Poštnina plačana v gotovini. LETO XLVI. ŠTEV. 11.—12. Slovenski Pravnik Glasilo društva ..Pravnika" v Ljubljani VSEBINA: 1. UNIV. PROF. ALEKSANDER MAKLECOV: Očuvalne odredbe modernega prava (Konec) 309 2. DR. JOSO JURKOVIČ: Samouprava in avtonomija 325 3. DR. GORAZD KUŠEJ: Akademija za meddržavno pravo v Haagu 340 4. DR. VLADIMIR RAVNIHAR: Kodifikacija mednarodnega prava 344 5. DR. RUDOLF SAJOVIC: Peta skupščina kongresa jugoslovanskih pravnikov v Dubrovniku 347 6. Književna poročila 351 7. Razne vesti 362 PRILOGA: Odločile kasacijskega sodišča v civilnih stvareh II (štev. 311—324). V LJUBLJANI 1932 Urednik: Dr. Rudolf Sajovic Natisnila Narodna tiskarna — Predstavnik Franc Jezeršek Rokopisi naj se pošiljajo: Uredništvo »Slovenskega Pravnika« v Ljubljani, Bleivveisova cesta 16/1. Slovenski Pravnik Leto XLVI. Ljubljana, decembra 1932. Št. 11. - 12. Očuvalne odredbe v sistemu moder-nega prava. Univ. prof. Aleksander Maklecov. (Konec.) Dokončni odpust. V § 27 uredbe so določeni pogoji za dokončni odpust oseb, ki so bile oddane: a) v zavod za zdravljenje ali za čuvanje nevračunljivih oseb ali oseb z zmanjšano vračun-ljivostjo ali b) v zavod za zdravljenje pijancev. Če bi sL morala odpustiti iz zavoda kakšna izmed teh oseb, odredi upravnik zavoda, da zdravnik, ki je opazoval to osebo v času, ko so postajale odrejene očuvalne odredbe, predhodno vsestranski pregleda to osebo. Poleg tega zasliši upravnik zavoda še posvetovalni odbor. Izvid in mnenje zdravnika zavoda kakor tudi mnenje posvetovalnega odbora priobči upravnik s svojim predlogom sodišču, ki je odredilo to očuvalno odredbo. To sodišče odloči končno o odpustu predlagane osebe z rešitvijo, zoper katero ni pravnega sredstva. V § 27. uredbe so združene torej določbe o odpustu nevračunljivih, manj vračunljivih oseb (§ 53. k. z.) in kroničnih pijancev tako vračunljivih kakor tudi nevračunljivih (§ 54, odst. 2. k. z.). V vseh teh primerih gre za končni odpust iz zavodov, ki imajo pred vsem zdravstveni značaj. Sodišče odloča o odpustu po svoji svobodni oceni, eventualno na osnovi ponovnega zdravniškega pregleda (§ 53., odst. 4. k. z.). Kot merilo mu je spoznanje, da nadaljnje zdravljenje ali čuvanje ni potrebno (§ 53., odst. k. z.), odnosno, da je dotični ozdravljen (§ 54., odst. 1 k. z.). V §§ 53. in 54. k. z. ni določen noben minimum trajanja teh odredb. Za 21 310 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.. odpust je v obeh primerih pogoj ozdravljenje osebe. Ozdravljenje naravno ni vezano na rok. Bistvena razlika med njima pa je v pogledu maksima trajanja: po § 53. k. z. je maksimum absolutno nedoločen (gl. zgoraj), dočim doba bivanja v zavodih za zdravljenje pijancev ne sme presegati dveh let (§ 54., odst. 1. k. z.). V zadnjem primeru se mora očuvanec po preteku dveh let dokončno izpustiti tudi tedaj ,. če ni ozdravljen. Če upoštevamo, da se v zavode za zdravljenje pijancev oddajo tudi nevračunljivi pijanci, potem je jasno, da tiči v tem resna nevarnost za pravni red. Postaviti take osebe po odpustu iz zavoda pod zaščitni nadzor (§ 56. k. z.) bi bilo v teh primerih nujno potrebno, čeprav tudi ta ukrep ne daje polnega jamstva za javno varnost. Dočim v pravkar navedenem primeru niso zadostno zaščitene koristi javne varnosti, so določbe o odpustu iz zavoda za zdravljenje ali za čuvanje (§ 53. k. z.) pomanjkljive glede na interese oseb, ki so oddane v te zavode. Njih usoda odvisi na vse zadnje edino le od uvidevnosti upravnika dotičnega zavoda. V rokah upravnika je osredotočena vsa inicijativa za pokrenitev postopanja o odpustu iz zavoda. V tem pogledu ga ne vezeta ne mnenje zdravnika zavoda ne mnenje posvetovalnega odbora. Sodišče pa mora čakati na njegove predloge. Kakor povsod, tudi tu ni izključena možnost usodnih zmot in celo zlorabe. Saj po-menja oddaja v zavod na absolutno nedoločen rok največjo omejitev osebne prostosti! Zato bi bilo nujno potrebno pri novelizaciji našega k. z. uvesti vsaj ono poroštvo, ki ga določa nemški n. k. z. iz 1. 1927 (§ 60.). Pridrževanje v zavodu za zdravljenje ali za čuvanje sme po tem načrtu presegati tri leta le tedaj, če spozna sodišče to za dopustno pred potekom tega roka. Po preteku nadaljnih treh let je potrebna ponovna privolitev sodišča, če sodišče ni določilo za to še krajšega roka.15 O dokončnem odpustu iz drugih zavodov gl. § 25. ur. o izv. očuv. odredb. 15 Gl. tudi našo razpravo: Zmanjšana vračunljivost v načrtu za k. z. kraljevine ,SHS. »Zbornik znanstv. razprav.« L. VI. — Skrajno enostransko v duhu (pretiranega policeizma obravnava vprašanje o garancijah pri določitvi in izvrševanju očuvalnih odredb Giulio Battaglinl. Gl. Giulio B a 11.a gl i n i : a) Die Garantien des Beschuldigten bei Verhanguing von sichemden Massnahmen im italienisohein Redit. »Z. f. die ges. Strafreeht\viss.« 52. Bd. 1932 (Erstes Heft); b) La natura giuri-dica delle rniisure di sicurezza. »Riviata di diritto penitenziario.« 1930. Str. 1285 in nasl. Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 311 Pogojni odpust. Pogojni odpust je po našem k. z. predviden le glede oseb, ki prestajajo očuvalne odredbe v zavodu za pridrže-vanje po prestani novi kazni (§ 51, odst. 4 do 6 k. z.) in v prisilni delavnici (§ 52, odst. 3 k. z.).15/! Obsojenec, ki je pridržan v zavodu po § 51 k. z., sme biti pogojno odpuščen, ko minejo tri leta po prestani kazni, če je moči smatrati, da ni več nevaren za javno varnost. (§ 51, odst. 4 k. z.) Pogojni odpust iz prisilne delavnice je možen že čez šest mesecev po prestani kazni (§ 52, odst. 3 k. z.). Razlika glede roka je utemeljena v razmerju teh dveh očuvalnih odredb glede na nevarnost oseb in na maksimum trajanja teh odredb. Pogojni odpust dovoli in prekliče sodišče na predlog uprave zavoda (§ 51, odst. 5; § 52, odst. 3 k. z.). Upravnik zavoda preskrbi mnenje posvetovalnega odbora zavoda o pogojnem odpustu ter pošlje mnenje odbora s svojim predlogom vred sodišču, ki je izreklo očuvalno odredbo. Sodišče izda rešitev o predlogu uprave zavoda po zaslišanju državnega tožilca. Če sodišče zavrne predlog o pogojnem odpustu, se sme podati ponoven predlog šele čez tri mesece. Ta rok velja tako za pogojni odpust iz zavoda za pridrževanje (§ 51 k. z.), kakor tudi iz prisilne delavnice (§ 28 uredbe). Preklic odpusta je možen v primeru § 51 k. z. v treh letih, v primeru § 52 pa v enem letu. (§ 51, odst. 6; § 52, odst. 3 k. z.). Pogojni odpust se sme preklicati vselej, kadar pogojno odpuščena oseba zlorabi dano prostost ali prekrši pogoje, ob katerih je bila odpuščena (§ 29, odst. 1 uredbe). Pogoji, ob katerih se oseba pogojno odpušča, v uredbi niso navedeni. Tu je torej treba nalično uporabiti predpise zakona o izvrševanju kazni na prostosti (§ 75 uredbe), (§ 28, odst. 2 z. o izv. k. in t. 8 navodil za izv. predpisov §§ 27. do 33 z. o izv. k. z. z dne 7. marca 1929, št. 20.690). Poleg kriterijev, ki veljajo tudi za preklic pogojnega odpusta iz kazenskih zavodov (§ 30 uredbe, § 30, odst. 1 z. izv. k.), je določen še specijalni pogoj za preklic pogojnega odpusta iz omenjenih očuvalnih zavodov, namreč takšno vedenje ali dejanje pogojno odpuščenega, zbog katerega bi bilo sumiti, da je nevaren za javno varnost. (§ 20 uredbe). Če prebije pogojno odpuščena oseba do konca čas pogojnega odpusta brez 15/! Utemeljitev pogojnega odpusta pri očuvalnih odredbah z obče-teoretiskega stališča podaja Dr. Toma Zivanovič: Primena opštih krivično^pravnih principa; ina mere (bezbednos-ti. »Arhiv za pravni i društv. nauke.« 1914. Str. 261, 262. 21* 312 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. prikora, se šteje, da je očuvalna odredba popolnoma pre-stana (§ 30 ur.). Oseba pa, ki ji je odpust preklican, se odda v isti zavod, kjer je pred preklicem prestajala očuvalno odredbo. V tem zavodu mora prestati ostanek odrejene odredbe (§ 31 ur.)16 Kazniva dejanja oseb, ki jim je vzeta prostost zbog izvrševanja kakšne očuvalne odredbe. Po § 69, odst. 2 k. z. velja določba 1. odst. tega paragrafa glede disciplinskega kaznovanja prestopkov, storjenih v zavodu, tudi za osebe, ki jim je vzeta prostost zbog izvrševanja kakšne očuvalne odredbe. Iz § 40 ur. o izv. očuv. odr. sledi, da se smejo disciplinske kazni uporabljati tudi napram nevračunljivim osebam. Discipliniranje nevračun-Ijivih pa očitno nasprotuje zdravstvenemu značaju ravnanja s takimi osebami. Proti njim bi bile primerne le varnostne odredbe, ne pa disciplinske kazni v pravem pomenu besede. B. Izvrševanje poedinih odredb, ki so spojene z odvzemom prostosti. Analiza določb o izvrševanju poedinih očuvalnih odredb kaže, da načelo: »očuvalne odredbe niso kazni« pri nas ni izvedeno dosledno. Z istim vprašanjem imajo opraviti tudi druge zakonodaje. Tako očita n. pr. Exner nemškemu načrtu, da se izvrševanje očuvalnih odredb razlikuje od izvrševanja kazni bolj navidezno, ne pa stvarno: »Uber-all ist das Aussere, das Unwesentliche, die Etikette eine andere, die Sache nicht.«17 Kot vodilno načelo mora biti misel, da očuvalna odredba v bistvu ni povzročitev zla kot povračila za krivdo. Kolikor gre kazen pred očuvalnim sredstvom, je povračilna funkcija kazenske represije že izčrpana z izvršitvijo kazni; glede nevračunljivih oseb pa o povračilu vobče ne more 16 Glasom razpisa ministrstva pravde z dne 17. januarja 1930, br. 2439 »ako je neko lice upučeno na priiruudan rad radi krivice po § 12 zakona o zaščiti javne bezbednosti i poretka u državi, upučivanje u zavod za prinudan rad (davanje i opozivanje uslovnog otpusta) izvršiče i u buduče upravne vlaste (viša državna tužioštva, odnosno Ministarstvo pravde) po uredbi Br. 34.745 (u vezi sa raspisom Br. 60.039) sve dok je ona u važnosti«. — 0'olenc-Sajovic, op. cit., str. 27, sta mnenja, da uporaba predpisov zgoraj omenjene uredbe ni več dopustna, če gre za sodbe iz časa, odkar velja sedanji k. z. 17 Exner: Eter Vollzug . .. Str. 251. Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 313 biti govora. Pri izvrševanju očuvalnih odredb gre ali za očuvanje družbe z izolacijo nevarne osebe ali za prisilno zdravljenje, vzgojo k delu in si. zaradi socijalne reklasacije. Po drugi strani bi bilo tudi treba izvesti jasno in nazorno diferencijacijo pri izvrševanju poedinih očuvalnih odredb. Zaenkrat je vse to le pium desiderium. Pridrževanje po prestani novi kazni (§ 51 k. z.). Ta odredba se izvršuje z uporabo takih varnostnih ukrepov, s katerimi se izključi vsaka možnost, da bi taka oseba pobegnila iz zavoda. Druge omejitve so dopustne samo toliko, kolikor zahteva to namen odrejene očuvalne odredbe ali varnost in red zavoda samega (§ 32 uredbe). Ta formulacija, ki je povzeta iz § 285 nemškega načrta z. o izv. k. iz 1. 1927, je v načelu pravilna. Vsi drugi predpisi o izvrševanju omenjene očuvalne odredbe (zaposlitev, disciplinske kazni) pa so v glavnem isti, odnosno slični predpisom za izvrševanje kazni v kazenskih zavodih (§§ 34 do 37 uredbe). Edina malenkostna in zgolj zunanja razlika je v tem, da se obleka pridržancev mora razlikovati od obleke obsojencev (§ 34, odst. 2 uredbe). Uredba ni prevzela iz nemškega načrta zelo smotrnih odredb glede olajšav (Vergiin-«tigungen, § 29 cit. nemškega načrta), ki so dopustne pri izvrševanju te očuvalne odredbe.18 18 Po Exnerju »im ganzen ware die Behandlung mehr der Haft als ¦dem Zuchthause anzugleichen. Grundsatz ist: Verwahrung ist ein-fache Freiheitsentzieihung mit A r b e i t s p f I i c h t«. E x-n e r, Der Vollzug. .. str. 25. Značilno je, da se v Norvegiji to ©čuvamo sredstvo taktično skoraj ne uporablja, ker si porotniki ne upajo, »einen Verbrecher mačk Abbiissung der Strafe, nach Beifriedigung der General-pravention noch jahrelang in Sltrafh^ft zuriickzuhalten«. E x n e r. Theorie der Siioherungsmittel. Str. 167. — Skoraj isto trdi Freudenthal o sličml ustanovi angleškega pTava (Preventive Detentian Prison). Tagebiioher "von Bertbold Fo-eudenthal iiber seine aimerikanisch-englische Studienreise. »Blatter fiir Gefamgniskunde«. 1930. Sbnderheft. Str. 191. Motivi nemškega p. z. o izv. kazni so na stališču, da »innerhalb der Grenzen, die aus der Notwendigkeit der Sicherung der Allgemeinheit ergeben, miuss. .. erstrebt werden, die Freiheitsentzieihung fiir die Betroffenen so wenig druckend als m 6 g 1 i c h zu g e s t a 1 t e n.n-schaft, 2. ziv., str. 206/7. 8 Kelsen, Das Problem der Souveremitat uind die Theorie des V61-kerreohts, str. 4.; Pita m i c, Država, str. 27/28. 9 A. R. Marriott, The Mechanism of the Modem State, sv. I., ll>27, str. 61.: »The diatiinetion betvveen Nomoi and Decrees (Psefismata) was absolutelv fundaimental. The former were consititutiional laws desig-ned for permanent eperation.« 10 Georg Jellinek, Gesetz und Verord.numg, str. 36/37. 22* 328 Samouprava in avtonomija. se krije vsebinsko pojem grške avtonomije in modernega suverenstva, je s tem malo pridobljeno: kajti v moderni pravni teoriji se pojem avtonomije nikdar ne uporablja vprav za označbo suverenske države. Poleg tega ni dobro delovati z nalikami iz grške države, ker je bila grška država zgrajena na drugih idejnih temeljih kot moderna. Dočim je bil Grkom znak države to, da je mogla doseči srečno življenje državljanov, avtarkijo, je zgrajena moderna država na pojmu neodvisnosti, suverenstva. Če pogledamo, kaj razumejo moderni avtorji pod pojmom avtonomije, vidimo, da bi se dala njihova mnenja razdeliti v tri skupine. Prvi skupini je avtonomija istovetna s. pravico javnopravnih združb, da morejo izdajati splošne pravne norme v obliki uredb (statutov). Sem bi bilo šteti n. pr. Hatschka,11 Herrnritta,12, Fleinerja.13 Druga skupina označuje javnopravno združbo kot avtonomijo tedaj, če more združba izdajati formalne zakone. Tako razume avtonomijo Pitamic14 in do neke meje Merkl.15 Tretja skupina razume pod avtonomijo gospodstvo nesuverenske države iz lastne moči. Tej skupini pripadajo n. pr. Laband,16 Carre de Mal-berg," Marriot,18 Rutar.19 • Iz tega je razvidno, da jemlje prva teorija kot znak avtonomije pojem zakona v materijalnem, druga pojem zakona v formalnem smislu, tretja pa pojem neodvisnega vladanja nesuverenske države. Prvi teoriji, ki izhaja od nemškega pojma zakona v materijalnem smislu, je zakon pravno pravilo. Bistvo pravnega pravila pa je, da razmejuje odnos poedinca do poedinca ali do javne oblasti. Kolikor meni ta teorija, da je splošnost naturale pravnega pravila, toliko se krije s francosko teorijo. Ta teorija se začenja izza nemških ustavnih bojev in ima baje oporo v starem germanskem pravu. Naj bo to res 11 O. c. str. 51. vz O. c. Utr. 91. 13 Jnetiibutiomen des deutschen Ver\valtu,ngjrechts, 8. predelana izdaja, 1928, str. 79. 14 O. c. str. 399. 15 O. c. str. 360. 18 O. c. str. 106/7. 37 Contmbution a la theorie generale de 1' Etat, I. zv. IT. izd., str. 171.,. opomba. 18 O. c. str. 136/37. 19 O vsebini avtonomije in samouprave, Slovenski Pravnik, 1927,. str. 29. Samouprava in avtonomija. 329 ali ne, za to teorijo je brez pomena organ, ki izda normo, odločilna je samo vsebina norme. Ta teorija se tudi ne more ozirati na nadrejenost in podrejenost pravnih norm in odpornost norme v pravnem sistemu. Drugi skupini je kriterij, da označuje kakšno javno združbo kot avtonomijo, to, da izdaja ta združba zakone. Tej teoriji je odločilen organ, ki izda normo, ne pa vsebina norme, ona gleda na nadrejenost in podrejenost pravnih norm in na to, koliko je norma odporna napram preskušnji glede svoje pravilnosti. Tretja skupina jemlje kot znak avtonomije to, da vrši nesuverenska država svoje kompetence, svoje vladanje, iz lastnih moči. To vladanje je po Labandu pravica, zapovedovati svobodnim osebam in jih tudi siliti, da izpolnjujejo zapovedi. Ker je vsako vladanje vladanje na podlagi norm in vladanje iz lastne moči vladanje na podlagi norm, ki si jih da kdo sam, bi bila avtonomija izdajanje neodvisnih norm. III. K prvi teoriji, ki je osnovana na pojmu materijalnega zakona v nemškem smislu in ki istoveti avtonomijo s pravico javnih združb, da izdajajo pravilnike, bi bilo pripomniti to-le: Brez dvoma bi bilo dobro, če bi se dale norme podeliti po materijalnih kriterijih, kajti s tem bi dobili res prave razlike med normami. Vendar, kako naj se to doseže? Mogoče, da so mislili pri razdelitvi celotnega državnega delovanja na tri oblasti na to, da bo ta delitev oblična in materijama obenem. Toda dejstvo je. da je samo oblična. To se pravi: znak za to, da štejemo kakšno delovanje k zakonodaji, sodstvu ali upravi ni to, kaj je dotično delovanje po svoji vsebini, ampak kateri organ ga vrši. Če bi ne glede na ta oblični znak tudi teoretično razdelili te tri oblasti po materijalnih kriterijih, kaj bi bil posledek? Marsikaj, kar bi teoretično pridelili zakonodaji, bi bilo po pozitivnem pravu prideljeno upravi, marsikaj, kar bi dali upravi, bi bilo po pozitivnem pravu zakonodaja ali sodstvo itd. Teorija pa, ki je ne samo brez pomena za pozitivno pravo, ampak celo zavaja v zmoto, komaj zasluži svoje ime. Sicer pa je delitev tudi teoretično več kot dvomljiva. Pravna pravila naj bi bila tista, ki urejajo odnos posameznika do posameznika ali javne oblasti, ne bi pa bila pravna pravila tista, ki se nanašajo samo na organe. Tukaj vzbuja tehtne pomisleke pojem javne oblasti, odnosno države in organa, kakor jih pojmuje ta teorija, vendar bi to vedlo predaleč. Zato se moramo omejiti 330 Samouprava in avtonomija. na najnujnejše ugotovitve. Ta teorija aprioristično trdi, da so nekatere norme že same po sebi pravo. To so namreč norme, ki urejajo odnos poedinca do poedinca ali do javne oblasti. Te norme bi morale biti pravo, tudi če niso državne norme. To bi bil primer, če bi urejala etika ali religija kakšno razmerje poedinca do poedinca ali države, pozitivno pravo pa bi dotičnega razmerja ne urejalo. Tukaj bi bilo vsekako zanimivo zvedeti, katero državno oblastvo bi bilo pristojno za spore iz teh norm. Poleg tega ne moremo nikdar vedeti, ali se ne bo norma, ki je izdana samo za organa, nanašala tudi na koga, ki ni organ, in postala s tem pravno pravilo. Če so trdili eni, da je iz same norme razvidno, ali bi se utegnila tikati poleg organa še koga drugega ali ne, in navajali kot primer norm, ki se morajo nujno vedno nanašati samo na organe, predpis glede uradnih ur, so drugi upravičeno poudarjali, da govori vprav to dokazilo proti njegovim avtorjem. Kajti stranka, ki ima posel pri oblastvu, je morda občutno oškodovana v svojih pravicah, če najde vrata urada prezgodaj zaprta. Laband sam je uvidel kritičnost položaja, v katerega je zašel, zato je rekel, da je vsak čin upravne oblasti, ki se objavi na način zakonov, pravno pravilo. Tukaj se vidi, kako je stopil na mesto materijalnega momenta formalni moment razglasitve. Kako pa naj spoznamo pri zakonu, ali je pravno pravilo ali ne? Vsi zakoni se namreč razglase. Tukaj pravi Laband, da je vsak formalni zakon, ki bi utegnil imeti učinek vsaj individualnega pravnega pravila, zakon v materijalnem smislu. To svojo tezo opira Laband na domnevo, da je forma adekvatna vsebini. Kar je torej formalno zakon, bo navadno zakon tudi materij alno. Ali je ta zaključek vsaj toliko pravilen, kolikor se zdi duhovit, nas ne zanima: jasno je samo, da ta zaključek ne more biti posledek iz premis, ali točneje, da so se materijalni momenti premis sprevrgli v sklepu v formalne. Kakor pa je dvomljive vrednosti operiranje z dvojnim pojmom zakona, tako zavaja samo v zmoto na tem dvojnem pojmu zgrajeno označevanje samouprave z imenom avtonomije, n. pr. občinska avtonomija. Drugi sTcupini je merodajen kriterij za označbo združbe kot avtonomije to, da izdaja ta združba norme, ki nosijo ime zakonov. Ta teorija je antipod prve, ker upošteva izključno formalne znake. Prvi formalni znak je označba norme kot zakona, drugi pa označba tistega, ki izda normo, kot zakonodajca. To se jasno vidi, če vzamemo običajno definicijo zakona v formalnem smislu. Po tej definiciji je zakon splošno razglašen sklep zakonodajnega organa. Noben Samouprava, in avtonomija. 