav, je poča-
stitev in zaupna izročitev. Z njim ponovimo in izgovorimo angelov 
pozdrav: »Jožef!« To ime pomeni: »Bog naj doda!« Pomeni torej 
rast in napredovanje. Očak Jakob je pred smrtjo blagoslovil svoje 
sinove in rekel o Jožefu: »Rodovitna mladika je Jožef, rodovitna 
mladika ob studencu« (1 Mz 49,22). 
»Slavni sin Davidov« (proles David inclyta). Tako Cerkev 
pozdravlja svetega Jožefa. In tako ga je Gospodov angel poklical v 
sanjah: »Jožef, Davidov sin!« (Mt 1,20). V Matejevem in Lukovem 
evangeliju je Jezusov rodovnik, v katerem je rečeno, da je bil Jožef 
kraljevega rodu. Jezusov rodovnik ostaja pomemben: Jožef je Jezusov 
oče po postavi. Po njem Jezus spada po pravu, »zakonito« k Davi-
dovi rodovini. In vendar izhaja od drugod, »od zgoraj« – od Boga 
samega. Skrivnost izvora, dvojnega izvira, nas nagovarja povsem 
konkretno: Jezusovo poreklo je treba navesti, in vendar je skrivnost. 
Samo Bog je njegov »Oče« v dejanskem pomenu. Rodovnik mož 
ima svetno-zgodovinsko težo. In vendar je na koncu Marija, po-
nižna devica iz Nazareta, v kateri se zgodi nov začetek; človeškost 
se začenja na novo. Jezus se je rodil iz Jožefove žene v mesijanski 
Davidovi rodovini (Mt 1,16; prim. Rim 1,3; 2 Tim 2,8; Raz 22,16). 
Luka nam pove, da je Jezus po postavi veljal za Jožefovega sina, 
čeprav je Jezusovo resnično poreklo že prej opisal v prvih dveh 
poglavjih svojega evangelija.
39
 Zato vzklik: »Slavni sin Davidov!« 
To nam pove, da sta Jožef in Marija izbrani cvet in najžlahtnejši 
sad izvoljenega ljudstva Izraela. Apostol Pavel poudarja: »Oni so 
Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, 
bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja 
Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke. Amen« (Rim 9,4–5). 
»Luč očakov« (lumen patriarcharum). V Stari zavezi je Bog 
izbral očake, da je po njih v izvoljenem narodu ohranil vero v 
enega Boga, ga vodil, mu napovedoval prihodnjega Odrešenika in 
Communio 1 - 2021.indd   100 Communio 1 - 2021.indd   100 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
101 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
v njem ohranil svoje obljube. Najodličnejši in zadnji med njimi je 
bil sveti Jožef. Mnoge dobre lastnosti je sveti Jožef podedoval od 
svojih prednikov. Sveti T omaž Akvinski pravi, da je »sveti Jožef imel 
Abelovo preprostost, Noetovo svetost, Abrahamovo pokorščino, 
Jakobovo potrpežljivost, Jožefovo čistost, Davidovo krotkost, Elijevo 
gorečnost in srčnost Makabejcev. Sveti Jožef je bil prvi med očaki, 
prava luč očakov« (Pojdite k Jožefu, 42). Je vez med staro in novo 
zavezo. Je dopolnitev Abrahamove vere in blagoslova: »Blagoslovil 
te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov« (1 Mz 12,2). 
Sveti Jožef je »Ženin Božje porodnice« (Dei Genetricis spon-
se). To Jožefovo dostojanstvo je tako veliko in vzvišeno, da ga ni 
mogoče ustrezno opisati. Sv. Janez Damaščan pravi: »Imenuješ ga 
Marijinega moža. T o je nekaj neizrekljivega in nič višjega ni mogoče 
reči.« Izmed vseh ustvarjenih bitij ni bilo višjega od Marije. »Nič 
ji ni enakega, nič se ji ne more primerjati. Kajti vse, kar je, obstaja 
nad teboj ali pod teboj. Nad teboj je edinole Bog,« vzklika sveti 
Anzelm. Dostojanstvo Matere Božje je neskončno. Mož te vzvišene 
Matere je bil sveti Jožef. Izmed vseh svetih očakov je bil edini, ki 
ga je Bog imel za vrednega, da se poroči z najčistejšo Devico. Imel 
je najpopolnejšo ljubezen, ki je bila prvi pogoj za zakon z Božjo 
materjo Marijo. Zaradi te najpopolnejše ljubezni ga je Bog izbral, 
da je postal najčistejši ženin ter moč njegove izvoljene in ljubljene 
hčerke (Pojdite k Jožefu, 48–49). 
Sv. Janez Pavel II. v apostolskem pismu »Odrešenikov varuh« 
zapiše: »‘Jožef … je vzel svojo ženo k sebi. A je ni spoznal, dokler 
ni rodila sina‘ (Mt 1,24–25). Te besede kažejo tudi na drugačno 
zakonsko bližino. Višina te bližine ali bolje duhovna mogočnost 
zedinjenosti in povezanosti med osebama – moža in žene – izvira 
naposled iz Duha, ki oživlja (prim. Jn 6,63). Jožef, ki je bil pokoren 
Duhu, je ravno v njem na novo našel vir ljubezni, svoje zakonske 
ljubezni kot mož. In ta ljubezen je bila večja od tiste ljubezni, ki bi 
jo pravični mož mogel pričakovati po možnosti svojega človeškega 
srca« (19). 
»Čisti varuh Device« (Custos pudice Virginis). Sveti Jožef se 
je povsem izkazal za vrednega te oznake. Z največjo skrbnostjo je 
Communio 1 - 2021.indd   101 Communio 1 - 2021.indd   101 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
102 Anton Štrukelj
varoval Božji zaklad. Varoval je življenje presvete Device, ki mu je 
bila žena. Ko je izvedel, da je noseča, je ni odslovil, temveč jo je vzel 
k sebi, kakor mu je naročil Gospodov angel. Jožef pa je obvaroval 
njeno poštenje, življenje in devištvo, ki ji je bilo najdragocenejši 
dar. S temi svojimi dejanji si je pridobil milost in naklonjenost pri 
nebeškem Očetu in svoji nevesti Mariji. Sv. Janez Pavel II. nas spet 
pouči: »Bogoslužje slavi Marijo, ki ‚je z vezjo zakonske in deviške 
ljubezni povezana z Jožefom, pravičnim možem‘. Gre v resnici za 
dve ljubezni, ki skupaj predstavljata skrivnost Cerkve, device in 
neveste, ki ima svoj simbol v zakonu Marije in Jožefa. ‚Devištvo in 
neporočenost zaradi Božjega kraljestva nista v nikakršnem naspro-
tju z visokim dostojanstvom zakona, ampak ga predpostavljata in 
potrjujeta. Zakon in devištvo sta dva načina, kako ponazarjamo in 
živimo skrivnost zaveze Boga z njegovim ljudstvom,‘ ene same ži-
vljenjske skupnosti med Bogom in ljudmi« (Odrešenikov varuh, 20).
»Rednik Sinu Božjega« (Filii Dei nutricie). Sveta Cerkev 
ni mogla lepše proslaviti svetega Jožefa kakor s tem, da mu je v 
litanijah dala ta naslov. V slovenščini lepo rečemo tudi »krušni 
oče«. Pomislimo, da »Betlehem« pomeni »hiša kruha«. Betlehem 
je Davidovo mesto, iz katerega izhaja Jožefov rod in v katerem je 
rojen Jezus Kristus, Božji Sin, »pravi kruh, ki je prišel iz nebes«. 
