! ' -mm &
Leto 1931.	Oktober. 2 5, IX. mi	St. 10.
i
CERKVENI GLASNIK
ZA TRŽIŠKO ŽUPNIJO
Izhaja zadnjo soboto v mesecu. - Posamezna številka stane s prilogo „Vera in Življenje" 2-- Din
Kal manjka človeštvu!
Zlato jutranje solnce je razlilo svoj sijaj po prerojeni zemlji. Gorske vrhove je ta sijaj pozlatil, roso v kristale spremenil, življenje narave je obudil in v srcih mnogoterih je zapela struna: „Velik si Gospod v svojih delih!"
In videl sem ljudi, izmed katerih so nekateri nazivani bogatini, drugi pa trpini. Iz hiš so prihajali tisti, ki pred svetom nekaj imajo in tisti, ki po človeškem mišljenju nič nimajo drugega, kakor roke, skrb, težko življenje.
Pa so hodili premnogi v sijaju lepega jutranjega solnco, a bili so kar po vrsti vsi žalostni in potrti.
A je zorelo žito in sadje, polje in gozd, odpirale so se tovarne in delavnice, pisarne in uradi. Govorilo je polje, da je cvetje in sad le za človeka, stroji so peli pesem o kruhu, pisarne in šoie so oznanjale napredek in up človeštva.
Videl sem ljudi z življenjem drveče. Žalostni in potrti so bili premnogi.
Gospod Bog, zakaj je toliko žalostnih in potrtih med nami? Zakaj toliko objokanih in obupanih ? Zakaj... ?
Tebe, Boga, jim manjka! A kako naj bo človek srečen brez tistega, čigar lastnina je?
Bogatini in trpini, nazaj k Bogu, pa borno v zlatem solncu sreče in v temi nesreče pravo življenjsko pot ubirali, z ljubeznjijo do Boga in do bližnjega posvečeno in od Boga samega blagoslovljeno!
Vse stvarstvo nam Boga oznanja. In človeška srca so nemirna, dokler v Bogu ne počivajo. Zase nas je Bog ustvaril. Veliki sv. Pavel je Hebrejcem zapisaf: „Vspko hišo kdo naredi, on pa, ki je vse naredil, je Bog." (Hebr. 3, 4) To priznajmo in po tem urav-najmo vsi svoje življenje, pa bo marsikatera tuga in žalost izginila, ko bo še v našo veliko zaslugo izpremenjena ...!
Širite ..Cerkveni Glasnik"!
BoijE obiski.
Znameniti ruski pesnik Turgenjev je napisal kratko in pretresljivo zgodbo, ki jo je naslovil: „Živa relikvija". Junakinja te zgodbe je bivša zala sobarica, ki je bila v mladosti poznana pevka in plesalka. V pomladnem jutru je hotela poslušati žgolenje slavčkov, a v zaspanosti je zdrknila po stopnjišču. Od tega trenutka naprej je pričela hirati in svetu odmirati. Postajala je vedno bolj slabotna, hodila je težko in vedno manj. Odpovedalo ji je vse. Noben zdravnik ji ni mogel povedati, kaj ji je. Zdravili so jo z vsemogočim, z mrzlim ledom in razbeljenim železom so ji hoteli oživiti ude, a vse zaman.
Revščina Lukerje, tako je bilo revi ime, je postajala vedno tfečja. V bornem čebelj-naku je imela stanovanje, da je tu ginevalo njeno borno življenje, nekdaj tako veselo, g sedaj pa tako nesrečno in britko. Izmozgan obraz je postajal voščenobel, vsako premikanje ji je prinašalo nove bolečine. Vrč vode so ji donašale dnevno dobre roke, hrane pa itak veliko ni bilo treba in jo tudi dobila ni. Od časa do časa je prihajala k nji ubožna deklica, ki je prinašala šopek poljskih cvetlic in to so bili najbolj veseli darovi. Lukerja je pa popisovala svoje življenje sama: „V začetku sem bila zelo žalostna v svojem srcu. Kmalu sem se pa privadila na svojo usodo. No, saj imajo drugi še večje križe 1"
In celo vesela je bila kdaj Lukerja. Prepevala je tudi pesmi. A samo nabožne. Božične in velikonočne, Marijine in druge dostojne pesmi je pela, le lahkomiselnih pesmi svoje mladosti ni nikdar ponavljala. „Te niso primerne mojemu poklicu," je vzklikala, kadar se je spomnila nanje.
