Znamenje križa faJnima ljubiteljema '»ariloških gora November december 19 7 3 DU KOVNO 2IVU6NJG / La pro It Io m a liea familiär on Yng'o.slavia El arzobisjM), Mons. Franjo Kuharic, aborda la pro -blematica de la familia en una reciente Carla pastoral. El documento, firmado tambien por los trps obis-pds auxiliäres, monsenores Lach, Salac y Skvorc, in-vita a los fieles a protegerse contra las insidias de una socicdad permisiva que amenazan particularmen-te a la juventud, llegando a cuestionar la santidad y la indisolubilidad dpi matrimonio, la moral sexual y las enseiianzas de la Iglesia sobre la procreaciön, basta el punto de defender la libertad de! aborto. El arzobhpo de Zagreb y sus auxiliäres recuerda ) que la doctrina moral predicada por la Iglesia se apo-ya en Cristo, salvadrr del hombre y maestro de la verdad que no cambia. KPspondiendo a la tan repe-tida objeciön que considera superadas la doctrina y la moral catolica en materia de matrimonio, Ins obis-p«ts afirman que la verdad de Crislto 1103 hace libres y su gracia nos int oduce en una vida nueva. Invitan, por ello, a los cristianos a vivir coherentemente ei sa-cramertto del matrimonio poniendo en practica las enseiianzas de la Iglesia. La Carta pastoral preselita, despues, la doctrina del Vaticano II sobre la familia como comunidad de amor, que exige y fundamenta al mismo tiempo la in-disolubilidad del matrimonio, el respetf) y la genero-sidad para con cl otro. la mejor disponibilidad al naci-miento de nuPVOs hijos. A este ’ roposito, el arznbispo y los obit po.s auxiliäres de Zagreb recuerdan la cn-senanza de la Iglesia sobre la patemidad responsable segün las orientacicnes del Magistprio caramente expresadas en la Enciclica Humanae Vitae. j ! ■ AICA, 27 d 7 clo-ssirtigml mbrP de 197-1 \ j ^ Strah pred novim Zakaj, Gospod, se čutimo bolj varne v preteklosti kot pa v prihodnosti ? Zakaj skoraj otipljivo občutimo bolečino, ko pozdravljamo leto, ki se izteka, ko pa vemo, da nas čaka drugo, „novo“? Zakaj imamo občutek, da smo nekaj izgubili, da je nečesa konec, da je nekaj umrlo, ko pa vendar dobivamo, se bližamo cilju, vstajamo? Z neko otožnostjo pravimo, da imamo leto „manj“, kot da bi cilj svoje poti pustili za hrbtom, kot da bi naš najdražji prijatelj ostajal vsako leto za eno postajo bolj daleč in bi mi odpotovali v nasprotno smer. Mar ne bi moralo biti ravno nasprotno, Gospod? Ali nisi ti tisti, ki prihaja? Ali mar nismo mi vlak upanja, ki se vedno bolj bliža postaji, na kateri nas čaka sreča? Vsako leto, ki mine, nas ne pripelje bolj proč, ampak bolj blizu tistega, ki ga ljubimo... Ne moremo še verjeti, da si nam vedno bliže. Zato tako poredkoma vse, kar je novo, dojemamo kot tvoje bližanje. Kako, da nas navdaja žalost, ko čas beži? Ta grenkoba, ko leta tečejo? Kdaj bomo v moči svoje vere sposobni na ves glas klicati, da nam sleherno tiktakanje ure zagotavlja možnsot, da jutri postanemo boljši ljudje, da bomo prišli do tega, da se nekaj novega, nekaj drugačnega, nekaj presenetljivega, nekaj nepričakovanega lahko v nas rodi, le če obrnemo stran? Ce bi resnično verovali v tebe, Gospod, če bi verjeli v človeka, če bi verjeli vsaj vase, nas ob koncu vsakega leta ne bi prijemal strah, ampak bi morda začutili skušnjavo, naj ura vendar že teče hitreje. Gospod, bomo imeli kdaj takšno vero sami v sebe, da bomo verjeli, da smo resnično zmožni ne ponavljati se in se vedno presegati? Juan Arias Zakrament sv. birme: prejeli boste Svetega Duha Kar živi, raste in se razvija. Iz malega postaja veliko in končno doseže polnost svoje rasti. Kar ne raste in se ne razvija, svoje zrelosti ne doseže. Samo kar je zdravo in zrelo, lahko v polnosti izvrši svojo nalogo, doseže svoj namen. Tako je v naravnem življenju. Podobno je tudi v življenju milosti. Pri krstu se odpustijo grehi, krščenec prejme božje življenje in postane božji otrok. Vtisne se mu znamenje, po katerem postane božji otrok. Vtisne se mu znamenje, po katerem postane ud Cerkve in deležen Kristusovega duhovništva Pri birmi pa kristjan prejme Svetega