Jožef »je hranil tistega, ki naj bi ga verniki jedli kot kruh večnega 
življenja«. Ni bil Jezusov pravi telesni oče, toda od nebeškega Očeta 
je prejel očetovsko oblast. Po Božjem naročilu je Jezusu zakonito 
podelil ime in nato skrbel zanj z ljubeznijo. Zato so ga ljudje po 
pravici imenovali za očeta Jezusa Kristusa: »Jezus, Jožefov sin 
iz Nazareta« (prim. Jn 1,45). Ob tem naj bi pomislili, da so tudi 
starši, čeprav roditelji, vendar hkrati samo posredniki, oskrbniki 
in varuhi življenja. Edini izvir in darovalec življenja je Bog Oče, 
»po katerem se imenuje vsako očetovstvo v nebesih in na zemlji« 
(Ef 3,15). Gospod nas uči: »Eden je vaš oče, ta, ki je v nebesih« 
(Mt 23,9). Sveti Jožef je opravljal najvažnejšo in najveličastnejšo 
službo na svetu, ki je ni bil vreden in ne zmožen nobeden izmed 
drugih velikih ljudi tistega časa. Izmed množice mož je Bog za 
tako vzvišeno nalogo izbral ubogega, nepoznanega in ponižnega 
Communio 1 - 2021.indd   102 Communio 1 - 2021.indd   102 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
103 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
nazareškega tesarja. Samo njemu je dovolil, da ima Jezusa stalno 
poleg sebe kot svojega sina. Zato je sv. Jožef najboljši zgled in pri-
prošnjik v vseh družinskih in tudi gospodarskih zadevah. 
»Skrbni branitelj Kristusov« (Christi defensor sedule) je Jožef 
postal že tedaj, ko je po angelovem naročilu sprejel Marijo za svojo 
ženo. Le tako je mogel Jezus stopiti v človeški rod kot zakonski 
sin, le tako ga je Jožef zaščitil pred nasprotniki in njihovimi očitki. 
Svojo skrbnost do sina je pokazal že pred njegovim rojstvom, ko je 
»s svojo zaročeno ženo Marijo, ki je bila noseča od Svetega Duha« 
odšel v Betlehem, v mesto svojega pradeda, kralja Davida. Nato je 
moral sredi noči z novorojenim otrokom in Marijo oditi v povsem 
tujo deželo, v Egipt, saj je kralj Herod stregel Jezusu po življenju. 
To je storil nemudoma in brez vprašanj, samo da bi rešil Božjega 
Sina in Devico Marijo pred Herodovo okrutnostjo. Ves čas bivanja 
v Egiptu in potem ob odhodu v domači Nazaret je Jezusa Kristusa 
skrbno varoval in branil. Vestno je izpolnjeval svoje dolžnosti kot 
rednik in se polno izkazal za Jezusovega skrbnega branitelja. Jo-
žef se je dobro zavedal svoje odgovornosti, ki jo je bil prevzel kot 
njegov branitelj. Zavest odgovornosti ga je krepila, da se ni izognil 
nobenemu delu, se ni zbal nobene ovire ali nevarnosti. Tudi danes 
potrebujemo očete, ki se dejavno zavzemajo za obrambo nerojenih 
in rojenih otrok ter jih varujejo pred telesnimi in duhovnimi nevar-
nostmi. Sveti Jožef je velik zgled in mogočen priprošnjik staršem, 
da rešijo svoje otroke pred Herodovim mečem!
»Glavar svete Družine« (Almae Familiae praeses). Ko je He-
rod hotel umoriti Jezusa, je Bog poslal svojega angela k svetemu 
Jožefu, ki je bil poglavar te nazareške Družine, in ne k Mariji. Za 
poglavarja družine sta ga priznavala tudi Jezus in Marija, ki sta bila 
pokorna njegovim odločitvam. Jasno je, da je bila sv. Jožefu tuja 
vsaka gospodovalnost, samovoljnost. Bil je kar najbolj kreposten: 
najpokornejši do Boga in zato najmilejši do bližnjega. In če sta mu 
bila pokorna Jezus in Marija ter bila pripravljena izpolniti vsak 
njegov ukaz, potem si Jožef res zasluži naše iskreno češčenje in ne-
omajno zaupanje v njegovo poglavarstvo. Kakor molimo »Pod tvoje 
varstvo pribežimo«, tako »prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva«. 
Communio 1 - 2021.indd   103 Communio 1 - 2021.indd   103 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
104 Anton Štrukelj
Cerkev nam v prvih sedmih prošnjah kaže svetega Jožefa v 
njegovi visoki časti, v njegovem visokem dostojanstvu, ki nam 
more vzbuditi najgloblje spoštovanje do njega in nas spodbuditi 
k prisrčnemu češčenju tega svetnika. Sledijo vzkliki, ki navajajo 
Jožefove kreposti.
»Jožef najpravičnejši« (Ioseph iustissime). Cerkev zdaj navaja 
šest vzdevkov v presežniku (superlativu). S tem hoče povedati, da se 
Jožef v teh krepostih kar najbolj, neprekosljivo odlikuje. Je popol-
noma pravičen. Evangelij pravi: »Ker je bil njen mož Jožef pravičen 
in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi« (Mt 1, 
19–20). Katekizem opredeli glavno krepost takole: »Pravičnost je 
nravna krepost, ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu 
in bližnjemu, kar jima gre. Pravičnost do Boga se imenuje ‚krepost 
bogovdanosti‘. Pravičnost do ljudi nagiblje človeka, da spoštuje 
pravice vsakogar in vzpostavlja v človeških odnosih harmonijo, ki 
pospešuje poštenost (aequitas, pravšnost) glede oseb in skupnega 
blagra. Pravični človek, ki ga svete knjige pogosto omenjajo, se 
odlikuje po trajni premočrtnosti svojih misli in poštenosti v svojem 
razmerju do bližnjega« (KKC 1807).
Joseph Ratzinger lepo utemelji to evangeljsko oznako: Matej 
v Jožefovi odločitvi, da »ne bi osramotil« Marije, vidi znamenje, 
da je bil »pravičen«. Označitev Jožefa kot pravičnega (caddik) 
daleč presega odločitev tega trenutka. Daje celotno podobo sv. 
Jožefa in ga hkrati uvršča med velike osebnosti Stare zaveze – vse 
od pravičnega Abrahama. Če moremo reči, da je v Novi zavezi 
navzoča oblika pobožnosti povzeta v besedi »verujoči«, potem 
je celotno življenje v skladu s Svetim pismom v Stari zavezi pov-
zeto v pojmu »pravični«. Že Psalm 1 opisuje klasično podobo 
»pravičnega«. Smemo ga imeti že kar za portret duhovnega lika 
sv. Jožefa. Pravičen je potemtakem človek, ki živi v živem stiku z 
Božjo besedo, ki »se veseli v Gospodovi postavi« (v. 2). Podoben 
je drevesu, zasajenem ob potokih voda, ki stalno rojeva svoj sad. 