331 organ pa ni zakonodajen sam po sebi,20 zakonodajen je šele takrat, če izdaja zakone, če vrši zakonodajne posle. Najprej bi morali vedeti, da organ izdaja zakone, potem bi bil organ zakonodajni organ. Označba organa bi se morala izvajati iz njegove funkcije, ne pa funkcija iz označbe. Če pa naj se izvaja označba iz funkcije, bi morali vedeti, kaj je zakon v materij alnem smislu. Tukaj bi zašli zopet v zagato, v kateri je nemška teorija s svojim materijalnim pojmom zakona. Do istega zaključka bi prišli, če bi rekli, da so zakoni norme, ki jih izdaja parlament ali narodno predstavništvo. Kajti parlament je zastopstvo naroda pri zakonodaji. Tudi tukaj je primarno vprašanje, kaj je zakon. Ker je nemogoče točno opredeliti zakon v materij alnem smislu, operira pozitivno pravo samo s formalno-organizatoričnim momentom zakonodaje. Tako določa odst. 1. čl. 26. naše ustave, da izvršujeta zakonodajno oblast kralj in narodno predstavništvo. Ne torej, kakšna je zakonodajna oblast po svoji vsebini, ampak kdo jo vrši in kako so označeni njeni čini. Tako vidimo, da je druga skupina pri definiciji avtonomije v skladu z dobesednim pomenom avtonomije kakor tudi s pozitivnim pravom. V skladu pa je nadalje s pozitivnim pravom glede na odpornost norme glede preizkušnje. Glavni razloček med činom upravnega ali samoupravnega oblastva na eni in činom zakonodajnega oblastva na drugi strani je ta, da so sodišča vezana na zakon, da pa smejo in morajo preskusiti čine upravnih in samoupravnih oblastev glede njih zakonitosti. Ta razloček vsaj danes po večini še velja. Zabriše pa se ta razloček v trenutku, ko je v državi ustanovljeno ustavno sodišče, ali če smejo celo navadna sodišča preskušati zakone glede ustavnosti. Tudi se ne sme pri tem pozabiti, da so sicer vezani upravni organi v nasprotju s sodniki tudi na uredbe, da pa lahko nastopi primer, ko sme in mora preskusiti upravni organ zakon glede ustavnosti, ko sodnik tega ne sme. Za zgled naj služi čl. 78. ustave, ki določa v prvem stavku, da smeta kralj in narodna skupščina obtožiti ministre zaradi prekršitve ustave in državnih zakonov. Če bi moral uporabiti minister neustaven zakon, je zanj ustava višja norma, ki ji je zakon podrejen. Seveda bi pa državni svet v primeru tožbe zopet uničil ta ustavni toda protizakoniti čin ministrov, ker sodi državni svet samo po zakonih.21 Ti mejni primeri pa vendar ne morejo zabrisati 2» Mer ki, o. c. str. 13. 21 Silobodan Jovanovič, Ustavna pravo kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 1924, str. 415. 332 Samouprava in avtonomija. splošne razlike med čini upravnega in samoupravnega oblastva ter med čini avtonomije: da namreč sodišča niso vezana na prve, da pa so v obče vezana na druge. Tako je razlika med samoupravo in avtonomijo v tem, da so čini avtonomnega oblastva odpornejši, da imajo višjo pravno vrednost kot čini samoupravnega oblastva. Ta razloček med samoupravo in avtonomijo pa je, kakor rečeno, samo formalen, zato pove vsebinsko jako malo. Avtonomna zakonodaja ima lahko nodročje, ki je izredno veliko ali izredno majhno. Kaj naj nam pove v zadnjem primeru avtonomna zakonodaja s svojimi čini v primeru s prav široko samoupravo. Razlike, ki se kažejo v okviru samouprave, se kažejo tudi med samounravo in avtonomijo: vsebinsko more pomeniti avtonomija mnogo več kot samouprava, more pa pomeniti tudi mnogo manj, vse je odvisno od konkretne pozitivne zakonodaje. Vendar, če bi uporabili že omenjeni Labandov izrek o adekvatnosti med obliko in vsebino, bi rekli, da kaže pri avtonomiji oblika zakona na širše področje kot pa statut pri samoupravi. Tretja skupina, ki veže pojem avtonomije na pravico članice zvezne države, da vrši svoje kompetence po lastnem pravu, dela logično napako. Kajti država v zvezni državi ima svoje kompetence samo iz zvezne ustave."" Sicer je mogoče in ponavadi celo res, da je nastala zvezna država s pogodbo med državami in da je ta pogodba lahko zvezna ustava: ali ko je uveljavljena zvezna ustava, ima vsaka država samo toliko pravic, kolikor ji jih daje zvezna ustava. Ni tukaj na mestu, da bi sprožili vprašanje, ali so sploh možne nesuverenske države, zadostuje naj, da omenimo to-le: če uporabimo pojem avtonomije za kompetence držav v zvezni državi, bi s tem izločili iz pravnega sistema pojem federacije. To pa bi bilo brez dvoma neprikladno, kajti s tem bi postal pojem avtonomije homonim za avtonomijo in federacijo, označevali bi oba pojma z eno besedo, dasi je razlika med avtonomijo in federacijo vsaj tako vidna kot med samoupravo in avtonomijo. Dočim je namreč avtonomna edinica omejena samo na svoj avtonomen delokrog in nima nobenega vpliva na centralno zakonodajo in upravo, je vprav značilno za države v federativni državi to, da so udeležene pri zvezni upravi, zakonodaji in, kar je zanje posebno važno, pri zvezni ustavodaji. Vprav ta delež na zvezni ustavodaji, zakonodaji in upravi loči državo v zvezni državi od avtonomije v enotni državi. Tukaj so seveda velike raz- Pitami c, O. c. str. 143 ss Samouprava in avtonomija. 333 like med federacijami kakor so: Avstrija, Nemčija, Švica, Zedinjene države, Brazilija itd. Vse te razlike pa so samo znotraj pojma federacije, tako da bo le redko dvomljivo, ali gre za federacijo ali avtonomijo. Pri tem pa ne smejo motiti kakšni znaki, ki so samo navidezni. Tudi če bi bile pri nas banovine avtonomije, ne bi postala Jugoslavija vsled tega morda federativna država, ker se volijo poslanci in senatorji po banovinah. Tudi imamo v vseh federativnih državah gornji dom, ki zastopa koristi posameznih držav. Iz tega pa zopet ne smemo sklepati, da je država federativna že vsled tega, ker ima dva doma, kajti potem bi bila n. pr. Jugoslavija ali Češkoslovaška federacija. Ali: v smislu čl. 90. ustave bodo imele banovinske uredbe v posameznih banovinah moč zakonov in so prejšnje oblastne skupščine na podlagi finančnega zakona za 1. 1927'28 lahko spreminjale prejšnje deželne zakone. Navzlic temu pa so bile oblasti kakor bodo banovine, ko se konstituirajo, samouprave in ne avtonomije. IV Če pomeni samouprava pravico javnih združb, da izdajajo statute, avtonomija pravico združb, da si dajejo zakone, federacija pa pravico posameznih delov zvezne države, da sodelujejo pri upravi, zakonodaji in ustavodaji zveze, se moramo vprašati, kakšne historične, socijološke in druge okolnosti so bile odločilne za nastanek teh združb in kakšni so izgledi teh združb v moderni državi. Pri tem se bomo ozirali v glavnem samo na samoupravo in avtonomijo. Samouprava, ki je dosegla svoj vrhunec v konstitucio-nalni monarhiji, je bila prvotno mišljena kot protiutež in konkurent državne uprave. Zgolj v upravi se je namreč še izražal duh absolutizma, ki je izginil iz zakonodaje in sodstva. Zato je bila samouprava v tistem času izraz demokracije. Ker pa je bila samouprava urejena kolegijalno na način zakonodaje, torej nekak parlament v malem, ji je bila naklonjena tudi državna uprava, ker se je nadejala, da bo konkurirala zakonodaji. Ta položaj samouprave pa se je moral z razvojem pravne države in z nastopom demokracije nujno komplicirati. Pravna država pomeni, da stoji uprava pod zakoni, na katere je vezan tudi organ. Tej zahtevi se pridruži politična zahteva, da mora biti udeležen pri izdaji teh zakonov narod po svojih zastopnikih. Tako se stikata tukaj pojem pravne in pojem ustavne države. Vendar ti formalni znaki še ne zadostujejo. Ti zakoni morajo biti tudi vsebinsko določeni. Ti 334 Samouprava in avtonomija. zakoni ne smejo biti samo kompetenčne norme, ki bi jih sicer izdal monarh s sodelovanjem naroda, a bi bila uprava pri tem materij alno svobodna in bi Dostopala po svobodnem preudarku. Ti zakoni morajo biti čim bolj podrobni, da čim bolj stezajo upravo. Zato jc tem bolj ostvarjena pravna država, čim bolj so zakoni podrobni, odnosno je država tem bolj absolutistična, čim širši svobodni preudarek ima uprava. Med absolutistično in pravno državo je razloček bolj kvantitativen kot kvalitativen. Če bi se bila ostvarila povse pravna država, ne bi bilo moglo ostati to brez vpliva na samoupravo. Čim bolj bi bila namreč vezana državna uprava, ne bi bilo nobenega povoda, da se ne bi utesnila z zakoni tudi samouprava. S tem bi se zožil okvir za izdajanje statutov, torej generalnih norm. To se pravi: področje samouprave se s tem ne bi zmanjšalo, lahko bi se celo razširilo, zožilo pa bi se področje za izdajanje statutov, ki se materijalno ne dajo ločiti od zakonov in vsled česar imenujejo nekateri samoupravo avtonomijo. Dočim je tendenca pravne države dovolj premočrtna, pa je težje pregledati struje, ki izvirajo iz demokracije. Demokracija pomeni vlado naroda in sicer vlado absolutne večine. Če se vežejo večkrat z demokracijo razni pojmi, ki omiljujejo to ostro vlado absolutne večine, se izkažejo ti znaki pri podrobni analizi kot liberalistični ne pa kot demokratični. Ko je prevzela demokracija oblast v državi, se ji je stavilo vprašanje, kako naj uresniči to svojo ideologijo tudi v upravi, kajti sodstvo je pustila ob strani. To je razumljivo, če pomislimo, da je demokracija politična struja, sodstvo pa se smatra za nepolitično področje. Zato vidimo demokratizacijo sodstva v obliki volitve sodnikov samo kot sporadi-čen pojav. Pri poskusu demokratizacije uprave pa so se naenkrat pokazale nerešljive antinomije. Vrhovi uprave, torej šef države in ministri, so bili že demokratizirani, zato ni imelo smisla, zahtevati še nadaljnjo demokratizacijo centralnih oblastev. Vprašanje se je osredotočilo na krajevna oblastva :n tudi tukaj vsled službene podrejenosti na vodilne organe. Kako torej izvesti tukaj demokratizacijo? Če so krajevni organi voljeni od naroda, je razumljivo, da bodo od volivcev odvisni. Organi bodo torej odvisni navzgor in navzdol. Dokler sta večina v parlamentu in krajevna večina iste politične struje, ne zbuja to nobenih pomislekov. Čim pa nastopi tukaj divergenca, se bo uklonil organ volivcem in ne centralnemu šefu, kateremu je podrejen samo nominalno. To pa pomeni, da bo volja parlamenta, Samouprava in avtonomija. 