Duha, ki mu krepi krščansko življenje, mu vtisne zakramen talno znamenje, ki ga še popolneje poveže s Cerkvijo. Birma krščenca ne samo posveti, ampak mu nalaga veliko dolžnost, da z besedo in dejanjem razširja in brani vero Pri obhajilu se kristjan krepča s Kristusovim telesom, da postaja kot živi ud Kristusa vedno tesneje z njim povezan in vedno bolj njemu podoben. Tako postaja vedno bolj deležen božjega življenja in prihaja do popolne ljubezni. Le kot zrel kristjan je sposoben docela izpolniti svojo življenjsko nalogo in doseči svoj končni namen; priti v nebesa. Krst, birma in obhajilo nas torej ne samo uvajajo v krščansko življenje, temveč nas v njem tudi utrjujejo. Odtod njihov pomen v življenju kristjana. Največkrat je delitev zakramentov združena 2 velikimi slovestnostmi, ki naj bi bile zunanje znamenje velikih skrivnosti v človekovi duši. SVETI DUH NAS POSVEČUJE Posvečenje je delo Svetega Duha. V svetem pismu beremo, kako je Sveti Duh dajal Kristusu moči, da je spolnil svoje odrešenjsko poslanstvo. Ko je bil Jezus v Jordanu krščen, je prišel nadenj Sveti Duh. Vodil ga je in podpiral pri njegovem delu. Ko je govoril v nazareški shodnici, je Jezus nase obrnil besede preroka Izaija: „Duh Gospodov je nad menoj; zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zati- rane v prostost in oznanim leto božjega usmiljenja“ (prim. Lk 4. 18 — 19). Svojim učencem je Jezus obljubil, da bo tudi njim poslal Duha resnice, ki jih bo vodil k „popolni resnici" (Jan 16, 13) in ki bo vedno ostal pri njih. Dajal jim bo moči, da se pred preganjalci ne bodo bali izpovedati svoje vere. Kar je Jezus obljubil, je izpolnil na binkoštni praznik — deseti dan po svojem vnebohodu. Poslal je Svetega Duha apostolom, ki so bili zbrani z Marijo in drugimi učenci. Napolnjeni s Svetim Duhom so apostoli začeli „oznanjati velika božja dela“ (Apd 2, 11). Mnogi so verovali njihovemu pričevanju, da je Jezus vstal od mrtvih, in so se dali krstiti. Bilo jih je okoli tri tisoč. Tudi ti so prejeli Svetega Duha. Od tedaj so apostoli s polaganjem rok delili zakrament birme in birmanci so na ta način prejeli Svetega Duha. Tako se z birmo na neki način v Cerkvi nadaljujejo prve binkošti. Birmski obred je bil v zgodovini Cerkve različen. Na Vzhodu so jo delili obenem s krstom. Tako delajo še danes pri mnogih vzhodnih Cerkvah. Na zahodu pa se je kma- lu uveljavila navada, da so birmo delili posebej in tako je ostalo vse do danes. Škof ali njegov namestnik vsakemu birmancu položi roko na glavo ter ga na čelu mazili s krizmo (to je oljčno olje, ki mu je primešan balzam in dišave), medtem moli: Sprejmi znamenje Svetega Duha, Polaganje rok na birmanca pomeni, da pride nanj Sveti Duh in da je birmanec božja lastnina. Maziljenje pa pomeni, da je Sveti Duh birmanca posvetil in mu dal svoje darove. Darovi Svetega Duha pomagajo človeku krščansko živeti. ZRELI KRISTJANI—APOSTOLI Kar je zrelo, ne živi samo zase. Daje se drugim. Prejeto življenje posreduje potomstvu. Kdor dobro pripravljen prejme birmo, je sposoben za zrelo krščansko življenje. Pripravljen mora hiti, da vero posreduje še drugim. S svojim življenjem in delovanjem vpliva na druge. Tako opravlja apostolsko delo. Zakrament birme je zato zakrament krščanskega apostolata. Birmanec ima pravico in dolžnost, da združen z Jezusom izvršuje njegovo trojno službo: učeniško, duhovniško in vodniško. Vsak se mora po svojih močeh in stanu primerno truditi, da bi vsi ljudje na zemlji spoznali Boga in njegovo ljubezen do nas ter prejeli odrešenje. Apostolat zahteva od kristjana, da tudi sam neprestano raste in dozoreva v resnični veri, upanju in ljubezni. „Popoln vzor apostolskega življenja je preblažena Devica Marija, kraljica apostolov. Dokler je, tako kot vsi ljudje, živela na zemlji življenje, polno družinskih skrbi in truda, je bila vedno najtesneje združena s svojim Sinom in je na edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu“ (L 4, 10). MOLITVENI NAMEN NOVEMBER: Splošni: Da bi nas zavest o minljivosti življenja spodbujala k bolj gorečem delu za božje