S potoki voda, iz katerih se hrani, je seveda mišljena živa Božja 
beseda, v katero poganja korenine svojega bitja. Božja volja mu ni 
od zunaj naložena postava, ampak »veselje«. Postava mu sama od 
Communio 1 - 2021.indd   104 Communio 1 - 2021.indd   104 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
105 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
sebe postane evangelij, veselo oznanilo, ker jo bere v osebni, živi 
usmeritvi k Bogu ter jo tako od znotraj razume in živi. – Psalm 1 
ima za značilnost pravičnega, »srečnega moža« njegovo prebiva-
nje v postavi (tora), v Božji besedi. Vzporedno besedilo Jer 17,7 
označuje kot »blagoslovljenega« tistega, ki »se zanaša na Gospoda 
in čigar upanje je Gospod«. Tukaj močneje kakor v psalmu stopa 
v ospredje osebna narava pravičnosti – zanašanje na Boga, ki daje 
upanje človeku. Obe besedili ne govorita neposredno o pravičnem, 
ampak o srečnem ali blagoslovljenem možu. Vendarle ju smemo 
imeti za pristno podobo starozaveznega pravičnega. Iz nje tudi 
spoznamo, kaj nam hoče povedati Matej, ko Jožefa predstavi kot 
»pravičnega«. – Ta podoba človeka, ki ima svoje korenine v živih 
vodah Božje besede, živi v pogovoru z Bogom in zato stalno rojeva 
sad – ta podoba se uresničuje v opisanem dogodku, pa tudi v vsem, 
kar je poslej povedano o Jožefu iz Nazareta. V Jožefovi izkušnji 
gre za to, da postavo pravilno razlagamo in uresničujemo. Jožef to 
stori v ljubezni. Marije noče javno osramotiti. Hoče ji dobro, tudi v 
uri velikega razočaranja. Jožef ne uteleša tiste oblike pozunanjene 
zakonitosti, ki jo Jezus ožigosa v Mt 23 in proti kateri se bojuje 
Pavel. Jožef živi postavo kot evangelij. Išče pot edinosti prava in 
ljubezni. In tako je notranje pripravljen na novo, nepričakovano 
in človeško neverjetno novico, ki mu bo prišla od Boga.
40
 
»Jožef najčistejši« (Ioseph castissime). To nam zagotavlja Bog 
sam. Nebeški Oče je svoji ljubljeni hčeri Devici Mariji določil za 
ženina in varuha takega moža, ki naj bi ščitil njeno čast pred lju-
dmi in bil priča njene najčistejše svetosti in devištva. Tak mož je 
bil Jožef. Mož, ki se je odlikoval v neokrnjeni čistosti. In tudi za 
svojega Sina je Bog moral izbrati moža, čigar čistost je presegala 
čistost angelov. Jožefova čistost se je v polnosti razvila v odnosu z 
Marijo in Jezusom. Da je sveti Jožef najčistejši, nam priča tudi od 
Svetega Duha razsvetljena Cerkev, ki mu je dala naslov najčistejši 
in ga postavila za varuha čistih duš (Pojdite k Jožefu, 85).
Jezus oznanja: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« 
(Mt 5,8). »Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in 
popolna zmožnost za ljubezen,« je rekel duhovnik Janez Zupet.
41
 
Communio 1 - 2021.indd   105 Communio 1 - 2021.indd   105 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
106 Anton Štrukelj
»‘Čista srca‘ pomenijo tiste, ki so svoj razum in svojo voljo spravili 
v sklad z zahtevami božje svetosti, predvsem na treh področjih, 
ki so: ljubezen do bližnjega, čistost ali spolna urejenost, ljubezen 
do resnice in prava vera. Med čistostjo srca, telesa in vere obstaja 
vez« (KKC 2518). Naj bo sveti Jožef priprošnjik tako poročenim 
kakor samskim. 
»Jožef najmodrejši« (Ioseph prudentissime). Cerkev je sve-
temu Jožefu dala ta častni naslov. Nazareški Jožef je bil »moder« 
in »razumen«. Štiri človeške kreposti imajo vlogo tečaja pri vra-
tih, zato se imenujejo glavne ali kardinalne (lat. »cardo« = tečaj); 
vse druge se zvrščajo okrog njih. Glavne kreposti so: razumnost, 
pravičnost, srčnost. Katekizem pravi: »Razumnost je krepost, ki 
nagiblje praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za 
nas resnično dobro, in izbere pravilna sredstva za njihovo izvrši-
tev … Ne smemo je zamenjati z boječnostjo ali strahom, tudi ne 
z dvoličnostjo ali hlinjenjem. Pravijo ji auriga virtutum (krmarka 
kreposti): razumnost vodi druge kreposti tako, da jim naznačuje 
pravilo in mero. Razumnost je tista, ki usmerja sodbo vesti. Ra-
zumen človek odloča in ureja svoje ravnanje v skladu s to sodbo. 
Na podlagi te kreposti brez zmote uporabljamo nravna načela v 
posebnih primerih in premagujemo dvome glede dobrega, ki ga je 
treba storiti, in zla, ki se ga je treba izogibati« (KKC 1806). Jožef 
najmodrejši si je prizadeval »za edino potrebno«. Svojo bogovdanost 
je združeval z vsakdanjo dejavnostjo. Bil odprt za Boga in pozoren 
do bližnjega. Vedel je, da je »Gospodov strah začetek modrosti«. 
Joseph Ratzinger pojasnjuje: »Ponovno se nam pokaže bistvena 
poteza lika sv. Jožefa: njegova zmožnost dojemanja Božjega in nje-
gova zmožnost razlikovanja. Božje sporočilo se more tako dotakniti 
samo človeka z notranjo budnostjo za Božje, z občutljivostjo in 
dovzetnostjo za Boga in njegove poti. Zmožnost razlikovanja pa 
je nujna, da bi spoznali, ali so bile samo sanje ali je resnično prišel 
k njemu Božji odposlanec in mu govoril. Jožef nam je tukaj spet 
čisto praktično prikazan kot ‚pravični‘: njegova notranja budnost 
za Boga, s katero sprejme in razume oznanilo, kar sama od sebe 
postane pokorščina.« 
Communio 1 - 2021.indd   106 Communio 1 - 2021.indd   106 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
107 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
»Jožef najsrčnejši« (Ioseph fortissime). Jožef je bil tisti srčni 
svetnik, ki ga nobena težava, nobeno trpljenje, nobena stvar ni 
odvrnila, da bi ne izpolnjeval Božje volje in Božjih zapovedi. Sveti 
Jožef je to svojo srčnost pokazal, ko je moral iz Nazareta odriniti 
v Betlehem, da se je po ukazu cesarja Avgusta popisal ves rimski 
svet (Lk 2,1). Pot v mesto očetov je bila dolga in polna nevarno-
sti. A nobena ovira ga ni ustavila, da ne bi izpolnil Božje volje, ki 
je bila v cesarjevem ukazu. – Sredi temne noči se mu je prikazal 
gospodov angel in mu naročil, naj z družino zbeži v Egipt, saj jim 
je za petami Herod, ki hoče umoriti Jezusa. Jožef ni pomišljal in 
ugovarjal. Brez vprašanj in nepripravljen na odhod je vzel Jezusa in 
Marijo ter se umaknil v Egipt. – S srčnostjo je prenašal vse težave 
svojega življenja, veliko revščino in bedo, ki ga je spremljala skozi 
življenje. Svoj kruh si je moral služiti s težkim delom. Vendar se 
ni pritoževal nad Božjo previdnostjo, ki mu je naložila težko bre-
me življenja. Vdano je sprejemal vse kot Božji dar in Božjo voljo. 
Jožef, najsrčnejši!
Katekizem lepo opiše to krepost: »Srčnost je nravna krepost, ki 
v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. 
Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premago-
vanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka 
sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za 
prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da 
gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je 
treba obraniti pravično stvar« (KKC 1808). 
»Jožef najpokornejši« (Ioseph oboedientissime). Pokorščina 
je hčerka ponižnosti. Čim ponižnejši je človek, tem pokornejši je. 
