Domorodna pisma. —M.— V nekem kotu naše v sedem dežel razdeljene domovine stoji mestice na bregu, ktero ima med drugimi prijetnimi lastnostmi tudi to, da se človeku najbolj dopada, kadar mu je za hrbtom. Pust je letos tudi v tem mestu dolg bil do dolgočasnosti, in napravili so mestjani vendar en ples. Vse krasotice iz malomeščanskih viših stanov so bile zbrane na plesišču. Bile so lepe in razcvetene kakor pomladanske rože, varovale so jih skrbne matere, ostre tetike in druge jesenske ženske. Mladi piesavci, ki pa niso vsi frakov imeli, frfrali so okoli plesavek kakor metulji okoli cvetlic, in lastovice okoli zopet najdenega lanskega gnjezda. Zima se je v pomlad spremenila. Očetje in drugi bolj mirni 76 77 ljudje, bodisi nizki ali visoki, razneseni ali tenki, pa so sedeli za mizo, imeli so praznične obraze , slast v ustih, privoščili so si kaj posebno dobrega in pogovarjali so se o velikem snegu, ki je prav nalašč zato padel, da so imeli kaj govoriti. Pa kaj popisujem ples in plesišče, ko nisem zraven bil! Namenil sem si samo povedati čudno dogodbo, da vidite, da se tudi v malih mestih kaj zgodi. Bila je na plesu gospodičina lepa, kakor jih je celo v Ljubljani malo tacih; pridruži se ji gospodin čednega obraza, ki je izvrstno in neutrudeno plesal, in je znal vrlo prisrčno govoriti. Bila sta kakor roža in slavček, kterih ljubezen je prepeval Perzijan Hafis, ko nas še ni bilo na svetu. Kozmopolitično sta plesala vse plese, pa govorila sta samo en jezik — ljubeznjivi jezik slovenski. Čujte, pred vso mestno gospodo govorila sta „kmečki" jezik! Že so gospodičine vihale nosove, kakor da bi bil kdo na gnjilo jabelko stopil; že so se posmehovale, si na ušesa šepetale in se v kote pomikale. Neka mrazota je nastala v dvorani, kakor da bi se bila vsa okna odprla, vendar sta še govorila slovenski, in bralo se je v njunih očeh, da jima je naš jezik po volji, čeravno ni v malem mestu „salonfahig." Prišlo je šepetanje do kroga gospej mater, tet in druzih varhinj mladenske nepokvarjenosti in salonskega vedenja — kar vstane gospa iz tega kroga, lica so ji bila zarudela, oči ne-voljne, čelo nagrbančeno, in beseda nemška. Gospodičina slovenska je bila poklicana na sodbo. Kakor strela z zimskega neba jo je zadela prepoved, da ne sme besedice več ziniti slovenske, sicer bo morala plesišče za vselej zapustiti. Rekši to se je gospd zopet pomirila, čelo se je pogladilo, oči so se zjasnile, lici ste dobili zopet navadni polt, cel6 beseda ni bila vedno nemška. — Gospa si d& prinesti „gefrorenes"; gospodičina pa se ni mogla umiriti; unel se je boj med ljubeznijo in — pokorščino. Plesavec namreč je bil sila ljubeznjiv pa zelo trdovraten; ravno danes nikakor ni hotel drugače govoriti, kakor slovenski. Zvijača se pri ženskah hitro iznajde. Na slovenske besede mu je odgovarjala nemški, in v živahnem plesu in sladkem kremlju je kmali pozabila, kar se je bilo zgodilo. Toda tovaršice krasotice so še vedno šepetale; gospej pa tudi ta „paritetična" dvojezična govorica ni bila všeč. Gospodičina slovenski ne sme govoriti, pa tudi razumeti ne. Kazen je bila v kratkem izvršena. Gospd je vzela svoj klobuk, svoje ogrinjalo, svojega moža in krasotico, ter se odpeljala proti domu. Gospodičina je nesrečna in več ne sme na ples. Vso to nesrečo je napravil pre-vneti Slovenec, da je hotel slovenstvo tudi v salon vpeljati. Quousque tandem! Ko sem povedal eno nesrečo, naj povem še nekaj, da bravce varujem druzih nesreč. Mar mi je bilo povzediti, ali se nekdo piše Kožar ali Košar; grem tedaj nekam, kjer sem upal, da bo moja radovednost utolažena. Ni se zgodilo, česar sem po pravici pričakoval. Izvedel sem, da ste za pisanje in izgovarjanje dve različni postavi. Izgovarjati se mora ime, kakor človeku pamet kaže (mi bistroumni Slovenci moramo to vediti sami po sebi!); ako pa hočemo pisati, moramo gledati v to ali uno knjigo, v ktero se taka imena že dolgo časa pišejo, in kakor je ime tam pisano, ga moramo tudi mi pisati. Omenil sem prav ponižno, da bi najbolje bilo , ako bi se ime pisalo, kakor se izgovarja; potem bi ne bilo treba dveh postav in pregledavati prašnih