kraljestvo. Misijonski: Da bi plemenski pluralizem pri afriških rodovih ne bil ovira za edinost, ampak da bi učinkovito pomagal k duhovnemu in socialnemu dvigu družbe. DECEMBER: Splošni: Da bi vsi skupaj in vsak vernik zase res sodelovali s Cerkvijo pri prizadevanju za mir na svetu. Misijonski: Da bi bili domači rodovi v Južni Ameriki popolnima vključeni v moderno družbo in da bi zato imeli, priložnost za duhovno in državljansko vzgojo. V Argentini bo leta 1974 evharistični kongres Argentinski škofje so imeli v maju 1973 svoje zborovanje. Na njem so izdali skupno pastirsko pismo o 7. narodnem evharističnem kongresu, ki bo, če bo Bog hotel, od 6. do 13. okt. 1974 v mestu Salti. Njegovo geslo in vodilo je: „Sprava v Kristusu“. Na tem kongresu se bodo tudi spomnili 40-letnice 32. mednarodnega evharističnega kongresa v Buenos Airesu. SPODBUDA ZA SKLICANJE KONGRESA Spodbudo za sklicanje 7. narodnega evharističnega kongresa je dala 40-letnica 32. mednarod nega evharističnega kongresa, ki je bil v Buenos Airesu oktobra leta 1934. Ta kongres je bil za Argentino zelo važen zgodovinski dogodek. Da bi njegovo 40-letni-co kar najlepše proslavili, so argentinski škofje prebivalce vseh argentinskih škofij povabili na 7. narodni evharistični kongres, ki bo v Salti okiobra 1974. Ta kongres ima velik pomen tudi zato, ker bo združen s svetim letom, ki se je začelo letos na binkoštni praznik, kakor je papež napovedal. Življenje argentinskega ljudstva se je v štiridesetih letih ze lo spremenilo. Nanj so zlasti vpli- vale kulturne, socialne in gospo darske razmere. Mednarodni evharistični kongres v Buenos Airesu je združil bratsko vse argentinske prebivalce, da so skupno začeli uživati Kruh življenja in edini delati za Kristusov mir in za blagor svoje države. Prav zato je 32. mednarodni evharistični kongres najvažnejši dogodek argentinske cerkvene zgodovine. Po radostih in bridkostih te važne zgodovinske dobe se bo Argentina pripravila na svoj 7. narodni evharistični kongres, ki bo oktobra 1974 v Salti. Njeni prebivalci se bodo hvaležno in živo spomnili velikega in važnega mednarodnega evharističnega kongresa in se zahvalili Kristusu za njegovo bivanje v svetem Reš njem Telesu in za vse milosti, ki so jih v tej dobi prejeli. Javno bodo pokazali svojo vero v Kristusa in se mu zahvalili za njegovo sveto ljubezen, s katero vodi in rešuje argentinsko ljudstvo. Dušno pastirsko delo pa bo poživilo in poglobilo osebno in skup no vero. Tudi vse argentinske verske ustanove naj se v težki, resni uri argentinske zgodovina prizadevajo za bratsko sožitje, za razumevanje in medsebojno spra- vo med vsemi prebivalci Argentine. KRISTUS PREBIVA MED NAMI Kristus, ki je iz ljubezni do nas postal človek, resnično prebiva med nami ljudmi na svetu. Prav isti Kristus, ki je živel v Betlehemu in Nazaretu, pokazal svoje, veličastvo na gori Tabor, trpel in umrl na Kalvariji in vstal od mrtvih, je pričujoč v Evharistiji. Kristus je začetek, glava, prvo rojenec zgodovine in vsega stvarstva. On je temelj, središče, smisel vseh stvari. Kristus je božia večna Beseda, ki se je iz ljubezni do nas učlovečila. Kristus je spreiel človeško življenje, skril božje veličastvo, se odpovedal svoji oblasti in se prikazal v zgodovini, da bi v svoji neizmerni ljubezni stregel ljudem. Evharistijo je izbral za svoje bivališče in se ponižno skril pod podobi kruha in vina. Iz svojih tabernakliev nam govori: „Jaz sem kruh, ki sem sem prišel ;z nebes, če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta“ (Jan 6, 51-52). V zakramentu svetega Rešnje-ga Telesa je Kristus naša daritev in naša dušna hrana. Tu je na razpolago otrokom, starčkom, ljudstvu in oblastnikom, revnim in bogatim. Vsi morejo v njem srečati Boga. S pomočjo Evharistije uničuje Cerkev razkrajalne sile in združuje ljudi v ljubezni in edinosti. Evharistija je temelj vsake prave skupnosti in bratske vzajemnosti. Evharistija, ki je oživljajoča moč za vse narode na svetu, je tudi argentinsko ljudstvo vzgajala v edinosti. EVHARISTIJA JE ŽARIŠČE VERE IN ŠOLA LJUBEZNI