335- konkretno zakon, krajevno izigran. To pa je ne samo v smislu demokratske ampak vsake logične ideologije nemogoče. Do politično istega rezultata pridemo, če bi dajal parlament samo okvirne zakone, ki bi jih konkretizirali krajevni faktorji v obliki uredb. Kajti v tem primeru je nemoč parlamenta samo maskirana. Zgolj zato, ker je* vprašanje demokratizacije državne uprave težko rešljivo ali nerešljivo, je možno vprašanje samouprave v demokraciji. Kajti če bi bila državna uprava de-mokratizirana, bi bilo vprašanje samouprave brez smisla. Vendar, če pravimo, da je vprašanje samouprave v demokraciji možno le vsled tega, ker se ne da rešiti vprašanje demokratizacije državne uprave, ni to povsem točno. Kajti če ni demokratizirana državna uprava, je samouprava ne samo možna, ampak nujna zahteva demokracije. Če je namreč demokracija vlada naroda, se mora dati narodu priložnost, da se pripravi za vlado vsak. Za to pa se nudi možnost v samoupravah, ne pa v osrednjem parlamentu. Demokracija namreč nima dednih voditeljev, temveč voljene, teh pa ne sme izbirati parlament ali političen odbor, marveč narod. Če je danes še drugače, potrjuje to samo znano dejstvo, da je demokracija po večini šele v povojih. Ker pa je voditelj političen pojem, se vidi, da bo vladala v samoupravah politika, ali bolje: da je izraz demokratske samouprave tista samouprava, kjer se more voditi politika. Odtod stereotipna tožba, da se zanaša v samouprave politika. K temu pride to-le. Demokratična država je zgrajena na drugi ideologiji, kakor je bila liberalna. Dočim je poudarjal liberalizem samo svobodo poedinca in je skušal kolikor moči omejiti državno delovanje, da ima poedinec tem več svobode, stoji demokracija na nasprotnem stališču. Poedinec ne pomeni nič, država vse. Zato mora pritegniti država v svoje področje kolikor mogoče poslov, ki jih je prej opravljala družba. S tem se stalno širi krog državnih agend. Vprašanje pa je, ali bo država sama kos tem nalogam, če ne pritegne k sodelovanju javnih združb, točneje: ali ne bo država prisiljena ustanavljati nove združbe, oziroma razširiti delokroga dosedanjih. Tak je položaj samouprave, če ga gledamo s stališča države. Nekoliko drugače pa se kaže, če vzamemo za izhodišče samoupravo. S tega stališča se včasih celo trdi, da je bila občina pred državo. To je sicer logično nemogoče, ker bi bila v tem primeru občina nekdaj država. Vendar kaže to izražanje, da ima samouprava globoke korenine 336 Samouprava in avtonomija. med narodom. Za vkoreninjenost sta bila odločilna dva momenta. Prvič to, da so se združila v srednjem veku mesta v samoupravne občine, da so sama skrbela za varnost, ko državne uprave skoro ni bilo"'1. Drugič pa francoska revo-lucijska teorija, ki je poudarjala, da ima občina prav tako svoje naravne pravice kakor posamezni človek21. Dediščina teh naravnih pravic občine je njeno^>lastno» ali »samostojno« področje. Gordijski vozel vseh teh nasprotujočih si teženj bodo razpletle realne potrebe države in družbe po znanem jako enostavnem pravilu: Primum vivere, dein phi-losophari. Po sebi pa je razumljivo, da gre samo za večje samoupravne edinice, kakor so občine, banovina, dežele itd. V. Deloma istovetno, deloma različno od vprašanja samouprave se kaže vprašanje avtonomije. Istovetno je toliko, kolikor gre za načelni odnos osrednje vlade do krajevnih edinic, različno pa predvsem v odnosu politične moči med osrednjo vlado in avtonomijo. Ce je demokracija vlada večine, je potrebno, da je ta večina na nek način enaka, istovrstna. Zato je značilno za vse demokracije, da so vedno poudarjale enakost. Enakost med ljudmi pa je fikcija, zato se mora iskati znak, glede katerega so vsi enaki. Tak znak je bodisi državljanstvo, bodisi pripadnost h kakšnemu družabnemu sloju itd. Tako so enaki enkrat državljani, drugič delavci itd. Tisti, ki ni bil državljan, je bil barbar, oni, ki ni delavec, je buržuj, ali kakor se že imenujejo te označbe. Te označbe pa kažejo, da je demokratična večina vsaj po svoji prvotni ideologiji nestrpna, ekskluzivna. Ta ekskluzivnost pa izziva pri tistih, ki se ne prištevajo k večini, reakcijo. Ta reakcija je nujna posledica strahu, da n^ bo večina absorbirala manjšine. Dokler se odigrava ta ooj v državi, kjer se čuti prebivalstvo kot enota, ostane ta boj v okviru političnih strank, to se pravi: tukaj se vodi boj za premoč v osrednjem parlamentu in vladi. Drugačen pa je političen položaj v državah, kjer se čutijo posamezne krajevne edinice kot posebne individualnosti. Tukaj se boji po eni strani krajevna edinica pred asimilacijo, po drugi strani pa uporablja demokratično načelo vlade večine na svoje ozemlje: na dotičnem ozemlju hoče 23 Sip ek torsky, Zgodovina socijaJne filozofije, I, 1932 str. 118. 24 P i t a m i e o. c. str. 394 ss. Samouprava in avtonomija. 33? vladati ona. Kaj pa je bistvo tiste individualnosti, ki jo hoče edinica ohraniti? Tega ni moči izraziti z eno oznako. To je lahko rasa, jezik, religija itd. Tako kažejo v tem različne znake Avstrija, Nemčija, Švica, Zedinjene države, Kanada itd. Možno je celo, da se pojavijo decentralistične struje v državah, ki so vsaj na videz homogene. Tako je danes v Franciji močno gibanje, imenovano »regionalistič-no«, ki hoče razbiti centralizem. Če ni v takih primerih ena pokrajina dovolj močna, da bi podvrgla druge, pride do tega, da se centralizirajo samo nekatere stvari, ki so vsem skupne, ali v demokratični ideologiji: glede na katere so vsi enaki, vse druge agende pa si pridržijo posamezne pokrajine kot »lastno pravico«. Vsota teh lastnih pravic se imenuje včasi tudi »država«. Način seveda, kako se ta izraz »država« motivira, bi bil genij iv, če ne bi bil malce smešen.25 Vendar nas to tukaj ne zanima. Zadostuje naj samo to, da gre nekod razvoj k centralizmu, kakor n. pr. v Zedinjenih državah20 ali Nemčiji, kjer se tudi posamezne pokrajine ne imenujejo več države, marveč dežele; nasproten primer pa je Francija. Vse to pa, kar smo do zdaj omenili, se nanaša na federacijo in ne na avtonomijo, zato se je treba vprašati, kaj naj pomeni pravzaprav politično avtonomija? Kajti če so krajevne edinice dovolj močne, imamo federacijo, če gre za manjše krajevne edinice, imamo tipično samoupravo: kaj torej naj izraža avtonomija? Že dejstvo, da si ne more priboriti edinica federacije, kaže dvomljivo vrednost te institucije. Kajti če ni čisto gotov niti položaj samouprave, bo tem težji položaj avtono- 25 Radbruch, Eiinfuhrung in die Reoh'tswirtscfaaft, 7. in 8. predelana izdaja, 1929. str. 55. citira najprej argumentacijo Labanda, ki se gLasi: »\Veil die lebendige \Virklichkeit uns jeden Tag das Reich niehit als Einheitsistaat und nicht als Staatenbund sondern als Bundesstaat erleben lastst, desh.alb musis die Lehre, dass zum Staatsibegriff die Souve-renitat gehore, falseh sem; das Reich ist iscuveraner Staat, oi-n-d die Einzel-staaten sind zwar vveil dem Reiche untertan, niehit fouveran. aber den-noch Staaten nichtsouverane Staaten.«] N.ato pa argumentira Radbrueh sam mnog.:) bolj poetično: »Die Provinz lebt und stirbt mit dem Staat, vveil kcki anderes Blut durch ihre Adern lauft ais das, \velches ihr das Herz des Staates ziupumpt; der Gliedstaat vviirde dagegen nach dem Zerfall des Bundesstaates selbstandig weiter leben, weil er ja »uch vor seiner Entstehung ohne ihn leben konnte, weil er aus eigener Kraft lebt.« 26 Marriot, o. c. str. 121/22. 338 Samuuprava in avtonomija. mije, ki hoče imeti večje kompetence in biti nekako v sredi med samoupravo in federacijo. Tukaj se ne sme pozabiti predvsem, da ima že sama beseda »zakon« posebno privlačnost. S pojmom zakona se veže misel na narodno suverenstvo že od Rousseaujevih časov. Narod je suverenski samo, kadar daje zakone, ne pa, kadar izdaja upravne čine. Dasi je razumel Rousseau zakon nekoliko drugače, kot ga razumemo danes, je ostal zakon še vedno izraz narodnega suverenstva. Odtod dojem velike razlike, ki naj bi obstojala med avtonomijo in samoupravo, dasi je samouprava lahko mnogo širša od avtonomije. Samo formalni znak, da sodišča sodijo po zakonih, da pa preskušajo čine upravnih oblastev glede zakonitosti, ne bi mogel dati zakonu te privlačnosti: nasprotno, vprav to, da so sodišča vezana na zakone, je posledica tega, da imamo zakon za izraz narodnega suverenstva. S tega stališča se nam kaže tudi v drugačni luči nemško razlikovanje zakona v materi-jalnem in formalnem smislu. Stvarne kritike to razlikovanje seveda ne vzdrži, kakor smo videli. Ali ta teorija v začetku tudi ni bila predvsem juridična ampak — politična. Teorija je dokazovala tako: nekatere norme so že same po svojem bistvu pravna pravila, zakoni v materijalnem smislu: torej edini pravi zakoni. Kar pa je materijalno zakon, mora biti zakon tudi formalno. Formalni zakonodajec pa je monarh skupno s parlamentom. Torej sme izdajati te norme samo ta organ. To pa se pravi: teh norm ne sme izdajati monarh sam kot šef uprave. Ker so smatrali upravo za izraz absolutizma in parlament za izraz narodne volje, ni ta teorija v svojih početkih jako oddaljena od narodnega suverenstva. Kako je znala poznejša nemška publicistika pod Labando-vim vodstvom izrabiti to teorijo proti parlamentu, nas tukaj ne zanima. Ker je torej osnovan pojem zakona še danes na političnem pojmovanju, se moramo vprašati, ali so v današnjem političnem življenju taki momenti, ki bi dajali avtonomni združbi možnost, da bi via facti dosegla kaj več kot samo to, da bi bila sodišča vezana na norme, ki jih bo izdajala. Z drugimi besedami: ali je mogoče, da bi dosegla združba via facti področje, ki bi tudi po svojem materijalnem obsegu, po množini agend, vsaj spominjal na suverenstvo, kajti o pravem suverenstvu seveda ne more biti govora. Samo v tem primeru je smiseln boj krajevne edinice za avtonomije, ker je sicer ta boj v zadnjem bistvu vendarle samo boj za besede. Samouprava in avtonomija. 