Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177
PODUREDNIŠTVO :
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.500
Letna naročnina ................L	3.000
Letna inozemstvo................L	4.000
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Wk
Leto XXII. - Štev. 4 (1084)
Gorica - četrtek, 22. januarja 1970 - Trst
Posamezna številka L 70
O ljubezni do domovine Združitev obeh Nemčij
Ko se je pokojni dr. Miha Krek mudil v Argentini, je slovenskim očetom in materam izrekel besede, ki v polni meri veljajo tudi našim očetom in materam na Tržašlkem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. Zato jih objavljamo spremenjene le v toliko, kolikor se 'nanašajo na tukajšnjo stvarnost, ko živimo kot narodna manjšina v italijanski državi. (Ured.)
Besedičiti, da sem dober rodoljub in zaveden Slovenec, pa niti zgodovine niti sedanjosti svojega naroda ne poznati, se pravi govoriti prazno in neresnično. Mati, če o domovini nič ne veš kot morda le za rojstno hišo in potok tam mimo, kako boš otroku pripovedovala o najlepšem, kar je slovenskega, da bo svoj rod ter tebe rad imel in cenil. Oče, verjemi mi, ko ti pravim, da te ne sin ne hči ne bosta razumela, počemu si Slovenec in poč e mu naj bi tudi onadva privzela k vsemu, kar sta v italijanski kulturi pridobila, še posebne slovenske poteze svojega pokolenja, če ne boš znal slikati naše narodne podobe pred njihove duhovne oči. Kako jima boš dopovedal, da sta popolni, lepi osebnosti, če pa o Sloveniji in o vlogi, ki jo je Stvarnik dal, nič ne veš, ali pa tako malo, da se še sam komaj držiš, da v vodah zamejstva ne utoneš?
Lahko je mladim reči: Glej sin, hči, slovenstvo nam je od Stvarnika dana lastnost. V slovenstvu smo bili rojeni. Cim smo prišli na svet, nas je vsakega sprejela slovenska mati, slovenska družina, •slovenska kultura. Sprejmimo te darove naravnega reda ln razvoja! Z ljubeznijo se jih oklenimo! Nekaj posebnega, našega so. Izkoristimo jih do popolnosti v svoje dobro, v slavo našega Stvarnika in v korist bližnjega, vseh bližnjih okoli nas! Veseli in ponosni bodimo, da nosimo v sebi to posebnost. Slovenci skušajmo biti tu v Italiji najlepša skupina najboljših državljanov, najbolj plemenitih ljudi, najbolj pridnih in tistih, ki svoje sposobnosti znajo izbrusiti kot diamante, da svetijo v družbi vseh narodnosti kot žarišča vseh lepot.
Stvarnik je dal vsakemu narodu posebne darove in nekaj posebnih sposobnosti. Vse spoštujemo. Pa tudi nam Slovencem jih je dal. Iz polne roke nam jih je nasul. Nas in samo nas je ustvaril, da prav te njegove darove uporabljamo, posebnosti uveljavljamo in s temi našimi narodnimi lastnostmi služimo splošnemu človeškemu blagru in našemu posebej. Ljubi starši: Tako govoriti je lahko, vsaj razmeroma lahko. A to ne bo nič učinkovalo, če se ne bomo potrudili, da bodo otroci slovenstvo spoznali.
Današnji čas pač zahteva, da je vsak Slovenec v Italiji Izobražen Slovenec. Dati novemu rodu slovensko narodno izobrazbo, to je naloga, težka naloga družin v zamejstvu. Verjemite ml, da vem, kako težka je povsod, v vseh deželah, kjerkoli je kaj Slovenije v zdomstvu. Verjemite mi pa tudi, da je ta naloga za duhovnim napotilom ln verskim poukom najvažnejša, če nočete, da vam bodo otroci invalidi po značaju, pokvečene osebnosti. Neprecenljive vrednosti je, da imate slovenske osnovne in srednješolske zavode, prosvetna društva In bogato pisano vrsto vzgojnih hi družabnih združenj, ki slovensko rast pospešujejo in jo bodo, kakor upamo, tudi prenesle na nove rodove. Pa vse to ne bo prida zaleglo, če ne boste oče in mati, starejši brat in sestra v družinah, v domačem življenju storili daleč več kot svojo dolžnost. Tej stvari je v zamejstvu treba posvetiti posebno, izredno veliko mero ljubezni.
BESEDA SLOVENSKI MATERI IN OČETU
Materinstvo je skrivnostni odnos med teboj kot materjo in tem tvojim otrokom, ki je edinstven od začetka sveta do sodnega dne. Nikjer se še ni rodil točno taki materi točno enak otrok kot tvoj, v točno istih razmerah hi pod Istimi vplivi, kot sta živela tl ln tvoj otrok. Tl ln samo ti sl
odgovorna zanj kot mati in boš taka edinstvena ostala do konca sveta tudi tedaj, ko ne tebe ne tvojega otroka ne bo več v tem življenju. Ti pa v svoji duši in telesu, v svojem umu in čustvu, svojem razpoloženju in izrazu nimaš druge narave kot slovensko. Vse, kar je v tebi, je slovensko.
Ti sploh ne moreš biti drugačna mati kot slovenska. Nobena beseda iz tvojih ust ne zveni tako kot slovenska, nobena druga pesem ne daje tiste miline in topline kot slovenska iz tvojih prsi, nobene druge molitve tvoje ustnice ne govore tako kot moli slovenska mati, kadar pristno in iskreno prosi za svojega otroka. Ce boš svojemu otroku odrekla slovensko materinstvo, mu ne boš dala nobenega. In le verjemi mi, da bo otrok vse življenje to čutil kot pomanjkljivost. Uči ga rasti, de* lati in moliti, polno živeti z vsemi lastnostmi, ki mu jih je Stvarnik po naravnem redu dal. Pred svojim lastnim otrokom se ne pači in ne sramuj svojega rodu, če nočeš v nevarnost, da bo tudi on spaček in se bo sramoval tebe. Bodi mu cela, popolna slovenska mati, saj ni nič lepšega in plemenitejšega na svetu!
Skrb za slovenstvo naj v družini moli in prepeva, izraža veselje in žalost in ljubezen do Slovenije. Skrb za slovenstvo naj očeta prevzame, tedaj ko s sinom ali hčerko govorita o bodočnosti, ko mladostnik misli, da vse vidi in vse najbolje ve, pa se staršem zdi, da so na mestu prva opozorila na nevarnosti in težave. Takrat mu dopovej, da je mladenič bogatejši, da Ima več koristnih lastnosti, ki naj bo hvaležen zanje in ponosen nanje, zato ker je slovenskega rodu. In takoj lahko lepo dodaš, da ima on dve osnovni pobudi biti izredno dober, uspešen in plemenit: otrok božji je in otrok slovenski, ki ima v Italijanski družbi svoje poslanstvo ln bo tu laže našel svojo srečo, prav zato laže, ker je on nekaj posebnega z dvojno naravo obdarjen in pred Stvarnikom in pred starši dolžan obojno izkoristiti v svojo srečo.
Pa greš ti, dragi oče, in ti mila slovenska mati, kar še naprej in pri prvi priliki dodaš: Prav zato, ker si slovenskega rodu, otrok moj, prav zato, ker si po posebnih, izrednih potih božje previdnosti se rodil v Italiji, si nekaj posebnega. Zato vsi, ki z njimi živiš in delaš, bolj nate pazijo, bolj vsako stvar na tebi vidijo, vsako, dobro in slabo, več od tebe pričakujejo dobrega kot od drugih, ki jim posebne lepote slovenskega rodu niso znane. Pazi, da nikoli nikogar ne boš razočaral, ne Boga ne svojih staršev ne svojega rodu! Lepo, plemenito ravnanje, uspešno in koristno življenje bodo neprestana hvalna pesem za izredne darove, ki jih je Stvarnik dal.
f DR. MIHA KREK
Sredi druge svetovne vojne, ko sta nacistično nasilje in brezobzirno vodenje vojne vzbudila sovraštvo ne le zoper nacizem, temveč proti Nemcem sploh, je znani Rooseveltov svetovalec Žid Morgen-thau izdelal načrt o uničenju nemške industrije in nemške gospodarske moči. Nemčija naj bi postala po zmagi zaveznikov dežela poljedelstva in živinoreje brez vsake večje, posebno še težke industrije. Šele sovjetska osvajalnost, ki si je naglo podvrgla Poljsko, Madžarsko in končno leta 1948 še Češkoslovaško, je pripravila Združene države Sev. Amerike do spremenjenega stališča: sklenile so pomagati Zahodni Nemčiji zopet na noge in jo uporabiti za varovanje še svobodnih zapadnoevropskih držav pred pritiskom z Vzhoda.
Mrzla vojna, ki je tedaj zajela Evropo in nato ves svet, je postopno ustvarila dve Nemčiji: zahodno, sestavljeno iz severnoameriške, angleške in francoske zasedbene cone ter vzhodno, ki je bila sovjetsko področje. Razdelil se je tudi Berlin. Kasneje je prišlo v njem tudi do zloglasnega zidu »sramote«, ki obstaja še danes.
ENA ALI DVE NEMČIJI?
Čim bolj je rastla gospodarska moč Zahodne Nemčije, tem bolj je le-ta tudi postajala samozavestna in tem glasneje je začela postavljati vprašanje združitve obeh
nemških držav pa tudi vprašanje nemških vzhodnih meja. Zahodne velesile so se zadnjič javno zavzele za nemško združitev na četverni konferenci v Ženevi leta 1955, kjer sta Moskvo zastopala Hruščev in Bulganin. ZDA in Velika Britanija so zahtevo po zdužitvi Nemčije javno podpirale tudi še skozi naslednja leta, medtem ko je De Gaulle, ki je bil med tem znova prišel na oblast v Franciji leta 1958, sprejel nemško delitev za nekaj stvarnega in vsaj začasno nespremenljivega. Niti tajil ni, da mu je obstoj dveh Nemčij všeč, saj se mu je že sama Zahodna Nemčija zdela premočna. Tudi je De Gaulle brez posebnega premišljanja in omahovanja priznal obstoječe meje na vzhodu kot nekaj dokončnega in trajnega.
Velika Britanija je zase enakega mnenja kot De Gaulle, tega pa ne poudarja, prvič ker noče dražiti Nemcev in drugič ker na ta način lahko izvaja določen pritisk na Sovjetsko zvezo pri reševanju drugih vprašanj.
Nemci v Zahodni Nemčiji dobro vedo in se tudi zavedajo, da sami od sebe zedinjenja ne bodo nikdar dosegli, kaj šele izsilili. Ko spoznavajo, da na zahodne velesile ne morejo računati, so začeli preudarjati, če se ne bi moglo tega cilja doseči morebiti s pomočjo Sovjetske zveze.
Prvi so javno nastopili za priznanje nemške stvarnosti liberalci. Zahodna Nemčija naj bi priznala
Prva obletnica volitev v Venezueli
Venezuela je daleč od nas, a je politično zanimiva zato, iker ima že eno leto predsednika iz domokrščanskih vnst. Le še ena država iz Južne Amerike se lahko s tem ponaša: čile, lej er pa bodo ikjmailu volitve in je dvom no, če bodo tamkajšnji krščanski demokrati svoje položaje obdržali. Za srednji sloj so preveč »levičarski«. V Italiji jim najbolj sliči Donait C at/ti n v KD.
V	Venezueli pa je predsednik Rafael Caldera bolj mož sredine. Kmečko ljudstvo si skuša pridobiti z agrarno reformo, pa ne tako, da bi razlaščal veleposestnike, temveč da deli država doslej neizkoriščeno zemljo, iki je v Venezueli ne manjka. Obenem z zemljo prejemajo kmetje tudi posojila za proizvodnjo pod zelo ugodnimi pogoji.
Venezuela pa je predvsem dežela pefcro-
Ameriški ndiralssdnk zoni dnu
leja in železa. Tudi tu se Caldera ne poslužuje radikalnih rešitev — razlastitev, ki so tako priljubljene demagoške poteze raznim diktatorjem. Poslužuje se sistema vztrajnega in dolgoročnega pogajanja z raznimi tujimi družbami. Dosegel je, da ostane državi že 63 odstotkov dohodkov od nafte.
Uspeh je dosegel Caldera tudi z gverilci. Ponudil jim je roko in oni so jo sprejeli ter se vrnili na domove. Tudi z opozicijo •v parlamentu nima preveč težav. Najmočnejša od opozicijskih strank ga je celo podprla pri izglasovanju državnega proračuna.
V	zunanji politiki se je Caldera odločil za zbližanje s Sovjetsko zvezo. Pogajanja gredo že h kancu in zdi se, da bo »kmalu prišlo do vzpostavitve diplomatskih stikov med obema državama. Naslednja tri leta vladanja bodo pokazala, ali je znal Caldera zadovoljiti težnje prebivalstva in če bo smel upati na ponovno zmago svo-je stranke.
Pred nekaj tedni je ameriški predsednik Nixon poslal svojega podpredsednika Spira Agnewa, grškega porekla, na dolgo pot po enajstih državah jugovzhodne Azije. Azijskim voditeljem naj bi razložil novo Nixonovo politiko do Azije. Povedati jim je moral, da bodo sicer ZDA še vnaprej ostale prisotne v tihomorskem prostoru in varovale svoje zaveznike pred napadi od zunaj, v notranje boje pa se ne bodo mešale. Z drugo besedo: ZDA imajo dovolj že en Vietnam in si novih ne želijo nakopati na glavo. Azijci naj Ikar sami poskrbijo za ziatrtje notranjih uporov.
Ta razlaga ni bila nič všeč tajiskim drža vmikom. Na Tajskem aili v Siamu se vedno bolj pojavljajo znalci »notranjega napada« oz. »krajevne vstaje«, kakor sedaj v ZDA označujejo poskuse komunistične revolucije v raznih azijsikih državah. Spiro Agnevv jih je skušal potolažiti, da do tega ne bo prišlo, kar da so ZDA budne na pojave komunistične infiltracije, a Tajd so ostali nezaupni. Kako naj pošljejo Ame-
ričani v primeru potrebe nove čete na Tajsko, če pa jih pošiljajo iz Vietnama domov?
Na splošno pa je Agnewovo potovanje dosti mirno poteklo, gotovo mirnejše kot je bilo Rockefellerjevo, ko je po Nixono vem naročilu obiskal južnoameriške države. V afganistanski prestolnici Kabulu so sicer njegov avtomobil obsuli s kepami iz 'blata, a Agnevv je svojemu gostitelju z nasmeškom odgovoril, da je tega že vajen. Nekaj demonstracij je doživel tudi v Avstraliji in Novi Zelandiji, kjer se je končala njegova diplomatska pot. V teh dveh državah je bil še posebno radodaren z zagotovili o nadaljnji ameriški navzočnosti v jugovzhodni Aziji. Jasno pa je, da postaja ameriško javno mnenje vedno bolj nasprotno ameriškemu nudenju neposredne vojaške pomoči zavezniškim državam. To bodo morale te države hočeš nočeš vzeti na znanje in se odločneje postaviti na lastne noge.
Obisk vatikanskega predstavnika v ZDA in Kanadi
Od 12. do 22. januarja je msgr. Benelli iz vatikanskega državnega tajništva na povabilo škofovskih konferenc obiskal Kanado in ZDA. Srečal se je s škofi obeh držav in obiskal razne mednarodne ustanove. Srečal se je tudi z najvišjimi državnimi predstavniki. Obisku pripisujejo veliko važnost.
Novo semenišče na Reki
Reško-senjska nadškofija bo začela z gradnjo bogoslovnega semenišča na Reki. Škofje iz Reke, Krka in Poreča prosijo s tem v zvezi svoje vernike, naj pomagajo s prispevki.
V	Pulju so ustanovili »Fond škofa Do-brile«, da bi zbrali potrebna sredstva za gradnjo župne cerkve sv. Pavla an škofijskega središča.
Vzhodno Nemčijo kakor tudi nemške vzhodne meje. Nemški socialisti so ostali bolj zadržani, poudarili pa so potrebo po stvarni politiki in po izboljšanju odnosov z Vzhodno Evropo.
Ko so stopili v vlado ter je njihov voditelj Willy Brandt postal zahodnonemški zunanji minister, se je to takoj opazilo v zunanji politiki Bonna. Vlada je začela voditi politiko zbliževanja s Sovjetsko zvezo in ostalimi vzhodnimi državami, kar naj bi počasi omogočilo tudi zboljšanje odnosov z Vzhodno Nemčijo ter privedlo do kake povezave z njo. Toda v Moskvi so se hitro ustrašili, da bi navezava stikov z Zahodno Nemčijo lahko bila škodljiva za komunistične režime v vzhodnih državah in privedla celo do političnih prevratov, zato so začeli te stike na vse načine zavirati. Končni udarec politiki bližanja Vzhodu pa je dala sovjetska zasedba Češkoslovaške.
