Maja Cvelbar Vozelj1, Gabriele Turel2 Eozinofilija pri popotniku Eosinophilia in Travelers IZVLEČEK KLJUČNE BESEDE: eozinofilija, popotniki, paraziti, shistosomoza, strongiloidoza Eozinofilija je stanje, pri katerem je absolutna koncentracija eozinofilcev v periferni krvi večja od 0,5 × 109/l. Delimo jo na blago, zmerno in hudo eozinofilijo. Je posledica števil- nih procesov in bolezni. V razvitih državah sta najpogostejša vzroka eozinofilije alergij- ske reakcije in reakcije na zdravila. V državah v razvoju ostaja najpogostejši vzrok eozinofilije okužba s paraziti. Kužni vzrok za eozinofilijo je verjetnejši pri absolutnih koncentraci- jah, večjih od 1,5 × 109/l. Najdemo jo pri številnih okužbah s paraziti, najpogosteje v času prodiranja skozi tkiva. Najpogostejše okužbe s paraziti, ki se kažejo z eozinofilijo, so stron- giloidoza, shistosomoza in okužbe s črevesnimi glistami. ABSTRACT KEY WORDS: eosinophilia, travelers, parasite infection, schistosomiasis, strongyloidiasis Eosinophilia is a condition in which the absolute concentration of eosinophilic leukocytes in peripheral blood exceeds 0.5×109/l. The degrees of eosinophilia can be characterized as mild, moderate and severe. Eosinophilia is caused by various processes and diseases. In industrialized countries, allergic diseases and drug related reactions are the main cause of eosinophilia. In developing countries, helminth infections remain the most common cause of eosinophilia. Infectious diseases are usually related to absolute concentrations of eosinophilic leukocytes which exceed 1.5 × 109/l. Eosinophilia is seen especially during tissue-invasive stages of development. The condition is most frequent in strongyloidia- sis, schistosomiasis, and intestinal nematode infections. 1 Maja Cvelbar Vozelj, dr. med., Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Japljeva ulica 2, 1000 Ljubljana 2 Gabriele Turel, dr. med., Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Japljeva ulica 2, 1000 Ljubljana; gabriele.turel@kclj.si 81Med Razgl. 2023; 62 Suppl 2: 81–89 7 potovalna medicina 2023_Mr10_2.qxd 8.5.2023 8:47 Page 81 UVOD Eozinofilni granulociti ali eozinofilci nasta- jajo v kostnem mozgu iz multipotentnih hematopoetskih matičnih celic. Značilnost eozinofilcev je citoplazma, napolnjena z gra- nulami s hidrolitičnimi encimi, kationski- mi beljakovinami, citokini, kemokini in rastnimi dejavniki. Življenjski krog eozino- filcev je deljen na stopnjo kostnega mozga, stopnjo krvi in tkivno stopnjo. Čeprav eozinofilce najdemo v periferni krvi, se pri- marno nahajajo v tkivih. Pri ljudeh je raz- merje med eozinofilci v tkivih in eozinofilci v periferni krvi 100 : 1 (1). Ko eozinofilci vstopijo v periferno kri, je njihova življenj- ska doba 8–18 ur. Po zaključenem kroženju v krvnem obtoku se premaknejo v tkiva in v normalnih pogojih ostanejo tam. Njihova življenjska doba v tkivih je 2–5 dni. Eozino- filija je v literaturi opredeljena kot abso- lutna koncentracija eozinofilcev, večja od 0,5 × 109/l, in ne z relativno vrednostjo eozinofilcev v diferencialni krvni sliki (tipič- no je ta pri zdravih manjša od 5 %), saj se odstotek spreminja v odvisnosti od kon- 82 Maja Cvelbar Vozelj, Gabriele Turel Eozinofilija pri popotniku centracije ostalih levkocitov. Delimo jo na blago (absolutna koncentracija eozinofilcev 0,5–1,5×109/l), zmerno (1,5–5×109/l) in hudo eozinofilijo (več kot 5×109/l). Pomembno pa je