Jožef je bil vedno in v vsem pokoren Bogu. Brez obotavljanja se 
je uklonil Božjim ukazom. Po angelovem naročilu je vstal in od-
šel v Egipt. Tam je ostal, dokler mu ni bilo ukazano drugače (Mt 
2,14–15). To je zgled popolne pokorščine Bogu, ki nam še kako 
manjka. Sveti Gregorij pravi: »Kdor se je naučil popolnoma pokoren 
biti, ne sprašuje nič ne premišljuje nič, marveč stori, kakor mu je 
ukazano.« Sveti Hieronim uči, da »pokorščina vsebuje vse čednosti 
in vodi naravnost h Kristusu«, zato naj nam bo zgled sveti Jožef 
Communio 1 - 2021.indd   107 Communio 1 - 2021.indd   107 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
108 Anton Štrukelj
(Pojdite k Jožefu, 104). Sveto pismo imenuje človekov odgovor 
Bogu »poslušnost vere« in nam predstavlja Abrahama kot vzor 
te poslušnosti. Devica Marija je njeno najpopolnejše uresničenje. 
Skupaj z njo pa seveda sv. Jožef. 
»Jožef najzvestejši« (Ioseph fidelissime). Gospod govori: »Kdo 
je zvesti in razumni služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo 
družino, da ji ob pravem času da živež« (Mt 24,45). Jožef je bil nadvse 
zvest svojemu Bogu v veri, upanju in ljubezni. Božja zvestoba je temelj 
človeške zvestobe: »Bog ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti« (2 
Tim 2,13). Prekipevajoča izpolnitev zvestobe je nova zaveza, ker v 
osebi Jezusa Kristusa Božja in človeška zvestoba postaneta narav-
nost istovetna. In Jožef je prvi učenec in zgled neomajne krščanske 
zvestobe do Boga in bližnjega. Tudi kristjan, ki je zvest v malem in 
v velikem, more s Kristusom in Cerkvijo postati »zvesta priča« (Raz 
2,13). Kot hvaležen odgovor na zvestobo, ki mu jo izkazuje Bog, more 
kristjan – po Marijinem in Jožefovem zgledu – v svojem vsakdanjiku 
izpričevati vsem nezaupnežem okoli sebe, da je zvestoba na svetu 
mogoča in da napravlja bivanje veliko in dragoceno!
»Ogledalo potrpežljivosti« (Speculum patientiae). Katoliška 
Cerkev s to čudovito oznako pokaže na dragoceno lastnost svetega 
Jožefa, ki je še kako potrebna v vsakdanjem življenju. Božja previ-
dnost mu je naložila težko breme vsakovrstnih nadlog. Vse to pa je 
sprejel in nosil z največjo potrpežljivostjo. Sprejel je uboštvo, četudi 
je bil kraljevega rodu. Sprejel je nosečo mater Marijo, čeprav mu 
ni bilo takoj jasno, kako se je to zgodilo. Ko je v Betlehemu zaman 
iskal prenočišče, ni godrnjal nad prebivalci in Bogom, temveč je 
tiho vdan nosil težki križ, ki mu ga je naložil Bog. Mnogo težav in 
bridkosti je prestal v Egiptu in potem v Nazaretu. Sveti Jožef se ni 
hudoval ne na Heroda in ne na Boga, ki je dopustil, da jih Herod 
zasleduje. To je sprejel kot Božjo voljo. Zaradi vsega tega, kar je 
prestal v življenju, je sveti Jožef postal zgled in živo »ogledalo po-
trpežljivosti«. Kolikor bolj se približamo Bogu, toliko potrpežljivejši 
in skromnejši bomo. S tem pa tudi bliže resnici in ljubezni. Navse-
zadnje je potrpežljivost vera v dobro, v moč dobrega, vera v to, da je 
dobrota močnejša od zla. Pismo Hebrejcem pravi: »Potrpežljivosti 
Communio 1 - 2021.indd   108 Communio 1 - 2021.indd   108 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
109 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
vam je treba, da izvršite voljo božjo ter dosežete obljubo« (Heb 
10,36). Naš veliki arhitekt Jože Plečnik je voščil svojemu prijatelju: 
»Bog ti daj preljubo zdravje, svojo milost in voljno potrpljenje.« 
»Ljubitelja uboštva« (Amator paupertatis). Sveti Jožef se ni 
branil uboštva, v njem ni videl nič sramotnega. To je le ena izmed 
njegovih svetlih lastnosti. Svoje uboštvo razodeva v Betlehemu, 
kraju Jezusovega rojstva. Njegovo pomanjkanje se kaže tudi v 
tempeljski daritvi, ko za Jezusovo odkupitev ob rojstvu daje Bogu 
dar ubogih – dve grlici. Skrajno uboštvo ga spremlja tudi na poti 
v Egipt, v samem Egiptu in ob vrnitvi v Nazaret. O premoženjskih 
razmerah svete Družine ne vemo ničesar. A povsem utemeljeno 
smemo misliti, da so v Nazaretu živeli skromno, ubožno. Jožef 
je preživljal sveto Družino z delom svojih rok. Pogled v njegovo 
uboštvo Gospod Bog primerja takole: »Lisice imajo brloge in ptice 
pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil« 
(Mt 8,20). Čeprav je bilo uboštvo za svetega Jožefa težko breme, na 
njem ni opaziti nejevolje in obupanosti nad življenjem. Pri njem 
se bolj in bolj opazi le globoka vdanost Bogu. 
»Zgled delavcev« (Exemplar opificum). Evangelij poroča, 
da je bil Jožef po poklicu tesar, »tékton« (Mt 13,55). Očitno je 
tudi Jezus pridno pomagal v Jožefovi obrtni delavnici, saj so se 
rojaki v Nazaretu o Jezusu spraševali: »Ali ni to tesar?« (Mr 6,3). 
Sveto pismo pravi, da je Bog prvega človeka postavil v raj, da bi 
ga obdeloval. Dokler ni grešil, mu je bilo delo v veselje. Po grehu 
pa je postalo delo težko breme: »V potu svojega obraza boš jedel 
kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si bil vzet« (1 Mz 
3,19). Sveti Jožef iz vsega tega ni bil izvzet. Tudi sam je moral trdo 
delati. A vedel je, da je delo častna naloga vsakega človeka, ki ga 
stori podobnega Bogu. Rad je delal, ker se je zavedal, da človek z 
delom poveličuje Stvarnika, izpopolnjuje stvarstvo in posvečuje tudi 
sebe. Apostol Pavel naroča kristjanom: »Karkoli delate, delajte iz 
srca kakor Gospodu« (Kol 3,23). Papež sv. Pavel VI. je ob svojem 
obisku v Nazaretu (5. januarja 1964) v nagovoru čudovito opisal 
zgled nazareške Družine: »Nazaret je šola evangelija. Najprej nauk 
o molku, nato nauk o družinskem življenju in še nauk o delu: Tu 
Communio 1 - 2021.indd   109 Communio 1 - 2021.indd   109 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
110 Anton Štrukelj
v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina bi radi razumeli in počastili trdi 
in odrešilni zakon človeškega prizadevanja ... Srčno želimo od tu 
pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega 
vzornika, njihovega Božjega brata, Kristusa, našega Gospoda.« 
Dodati smemo, da tudi svetega Jožefa, ki je zgled delavcev. Papež 
Benedikt XVI. v okrožnici »Bog je ljubezen« poudarja: »Čas je, da 
spričo aktivizma in grozečega sekularizma mnogih v karitativnem 
delu zaposlenih kristjanov ponovno podkrepimo pomembnost 
molitve« (37). Sveti Jožef zgledno povezuje molitev in delo: »Ora 
et labora.« 
»Kras domačega življenja« (Domesticae vitae decus). »Zakon 
je posebna sreča, če se oba potrudita za isto svetost in sta oba enaka 
v bogoljubnosti,« pravi sveti Peter Krizolog (Pojdite k Jožefu, 130). 