TUDI BRANDT NE MORE NAPREJ
Medtem so pa lani jeseni nemški socialdemokrati v zavezništvu z liberalci izpodrinili nemške krščanske demokrate z dvajsetletne oblasti in sami prevzeli odgovornost za koristi Zahodne Nemčije. Sprva je zgledalo, da bo Brandto-va vlada kar v galopu dosegla pomiritev z Vzhodno Nemčijo in s Sovjetsko zvezo. Predsednik vzhodnonemške vlade Walter Ul-bricht je smatral položaj za tako zrel, da je napisal kar posebno pismo in ga poslal v Bonn. V njem je predlagal nič več in nič manj, naj Bonn Vzhodno Nemčijo ne samo dejansko (de faeto), ampak tudi pravno (de jure) prizna.
Odgovor mu je dal Brandt preteklo sredo, 14. t. m., ko je poročal v parlamentu o položaju države. Vzhodnemu Berlinu je ponudil sporazum o neuporabi sile in zatrdil, da Zahodna Nemčija spoštuje ozemeljsko celovitost in meje druge nemške države, popolnoma pa je prešel Ulbrichtovo glavno zahtevo, naj Bonn mednarodnopravno prizna Vzhodno Nemčijo.
Kot se ob takih primerih navadno dogaja, so kritiki napadli Brandta z obeh strani. Za krščanske demokrate, ki so sedaj opozicija v bonnskem parlamentu, je Brandt prevzel »silno odgovornost pred zgodovino«, ker je javno priznal obstoj dveh Nemčij. Bivši kancler Kiesinger ga je pa obtožil, da »je prekinil prizadevanja za ponovno združitev obeh Nemčij«. Ponovil je znano stališče, da ima samo Zahodna Nemčija pravico govoriti v imenu nemškega naroda ter da je Vzhodna Nemčija še vedno le »sovjetska zasedbena cona« in nikaka neodvisna nemška država, kar je dejansko res. Vprašanje nemških meja more rešiti dokončno le mirovna pogodba.
Na Vzhodu pa je spet Brandto-vo stališče sprožilo zamero, zlasti v vzhodnem Berlinu in v Moskvi. Tam so mnenja, da je njegovo stališče podobno onim prejšnjih vlad, megleno, nezadovoljivo, neučinkovito, zlasti pa so mu zamerili, da je prešel v molku Ulbrichtov predlog. Tako čaka Brandta še marsikatera nevšečnost, ko bo skušal graditi most proti Vzhodu. Gotovo bo spoznal, da je vse nekaj drugega deliti nasvete, ko si v opoziciji in nekaj drugega, ko moraš ravnati kot nosilec oblasti in odgovarjati pred drugimi za svoje odločitve.
Mesec
kaleliSlii lisi*
UTRIP CERKVE Ha Don Boskovi farmi
NAJLEPŠI IZRAZ ČUTENJA S CERKVIJO
Človek lahko svoje versko prepričanje izrazi na različne načine: z molitvijo, z obiskom službe božje, z deli krščanske ljubezni, s sodelovanjem v katoliških organizacijah, z glasovanjem za stranke s krščanskim programom. Je pa še eden lepih izrazov krščanskega prepričanja in to je, da vernik svoj katoliški tisk bere in podpira.
Tisti kristjan, ki bere vsevprek ali celo ki bere le veri nenaklonjene in sovražne časopise, si bo nehote in podzavestno v glavi ustvaril zmedo in nič jasnega ne bo v njej. Ob takem časopisju se bo nasrkal zmotnih pojmov in postal grobokop lastne vere.
Naš list je bil tisti, ki si je že pred dvaindvajsetimi leti zastavil poslanstvo, da ohrani našemu ljudstvu krščansko zavest ter ga utrdi v zvestobi do Boga, Cerkve in naroda. Takrat je bilo treba za tako poslanstvo veliko poguma, saj je bil vsakdo proglašen za izdajalca, ki ni trobil v določen rog. Premagati je moral celo kopico nasprotovanj ne le s strani brezbožcev, ampak tudi nezavednih katoličanov, ki bi radi služili dvema gospodoma, pa so končno vedno pristali v Cerkvi sovražnem taboru.
Pred leti je slovenski duhovnik pisal našemu uredništvu, da ima naš list veliko zaslugo, da komunizem prva leta po zadnji vojni ni izpraznil naših cerkva. Obvaroval je naše ljudstvo brezboštva, v katero bi polagoma zašel, če bi ga jasno opredeljen katoliški tednik stalno ne opominjal na zmote, ki so se pod krinko ljubezni do naroda vnnjale med naše vernike. Res se je »Katoliški glas« stalno držal smernic, ki jih je svetu dajala Cerkev. Vedno je oznanjal to, kar uči Cerkev in pojasnjeval svojim bralcem njen nauk, saj so bili njegovi uredniki živo prepričani, da na ta način najbolj uspešno služijo narodu, iz katerega so izšli.
Naš tednik že dvaindvajset let ohranja katoliško, pa tudi slovensko zavest med primorskim ljudstvom. Njegov glas pa gre tudi v svet, vsepovsod, kjer so naši ljudje. Tem je »Katoliški glas« še posebno drag, saj prihaja z njim v njih domove tudi domača beseda, ki jim obuja spomine na rodno zemljo, katero je marsikdo moral zapustiti, ker zanj ni bilo več mesta med lastnimi brati. Povsod po svetu, kjer si Slovenci s trudom svojih rok pridobivajo svoj vsakdanji kruh, je navzoč tudi naš list. Hvaležna pisma, ki jih uredniki prejemajo od njih, so najlepša od dolžitev listu, ki jih teden za tednom opozarja, naj nikar ne pozabijo vere in jezika svojih očetov.
Poslanstvo, ki ga je naš katoliški tednik vršil vse doslej, mora z vsaj isto zavzetostjo vršiti tudi v bodoče. Toda katoliški tisk ni le zadeva nekaterih izbranih ljudi, je zadeva vseh, saj smo sami Cerkev in imamo zato dolžnost, da ji nudimo oporo ter pomoč pri reševanju in posvečenju sveta. Bog daj, da bi zato vsi, ki se čutijo kristjani, doumeli, da spada v roke in družine slovenskih katoličanov le katoliški tisk, saj ni katolištvo le izpovedovanje vere znotraj naših cerkva, temveč tudi v izpovedovanju tega prepričanja v javnosti. To pa bo lahko storil le tisti, ki katoliški tisk tudi bere in podpira.
Tudi še danes je naš list, da more redno izhajati, prvenstveno navezan na zvestobo in pomoč svojih naročnikov in dobrotnikov. Ves ta trud, vse te napore, vse te žrtve pozna samo Bog. On bo vso to pomoč gotovo tudi enkrat vsem podpornikom katoliškega tiska bogato poplačal, saj je vse to delo posvečeno edinole rasti in utrditvi božjega kraljestva med nami.
Po izgubljenem boju
»Biafra v razsulu. Kolone beguncev. Lakota in bolezni. Dva milijona žrtev in štirideset odstotkov mladega rodu je pobrala državljanska vojna. Strah pred maščevanjem zveznih nigerijskih čet«.
To je samo nekaj naslovov iz časopisnih poročil o tragediji Ibo plemena v Biafri, katero se je dve leti in pol upiralo silni premoči nasprotnika, ki je bil opremljen s sovjetskim in angleškim orožjem. Ibo črnci so želeli postati neodvisni. Zdaj je ta boj končan in izgubljen. Zavesa se je spustila nad prvo dejanje biafrske žaloigre.
Gorje ljudstvu, ki ga zajame državljanska vojna. Kakor hijene se priplazijo »interesi velesil«, da si zagotovijo svoj kos mesa. Samo kos? V Biafri so živi in mrtvi okostnjaki morali žrtvovati vse več.
Nekateri komentatorji trdijo, da se je vse skupaj pričelo zaradi petroleja in imajo prav. Drugi so mnenja, da je do nastanka Biafre prišlo po pokolu Ibo črncev v severnih pokrajinah nigerijske države. Tudi oni imajo prav. In tretji govorijo, da je nastala državljanska vojna zato, ker sta obe strani prev.J. trdovratno vztrajali na svojih .stališčih. Tudi ti imajo prav. Vsi imajo prav, toda...
Toda nihče več ne bo obudil mrtvih ne izbrisal trpljenja, ki ga za nas, ki nismo ne lačni ne goli ne bolni, ne ponazarja toliko dva milijona mrtvih kakor podoba izstradanega otroka s prazno skodelico v roki. Noge ima tenke kakor šibice in trebuh nabuhel od lakote. S takimi fotografijami so dobrodelne organizacije poskušale vzbuditi sočutje pri ljudeh v svetu. Pri tistih, ki bi lahko resnično pomagali in končali vojno, ga niso. Kaj je dva milijona človeških bitij v primerjavi z »interesi«?
Sedaj bo seveda vsega kriv general Ojukvvu, ki je začel boj za neodvisnost Biafre, kajti zgodovino pišejo žal vedno le zmagovalci. Toda ne gre za vprašanje, kdo je kriv. Nas zanima, kaj bodo sedaj tisti, ki jim je uspeio zavarovati
svoje »interese« zdaj storili, da bi rešili preživele okostnjake.
Zanima nas, ali se bo rodomor v Biafri nadaljeval in ali bo dovoljeno Ibo plemenu vsaj nekaj samouprave. Ali bosta vsaj zdaj zmagala razum in usmiljenje? Danes je gotovo najbolj važno to, da sestradano ljudstvo čimprej dobi hrano, obleko in zdravila. Vsaj to je svet dolžan Biafri. Saj si bo to pomoč tako in tako izplačal, kajti Biafra ima nafte na milijone ton.
Ostane pa najhujše in najbolj usodno vprašanje: čemu? Čemu so bile potrebne tako strašne žrtve? Čemu so se morali vmešavati tuji »interesi«, brez katerih bi bila državljanska vojna že davno splahnela. Čemu je danes Biafra sramotna pega na zemljevidu A-frike in sveta? Najstrašnejše je to, da na to vprašanje ni odgovora.
B. P.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu vljudno vabi vse svoje člane in prijatelje krščanskega Vzhoda na
VZHODNO LITURGIJO
ali sv. mašo v bizantinsko-slovanskem obredu, ki se bo darovala ob zaključku Tedna edinosti v župni certovi sv. Jakoba v Trstu popoldne ob 15.30. Med nami bo znani p. Amton Koren iiz Rima. Med mašo bo pel Ekumenski zbor ipod vodstvom dr. Zorka Haneja. Po slovesnosti v cerkvi bo sladilo ekumensko srečanje v Marijinem domu v ulici Risorta.
Kongres o pokoncilski Cerkvi
Na državnem vseučilišču v Rimu se je zaključil mednarodni 'kongres o terni »Cerkev po koncilu«. .Na kongresu je sodelovalo 350 strokovnjakov cerkvenega prava iz vsega sveta. Strokovnjaki so preučevali v luči katoliškega nauka in tradicije razna vprašanja sodobnega siveta, vrenja in preoblikovanja, ki jih povzroča napredek oloiveštva po poti .družbenih sprememb in tehnološkega razvoja. Razumljivo je, da so se ti strokovnjaki cerkvenega prava ba-vili predvsem z vprašanji, !ki pridejo v poštev pri preofinovi cerkvenega zaikonika.
Pred časom so me predstojniki poslali v Sulcorno, katera leži v indijski državi Goa, ki so jo Indijci odvzeli šele leta 1960 Portugalcem ter priključili svoji državi. V mestu Goa počiva tudi veliki azijski misijonar sv. Frančišek Ksaverij.
Moje poslanstvo je bilo postaviti sredi pragozda novo kmečko naselje, ki smo ga krstili za Don Boskovo farmo. Trenutno je na farmi 25 družin. Petnajst od njih ima že lastne hiše, ostale pa živijo še v slamnatih kočah, kot so tu v navadi. Polagoma nameravamo zgraditi celotno vas s cerkvijo, šolo in dispanzerjem za bolnike. Vsaki družini pritičeta poleg hiše dva hektarja zemlje. Ustanovili smo tudi poljedelsko zadrugo. Polje skupaj obdelamo, družine si pa razdelijo dobiček tako v
blagu kot v denarju.
Največ svojih sil porabimo za širjenje obdelane zemlje. Delo gre razumljivo bolj počasi naprej, saj je treba goščavo najprej iztrebiti in štore izruvati, nato teren izravnati, da nalivi ne odnesejo plodne zemlje. V dobi treh mesecev pade 4 - 5 metrov dežja, potem pa celo leto nič.
Hvala Bogu, vsi imamo živeža v obilju, čeprav ga je tre^a trdo zaslužiti s krče-njem gozdov, potem pa polje čuvati pred pustošenjem bivolov in divjih prašičev. Ko v okolici pritisne lakota, prihajajo ljudje k nam po živež od vsepovsod.
Vsem dobrotnikom in prijateljem našega dela želim blagoslovljeno novo leto, hvaležni
Ludvik Zabret SDB
Nedavno se je izvršila blagoslovitev prvih hiš za brezdomce na farmi Don Bosco, ki leži na ozemlju Goe v Indiji. Veliko zaslug za to naselje si je stekel salezijanski brat Ludvik Zabret SDB, ki ga vidimo na sliki v sredi s klobukom na glavi in s sklenjenima rokama. Brat Zabret se zahvaljuje za pošiljanje našega Usta, pozdravlja vse bralce »Katoliškega glasa« in želi milosti polno novo leto vsem misijonskim dobrotnikom
Nllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Potreba po duhovnikih v Sloveniji raste
V ljubljanski nadškofiji je 283 aktivnih škofijskih duhovnikov. V dušnem pastirstvu iz različnih vzrokov ne deluje 30 duhovnikov. Število župnij se je dvignilo na 290. Potrebe po duhovnikih rastejo ne samo v škofiji, ampak tudi .med sezonskimi delavci in izseljenci. Vprašanje dušnih pastirjev med izseljenci je vedno bolj pereče. Ljubljanska .nadškofija ima zdaj 122 bogoslovcev, mariborska škofija 129, koprska administratura pa 49.
Gregorijanska univerza v Rimu
Vrhovno predstavništvo jezuitskega reda je izdalo svoje letno poročilo. Iz tega poročila je .razvidno, da ima jezuitska Gregorijanska univerza v Rimu skupaj z bibličnim inštitutom in inštitutom za vzhodne vede 2.858 slušateljev. Več kot polovica jih obiskuje teološko fakulteto. Slušatelji pripadajo 68 narodnostim. Med njimi je 160 študentk. Univerza ima 160 profesorjev, ki pa sedaj niso več samo jezuiti. Med profesorji, ki niso jezuiti in pripadajo raznim redovniškim ustanovam aili so laiki, je tudi protestantski profesor Robert. Papeška univerza »Gregoriana« ima tudi tri slovenske profesorje — med njimi patra Truhlarja — in več slovenskih akademikov na filozofski ali teološki fakulteti.,
Prispevek za dežele v razvoju
V oktobru 1969 so na skupnem posvetu predstavnikov katoliške Cerkve in drugih krščanskih Cerkva v Angliji sklenili, da škofije 5 % .letnih dohodkov namenijo za potrebe dežel v razvoju. Sklep bodo uveljavljali postopoma. V vsem obsegu se mora izvajati od leta 1972 dalje. Zbrani predstavniki so tudi povabili vse kristjane, naj vsako leto darujejo 1 % lastnih dohodkov za pomoč potrebnim.
  im  ......................  mini................  Milim..............................n....................mm.........mi.....mm....................
Razmišljanja ob neki knjigi
postarali. Nikjer pa ni povedano, da je kdo drug stopil na njihova mesta.
KRIZA RASTI
To vprašanje o .kadrih in organizaciji SDZ ise mi zdi važno tudi zato, kar so spori, ki so nastali ob deželnih volitvah leta 1968 in ki o njih tako netaktno piše avtor, ker so ti spori, po mojem mnenju, nastali predvsem zaradi tega, ker SDZ nima nobene organizacije in ker med vodstvom ter volivci ni nobenih forumov, kjer se take zadeve obravnavajo in rešujejo. In še en vtis sem imel ob pisanju o teh sporih, namreč ta, da je šlo pri item za nastop mlajših sil, ki so želele imeti svoj delež pri delu SDZ. Pri tem so gotovo zagrešili tudi napake, .toda kdo ne dela napak v .politiki? Zato ni pametno delati tragike zaradi podobnih trenj ob volitvah, ki so pravzaprav znamenje novega življenja in rasti v že nekoliko (sklerotični Slovenski demokratski zvezi na Goriškem.