upoštevati referenčne vrednosti labora- torijev, ki se med seboj razlikujejo (2). VZROKI EOZINOFILIJE Eozinofilija nastane kot imunsko posredo- van odgovor na različne procese v člove- škem organizmu. Povezana je s številnimi preobčutljivostnimi boleznimi (alergijske bolezni in preobčutljivostne reakcije na zdravila), revmatološkimi, nalezljivimi, tumorskimi in idiopatskimi boleznimi. V literaturi je eozinofilija pri nalezljivih boleznih najpogosteje opisana pri bolnikih z okužbami s črvi (helminti), predvsem v stopnji tkivnega prodiranja (2). Vzroki eozinofilije so navedeni v tabeli 1. V tabe- li 2 so navedena zdravila, pri katerih se lahko po vnosu pojavijo reakcije, ki se kažejo z eozinofilijo. Prevalenca eozinofilije v krvi popotni- kov iz držav v razvoju je 5–9 %. Eozinofilija Tabela 1. Vzroki eozinofilije (5, 6). ABPA – alergijska bronhopulmonalna aspergiloza, DRESS – z zdravili povezan izpuščaj z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (angl. drug rash with eosinophilia and systemic symptoms), HES – hipereozinofilni sindrom, GVHD – bolezen presadka proti gostitelju (angl. graft versus host disease). Nalezljive bolezni okužbe s helminti (strongiloidoza, trihineloza, filiarioza, shistosomoza, toksokaroza), zunanjimi paraziti (skabies, miaza), praživalmi (izosporioza, sarkocistoza), glivami (kokcidiomikoza, ABPA, histoplazmoza) in virusi (HIV) Preobčutljivostne bolezni preobčutljivostne reakcije na zdravila, DRESS, atopijske bolezni (astma, alergijski rinitis, atopijski dermatitis) Hematološke in maligne bolezni HES, kronična eozinofilna levkemija, sistemska mastocitoza, levkemija (najpogosteje akutna mieloična levkemija), limfomi (predvsem Hodgkinov, T- in B-celični limfom), adenokarcinomi, ploščatocelični karcinomi, karcinom prehodnega epitelija sečnega mehurja, velikocelični karcinom pljuč Imunološke/revmatološke bolezni primarna imunska pomanjkljivost (sindrom hiper-IgE, Omennov sindrom), GVHD, eozinofilna granulomatoza s poliangiitisom (prej Churg-Straussin sindrom) Endokrinološke bolezni hipoadrenalizem Ostale bolezni ateroembolične bolezni, sarkoidoza, izpostavljenost radioaktivnemu sevanju 7 potovalna medicina 2023_Mr10_2.qxd 8.5.2023 8:47 Page 82 je lahko tudi v teh primerih posledica tako nenalezljivih kot nenalezljivih bolezni, ki jih je velikokrat težko razlikovati (2). Klinična slika bolezni, pri katerih naj- demo eozinofilijo, ima razpon od benigne, asimptomatske bolezni do življenjsko ogro- žajočih stanj, kot so fibroza srčne mišice in trombembolizmi (3). Zožitev diferencialnih diagnoz je možno doseči z natančno opredelitvijo tipa bolni- ka, pridruženih simptomov, trajanja in stop- nje eozinofilije. Pri migrantih in potnikih iz držav v razvoju je večja verjetnost, da je eozinofilija posledica okužbe s paraziti kot pa posledica drugih vzrokov. Po drugi stra- ni pa je pri bolnikih iz razvitih držav brez anamneze potovanja v države v razvoju veli- ko večja verjetnost, da je eozinofilija posle- dica alergijske, avtoimunske, maligne ali druge bolezni. Pomemben podatek pri diagnostiki eozinofilije je, ali se je pojavila akutno ali pa je kronična. V primeru, da eozinofilija sovpada z vročino, je velika verjetnost, da sta vročina in eozinofilija posledica iste akutne bolezni (4). OKUŽBA S PARAZITI KOT VZROK EOZINOFILIJE Rezultati raziskave, ki je preučevala po- vezavo med eozinofilijo v periferni krvi in diagnozo okužbe pri popotniku