339 V današnjih političnih razmerah sta dva momenta, ki sta ugodna za institucijo avtonomije: ugodna prvič v tem smislu, da si lahko pribori edinica samo na podlagi tega, da sme izdajati zakone, mnogo širše področje, kakor ji je bilo določeno prvotno, drugič v tem smislu, da edinica sploh dobi avtonomijo. Svojstven znak mladih demokracij je njihova atomiza-cija, to je njihova razcepljenost na stranke in strančice. Zato je vsakokratni kabinet uspeh raznih kompromisov, ki jih stranke ne delajo zastonj. Vprav ti kompromisi pa so zelo ugodni za krajevne stranke, da se jim lahko razširi prvotno določeno področje avtonomije. Možno pa je to razširjenje področja vsled tega, ker niso demokracije naklonjene negibljivim ustavam. To je razumljivo, če pomislimo, da pomeni demokracija vlado vsakokratne večine. Ta večina pa bi bila pri negibljivih ustavah premalo svobodna. Zato se pojavljajo vedno češče »ustavo spreminjajoči zakoni«, kar pomeni, da more spreminjati ustavo navaden parlament s kvalificirano ali celo z navadno večino. K tej točki se pridruži druga, še bolj važna, ki tudi izvira iz demokratske ideologije. Demokracija je, kakor rečeno, osnovana na vladi naroda. Ta narod pa je suverenski. Suverenstvo pa se izraža v zakonodaji. Zato se odločijo demokracije s težkim srcem za ustavno sodstvo, ki naj bi presojalo čine zakonodaje. Čim ima torej krajevna edinica v demokraciji pravico da izdaja zakone, je možno in verjetno, da ne bo fora, ki bi presojal te zakone glede ustavnosti in glede skladnosti s centralnimi zakoni. Primer za tako razmerje v dveh vrstah zakonov je bil odnos med deželnimi in državnimi zakoni v prejšnji Avstriji, ki so se mogli vzajemno derogirati. Če smo torej prej rekli, da zgolj iz dejstva, da izdaja edinica formalne zakone, ne sledi, da bi imela avtonomija širše področje kakor samouprava, se pa vidi iz zgornjih navedb, da si more avtonomija priboriti širše področje vsaj v današnjih razmerah; možno je torej danes, da bi bila vsebina obliki prikladna. Kaže se pa tudi, da je avtonomija nekakšen prehoden in bolj redek pojav med samoupravo in federacijo; ali se skrči v prvo, ali razraste v drugo, to je odvisno od posebnih razmer. Seveda si pa pri tem ne smemo misliti, da so politične tvorbe nekaj absolutnega. Z novimi socijalnimi in političnimi idejami se porajajo tudi nove politične tvorbe. Vprav danes se pojavljajo znaki, ki kažejo, da stoji morda država pred temeljnimi organizacijskimi spremem- 340 Akademija za meddržavno pravo v Haagu. bami. Če spodriva na eni strani parlament s svojimi »ustavo spreminjajočimi zakoni« ustavotvorno skupščino, spodriva na drugi strani zakonska in zlasti zasilna uredba bolj in bolj parlament. To pa pomeni vidno preponderanco upravne oblasti. Akademija za meddržavno pravo v Haagu. Dr. Gorazd Kušej. Naslovna znanstvena institucija (uradni naslov ji je V Academie de Droit International de la Haye) je letos praznovala desetletnico svojega delovanja.1 Ob tej priliki naj seznanim domači pravni svet s postankom, delovanjem in smotrom tega zavoda. Ideja akademije za meddržavno pravo se je rodila leta 1907, v času druge haaške mirovne konference. Namen je bil, ustanoviti visok znanstveni zavod, ki bi se bavil s proučevanjem problemov meddržavnega prava v kraju, kjer naj bi se vršile redoma mirovne konference in kjer bi imela sedež meddržavna sodišča. Druga mirovna konferenca je tudi načrt za tak zavod uradno registrirala. L. 1910 je bil započet prvi korak k uresničenju tega načrta s širokopotezno akcijo po holandskih pravnikih. Ustanovili so nizozemski komite, ki je tudi že izdelal provizo-rični statut. Nameravana je bila ustanovitev visoke šole, ki bi pa ne delovala vse leto, marveč le v času visokošolskih počitnic. Učno osobje naj bi tvorili odlični pravni znanstveniki, ver-zirani v vprašanjih meddržavnega prava, pripadniki raznih narodnosti, katere bi uprava akademije vsako leto povabila na sodelovanje. S tem so hoteli dati priliko, da se stvori taka znanstvena sredina, kjer bi se mogli kritično premotriti vidiki, pod katerimi znanstveniki raznih narodnosti gledajo na meddržavno pravo. Znana stvar je namreč, da ima pouk meddržavnega prava v raznih državah svoj bistveni narodnostni značaj, ki ne zavisi v najmanjši meri od politične 1 Piscu teh vrstic je prožila blagodarnost jugoslovanskega rotarian-skega distrikta redko priliko in možnost, spoznati osebno ta visoki, pri ilus skoro neznani znanstveni zavod. Akademija za meddržavno pravo v Haagu. 341 moči in meddržavnega položaja dotične države. Tako bi ta zavod tvoril žarišče vseh mogočih teorij o meddržavnem pravu, omogočal mednarodno kontrolo o pravilnosti zastopanih mnenj, ter mnogo doprinesel k temu, da se uresniči zahteva po internacijonalizaciji meddržavnega prava. Kakor vedno je tudi pri ustanovitvi tega zavoda imeio važen pomen finančno vprašanje. Druga mirovna konferenca je še mislila na sodelovanje različnih vlad, ki bi s svojimi prispevki omogočale delovanje zavoda. Na srečo zavoda in v garancijo popolne znanstvene neodvisnosti, ki je edini pogoj za objektivno proučavanje tako kočljivih vprašanj, kakor so vprašanja meddržavnega prava, se je izkazala Carnegiejeva ustanova za svetovni mir, ki jo je ustvaril znani človekoljub in mecen Carnegie meseca decembra 1910. Odsek te ustanove za meddržavno pravo se je začel zanimati za projekt nizozemskega komiteja. Ko je končno tudi institut za medržavno pravo v svoji seji z dne 8. oktobra 1913 v Oxfordu priporočil ustanovitev visokega znanstvenega središča za proučavanje meddržavnega prava in sorodnih znanosti v Haagu, da bi se na ta način olajšal temeljit in nepristranski pretres vprašanj, ki so v zvezi z meddržavnopravnimi odnošaji, je bil zavodu zasiguran obstoj v popolni finančni neodvisnosti od vlad različnih držav. Ideja je bila nato sprejeta z veliko simpatijo uradno v raznih državah in v vseh znanstvenih krogih. Ustanovitvena seja je bila v mirovni palači v Haagu, ki je od najimpo-zantnejših stavb na svetu sploh. Sezidana je z denarjem omenjene ustanove v krasnem kraljevem parku, ki je dar nizozemske vlade, notranja oprava pa dar skoro vseh držav, ne samo Evrope marveč tudi ostalih kontinentov. Tu je tudi sedež stalnega dvora za meddržavno arbitražo ter stalnega mednarodnega sodišča. V dneh 10. do 12. januarja 1914 so bila pravila končno določena v zgoraj že omenjenih smernicah. Dne 28. januarja 1914 je akademija postala pravna oseba v smislu holandskih zakonov, otvoritev bi se morala vršiti 1. oktobra 1914, medtem pa je izbruhnila svetovna vojna in preprečila pričetek delovanja, ki je bilo določeno za leto 1915. Vtis grozot svetovne vojne je ob njenem prestanku ustvaril ugodna tla za ustanovitev dveh meddržavnih institucij, namenjenih, da se preprečijo vojne in oborožene intervencije, namreč Društva narodov in stalnega meddržavnega sodnega dvora. Ta dvojna ustanovitev je zopet oživila napore, da se končno uresniči pred izbruhom vojne že dozorelo delo. 23 Akademija za meddržavno pravo v Haagu. Društvo narodov je izrazilo svojo simpatijo za znanstveno institucijo in komite pravnikov, ustanovljen po Svetu Društva narodov, z nalogo, da izdela načrt stalnega meddržavnega sodnega dvora, je v eni svojih sej v mirovni palači v Haagu izrekel soglasno željo, naj akademija za meddržavno pravo v Haagu, ustanovljena 1. 1913. začne svoje delovanje čimprej mogoče ob strani stalnega razsodišča in stalnega meddržavnega sodnega dvora v mirovni palači v Haagu. Tako je bila akademija uradoma otvorjena pod pokroviteljstvom nizozemske vlade dne 14. julija 1923 ob prisotnosti zastopnikov držav, društva narodov, velikih meddržavnih institucij, vseučiliškega in pravnega sveta ter tiska vseh dežel. Od tega leta dalje akademija redno deluje. Pouk, ki je bil doslej še vedno brezplačen, se vrši v mesecih juliju in avgustu in obsega dva tečaja. Vsak tečaj je v sebi zaključena celota in traja štiri tedne. Vsebinsko se pouk deli v tri glavne dele in to: v zgodovinski razvoj meddržavnega prava, načela javnega meddržavnega prava ter načela zasebnega meddržavnega prava. Poleg tega je kuratorij tudi uvedel posebna predavanja upravnega, trgovskega, ekonomskega in finančnega prava ter raziskavanja. katerim so predmet meddržavne organizacije, meddržavno sodstvo, pereči ter aktualni kontinentalni kakor regijonalni problemi, vojno in nevtralitetno pravo. Vsa predavanja se vrše v francoskem jeziku. Izjema tega načela so le seminarji, v katerih se vodi diskusija med docentom ter slušatelji o različnih vprašanjih obravnavanega predmeta ne le v francoskem, marveč tudi v nemškem in angleškem jeziku, da je tako mogoče hitreje in lagodne je izraziti misli ter mnenja. Uče pa odlični znanstveniki tako teoretiki kakor praktiki na področju meddržavnega prava, ki so pripadniki raznih narodov ter držav tako Evrope kakor Amerike. Vsa predavanja objavlja nato v zbirki predavanj (Recueil des Cours de l'Academie de Droit International de la Have), ki jo je spočetka izdajalo pariško založništvo Hachette, prevzelo pa in jo nadaljuje znano založništvo Sirev. Doslej obsega zbirka letnike predavanj 1923 do vklj. 1931 v 38 obilnih zvezkih. Imena mož, poklicanih k sodelovanju, kakor raznolikost in temeljitost obdelanih vprašanj dajejo tej zbirki posebno mesto v slovstvu meddržavnega prava. Ni skoraj vprašanja, na katero človek ne bi našel odgovora v tej bogati zbirki ali vsaj dragocenih slovstvenih podatkov in direktiv. Znanstveno uporabo silno olajšuje takozvani zvezek z razporedom predavanj petih let (Volume des Tables quinquennales), ki ga izdaja akademija Akademija za meddržavno pravo v Haagu. 343 vsakih pet let z alfabetičnim in sistematičnim kazalom. Prvi tak zvezek so izdali 1. 