Zadnja velikonočna večerja in sveto Rešnje Telo sta popolno Kristusovo darovanje bratom, prepričljiv dokaz njegove ljubezni; sta darovanje Duha, tolažni-ka in pomočnika, Duha resnice in ljubezni. „Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso jc vernična jed in moja kri resnična pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem“ (Jan 6, 54-57). To darovanje Kristusa in njegovega Duha je skrivnost vere in znamenje edinosti in ljubezni. Vera nas uči, da je Kristus luč, resnica in ljubezen, ki streže drugim. Evharistična daritev je po sebno važna v današnji dobi, ko se širijo zmede in zablode in zlobne sile napadajo zasebno, družinsko in javno življenje. Med temi silami so zlasti praznoverje, laž in krutost. Te sile so znamenja nadčloveške oblasti, ki nespravljivo sovražijo človeka in Boga. Mnogo človeških duhov je danes brez luči in brez svobode. Žrtve so laži, prevar in praznoverja. Sužnji so modernega materializma, ki taji Kristusa, ki je pot, resnica in življenje. Drugi vir duhovne sužnosti je kruto sovraštvo. Mnogo ljudi danes ne spoštuje ne dostojanstva posameznega človeka in ne človeške družbe, čoveška krutost in brezsrčnost zastrupljata ozračje človeškega življenja. POTREBUJEMO VERSKE VZGOJE IN POGLOBITVE Namen narodnega evharističnega kongresa v letu 1974 ni S imo zunanja proslava množice vernikov, ampak resnična duhovna obnova vse krščanske skupnosti, posebno tiste, ki je priklila iz vere in ljubezni. V dobi priprave na kongres jo je treba urediti tako, da bo prinesla čim večje koristi narodu, župnijam, škofijam in vsej Cerkvi. Zato je potrebno v vernikih poglobiti spoznanje širine in globine, višine in dolžine skrivnosti Kristusa, ki prebiva v Evharistiji. Vzgajati moramo v njihovem okolju in pri bogoslužju evharističnega duha tako, da bodo verniki kazali svojo vero s spolnje-vanjem bratske ljubezni in s po nižno službo ljudem, ki so v težavah in stiskah. Škofje tudi upajo, da bodo vsi tisti, ki skrbe za red v državi, vse storili, da bo 7. narodni evharistični kongres potekel tako, da se bo z njim začela nova, cvetoča pomlad božjega kraljestva v Argentini. NADE ŠKOFOV Škofje ponižno in odkritosrčno priznavajo, da se zavedajo resne odgovornosti, s katero so sklicali ta narodni evharistični kongres in kočljivih vprašanj, ki jih bodo na njem reševali. K temu so jih priganjali bogati zakladi velikodušnosti, dobrote in zdravega mišljenja argentinskega ljudstva Verujejo v pomoč in v uspešno delovanje Svetega Duha, ki tolaži, utrjuje in varuje v Kristusu božje ljudstvo zlobnih sil. Upajo, da bo kmalu v njihovi deželi zavladala pravica in svoboda in medsebojno spoštovanje združilo srca vseh ljudi. Pričakujejo, da bodo vsi, ki delajo za skupno blaginjo, združili vse svoje moči, da bodo olajšali trpljenje tistim, ki veliko trpe, in velikodušno mladi no, ki išče sebe, vodili na pravo pot. Vsi verniki naj vneto sode-lejujejo s tistimi, ki se prizadevajo za edinost in mir v Argentini. Končno škofje trdno upajo, da bo skupno praznovanje Evharistične skrivnosti v Salti zagotovilo domovini lepšo čase. Zato prosijo tudi Marijo, božjo Mater, ki je vse odločilne argentinske zgodovine zvesto spremljala s svojo materinsko ljubeznijo, naj bo tudi v sedanjih časih zvezda-vodni-ca Argentini v lepšo dobo. GREGOR MALI 15. narodno zborovanje argentinske Katoliške akcije V avprustu letošnjega leta je bilo v San Miguelu de Tucumän 15. narodno zborovanje argentinske Katoliške akcije. Udeležilo se ga je 35 škofov in nadškofov, kardinal Primatesta, nad 200 duhovnikov in okrog 6000 članov. Uspešno zborovanje je zaključil nadškof Tortolo, predsednik argen tinske škofovske' konference, ki 'O poslal vsem škofom tole poročilo: Zaključili smo XV. narodno zborovanje katoliške akcije v San Miguel de Tucumän. Pomen in izjemne značilnosti zborovanja mi narekujejo, da vam pošljem to poročilo. Zborovanje smo končali v eno-dušnem prepričanju, da smo na njem preživeli posebno uro milosti, in tudi z enodušno gotovostjo da je poživitev KA, ki je tako pri srcu Pavlu VI., danes