iz držav v razvoju, so pokazali, da ima eozinofilija le omejeno napovedno vrednost za poto- valne bolezni. Izkazalo pa se je, da verjet- nost okužbe s paraziti narašča z velikostjo eozinofilije v krvi in je bolj verjetna, če je ta večja od 1,5 × 109/l (2). Večina potnikov v države v razvoju je mlajših, zdravih, brez številnih kroničnih bolezni in so na potovanju bolj izpostav- ljeni vsakdanjemu življenju ter krajevni prehrani, zato je treba imeti pri obravna- vi popotnikov z eozinofilijo nalezljive bolezni na vrhu seznama diferencialnih diagnoz. Okužbe, ki se kažejo z eozinofilijo, pri popotniku lahko povzročajo paraziti, kot so določene vrste helmintov in praživali, neka- teri zunanji paraziti (npr. pršica Sarcoptes scabiei), lahko pa tudi glive. Večina akutnih virusnih in bakterijskih okužb ne poteka z eozinofilijo. Pri okužbah s helminti je eozinofilija po navadi najvišja v začetku okužbe in so- vpada s premikom ličink skozi tkiva ter se zmanjšuje skozi čas. Ko okužba preide v kronično obliko, eozinofilije v večini pri- merov ne zaznamo več. Okužbe s paraziti, ki jih uvrščamo med praživali, v večini ne povzročajo eozinofilije z izjemo Cystisospora belli in Sarcocystis spp. Medtem ko okužba s HIV samostojno ne povzroča eozinofili- je, pa je kljub temu pri bolnikih z eozino- filijo priporočena opredelitev morebitne pridružene okužbe s HIV. Pri bolnikih, ki so okuženi s HIV, so namreč z eozinofilijo povezane bolezni pogostejše (npr. eozino- filni folikulitis, okužba s Cystisospora belli). Te bolezni sicer redko vidimo pri bolnikih z ohranjenim imunskim odzivom (7). 83Med Razgl. 2023; 62 Suppl 2: Tabela 2. Zdravila, pri katerih se lahko kot reakcija razvije eozinofilija (5, 6). NSAR – nesteroidni anti- revmatiki, ACE – angiotenzinska konvertaza (angl. angiotensin-converting enzyme). Antibiotiki penicilini, cefalosporini, tetraciklini, fluorokinoloni, nitrofurantoin, metronidazol, trimetoprim s sulfometoksazolom Analgetiki NSAR, acetilsalicilna kislina Antihipertenzivi hidroklortiazid, β-blokatorji, inhibitorji ACE Antidepresivi amitriptilin, fluoksetin Antiepileptiki karbamazepin, fenitoin, fenobarbital, lamotrigin, valproat Druga zdravila ranitidin, alopurinol, ciklosporin, nevirapin 7 potovalna medicina 2023_Mr10_2.qxd 8.5.2023 8:47 Page 83 84 Maja Cvelbar Vozelj, Gabriele Turel Eozinofilija pri popotniku Tabela 3. Etiologija eozinofilije v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Aziji in Afriki (7). V – vzhodno, JZ – jugo- zahodno, J – južno, JV – jugovzhodno, Z – zahodno. Povzročitelj Izvor okužbe Akutna Kronična Mesto okužbe eozinofilija eozinofilija Pogosti Clonorchis spp. V Azija da da jetrno-žolčni sistem Coccidioides spp. JZ ZDA da ne pljuča, koža Echinococcus granulosus Evropa, J Amerika, da ne jetra, pljuča (v pri meru razpoka ciste) Avstralija Fasciola spp. J Amerika, Evropa, da ne jetra Azija, Egipt Opistorchis spp. JV Azija, države bivše da da jetrno-žolčni sistem Sovjetske zveze Paragonimus spp. JV Azija, centralna in da da jetrno-žolčni sistem Z Afrika, Srednja Amerika Schistosoma haematobium Afrika da da sečila in spolovila Schistosoma mansoni Afrika, J Amerika, Karibi da da prebavila Strongyloides stercoralis po vsem svetu da da prebavila, koža Trichinella spp. po vsem svetu da da mišice, prebavila Redki Anisakis spp. Japonska, Evropa da ne prebavila Ascaris lumbricoides po vsem svetu da ne prebavila Necator americanus