1929, ki obsega pregled predavanj letnikov 1923 do vklj. 1927, to je prvih 21 zvezkov zbirke. Vprašanje slušateljstva je zanimalo že prve ustanovitelje. Od njegove sestave sta namreč v veliki meri odvisna kakovost in obseg vpliva, ki ga hoče uresničiti akademija. Dasi je pristop na akademijo v načelu dovoljen vsakomur, ki mu njegova prejšnja izobrazba dovoljuje slediti predavanjem, se zbira vendar na akademiji le elita raznih narodnosti. Poslušajo diplomatski, visoki administrativni ter sodni funkcijonarji in častniki tako suhozemne kakor pomorske vojne sile iz raznih držav in ukaželjni mladi pravniki, ki žele izpopolniti svoje že končane študije zlasti še na področju meddržavnega prava. Za slušatelje je neprecenljiva ugodnost, da smejo uporabljati bogato knjižnico Carnegiejeve ustanove v mirovni palači in si celo brez posebnih obličnosti izposojati tudi knjige na dom. Ni skoro dela in ni revije o meddržavnem pravu, ki jih v knjižnici ne bi bilo. Ona je obenem tudi na uporabo meddržavnim sodnikom in razsodnikom. Tako proži akademija svojim slušateljem, ki imajo priliko videti tudi praktično udejstvova-nje meddržavnega prava ob strani dveh tako tehtnih institucij kakor sta stalno meddržavno razsodišče ter stalno meddržavno sodišče, velike znanstvene koristi, obenem pa izpolnjuje še nalogo, ki je raz čisto človeško stališče mogoče še lepša in vzvišenejša, namreč da združuje v meddržavnem pravnem središču, v krasnem krajevnem okolju kvalificirane pripadnike raznih narodnosti in rodov, pospešuje nepristransko in brez strasti izjave misli in mnenj ter vzajemno spoznavanje in razumevanje, ki sta edino pravo in trdno jamstvo za svetovni mir! V pravilnem doumetju te naloge sta nizozemska vlada ter kuratorij akademije ustanovili nekaj štipendij, da omogočita mladim sposobnim ljudem prihod v to sredino, ki jim lastna sredstva tega ne dopuščajo. Tudi vlade nekaterih drugih držav so sledile temu zgledu in številno zasebnih udruženj. Od teh je treba na prvem mestu imenovati svetovno mednarodno zvezo Rotarijcev. 23* 344 Kodifiikacija mednarodnega prava. Kodifikacija mednarodnega prava. Dr. A'laDie Form«, »Der Inhalt« in »Das Werk«. Pragmatična usmerjenost predstavlja sintezo statike, ki je »geordnete Ruhe« in dinamike, ki je .»geordnete Bewegung«. Po avtorjevem naziranju nam šele pragmatična usmerjenost razodeva poslednji smisel pravnega snovanja kot ustvarjanja večnih vrednot v enkratnem in nikoli več ponavljajočem se pravnem dogajanju. V tem sintetičnem pragmatizmu, ki ga pa moramo razlikovati od filozofskega pragmatizma, se dovrši po avtorju naloga pravoznanstva, v katerem naj razumevanje obstoječega služi ustvarjanju bodočega. Književna poročila. 359 Navzlic neki mistični nejasnosti, ki preveva vse Glunglerjeve spise, in nedovršenosti v posameznostih, je novo delo polno zanimivih perspektiv, ki odpirajo nove poglede na osnovne probleme teoretičnega pravo-znanstva. Tudi pretirano uporabljanje pojmov iz naravoslovnih ved (termodinamike, mehanike itd.) je v tej knjigi skoraj povsem izostalo, osnovni principi in vodilne misli pa so bolj jasno izdelani, tako da lahko z zanimanjem pričakujemo tretji zvezek napovedanih prolegomenov. Boris Furlan. Dr. Lubenoif G. Die Agrarreform in der Sud-Dobrudža (Rumanien). Sonderabdruck aus Band II., Nr. 3-4 der »Zeitschrift fur auslandisches offentliches Recht und Volkerrecht.« Berlin und Leipzig, 1931. Kot Bolgar nastopa pisec tega spisa zelo ostro tako proti priključitvi Južne Dobrudže k Rumunski kakor proti agrarni reformi, izvedeni v njej po priključitvi. Pisec razmotriva zakon o tej reformi z dne 6. aprila 1924 in ugotavlja, da postopa ta zakon, posebno pa njegova izvedba, zelo neenako nasproti različnim kategorijam zemljiških posestnikov ter krši tako določbe rumunskega ustavnega prava o lastninski pravici kakor norme mednarodnega prava o pravicah manjšin. Spisu je dodan v izvlečkih nemški prevod gori omenjenega zakona z dne 6. aprila 1924 in zakona z dne 4. julija 1930, ki tvori dopolnilo k zakonu o ureditvi Nove Dobrudže. A. Bilimovič. Skwarczyiiski Pavvel: Stanovcisko cudzoziemcow yr daivnem prawie polskiem koronnem. Lw6w, 1932. Str. 263. Izza leta 1925. izdaja prof. PrzemyslaW Dabkowski (Lw6w) s podporo ministrstva za vero in javno prosveto, kakor tudi predstavništva kralj, stolnega mesta Lw6wa zbirko monografij »Pamietnik historyczno-prav*iy«. To zbirko smo že srečali v Slovenskem Pravniku, ko je bilo govora o razpravah iz jugoslovanskega prava srednjega veka iz peresa Wladyslawa Namyslowskiego, ki je pred prevratom služil v Bosni, pa se je po prevratu posvetil diplomatični karieri v svoji poljski domovini. Kot prvi zvezek XI. Zbornika omenjenega »Pami§t|nika« smo dobili pred kratkim v roke naznanjeno delo pisatelja, ki stopa tu prvič na plan. Njegova zelo razsežna, z bogatim kritičnim aparatom opremljena monografija o pravnem stališču inozemicev v preteklem pravu Polske (prav: .»Kronske Polske« ( preiskuje za vso dobo stare polske države do leta 1795. celokupno pravo »tujincev« na javno-, kakor tudi zasebnopravnem polju. V 13 poglavjih dobimo dober pregled tistih omejitev, kojim je bil podvržen vsak ra polskem državnem teritoriju bivajoč tujinec-inozemec. Zlasti gre za omejitve glede pridobivanja in posesti zemljiške lastnine, glede izvrševanja vojaških, posvetnih in veroizpovestnih služb, pa tudi obratovanja v trgovstvu in obrtništvu. Posebej naj omenjamo VI. poglavje, ki razpravlja o >p a c t a c o n v e n t a« iz dobe od 1. 1573. do 1669. in od 1. 1669. do 1764. v zvezi s tedajšnjim pravosodstvom. že najstarejši pakt iz I. 1573. ima poseben člen, ki je posvečen tujincem. Kriminaliste bo zanimalo predvsem poglavje XI. o stanju tujincev v kazenskem pravu. Internacionalno kazensko pravo je zavzemalo v Krorski Polski za delikte, ki so jih tujinci storili na polskem teritoriju, strogo teritorijalno načelo. Pa tudi, če je tujinec, ki je storil zločin v inozemstvu, pribežal na Polsko, je bil podvržen jurisdikciji sodišča tistega okoliša, v katerem je bil zajet. Skwarczyhski prinaša v tem pogledu zelo zanimive praktične primere celo iz 16. stoletja in ugotavlja, da so se vršile izročitve (»ekstra- 24* 360 dicije«) na »zdravem pojmovanju lastne koristi«, a so bile vobče fakultativne narave. Naj še omenimo, da je statut za Gdansko zabičaval ne samo gostilničarjem, ampak vsakemu grajanu, da mora gosta ali prišleca iz tujine, ki ga sprejme, seznaniti z vsebino statuta in ediktov, pa ga tudi poučiti, da se mora le-teh držati, in sicer ne samo glede prava, ampak tudi »a d fidem catholicam ejusque caeremonias et ritum antiquum Catholicae Ecclesiae«. Polsko pravo je tudi poznalo izvestne zločine, ki so jih mogli samo tujci zagrešiti, a kazen je bila konfiskacija njihove imovine. V tem poglavju obravnava pisatelj tudi vprašanje ciganov; bili so po pravnem pojmovanju »ljudje nepotrebni za organizacijo človeške družbe«. S konstitucijo iz 1. 1557. je bilo zapovedano, da se naj izženo iz dežele, pa se ne smejo več sprejeti. Čudno, da je zadela enaka usoda kakor cigane, tudi Vlahe in Srbe; konstitucija iz 1. 1624. jih je identificirala s potepuhi in zločinci iz navade. Fluktuacija Srbov je bila po našem mnenju posledica turškega navala, ki je baš v tej dobi najbolj osvajal zemljo in podil domačine po svetu. — Temi našim izvajanjem, ki hočejo samo v najsplošnejših potezah informirati, dodajamo še željo, da bi v doglednem času dobili enako temeljita raziskavanja, kot je naznanjena monografija, tudi o problemih iz jugoslovanske pravne zgodovine, ki jih je pač na izobilje. Najbolje se bo orientiral za svojo bodočnost tisti narod, ki pozna dobro svojo pravno in socijalno preteklost. Dr. Metod Dol.-nc. Spomenica Kongresa pravnika u Dubrovniku 1932. Zagreb. 1932. Str. 198. Cena 36 Din. Skoro tri tedne pred dubrovniškim kongresom je izšla ta spomenica, ki obsega vse referate razen Lunačkovega. Spomenico je uredil kongresni predsednik dr. Politeo in se imamo njemu zahvaliti, da so bili objavljeni referati tolikanj časa pred kongresom, da je bilo vsakomur možno, poučiti se o vprašanjih, ki so bila stavljena na dnevni red. Poleg referatov prinaša Spomenica še kratek oris postanka in pomena naših kongresov, sestavo dosedanjih stalnih odborov in pravila kongresa. Kdor se slednjega ni udeležil, naj se seznani z vsebino te knjige. Dr. Lubenoff Georg: Die Verfassung Jugoslavviens vom 3. September 1931. Posebni odtisk iz »Zeitschrift fiir auslandisches dffentliches Recht.« Berlin und Leipzig. 1932. Str. 402—532. Načrt trgovačkog zakonika za Kraljevinu Jugoslaviju. Partija o deoničkim (akcionarskim) društvima. Tekst načrta. Obrazloženje. Upitni tabak. Državna štamparija. Beograd. 1932. Str. 235. Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv za pravne i društvene nauke. XLII. št. 3.: Tasič D.: Prilog teoriji o sankcijama pravnih pravila i načelu zakonitosti. Protič B.: Primena t. 3 čl. 70. Uredbe o nabavljačkim zadrugama državnih službenika. Subotič D.: Pravo devo-jačkog uživanja, miraza, spreme i udomljenja, s obzirom na mogučnost njihovog upisa u zemljišnu knjigu. Bartoš M.: Hipoteka u stranom novcu. Pržič I.: Rad na medunarodnoj konvenciji o plenidbi vazduhoplova. Ra-dcvanovič Lj.: Disciplinski otpust iz službe po § 88 Zak. o narodnim ško-lama. — Arhiv XL1I. št. 4.: Solovjev A.: Značaj Dubrovnika u istoriji jugo-slovenskog prava. Jovanovič A.: Otklanjanje novčanih poremečaja. Vesel J.: Čl. 55 Zak. o štampi i opšti principi našeg krivičnog prava. Protič B.: Primena t. 3 čl. 70 Ur. o nabavlj. zadr. drž. služb. Bartoš M.: Tolerancija u bračnim odnosima. Kovačevič ž.: Nadzor nad samoupravom gradova. Književna poročila. 