Svetu se je popolnoma odpovedala in pričela je živeti vdano le Bogu. Nekoč je imela tudi čudovite sanje: Na polju je stala. Okrog nje je bilo obširno polje zrele zlate pšenice. Pa je hotela pšenico žeti. A ni imela v roki srpa, ampak del lune, ki je srpu podoben. Poleg nje je stal pes, ki jo je na-merjal ugrizniti. Glej, čez pšenično polje je
pa prihajal njej nasproti sam Kristus, ki ji je tako ljubeznjivo govoril: .Ne boj se, ljuba moja, le hodi z menoj! V nebesih boš prepevala presrečne pesmi 1° In Lukerja je poljubila Kristusu roko. V tem trenutku jo je ugriznil pes v nogo. Toda s Kristusom se je pričela dvigati v nebo, žival je pa ostala na zemlji. Ko se je prebudila in je premišljevala sanje, je uvidela da je bila s psom označena njena bolezen, katere bo konec, ko se preseli v nebesa. Odslej je trpela še bolj vdano.
To je tolažba v naših križih, boljše rečeno, to je navadno red, ki ga težave človeške prinašajo: Najprvo smo žalostni... potem se polagoma navadimo . .. potem postanemo v nesrečo že vdani... in nazadnje se tolažimo, da se imajo mnogi drugi še slabše...
A samo taka tolažba ne drži dolgo. To more človeka pripraviti do obupa — ali pa ga napravi pobožnega. Pobožnega I Da, pobožnega, če spozna človek tudi v bolesti svoj poklic, kakor ga je n. pr. spoznala opisana Lukerja.
Beseda poklic prihaja od glagola poklicati. Kdo kliče ljudi k trpljenju? Nihče drugi kot sam Bog. O, da bi le vsi spoznali, kam nas Bog kliče po trpljenju I Ne vpra-šujmo zakaj nas Bog s trpljenjem obiskuje in kliče, ampak vprašujmo se v luči vere le to kam nas kliče Gospodi
Bolest nas pogosto grize. Pasje vgrizuje v našo nogo, na svet in v uživanje prikovano. Gorje trpinu, ki ima svoj pogled uprt samo v posvetnost. Kvišku oči in srca! V veri, upanju in ljubezni naj se ozirajo vsi trpeči k Bogu, ker le ta dobro ve, čemu pošilja križe in nadloge. Kdor zna i v bolesti poljubljati Bogu roko, ta je strupeno moč trpljenja že premagal.
Gospod Bog ima mnogovrstne poslance, ki jim mi ljudje križi in težave pravimo. Pripušča Bog te poslance k človeku v raz-ličn h oblikah. Kdo ne pozna težav telesnega življenja, dušnih bojev in strasti, bojev poklica ... ? Kakor razdraženi psi zalezujejo često nas vse, da bi nas grizli. Tako dolgo, dokler ne zakličemo vdano: „Zahvala, Gospod, za križe! Zahvala, da si nas po njih rešil in privedel k sebi!"
Ali ni lepo z besedo tnolitvije bolest blagoslavljati? Lepše kot pa z besedo klet-vinel Ko je vendar vsaka bolest božji poslanec, ki nas često trdo prijema, končno nam pa v Bogu največjo srečo prinaša!...
Zgodi se tvoja volja ...