podsaharska Afrika, JV da ne prebavila in J Azija, J Amerika Ancylostoma duodenale Afrika, Indija, Kitajska da ne prebavila Angiostrongylus JV Azija, Pacifik, Karibi, da ne osrednje živčevje cantonensis Srednja Amerika Cystoisospora belli tropske države da da prebavila Dirofilaria immitis po vsem svetu da ne pljuča Gliste Latinska Amerika, da da prebavila podsaharska Afrika, Azija Gnathostoma spp. JV Azija, Latinska da da podkožje, osrednje Amerika živčevje Povzročitelji limfatične podsaharska Afrika da da limfne žile filarioze Loa loa Centralna in Z Afrika da da podkožje, oči Mansonella ozzardi Latinska Amerika, Karibi da da kri, koža Mansonella perstans podsaharska Afrika, da da kri, koža J Amerika Onchocerca volvulus podsaharska Afrika da da koža, podkožje Schistosoma intercalatum Centralna in Z Afrika da da jetra, prebavila Schistosoma japonicum Indonezija, JV Azija, da da jetra, prebavila Kitajska Schistosoma mekongi Kambodža, Laos da da jetra, prebavila Toxocara spp. (visceralna po vsem svetu da da jetra, oči, pljuča larva migrans) Mycobacterium podsaharska Afrika, J in da da pljuča, osrednje tuberculosis JV Azija, Brazilija, V Evropa živčevje Mycobacterium leprae podsaharska Afrika, J in da da koža, periferno JV Azija, Brazilija živčevje 7 potovalna medicina 2023_Mr10_2.qxd 8.5.2023 8:47 Page 84 Helminti so prisotni po vsem svetu, najpogosteje pa v revnejših področjih sveta, predvsem v tropih. Najpogostejši povzročitelji okužb iz skupine helmintov so Strongyloides (S.) stercoralis in krvni metljaji (Schistosoma spp.), in sicer vrsti Schistosoma haematobium ter Schistosoma mansoni, red- keje Ascaris lumbricoides, Trichuris trichiura, Ancylostoma duodenale in Necator america- nus (8). Najpogostejši povzročitelji, ki lahko povzročajo eozinofilijo, so prikazani v tabe- li 3. Raziskava, ki je preučevala eozinofili- jo pri 1.331 popotnikih, ki so se vrnili iz držav v razvoju (najpogosteje Bolivija, Pakistan, Ekvatorialna Gvineja), je pokaza- la, da je najpogostejša okužba s paraziti shi- stosomoza, sledi ji strongiloidoza (8). Bolezni, ki jih povzročajo helminti, ime- nujemo helmintoze. Okuženi z naštetimi hel- minti po navadi ostanejo asimptomatski, pri otrocih pa lahko pride do prizadetosti rasti in upočasnjenega razvoja spoznavnih sposob- nosti. Ena izmed pomembnih helmintoz je strongiloidoza, ki lahko zaradi zmožnosti samookužbe in pomnoževanja več let vztra- ja v gostitelju. Čeprav po navadi ne povzroča simptomov, pa lahko povzroči življenjsko ogrožajoče stanje pri bolnikih z okvarjenim imunskim odzivom (8). Shistostomoza je prav tako pomembna helmintoza. V primeru nezdravljene helmintoze sečil lahko pripelje do razvoja karcinoma prehodnega epitelija sečnega mehurja, pri črevesni shistosomozi pa lahko pride do povečanih jeter in vranice (hepatosplenomegalija) in portalne hiper- tenzije (6). OBRAVNAVA POPOTNIKA Z EOZINOFILIJO Pri obravnavi bolnika z eozinofilijo nejas- nega izvora je treba vzeti podrobno anam- nezo in opraviti natančen klinični pregled. Anamneza popotnika z neopredeljeno eozinofilijo mora vključevati (4): • cilje potovanja, • tip nastanitev (mestno ali podeželsko okolje), • dolžino potovanja, • način prehranjevanja (restavracije, hrana s ceste, uživanje surovega ali slabše pečenega mesa ali morske hrane, pitje neustekleničene vode ali vode iz izvirov), • dejavnosti med potovanjem (kopanje v sladki vodi, bosa hoja in ležanje na