stvarnost v Argentini. Navzočnost polovice argentinskih škofov — tisti, ki se niso udeležili, se niso, ker dejansko niso mogli — je pričala o ljubezni in dejanski zavzetosti za KA in priznavala, da „pripadajo ti laiki k temeljni zamisli Cerkve in so najbolj odporno vezalno tkivo cerkvenega občestva,“ kot je dejal Pavel VI. Zborovanja se je udeležilo 200 duhovnikov, ki so trdno prepričani, da morajo posvečati KA važen del svojega časa in trajno oblikovati vsakega člana organizacije. Laiki so bili čudoviti. Zavedali so se, kaj se je dogajalo, znali so sodelovati, znali voditi in po slušati in to med pripravo in iz vedbo zborovanja. Voditelji so delovali z zares cerkvenim gledanjem in čutenjem. Člani odraslih vej KA so doprinesli zrelost in zdrav optimizem, člani mladinskih vej pa so vse preželi z nalezljivim navdušenjem, svetim nav dušenjem novega kova. Organizacija je bila preprosta pa uspešna. Načelna obravnavanja so bila od prvega trenutka in pri vseh jasna, na mestu, polna cerkvenega duha in brez slehernega slepomišenja. Ves načelni del je bil prepleten s citati, s spomini, s podobo in imenom sv. očeta. Ljubezen in vdanost posameznih članov in celotne ustanove sveti Cerkvi je bila izpričana v brezpogojni sinovski povezanosti s hierarhijo prek lastnega škofa Poudarjeno je bilo brez ovinkov, da se morajo spremembe in osvo- bojenje začeti v srcu slehernega človeka in da je treba krščanske obveznosti do drugih ljudi in do sveta sprejemati pogumno in skladno v vsakdanjem življenju, kot nam narekujeta luč vere in nadnaravna ljubezen do Boga in sobratov. Bogoslužna opravila, polna resnobne dostojanstvenosti in sakralnega duha, so še tesneje povezale vse udeležence med seboj. Pri lomljenju kruha je bilo moč občutiti Gospoda in ni ga bilo težko videti v slehernem bratu. Naša mladina je bila nekaj iz jemnega. Stadion s prostorom za 20 tisoč ljudi je bil prenapoljen in sicer s pretežno mladimi ljudmi. Najbrž je najbolj pomembno to, da se je dalo vtisniti celotni slavnosti, ki ji je načelovala podoba fatimske Marije, zavetnice bližnje župnije, duhovno ozračje zbranosti in svetega spoštovanja, tišine in molitve, in to od začetka do konca slavja. Telegram sv. očeta je še povečal navdušenje in okrepil želje, da bi postali boljši, da bi bolje služili Kristusu in Cerkvi. Navodila telegrama: okrepiti vero ohraniti bratsko povezanost in živeti krščansko zavezo, so bile ideje silnice vse tri dni zborovanja. Med drugim smo se tudi spet znova naučili, da ima križ trajno in plodonosno vrednost. Skozi dvoje ali več triletij smo trpeli zastoj, malokrvnost in odhajanje iz KA. Krvaveli smo na znotraj in prenašali duhovno zimo. Zahva Ijen naj bo Gospod, če je bilo tisto cena za to Njegovo pomlad. Istočasno so mogli duhovniki in laiki vrednotiti v njih samih čvrsti značaj pokorščine svojim pastirjem. Ta pokorščina je bila v uteho škofom in je dajala goto vost članom. Skupina škofov in duhovnikov na zborovanju argentinske Katoliške akcije Protestantizem: razne skupine 2. Kalvinstvo je svoj tip protes-tantstva. Nastalo jt’ v Švici v istem času kot v Nemčiji lute-ranstvo, deloma v zvezi in pod vplivom Lutra, deloma samostoj • no. Po osnovnem nauku se sklada z Lutrovim, pa ima tudi svoje posebnosti. Nastala pa je ta protestantska skupnost in se oblikovala v svojih krajevnih razmerah. Kalvinstvo izhaja od dveh reformatorjev v Švici, od Zwinglije in Kalvina, in po tem ta verska skupnost nosi tudi ime. Zwingli (u. 1531) je bil katoliški duhovnik v Zurichu. Reformo, ki jo je uvajal, je navezal na sodelovanje svetne oblasti. Reformo je skušal med katoličani širiti s silo in je pri tem kot verski pridigar tudi padel v boju pri kraju Kappel. Njegov nauk je spravil v sistem in je reformo v Švici nadaljeval Kalvin. Tudi se je Zwinglijeva verska skupina 1. 