494
Podgoričan:  Pred petdesetimi leti.
in pretila, stopivša na kako skalo, oblakom in cesto se je zakrohotala . . .
Srpan je kmalu zaslišal njeno divje petje, in krohotanje, katerega pa ni spoznal. Menil je, da Čuje čarovnico. Priganjala ga je skrivna moč, da je hitel, kolikor so mogle stare noge, da bi prej zasledil zlobno Čarovnico, ki se krohota ljudskemu strahu in mu hoče v zlobnosti svoji uničiti vse upe. Vedno bliže in glasneje so mu udarjali na uho njeni divji glasovi. Hitel je, hitel brez miru, brez odmora, z namenom, da uniči Čarovnico.
Dospe na neki višek, odkoder je videl dokaj daleč predse. Ustavi se, gleda in posluša. Kmalu ugleda dozdevno čarovnico. Stala je na visokem skalnatem  robu, držala v roki košato vejo, ma-
hala ž njo okoli sebe in besnela, da je odmevalo njeno vpitje iz gozda in s skalovja. Strašna jeza obide Srpana.
„Danes moraš poginiti!" vikne goreče in plane proti ženski na skali. Obleka in lasje so ji vihrali v vetru.
Srpan ni spoznal svoje hčere.
Prisope bliže nje, ustavi se in ročno nameri morilno puško na svojo lastno hčer, ki se je krohotala na skali.
„Le rogaj se, saj se ne bodeš nikdar več!" sikne Srpan, sproži petelina, strel se razlegne, ženska obupno zakriči in telebne raz skalo.
Tišina nastane, celo veter potihne, kakor bi hotel povečati resnost in grozo trenutka.


1       ¦ t*«?",:
Vurberg na Štajerskem.
Čudna groza objame sicer drznega Srpana, da si niti pogledati ne upa ustreljene čarovnice, ampak se naglo obrne in plane po gori navzdol, meneč, da ga pode čarovnice.
Ves upehan in zasopel pridirja v vas.
„Ustrelil sem jo! Ustrelil sem Čarovnico!" vpije po vasi na ves glas.
Ljudje ne verjamo takoj. Ko pa le vpije in pripoveduje in jih priganja iti gledat, gre pet vaščanov ž njim zopet nazaj v goro. Dasi upehan in utrujen, vede jih vendar urno na usodni kraj. Vaščanje so pač dvomili, da bi bil Srpan ustrelil Čarovnico.
Dovede jih do skal.
„Tu je! tu mora biti! Raz to skalo se je zvrnila!"  pravi Srpan in pokaže skalo.
Možje stopijo bliže, pogledajo na ono stran skale in ugledajo razbito žensko truplo.
Vsi osupnejo in se prestrašijo. Samo Srpan se zadovoljno nasmeje in pravi:
„Vidite, kaj je nisem? Pa mi še niste hoteli verjeti!"
Možje pristopijo in obrnejo mrtvo truplo, da se je videl obraz. Osupnejo še bolj in oblede.
„Nesrečnež! Ubil si svojo hčer!" vikne jeden možakov.
„Kaj, moja hči:" zakriči obupno Srpan, zgane se, pogleda njo in se zgrudi.