361 — Branič št. 8.: Vukčevič R.: Rajhstag i rajhsrat u Vajmarskona ustavu. Vučkovič D.: Nekoliko sudskih odluka o § 29 Zak. o advok. čosič F.: Nekoliko reči o primeni § 96 kriv. sud. post. — Branič št. 9.: Lazarevič A.: Nagrada advokata kao branioca pupilne mase. Peric B.: Dokazna snaga knjiga Narodne banke. Rostovcev S.: Akuzatorski principi u iz-vidaju i istrazi po zakoniku o sudskom krivičnom postupku. Jankovič Dr.: Četvrti Kongres Medunarodne unije advokata. Cosič F.: Da li je sudija za starateljska dela dužan, da u aktu traženja intabulacije na nepokretno imanje staraoca za obezbedu masinog imanja, označi imovinu, na koju intabulaciju traži? Branič št. 10.: Bogatičevič T.: § 29 Zakon o advokatima. Jovanovič S.: Pregled sudskog zakonodavstva. — Glos sadownictwa IV, št. 11: Wolff E.: Ku zbliženiu pravnikovv) slowian-skich. Bobkovvski A.: Na szlaku reform. Tvlbor St.: Uwagi o projekcie praw& malzenskiego. Glossv do Kodeksu Karnego. G. A. Ku Panstwu Spolecznemu. Namitkievvicz J.: V. Kongres prawnikdw Kr. Jug. w Dubrovniku. — Mjesečnik št. 9.: Milobar F.: Svjetska ekonomska kriza i svjetska ekonomsko-monetarna konvencija. Miličič: A.: Nadležnost suda za dozvolu odnosno obavu ovrhe. žič N.: Lastovski statut, živič I.: Fi-deikomisarna supstitucija i agrarna reforma, čulinovič F.: Determi-nizam i krivično pravo. — t Dr. Josip Belobrk. — Policija št. 17, 18.: Sagadin St.: Delokrug opština u pogledu mesnog redarstvaj (lokalne policije), škarja I.: Opštinske finansije. Goršič F.: Saslušanje samoupravnih tela povodom izvodenja dokaza saslušanjem stranaka. Dolenc M.: Socijalna sudska pomoč kao institut krivic, procesa. Majcen St.: O nadzoru države nad opštinama. Ocokoljič N.: Opštinski službenici. Mi-tič P.: Pred kongres pravnika u Dubrovniku. Gajič N.: O izvršenju pre-suda. Popovič-JakovljeVič: Sticanje advokatskog titulusa. Petrovič D.: Institut zahtev za zaštitu zakona po § 41/2 kriv. s. p. i pravni stabilitet. Subotič Iv.: Gubitak državljanstva usled stupanja u stranu vojnu službu. Čulinovič F.: Krivični postupak pred sreskim sudovima. — Policija št. 19, 20.: Fuger N.: šta je naša opština? Dolenc M.: Socijalna sudska pomoč itd. Majcen S.: O organima opštine. Petrovič D.: Mistifikacija pra-vosuda. Marinkovič B.: O nužnoj odbrani S 23 k. z. s obzirom na S 44 k. p. Terzijev K. O ličnim imenima Pešterac M.: Povodom donošenja novog zakona o opštinama. Deloševič B.: O pravnim lekovima. — Pra-vosude št. 9.: Jovanovič S.: Kongres Pravnika. Bušatlič H. A.: Nadležnost sreskih šerijatskih sudova za ovjeravanje potpisa (rukoznaka) muslimana na ispravama. Goršič Fr.: Socijalna zaštita u izvršnom postupku. Matijevič I.: Povlastice nekih kreditnih ustanova u pogledu naplačivanja njihovih potraživanja. Krmpotič J.: Prava predaja darovane stvari. Petrovič B.: O tužbi za naknadu štete protiv članova Državnog Saveta. Blagojevič B.: Može li se podelom celokupnog potraživanja iz-beči delokrug okružnog suda in fraudem legis. Vukčevič R.: Granice izmedu krivične i gradanske prevare. Jankovič D.: Može li izvršilac javne klevete, uz primenu § 71 t. 3 k. z. biti osuden samo na novčanu kazen? Tauber L.: Presuda i njeno obrazloženje u sudskom krivičnom postupku. Mondšajn M.: Primjena § 88 k. z. u praksi. Umičevič D.: Privatni učesnik kao subsidijami tužilac. Tomič S.: Može li advokatski pripravnik biti branilac na okružnom sudu? — Pravosude št. 10.: Goršič F.: Socijalna zaštita itd. Mihajlovič J.: Obračun takse iz čl. 25 z. o taks. S.olovjev M.: Res judicata u brakorazvodnim parnicama. Blagojevič B.: 362 Razne vesti. Može li se podelom eelokupnog. . itd. Broz B.: O realnoj potsudnosti po gra-danskom sudovniku u vezi sa 5 71 Z. o unuit. urefi., osn. i ispr. z. z. Su-botič D.: Obezbedenje prava kod novo osnovanih zemljišnih knjiga. Vra-govič A.: Kazna za pokušaj po našom k. z. Plakalovič B.: Može li se narediti pritvor kod krivičnih dela na privatnu tužbu? Jovanovič S.: Prava predsednika veča u pogledu pozivanja svedoka na glavni pretres. Munišič M.: Pobijanje činjenica na kojima se osnivaju presude krivičnih sudova. Mišic P.: Minimum kazne zatvora kod zamene novčanom kaz-nom? Nikolajevič R.: Medunarodna pravna pomoč kod izdavanja kri-vaca. Razne vesti. Kronika društva »Pravnika«. Na mesto dosedanjega blagajnika dr. Rutarja Ignacija, ki je otvoril odvetniško pisarno na Vrhniki, je prevzel blagajniške posle dosedanji namestnik blagajnika dr. Urbane Anton, odvetnik v Ljubljani. — Društvu so pristopili naslednji novi člani: G o 1 o u h Ciril, Z d o 1 š e k Josip, Muc Viljem, vsi odvetniški kandi-datje v Ljubljani, dr. Vidmar Ivan, sreski načelnik v Radovljici, dr. Ilavnik Ožbolt, starejšina sreskega sodišča v Št. Lenartu, Tovornik Jakob, banovinski pristav v Ljubljani, dr. B r a j š a Stojan, advokat v Splitu, Svetina Anton, sreski podnačelnik v Laškem, dr. š t a r k e 1 Teodor, odvetniški kandidat v Ptuju, dr. P e n k o Fran, vršilec dolžnosti javnega beležnika na Vrhniki. Osebne vestS. Postavljeni so: Za kasacijskega sodnika pri stolu sedmorice odd. B dr. K o n d a Jakob, za predsednika višjega dež. sodišča v Ljubljani V r a n č i č Ivan, za podpredsednika istega sodišča dr. G r a d-n i k Alojzij, za sodnika v Dolnji Lendavi R o š Mirko. Premeščena sta sodnika dr. F a r k a š Fran v Celje, dr. D e v Miroslav v Maribor. — Dalje 'so postavljeni: za inšpektorja pri banski upravi v Ljubljani dr. R a t e j Fran, za banovinskega sekretarja dr. M a r č i č Robert, za sreske načelnike dr. Gregor in Alojzij (Logatec), dr. Tekavčič Karel (Dravograd), Brezigar Mirko (Brežice), dr. B r a t i n a Zvonko (Ptuj), za sreske podnačelnike Pezdič Franc (Ljubljana), Mahnič Rafael (Kranj), za pristava Deu Bogomir (Logatec) in Lazar Josip (Brežice), za predstojnika mestne policije v Mariboru dr. Hacin Lovro, za polic, svetnika v Ljubljani Gerzinič Alojzij. — Pri finančni direkciji v Ljubljani sta postavljena za direktorja dr. V a 1 j a v e c Ljudevit in za njegovega pomočnika Sedlar Avgust. — Odvetniško pisarno v Ljubljani je otvoril dr. V a v p e t i č Lado, v Ljubljano se je preselil dr. Skaberne Franjo. — Za javne beležnike so postavljeni: Kramer Rudolf (Brežice), Kenda Josip (Brdo), Hanžič Ivan (Velike Lašče). De ti ček Juro (Vransko), Ušlakar Ivan (Vrhnika), K oš eni na Fran (Gornji Grad), Požun Hinko (Gornja Radgona), dr. Peteri in Maks, (Dolnja Lendava), dr. Ločnik Emerik (Žužemberk), dr. Jenko Mile (Kozje), Jereb Rado (Konjice), dr. Mavrer Viljko (Kostanjevica), Lovšin Anton (Kočevje), Tavzes Fran (Kranj), Završnik Hubert (Krško), dr. Prislan Fran (Laško), Mrevlje Anton (Logatec), Poznik Viktor (Lož), dr. Senčar Dušan (Ljutomer), Ran t Ra/:ie vesti. 363 Fran (Metlika), Demšar Gregor (Mokronog), M a r i n č e k Matija (Novo mesto), dr. Ivanšek Fran (Ormož), Sašelj Gregor (Pre-valje), dr. Jereb Peter (Radeče), Pegan Alojzij (Radovljica), dr. Grobelnik Ljudevik (Ribnica), škrabar Viktor (Rogatec). Stu-pica Fran (Sv. Lenart), Vimpolšek Josip (Sevnica), Kol ene Ivan (Slovenska Bistrica), dr. Kune Rasto (Slovenjgradec), Mast-nak Fran (Trebnje), Svetlič Janko (Tržič), Maležič Peter (Cerknica), Krisper Fran (Črnomelj), šink Stevo (škofja Loka), Križan Ferdo (Šmarje pri Jelšah), Krajger Anton (Šoštanj), G al le Anton, Hafner Mato, dr. Kuhar Andrej, Pleiweiss Karel, dr. K r e v 1 Josip (vsi v Ljubljani), A š i č Ivan, dr. š o r 1 i Ivo, dr. B a r t o 1 Anton (vsi v Mariboru), Burger Fran, dr. Stojan Ivan (oba v Celju), Koder Anton, Jezovšek Vladimir (oba v Murski Soboti), Carli Anton, Seunig Lavoslav (oba v Ptuju). — V pokoj so stopili: predsednik viš. dež. sodišča v Ljubljani dr. R o g i n a Anton, direktor finančne direkcije v Ljubljani dr. P o v a 1 e j Josip in pomočnik istotam š p i n d e r Martin. — Umrli so viš. sod. svetnik v pok. š k e r 1 j Ivan. kasač, sodnik v pok. in odvetnik M i 1 č i n s k i Fran, odvetnik dr. V o-dušek Konrad, višji sodni svetnik v pok. G a 11 i n g e r Alfonz, vladni svetnik v pok. dr. Laharnar Peter. Vmrla. Dne 24. oktobra t. 1. je nenadoma umrl kasacijski sodnik v pok. in odvetnik Fran Milčinski. Naša ožja domovina in tudi mlajši pravniški rod ga poznata le kot humorista, starejšim pa bo znano, da je že v letih pred vojno kot varstveni in mladinski sodnik hodil po tistih potih, sicer ne še tako jasno določenih, ki so danes stožer mladinskega prava. Svoja izkustva v tem poogledu je razvil v svojem predavanju »Iz delovanja mladinskega sodnika«, priobčenem v Slov. Pravniku 1910, str. 97. žal, da je bil z izbruhom vojne njegov mladinski oddelek na okrajnem sodišču v Ljubljani ukinjen in s tem prekinjena kontinuiteta z delovanjem po naših novih kazenskih zakonih. Informativen je tudi njegov člančič .»O narodnih pravnih običajih« (Slov. Pravnik 1914, str. 366.). V mlajših letih je bil Milčinski skozi osem let društveni knjižničar, je prvi uredil Pravnikovo knjižnico, pomagal dr. Babniku pri urejevanju gradiva za terminologijo« ter zalagal Slov. Pravnik dolgo časa s civilnimi odločbami. Vse to mu zagotavlja trajen spomin v društvenih analih. — Par dni pred Milčinskim, dne 21. oktobra t. I. je umrl pesnik in prevajalec Anton F u n t e k. Ni prevajal le leposlovnih del, marveč je bil od prevrata dalje urednik Uradnega lista in je prevedel zanj vse v njem do srede leta 1930 objavljene zakone, naredbe itd., medtem tudi prve velike enote judicijalne. Funtkovo delo se mnogo razlikuje od dela prejšnjih prevajalcev. Prekaša jih po točnosti prevoda, pa tudi po kakovosti jezika; pravniki so mu večkrat očitali, da je žrtvoval na ljubo lepemu izrazu točnost. Ta očitek sicer ni bil vedno utemeljen, ker je treba priznati, da se je zdelo marsikaj netočno le zaradi tega, ker je bilo naše uho navajeno tujega, germanskega izražanja. Spoznal pa je Funtek pravilno, da gre ustvarjati novo terminologijo le v zvezi s pravniki in se je zato češče posluževal njih nasvetov. Ni mu sicer v tem vedno uspelo, vendar pa bo po smernicah, po njem postavljenih, graditi dalje. V tem so njegove zasluge za pravniško izrazoslovje nepobitne. I)r. K. S. 364 Razne vesti. Obvestitev zasebnega udeleženca o ustavitvi kazenskega postopka. Višje deželno sodišče v Ljubljani se je bavilo z vprašanjem, kdo mora obvestiti zasebnega udeleženca o tem, da je državni tožilec odstopil od