ZAKLJUČEK
Naj zaključim ta razmišljanja z zahvalo vsem tistim, ki so v okviru SDZ na Goriškem od leta 1947 .do danes opravili veliko narodno delo in marsikaj dosegli. Dokumenti, ki jih objavlja dr. Sfiligoj, pričajo o tem. Toda ostalo je še veliko neopravljenega dela.
Posebno zaskrbljujoč pojav je padanje politične zavesti pri delu slovenskih volivcev, kot so pokazale ravno deželne volitve 1968. Zato čaka SDZ najprej naloga, da ta pojav zajezi. Tega gotovo ne bo zmogla, če ostane takšna kot je, brez politične organizacije in brez mladih kadrov.
Zaradi tega je nujno potrebno, 'da se SDZ reorganizira, ali boljše, da se reorganizirata obe skupini, ki SDZ sestavljata, to je Slovenska deiriokratska skupnost in Slovenska (katoliška skupnost (S.KS). Obe potrebujeta v svoj ih vrstah novih in mladih sil ter tudi zadosten organizacijski aparat. Prav volitve leta 1968 so pokazale, da take sile obstajajo im da je potrebno le pravilno jih usmeriti .ter organizacijsko povezati. Bosta znali SKS in SDS to ma-
praVttI?	MIKLAVŽ	BOŽIC
Na lanskih srečanjih slovenskih izobražencev v Dragi pri Trstu je bila osnovna misel, ki se je vlekla kat vidna ali nevidna nit skozi vsa predavanja in tudi v diskusiji, ugotovitev, da ljudstvo zaživi kot narod, to je kot nosilec pravic in dolžnosti šale, ko se politično zave in se politično samostojno organizira. Zato .pa je nujno potrebna ne samo kulturna dejavnost, temveč v prav enaki meri tudi politična zavest in samostojna politična organiziranost pri zamejskih Slovencih, če nočejo, da postanejo le folklorna in jezikovna skupnost. To spoznanje rti novo, prav pa je bilo, da se je v Dragi poudarilo in znova stopilo v zavest vseth navzočih.
Ti spomini na Drago so me obhajali, ko sem bral knjigo dr. Avgusta Sfiligoja »Slovenska demokratska zveza v Gorici 1947- 1969«. Iz te knjige namreč jasno izstopa, da smo si Slovenci v Italiji .priborili to, kar imamo, samo zaradi tega, 'ker smo imeli svoje lastne (politične organizacije in stranke. Brez teh bi danes bili zanimivi ile 'še kot folklorna skupnost in lovišče .glasov za italijanske stranke. Pri branju knjige me je pa obhajala še ena misel, in sicer ta, da bi še veliko več dosegli, če bi bili med seboj v osnovnih narodnih zahtevah enotni in če b.i imeli boljšo politično organizacijo. Ta naša dvojna šibkost v povojnem življenju v Italiji izstopa v omenjeni knjigi z vso svojo težo.
NAŠA NEENOTNOST V TEMELJNIH NARODNIH ZAHTEVAH
Najprej nojevska narodna politika OF po letu 1946, ko je postalo jasno, da Jugoslavija ne bo obdržala Gorice in Trsta, pa je OF kljub temu vztrajala v svoji obstrukcionistični politika do zaveznikov in stavila vse ile na eno (karto, na politično združenje s komunistično partijo Italije. Kako je bila ta igra zgrešena, je pokazalo leto 1948 ob prelomu Jugoslavije s Ko-minformom. V trenutku se je, posebno na Tržaškem, zrušila vsa slovenska narodna nadstavba, ki je bila zgrajena na italijanski komunistični stranki. Kaj bi bilo z našo manjšino, ko bi takrat ne bili imeli SDZ v Gorici in njej sorodne organizacije na Tržaškem? Dosti šibkejši kot pozneje sta bili ti dve politični skupnosti, vendar sta bili edini pogumen in neodvisen glas, ki se je dvigal v obrambo slovanskih pravic v tistih letih. Prav tako pozneje, iko so jugoslovansko usmerjeni levičarji razpustili svojo politično formacijo in se vključili v italijanske stranke, sta ostali SDZ v Gorici in Slovenska skupnost na Tržaškem edini res avtentični zagovornici pravic in zahtev slovenske (manjšine. Mislim, da teh dejstev in teli zaslug naših
demokratičnih politikov ne more nihče zanikati.
Prav tako trdno stoji domneva, da bi z združenimi močmi več dosegli kot pa smo. Z združenima močmi, to se pravi, če bi v določenih 'primerih vse organizacije, ki čutijo slovensko, enotno nastopile tako, kot niso; ko bi ne bila ostala tudi za nas resnična ugotovitev, ki jo je 'izrekel dr. Zwitter na predavanju v Dragi, da je usodna slovenska napaka dejstvo, da se narodnost izrablja (kot sredstvo za neko idejo, najsi bo to klerikalizem, socializem, komunizem, jugoslovenizem, mtemaoionaiLizem. Zaradi tega idejnega univerzalizma zaidejo slovenske množice večkrat v čisto .tujerodne vrste, bodisi nemške ali italijanske.
POMANJKLJIVA ORGANIZACIJA
Nadaljnja šibkost, ki zadeva demokratične Slovence, je pomanjkanje prave politične organizacije. Iz omenjene knjige namreč prav jasno izstopa spoznanje, da SDZ v Gorici in obe skupini, ki jo sestavljata, nimajo prave organizacije v mestu, še manj pa na deželi. Organizacija pomeni ne samo vodstvo in volivce, temveč tudi člane, širše in ožje odbore, tajništvo, neki določen sedež, seje, občne zbore, sestanke, shode. To ni morda nepotreben aparat, .temveč je garancija demokratičnega postopanja in šolanje novih kadrov, brez katerih je vsaka organizacija obsojena, da vzame (konec, ko zaradi življenjskega zakona staranja in smrti izginejo nekateri voditelji.
Da SDZ v Gorici organizacijskega aparata nima in ga ni imela, je jasno razvidno iz knjige dr. Sfiligoja. Tam je namreč govora samo o nekem vodstvu SDZ, o volivcih, o nekih tajnikih, o nekih sporih ob volitvah, ki jih ne znajo na nobenem forumu poravnati, ker nobenega zadevnega foruma nimajo, o sejah odbora, ki so morda le sestanek dveh oseb, o raznih spomenicah, ki jih je vodstvo sestavilo, ki jih pa prej ni videl in odobril noben širši svet, in tako dalje. Nikjer ni govora o kakem občnem zboru, o kakih novih volitvah v vodstvo SDZ, o kakih širših posvetih z zaupniki, o političnih sestankih z izvoljenimi zastopniki na listi z znakom lipe. Tudi ni nikjer omenjeno, kje ima ali je imela sedež SDZ.
Z eno besedo: 'knjiga dr. Sfiligoja priča, da je SDZ ves čas slonela le na .ramenih nekaterih dobronamernih mož, ki se je njih število zaradi smrti in staranja vedno bolj krčilo. Zato (bi človek, potem ko je knjigo prebral, vprašal dr. Sfiligoja, koliko ljudi je ostalo v vodstvu SDZ danes po 22 letih njenega obstoja, ker vemo, da so eni umnli, drugi se 'izselili, tretji so se
Nabirka za Latinsko Ameriko vedno bolj uspešna
Nemški katoličani vsak advent zbirajo prispevke v pomoč Cerkvi v Latinski Ameriki. Nahirka se imenuje Adveniat. Lanski advent je zbirka presegla 50 milijonov nemških mark, to je približno osem milijard lir. Nabirka za Latinsko Ameriko se vrši od leta 1961 dalje in je lani prvič presegla 50 milijonov mark.
Občni zbor Slovenskega ljudskega gibanja
■ _	|	|	■■	_	JIt	DRAGO	ŠTOKA
»Leto SPravein obnovljene enotnosti Naša preteklost - jamstvo za bodočnost
potrebi med slovensko manjšino.
V tej prilogi, ki smo jo želeli nuditi bralcem Katoliškega glasa, povzemamo glavne misli, da bodo poznali cilje in namene naše slovenske politične organizacije.
V diskusiji, ki je sledila, so prisotni sprožili še marsikateri problem in misel za naše nadaljnje delovanje.
Na predlog predsednika nadzornega odbora, dr. Poštovana, je bila sprejeta razrešnica. Občni zbor je nato izvolil novo vodstvo, ki ga sestavljajo: dr. Teofil Simčič, dr. Maks Šah, dr. Franc Mljač, Sergij Pahor, Livij Valenčič, Ma-tejka Peterlin, Danilo Pertot, Mario Zahar, inž. Milan Sosič, Marcel Nadlišek, Anton Kostnapfel, Lojze Debeliš in Glavko Petaros.
Občni zbor se je zaključil pozno zvečer v prijetnem razpoloženju ter zavesti, da smo storili spet korak naprej v naši vsakdanji borbi za uresničevanje osnovnih pravic slovenske skupnosti. Pred zaključkom je zbor poslal pozdrave SKS v Gorici, Narodnemu svetu koroških Slovencev ter starosti slovenskih zamejskih duhovnikov dr. Jakobu Ukmarju ob podelitvi častnega doktorata na ljubljanski teološki fakulteti.
Enotni slovenski kulturni prostor
Zadnje čase je veliko govora o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Tudi mi moramo biti za ustvaritev tega prostora. Toda ne moremo biti samo za formulo, za besede, ampak prej za dejstva. Zato želimo, da je ta enotnost živa, da ni samo črka na papirju, da ni fraza. Letos nam je končno uspelo doseči, da bomo Prešernovo proslaivo pripravili skupaj z nekaterimi drugimi ustanovami: Slovenskim gledališčem, sorodno Slovensko prosvetno zvezo in Glasbeno Matico.
Toda 'to je šele prvi koralk, samo en dogodek. Veliko stvari pa je Se neurejenih, ki so po našem mnenju osnovnega pomena in naravnost kličejo po ureditvi. Morda >bi lahko itu omenili Kul turni dom, nekulturne napade na naše kulturne delavce, trdovratno molčanje o našem prosvetnem in kulturnem delovanju, enostransko in pristransko poročanje in še kaj. Naj spomnimo samo še na zadnji klavrni spodrsljaj s Pahorjevo -knjigo, ki pa ni osamljen pojaiv. Ves naš tisk še vedno roma v Slovenijo skozi priprte oknice, namesto da bi romail skozi široko odprta vrata.
To so nekatera dejstva, ki terjajo, da jih uredimo. Ker zadevajo viso slovensiko javnost, je dolžnost politikov, da se tudi oni t nudijo za .njihovo uredi tov.
V ponedeljek, 12. januarja 1970 je bil v Trstu, v prostorih v ulici Donizetti, občni zbor Slovenskega ljudskega gibanja. Udeležba je bila proti pričakovanju zelo številna tako iz mesta kot iz okolice.
Občni zbor je začel dosedanji predsednik dr. Teofil Simčič, ki je v pozdravnem govoru opozoril zborovalce na važnost upravnih volitev, ki bodo spomladi na Tržaškem. Izvoliti bo treba nov pokrajinski svet ter nove občinske u-prave v vseh občinah, razen v Trstu samem. Posebno pri pokrajinskih volitvah bo potreben enoten nastop vseh slovenskih demokratskih organizacij. Ne smemo namreč pozabili, da se je pri zadnjih pokrajinskih volitvah Slovenski skupnosti posrečilo prvič po vojni doseči en mandat v pokrajinskem svetu le ob sodelovanju vseh slovenskih demokratskih političnih organizacij. Zaradi tega bo moral novi odbor SLG storiti kar bo v njegovi moči, da pride do poravnave sporov ter do ponovnega sodelovanja Slovenskega ljudskega gibanja, Slovenske demokratske zveze in Slovenske levice v okviru Slovenske skupnosti. »Če je preteklo leto — je rekel dr. Simčič — bilo leto razprtij, prerekanj in tožbarstva, naj bi novo leto bilo leto sprave in obnovljene enotnosti, če že ne v tako širokem obsegu kakor v preteklosti, vsaj v mejah volilnega nastopa. Spori so celotni slovenski stvari na Tržaškem povzročili ogromno škodo in naša naloga je, da jim skušamo čimprej storiti konec. Le v enotnem nastopu je možnost zmage na bližnjih pokrajinskih volitvah. Morebitno nazadovanje bi predstavljalo hud udarec za slovenske demokrate na Tržaškem.« Predsednik je končno izrekel željo, da bi prav Ljudsko gibanje, ki je bilo še najmanj prizadeto pri znanem sporu, dalo pobudo za spravo med demokratskimi organizacijami. S tem bi doseglo uspeh, ki bi bil v veliko korist vsej slovenski manjšini v Italiji.
Nato je na željo prisotnih dr.
Simčič prevzel vodstvo občnega zbora.
Potem so po vrstnem redu prebrali svoja poročila, najprej Sergij Pahor zapisnik o lanskoletnem občnem zboru, nato glavno politično poročilo dr. Drago Štoka, organizacijsko poročilo dr. Franc Mljač, prof. Jože Peterlin o kulturni problematiki, prof. Marij Maver o nekaterih vprašanjih prosvetne in kulturne politike ter dr.
Matej Poštovan v govoru o razreš-nici nekaj misli o politiki in njeni
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^llll^llllllHlllllllllllIltinMUlIHHHIHUUHMtllllllllliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiii^
Program Slovenskega ljudskega gibanja
Leto 1970 je nekako jubilejnega pomena, zato opažamo, kako vse stranke in organizacije hitijo z analiziranjem dejanskega stanja in nerešenih problemov. Tudi za naše gibanje je okroglo leto pomemben mejnik. Z letošnjim letom stopamo v drugi četrt stoletja povojne dobe in pred nami se oblikujejo novi časi z novimi problemi. Petindvajset let je že mimo nas od zaključka druge svetovne vojne. Marsikaj težkega, morečega, tudi tragičnega smo doživeli v teh povojnih letih, pa tudi marsikaj lepega, pomembnega je bilo vmes. Veliko porazov, neizpolnjenih pričakovanj, pa tudi veliko uspehov smo dočakali ob delu za našega človeka.
Naše gibanje, to je katoliško gibanje, sc je porodilo formalno 1. avgusta 1948. To res niso bili lepi časi. Z ustanovitvijo svoje stranke so tržaški slovenski katoličani sprožili cel kup očitkov, sumničenj in podobno. In vendar je ves nadaljnji čas (22 let ima sedaj naša politična organizacija) dajal prav tej ustanovitvi, saj so SKSZ in pozneje SKS in SLG bili ves čas pozitiven dejavnik našega pestrega političnega življenja. Skozi 22 let je naša organizacija vodila politiko doslednega anti-totalitarizma; bila je odločna zagovornica demokratičnega sistema in skupnega nastopanja demokratičnih zamejskih Slovencev, ter bila zvesta braniteljica moralnih vrednot tudi v političnem življenju.
KRŠČANSTVO JE VEDNO REŠEVALO SLOVENCE
Misli, ki jih je na ustanovnem občnem zboru Slovenske krščanske socialne zveze (SKSZ) nanizal g. Peter Šorli, so bile vodstvu vse skozi pred očmi. Takrat je rekel g. Šorli, da je bilo krščanstvo tisto, ki je rešilo slovenski narodni obstoj v 8. stoletju, ko sta slovenska kneza Gorazd in Hotimir prostovoljno sprejela krščansko vero in s tem preprečila nasilno pokristjanjevanje in s tem povezano zasedbo slovenske države Karantanije. V času reformacije je krščanstvo z borbo proti protestantizmu, veri nemškega imperialističnega plemstva, rešilo slovensko narodno neodvisnost. Pod Avstrijo in Italijo je krščanska ideja dokazala svojo živo tvornost v slovenskem narodnem življenju. Tako leta 1948 g. Šorli.