Vdanosti v voljo božjo nam manjka. Zato tudi mirnosti življenja. Ko bomo v oktobru molili sveti rožni venec, se kaj lahko učimo ob prelepih skrivnostih izrekati »zgodi se tvoja volja". Pogled na našo farno patro-no, ki pred angelom izgovarja besede vdanosti, naj nas tudi k temu izpodbuja. — Prav v ta namen naj priredim za naš župnijski list sledeči dogodek, o katerem sem bral, da se je resnično izvršil.
Vroč poletni dan je. Solnce pripeka in ogreva vse k veselju. Skozi večjo tirolsko vas stopa danes posebno veselo pismonoša. Med prsti že vrti belo pismo, ki se mu zdi posebno važno. Kako ne? Oddati mora to pismo starišem tam na koncu vasi, ki imajo edinega sina v mestu. Koliko pisem je tekom let starišem že prinesel. A v tem je gotovo označeno, kdaj bo prejel presrečni sin sveto mašniško posvečenje. Cilj njegov in postarnih staršev bo dosežen. O, sreča! Že par dni čakajo stariši sinovega sporočila, kako bi ne bil dobri pismonoša vesel, ko ga jim sedaj nese.
Še pred hišo starišev bodočega novo-mašnika zakliče pismonoša: »Sinov pozdrav prinašam " Mati odmakne hitro kosilo od ognja in oče čevljar vstane urno iz svojega stola. Stariši odpirajo s tresočo roko pismo sina-edinca, ki je njihovo upanje in bo kmalu ponos cele soseske.
»Vidiš, očka," govori nestrpno mati, »sedaj zveva, Če bo posvečen že ob koncu šolskega leta! Premlad je še in o Veliki noči je dejal, da bo moral dobiti poseben spregled, ali pa bo moral čakati do jeseni!"
»Kakor Bog hoče," odgovarja oče, »a jeseni bom jaz težko dočakal, bolezen vedno bolj čutim!"
Oba obenem bereta sinovo sporočilo in kar oba obenem izrečeta veselo: »Hvala Bogu, v par tednih bomo imeli novomašnika!"
Solze sreče se zablestijo v očeh presrečnih starišev. Spomini vstajajo v srcih. Čez dober mesec bo petindvajset let, odkar sta se vzela v zakon. Bolj priletna sta že bila, ko sta stala pred poročnim oltarjem. Pa Bog je bil vedno z njima. Sin-edinec je že tudi sedel na očetovem čevljarskem stolu, a kar nekam čudovito se je zasukalo, da je kmalu zamenjal ta sedež s klopjo mestnih šol. Večkrat je šlo trdo, pa zaupanje na Boga in pridnost vseh treh, vse to je premagovalo težave, ki bodo kmalu kronane. Zahvaljen Bog! . . .
Po precej dolgem molku, v katerem sta se oba pogovarjala z Bogom in težko preteklostjo, bereta ponovno sinovo pismo. Sin vabi ljube stariše k obredu svetega maš-niškega posvečenja. Je to presrečna stara navada, da svojci k temu lepemu obredu pridejo. Prav nič ne pomišljata srečni oče in mati, da ne bi ustregla temu povabilu. A očeta nekaj zaskrbi. Nekaj dni čuti pri srcu že večkrat nenadne bolečine. Sapo mu od časa do časa kar jemlje. V skrbeh je za svoje zdravje in življenje. Po velikem kelihu trpljenja, ki ga je pil v svojem življenju, se zna zgoditi, da ne bo mogel ob srečnem sinu piti keliha izredne sreče. Ta misel je nekaj izredno težkega. — Pa vzdrami se mož in opozori ženo tudi na obljubo, da hočeta romati na slovečo Marijino božjo pot takoj, ko njun sin duhovnik postane.
Načrt za pot v mesto je kmalu narejen. Oba odideta k svojemu delu. Komaj se pa vsede oče na svoj častitljivi čevljarski stol, začuti velike bolečine pri srcu. Zaskrbi ga. Slutnjo ima, da je bolezen njegova prehuda. In sreča prevelika, in pričakovanje presilno...