pesku, delo z zemljo, neposreden ali posre- den stik z živalmi in njihovimi izločki …) in • simptome bolezni in njihovo časovno razporeditev (povišana telesna tempera- tura, izpuščaji, prebavne težave, simpto- mi težav z dihali …), ki nam bodo kasneje pomagali usmeriti diagnostične pre- iskave. Pri jemanju anamneze je pomembna pozor- nost na zdravila, vključno z zdravili brez recepta in prehranskimi dodatki, saj so tudi ti lahko vzrok asimptomatske eozino- filije. Popotnikom z eozinofilijo ob prvem pregledu odvzamemo naslednje vzorce (9): • kri za osnovne laboratorijske preiskave (hemogram z diferencialno krvno sliko, C-reaktivna beljakovina (angl. C-reactive protein, CRP), elektroliti, dušični retenti in jetrni testi), • kri za usmerjene serološke preiskave glede na klinično sliko in epidemiološko izpostavljenost, • blato za dokaz cist in jajčec parazitov (vzorci treh različnih odvajanj) in • seč za dokaz jajčec Schistosoma spp. Kot rečeno, je eozinofilija lahko prehodna in povezana s stopnjo premika parazita skozi tkiva. V tem obdobju v blatu pogosto (še) ni mogoče zaznati jajčec ali ličink parazitov. V času, ko povzročitelj okužbe doseže svetlino črevesja, eozinofilija obi- čajno izgine in mikroskopija blata šele na tej stopnji postane pozitivna (4). Po drugi strani večina seroloških testov postane pozitivnih šele 4–12 tednov po okužbi, torej so lahko, ko se prvič odkrije 85Med Razgl. 2023; 62 Suppl 2: 7 potovalna medicina 2023_Mr10_2.qxd 8.5.2023 8:47 Page 85 eozinofilija, še negativni. Pogosto sero- loški testi za helminte navzkrižno reagirajo; npr. serologija filarij lahko postane pozitiv- na v primerih strongiloidoze, kar je treba imeti v mislih pri razlagi izvidov. Treba je upoštevati dejstvo, da nekatere okužbe s helminti lahko vztrajajo več desetletij po vrnitvi z endemičnih območjih (npr. fila- rioza, shistosomoza, okužba z Echinococcus spp. in okužba s S. stercoralis) (4). STRONGILOIDOZA Strongiloidoza je bolezen, povzročena s S. stercoralis, redkeje s S. fuelleborni fuel- leborni in S. fuelleborni kelleyi. Ocenjeno je, da je po svetu okuženih 30–100 milijonov ljudi (10). S. stercoralis je razširjen predvsem v deželah tropskega in subtropskega pasu po celotnem svetu. Endemično se pojavlja tudi na Balkanu (Bosna in Hercegovina, Romunija). S. fuelleborni fuelleborni in S. fuel- leborni kelleyi povzročata strongiloidozo ponekod po Aziji. Okužimo se ob stiku z zemljo (6). Odrasli helminti v ugodnih okoliščinah, kot sta toplo in vlažno okolje, prosto živi- jo v zemlji. Ličinke predrejo nepoškodova- no kožo in nato vstopajo v krvni obtok. Ko pripotujejo do pljuč, v pljučnih žilah pre- hajajo v pljučne mešičke, od tam pa potu- jejo po dihalnih poteh in po požiralniku v prebavni trakt. V dvanajstniku samice ležejo jajčeca, iz katerih nastanejo ličinke, ki so zmožne ponovne okužbe. Do razvoja ličink lahko pride tudi v črevesju gostite- lja, kar omogoča samookužbo gostitelja skozi črevesno sluznico ali kožo ob zadnji- ku (11). Pri bolnikih, ki imajo ohranjen imunski odziv, okužba pogosto poteka asimptomat- sko oz. z blago klinično sliko. Najpogosteje pa poteka kot kronična asimptomatska okuž- ba, ki lahko postane simptomatska tudi več desetletij po akutni okužbi. Med potovanjem ličink imajo bolniki lahko težave s suhim kašljem. Največkrat navajajo prebavne teža- ve (driska, zaprtje, slabost, pomanjkanje ješ- čnosti). Okužba se lahko kaže tudi z značilno