Ce pa danes potegnemo črto pod 22-let-nim delom naše organizacije, vidimo, da ni majhno delo, ki ga je opravila. Predvsem pa je bila marljiv dejavnik našega zamejskega političnega življenja. Nesebično je pomagala pri skupnem narodnem delu demokratičnega tabora, prej kot koalicijska volilna skupnost (Slovenska lista), potem v koalicijski krovni organizaciji Slovenske skupnosti. Konstruktivno delo, ki ga je doslej naša organizacija opravila, pomeni, da nam je ne samo potrebna z narodnega in ideološkega vidika, ampak celo nujna. Saj drugače bi se utegnilo zgoditi, da bi bil širok sloj našega ljudstva ostro odrezan od narodnega in poli-
Morda ni napak, če danes spregovorimo nekaj misli o programu Slovenskega ljudskega gibanja. Te misli so prispevek k razpravi za naš idejno-politični program.
Slovensko ljudsko gibanje ostaja na stališču, da je za rešitev vprašanj slovenske manjšine nujno potrebna dejavna prisotnost slovenskih zastopnikov v vseh javnih organih in predstavniških telesih. Ta prisotnost je glas, sredstvo, s katerim zahtevamo pravičnejšo ureditev demokratične družbe. Naše izhodišče za politično dejavnost pa je zakoreninjeno v izročilu našega ljudstva, ki je krščansko, prosto miš-Ijenskih tar in prijateljsko razpoloteno do brata kot do tujca.
Slovensko ljudsko gibanje se zaveda, da so socialni problemi tako delovnega človeka kot ostalih članov človeške družbe potrebni globoke prenovitve. A v tej prenovitvi mora kazati pot krščanski čut ljubezni do bližnjega. Samo z vztrajnim delom, ne pa z nasiljem bo moč dati zadovoljivo obliko tej novi človeški družbi.
Slovensko ljudsko gibanje je prepričano, da se doseže pozitivne uspehe pri tem delu le, če imajo vsi prizadeti možiu>st soodločanja, da imajo svobodo izražanja, toda ne samo na papirju, ampak tudi v resnici. Samo v demokraciji, v pluralizmu
je jamstvo za rastoč harmonični napredek človeške družbe. Totalitarizem je namreč negacija osebe, negacija svobode. Vsaka oseba lahko najde svoj prostor in svojo vlogo le v svobodni, humanistični družbi, kjer se ljudje lahko prosto združujejo v skupine, stranke ter demokratično odločajo.
Slovensko ljudsko gibanje je mnenja, da je narodnost ena od tistih osnovnih človekovih potez, brez katere postane podoba človeške osebe prazna. Zato bo skušalo z vsemi sredstvi v tistih ljudeh, ki so zgubili vero vase in v svoj narod, obuditi čut pripadnosti. Pa tudi šolske ustanove, vzgojni zavodi, ki so odvisni od javne uprave, morajo skrbeti, da se ne uničuje ta dragocena vrednota, ki se imenuje narodnost. Enako bo Slovensko ljudsko gibanje delovalo za še trdnejšo povezavo med manjšino in ostalim slovenskim narodom; v tem smislu je tudi zaželena krepkejša in iskrenejša povezava med vsemi našimi slovenskimi manjšinami.
Slovensko ljudsko gibanje ima pri srcu usodo vsakega Slovenca, zato se bori, da bi vsak Slovenec dobil zaposlitev doma, v svojem ambientu. Prevečkrat se namreč pozablja, da je okolje zelo važen dejavnik naše ohranitve. Čim bolj bomo povezani
v svojem slovenskem okolju, tem bolj odločno in vitalno se bomo branili pred invazijo tujega.
Slovensko ljudsko gibanje se bo zavzemalo za take socialne in politične okoliščine, da bodo naše družine zdrave. Da bo iz njih zrastel zdrav rod, ponos in jamstvo za našo bodočnost. Edino če številčno ne bomo pešali, se bomo trdno ohranili.
Slovensko ljudsko gibanje je tudi za pravično in pošteno sodelovanje z drugimi strankami italijanske narodnosti pri urejanju družbe, v kateri živimo. Da bi znano geslo: »Slovenci in Italijani naj skupaj vladajo tako Slovencem kot Italijanom«, ne bilo le propagandna vaba, kot je sedaj, ampak naj bi bila dosegljiva resničnost. Slovensko ljudsko gibanje je vedno pripravljeno, da se odzove tej odgovornosti, ki jo ima pred svojimi člani in celotnd slovensko javnostjo.
Slovensko ljudsko gibanje je poleg tega mnenja, da slovenska manjšina, če se hoče normalno razvijati in biti resnična posrednica med slovenskim in italijatiskim svetom, potrebuje demokratično izglasovano zakonsko zaščito, kateri bi lahko bil za vzor paket pravic, ki so si jih priborili Južni Tirolci.	Dr.	Franc Mljač
tičnega življenja in bi zatorej obstajala nevarnost postopnega odmiranja tega dela našega ljudstva.
Danes je krščanstvo v vsem svetu izredno pozitivno gibanje. Zavzema se za popoln mir na svetu, za strpnost med različnimi verami in ideologijami, za prijateljstvo med državami. Prav tako pa je pozitivna sila v moralnih vrednotah, katere današnji človek vse preveč izpodkopava.
Tudi v našem zamejskem življenju je tako. Zato ne bomo nikdar mogli pristati na to, da bi naše gibanje ohromili ali ga celo omrtvičili, ker bi to bilo z narodnega in političnega vidika popolnoma zgrešeno dejanje. Še naprej bomo sodelovali v okviru krovne organizacije Slovenske skupnosti, še naprej iskali skupnih stičnih točk z ostalimi zamejskimi Slovenci, toda to nikakor ne pomeni, da hočemo naše gibanje kakorkoli ohromiti. Nasprotno: v današnjih časih je približevanje med katoliškimi Slovenci s Koroškega, Goriškega in Tržaškega že skoraj nujno, to pa predpostavlja naše polno življenje. In še nekaj: tudi slovenskim Benečanom se more najbolj približati prav katoliško gibanje.
BOLEČA IN NEPOTREBNA POLEMIKA
V	tem svojem poročilu nisem imel najmanjšega namena polemizirati prav z nikomer, ker se dobro zavedam, da vsaka polemika prinaša s seboj večkrat marsikaj grenkega, krivičnega in netočnega. Toda težko je mimo očitkov in sumničenj, ki nam jih že nekaj časa servira »Demokracija«, glasilo slovenskih demokratov v Italiji. Ker je zaradi znanih dogodkov Slovenska demokratska zveza (SDZ) izstopila iz Slovenske skupnosti, hoče opravičiti svoj korak in obstoj predvsem z idejo antikomunizma in obtožuje Slovensko skupnost, predvsem pa Slovensko ljudsko gibanje (SLG), ki deluje v okviru Slovenske skupnosti, da se je z znanim obiskom pri predsedniku slovenske vlade odpovedala načelnemu antikomunizmu, da je postala sopotniška organizacija in podobno. Ne glede na to, da ni od našega antiko-munističnega zadržanja odvisno, ali bo v Italiji kdaj zavladal komunizem; ne glede na to, da je bila Slovenska skupnost pri predsedniku slovenske vlade in ne pri sekretarju komunistične partije Slovenije; ne glede na to, da je zadržanje, ki ga ima SLG do komunizma, vsem znano in nespremenjeno; ne glede na to, da so danes bistveno drugačni časi, ki zahtevajo drugačnih prijemov in drugačnega političnega obnašanja kakor recimo leta 1948 ali 1950 ali celo 1960.
Ne glede na vse to, ne vem, kako si nam upa »Demokracija« očitati nekaj, kar si ona sama dovoljuje. Tako sem npr. bral v zadnji številki tega glasila v članku, ki ga posveča pok. dr. Jožetu Deklevi sledeče: »Njegov, to je Deklevov, politični izvor in preteklost sta mu omogočala, da je znal gledati na naše probleme s širšega, nestrankarskega stališča. Zaradi tega smo v letih njegove vodilne tržaške politične aktivnosti demokratični nekomunistični Slovenci v kritičnih trenutkih v nekaterih ključnih problemih lahko našli z njim skupni jezik in smo z njegovim krogom izvedli nekaj važnih skupnih nastopov...« Tako v preteklosti. In danes? Na prvi strani iste številke glasila lahko beremo: »šele ko bomo uspeli ustvariti skupni organ, ki bo na narodnoobrambnem področju predstavljal vse Slovence v Italiji, šele takrat bo dana prva osnova... Z drugimi besedami, v takšnem narodnoobrambnem predstavniškem organu morajo sodelovati vsi, ne glede na to, kje in kako so politično organizirani...«
Prav to si prizadeva SLG samo in v okviru Slovenske skupnosti. Ne da bi se odpovedalo svojemu prepričanju oz. ideološkemu gledanju, skuša v stvareh, ki so temeljne važnosti za našo stvar, dobiti skupni jezik z ostalimi strankami in organizacijami, ki združujejo Slovence. Tako za šolske probleme In tudi za tisti obisk v Ljubljani, ker želimo, da matična domovina temeljiteje in vztrajneje zasleduje delo celotne manjšine v Italiji.
Želimo si, da bi prišlo do politične poravnave med SDZ in Slovensko skupnostjo, toda težko je pri tem prizadevanju prezreti omenjena dejstva, to je napade na naše gibanje ob vsaki priložnosti.
Dragi somišljeniki!
V	začetku sem omenil pomembnost letošnjega leta. Mislim, da čutimo vsi dolžnost, da se na današnjem občnem zboru
s hvaležnostjo spomnimo dela, ki so ga v teh letih opravili naši politični možje. Od prvega odbora, ki so ga sestavljali prof. Cerovec, predsednik, g. Šorli, tajnik, in prof. Abramova kot blagajničarka, se je zvrstilo določeno število predsednikov, tajnikov, ki so izhajali iz stalnih občnih zborov. Vsem gre naša zahvala, naš ponos za opravljeno delo. Prav tako pa gre zahvala vsem našim zvestim članom in somišljenikom, ki so s svojo besedo in dejanjem vsa ta dolga leta podpirali našo organizacijo. Prepričani smo, da bo skupna podpora spremljala vodstvo tudi v bodoče.
DELAVNOST SLOVENSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA
Od našega zadnjega občnega zbora je bilo precej važnih političnih momentov, ki jih gre tu vsaj na kratko omeniti. V okviru Slovenske skupnosti so se predstavniki SLG prizadevali za odpravo raznih sporov, ki so hromili našo politično dejavnost navzven. SLG je budno pazilo, da ne bi osebni spori zavladali v krogu Slovenske skupnosti in nas zapeljali v slepo ulico. Res da so nekatere stvari zelo delikatne in otežko-čajo delo na narodnostnem področju, toda čas bo izbrisal marsikakšno rano.
Da smo lahko odvrnili pozornost od teh sporov, smo osredotočili svoje delo v plemenite politične dlje. Slovenska skupnost je igrala zelo važno vlogo pri prebujanju narodnostne zavesti Beneških Slovencev. BiH smo prisotni povsod, kjer je bilo govora o odnosu, ki naj ga imamo do matičnega naroda in obratno. Na socialnem področju smo intenzivneje spremljali u-pravičeni boj tako delavske kot kmečke delovne sile za ureditev razmer in izboljšanje gospodarskega stanja. Tudi ko je šlo za probleme tržaške ladjedelnice, smo bili zraven.
Največji uspeh pa smo letos dosegli v okviru Slovenske skupnosti s podpisom februarskega sporazuma med strankami leve sredine In Slovenske skupnosti. Preveritev teh sporazumov še poteka, vendar pa naj kratko omenim uspehe tega političnega odgovornega dejanja. Februarski sporazumi so nam prinesli prve dvojezične napise v tržaški občini. Zaenkrat v treh okrajih, toda tudi ostali kraji bodo prej ali slej prišli do dvojezičnih napisov. To je velika zasluga Slovenske skupnosti in v njej sodelujočih političnih skupin.
Druga stvar, ki je tudi velikega pomena: v bližnji bodočnosti bo dokončno urejeno vprašanje zaposlitve Slovencev v tržaški občini. Kjer je to potrebno, bodo Slovenci prišli v občinski službeni stalež preko rednega natečaja. Sploh bo urejeno vprašanje okrog osebja, ki naj polno obvlada slovenski jezik.
Tretji važen uspeh februarskih sporazumov oz. današnje preveritve pa je: prvič bomo imeli Slovenca v Tržaški hranilnici in posojilnici, to je v upravnem odboru. Ker ima upravni odbor precej opolno-močij, bo nedvomno to mesto zelo koristno. Tako pa se tudi veča število naših ljudi, ki so v raznih komisijah.
In še en važen uspeh; vstopili bomo v tržaški občinski odbor in prvič imeli svojega dejanskega odbornika. Dr. Dolhar bo kot pni demokratični Slovenec, izvoljen na slovenski listi zasedel mesto stalnega odbornika. To je velikega ne samo političnega, ampak tudi upravnega pomena.
Tako smo danes v okviru Slovenske skupnosti pred določenimi upi in važnimi mejniki. Ce bomo znali povsem izkoristiti ta ugodni veter, ki piha v našo smer (prav tako se obzorja odpirajo tudi Beneškim Slovencem) bomo smeli reči, da smo izpolnili nalogo, ki jo je terjal čas od nas vseh. Premiki, razne prelomne izjave s strani italijanskih oblasti in politikov (pomislimo samo na to, da je prvič v zgodovini Beneških Slovencev njih čedadskl župan in senator Pellizzo javno izjavil, da se je doslej godila Beneškim Slovencem krivica in da morajo ohraniti svoj jezik in navade) nam torej nalagajo nove dolžnosti in zahtevajo novih političnih naporov, da ne bo ostalo spet samo pri deklarativnih izjavah, ampak da bomo Slovenci, ki živimo v Italiji, res enkrat dočakali uresničitev vseh upravičenih zahtev in na-radnostnih pravic. Za ta cilj bomo napeli kot SLG in v okviru Slovenske skupnosti svoje sile in sposobnosti — tudi s skupno akcijo s Slovenci drugih krogov in ideologij —, da bomo vendarle dočakali dan, ko bomo zaživeli povsem enakopravno in pravično življenje.
Stran 4
DR. FRANC MLJAC
TROF. JOŽE PETERLIN
veliko opravljenega dela Naš odnos do kulture in kulturnih ustanov
Slovensko ljudsko gibanje črpa svoje moči iz naše narodne skupnosti, ki živi im deluje na tukajšnjem ozemlju. Temelj požrtvovalnega dela SLG na političnem področju iv .korist Slovencev je neomajno prepričanje, da človek postane v polnem pomenu besede to le tedaj, ko je zvest samemu sebi, svojemu krščanskemu izročilu, svoji narodnosti in svojemu značaju. To so naša vodila. Kakšni so bili naši načrti?
Vendar je za dosego omenjenega cilja potrebno stvarno delo. Od zadnjega občnega zbora se je naša dejavnost razvijala v nekaterih pravci-h, predvsem v utrjevanju vzajemnosti in sodelovanja z drugimi slovenskimi skupinami. SLG je bilo in je še vedno pravi katalizator med raznimi nasprotujočimi si skupinami, kajti SLG ne napada nikogar zaradi idej in prepričanja, pa tudi ne podtika raznih dvomov in sumničenj, kot se to v zadnjem času dogaja med nekaterimi Slovenci v zamejstvu.
Že lansko leto smo ugotovili, »da je le v skupnem nastopanju moč našega boja za pravice slovenske manjšine. SLG se zaveda, da brez pestre Ideološke usmerjenosti ni slovenske manjšine; obenem pa je prepričano, da v javnosti nekaj pomenimo le, če smo združeni«. To smo sporočili svojim članom v pismu, v (katerem smo jih vabili na konstruktivno sodelovanje na občnem zboru Slovenske skupnosti dne 14. aprila 1969.
Obenem smo na občnem zboru SLG poudarjali, da je Slovensko ljudsko gibanje »po svojih močeh« vedno »prispevalo svoj delež k skupnim naporom z drugimi rojaki za uveljaivitev človekovih in narodnostnih pravic slovenskega življa v zamejstvu v duhu odprtosti do vseh zamejskih rojakov, do matičnega naroda ter do večinskega naroda, kar vse je stalo nemalo nesebičnega dela in žrtev«.
Še bolj je podčrtalo svojo zavzetost in svoj napor na nekaterih posebnih področjih v zaključni resoluciji z besedami: »SLG bo podpiralo vse kulturne pobude kakor tudi vsa športna in prosvetna društva in ustanove tu živečih Slovencev, ker je prepričano, da sta zavestno prosvetno delo in kulturno izživljanje, če srkata iz zdravih narodovih korenin, zelo uspešno narodnoobrambno sredstvo, 'ki more našega človeka obvarovati pred odtujenostjo in odpadništvcm.«
To je pa še vedno, tudi ta 'trenutek, naš vsakdanji cilj.