Par tednov tihega hrepenenja in pričakovanja mineva. Vsa vas živi v velikem pričakovanju novomašnika. Vse se giblje in pripravlja. Rojstna hiša je že olepšana, no-vomašnikova soba skrbno pripravljena. Številni venci čakajo slavnostnega dneva, pogovori vseh vaščanov so usmerjeni na težko pričakovani dan. Vse je poživljeno ob misli na novo mašo rojaka, le njegov oče ima vedno več napadov bolezni in težka bojazen mu greni dneve pričakovanja. A junaško nosi križ, ki se mu zdi vedno težji . ..
Težko pričakovani dan pride. Očetu bolezen nekaj odleže in zadovoljen se poda s svojo ženo na kolodvor. Zgodnje jutro se zlati v lepem solncu, vse je veselo okrog presrečnih starišev. Oče sedi v kotu železniškega voza in tiho premišljuje. Presrečni dan, o katerem je sanjal od trenutka, ko je stal pred poročnim oltarjem, je danes. In ta dan odpira še druge pomembne slovesnosti. Dan nove maše bo zanj in celo sosesko dan dan veselja in sreče. Čez dober mesec pride dan srebrne njegove poroke. Sin-edinecbo tedaj blagoslavljal ljube stariše. Kaj vse čaka presrečne stariše.	(Dalje prihodnjič.)
To in ono.
Za tržlškl muzej je bila že parkrat v našem župnijskem listu izgovorjena priporočilna beseda. Ko nam je lani naš rojak vlč. g. župnik Kragl Viktor naznačil v listu slavne
tržiške rojake, je bilo še posebej priporočeno. da naj se oglasijo tisti, ki imajo kakšen predmet slavnih Tržičanov. Pa ni bilo skoraj odmeva. Ali bi ne bilo lepo, ko bi v doglednem času napravili lepo zbirko starin, ki so bile v zvezi s slavnimi našimi rojaki? Marsikdo je na letošnji jesenski razstavi v Ljubljani zapazil koliko imajo razna slovenska mesta zbranega na tem polju. Dobili bomo primeren prostor, razdelili posamezne predmete z označbo, kaj značijo in kdo jih je hranil ter odstopil muzeju, pa bodo še zanamci vedeli, kako smo znali spoštovati zaslužene in pomembne svoje rojake. Kdor ima torej kakšno fotografijo ali kakršenkoli predmet iz pretekle tržiške zgodovine, naj se blagovoli oglasiti v župnijski pisarni!
Pri sv. obhajilu bolnikov je včasih dvoje neprav pripravljeno. Nekateri bi radi uvedli to, da postavljajo na mizo kip Srca Jezusovega, namesto križa. Pa je le križ predpisan. Za otiranje duhovnikovih prstov po podelitvi sv. zakramentov določijo nekateri kar opran žepni robec. Bolj primerna in pripravna je navadna brisača ali servijeta. Sicer je pa na splošno v naši župniji povsod vse lepo pripravljeno, kakor se visokemu obisku Jezusovemu'spodobi.
Osma sveta maša ob nedeljah je predvsem namenjena otrokom. Letos jih je izredno veliko in potrebujejo več prostora v cerkvi, da vlada lep red. To naj odrastli upoštevajo in naj se lepo razdelijo predvsem k šesti in deseti sv. maši. Za vse šolarje iz meščanske šole je obvezna deseta sv. maša. Kadar ima meščanska šola mesečno sv. obhajilo, pa gredo otroci iz osnovne šole k deseti sv. maši.
Novih oken v moško kapelo dolgo ni. Steklar, ki jih izdeluje ima izredno mnogo dela in, žal, ne drži besede glede termina. Upamo, da jih v najkrajšem času dobimo.
Povečava »Našega doma" lepo napreduje. O otvorirvi napravimo načrt z Vincen-cijevo konferenco in z društvi, ki imajo sedež v domu, pa ga v prihodnji številki na-značimo.