1580 združila s kalvinsko švicarsko reformirano Cerkvijo. Njun protestantizem velja za reformirani protestantizem, medtem ko je luteranstvo v primeri z njim po svojem značaju bolj tradicionalno in konservativno. Kalvin (u. 1564) je bil za Lutrom najvažnejši reformator 18 stoletja. Po rojstvu je bil Fran coz in je reformo začenjal že v svoji deželi, pa je' pozneje z njo uspel v Ženevi v Švici. V njegovem verskem nauku, ki je v osnovi Lutrov, je pesimizem glede našega zveličanja še več.ii kot v luteranizmu. Še bolj pri tem poudarja človekovo ničvrc-dnost in popolno odvisnost našega zveličanja od božje milosti ir božje odločitve. Tako je najbolj značilen Kalvinov nauk, okrog katerega je zgrajeno vse drugo, da je naše zveličanje ali pogubljenje odvisno samo od Boga, kakor je pač glede tega on odločil. Za njegov moralni nauk pa jo značilna visoka zahtevnost in skrajna strogost. Kalvin je bil filozofsko in teološko globoko izobražen, obenem pa je imel smisel in izredne sposobnosti tudi za praktično delo in je bil velik organizator, politik in diplomat. Spretno je dosegel uveljavljanje svojih verskih načel v svetni družbi in sodelovanji svetne oblasti. Pri tem je imel izredne uspehe in je pridobil svoji reformi v Švici in zunaj nje velik ugled. Po moralni strogosti, zlasti v stvareh, ki zadevajo javno življenje', je imel njegov nauk izreden politično-socialni vpliv. Kalvinizem se je zelo uspešno širil tudi po drugih deželah. Poleg Švice je danes kalvincev veliko še drugod po Evropi, zlasti v Franciji in Angliji; s kolonialno politiko evropskih držav st' je kalvinstvo razširilo tudi v prekomorske dežele, zlasti v USA, da je postalo eno svetovnih verstev. Vseh kalvincev je danes 50 milijonov. 3. Anglikanizem je tretja velika krščanska verska skupina, ki mu je v glavnem osnova tudi protestantski nauk in ga zato nekateri prištevajo k protestantizmu. Nastalo pa je anglikanstvo in se je razvijalo v čisto svojih okoliščinah in zato to verstvo navadno navajamo kot svojo vrsto, poleg protestantizma. Vseh anglikancev danes štejejo 57 milijonov; od teh 28 milijonov na Angleškem. 4. Baptisti so največja skupina iteodvismh in svobodnih evangeljskih Cerkva (ki so nastale po svobodni povezavi vernikov, ne glede na že obstoječe druge Cerkve, in obenem niso krajevne, navezane na določen teritorij). Nastala je ta skupina iz anglosaksonskega protestantizma na Angleškem že v 17. stoletju. Zahteva krst odraslih s potapljanjem (zato imajo ime „baptisti"), obenem s „krstom vere", tj. dožive tjem duhovnega prerojenja po veri; krst otrok odklanjajo. V začetku so bili na Angleškem preganjani, pa so se potem zelo okrepili. Sledila je za tem doba zastoja, a v 19. stol. je skupina spet zaživela v silni delavnosti, zlasti v zunanjih misijonih. (Naklonjen jim je bil v svojem času angleški pesnik John Milton (u. 1674), politik Lloyd George (u. 1845) je bil baptist. Istočasno, kot so zaživeli v Evropi, so se v 17. stol. širili že tudi v Sev. Ameriki. Tam s,o zgradili svoje močno šolstvo vseh stopenj, tudi za črnce, do vrste uglednih univerz. Po vplivu iz Anglije so prišli baptisti v 19. stol. tudi v Nemčijo; tam jih odlikuje močna misijonska in karitativno-socialna delavnost. L. 1953 je bilo okoli 31 milijonov krščenih baptistov, tj. le odraslih baptistov; skupaj z njihovo mladino torej vsaj 36 milijonov. Od krščenih v USA nad 18 milijonov (1. 1956), v Evropi nad 1 milijon, v manjših skupinah so razširjeni po vseh kontinentih. Poleg glavne baptistične sku- pine je še dolga vrsta sorodnih baptističnih vej. Med temi so najmočnejši „Učenci Kristusovi“ (u-stanovljeni 1832), racionalistično-libtralne miselnosti. Štejejo okoli 2 milijona članov, ki so skoro vsi v Sev. Ameriki. Iz te veje je nastala druga veja baptističnega zhačaja: „Cerkve Kristusove“ (1906). Ta skupina zahteva popolno svobodo in avtonomijo vsake posamezne verske skupnosti, tudi brez vsake' skupne veroizlpovledi. Ima nad poldrug milijon članov, v 15.000 Cerkvah, tj. svojih verskih skupnostih (1956). Ti dve skupini sta se zedinili 1. 