364
Anton Medved: Solza. — Mračni hipi. — Jaromir: Moja bučela.
Sol
z a.
ekoča po licih biserna solza, Človeškega srca verna hči, Tolažbo in pokoj nesrečnim daje, Sočutje zemljanom srečnim budi.
V zibelki naj mehki detece plaka Z ročicami nežnimi mater kličoč, Pretaka naj solze skrbna mati Ob bolnem otroku bedeč vso noč.
Z obraza naj briše solze mladenič
V  ptujini po milem domu tožeč,
V  samoti naj skriva solze devica, Ki nosi v srcu ljubezni meč.
Udarci trde usode naj možu Izžamejo solzo iz mračnih očij; Na velo lice naj kane starcu, Ko spomni se davno minolih dnij.
Srce nam pretrese vsaka solza, Katero rodi notranja bridkost: Saj nema poslanka je čuvstev kipečih, Ki zida od srca do srca si most.
Mračni  hipi.
Anton Medved.
mračno dušo, temne čase
Tudi jaz imam. Zatopljen tedaj sem vase In pohajam sam.
Sebe naj kako umejem, V hipih teh ne vem:
Ali naj se glasno smejem, Ali plakam nem.
Savla tožnega se spomnim:
Hipe je imel, Ko pod žaljem je ogromnim
Jokal in besnel.
David strune je ubiral,
Kralju mečil žal, Zlobnega duha iztiral,
Ki ga je napal.
Ptič na vejici zeleni,
Bodi David moj! Kakor Savlu David, meni
Milo ti zapoj!
Pesmi neče mi zapeti,
Odgovarja ptič: Savlov mnogo je na sveti,
Davidov ni nič.
Anton Medved.
Moja bučela.
Hprenči, brenči na pisan cvet, Marljivo ubira ž njega med; Cel božji dan se trudi, Trenutka ne zamudi.
Bučela vrla — Ive Ti, Dobravec moj, učitelj si, Rojak in domu dika: Vsa čast Ti in odlika!
Prispevša iz roja močnega,
Iz družcev vseh se brž spozna.
Njen panj, ves poln dobrine,
Obleta hrib, doline.
Ne plašiš se težavnih sil, Tvoj duh se vspenja smelih kril Do znanja in modrosti, Do vzorov in kreposti.
Zato bučela nam ostani! Sam Bože dolgo Te ohrani!
Jaromir.