pregona med pripravljalnim postopanjem, kajti obvestitev zasebnega Udeleženca za dobo, ko je stopila postavitev pod obtožbo v veljavo, je točno urejena v § 219 odst. 4 k. p. in v tem stanju procesa ni več razlike med pozivedbami in preiskavo. Ko gre za snov, ki se tiče zasebnega udeleženca, se mora iskati rešitev stavljenega vprašanja v IV. poglavju, odd. II. sodnega kazenskega postopnika, kjer urejuje zakon pravice in dolžnosti oškodovanca, ki se je pridružil kazenskemu postopanju zaradi ostvaritve svojega za-sebnopravnega zahtevka (§ 6 k. p.). Postopek proti zasebnemu udeležencu za primer, da je državni tožilec odstopil od pregona, je urejen načelno zgolj v s 53 k. p. Določbe &§ 44 in 96 k. p. nimajo namena, da urede postopek v razmerju z zasebnim udeležencem, oba govorita le o oškodovancu in nalagata državnemu tožilcu neke dolžnosti proti njemu. Pri teh določbah, ki se ne ozirajo na določbe § 53 k. p. gre očitno za neizglajeno redakcijo zakona, ki jo more odpraviti pač le zakonodaja, nikakor pa ne urejuje postopka v razmerju z zasebnim udeležencem. Za rešitev stavljenega vprašanja jih torej ni pritegniti. V § 53 k. p. je urejen predvsem v prvem odstavku primer, da je državni tožilec zavrnil naznanilo, ne da bi se vršilo kako postopanje na sodišču. Izraz zasebni udeleženec je tu toliko preuranjen, ker še ni bilo kazenskega postopanja, kateremu bi se mogel pridružiti, naj pa kaže na to, da mora oni, ki hoče pokreniti kazensko postopanje, že v svojem predlogu navesti vse ono, kar je potrebno, da more sodišče presoditi, ali mu gre svojstvo zasebnega udeleženca, ki edino more nastopati kot subsidijarni tožilec. V drugem odstavku pa dojoča zakon, kako je postopati, če je državni tožilec med postopanjem odstopil od pregona. Najprej se vpraša, v kakšnem smislu rabi tu zakon besedo ^postopanje«. O postopku govori zakon v več primerih in ne rabi tega izraza dosledno; načeloma pa rabi ta izraz, ko govori o pripravljalnem postopku (pogl. 1—14), tako za poizvedbe kakor za preiskavo, (primerjaj: 1 do 6, 9—11, 14, 17, 20, 22, 23, 25, 29, 36, 41, 44', 50'2, 51, 53-57, 61, 66; 70; 92; 93; 96; 108:i; 110; 129, 130, 152, 153, 161, 164, 174, 176, 200.). Tudi iz antiteze s prvim odst. § 53 k. p. se vidi, da misli zakon v drugem odst. tega paragrafa z besedo »postopek« tako na poizvedbe kakor na preiskavo. Ni torej dvoma, da velja § 53 odst. 2 k. p. tako za poizvedbe, kakor tudi za preiskave. To mnenje je podprto nadalje po besedilu 3. odst. s 53, ki izrecno omenja tudi preiskavo. S tem zaključkom določba § 108 odst. 3 k. p. ni v nasprotju, ker ta določba ne ureja postopanja, če je preiskava ustavljena na tožilcev predlog, marveč se nanaša zgolj na drugi odstavek § 108 k. p., če se preiskovalni sodnik ne strinja s tožilčevim predlogom in če ustavi preiskavo sodišče z rešitvijo (s 11 t. 1 k. p.). To kaže že okolnost, da je v tem odstavku odrejena obvestitev tožilca, ki je v primeru prvega odstavka odveč, ko je postopanje z izjavo tožilca končano in je ustavitev po preiskovalnem sodniku zgolj poslovnorednega pomena, kakor bo to še pozneje razloženo. Končno je treba upoštevati 2. odst. zadnji stavek 5 53, ki izrecno veže posledice zamude zgolj na primerno obvestilo sodišča. Razne vesti. 365 Glede na vse to izreka plenarni senat višjega deželnega sodišča na prvo vprašanje nastopno mnenje: V prim.erih, ko je vodilo sodišče (bodisi sresko sodišče, bodisi preiskovalni sodnik) poizvedbe, obvešča zasebnega udeleženca o odstopu državnega tožilca od pregona (§ 96 k. p.) sodišče, ki je vodilo poizvedbe, prav to velja za preiskovalnega sodnika v primeru preiskave, če državni tožilec umakne svoj zahtevek za pregon ali če izreče po končani preiskavi, da ni osnove za nadaljni pregon. (§ 108 odst. 1 k. p.) Drugo vprašanje, ali je v primerih, da odstopi državni tožilec od pregona ali če umakne predlog na preiskavo, predhodno obvestiti zasebnega udeleženca in šele po poteku 8-dnevnega roka ustaviti postopanje ali se mora ustavitev izreči takoj, teoretično ni važno, ker taka ustavitev zasebnega udeleženca ne prejudicira, ko mu daje zakon pravico nadaljevati postopanje vkljub ustavitvi (§ 53 odst. 4 k. p.). Ustavitev postopanja vsled izjave državnega tožilca v smislu 96 k. p. in 108 odst. 1 k. p. sploh ni nobena konstitutivna rešitev, marveč zgolj dejanska ugotovitev, da je sodno postopanje končano, ker ni več predloga na pregon. S tem pride do izraza zgolj akuzatorično načelo, na katerem je zgrajen naš kazenski postopek, že iz tega bi sledilo, da postopanja ni ustaviti, dokler more nastopiti še drug od zakona za pregon upravičen tožilec. Sicer pa zakon sam v § 53 odst. 2 in 3 izrecno odreja, da ustavi sodišče kazensko postopanje šele, ko je zasebni udeleženec zamudil staviti predlog na nadaljni pregon. Določba § 96 k. p., da mora preiskovalni sodnik ali sresko sodišče ustaviti nadaljnje posredovanje, čim izjavi državni tožilec, da ni osnove za pregon, ni nasprotno gorenji določbi, ker domneva, da ni zasebnega udeleženca, ko omenja v nadaljnjem zgolj oškodovanca. Od določb §§ 96 in 108 k. p. velja za primer, da se je oškodovanec pridružil kazenskemu postopanju, zgolj to, da je osumljenca odnosno obdolženca, če je v priporu odnosno v preiskovalnem zaporu, takoj izpustiti v prostost, čim odstopi državni tožilec od pregona, kar ustreza določbi § 119, odst. 1 k. p., da je moči odrediti in torej tudi vzdržati preiskovalni zapor zgolj na predlog državnega tožilca. Višje deželno sodišče izreka torej na drugo vprašanje to-le mnenje: Sodišče ne ustavi kazenskega postopanja (poizvedb in preiskave) v primeru, da se mu je pridružil zasebni udeleženec takoj, ko je podal državni tožilec svojo izjavo v smislu § 96 k. p. oz. § 108 k. p. da odstopa od pregona oziroma, da ni osnove za nadaljnzi pregon, marveč šele po preteku 8-dnevnega roka, določenega v smislu § 53 k. p. za izjavo zasebnega udeleženca, da hoče nadaljevati pregon. Vprašanje, kje mora zasebni udeleženec izjaviti po s 53 k. p., je točno rešeno v § 92 odst. 4 k. p. Po tej določbi mora zasebni udeleženec izročiti svoj zahtevek glede kaznivih dejanj, za katera je pristojno okrožno sodišče, le temu. Ko zakon ne dela razlike, ali je bil zasebni udeleženec obveščen o izjavi državnega tožilca, da odstopa od pregona, od sreskega sodišča ali od preiskovalnega sodnika, velja ta določba tudi za primer, da je vodilo poizvedbe sresko sodišče. Dosledno določbi 5 92 odst. 4 omenja tudi 5 95 odst. 4 k. p. zgolj preiskovalnega sodnika in govori v svojih 366 Razne vesti. prvih odstavkih, ki urejajo poizvedbe, ki jih vodi sresko sodišče, zgolj o razmerju sreskega sodišča napram državnemu tožilcu. Izjemna določba § 84 odst. 2 k. p. pa tu nima mesta, ko velja zgolj za pravne leke in za ugovor zoper obtožnico. Mnenje višjega deželnega sodišča glede tretjega vprašanja se torej glasi: Zasebni udeleženec mora predlagati nadaljevanje pregona vedno pri okrožnem sodišču, ako gre za kaznivo dejanje, ki ga sodi okrožno sodišče. Okrajno sodišče, ki mu dojde tak predlog zasebnega udeleženca, je dolžno, da ga nemudoma predloži okrožnemu sodišču, ker je merodajen za pravočasnost predloga zgolj dan, katerega dospe predlog okrožnemu sodišču. (Opomb, ured.: Primerjaj s tem tudi razpis min. pravde z 4. aprila 1931 št. 38713 P/l v zbirki Pravosuda str. 18.) Udruženje za pomorsko pravo kraljevine Jugoslavije. Ko je zasedala V. glavna skupščina kongresa Jugoslovanskih pravnikov v Dubrovniku, se je vršil tudi občni zbor Jugoslovanskega udruženja za pomorsko pravo. Kot znano, je bilo to udruženje osnovano v naši državi po prevratu z glavno nalogo, da propagira zenačenje pomorskega prava. V tem pogledu si je jugoslovansko udruženje osvojilo program anverškega >Co-mite maritim international«. Poleg tega ima udruženje namen, širiti poznavanje pomorskega prava, sodelovati pri kodifikaciji pomorskoprav-nih norm in pospeševati domače pomorstvo. Udruženje je pod predsedstvom blagopokojnega dr. A. V e r o n e in pod tajništvom docenta dr. J. M o g a n a razvilo zelo živahno delavnost. Bilo je v stalnem stiku z omenjenim društvom v Anversu, odgovarjalo je na razna vprašanja, katera mu je ta komite pošiljal, sodelovalo je pri raznih projektih za kodifikacijo našega pomorskega prava itd. Zbog smrti predsednika dr. Verone in nekaterih sprememb v osebah drugih odbornikov je nastala potreba po izpopolnitvi odbora. Na zadnjem občnem zboru je podal tajnik docent dr. Mogan o delovanju obširno poročilo, katero je bilo soglasno sprejeto. Konstituiral se je nov odbor, v katerem je prevzel predsedstvo prof. dr. š i 1 o v i č, za tajnika pa je bil ponovno izbran velezaslužni docent dr. M o g a n. V ostalem odboru so naši priznani strokovnjaki pomorskega prava iz vse države. O delovanju udruženja bo naš časopis stalno poročal. Prvi shod pravnikov slovanskih držav v Bratislavi. Na dubrovni-škem kongresu jugoslovanskih pravnikov je poročal glavni tajnik dr. Bafinka o shodu pravnikov slovanskih držav. Pripravljalna dela napredujejo dobro. Generalni tajnik upa, da se mu je posrečilo, dobiti referente iz vseh držav, tako da je v tem pogledu shod zasiguran. Terminološki slovarček slovanskih jezikov je v rokopisu tudi že skoro gotov. Dokončno se je določilo, da se bo vršil shod v dneh 10. in 11. septembra 1933. Naročnina za „S'ovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čimprej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na „Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo'se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe: Spomenica na drugi Kongres pravnika in letniki »Slovenskega Pravnika" od I. 1909. naprej. Cena s poštnino vred za Spomenico o ljubljanskem Kongresu — 25 Din, za »Slovenski Pravnik" letniki od 1923 do 1932 po 70 Din, ostali letniki po 36 Din. Posamezni snopiči (dvojne številke) po 12 Din. Dr. E. Pajnič: Sreska kot kazenska sodišča po novem zakoniku o sodnem kazenskem postopanju — cena 15 DJn. f \