1957 v „Zedinjeno Cerkev Kristusovo“. Je še mnogo manjših baptističnih vej, ki vse skupaj ne dosegajo niti 200.000 krščenih udov. Nekatere poleg krsta in svete ve čerje imajo svoje posebne verske' obrede: umivanje nog. maziljenje z oljem itd.; nekatere odklanjajo prisego, vojaško službo, teološki študij, nekatere sploh vsako zunanjo cerkvenost. Splošno velja za baptiste, da ne ' priznajo kot obvezne nobene veroizpovedi, niti ne apostolske, in odklanjajo vse krščanske tradicionalne oblike: dogme', duhovništvo, zavračajo cerkvenost, ki naj bi bila kot posrednik med dušo in Bogom. Njihovo načelo je: Proč s Cerkvijo — v imenu evangelija! Odločilna je edino božja beseda v bibliji. Najvažnej ■ še’ je osebno versko doživetje. Osnova in cilj njihovega dela jo „družinsko duhovništvo“. Te družinske verske celice se potem povezujejo v večje verske skupnosti. A voditelji teh verskih skupnosti so le verski služabniki in po avtoriteti ne presegajo „družinskega duhovništva;“ to ie pri njih najvišje. Njihovo versko življenje je puritansko strogega značaja. Njihova zunanja krščanska delavnost je izredno požrtvovalna in zasluži vse priznanje in večkrat občudovanje. 5. Metodisti so mlajša verska skupina, ki je nastala iz odpora proti racionalizmu, deizmu in okostenelosti anglikanske Cerkve. Je neodvisna Cerkev univerzalnega značaja. Začetek ima metodizem v Angliji 1. 1729 v študentovskem oks-fordskem krožku za versko obnovo, katerega vodstvo je to leto prevzel anglikanski duhovniK John Wesley. Ta je uvedel posebno sistematično metodo v duhovnem življenju in apostolski dejavnosti (tudi pod vplivom katoliških mistikov, kot npr. Tomaža Kempčana). Po tej metodičnosti so privržence novega gibanja začeli imenovati „metodiste“, kar jim je ostalo. J. Wesley in njegov brat Charles sta delovala pozneje v Sev. Ameriki (Georgija). Prišla sta pri tem v stik s podobnimi tam-kajšnimi gibanji. Razvila sta silno delavnost v širjenju novega gibanja in organizaciji njegovega verskega življenja (pridiganje, spodbujanje, molitev, petje...) in sta v to delo vpregla množico navdušenih sodelavcev. Kmalu je prišlo v program tudi socialno delo, izobraževanje ljudstva, verski tisk. Tako se je metodizem hitro razširil v USA, obenem med tem podobno tudi v Angliji in na Irskem. Za tem je sledila velika njihova dejavnost v zunanjih misijonih obeh Cerkva, ki sta se bili iz tega gibanja oblikovali: Angleške metodistične Cerkve in amerikanske Metodistične episkopalne Cerkve. L. 1962 je bilo okoli 20 milijonov vseh metodistov; od teh 14 milijonov v USA, drugi v skupinah po vseh kontinentih. Že v našem stoletju je prišlo Pri metodistih do cepljenj v različne manjše skupine, zlasti na Angleškem. Vendar se večji del metodističnih Cerkva udeležuje Svetovnega metodističnega koncila, ki je bil zasnovan 1. 1951 v Oxfordu in zaseda vsakih pet let. V verskem nauku imajo metodisti veliko svobodo, vendar se splošno držijo apostolske veroizpovedi. Osnovno jim je protestantsko stališče, da je sv. pismo edino vodilo naše vere; a zelo Poudarjajo spokornost in prizadevanje za popolnost. O poslednjih rečeh uče podobno kot katoliška Cerkev (razen vic). Od Zakramentov imajo le krst in sveto večerjo (ki jo razlagajo kalvinsko). Krščujejo otroke, ki Pa s tem postanejo šele samo kandidati za prave člane metodistične Cerkve (cerkveni otroci): v metodističnem duhu jih morajo vzgajati starši, od 10 leta naprej pa prejemajo oficielni metodistični verski pouk, so tam preskušani in so šele pozneje kot odrasli in po svobodni odločitvi in priglasitvi sprejeti za prave metodiste. V Kristusovo Cerkev po njih nauku spadajo vsi, ki v Kristusa verujejo in mu služijo. Ločitv: med kristjani da so iz grešne samovolje vernikov (nespokornost, napuh, zavist), kar mora popraviti pokora, ponižnost in medsebojna ljubezen. Zato metodisti iskreno in goreče sodelujejo p toda uresničevanje je počasno za • voljo gospodarskih težav. V.: Pomeni vaše potovanje v La Riojo soglašanje s pastoralno linijo msgr. Angelellija? O.: Imamo tam na severu dvaj1-set ali trideset jezuitov, ki delujejo med ubožnim prebivalstvom. To je ena izmed izbir naše družbe. Potovanje v La Riojo pomeni soglašanje z neko usmerjenostjo. Tretji svet, ki je tretji del človeštva, trpi hude potrebe. Biti hočemo „glas tistih, ki nimajo