kožno spremembo, ki jo imenujemo larva currens. Pojavi se lahko kjer koli po telesu, pogosteje pa na zadnjičnem predelu, stegnih in spodnjem delu trebuha. Rdeče srbeče lini- je so posledica vnetnega odziva na ličinke, ki se širijo po podkožju (11). Imunosupresivna zdravila (kortiko- steroidi, metotreksat, kemoterapevtiki in določena biološka zdravila) lahko povzro- čijo nenadzorovano pomnoževanje parazi- tov (hiperinfekcija), ki pripelje do življenjsko ogrožajočega razsoja ličink, ki prizadene predvsem pljuča in črevesje in ima nezdrav- ljena do 85 % smrtnost. Pri bolnikih, ki imajo predvideno dolgotrajnejše zdravlje- nje z visokimi odmerki glukokortikoidov, je zato treba pred uvedbo terapije preveriti serologijo na Strongyloides spp., v primeru pojava eozinofilije med zdravljenjem pa pravočasno pomisliti na okužbo in ustre- zno ukrepati (6). Okužbo najpogosteje dokažemo s sero- loško preiskavo. Pri bolnikih z okvarjenim imunskim odzivom lahko zaradi pomnože- vanja parazitov dokažemo ličinke v blatu (11). Vse okužene bolnike zdravimo. Terapija izbora je oralni ivermektin 200 μg/kg tele- sne teže, dva dneva zapored. Alternativo predstavlja albendazol v odmerku 400 mg dvakrat dnevno za tri do sedem dni, vendar ima nekoliko slabšo učinkovitost zdravlje- nja kot ivermektin. Bolniki s hiperinfekcij- skim sindromom potrebujejo vsaj 14-dnev- no zdravljenje z ivermektinom oz. dokler so ličinke prisotne v blatu. Pomemben del zdravljenja predstavlja tudi zmanjšanje oz. prilagoditev imunosupresivne terapije (11). SHISTOSOMOZA Shistosomoza je pomemben in relativno pogost vzrok eozinofilije pri popotnikih in je posledica okužbe s krvnimi metljaji (Schistosoma spp.). Tri glavne vrste, ki oku- žijo človeka, so Schistosoma haematobium, Schistosoma mansoni in Schistosoma japo- nicum (12). Na okužbo z njimi je treba 86 Maja Cvelbar Vozelj, Gabriele Turel Eozinofilija pri popotniku 7 potovalna medicina 2023_Mr10_2.qxd 8.5.2023 8:47 Page 86 pomisliti pri popotniku z eozinofilijo, ki se je med potovanjem kopal v sladkih rekah in jezerih. Občasno se shistosomoza pojav- lja v neendemičnih državah, kjer se širi z vodnimi razvojnimi projekti ali migraci- jami. Primer širjenja okužbe z migracijami je bil izbruh shistosomoze na Korziki leta 2013, ko se je okužilo 120 prebivalcev in turistov, ki so se kopali v reki Cavu. Podatki molekularne diagnostike so kasneje poka- zali, da je bil verjetno vir okužen potnik iz zahodne Afrike (najverjetneje Senegala). Projekti gradnje jezov so možna mesta izbruhov shistosomoze. Pomembne so tudi migracije ljudi, okuženih s shistosomozo, npr. iz podeželskih predelov v mesta, kar lahko povzroči nove izbruhe v mestnih okoljih (13). Življenjski krog parazita poteka v dveh gostiteljih, in sicer v sladkovodnih polžih in v sesalcih. Ob stiku s sladko vodo, ki je okužena s cerkarijami, le-te prodrejo skozi kožo in se po krvnem obtoku razširijo v jetra, kjer se preoblikujejo v mlade metljaje in v portalni veni dozorijo v odrasle parazite. Odrasli paraziti se nato selijo v venske pleteže ob tarčnih organih, kjer ležejo jaj- čeca, ki izločajo proteolitične encime. Ti omogočijo prodiranje skozi steno črevesja oz. steno mehurja in izločanje v seču in blatu (12). Na mestu prehoda ličinke skozi kožo in posledične okužbe lahko opazimo urtika- rielni izpuščaj, ki se pogosteje pojavlja pri popotnikih. Akutna shistosomoza (sindrom Katayama) je posledica