knjig; opomnil sem posebno ponižno, da se te in une knjige pišejo na Kranjskem, Stajarskem, Koroškem in Goriškem povsod drugače, da cel6 sprednik pri isti knjigi včasi drugače piše kakor naslednik. Moje po slovenskem značaji pohlevne opombe niso bile uslišane. Sel sem tedaj žalosten domu, in polastila se me je trdna misel, da bo marsikdo v zadrego prišel, ako ne bo tako bistre glave, da bi človeku že na obrazu bral, kako se piše. Zapisal sem potem nekaj pravil, kako naj se izgovarjajo slovenska imena, ki so pisana v teh in unih knjigah. Priobčim jih nekoliko, da jih vredi in pomnoži bolj učen jezikoslovec; in da bodo na korist našim potomcem pridjana našim šolskim slovnicam, kjer bi se nekako tako-lo glasila: „Ljubo dete, ako najdeš slovensko ime z nemškimi črkami pisano, izgovarjaj ctl, ett, eitl, (tfi kakor alj; g in^gg kakor k; zapomni si pa, da se ig včasi bere za ič; ic in u je navadni i, 5 navadni e kakor tudi fi; fi in tttt sta včasi lin n, včasi pa Ij in iy (slovensko uho in bistra glava to lahko razloči); fd) je š ali ž; f, ff, ft je z včasi s; posebno f| je rad z, na priliko Sctffer beri Lazar, ei, el); ttt, Ht) je aj ali ej, včasi pomeni tudi samo i ali ty slovenski ej; tako na priliko Štabi beri Rade j. S je b ali v, in če ne veš, kako bi izgovarjal, pojdi k možu in reci mu: „tukaj imam pisano Vaše ime; brati znam vse drugo, samo Vašega imena ne, povejte mi tedaj, ali se pišete Bratič ali Vratič." Rad te bo podučil; — eil$ ni pisano prav po nemškem pravopisu, pa tudi ne izgovarja se po nemški slovnici, temuč kakor evec, na pr. SHJeiUj beri Bevec; sploh ni napčno, če za soglasnikom ali dvo-glasnikom pišeš ij, da je le ime slovensko. Da se tt večidel bere za ar, se razume samo po sebi, na priliko: besede i^ofdjer nihče ne bode bral Košer, ampak K o ž ar. Nahajajo se tu in tam tudi okrajševanja, na priliko: Otfd), kar se bere ovič ali ovic, — OtJ namesti ovec. Včasi je treba več misliti, če na priliko najdeš ime Seber, ne smeš brati po pravilih nemške slovnice Sefer, ker takošne besede Slovenci nimajo, temuč Sever. — Ali dosti tega! Sapienti pauca. Velik del slovenske mladine, kakor sem unidan čul, se lože uči ptujih jezikov, kakor domačega; mislim, da se bo lahko naučil tudi te pisave, ki je ptuja slovenskemu jeziku prav tako kakor nemškemu; brati bo od začetka nekoliko teže, pisati pa čudno lahko, da se skoraj ni mogoče zmotiti; besedo Ž e n o v i č pisati utegneš Schenovitsch, Schoenovitsch, Scheno-witsch, Schenouitsch, Schennovits, Genovi g, Schenovitz, Schenotsch, Schenoutsch, She-novizh, Shenautsch in še stokrat drugače; pa vendar ne boš prav vedel: ali izgovarjaj Ž en ovič ali Senovič, čeravno si vseh stokrat po navadi teh in unih knjig prav pisal. S to dobrovoljno preiskavo stopivši v krog učenih slovenskih jezikoslovcev, naj jih tudi nekaj vprašam, da bodo vidili, da nisem preučen. Kaj se pravi po slovenski „filister"? Vem nekaj besedi, kakor „zapeč-kar", „slivar", „krompirjevec", „šalobarda", „motovilo", pa vendar dvomim, ali je prava kterateh besedi. Nemški „filistejec" in naš „zapečkar" sta si precej podobna. Tudi med nami se nahaja mož, kteremu je domač zvonik najviša, in lastni nos najlepša stvar na zemlji, mož, ki bi za lulo tobaka vse svoje sosede prodal; pa pri nas imamo še druge filistejce. Nekdanji filistejci so bili sovražniki izvoljenega ljudstva, bili so dokajkratov te-peni, pa enkrat so vendar skrinjo zaveze uplenili, in celo Samsona so nazadnje vjeli. Naši filistejci so nekaj bolj tem starim kakor sedanjim nemškim filistejcem podobni. Dobrega ne storijo ničesar, in proti dobremu se cel6 vpirajo. Imamo take delavne filistejce, ki se jeze* in jokajo nad pogubo sedanjega roda, ki mu pa tudi z vso močjo branijo napredovati. Povedal bom vprihodnjič, kako se vojskujejo proti narodni domači omiki, proti čitavnicam, matici in drugim napravam našega napredovanja; povedal bom tudi, kako so modri sami za-se, sploh pa nevarni, čeravno smešni; samo 78 rad bi jih imenoval po pravem imenu. Jezikoslovci, krstite jih, ker dosti so že stari za močno potrebni hladni krst, posebno dokler je še zima!