Enako se je SLG zavzelo za enotni slovenski kulturni prostor, vendar pa ta prostor mora biti »resnični kulturni prostor, v katerem dajejo in sprejemajo prav vsi brez razlike«. Ta potreba je še 'tem bolj živa sedaj, ko so se v matični domovini spet pojavili hudi znaki kulturne nestrpnosti do nekaterih 'knjig in misli.
To je bil naš program na lanskem občnem zboru.
KAJ SMO OD TAKRAT NAREDILI?
Od zadnjega občnega zbora SLG, ki je bil 30. marca 1969, je takrat 'izvoljeni odbor imel skupno deset sej, približno eno na mesec. Vendar pa moramo upoštevati, da je med poletnimi počitnicami nastal daljši premor, iko se odbor ni sestajal.
Na desetih sejah so bili izvoljeni odborniki prisotni petindevetdesatkrat, to se pravi približno 9,5 odbornikov na sejo.
Problemi, ki so jih člani odbora obravnavali na teh sejah, zadevajo praktično vsa področja življenja slovenske manjšine. Predvsem pa je bilo govora o odnosu do drugih slovenskih političnih skupin, ki sodelujejo v Slovenski skupnosti, s sprejetjem novega statuta Slovenske skupnosti in s preureditvijo njenih organov. To po načelih, ki jih je sprejel lanski občni zbor.
Nadalje moramo upoštevati, da je večina članov odbora Slovenskega ljudskega gibanja izvoljenih tudi v svet Slovenske skupnosti, dva pa celo v izvršni odbor. Zato je razumljivo, da je njihovo delo v okviru SLG bilo naporno ter je zahtevalo veliko truda in žrtev. Kajti tudi svet Slovenske skupnosti se je v tem času precejkrat sestal, če se ne motim sedemkrat ali celo več.
Konec oktobra je poleg tega SLG priredilo srečanje s Korošci in Goričani, na katerem so obravnavali aktualne probleme, ki tarejo (slovanske zamejske rojake. Srečanje je bilo v Trstu in na Opčinah. Tisk 'je teinu važnemu srečanju dal malo poudarka, kljub itemu, da je tržaški dnevnik na predvečer izstrelil vse, resnične in lažnive, argumente proti slovenskim katoličanom, ki delujejo v javnem življenju v zamejstvu.
Člani in odborniki SLG so se tudi množično udeležili študijskih dni DSI v Dragi, kjer so bila na sporedu zalo zanimiva
predavanja o slovenski preteklosti in sedanjosti.
Od odbora SLG je bilo tudi v veliki meri odvisno, kako bo šla vsa naša zamejska stvar, kajti njegovi člani so bili prisotni praktično skoraj na vseh prireditvah in zborovanjih, kjer se je govorilo o naši usodi; aktivno so se udeleževali sej in srečanj, kjer se je pretresalo naše probleme. Mnogi med njimi pa zelo aktivno delujejo tudi na kulturnem področju, v publicistiki itd., za kar jim gre veliko in častno priznanje. Saj vemo, s kakšnimi težavami se srečujejo. Vse to delo- je nepogrešljivo za našo manjšino. Brez pomislekov lahko trdim, da je bilo veliko opravljenega.
KAJ PA NAPREJ?
Prihodnja pomlad se obeta zelo delavna. Najpomembnejši dogodek bodo upravne volitve za tržaško pokrajino in okoliške občine. Naša dolžnost je, da tudi te valitve izkažejo svetu naš obstoj, našo1 prisotnost, da smo še vedno čili in zdravi. Drugo, a nič manj pomembno dejstvo, ki izhaja iz prejšnjega je, da kot izvoljeni slovenski predstavniki ustvarjamo neko tradicijo, neko izkušenost v vodenju javnih zadev.
V	(meso in kri slehernega Slovenca mora prodreti spoznanje, da smo Slovenci prav tako spbsobni voditi politične in upravne zadeve kakor pripadniki drugih narodov. Zato odločno na delo. V slogi je moč in napredek.
Da bo naš glas čim močnejši, se bomo skušali povezati z vsemi tistimi slovenskimi skupinami, ki se v prvi vrsti zavzemajo za naš narodni obstoj. Na ta način bomo bojevali svoj boj za pravičnejšo ureditev družbe in vseh Slovenskih nerešenih problemov.
Slovensko ljudsko gibanje je narodno politična organizacija slovenskih katoličanov in njihovih prijateljev na Tržaškem in ima seveda tudi kot politična stranka jasen in nedvoumen odnos do kulture in do kulturnih ustanov.
Kot demokratična stranka zagovarja SLG svobodo izpovedi prepričanja, svobodo vere in svobodo umetniškega ustvarjanja. Ta načela priznava vsakomur in pred vsakomer. Zeli, da bi bila posebej uveljavljena v praksi povsod, kjer živimo Slovenci, da bi tako lahko vsak naš rojak zaživel polnopravno življenje človeka z vsem nje govim dostojanstvom.
Zagovarjamo tesno kulturno povezanost in navezanost na živo slovensko kulturo, k; so jo ustvarili naši predniki in jo ustvarjajo vsak dan naši bratje, pa naj živijo v Sloveniji, v zamejstvu ali zdom stvu. Občudujemo in sprejemamo vse, kar je naš človek kulturnega ustvaril. Premalo nas je, da bi mogel kdo zavračati kulturno dobrino koga samo zato, ker je morda njegov ideološki ali politični nasprotnik. Tudi kultura vseh -tržaških in koroških Slovencev, tudi kultura naših izseljencev spada v skupno slovensko enciklopedijo. Skratka, čutimo točno to, kar je navedel odgovorni urednik Nove Mladike v prvi številki letošnjega letnika, ki je začela znova izhajati v Celju, ko pravi: »Bolj ko kdaj koli živi v nas misel na vse Slovence. V nas se utrjuje misel na narodno zedinjeno Slovenijo brez ozira na državne meje, v duhu novega sveta, ko se porajajo in utrjujejo občutja za nova razmerja med narodi in državami...« Mi bi v smislu tega 'lepega dognanja le omenili, ob pregledu vseh Mladik v preteklosti, da
izhaja štirinajsto leto Mladika tudi v Trstu.
Čutimo, da je vredno upoštevanja vsako razmišljanje in iskanje najboljših poti za naš narod, ipa naj ta razmišljanja napiše kdor koli, le da ima zdravo misel in se čuti živ člen našega naroda. Zato ne moremo odobravati oviranja in plenjenja knjig ali revij z resnimi razpravami.
SLOVENSKE ŠOLE, RADIO IN SLOVENSKO GLEDALIŠČE
Vse naše kulturne ustanove v zamejstvu, ki skušajo pospeševati narodovo rast, so vredne -vsega priznanja. Posebej pa so šola, radio, Slovensko gledališče naša skupna skrb. Naše narodne zahteve, bolečine, povezane z Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino, so skupne nam vsem. V teh in podobnih vprašanjih so vedno sodelovale naše kulturne in prosvetne organizacije z organizacijami drugačnih idejnih smeri. Seveda morajo biti ti Skupni nastopi korektni na obeh straneh. Odkriti in jasni.
Radio je važna kulturna ustanova za ves naš narod. Zazveti smo za (to, da ibd bil program in no-tranja ureditev in uprava najboljša. Pri delu na radiu smo bili katoličani od njenega nastanka prisotni z najboljšimi močmi in najboljšimi in iskrenimi željami. V trenutku, ko je mnogo skupin in posameznikov pri tej ustanovi odpovedalo sodelovanje, smo postajo rešili prav mi s svojo prisotnostjo- in s pomnoženo -delavnostjo. Danes pa se pojavljajo težnje, ki bi nas hotele izriniti na -rep sodelovanja. Te težnje prihajajo po različnih zunanjih poteh, medtem ko imamo z vodstvom postaje še vedno zelo -pravične in ljubeznive odnose.
lltllllllllllllllfllllllllllllflllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllltllltllllltlllllllllllllllllllllllllllflllllltlllllllllllllltllllllllltlllllllllltllllllllllllltllllltlllllllllfllllllllllllllllllllllllllllllllltllllllMItllltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Iz govora dr. Poštovana
Član nadzornega odbora -dr. Poštovan je razvil -nekaj misli o tem, kakšna je svojstvena vloga Slovenskega ljudskega gibanja, kakšen je njegov življenjski prostor -med zamejskimi Slovenci, ikakšno je njegovo mesto v Slovenski skupnosti in kakšno naj bo politično delovanje katoličanov v pokoncilskem času.
Krščanstvo je dalo človeku zavest, da je osebno bitje, to je glede osebnega končnega cilja neodvisen od države, ki pa mora spoštovati njegove temeljne svoboščine. Politika kot 'taka spada v izključno človekovo naravno sfero in -nima nič skupnega z vero ali Cerkvijo. Cerkev upravlja božje zadeve, -država človeške zadeve.
Glede politike in vere je -govornik rekel, da neke poisebne katoliške politike ni in da po duhu drugega vatikanskega koncila naj tudi katoliških strank ne bi bilo. V dobi liberalizma in kulturnega -boja je spričo posebnih časovno pogojenih zgodovinskih razmer -tu in tam bila potrebna katoliška stranka, kar pa je večkrat dovedlo do političnega -katolicizma ali klerikalizma. To je veri in Cerkvi bol j škodovalo kakor koristilo. Toda, če ne moremo govoriti o katoliški politiki ali političnem katolicizmu, lahko govorimo o -politiki (katoličanov kot državljanov. Tu se katoličani udejstvujejo kot ostali (državljani, kot
pripadnik-i civilne družbe z -enakimi državljanskimi pravicami in dolžnostmi, popolnoma nevezani na cerkveno disciplino, zato pa s še večjo odgovornostjo, da spoštujejo načela, ki jih vežejo v vesti.
Možnosti je več in so odvisne od razmer. Ponekod se udejstvujejo (katoličani kot posamezniki v raznih demokratičnih strankah, -drugod spet podpirajo 'takšne stranke, ki se v splošnih programskih točkah navdihujejo s temeljnimi krščanskimi načeli, seveda brez -sleherne organizacijske povezanosti s Cerkvijo, ker je politika poseben način človekovega delovanja za -urejanje javnih zadev po možnosti s položaja oblasti, -kar spada v človekovo naravno sfero in ga pri tem vežejo le obča verska in 'moralna načela.
Med takšne stranke, je nadaljeval govornik, bi lahko prišteli tudi SLG, ki glede primarnih političnih nalog v tukajšnji slovenski stvarnosti še morda ni premagalo nekega eksperimentiranja, dasi ni dvoma
o	upravičenosti njegovega obstoja. Upoštevati mora še dejstvo, -da ni s-amo politično -gibanje katoličanov, ampak da -druži (pripadnike slovenske -narodne manjšine v Italiji, ki želijo dosego narodnostnih pravic ter -vsaj sodelovanje če že ne združitev vseh -tukajšnjih Slovencev v prizadevanju za dosego teh pravic. Tu, je dejal -govor-
MARIJ MAVER
Pnsvita n kritin ohranjati narad
V	svoji kratki intervenciji -bi rad prav na kratko spregovoril o naši prosvetni, dejavnosti in o naši kulturni politiki. Mogoče -je to tema, ki ne spada neposredno v (to politično razpravo, toda ne smemo pozabiti, da je plodna zemlja, na kateri raste vse naše politično življenje, prav prosvetno -in kulturno delo. Brez tega, brez slovenskih šol, brez slovenskega gledališča, brez slovenskih prosvetnih ustanov bi tudi slovenskih političnih skupin ne bilo. Zato bi na tam mestu priporočil našim politikom, da kulturnega in prosvetnega dela ne omalovažujejo in da ga ne instrumentalizirajo. Prosveta in kultura r.amreč -nista samo nekaka postranska atributa ali produkta, kaka nepomembna priveska, temveč dve zelo važni vrednoti, ki narodom dajeta bolj ali manj pomembno mesto v zgodovini, ki narode tudi ohranjata.
Toda če je kulturno in prosvetno delo res tako važno, da -ga lahko postavimo celo pred politiko, maramo tudi skrbeti, da bosta kultura in -prosveta -vedno -bolj uspevali. Precej je že naših -ljudi, ki se tega zavedajo: obiskujejo naše prireditve in podpirajo naš tisk, včasiih celo sami
aktivno delujejo. Toda koliko ljudi stoji še ob strani! 'Pred kratkim sm-o v okviru Slovenske prosvete naredili aniketo po naših društvih, da ugotovimo, kakšno je stanje v njih. Izid te ankete je -bil zadovoljiv, pokazal pa je, da manjka piri n-as predvsem koordinacija, ki bi nas povezovala. Zato smo sklenili, da bomo odslej občasno izdajali 'Prosvetni vestnik, -ki bo naša društva in fare povezoval v -tesnejšo enoto.
Tu na našem centralnem sedežu, kjer imajo sedež ustanove S-LG, ZCPZ, DSI, SKK, kjer -sta tudi uredništvi revij Most in Mladika, srn-o pred kratkim -povečali prostore. Kiupili -smo še sosednje stanovanje, tako da je vse nadstropje .zdaj naše. Te prostore seveda še -vedno odplačujemo, zato pogrešamo (še marsikaj, na primer stalnega uradnika. Trenutno se v večernih urah vrstimo člani odbora Slovenske prosvete in dežuramo. Toda to ne more -biti dokončna rešitev.
Zakaj -vam vse to pripovedujem?
Zato da boste čutili in da boste vedeli, da se tu -stalno nekaj -dala, -da ta center živi, a da je nalaga vsah, -da se to delovanje še bolj razširi.
n-ik, so težnje katoličanov -skupne -z ostalimi Slovenci -zlasti v Slovenski -skupnosti, kjer lahko požrtvovalno delajo za dosego skupnih koristi.
Svojstveno in (danes najbolj nujno — ser veda nik-akoir ne edino — področje dela SLG je danes po govornikovem mnenju drugje, to je vzgajanje in formiranje kadrov in aktivistov, zlasti mladih -med štu-tentovsko in delavsko mladino in pa socialno delo. Tega dela ne more in tudi noče opravljati Slovenska skupnost, ker je kravna politična organizacija vseh zamejskih Slovencev ne samo enega, ampak raznih svetovnih nazorov ter je njen glavni cilj ohranitev in okrepitev slovenstva v Italiji po načelih narodne samobitnosti, demokratične ureditve in socialne pravičnosti. Govornik je nato naštel, kaj vse naj bi obsegalo politično izobraževalno in formativno delo v okviru SLG in v čem je njegov -svojstveni življenjski prostor: -družiti katoliško misleče Slovence, usmerjati njihovo narodno, politično in socialno delovanje (ter izgrajevati -temeljito izobražene kadre.
V	kolikor del tega delovanja zajema že Slovenska skupnost, se ni treba ukvarjati z njim SLG, ker bi to le trošilo energije, s katerimi ne -moremo ne eni ne -drugi razsipavati. Odnos med SLG in Slovensko skupnostjo je že naravno določen: splošna politična in narodnoobrambna vprašanja spadajo v področje Slovenske skupnosti, ostala svojstvena ideološko pogojena -vprašanja pa v področje S-LG. Medsebojne odnose naj označujeta odprtost in širina. Skupnost Slovencev je tista magična sila, ki nas Slovence druži in za katero imajo naši ljudje intuitivno največji posluh.
Na koncu je govornik opozoril, naj se nihče ne preda -stihijskemu pričakovanju, da bo razvoj že nekaj prinesel, čeprav še ne vemo, kaj in kako. Našo zgodovino moramo aktivno in zavestno soustvarjati, nihče naj ne stoji pri oknu in čaka, kaj bodo -drugi naredili.
Praznik vaškega patrona v Borštu
Praznik vaškega patrona sv. Antona Pu-ščavnika so v Borštu počastili z verskimi obredi in z lepo in bogato kulturno prireditvijo. Za to priložnost se je združila vsa vas. Omenjena kulturna prireditev je bila v soboto in nedeljo v dvorani šolskih sester. Nastopili so harmonikarji Franko Abram ter Emil in Erol Petaros. Pel je mešani pevski zbor prosvetnega društva »Slovenec« pod -vodstvom Draga Petarosa. Berto Baračič je -skrbno pripravil za nastop folklorno skupino in še skupino mladih folkloristov. Župnik ms-gr. Jože Jamnik pa je naštudiral z dramsko skupino mladinskega krožka dvodejanko »Patent«.