preobčutljivostne reakcije na potujoče krvne metljaje in se raz- vije nekaj tednov do nekaj mesecev po okužbi (inkubacijska doba 14–84 dni) (13). Klinično se pokaže z vročino, bolečinami v mišicah, glavobolom, slabim počutjem, suhim kašljem, slabostjo in urtikarielnim izpuščajem. V obdobju reakcije na potujo- če metljaje je v krvi prisotna eozinofilija, ki se pojavi med potovanjem ličink skozi tkiva in je lahko izrazita (koncentracija eozinofilcev je lahko več kot 5 × 109/l) (4). Eozinofilija v sklopu sindroma Katayama počasi upada in lahko vztraja tudi do 32 ted- nov po začetku zdravljenja (14). Težave spontano izzvenijo v nekaj tednih, okuže- ne osebe pa so nato več let asimptomatske do prehoda v kronično obliko, ko je eozino- filija še lahko prisotna, vendar je pomem- bno nižja v primerjavi z akutno stopnjo. Značilno je, da eozinofilija po začetku zdrav- ljenja lahko prehodno poraste. Kronična shistosomoza je posledica kroničnega vnet- nega odziva na jajčeca, ki se odlagajo v tki- vih in postopoma vodi v fibrozo tkiv. Poznamo črevesno, jetrno in urogenitalno obliko kronične shistosomoze. Kronično vnetje je povezano tudi s tveganjem za raz- voj ploščatoceličnega karcinoma mehurja, ki je močno povezan z okužbo s Schistosoma haematobium. Tumorji so pogosto večžariš- čni in se pojavljajo pri mlajših bolnikih (12). Terapija izbora za zdravljenje okužbe, povzročene s Schistosoma haematobium in Schistosoma mansoni, je prazikvantel v enkrat- nem odmerku 40 mg/kg telesne teže. Za zdravljenje okužbe s Schistosoma japonicum in Schistosoma mekongi je potreben višji odmerek, in sicer 60 mg/kg telesne teže. Prazikvantel nima učinka na nezrele hel- minte v času zdravljenja, zato je za dose- ganje večje učinkovitosti zdravljenje treba ponoviti čez šest do osem tednov (4). TROPSKA PLJUČNA EOZINOFILIJA Tropska pljučna eozinofilija (TPE) je klini- čno izražanje limfatične filarioze, ki jo pov- zročajo paraziti filarije, ki naselijo limfne žile, in se pojavi pri manj kot 1 % bolnikov z limfatično filariozo. Človeško limfatično filariozo povzročajo tri vrste: Wuchereria bancrofti, Brugia malayi in Brugia timori (15). Okužba se prenaša s komarji, človek pa je končni gostitelj. TPE se pojavlja v tropskih predelih, kjer so prisotni omenjeni parazi- ti, in je najpogostejša med mladimi odraslimi. Pogosteje se pojavlja pri moških. TPE nasta- ne kot prekomeren odgovor na ujete filari- je v pljučnem tkivu. Nastanek klinične slike 87Med Razgl. 2023; 62 Suppl 2: 7 potovalna medicina 2023_Mr10_2.qxd 8.5.2023 8:47 Page 87 je počasen in se kaže z vročino, nočnim kašljem, dispnejo, piskanjem in utrujenost- jo. Značilna je prisotnost periferne eozino- filije (koncentracija eozinofilcev je večja kot 3 × 109/l). Terapija izbora za zdravljenje TPE je dietilkarbamazin (angl. diethyl- carbamazine, DEC) v odmerku 6 mg/kg telesne teže v treh odmerkih za skupno 21 dni. Večina bolnikov dobro odgovori na zdravljenje (15). ZAKLJUČEK Pri popotnikih, ki se vračajo iz držav v raz- voju, in pri migrantih okužbe s paraziti predstavljajo pogost in pomemben vzrok eozinofilije. Najpogostejše dokazane okuž- be s paraziti pri popotnikih so okužba s S. stercoralis, krvnimi metljaji ali črevesnimi glistami. Kljub temu so rezultati raziskav pokazali, da je celokupen diagnostičen pomen eozinofilije pri popotnikih omejen. Ne glede na to pa se v primeru eozinofili- je, kjer eozinofilci predstavljajo več kot 