Takšno srečo, h kateri je pripomogel tudi sveti Jožef, je uživala sveta  
Družina najpopolneje. K sreči je pripomogel predvsem tako, da je 
izpolnjeval dolžnosti svojega stanu kot mož preblažene Device in 
kot Jezusov krušni oče. Obema je posvetil vso ljubezen svojega srca. 
Takšno velikodušno ljubezen opisuje apostol Pavel: »Ljubezen je 
potrpežljiva, dobrotljiva; ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne mi-
sli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse 
veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13,4–7).
Kako dobesedno velja starodavni krščanski spev: »Ubi cari-
tas, ibi Deus est« (Kjer je ljubezen, tam je Bog). »Bog je ljubezen, 
zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 
4,16). Cerkev na praznik svete Družine prosi: »Dobri Bog, v sveti 
Družini si nam pokazal čudovite zglede lepega življenja. Daj, da 
bomo v naših družinah v medsebojni ljubezni krepostno živeli in 
se v večnosti veseli sešli pri tebi.«
»Varuh devic« (Custos virginum). Sveti Jožef je najboljši 
pomočnik v vseh dušnih in telesnih potrebah. Njegova naklonje-
nost velja posebno tistim, ki so mu podobni, se pravi tistim, ki 
živijo čisto deviško življenje. Sveti Jožef takšne duše posebno ščiti 
in varuje, saj ve, da »nosimo zaklad v prstenih posodah« (2 Kor 
4,7). Čistost je najbolj gotova pot do prave sreče tu in tam. Sveti 
Bernard pravi: »Kako srečen je deviški človek, saj že vnaprej uživa 
Communio 1 - 2021.indd   110 Communio 1 - 2021.indd   110 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
111 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
prednosti vstajenja. On živi na svetu, ne da bi ga svet okužil, v 
časti in plemenitosti pa je enak angelom« (Pojdite k Jožefu, 138). 
Sveti Jožef je varuh devic zato, ker bi rad človeku ohranil naj-
čistejši biser, ki ga vsak človek nosi v sebi. Ta zaklad pa je vedno v 
nevarnosti, da bi ga izgubili ali zamazali; oropati ga hočejo hudobni 
duh, pokvarjeni svet in človekova lastna poželjivost, nagnjenost 
k slabemu. Jezus nas svari, naj ne mečemo biserov pred svinje. 
Kristus sam je nekatere povabil, naj bi mu sledili v tistem načinu 
življenja, za katerega je on sam vzor in začetnik: »Nekateri so se 
zakonu odpovedali zaradi božjega kraljestva. Kdor more razumeti, 
naj razume« (Mt 19,12). »Devištvo zaradi nebeškega kraljestva je 
razvitje krstne milosti … Oboje, zakrament zakona in devištvo 
zaradi božjega kraljestva, prihaja od samega Gospoda« (KKC 
1619–1620). Sveta Družina je skupnost treh deviških oseb. Sveti 
Jožef mogočno podpira tiste, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre 
(Raz 14,4), da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, in bi poskušali 
njemu ugajati (prim. 1 Kor 7,32), da bi šli naproti Ženinu, ki pri-
haja (prim. Mt 25,6). Cerkev zelo ceni devištvo, saj je znamenje, 
da se je Božja ljubezen naselila v ustvarjenem svetu. Zato Cerkev 
ljubosumno bedi nad devištvom in ga varuje kakor punčico svojega 
očesa. »V pristnem, katoliškem devištvu obstaja v veri uresničeno 
izkustvo telesa, izkustvo, ki ga moremo glede na Marijo prikazati 
kot izkustvo učlovečenja, glede na Cerkev kot izkustvo neveste, 
glede na Kristusa kot evharistično izkustvo. To izkustvo posreduje 
človeku ‘nadnaravni’ stik s krščanskim zakonskim stanom – kar je 
mogoče prav psihološko ugotoviti ob dobrih duhovnikih, ob do-
brih redovnicah. Izključnost odločitve za Boga, kakršno so izbrali 
Kristus, Marija in Jožef, more sicer veljati za žrtev, a nikakor ni 
okrnitev ali pohabljenje kakšne strani človekovega bitja« (H. U. 
von Balthasar). 
»Steber družin« (Familiarum columen). »Kristus se je hotel 
roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije« (KKC 1655). 
Družina je nadvse važna stavba, je »domača Cerkev«. Krščanska 
družina je skupnost vere, upanja in ljubezni. Ravno s svojim zgle-
dom in pomočjo, ki jo izprosi od Boga za družine, je sveti Jožef 
Communio 1 - 2021.indd   111 Communio 1 - 2021.indd   111 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
112 Anton Štrukelj
steber družinam. V Jožefovi družini je bila molitev njeno prvo in 
najvažnejše opravilo. Z molitvijo se je začel in končal vsak njen 
dan. Vestno je izpolnjevala Božje zapovedi. Molilo se je tudi pri 
delu. Delali so vsi trije člani te družine. Jožef je opravljal tesarska 
dela, Jezus pa mu je pomagal. Marija je opravljala vsa potrebna 
gospodinjska dela. 
Čeprav je bila to sveta Družina, so tudi njo pestile težave in 
nadloge tega sveta. Vse pa je prenašala s popolno vdanostjo v voljo 
nebeškega Očeta, ki ji je vse to pošiljal. Ta vdanost do nebeškega 
Očeta ji je delila tolažbo, moč in mir ter ji razsvetljevala najtemnejše 
ure (Pojdite k Jožefu, 145).
V družini so stremeli za tem, da drug drugemu olajšajo ži-
vljenje, kolikor le morejo. Prizadevali so si za mir. Mir v družini 
pa prinese srečo. Jožefova družina je tako postala najsrečnejša na 
zemlji. Te sreče je lahko deležna vsaka družina, če se le ravna po 
vodilu, ki je vladalo v sveti Družini. Sveti Jožef nikdar ne bo zapustil 
tistih družin, ki iščejo pri njem zavetje. Sv. Mati Terezija zatrjuje: 
»Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj. – Kristus je glava družine, 
tihi poslušalec vsakega pogovora, nevidni gost pri vsakem obedu.«
»Tolažnik nesrečnih« (Solacium miserorum). V sreči ima 
človek obilo prijateljev, v nesreči je pa večinoma sam. Ima pa to-
lažnike in pomočnike v nebesih: med prvimi je sveti Jožef. Sveti 
Jožef, »tolažnik nesrečnih«, s svojim zgledom in pomočjo, ki jo 
rad izprosi od Boga. On, najpravičnejši, najčistejši, najpokornejši je 
prenašal najhujše udarce usode. Nesrečnim kaže, kako morajo po 
njegovem zgledu prenašati udarce, da ne bodo čutili njihove teže, 
ampak jih pogumno sprejeli in si z njimi pletli venec večne slave. 
Sveti Jožef, najzvestejši, jim kaže, kako morejo ostati zvesti Bogu, 
nositi svoj križ in vztrajati v času življenjskih tegob in preizkušenj. 
Sveti Jožef je ogledalo potrpežljivosti. Nesrečne tolaži. Rad jim 
priskoči na pomoč, če se z zaupanjem obračajo nanj in ga prosijo. 