Kaj pravite Bistrlčanl k temu, če prestavimo bistriško žegnanje za eno nedeljo preje. To se je zgodilo od leta 1929 dalje z žegnansko nedeljo, ki je vedno nedelja po 9 oktobru v naši škofiji. Tako imamo v Tržiču eno nedeljo žegnanje preje. In v Lomu ga imajo na isto nedeljo kot v Tržiču, kar preje ni bilo. Bistriško žegnanje pa pade, odkar imamo praznik Kristusa Kralja, vedno na ta praznik. Zato še ob desetih doma ne moremo imeti primerne slovesne sv. maše,
ki je za ta veliki praznik primerna. Tudi je zadnja nedelja oktobra že mrzla in navadno deževna. Morda bi bilo res prav, če obhajamo bistriško nedeljo na nedeljo pred praznikom sv. Uršule. Letos^bi bilo to 18. oktobra. Pomenite se o tem! Župnik se potem dogovori z obema ključarjema in bo cerkveno oznanilo razglasilo, kdaj pojdemo k svetemu Juriju. V našem listu so za letos oznanila še po starem redu, a je možno že tudi v cerkvi novo označiti.
Oznanila za oktober.
Roženvenska pobožnost se vrši v okiobru ob nedeljah ob dveh popoldne, ob delavnikih pa ob 7. uri zvečer. Pred izpostavljenim Najsvetejšim bo sv. rožni venec in litanije Matere božje z molitvijo na čast sv. Jožefu.
2.	Prvi petek v mesecu. Zjutraj pobožnost kot vse prve petke. Na predvečer v župni cerkvi skupna molitev svete ure, ki se prične že ob sedmi uri in bo roženvenska pobožnost kar z njo združena.
3.	God Male Terezike.
4.	XIX. nedelja po Binkošti, roženvenska nedelja in prva v mesecu. Zjutraj skupno sveto obhajilo za moške, ki so vabljeni, da v obilnem številu pristopijo za roženvenski mesec k mizi Gospodovi. Doma bodo sv. maše ob 6., 8. in 10. uri. Ob 6. z blagoslovom. Ob desetih bo opravilo tudi pri Sv. Ani z darovanjem za cerkev — Popoldne sveti rožni venec in tihe litanije Matere božje za roženvensko nedeljo ter pete litanije Srca Jezusovega za prvo nedeljo v mesecu.
11. XX. nedelja po Binkošti in slovesni spomin posvečevsnja cerkva. Sv. maša ob šestih in desetih je z dvema blagoslovoma, ob osmih ženim. Ob desetih je slovesna peta sv. maša z leviti. Pred deseto sv. mašo gre procesija okoli cerkve. Med procesijo pojo pevci .Nebeški grad Jeruzalem". Popoldne po rožnem vencu so slovesne pete litanije Matere božje in kajenje oltarjev, ko pojo na koru .Magnificat". Ta dan je pri vseh dopoldanskih opravilih darovanje za potrebe župne cerkve, ki bodi toplo priporočeno.
15. Sv. Terezija.
18. XXI. nedelja po Bonkoštih, god sv. Luke, evangelista, misijonska nedelja. Službe božje ob navadnih urah. Ob (i. zjutraj sv. maša pred Najsvetejšim, ki ostane izpostavljeno do 9. ure dopoldne. Priporoča se ta dan prejem sv. zakramentov in molitev za ini-sijone. V pušeo se to nedeljo pobira za rnisijone.
21. Sv. Uršula. Ob šestih orglana sv. maša za bratovščino sv. Uršule.
25. XXII. nedelja po Binkoštih in zapovedan praznik Kristusa Kralja. Tudi god sv. Kris-pina, pntrona čevljarjev. Ob šestih Je sv. maša z dvema blagoslovoma, ob osmih z enim. Ob desetih je doma le tiha sv. maša, ker je tedaj tudi žegnansko opraviiloz darovanjem pri sv. Juriju. Ob osmih je sv. maša za čevljarsko zadrugo. Popoldne po rožnem vencu so v župni cerkvi slovesne pete litanije Srca Jezusovega s posvetilno molitvijo Kristusu Kralju.