16% levkocitov, verjetnost nalezljive bolez- ni poveča na več kot 60 % in pozitivna napovedna vrednost za okužbo s paraziti na 46,6 % (2). Pri bolnikih, ki imajo negativno epidemiološko anamnezo oz. so potovali le kratek čas, moramo pri diagnostiki biti pozorni na ostale možne vzroke eozinofili- je. Velikokrat je eozinofilija izolirana najd- ba in edini vzrok napotitve na nadaljnjo dia- gnostiko. Ker strongiloidoza in shistosomoza v večini primerov potekata asimptomatsko oz. z blago klinično sliko, hkrati pa lahko pov- zročata trajno okvaro organov, je pomembno zgodnje odkrivanje in zdravljenje okužb. Le tako lahko preprečimo pozne posledice (v primeru shistosomoze) in v primeru uvedbe imunosupresivnega zdravljenja hiperinfekcijski sindrom (v primeru stron- giloidoze). 88 Maja Cvelbar Vozelj, Gabriele Turel Eozinofilija pri popotniku 7 potovalna medicina 2023_Mr10_2.qxd 8.5.2023 8:47 Page 88 LITERATURA 1. Park YM, Bochner BS. Eosinophil survival and apoptosis in health and disease. Allergy Asthma Immunol Res. 2010; 2 (2): 87–101. 2. Schulte C, Krebs B, Jelinek T, et al. Diagnostic significance of blood eosinophilia in returning travelers. Clin Infect Dis. 2002; 34 (3): 407–11. 3. Klion AD. Eosinophilia: A pragmatic approach to diagnosis and treatment. Hematology Am Soc Hematol Educ Program. 2015; 2015: 92–7. 4. Checkley AM, Chiodini PL, Dockrell DH, et al. British Infection Society and Hospital for Tropical Diseases. Eosinophilia in returning travellers and migrants from the tropics: UK recommendations for investigation and initial management. J Infect. 2010; 60 (1): 1–20. 5. Curtis C, Ogbogu PU. Evaluation and differential diagnosis of persistent marked eosinophilia. Immunol Allergy Clin North Am. 2015; 35 (3): 387–402. 6. Mejia R, Nutman TB. Evaluation and differential diagnosis of marked, persistent eosinophilia. Semin Hematol. 2012; 49 (2): 149–59. 7. O’Connell EM, Nutman TB. Eosinophilia in infectious diseases. Immunol Allergy Clin North Am. 2015; 35 (3): 493–522. 8. Serre-Delcor N, Treviño B, Monge B, et al. Eosinophilia prevalence and related factors in travel and immigrants of the network +REDIVI. Enferm Infecc Microbiol Clin. 2017; 35 (10): 617–23. 9. Stalowsky B. Eozinofilija pri popotniku [Eosinophilia in travellers]. In: Logar M, Beović B, Lejko-Zupanc T, eds. Novosti v infektologiji in obravnava bolnikov z okužbami v urgentnih ambulantah. Ljubljana: Sekcija za protimikrobno zdravljenje SZD; 2019. p. 236–41. 10. Schär F, Trostdorf U, Giardina F, et al. Strongyloides stercoralis: Global distribution and risk factors. PLoS Negl Trop Dis. 2013; 7 (7): e2288. 11. Nutman TB. Human infection with Strongyloides stercoralis and other related Strongyloides species. Parasitology. 2017; 144 (3): 263–73. 12. Colley DG, Bustinduy AL, Secor WE, et al. Human schistosomiasis. Lancet. 2014; 383 (9936): 2253–64. 13. Nelwan ML. Schistosomiasis: Life cycle, diagnosis, and control. Curr Ther Res Clin Exp. 2019; 91: 5–9. 14. Lagler H, Ay C, Waneck F, et al. Characterisation of inflammatory response, coagulation, and radiological findings in Katayama fever: A report of three cases at the Medical University of Vienna, Austria. BMC Infect Dis. 2014; 14: 357. 15. Joanna VS. Tropical pulmonary eosinophilia: An epidemiological and clinical review. Int J Respir Pulm Med. 2019; 6 (1): 102. 89Med Razgl. 2023; 62 Suppl 2: 7 potovalna medicina 2023_Mr10_2.qxd 8.5.2023 8:47 Page 89