Ker je v življenju sam okusil vse bridkosti nesreč, se je v njegovem 
srcu razvilo sočutje in usmiljenje do nesrečnih. V bridkosti nas uči 
klicati z besedami: »Ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti, tvoja 
volja naj se zgodi« (Pojdite k Jožefu, 149–152).
Communio 1 - 2021.indd   112 Communio 1 - 2021.indd   112 5. 02. 2021   08:00:30 5. 02. 2021   08:00:30
113 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
»Upanje bolnikov« (Spes aegrotantium). Na svetu skoraj ni 
dragocenejše stvari, kakor je ljubo zdravje. Naj ima človek vse do-
brine sveta, če nima zdravja, mu vse to nič ne koristi. Zato pravi 
star pregovor: »Zdravo telo je najboljše blago.« Človek v bolezni 
poskusi vse, da bi ozdravel. Katekizem občuteno spregovori o bole-
zni v človeškem življenju: »Bolezen in trpljenje sta vedno bila med 
najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje. V bolezni 
človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Vsaka 
bolezen more napraviti, da zaslutimo smrt. – Bolezen nas privede 
v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper 
Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da 
spozna v svojem življenju to, kar ni bistveno, in se obrne k temu, 
kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev 
k njemu« (KKC 1500s).
Starozavezni človek živi bolezen pred Božjim obličjem. Pred 
Bogom izliva svojo tožbo nad svojo boleznijo in njega, Gospodarja 
nad življenjem in smrtjo, ponižno prosi za ozdravljenje. Izrael iz-
kusi, da je bolezen skrivnostno povezana z grehom in zlom in da 
zvestoba Bogu v skladu z njegovo postavo vrača življenje: »Kajti 
jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik« (2 Mz 15,26). Kristusovo sočutje 
z bolniki in njegova številna ozdravljenja vseh vrst bolnikov so 
razločno znamenje, da »je Bog obiskal svoje ljudstvo« (Lk 7,16) 
in da se je Božje kraljestvo približalo. Jezus nima samo moči oz-
dravljati, marveč tudi oblast odpuščati grehe: prišel je, da ozdravi 
celotnega človeka, dušo in telo; Kristus, zdravnik duš in teles, naroča 
apostolom: »Bolnike ozdravljajte« (Mt 10,8). Cerkev je prejela to 
nalogo od Gospoda in si prizadeva, da jo uresničuje tako s skrbjo, 
ki jo izkazuje bolnikom, kakor s priprošnjo, s katero jih spremlja. 
Apostolska Cerkev pa pozna poseben obred in zakrament v prid 
bolnikom, za katerega pričuje sv. Jakob: »Če je kdo med vami 
bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga 
v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, 
bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo 
odpuščeni« (Jak 5,14–15). Bog je poveličal služabnika, svetega 
Jožefa, z darom ozdravljenja. Božja pota in obilni zahvalni darovi 
Communio 1 - 2021.indd   113 Communio 1 - 2021.indd   113 5. 02. 2021   08:00:31 5. 02. 2021   08:00:31
114 Anton Štrukelj
nam potrjujejo, kako prav ima Cerkev, ki imenuje svetega Jožefa 
za upanje bolnikov. 
»Zavetnik umirajočih« (Patrone morientium). Verniki so se 
od nekdaj priporočali svetemu Jožefu za srečno zadnjo uro, ker 
so vedeli, kako mogočen priprošnjik in zaščitnik je. On stoji pri 
vratih večnosti, da vodi skoznje svoje zveste in pobožne častilce. 
Tudi sam je moral skozi ta vrata večnosti. Ta prehod zanj ni bil 
strašen, saj je vse dni svojega življenja najzvesteje služil Bogu, 
zlasti pa, ker sta mu stala ob strani Jezus in Marija. Rad stoji ob 
strani umirajočim, zlasti če ga zaupno kličejo na pomoč in so se 
mu že v življenju priporočali za srečno zadnjo uro. Da bo smrt 
podobna Jožefovi, se je treba za to potruditi že v življenju, saj pravi 
pregovor: »Kakršno življenje, takšna smrt.« Sveta Terezija Avilska 
pripoveduje: »Opazila sem pri svojih dragih hčerkah neizrekljiv 
mir in spokojnost, ko se jim je bližala zadnja ura. Videti je bilo, 
kakor da se potapljajo v zamaknjenju in sladkem miru molitve. Z 
ničimer niso razodele, da jim kaka skušnjava moti notranji mir, 
ki so ga uživale. To božansko razodetje je iz mojega srca pregnalo 
strah, ki sem ga imela pred smrtjo. Zdaj se mi zdi, da je najlažje 
umreti duši, ki je častila sv. Jožefa« (Pojdite k Jožefu, 160–162).
42
 
»Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro svoje smrti (‚Nagle 
in neprevidene smrti reši nas, o Gospod‘), naj se obračamo k Božji 
Materi, da bi prosila za nas ‚ob naši smrtni uri‘, in naj se izročamo 
svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt« (KKC 1014).
»Strah hudobnih duhov« (Terror daemonum). Sveti Pavel 
pravi: »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladar-
stvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, 
proti zlohotnim duhovnim silam v obnebjih« (Ef 6,12). Kdo ne ve 
iz lastne izkušnje, kako nam je hudobni duh stalno za petami. Če 
smo ga odgnali zdaj, se bo vrnil naslednjič – še bolj napadalen, 
kakor nas opozarja Gospod sam. A k sreči je Jezus, zmagovalec 
nad grehom in smrtjo, dal apostolom oblast izganjati hude duhove 
(prim. Mr 3,15; 6,7). Prav tako je Bog podelil svojo oblast izganjati 
hude duhove tudi svetemu Jožefu, ki je zaradi svoje svetosti »strah 
hudobnih duhov«. Jezus sam nas uči, da je hudobnega duha mogoče 
Communio 1 - 2021.indd   114 Communio 1 - 2021.indd   114 5. 02. 2021   08:00:31 5. 02. 2021   08:00:31
115 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
premagati »s postom in molitvijo«. Ali ni sv. Jožef prav zato tako 
mogočen pomočnik v skušnjavi in nevarnosti? 
Papež Benedikt XVI. v razlagi Gospodove molitve pojasni 
prošnjo »In ne vpelji nas v skušnjavo«. Ob koncu pravi: »Zdaj 
moremo šesto prošnjo očenaša razložiti že nekoliko bolj stvarno. 
S to prošnjo govorimo Bogu: ‚ Vem, da potrebujem preizkušnje, da 
moje bitje postane čisto. Če dopustiš, da pridejo name preizkušnje, 
če daješ – kakor pri Jobu – hudiču del svobodnega prostora, potem 
misli, prosim, na omejeno mero moje moči. Ne pričakuj od mene 
preveč. Ne potegni predaleč meja, v katerih smem biti skušan, in 
bodi blizu s svojo varujočo roko, kadar postane zame preveč.‘ V 
tem smislu je tudi sveti Ciprijan razlagal prošnjo. Pravi: ko prosimo 
‚in ne vpelji nas v skušnjavo‘, tedaj izražamo zavest, ‚da sovražnik 
ničesar ne premore zoper nas, če mu ni poprej dovoljeno. Tako se 
v naši bojazni naša izročitev in naša pazljivost usmerjata na Boga, 
saj hudiču ni nič dopuščeno, če mu ni za to podeljena oblast.‘ Nato 
pretehtava psihološki lik skušnjave in izpeljuje, da moreta obstajati 
dva različna razloga, zakaj Bog hudiču dodeli omejeno oblast. To 
se more zgoditi nam za pokoro, da bi zmanjšalo naš napuh in bi 
tako spet izkusili bornost naše vere, upanja in ljubezni ter si ne bi 
domišljali, da smo veliki sami iz sebe. Pomislimo na farizeja, ki 
Bogu pripoveduje o svojih delih in misli, da ni potreben milosti. 