glasu,“ brez pokroviteljstva, pomagajoč jim, da pokažejo svoje' potrebe. V Paraguaju tudi opravljamo čudovite poskuse. Bil sem v „hiši“ tistih duhovnikov, čeprav je „hiša“ le v prenesenem pomenu besede. Toda jezuiti, ki so se odločili za te vrste' apostolat, so zadovoljni, so srečni. V.: Ali je po koncilu Jezusova družba sklenila poglobiti študij ateizma? O.: To je moderno povedan namen Družbe. Sv. Ignacij Lojoi-ski je dejal, da je glavni namen Družbe širiti in braniti vero. L. 1965 nam je' to ponovil sv. oče. Vzeli smo zares. Na različnih krajih imamo inštitute, ki se temu študiju posvečajo na sodoben način. Naša četrta zaobljuba je pokorščina papežu. Kako pa izraziti in naobračati zahtevo, da smo na svetu, ne da bi bili od sveta? Družba je bila ustanovljena, da bi služila svetu v njegovih potrebah, v njegovih težavah. Ne moremo biti zunaj sveta, v stratosferi. Biti moramo utelešeni na svetu. Ne smemo živeti ob svetu, kot svetu tuja bitja. Pozorni moramo biti na pr. na mladino: kaj kritizira? kaj zahteva? Kvas mora biti med testom, ne zunaj njega. To nam ne jemlje pravice, da bi svet kritično presojali. Naše stališče '■ evangeljsko kritično S tistim, kar ne sprejema ali odklanja evangelij, ne moremo biti v skladu. Na svet gledamo skozi Kristusove oči. V.: Na univerzi Del Salvador v Buenos Airesu je opaziti naraščajočo sekularizacijo. Nekateri pravijo, da je vanjo prodrl svet s svojimi deli in skušnjavami, še več: z idejami, ki so nasprotne čutenju Cerkve. Ali je bilo to predvideno ob ustanovitvi univerze? Se to dogaja tudi v drugih ustanovah Družbe? Ali to ne onemogoča, da bi Družba spolnjevala svojo nalogo, ki je pokristjaniti svet, in ne ravno narobe? O.: Zanikamo. Družba se prilagaja, treba je i’azporediti delovanje. Ne moremo reči, da gre za sekularizacijo. Ne more se ravnati z ljudmi kot pred 20 ali 30 leti. Nič ni nasprotnega Cerkvi. Tisti dan, ko bi se to res dogajalo, bi univerzo zaprli. Drugače se pa podobno dogaja tudi drugod. I-mamo zavode, kjer je 10 duhovnikov in 1.000 laičnih profesorjev, ne zato, ker ne bi imeli duhovnikov, ampak zato, kot pravi koncil, ker imajo laiki zelo važno mesto v Cerkvi. V.: Ali bi lahko povedali, ko Tiskovna konferenca jez. gen. Arrupeja .. 599 ZA MLADINO Eva in prijateljstvo s poročenim moškim .. 603 Kadar se delo imenuje poslanstvo 606 Greš, Jezus, z menoj ? 607 RAST v Bariločah 609 Priročnik za vaditelje telesne vzgoje 616 V DRUŽINI Hudo je biti sam 613 Za zakon ni zadosti, da sta se poročila ... 615 ROMAN Hudičev advokat 617 NOVICE Med nami v Argentini S2o Slovenci po svetu 631 Novice iz Slovenije 632 Svetovno novice 634 Edo XE številka 11-12 Nov.-Dec. 19715 \ov.-llic*. m 11-12 „Duhovno življenje*6 je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor. Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Itamon L. Falcon 4158, Buenos Aires. Registro de la Propiedad Intelectual No. 843.966. Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina. Poverjeniki: ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramön Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorzia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Naročnina: V Argentini in obmejnih državah: začasno 70.— pesov; v ZDA in Kanadi: 7 dolarjev; drugod protivrednost dolarja. Denarna nakazila na naslov: Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. NASLOVNA STRAN „Duhovnega življenja“ in „Božjih stezic“ ter stalna zaglavja: Stane Snoj. Cenjenim naročnikom. Zaradi znatne podražitve tiska, smo moirali združiti dve številki. Letos bo tako izšlo 10 številk na 800 straneh. Hvala za razumevanje! p JL r\i kristjani so oh vigilijah Inleli vso noč, postili se, molili in prepevali spokorne psalme. A počasi se je zdanilo, spokorni psalmi so utihnili, srea so zavriskala od veselja, oglasile so se himne našemu Bogu, napočil je praznik, vigilija blažene večnosti. Na zemlji je mrak, a tam na obzorju se že svita, sence beže, megle se trgajo, duša se prebuja, v skrivnostni dalji že lijejo žarki, dan vstaja, večni dan brez večera. Aleš Ušenienik md*MZWMrA