HSa poduk iu kratek čas. Stare gore pri Podsredi. Na vshodnji strani podsredškega trga se vzdiguje na levem bregu hitre Bistrice prijazni grič Starih gor. Le-tu se nahaja starodavna sloveča božja pot Marije sedem žalostij, o katerej že pohvalno govori neko staro pismo iz leta 1347. Kdaj da se je pozidala sedanja Marijina cerkev, se ne ve; prvokrat se omenja v nekem pismu od 6. julija 1. 1581. Prvotno ie bila pozidana v gotiškem slogu in presbiterij se je ohranil do dandanes v eisti goliki. Cerkev je precej prostorna in meri v dolgosti 24'85»» in v Sirokosti blizu 8?». Poleg Marijine cerkve nahajata se na Stari gori še dvc kapeli; prva je posvečena sv. Ani, druga sv. Mohorju in Fortunatu. Tudi te kapeli, izmed katerih ima vsaka po tri oltarje, zidani sla v gotiškem slogu. Kakor nam kažejo letne številke, je ta cerkev izmed najstarejših romarskih cerkvii Spodnjega Štajarja. Pa tndi pri]jubljena božja pot bila je k Mariji sedera žaloslij. Iz dalnjih krajev, posebno iz Kranjskega prihajali so romarji v postnem času častit Marijo sedcm žalostij. Podsredžki župnik g. L. Herbic je pisal I. 1814., da je na tiho nedeljo iz kakih dvajsct župnij prihajalo verno Ijudstvo na Staro goro. Iz Kozja, piše nadalje omenjeni g. župnik, iz Pilštanja, Buč, Polja, Sv. Petra, Pišec, Sromelj, Koprivnice ild. so prihajali duhovniki spovcdovat romarjev, ki so le-tu opravljali velikonočno spoved. Poleg omenjenega dne prihajali so romarji na Staro goro tudi na cvttni pelek in binkoštno nedeljo. Vendar pa je bil in še ostal glavni shod romarjev na tiho nedeljo. V drugi polovici sedanjega stolelja je začela pojemati tukajšnja božja pot; dalnji romarji so izostajali, čimbolj se je procvitala božja pot na Sv. gorah pri Sv. Petru. Uzroki propada tukajšnje božje poti so tudi lako imenovani »kramarji* in pa razpadle kapclo križevega božjega pota na Staro goro, o katerih bomo še obSirniše govorili. — Trška občina si je pridobila za Slaro goro pravico dveh sejmov, katera se vsako leto vršila na tiho in binkošlno soboto. Ker je ravno drugi dan shod romarjev, oslajajo kramarji tudi čcz nedeljo na gori, da na ta dan razpečavajo svojo blago. Kakor pravi župnijska kronika, poslavljajo »figovci, rožičkarji, rešetarji, žganjičarji, krčmarji itd.« svoje barake noter do cerkvenega zida. Naravna posledica tega je, da se služba božja vsestransko ovira in da vsled prevelikega trušča spovedniki ne slišijo svojih lastnih besedij. Podsredški gg. župniki so si veliko prizadevali, to grdo razvado odpraviti, ali njih trud bil je večinoma zastonj. Trška občina ni nie slorila v tera obziru, dasiravno je imela v ministerskem ukazu od dne 10. dec. 1852 št. 29.490 dovolj sredstev zato. Po navedenem ukazu je namieč prepovedano med prcdpoldnevno in popoldnevno službo božjo iržiti blizu cerkve; pa za la ukaz se ni brigal nihče. Ker je poslajalo ravnanje kramarjev na svetem mestu vedno bolj nedostojno, ker je cerkvenemu duhu nasprotno in eelo zoper cesarske postave, blagovolilo je prečastito školijstvo z odlokom od dno 1. jun. 1878 štv. 1146 prvo službo božjo na liho nedeljo na Stari gori prepovedali. Da je vse to slabo uplivalo na romarje, ki so vsled tega če dalje bolj izostajali, umevno je samo ob sebi. (Konec prih.) Sinešnica. Neki šaljivec je rekel: Neka ženska ni vredna, da |o solnce obsije, in si tudi ne zrajta, kadar solnce na rijo sije, da bi v senco stopila!