Ciprijan nato žal ne izpelje, kaj pomeni druga oblika preizkušnje – to 
je skušnjava, ki nam jo Bog naloži ad gloriam – v svoje poveličanje. 
Toda ali naj pri tem ne bi pomislili na to, da je Bog naprtil posebno 
težko breme skušnjave tistim ljudem, ki so mu bili posebej blizu, 
velikim svetnikom, od Antona Puščavnika do Terezije iz Lisieuxa 
v pobožnem svetu njenega karmela. Ti so tako rekoč v Jobovem 
spremstvu, kot zagovor človeka, ki je hkrati obramba Boga. Še več: ti 
svetniki so na prav poseben način v občestvu z Jezusom Kristusom, 
ki je pretrpel naše skušnjave. Poklicani so, da prestajajo skušnjave 
nekega obdobja tako rekoč na lastnem telesu, v svoji lastni duši. 
Poklicani so, da prenesejo te skušnjave za nas, navadne duše, in 
nam s tem pomagajo priti k tistemu, ki je sprejel nase breme nas 
vseh. V naši molitvi šeste prošnje očenaša mora biti z ene strani 
Communio 1 - 2021.indd   115 Communio 1 - 2021.indd   115 5. 02. 2021   08:00:31 5. 02. 2021   08:00:31
116 Anton Štrukelj
vsebovana pripravljenost, da sprejmemo nase breme preizkušnje, 
ki nam je odmerjena. Z druge strani pa je to ravno prošnja za to, 
da bi nam Bog ne dodelil več, kakor zmoremo nositi; da nas torej 
ne bi izpustil iz rok. To prošnjo izrekamo v zaupljivi gotovosti, za 
katero nam je sveti Pavel podaril besede: ‚Bog je zvest in vas ne 
bo pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal tudi 
možnost, da jo boste zmagali‘ (1 Kor 10,13).«
43
»Zaščitnik svete Cerkve« (Protector sanctae Ecclesiae). Papež 
Pij IX. je 8. decembra leta 1870 slovesno razglasil svetega Jožefa 
za zaščitnika svete Cerkve. Kakor je Jožef ščitil svojega varovanca 
in njegovo Mater ter jima bil skrben varuh, branitelj in zaščitnik, 
tako ne bo zapustil tistih, ki verujejo in so del svete Cerkve. Ka-
kor je družini posvečal vso ljubezen in skrb, tako skrbi za celotno 
Cerkev. On nas podpira, da premagujemo vse skušnjave in osta-
nemo zvesti otroci svete Cerkve. Zato smo povabljeni: »Pojdite k 
svetemu Jožefu!«
Sv. Janez Pavel II. pravi, da je »Bog začetke odrešenja zaupal 
zvestemu varuhu svetemu Jožefu«. Zato ga Cerkev prosi, naj ji 
nakloni, da bo v zvestobi sodelovala pri delu odrešenja, naj ji bo 
podeljena ista zvestoba in čistost srca, ki je navdihovala Jožefa v 
služenju učlovečeni Besedi. Cerkev naj po njegovem zgledu in pri-
prošnji vedno živi za Boga v pravičnosti in svetosti … Papež Leon 
XIII. je spodbudil katoliško Cerkev, naj prosi za varstvo svetega 
Jožefa, zavetnika celotne Cerkve. Okrožnica Quamquam pluries se 
je sklicevala na tisto »očetovsko ljubezen«, ki jo je Jožef »izkazoval 
detetu Jezusu«, in priporočala »preskrbnemu varuhu svete Družine« 
tisti »delež, ki ga je Jezus pridobil s svojo krvjo«. Od takrat prosi 
Cerkev »pri ljubezni, ki ga je vezala z brezmadežno Devico, Božjo 
materjo« za varstvo sv. Jožefa in mu priporoča vse svoje skrbi, tudi 
glede nevarnosti, ki pretijo človeški družini. – Še danes imamo 
številne razloge, da molimo enako: »Odvrni od nas, ljubezni polni 
oče, vsako kugo zmot in greha. Podpiraj nas milostno, o mogočni 
naš varuh, v tem boju zoper moči teme. In kakor si nekdaj otel dete 
Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani zdaj sveto Cerkev Božjo 
sovražnega zalezovanja in vsakega nasprotovanja.«
44
 
Communio 1 - 2021.indd   116 Communio 1 - 2021.indd   116 5. 02. 2021   08:00:31 5. 02. 2021   08:00:31
117 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
Opombe
1  
Papeževo apostolsko pismo je mogoče najti na povezavi: http://www.vatican.va/content/
francesco/de/apost_letters/documents/papa-francesco-lettera-ap_20201208_patris-corde.
html. Objavljeno je bilo v devetih jezikih: angleškem, arabskem, francoskem, italijanskem, 
latinskem, nemškem, poljskem, portugalskem in španskem. Slovenski prevod je objavljen 
v tem zvezku Communia.
2  
Latinsko, italijansko in špansko besedilo: http://www.vatican.va/roman_curia/tribunals/
apost_penit/documents/rc_trib_appen_pro_20201208_decreto-indulgenze-sangiuseppe_
la.html.
3  
Kongregacija za svete obrede, Quemadmodum Deus (8. decembra 1870): ASS 6 (1870–71), 
194.
4  
Prim. govor ACLI ob prazniku sv. Jožefa obrtnika (1. maja 1955): AAS 47 (1955), 406.
5  
Apostolska spodbuda Redemptoris custos (15. avgusta 1989): AAS 82 (1990), 5–34.
6  
Papež Frančišek, Patris Corde, 1. 
7  
Prim. E. Lennhoff  in drugi, Internationales Freimaurerlexikon, München 
5
2006, 173, 
322s., 425s.
8  
Kongregacija za svete obrede, Quemadmodum Deus (8. decembra 1870): ASS 6 (1870–71), 
193. Dober pregled daje (doktorska disertacija) G. A. Mattanza, San Giuseppe, capo della 
Santa Famiglia, nel magistero pontifi cio da Pio IX ai nostri giorni (Biblioteca teologica 
15), Lugano - Siena 2019.
9  
Ta vzporednica se pojavi že v razlagi Matejevega evangelija: prim. J. Ebach, Josef und 
Josef. Literarische und hermeneutische Refl exionen zu Verbindungen zwischen Genesis 
37–50 und Matthäus 1–2, Stuttgart 2009; isti, Josef und Josef: biblische Konfi gurationen, 
v: Bibel und Kirche 70 (1/2015) 2–7.
10  
Prim. Jožef M. Seigerschmied, »Pojdite k Jožefu!«, Glasnik presv. Srca Jezusovega, Lju-
bljana 1938 in 1939. S. Boff a, Joseph of Nazareth as Man and Father in Jerónimo Gracián’ s 
Summary of the Excellencies of St. Joseph (1597), University of Notre Dame, Freemantle 
(Avstralija) 2016, 29.
11  
Patris corde, 1. 
12  
Acta Sanctae Sedis 6, 193.
13  
Prim. Frančišek, Patris corde, Uvod; 5.
14  
Prim Frančišek, n. d., Uvod; 3; 7. 