28. Sv. Simon in Juda, apostola. Ob šestih orglana farna sv. maša.
31. Vigilija k prazniku Vseh svetnikov. Zapovedan strogi post.
Shodi cerkvenih organizaciji
III. red: shod in vesoljna odveza 4.
Dekliška Marijina družba: shod 11.. skupno sv. obhsjilo 25
Marijina družba za žene: shod 18.
Bratovščina sv. Uršule: shod 25.
Fantovska Marijina družba: shod po ozna-nilu v cerkvi.
Oba Marijina vrtca: shoda po oznanilu v cerkvi.
Šolska sv. spoved bo ta mesec obvezna in združena s pouka prostim dnevom Dnevi za posamezne šole bodo razglašeni v šoli.
Otroška nedelja: misijonska 18
Župnijska kronika . za avgust 1931.
Avgusta v naši župniji rojenih: 10.
Avgusta v naši župniji poročeni:
1.	Klofutar Franc, čevljar, Tržič, Kovaška ulica 5 in Zupan Antonija, delavka, Tržič, Ljubeljska cesta 17, poročena 8. avgusta.
2.	Dolinar Franc, čevljar, Tržič, ulica Ahačiča Franca 1 in Kralj Frančiška, prešivalka, Tržič, Cerkvena ulica 18, poročena 8. avgusta.
3 Pangerc Matevž, kleparski pomočnik, Tržič, Glavni trg 13 in Špom Angela, delavka, Bistrica 54, poročena 9. avgusta. 4. Terdina Mihael, delavec, Puterhof in Veršnik Matilda, delavka Puterhof 126, poročena 15. avgusta.
Avgusta v naši župniji pokopani:
1.	Dr. Hawliua Oto, zdravnik, rojen 12. 11. 1875 v Hradeku, umrl v Tržiču, Ljubljanska cesta 26, dne
5.	avgusta.
2.	Verderber Ernest, davčni uradnik v pokoju, rojen 17. 12. Ib55, v Planini, umrl v Tržiču, Glavni trg 29, dne 13. avgusta.
3.	Mokorel Ana, zasebnica, rojena v Tržiču 12. 7. 186'J, umrla v Tržiču, za Mošenikom 18, dne 24. avgusta.
4.	Ribnikar Marija, hči posestnika in čevljarja, rojena v Tržiču 16 10. 1921, umrla na Bistrici 9, dne 25. avgusta.
5.	Valda Vladimir, sin profesorja iz Prage, rojen v Tržiču 24. 8. 1931, umrl v Tržiču, Ljubljanska c. 24, dne 31. avgusta.
6.	Mežek Marija, delavka, rojena na Jesenicah 19. 1. 1889, umrla -/Tržiču, Ljubeljska cesta 40, dne 31. avgusta.
Avgustovska poročila od drugod:
1.	Papov Justina, rojena 26. 9. 1907 v Tržiču se je poročila 15. avgusta v Dupljah z Gradišar Jernejem.
2.	Logar Peter, rojen 22. 2. 1901 na Bistrici 39, se je poročil 23. avgusta v Križali s Tomše Frančiško.
3.	Družnik Friderik, rojen v Tržiču 3. 3. 1906, se je poročil pri oo. frančiškanih v Ljubljani 23. avgusta z Dimic Rozalijo.
4.	Bebar Marija, rojena Mivšek v Tržiču 24. 4. 1905, je umrla 17. avgusta na Kokricl v župniji Predoslje.
5.	Podrekar Frančiška, hči Andreja in Frančiške, Zgornja Preska 4, se je rodila v ljubljanski bolnici
6.	avgusta.
Za predstavnika in založnika: Anton Vovk, župnik v Tržiču. Za urednika v Ljubljani: Dr. P. Gvido Rant, O. F. M.
Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Srečko Magollč.