Dasi še ni dokončno rešeno vprašanje lastnine Kulturnega doma, skušamo premostiti ta položaj. Predvsem je uporabo doma omogočilo dejstvo, da sodelujemo v upravi Slovenskega gledališča. -In ker je dejanski najemnik Kulturnega doma prav gledališče, je na ta način omogočena najemnina prostorov za nastope. Uprava SG je v tem -oziru -uvidevna in -tako je bilo letos mogoče prvič nastopiti Zvezi cerkvenih pevskih zborov v domu.
Kaj pomeni sodelovanje v Slovenskem gledališču? — bo kdo vprašal. Stranke -leve sredine in Slovenska skupnost, katere sestavni del je tudi SLG, so se sporazumele za tako (sodelovanje. Ni še položaj gledališča dokončen, ker je bil razpuščen pokrajinski odbor in tedaj tržaška pokrajina ni pristopila k upravi SG -kot je bil sklep. Morda bo to po volitvah. -Pač pa so -druge upravno politične ustanove že sprejele sprazum, tako -mestna občina in dežela, Od obeh ustanov dobiva SG prav zaradi skupnostnega značaja, subvencije. Moram izjaviti, da je sodelovanje v odboru korektno kar zadeva vprašanja, ki jih skupno obravnavamo a -teh je malo in v velikih presledkih. Ni bilo pa doslej še priložnosti, da tri mogel biti v upravni kader ali v umetniški zbor kdo sprejet, ki bi ga mi predlagali.
TRUDIMO SE ZA ODPRTOST IN SODELOVANJE
Naša dobra volja po sodelovanju je bila vedno. Tako bo letos prvič skupna Prešernova proslava v Kulturnem domu, ki jo bodo organizirali: Slovensko gledališče, Slovenska prosvetna zveza, naša Slovenska prosveta in Glasbena Matica. Želeli smo izraziti -skupno manifestacijo ob skupnem vrelcu slovenske kulture — ob Prešernu.
Tudi sicer smo skušali pokazati odprtost in korektnost. Posebej smo iskali kulturnih vezi z 'matično -domovino. Zato je vabilo Društvo slovenskih Izobražencev na študijske dneve v Drago predavatelje iz Ljubljane in od drugod. Do nedavnega -smo opazili ljubeznivo razumevanje tudi na drugi strani. Nedavno tega pa imamo vtis, da je na drugi strani ta -volja po sodelovanju prenehala. Posebej smo opazili, da je -težko dobiti predavatelje iz Slovenije, različne umetniške strokovnjake, celo gostovanja iin da nas vsi, ki jih naprošamo, usmerjajo spet na pot marksistične slovenske centrale, češ da nam bo ta vse poskrbela. Je to pot zopetne monopoli-za-c-ije naznačil novi kurz odločujočih političnih dejavnikov v Sloveniji? Je morda to med drugim rezultat sestanka med vodstvom Slovenske komunistične partije in SKGZ, ki je bil pred nedavnim v Ljubljani kat smo brali, ali prihaja to od kod drugod? Ne vemo, a tako je. Upamo, da je bilo to (le trenutno, saj verjamemo, da je predsednik Kavčič, ko je -bil v Trstu na obisku, govoril v imenu slovan-ske vlade, ko je sprejel predstavnike vse manjšine.
Naše organizacije -teže še dalje k odprtosti in sodelovanju tam, kjer je to mogoče, ne da bi seveda zaradi tega odstopili od svoje politične i-n svetovnonazorne poli, kakor nam nekateri podtikajo. Pričakujemo, da bomo našli enako voljo po dialogu (in sodelovanju -na kulturnem področju spet kmalu tudi drugod.
Naša želja -je, da hi postalo kulturno in -prosvetno delo v organizacijah, iki delujejo na istih osnovah kot SLG, vedno bolj zrelo in vedno bolj kvalitetno in -bogato. Gotovo zdaj ne zaostaja ne na ire-vialnem področju, ne na prosvetnih nastopih in kulturnih manifestacijah za drugimi. Izraziti moramo veliko priznanje rojakom, ki iz svojih sredstev grade nove kulturno prosvetne domove — v preteklem letu smo -dobili štiri -nova žarišča. Izreči moramo zahvalo pogumnim voditeljem teh gradenj in nakupov, ki so zahtevali mnogo osebnega tveganja -in 'nepre-štetih žrtev.
Priznanje vsem kul.tur.nim in prosvetnim delavcem po naših vaseh in v mestu! Kulturnik in politik iz našega -kulturnega območja se je v preteklem letu večkrat 'srečaval -na skupnih srečan jih in skupnih razpravah, tako v zamejstvu -kot v Sloveniji. Zagovarjal je svoje in naše glodanje -brez vsakih kompleksov, saj je že davno premagal položaj, ki ga je omejeval in obremenjeval nekoč v preteklosti, ko so mu branili -v odprt svet soočenja z ljudmi različnih nazorov. Ta sproščeni polet -in tudi težnja po kvalitetnosti in -globini je sad resnega dela, skupnostne zavesti in skupne trdne organizacije, ki jo čutimo kot zaledje v Slovanskem ljudskem gibanju.
PROF. MAKS ŠAH
Nerešena vprašanja naše šole =
Vprašanje šole je za manjšino življenjskega pomena. Šola je tista, ki mora prepojiti mladi rod z narodno kulturno preteklostjo; šola mora dati goriva narodni rasti. Ce pogledamo malo naizaj v narodno zgodovino, vidimo, da se je 'bil nenehen boj za lastno narodno šolo, ne le osnovno, temveč .tudi visoko. V dunajskem parlamentu, v deželnih zborih od Gradca do Celovca, Gorice, Trsta in same Ljubljane so odmevale zahteve po priznanju in ustanovitvi lastnih šol, po pravici slovenščine v javni -uipravi.
Tudi pri nas, ko ,je po zlomu nacifaši-zma leta 1945 nastopil čas obnove, je bilo šolsko vprašanje tisto, iki je stopilo bolj v ospredje kot pa obnova požganih domov. Kaj je bilo z demokratične strani pri nas storjenega v 'teh 25 letih, je več ali manj znano. Na današnjem občnem zboru ;se bomo omejili le na oceno današnjega stanja in na naše zahteve.
Slovensko ljudsko gibanje je kot prej Katoliška skupnost v sklopu s Slovansko demokratsko zvezo in pozneje v Slovenski skupnosti, pa tudi samo, zavzeto sledilo vsemu razvoju na šolskem področju. Prav od naše strani so izšle pobude, zahteve in predlogi za praktično rešitev. Sistema-cija večine osnovnošolskih učiteljev se je praktično premaknila z našo pobudo in zahtevo, da je prišlo do izpitov, s (katerimi je bilo rešeno osnovnošolsko vprašanje. Tudi za sedanji natečaj, ki je v teku, smo skušali posredovati v Rimu in pri krajevni šolski upravi.
Težje je seveda »vprašanje na srednjih šolah, kjer je potreben pristanek Rima. Dvakrat smo v zadnjem času o tem govorili v Rimu, nakazali 'vprašanja in njih praktično rešitev. Pa še vedno ni odziva, ali zelo malo.
NAŠE ZAHTEVE IN PREDLOGI
Da bom jasen, bom navedel, katere so danes naše zahteve in predlogi:
1. Zakonska ustanovitev petih didaktičnih ravnateljstev za osnovne šole in mesto osnovnošolskega nadzornika.
2. Razpis za skoraj vsa učna mesta na srednjih šolah I. in II. stopnje. Po 25 letih oz. po 15 letih italijanske uprave bi za to že bil čas.
3. Razpis za ravnateljsko mesto na srednjih šolah; današnji ravnatelji so vsi razen enega ile poverjeni.
4. Ustanovitev mesta odgovornega in kompetentnega funkcionarja za slovenske šole pri krajevni šolski upravi.
4.a Strokovna šola je obljubljena za 1970/11971.
5. Sistamacija upravnega in strežnega osebja, ki spada pod državo. Krajevne ustanove (občine in pokrajina) so to že storile.
6. Šolske knjige. Za osnovne šole je prevzela skrb za knjige država ‘in jo poverila ustanovi za Ljudske knjižnice, ki sicer z zamudo le skrbi in deli knjige na 'ljudskih šolali brezplačno.
Večja težava je za srednje šole. Tu smo dobili po posredovanju pedagoškega 'svetovalca I., II. in III. čitanko za naše srednje šole. Vse drugo pa so le mašiila, ki našim programom le delno ustrezajo.
Velika težava je tudi na višjih srednjih šolah. Trenutno je že izšla: matematika za nižje srednje šole, prirodoslovje je v pripravi in razpisana je zgodovina za vseh pet razredov višjih srednjih šol. Skrb za to je prevzel vladni komisariat.
Veliko vprašanj je še odprtih. Toda zavedati se moramo, da bodo ta vprašanja terjala rešitev 'le, če bo naša šola živa,
če bo rastla, če bo imela dovolj otrok. To pa je v veliki meri odvisno od Slovencev samih, te pogledamo številke, nam te pokažejo, da imamo v tem šolskem letu na Tržaškem v vrtcih 791 otrok, v osnovnih šdlah 1117, v srednjih šolah 635, v I. razredu 207; v višjih slovenskih šolah: znanstveni licej 108, klasični licej 79, učiteljišče 42, trgovska akademija 161, skupno 390 dijakov.
So te številke resnična slika slovenskega življenja? Ne! Mnogo je vsako leto storjenega po 'tisku in osebnih stikih, da bi starši zaupali otroke slovenski šoli; pa je na žalost še vedno preveliko narodne mlačnosti, ikatero na žalost opažamo in obsojamo zlasti pri šolnikih isamih.
Strašno upadanje števila otrok se je sicer ustavilo in se danes vrti na številki okoli tisoč na osnovnih in srednjih šolah. Toda kje smo od številke pet tisoč na osnovnih in nad dva tisoč na srednjih šolah! Kje je krivda? O tem je težko ugibati. Ne bo ne prva ne zadnja: naša prevelika mlačnost in nezaupanje v same sebe.
Toda naj bodo številke in statistike še tako porazne, kar je klenega, bo ostalo in obrodilo sadove. Zato ponovno apeliramo na vse zadevne narodnjake: pazite, da se noben qtrok ne zgubi. Slovenski otrok spada samo v slovensko šolo. Če je slovenski učitelj ali profesor mlačen in samo vedri na slovenski šoli, svojih 'lastnih otrok pa tej šoli ne zaupa, ni vreden član naše narodne skupnosti. Naj bo dosleden in naj sledi svojemu otroku.
0 MIHDljl
Letošnja Prešernova proslava v Trstu
Osmi februar, dan smrti pesnika Franceta Prešerna, smo izbrali Slovenci za svoj veliki kulturni praznik, praznik slovenske besede in slovenske misli. To je torej dan, ki nam je vselej pomenili veliko več od golega dolžnostnega poklona pesniškemu geniju, zakaj izražal je in izraža predvsem našo globoko narodno zavest in življenjsko voljo, kot takšen pa je še vedno pomemben za vse Slovence, 'ki živimo zunaj meja matične domovine.
To pot bomo tržaški Slovenci praznovali Prešernov dan že v nedeljo, 1. februarja in sicer v Kulturnem domu v novam, upravičeno menimo, da bolj ko kdajkoli slovesnem vzdušju. Kakor da so se z novim desetletjem tudi nam, po pesnikovih besedah, vremena zjasnila, 'bo to po osvoboditvi, ob njeni 25iletnici prva Prešernova proslava na Tržaškem, pripravljena s skupnimi silami vseh tukajšnjih Slovencev'. Organizatorji letošnje proslave so namreč Slovensko gledališče, Glasbena Matica, Slovenska prosveta in Slovenska prosvetna zveza. In Slovenci resnično ne poznamo praznika, ob 'katerem bi se lahko tako upravičeno sestali pod isto streho, ne človeka, ki bi nas tako tesno in brez pridržkov povezoval.
Koncert, ki smo ga prejšnji ponedeljek 12. januarja poslušali v cerkvi sv. Ignacija na Travniku, nam je ob visoko kvalitetnem muziciranju našega prvaka koncertne orgelske igre Huberta Berganta, nudil globoko glasbeno doživetje. Pirvi del programa je obsegal sedem koralov iz orgelske knjižice »Orgol-Buchlein« J. S. Bacha (1685-1750). Bogata zapuščina orgelskih ko-ralov J. S. Bacha obsega poleg zbirke osemnajstih Leipzigških, šestih Schublerjevih in t.zv. Kimbergerjevih koralov, tudi zbirko 46 koralov it. im. »Orgal-Buchlein«, ki je s svojimi .pedagoško metodičnimi in estetsko formalnimi vrednotami najbolj markantna mojstrovina koralne serije.
Nastala je med leti 1713-1716 v času, ko je Bach kot dvomi organist in 'koncertni mojster služboval v Weimarju. Teza, da je hotel Bach z zbirko »Ongel-Biiohlein« pripraviti sinu Wilhelmu Friedmannu (rojen 1710) kompozicijsko in orgelsko študijsko delo, se imi zdi nerealna, saj je sin imel takrat le štiri do šest let. Gotovo je pa Bach pozneje različne predelave »Orgel-Buchleln« uporabil za glasbeno vzgojo svojih sinov.
V drugem delu programa smo slišali devet meditacij francoskega, še živečega skladatelja Olivera Messiaena, ki so zbrane pod naslovom »La Nativite du Seigneur« (Rojstvo Gospoda).
O. Messiaen (rojen 1908 v Avignonu), izhaja iz edinstvene umetniške družine (oče zelo oenjen prevajalec Shakespearovih del, mati pesnica Cecile Sauvage). Orgle je študiral pri Dupreju, kompozicijo pri Du-kasu, že od leta 1931 je organist v cerkvi St. Trinite, od leta 1942 pa 'tudi profesor estetike, teorije in analize ritima na pariškem konservatoriju. Orglam je posvetil pomemben del svojih storitev. »La Nati-
Da bo kulturni spored ob tej priložnosti na primerni umetniški ravni, bodo poskrbeli moški zbor »Vasilij Mirk« s Proseka in Kontovela pod vodstvom Ignacija Ote, mešani pevski zbor pri Sv. Ivanu pod vodstvom Nade Žerjal, sopranistka Ljuba Berce-Košutova, basist Ivan Sancin in člani Slovenskega gledališča v Trstu Jožko Lukeš, Leli Nakrstova, Stane Raztresen, Zlata Radoškova, Mira Sardočeva in Stane Starešinič. Slavnostni govor bo imel dr. Frane Tončič.
Koncert harmonikarskih ansamblov
V nedeljo je bil v okviru Glasbene Matice v Kulturnem domu koncert harmonikarskih ansamblov. Nastopila sta ansambla DPD »Svobode« iz Št. Vida pri Ljubljani, ki 'ga vodi Pavle Mihelčič, in orkester »Mitramar« iz Trsta, .ki 'ga vodi Oskar Kjuder. Kot solista sta nastopila 'harmo-nikaš Gervasio Maircosignari in operni pevec Ladko Korošec.
Recital ariamsta H. Banana v Ganci
vite du Seigneur« (komponirana leta 1935), je poleg zbirke štirih meditacij »L’Ascen-sion« (Vnebohod), njegovo najbolj reprezentativno orgelsko delo. Koncertna oblika te kompozicije je karakterizirana s stilnimi mnogovrstnostmi njegove glasbe, ki nam dajejo slutiti smer njegovega kompozicijskega razvoja. Devet meditacij, je označil Messiaen svoja dala, nam v nobenem primeru ne prinesejo samo pripoved božične zgodbe, ampak mnogo več, .pomenijo nam glasbeno dojetje simboličnosici v tekstu izraženih temeljnih misli. Zanimivo se nam prikaže moč predstave v živih tonskih slikali, ki se razodene vsakemu doživljanja sposobnemu poslušalcu.