15  
Leon XIII., okrožnica Quamquam pluries (15. avg. 1889): Leonis XIII P. M. Acta, IX 
(1890) 175–182. Sv. Janez Pavel II. v apostolskem pismu »Redemptoris custos« pogosto 
navaja to okrožnico. 
16  
Frančišek, Patris corde, 1, op. 10. 
17  
Prim. M. Hauke, Papst Franziskus und die »Protodulie« des heiligen Josef in den eu-
charistischen Hochgebeten, v: Th eologisches 43 (2013) 311–320. 
18  
Prim. Kongregacija za svete obrede, odlok Novis hisce temporibus, 13. november 1962, 
v: AAS 54 (1962) 873. 
19  
Janez XXIII., apostolsko pismo Le Voci, 19. marec 1961, v: AAS 53 (1961) 205–213. 
Communio 1 - 2021.indd   117 Communio 1 - 2021.indd   117 5. 02. 2021   08:00:31 5. 02. 2021   08:00:31
118 Anton Štrukelj
20  
Krščanska vera je ob Jezusovem govoru o poslednji sodbi (Mt 25), na kateri bomo sojeni 
po svoji dejavni ali nedejavni ljubezni do bližnjega, že zgodaj izoblikovala in priporočala 
sedem telesnih in duhovnih del usmiljenja. Naštejmo jih: sedem telesnih del usmiljenja: 
lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, 
jetnike reševati, mrliče pokopavati; sedem duhovnih del usmiljenja: grešnike svariti, nevedne 
učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca 
odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi (KKC 2447; Kompendij KKC, str. 220). Posebej 
glej: Anton Strle, Odpustki, Ljubljana Rakovnik 1974. 
21  
Anton Strle, Sv. Jožef, mož Device Marije, v: Leto svetnikov 1, MD, Celje 1999, 670–676, 
tu 675. Ponatis v tem zvezku Communia. 
22  
Zmaga Kumer, Sveti Jožef dal je srajčico … Podoba sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi, 
v: Communio 10 (2000) 352–359. Ponatis v tem zvezku Communia.
23  
Zmaga Kumer, n. d., 352.
24  
Prim. André Doze, Jožef, senca Očeta, Frančiškanski samostan Brezje 2000. 
25  
Objavljeno v reviji »Position et proposition«, zv. 2 (Paris-Gallimard 1934), 147–149. 
Navedeno po P . R. Gauthier CSC, Der heilige Josef in der Heilsgeschichte, v: Josefstudien 
Jg. 1994, 12–17, 12. 
26  
John Henry Newman (1801–1990), Premišljevanja in molitve, Kartuzija Pleterje, 1989, 
130 (tudi 21). Prim. Jean Galot D. J., Sveti Jožef, Kartuzija Pleterje 1973.
27  
Charles de Foucauld, Geistliche Schrift en, Dunaj 1963, 200. Prim. Charles de Foucauld, 
Pisma in zapiski, Družina, Ljubljana 1991 (prevedel Janez Zupet).
28  
Prim. J. Hatter - G. Rovira (izd.), Die Bedeutung des hl. Josef in der Heilsgeschichte. 
Akten des IX. Internationalen Symposions über den heiligen Josef, 2 zvezka, Kisslegg 
2006. Glej tudi J. Seeanner - W . Schmid (izd.), St. Josef. Zeugnisse der Kirche über ihren 
Schutzpatron, Kleinhain 2000; G. Rovira, Der hl. Josef – V ater und Ehemann, Kisslegg 2005; 
G. Rovira - R. Schulte Staade, Joseph von Nazareth. Der Mann im Hintergrund, Augsburg 
2007; J. Stöhr, Der heilige Josef, unser V ater und universaler Schutzpatron der Kirche, v: A. 
Graf von Brandenstein-Zeppelin, A. von Stockhausen, J. H. Benirschke (izd.), Die göttliche 
Vernunft  und die inkarnierte Liebe. Festschrift  zum 80. Geburtstag Seiner Heiligkeit Papst 
Benedikts XVI., Bierbronnen 2007, 117–141; T. Stramare, Er gab ihm den Namen Jesus. 
Der hl. Josef in Leben und Lehre der Kirche, Kleinhain 2005 (italijanski izvirnik: Gesù 
lo chiamò Padre. Rassegna storico-dottrinale su san Giuseppe, Città del Vaticano 1997).
29  
J. Stöhr, Die Th eologie des hl. Josef in den Liedern, Andachten und Orationen im 
deutschsprachigen Bereich, v: Th eologisches 48 (3–4/2018) 119–142; prim. Isti, Josefs-
bibliographie, http://www.teol.de/BIB-JOS.htm.
30  
Sveta Terezija Avilska, Lastni življenjepis, Karmel Sora 1998, 40–41 (LŽ 6,6–8).
31  
Sv. Terezija Deteta Jezusa, Zadnji pogovori, Karmeličanski samostan Sora 1997, 109.
32  
Prim. Janez Pavel II., apostolska spodbuda Redemptoris custos (15. avgust 1989), zlasti 
člen 18. Prevod v tem zvezku revije Communio. 
33  
Prim. Hans Urs von Balthasar, Marija za danes. Druga, razširjena izdaja, Družina, 
Ljubljana 2000, 43s. 
34  
Adrienne von Speyr, Gospodova dekla. Knjiga o Mariji. Druga izdaja, Salve, Ljubljana 
2017, v sodelovanju s Cistercijansko opatijo Stična: Bernardova knjižnica št. 31. – Strani 
bodo navedene sproti v oklepaju.
Communio 1 - 2021.indd   118 Communio 1 - 2021.indd   118 5. 02. 2021   08:00:31 5. 02. 2021   08:00:31
119 »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 41,55) 
35  
Prim. Balthasarjev članek »Sveti Jožef« v tej reviji. Glej Ema Štokovnik, V eličina svetega 
Jožefa (diplomska naloga na Teološki fakulteti), Ljubljana 2013, 64 strani. 
36  
Glej Josef Spindelböck, Die jungfräuliche Ehe von Maria und Josef im Lichte der »Th e-
ologie des Leibes«, v: Forum Katholische Th eologie 34 (2018) 16–27.
37  
Adrienne von Speyr, Joseph, v: Das Allerheiligenbuch. Erster Teil. Nachlasswerke Bd. 
I, Johannes Verlag Einsiedeln 1966, 35s.
38  
Jožef M. Seigerschmied, »Pojdite k Jožefu!«, Glasnik presv. Srca Jezusovega, Ljubljana 
1938 in 1939, 5–8. V nadaljevanju bodo strani navedene sproti v oklepaju. 
39  
Prim. Joseph Ratzinger, Jezus iz Nazareta. Jezusovo otroštvo, Družina, Ljubljana 2012, 
19 in 20. 
40  
Glej Joseph Ratzinger, Jezus iz Nazareta. Jezusovo otroštvo, Družina, Ljubljana 2012, 
51–52.
41  
Prim. Janez Zupet, Blagor čistim v srcu, v: Življenje, posvečeno Besedi. Spominski 
zbornik, Ljubljana 2019, 219–225.
42  
Priporočam knjigo: Nicolas Diat, Je čas umiranja. Zadnji dnevi iz življenja menihov, 
Družina, Ljubljana 2020. Prevedel Janez Ferkolj.
43  
Joseph Ratzinger – papež Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta, Družina, Ljubljana 2012, 
175–177.
44  
Sv. Janez Pavel II., Redemptoris Custos, 31.
Communio 1 - 2021.indd   119 Communio 1 - 2021.indd   119 5. 02. 2021   08:00:31 5. 02. 2021   08:00:31