Messiaen se je v tej karakteristični osebni izpovedi posluževal različnih sredstev in izraznih oblik, kot so: stara krščanska gragoriamka, eksotične barve, konstruktivni elementi serijske proizvodnje, polifonija, komplicirani iz narave izpeljani ritmi. In vendar moramo reči (S. Gunther): »Neprecenljivo, neizrekljivo to, kar med besedami in toni niha v orgelski glasbi Messiaena.«
Trimanualne orgle v cerkvi isv. Ignacija so po svoji dispoziciji, ki nudi bogato izbiro registrskih kombinacij in to posebno v godalnih .in jezičnišfcih barvah, izredno uspelo delo podjetja Zanin iz Codrodpa. Na žalost, pnevmatska traktura nam povzroča zaostajanje izgovarjave tipk, kar je posebno občutno v pedalu. Pri recita-tivni rabi jezičnikov sem opazil barvne neenakosti med nižjimi in višjimi toni. V sedmi Messiaenovi meditaciji »Jasus accepte la souffranče«, je šestnajstčevelj-ska .pozavna samo grmela, in ni podala jasne konture tonske fraze. O interpreta-taciji lahko zapišem le tole: »Samo občudujemo jo lahko.«	Budin	Andrej
f Marij Kocjančič
Pred kratkim je umrl lesni ‘trgovec Marij Kocjančič od Sv. Ivana. Dočakal je 73 let. Pokojnik je s pridnostjo dosegel lepe uspehe ter je bil zelo dobrega srca in zato 'tudi zelo priljubljen, kar je izpričal tudi pogreb, ki so se ga udeležili številni sorodniki in znanci. 2eni 'in hčerkama izrekamo naše sožalje.
Podpora najbolj potrebnim po novembrskem neurju
Deželna uprava je sklenila, da najprej pomaga najbolj potrebnim osebam, ki so v 'dneh 24., 25. in 26. novembra lanskega leta utrpeli škodo zaradi visoke morske plime ali drugih naravnih nezgod. Za to je določila znesek 80 milijonov, ki bo razdeljen med občine Trst, Milje, Devin-Na-brežina v tržaški pokrajini; Marano Lagu-nare in Ramenzacco v videmski pokrajini ter San Martin ob Tilmentu in Zoppola v pordienonski pokrajini. S tam 'bodo pomagali 697 osebam, ki so jih svojčas v ta namen predlagale .pristojne Občine.
Poleg tega 'bo deželna uprava omogočila potom odborništva za javna dela in kmetijstvo popravilo občutne škode na razrušenih opornih zidovih, zasutih ali odplavljenih zemljiščih, razdrtih cestah, vodo-vodih in drugih javnih napravah. Popravljena bo tudi škoda na obalnih zidovih, . melioracijskih delih in vodo odvajalnih-namakalnih napravah. Pomoč je predvidena tudi za zasebna podjetja, ki so bila težje poškodovana; ustrezen ukrep bo u-prava izdala brž ko bo končano ugotavljanje nastale škode.
Važno naročilo za tržaški arzenal Sv. Marko
Tržaški arzenal Sv. Marko je prejel naročilo v vrednosti 22 milijard lir. Pomorska družba Vlashov je namreč zaupala tržaškemu podjetju preureditev dveh svojih prekooceanskih 'ladij v sodobni potniški enoti, ki bosta po predvidevanjih vozili med Anglijo in Avstralijo.
Novo naročilo zagotavlja delo tržaški ladjedelnici za več kot eno leto in prav tako tudi privatnim 'podjetjem, ki delajo za ladjedelnico.
V našem listu pogosto pišemo o Zambiji. Ta afriška država nam je postala domača, odkar je odšel tja kot misijonar naš goriški rojak jezuitski pater Radko Ru-dež. Njegova živahno pisana poročila so nam odprla pogled v deželo, ki je bila prej za večino bralcev prava »španska vas«.
Za p. Rudežam so prišli v Zambijo — pred proglasitvijo neodvisnosti se je imenovala Severna Rodezija — še drugi jezuitski misijonarji iz Slovenije, p. Lovro Tomažin iz Argentine in dve laični sestri tudi iz Slovenije. Tako je nastal v Zambiji pravi slovenski misijon.
Te misijonarje je lani obiskal g. Vinko Zaletel s Koroškega, da vidi, kako se imajo in posname vrsto slik, ki jih potem kaže svojim rojakom v zamejstvu. Svojo 43.000 km dolgo pot je v zadnji številki »Katoliškega glasa« sam opisal. Preteklo nedeljo je pa še osebno prišel na Goriško, da bi našemu občinstvu v Gorici, Štan-drežu in štaverjanu pokazal, kakšna je sodobna Afrika.
To pot se je omejil le na Zambijo. Obljubil pa je, da bo prišel še enkrat in nas na filmskem platnu popeljal v Ugando, ki jo je bil lani v poletju obiskal sam sv. oče Pavel VI.
G. Zaletel vedno zanimivo predava. Toda, kar nam je pokazal to pot, je bilo tudi temeljito izpraševanje vesti, kaj mi storimo za širjenje božjega kraljestva na zemlji. Ko smo videli, kaj vse storijo misijonarji, da se Kristus vkorenini med afriškimi ljudstvi, ko smo gledali misijonske stavbe, šole, cerkve, bolnišnice, ki lahko nastanejo le z denarjem, smo odkrili, da smo do sedaj bore malo žrtvovali za misijone in njih potrebe. V bodoče bomo moralj prispevati vse več. Nalagati denar v rast Cerkve v Afriki je za bodočnost božjega kraljestva na zemlji gotovo najboljše naložen denar. Videli smo vero teh ljudi, zdravo družinsko moralo, ljubezen do Cerkve, poslušali m j ih prijetno, melo-diozno cerkveno petje ter spoznali: Kristus zaradi trdote naših src zapušča Evropo in odhaja v Afriko. Tam ga srca željno čakajo, saj čutijo, da jim le njegov nauk prinaša odrešenje.
G. .predavatelj nam je pokazal dve lici Zambije: mesto Lusako, kjer se čuti vpliv belega človeka in rastejo predmestja kot gobe po dežju, pa deželo, kjer je vse tako kot stoletja nazaj. V predmestju zambijske prestolnice Lusaka deluje na eni največjih far Matero p. Jože Kokalj. Videli smo ga sredi njegovih vernikov, prisostvovali službi božji v cerkvi in ga pospremili na njegovih misijonskih poteh. Potem pa smo šli na deželo, na 50 let staro misijonsko postajo Katondvve, ki jo sedaj upravlja p. Tomažin (njegovo poročilo smo objavili v predzadnji številki »Kat. glasa«) in v Kapoche, kjer je dolgo vrsto let deloval p. Radko Rudež. Tudi njega smo videli na sliki, z nekoliko otožnim pogledom, kot bi hotel reči: »Ne dovolite, da omagam. Pomagajte mi!« Sprehod k Viktorija slapovom na reki Zambesi, 500 km daleč od Lusake, je zaključil predavanje g. Zaletela o Zambiji.
Repentabrski župan na jugoslovanskem konzulatu
Kot so storili pred kratkim drugi župani s Tržaškega, tako je tudi repenitabr-ski župan Miha Guštin izročil jugoslovanskemu generalnemu konzulu inž. Marjanu Tepini vsoto 30.000 lir, ki jo je repenta-brski občinski svet namenil prebivalcem po potresu prizadetega mesta Banjaluke.
   ...........................................................................................................  umnim.................................................................................................    umi.......
tMsgr. Janez Hladnik
61 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI )
Voda je pa bila sploh zanimiva postavka v posebnostih Kostanjevice, pač edino naše mesto na otoku. Tik pod župniščem je tekal širši rokav reke in na njem sem imel tudi svoj čoln, se malo popeljal, se okopal in bil tako svež za nadaljnje dalo.
Ko .sem imel vise že skupaj za pot v Argentino, som poiskal v zapuščini gospoda Matevža, rovtarskega župnika, špansko slovnico. Ko sem jo pregledal, sem ugotovil, da je italijansko-španska. Nekaj mi bo že koristila, sam menil, pa sem se je lo-'til. Edini čas je bil na vodi, po kosilu. Niti .v italijanščini nisem bil kaj trden. Le kaj se mi bo iz tega izcimilo? Kakšna bo moja španščina? Začel sem s pomožnimi glagoli in prav tam je največja zime-da. Pa je bilo kmalu konec. Neki dan 1111 knjiga padla v vodo. Naj se pa
ribe uče španščine, sem dejal in si pozneje kupil nemško-špansko slovnico, ki je bila vse bolj pametna in zame primerna.
Za tisto nedeljo, ki je bila v avgustu, ko je bilo napovedano .romanje iz Zagreba, sem najel vse čolne, kaitere je bilo dobiti in vse veslače, .da .bomo ugodili na vse načine obiskovalcem. Prišili so z avtobusi, Takoj smo šli tja gori na Slinovice, deset minut zložne hoje. Kar polna je bila cerkev, najprej romarjev, kmalu pa tudi njihovega petja.
SLOVO OD MARIJE POMAGAJ
Kmalu naj bi se pričela šola, zato sem še izrabil itiste dneve, da se poslovim od Marije na Brezjah, kateri sem bil dolžan svoj duhovski poklic. Prav gotovo je, da je po Njenem posredovanju prišlo do tega.
Res, da mi mati ni nikdar naravnost rekla, naj grem v semenišče. Bila je pametna žena in vedela je, kje so meje materine obljube to otrokove dolžnosti. Samo enkrat v življenju mi je nekaj takega rekla, kar sem šele pozneje prav spre-
umel. Bilo je tisto lato, ko me je noga bolela. Na Peokovec so tedaj prinesli iz Rovt Marijin stranski oltar, kajti rovtarska cerkev je dobila nove oltarje iz karar-skega marmorja. In prav tedaj je prišla tudi lepa podoba lurške Marije in so bili kupljeni novi mašni plašči.
Z materjo sem šel v zakristijo, da pogledava, če je vse prav pripravljeno. Po maši sem spet šel v zakristijo. Spravljali so plašče. Pa pravim: »Joj, mati, koliko lepih "gvantov”!« Maiti pa: »Viiš, Janezek, če boš pridan, jih boš lahko tudi ti oblekel. Veš, to je samo za gospoda.«
Ko sem leta 1935, v septembru premišljeval na Brezjah svojega življenja pot, sem se domislil tudi tega mladostnega dogodka 'in tedaj šale razumel, kaj je mati hotala tedaj reči.
Živo mi je vstalo pred očmi moje prvo romanje na Brezje z bolno nogo iz bolnice. še v poslednje slovo smo pokleknili in še eno zdravamarijo zmolili Maniji v slovo.
»Sedaj pa me tukaj imaš, Marija, ko se poslavljam od Tebe in s tem od svoje mladosti, da grem v tujino, na nova ne-
znana pota. Pomagaj mi, Marija, da bo moja pot blagoslovljena, mnogim v rešitev, nikomur v pogubo!«
še en skok sem hotel prej napraviti v planine. Urezal sem jo na Begunščico in nato v smeri proti Tržiču, še sem hotel videti košček slovanske zemlje. Pa sem spet doživel eno, ki je neumna, v spominu je pa le ostala.
Hotel sem utrgati lepo planiko. Prvič sem jo imel v dosegu roke. Pa rinem proti njej, jo srečno utrgam, toda ko sem se hotel vrniti na svojo pot, zdrčam nizdol po grušču.
Bil sem sicer živ in zdrav, ko sem se srečno ustavil dosti nizko spodaj. Niso pa bile cele moje hlače. Na srečo je šlo že na noč in vsa moja pot je bila samotna. Z nočjo sem prišel v Tržič, kjer je župnikova! moj prijatelj Anton Vovk, pozneje ljubljanski nadškof. Prijazno me je sprejel-
»Ha-ha-ha-ha,« se je hahljal, ko me je videl. Pa menda ja ne boš šel takle v Argentino...?«
Kmalu je poskrbel za vse, kar je bilo treba, ne le za hlače, temveč tiudi za moje
telesne potrebe in je menil: »Vidiš, Janez, le pogum. Nič se ne boj tujine. Marija ti bo že vedno koga dobila, ki ti bo zakrpal hlače, da ne boš nag okrog hodil.«
SESTRA IVANKA
Vseh rojenih otrok nas je bilo petnajst, pet sinov in deset hčera. Kristinca, mlajša od mene, je umrla v tretjem mesecu, vsi ostali pa smo rastli, nekateri sicer (prizadeti s kako boleznijo, jaz, Peter in Mici, vsi trije s težavo v nogah.
Najmlajši je bil Nace, rojen že po očetovi smirti, zadnja sestra je pa bila Angelca, deseta v vrsti deklet in torej »desetnica«.
Vse so nas poslali nekoliko v šole, gotovo vsaj v kmetijske in gospodinjske, in tudi malo po svetu, zlasti k stricu gospodu, kjer je vsak tudi imel priliko, da se kaj nauči in se malo razgleda.
Zares pa so poslali v šole sestro Ivanko, ki je ob moji novi maši imela enajst let. Pokazala je izredno veselje do knjige in kmalu je dokazala, da zna tudi kaj lepega napisati. Vstopila je k usmiljenkam sv. Vincencija.	(Se bo nadaljevalo)
Goriški nadškof na poti v Afriko
Kot je znano že nekaj let go riška nadškofija materialno podpira naselje gobavcev Manicro v zahodnoafriškd državi Slonokoščena obala. Ta petek 23. januarja je go-riški nadškof msgir. Cooolin po zračni poti odpotoval v ta kraj, da si na licu mesta ogleda naselje gobavcev in se seznani z vsemi problemi, ki so povezani z razvojem in vzdrževanjem tega centra krščanske ljubezni. Medtem pa uspešno poteka v goriškd nadškofiji nabirka za Manicro, ■ki je že presegla poldrug milijon Idr.
Predavanje o sodobni slovenski dramatiki
V ciklu predavanj o sodohni slovenski kulturi, ki ga prireja SKAD v Gorici, je prejšnji četrtek predaval v Katoliškem domu prof. Josip Tavčar dz Trsta, sam dramski avtor in dramaturg Slovenskega gledališča iz Trsta. Predavatelj je v svojih izvajanjih orisal razvoj slovenske modeme drame od Cankarja dalje ter se posebej zaustavil ob dramatskam ustvarjanju po drugi svetovni vojni. Prvo obdobje v novem političnem okviru je pomenilo tudii za slovensko dramatsko ustvarjanje bolj posnemanje vzorca sovjetskega socialističnega realizma kot pa kako pomembnejše originalno ustvarjanje. Šele kasneje se začne tudi slovenska dramatika vključevati v splošni evropski kulturni tok, tar vidi med drugim svoje ideale zilasti v avtorjih kot so Camus, Sartre, Mauriac ali Ionesco. Prof Tavčar je prikazal še najsodobnejše smeri v slovanski dramatiki. Naštel je tu calo vrsto imen, med katerimi zlasti Jožeta Javorška, Primoža Kozaka in Dominika Smoleta.
Škoda, da predavatelj ni vključil v svojo analizo tudi avtorjev slovenskega zamejstva in emigracije, saj je znano, da prav v okviru slednje deluje cela vrsta dramskih pisateljev, mimo katerih ne moremo iti (Zorko Simčič, Jeloonik, Rozman idr.). Morda bi tudi kazalo, da bi v svojem predavanju podal bolj osebno gledanje kot pa da se je naslonil na uradno slovensko kritiko.
V celoti pa je bilo predavanje nedvomno zanimivo, -kar so pokazali tudi razni posegi v debati o obravnavani temi.
Za naslednje večere bomo lahko poslušali predavanja o slovenski sodobni glasbi (Pavle Merku) ter o poeziji (Ciril Zlobec).
Spectator
RAZNO
Izpiti za ptičje lovce
V	deželnem uradnem vestniku št. 38 z dne 18.12.1969 so objavljeni predpisi o dosegi usposobljenosti za lov na ptice. Kdor hoče prvikrat doseči taiko potrdilo, mora opraiviiti izpit pre^ lovsko komisijo. Enak izpit mora opravili tudi ptičar, 'kateremu je bilo zaradi prekrškov odvzeto lovsko dovoljenje in ga upet želi pridobiti, šele na podlagi tega .potrdila o usposobljenosti za lov na ptice lahko dobi kandidat lovsko dovoljenje od pokrajinskega lovskega odbora. Prošnjo za izpit na ikolkovanem papirju je treba vložiti na pristojni lovski odbor. Kdor ne bi uspešno opravil izpita, se lahko po dveh mesecih spet prijavi. Snov za 'izpit je precej obširna; treba je poznati zakonodajo, ptiče in divjad, načine lova, lovska sredstva, lovski koledar in skratka vse, kar je povezano z lovom. Podrobnosti so naštete v sklepu deželnega odbora št. 4261 z dne 18.11.1969, ki je bil objavljen v zgoraj omenjenem vestniku.	.
, Inž. Janko Košir
Nov umik za bencinske črpalke
S 1. januarjem je deželna uprava uvedla nov urnik za bencinske črpalke, ki velja za vse področje naše dežele. V zimskem času — od 1. oktobra do 30. aprila — so črpalke odprte vsak dan od 7. do 13. in od 15. do 20. ure. V poletnem času — od 1 maja do 30. septembra — črpalke delujejo od 7. do 13. in od 15. do 21. ure.
Polovica črpalk bo odprta tudi v opoldanskem odmoru. O) nedeljah in praznikih bo odprta le vsaka četrta črpelka. Nočno službo bo opravljala vsaka dvajseta črpalka — pozimi od 22. poleti od 23. pa do 7. ure zjutraj.
Posebne določbe vejajo za črpalke na hitrih cestah, ob drž^. ni meji, motelih in turističnih krajih kot ;so Trbiž, Lignano, Gradež, Oglej in Devi -Nabrežina.
Vse, ki jim je drag slovenski katoliški tisk med nami, vabimo na
Večer katoliškega tiska
ki bo v nedeljo, 25. januarja ob 16.30 v Katol. domu v Gorici.
— O vlogi katoliškega tiska bo govoril g. Ivo Bolčina
— Dramska skupina iz Štandreža bo uprizorila igro »POŠTENA DEKLICA«
— Za prijetno razpoloženje bo poskrbel ansambel Mi-Ni-Pe
— Ves čas prireditve bo trajal srečolov z izredno lepimi dobitki, od katerih ne bo nobeden vreden manj kot tisoč lir
— Glavni dobitki — bo jih nad petdeset — bodo: posteljno pregrinjalo, vredno 8.000 lir; vezen namizni prt za 12 oseb v vrednosti 8.000 lir; dve umetniški sliki v okvirju, vsaka vredna 10.000 lir; servis za črno kavo; knjige in knjižne zbirke, vredne od 2.000 do 4.000 lir.
PRIDITE NA PRIREDITEV, PODPRITE KATOLIŠKI SLOVENSKI TISK IN S SVOJO UDELEŽBO IZPRIČAJTE, DA VAM JE LJUB IN DRAG!
Sociološka raziskava o društvih
Inštitut za mednarodno sociologijo v Gorici, ki je bil ustanovljen lansko leto s posebno nalogo, da razišče socialne posledice nove meje dn njene socialne vzroke, vodi pravkar obširno raziskavo o združevanju v Gorici in na Goriškem. Prva faza je bila v registraciji vseh vrst društev: kulturnih, športnih, političnih, sindikalnih, bivših 'borcev, 'mladinskih, poklicnih, zabavnih, podpornih, študentovskih in drug-ih. Vsem, ki so odgovorni za društva, bo v prihodnjih dneh poslana vprašalna pola, s pomočjo katere naj bi sc predvsem osvetlila struktura in delovanje raznih društev. Prvi zanimiv podatek je število društev, kd jih je Inštitut zasledil: tisoč. Druga faza raziskav bo ta, da bo Inštitut natančno analiziral funkoijo, k: jo opravljajo društva v okviru Skupnosti. Ta faza raziskave se bo poslužila samo enega vzorca, 'ki bo izbran po geografskih, etničnih in tipoloških 'kriterijih.
Ker gre za izrecno znanstvene namene, ki naj bi pripomogli k boljšemu razumevanju položaja v naši pokrajini, vabimo vse tiste, katerim bo poslana vprašalna pola, k vljudnemu sodelovanju, da se čimprej preverijo podmene raziskave.
Za šolsko poslopje v ulici Croce
V	prejšnji številki smo poročali o požaru na slovenski šoli v uiicd Croce. Danes moramo še dostaviti, da so občinski svetovalci SDZ takoj stopili v sitik s tehničnim uradom in se zavzeli za nujno popravilo poškodovane zgradbe, da bi pouk čim manj trpel. Svetovalci SDZ se stalno zanimajo tudi za zgraditev novih šolskih poslopij. Toliko smo dolžni povedati, da bi javnost ne mislila, da se za naše probleme zanimajo samo drugi.
ZA KMETOVALCE
Razkuženje zemlje v vrtu
V	vrtu je nastopil čas, ko pripravljamo tople in hladne grede za setev ali presajanje raznega sočivja kot čebule, 'peteršilja, solate itd. V zemlji se skrivajo številne klice, ki povzročajo gnilobo in padavico na mladih rastlinicah. Če so se lani te bolezni pojavile in obstaja nevarnost, da letos še močneje izbruhnejo, bo treba na vsak način ta napad preprečiti. V takem primeru najuspešneje zatremo bolezenske klice z razkuženjem zemlje. Sredstev je dovolj na razpolago. Lahko izberemo hlapljivo 'tekočino VAPAM in z njo polijemo zemljo eden ali dva tedna pred setvijo; pri tem uporabimo 4-12 'kg omenjenega sredstva na 100 kv. metrov. Toda vedeti je treba, da VAPAM lahko rabimo le, če ima zemlja temperaturo nad 10 stopinj. Če je zemlja hladnejša ali so rastline že na mestu, rajše rabimo ACRIT v zrnih, katerega posujemo enakomerno po zemlji v količini 2 - 3 kg na vsakih 100 kv. metrov in ga plitvo ukopljemo. Z ACRIT-om preprečimo še druge bolezni kot je pegavost na radiču in vratno gnilobo na čebuli in korenju.
Zimsko škropljenje sadnega drevja
Mnoge rastlinske bolezni dn škodljivce uspešno zatiramo v zimskem času. Prvega zimskega škropljenja se navadno lotimo takoj, ko je odpadlo listje. Če smo to priliko zamudili, potem je sedaj še čas, da Izvedemo škropljenje čimprej, dokler je drevje brez listja.
Na breskvah se pogosto pojavlja kodra-vost in luknjičavost. Ti dve bolezni zatiramo sedaj tako, da škropimo s CRIT-TAM-om ali TMTD 50 in sicer v količini 6G gr na 10 litrov vade. Pri tem delu pazimo, da dobro zmočimo vse drevo do zadnjih vejic.
Na jablanah in hruškah lahko z uspehom nastopimo proti raku, iki napada deblo in veje ter povzroča nevarne rane. Najprej z ostrim nožem izrežemo napadena mesta, manjše bolne veje pa popolnoma odrežemo. Nato premažemo očiščena mesta z raztopino SUPER RAMEDIT-a (50-70 gr na 10 litrov vode). Z istim sredstvom premažemo vsako rano, ki 'je nastala pri obrezovanju in tako preprečimo, da bi rakova glivica prodrla v les.
Pozimi — če sneg pokrije zemljo — se primeri, da zajci in miši objedajo lubje na sadnam drevju. To poškodbo preprečimo, če premažemo ali poškropimo vznožje debla z raztobino SALVAPLANT-a —
1	kg na 4 litre vode — do višine 70 cm.
Inž. Janko Košir
OBVESTILA
Naročnina »Katoliškega glasa« za leto 1970. Tudi uprava našega lista se je morala zateči, kot so drugi listi že storili sredi preteklega leta, k povišanju letne naročnine, če hoče gospodarsko obstati.
V	Italiji list velja od 1. januarja 1970
3.000	lir, posamična številka pa 70 lir. Za inozemstvo bo list stal 4.000 lir oz. 7 USA dolarjev, 25 nemških mark, 35 francoskih frankov, 30 švicarskih frankov, 160 avstrijskih 'šilingov, dva in tri četrt angleških funtov.
Roditeljski sestanek. Ravnateljstvo nižje 'srednje šole v Gorici ul. Randaccio 10 sporoča, da bo v nedeljo, 25. januarja 1970 ob 10.30 v šolskih prostorih roditeljski sestanek. Vabljeni so starši in njihovi namestniki.
V	nedeljo, 1. februarja ob 16.30
bo v Katoliškem domu v Gorici gostovala igralska skupina SKPD »F. B. Sedej« dz Števerjana in uprizorila ljudsko igro
DESETI BRAT
ki je prirejena po istoimenski povesti Josipa Jurčiča.
V	nedeljo, 1. februarja pridite torej v Katoliški dom!
Knjige Celovške Mohorjeve družbe. Na
upravi našega lista imamo še nakaj zbirk knjig, ki jih je izdala za letos Mohorjeva družba v Celovcu. Zbirka obsega štiri knjige in stane 2.000 lir.
Predavanje o Rusiji. V soboto, 24. januarja bo v prostorih Slovenske prosvete v ulici Dondzetti 3 v Trstu predavanje p. Antona Korena iz Rima o Rusiji. Predavanje je namenjeno Slovenskemu kulturnemu klubu in Društvu slovanskih izobražencev. Začetek ob 19.15.
Slovensko gledališče v Trstu bo nastopilo v soboto, 24. januarja ob 20.30 v Kulturnem domu s Finžgarjevo ljudsko igro »Naša kri«, v nedeljo, 25. januarja ob 16.30 v kinodvorani v Bazovici z burko Jaka Štoka »Moč uniforme«.
Krožek absolventov slovenske trgovske akademije v Trstu (KASTA) vabi za dan 23. januarja ob 21. uri v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu na predavanje: »Gospodarske namembe našega ozemlja v zvezi z načrtovanjem dežele«.
Pravosodno ministrstvo je razpisalo naslednja dva natečaja: a) za eno mesto prevajalca za srbskohrvaški jezik in za eno mesto prevajalca za srbsko-hrvaški in slovenski jezik pri uradu prevajalcev 'tujih zakonov in 'aktov pri omenjanem ministrstvu; ib) za eno mesto prevajalca iza francoski in srbski jezik v staležu vodilnega osebja pri uradu prevajalcev tujih zakonov in aktov pri istem ministrstvu. Pogoji: pod a) je ipotrebna diploma višje srednje šole; pod b) pa univerzitetna diploma. Prošnje na kolkovanem papirju, naslovljene na pravosodno ministrstvo, morajo biti predložene samo prokuratorju republike okraja, kjer prebiva prosilec in to za a) do 9. marca 1970, za b) do 6. marca 1970. (Uradni list št. 6 z dne 8.1.70 in št. 3 z dne 5.1.70).
M. M. je darovala: za katoliški tisk 3.000 lir; za Zavod sv. Družine 2.000; za Alojzijevišče 2.000 lir; za Katoliški dom 2.000 lir; za slovenske misijonarje 2.000 lir.
V	spomin pok. Margarete Bolčina daruje družina Košič iz Pevme 5.000 lir za Zavod sv. Družine in 5.000 lir za Alojzije-višče.
DAROVI
Za tiskovni sklad »Katol. glasa«: namesto cvetja na grob ge. Berte Vodopivec daruje Oton Muhr 1.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 10.000; N. N. 40.000; Bitežnik Rozalka 2.000; družina dr. Vrtovec 10.000; T. A. 5.000; družina Koshu-ta 5.000; Julka Skvarča 6.000; Marija Bogataj 10.000; I. B., USA, 17.000; N. N. 3.000; Pocarini Alojzija 5.000; N. N. 10.000; U. Z. 3.000; N. N. 5.000; v spomin pok. mame g. Ivota Bolčina N. N. 5.000; B. L., Gorica, 5.000; Mila Dobnar, Milan, v spomin pok. sestre Mile Žgur 7.000 lir.
Za Alojzijevišče: M. Z. v spomin pok. žene Marije Merkelj 5.000 lir; Ana Petejan v spomin pok. brata Mihaela, ki smo ga pokopali pretekli teden, 2.000 lir; gospa Franka 3.000 lir; družina Ferlat 3.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Gospa Franka
3.000 lir; družina Ferlat 3.000 lir.
Ob drugi obletnici smrti Minke Tušar
daruje 'družina K.: za Zavod sv. Družine
5.000 lir, za Alojzijevišče 5.000 lir, za Katoliški dom 5.000 lir, za Katoliški glas
5.000 lir.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu:
Anica Dolhar v počastitev spomina pok. Rozalije Vuk in pok. Marija Kocjančič
10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Pavla Ule
2.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: Sancin J., Trst, 5.000 Idr; Zadnik Justina, Trst, 2.000 Idr; N. N., mesečni prispevek, 1.000 'lir.
Za Finžgarjev dom na Opčinah: Angela Hrovatin-Vramec 3.000 'Lir namesto cvetja na grob pok. Marija Daneu.
★
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 25. do 31. januarja 1970 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska oddaja. 21.0 Coralba (5). — Drugi: 22.25 Osvojevaloi Zapada, telefilm.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Še enkrat s čustvom, film. — Drugi: 21.15 Svat proti letu 1970. 22.15 Simfonični koncert.
Torek: Prvi: 21.00 Elizabeta Angleška. — Drugi: 21.15 Znotraj zapora (3): Zapornik — človeško bitje.
Sreda: Prvi: 21.00 Odpoklic s fronte (4). — Drugi: 21.15 Orson VVelles: Tujec, film.
22.45	Kino v letu 1970.
četrtek: 'Prvi: 21.00 Politična tribuna.
22.00	Za vsako ceno, telefilm. — Drugi:
21.15	Pesmi za eno leto. 22.15 Obzorja znanosti in tehnike.
Petek: Prvi: 21.00 TV 7. 22.00 Živeti skupaj: moški im ženska. — Drugi: 21.15 Gio vanni in Blviruccia. 22.00 Mi in drugi (1).
Sobota: Prvi: 21.00 Glasbeni prizor: Gospod in gospa. 22.15 Eno dejstvo: kako in zakaj. — Drugi: 22.15 Mastro Don Ge-sualdo.
i RADIO
TRST A
Spored od 25. do 31. januarja 1970
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih). 8.15
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15
17.15	(samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: N. Slastnikov: »Na Mars za vsako ceno. Dramatiziral A. Pregare. Drugi del. 11.45 Rin-garaja za naše malčke. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vara in naš čas. 12.30 Staro in novo v zabavni glasbi predstavlja Naša gospa. 13.30 Glasba po željah. D. Rea: »Gospa izstopi v Pompejih«. Dramatizirana zgodba. 17.30 Zborovska glasba. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedam dni v svetu. 19.30 Melodije iz filmov in ravij.
20.30 Iz slovenske folklore: Reharjeva: V starih časih: »Pod uokence buon pršo jen na škurice potrkou«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. 12.10 Kalanova: »Pomenek s poslušavka-mi«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: čar glasbenih umetnin. 17.35 Jež: Italijanščina po radiu. 17.55 Misli in nazori. 18.30 Radio za srednije šole. 18.50 Zbor »A. IUersberg« 'iz Trsta. 19.20 Znane melodije. 21.25 Romantične melodije.
Torek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.00 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 18.30 Komorni Ikoncert. 19.00 Otroci pojo. 19.45 Zbor »Slovenec« iz -Boršta. 20.35 Orff: »Afroditin 'triumf«, koncertni prizor.
Sreda:	11.40 Radio za prvo stopnjo
osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Sodobne popevke.
17.35 Jež: Italijanščina po radiu. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 »Bari, beri rožmarin zeleni«. 20.35 Simfonični koncert.
četrtek: 11.35 šopek slovanskih pesmi.
12.00 Pod farnim zvonom župne oarkve v Pevmi. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst.
17.35 Jevnikar: »Slovenščina za Slovence«. 17.55 Kako in zakaj. 19.10 Simonitijeva: »Pd-sani balončki«, rad. tednik za najmlajše. 20.35 L. A. Seneca: »Medeja«. Tragedija.
Petek: 11.40 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.35 Jež: Italijanščina po radiu. 18.30 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 18.50 Istrijan-ka, 15 plesnih miniatur. Izvaja orkester Slovenske filharmonije. 19.10 Na mejah življenja (3) G. Tatarelli: »V morskih globinah«. 20.50 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 šopek slovanskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 14.45 Glasba iz vsega sveta. 16.10 Operetne melodije. 16.30 B. Cellini: »Moje življenje«. Peto nadaljevanje. Izvajajo dijaki slov. višjih sred. šol v Trstu. 16.50 Neapeljski mandolinski ansambel. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu.
17.45	Slovenski znanstveni delavci z univerze. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Zenski vokalni kvartet iz Ljubljane. 19.10 Theuer-schuli: »Družinski obzornik«. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Nenavadne in skrivnostne zgodbe: Marodič: »Smrt v dvigalu«.
Skupno romanje v Lurd
Romanje se bo vršilo kot že napovedano od 5. do 11. julija 1970. Imeli bomo poseben vlak. Cena za prevoze, hrano In stanovanje znaša 50.000 Ur. Kdor želi ležalnik na vlaku, naj doplača 2.500 lir. Vpisovanje se bo zaključilo na belo nedeljo, 5. aprila. Do 17. maja mora vsak udeleženec poravnati vse stroške.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
©eUKi
BANCA Dl CREDITO 01 TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000	VPLAČANIH	LIR	300.000.000
TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10
TELEFON ŠT. 38"101, 38“045 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED