T €) ¥ A
LM m i®I® I®

Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in veljA za celo leto 3 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. SO kr.
Tečaj VI. V uubljani 15. septembra 1866. fjlst 18.
Učenec o šolskih praznikih.
Ifočitka čas zlati	Alj naglo odcvita
Sedaj mi cvete,	Poletni nam cvet —
Ko tieku pod nebom,	Bo treba skerbeti
Tak dobro mi je.	Za žetev nam spet.
Ko zopet pokliče Na delo me čas, Poslovil, preljubi, Se bodem od vas.
-o —
Otrok (litina in v šoli.*)
Starši, oskerbniki in prijatli šolskih otrok! Sprejmite jih, ktere ste nam bili izročili, po dokončanem šolskem letu spet v svojo skerb. Prepričajte se iz njih napredka, ki ga vam kaže raz-redba, še bolj pa iz njih vedenja, koliko so se letos po umu ¿zbistrili in na sercu zboljšali. Sprejmite pa tudi naše sporočilo, ktero vam kaže, da so otroci posebno vaši t. j., naznanja naj vam nek-tere čertice, iz kterih spoznajte, da je vaša dolžnost skerbeti, da dom pripravi šoli dobro podlago in jo vseskozi krepko podpira, da dom in šola v lepi vzajemnosti dosežeta namen prave otroške odreje. Viribus unitis — t. j. z zedinjenimi močmi — tukaj res velja. Gotovo je, da le potem, ako dom šoli pravo podlago pripravi , pa tudi šola od domače izreje zvesto podpirana — svojo preime-
*) Iz letnega sporočila glavne deške šole v Loki.
nitno dolžnost vestno spolnuje, je upati, da bode mladost prav odrejena.
1. Kaj naj stori domača izreja, preden pošlje otroka v šolo.
Pervo odrejišče otroku je domača hiša. Bog deli otroku življenje po roditeljih, in od njih mora tudi otrok dobivati svojo izrejo po božji naredbi. Sveta dolžnost staršev je, da skerbijo svojim otrokom za živež, pa tudi za odrejo.
Stvarnik sam je vcepil maternemu sercu posebno ljubezen, ktera mater sili svoje otročiče ljubiti; mati, ki zamori to naj blažje čutilo, se odpove ljubeznjivemu imenu maternemu, in žalostno bega red, po kterem spolnuje stvarnik svoje neskončno modre sklepe. Da natorno čutilo roditeljev do njihovih malih še v višem pomenu posveti, je postavil prenovljevavec človeškega rodu, božji izveličar Jezus Kristus posebni zakrament, kteri posvečuje starše in otroke v keršansko družino. Moč natorne ljubezni, s ktero je stvarnik roditelje in otroke sklenil, posvečena po moči svetega zakona, je tedaj pravi vzrok, ki daje domači izreji toliko imenitnost in vrednost, da se nikakor ne da nadomestiti.
Materin živež otroku naj bolj tekne, pa je tudi materna izreja pri njem naj bolj potrebna in naj več izda. Nezmožni mali potrebujejo, delj kot brezumne živalice, od svojih roditeljev pomoči, da si ohranijo in vterdijo življenje. To pa je ravno očiten opomin stvarnika do svojih namestnikov pri otrocih, do staršev, naj svojim ljubim malim zraven telesne oskerbi zbujajo tudi dušno življenje, ter oživljajo njene moči, um in voljo. V pervi mladosti zamorjeno otroško telo se težko okrepča; pa tudi dušne moči v mladosti zanemarjene obtiče, — skoraj mertve ostanejo. Kakor se pri otrocih vterjuje moč telesna, tako se mora soglasno buditi in gojiti tudi dušna. Da otroci tega potrebujejo, pričajo sami. Vsako uro skoraj kličejo po telesni hrani; njih telo namreč, še slabotno, hrepeni se urno okrepčevati, kar natora pripusti. Tako kličejo pa tudi po dušni hrani. Pogosto nerazumljivo mermljanje malih prosi, naj pomagata mati in oče, da se jim zbudi od stvarnika jim dana dobrota jezika ali govorjenja. Kako vesela sta oče in mati, ko slišita pervikrat iz ust svojega ljubljenčeka svoje ime! Kako nevkretni bi morali vendar starši biti, ki bi ne naučili svojih otrok svojega jezika! Kakor je pa dolžnost roditeljev vstreči hrepenenju svojih otročičev, ki jih prosijo izreje, posebno dobrotne zmožnosti, ki človeka loči od živali, tako
je njih dolžnost svojim otrokom skerbeti za izrejo drugih dušnih moči, za ktero tudi sami prosijo. Radovednost malih, ki hočejo vse viditi, zlasti, kar se lepo sveti, ali kar je lepo pisano, res je dostikrat že sitna materi ali očetu, toda natori otroški je primerna; razodeva pervo ukaželjnost pri otrocih; priča je, da že v otroških letih je treba zbujati čutila za vse, kar je lepo, dobro in sveto.
Kal, dovzetnost poštene izreje, ki se že v otroški dobi nahaja, potrebuje tedaj že v nji posebne skerbi, da v rasti ne zastane, ali se celo ne zamori. Žival ima svoj nagon, po kterem se privadi, živeža iskati, to delati, za kar jo je stvarnik vverstil v premodri red vesoljnega stvarjenja; človek pa se mora vsega učiti, in sicer učiti od pervega časa svoje zavesti do smerti.
Pa tudi druga stran človeške natore, spridenost in nagnjenje k hudemu, se kaže že pri otroku.
Tudi ta se otrokom prezreti in pustiti ne sme; sej tudi vertnar v svoji drevesnici malo drevesce urno vravna in priveže, kakor hitro se prične krivičiti, sej tudi vinogradar pri svojih terticah napčnih odrastkov ne sme pustiti.
Zelo bi se tedaj starši pregrešili, ko bi menili, da so svoje dolžnosti do otrok, preden jih pošljejo v šolo, že spolnili, ako jim preskerbe vsaki dan potrebnega živeža, jim napravijo obleko, in jih za ročice vodijo, ter varujejo nevarnosti, in se z njimi norčevaje kratkočasijo. Taki starši pač prezrejo, da ljubi mali nimajo samo telesa, Bog jim je vdihnil tudi neumerjočo dušo, ki se zbuja in svoje moči razodeva v zvezi s telesom, kakor rastejo telesne moči; taki starši prezrejo, da njih otroci niso le prebivavci te zemlje, ampak dediči nebeškega kraljestva.
Domača izreja je tedaj po natornih postavah vstanovljena in po božjem povelji posvečena in v njegovi milosti blagoslovljena perva prav za prav edina odrejnišnica otrok.
Resnično je: „Dajte nam dobrih staršev, in dobra bo izreja otrok". Starši pa zavoljo pomanjkanja časa, še bolj pa zavoljo pomanjkanja vednosti, potrebne izreje otrokom sami popolnoma dati ne morejo. Njim pomaga torej šola, ki na podlago dalje zida, pomanjkljivosti dopolnuje in napčnosti po moči popravlja. Šola je tedaj staršem potrebna pomočnica pri izreji otrok, da jim dalje um bistri in za zboljšanje ali poblaženje serca skerbi. Nikakor pa ni šola namestnica staršev, ki bi vso skerb za otroke prevzela; staršev popolnoma nadomestiti ni zmožna. Šola je proti splošni izreji otrok, kakor piše neki učen sedanji pisavec, kar so umetno naprav-
18*
ljeni verti proti našim gojzdom ali sadnim vertom. Umetno napravljeni verti so lepota, kjer so; izrede marsikako predobro drevesce, kažejo nam marsikako lepo cvetlico in drevesce iz tujih krajev; ne nadomestijo pa nikoli naših gojzdov, v kterih raste krepki hrast, visoka smreka, košata bukev — nikdar ne bodo nadomestili naših sadnih vertov, v ktere nas zrelo rumeno sadje jako vabi. Šola je potrebna blaga naprava, ki v zvezi z domačo izrejo zamore izobraženje ljudstva in njegovo blagostanje zares lepo pospešiti. Gorje pa ji, ako jo domača izreja samo pusti!
Šola sme tedaj pričakovati, da ji bodo starši z veseljem pošiljali za poduk zbujenih, po sercu nepopačenih, vbogljivih otrok.
a) Sila ni nikjer mila ali dobra; pregovor, ki zlasti pri šoli velja. Malo vspeha je pri šoli pričakovati, ki se mora na-polnovati s pomočjo gosposke. Ukleta je že od sirovih staršev do tal; škoduje ji to — se ve v tem oziru — ker očetovo sovraštvo tudi otrok v šolo prinese. Kakšno ljubezen, kakšno zaupanje, in kakšen sad more otrok od take šole imeti? Da bo šola svoj namen doseči mogla, jo morajo starši ljubiti, kot svojo dobrotno pomočnico in to ljubezen do šole otrokom vploditi. časa napredek, otrokom in staršem zaželena boljša prihodnost res zahteva, naj bi starši svoje otroke prav izredili, kolikor je naj bolj moč. Starši, ki jim je sreča otrok na sercu, gotovo ne bodo zamudili svojim otrokom s pomočjo šole oskerbeti potrebne izurjenosti, s ktero si bodo svoj stan po moči zlahkovali, ter spolnovali namen, ki ga imajo v človeštvu. Kolikor bolj se starši nezmožne čutijo, sami oskerbeti svojim otrokom potrebnega poduka, toliko bolj bi jim imela šola zaželena biti. Je pa, žali Bog! narobe. Naj bolj nevedni, naj bolj nerodni starši naj bolj zanikerno svoje otroke v šolo pošiljajo. Sej ravno s tim, da bolj skerbe, da imajo doma pastirčeka ali zibalčico, kot da bi svojim otročičem paše potrebnih naukov in koristne izreje v šoli privošili, kažejo, da so sirovi in zanikerni. Tudi za domače delo res smejo in morajo starši svoje otroke rabiti; pa skušnja uči, da starši, ki se jim samim malo delati ljubi, naj bolj z delom svoje otroke iz šole zaderžujejo. Lepo bo staršem v poznejih letih otrok nadomestil, kar je pri delu s šolo zamudil, ako se bo ravnal po tem, kar se je v šoli naučil. Sej delo otrok, ki jih vabimo v šolo, je pač malo vredno. Res žalostno je, ako otroci sami v šolo prosijo, in jim je starši ne privolijo! Bodi ravno nasproti! Ko vidita skerb-na mati in oče, da gre otrok v sedmo leto — ali bolj prav, —
ker starost ne more prav na tanko določiti, kdaj naj otrok šolo pričnč — kedar starši vidijo, da je um otrokov toliko zbujen, da more sprejemati šolske nauke, začnita mu obetati, da pojde v šolo. Modro mu prigovarjajta, kako bo lepo, ko bo slišal v šoli veliko lepega od Boga, se naučil lepo brati in pisati. Varujta se neprevidno otroka pred šolo plašiti z zmišljenim popisovanjem šolskih kazen in z drugimi takimi rečmi. Vse to otroku šolo prigraja, da veselje do nje zgubi; — kar pa otrok z veseljem ne stori, malo sadu je od tega pričakovati.	(prih, a.ijeo
Nekoliko o zgodovini.
Spisal F. P.
V življenji vsacega človeka se menjajo različni prigodki, žalostni pa tudi veseli, in vsakemu, kar jih je živelo od Adama do današnjega dne, se je več ali manj imenitnega pripetilo, kar si ne more iz spomina zbrisati, ampak si dobro v njem hrani in z veseljem drugim pripoveduje. Od onega trenutka, ko je bil Bog perva človeka iz raja izgnal in jima pot po širokem svetu pokazal, do tega časa, ko se človeški rod že tako dolgo pri obdelovanji zendje poti, kaže se nam nepretergana versta imenitnih in važnih dogodeb, ktere so po notranji ali zunanji razmeri razvijale djanja in stan človeškega rodii, Niso nam vse znane, in te, ktere poznamo, nam pripoveduje zgodovina. Naloga zgodovini je tedaj, oznanovati vse, kar še je že zgodilo; to kaže že beseda sama na sebi. Toda taka tirjatev je pač prevelika, da bi ji mogla zgodovina zadostovati, ker preobilo je djanj, ki so se godile na svetu. Vsa djanja pa se dele v dve verste, vdogodbein prikazni v naravi in v djanja prostega uma človeškega. Perva so le produkt ali doveršek nepremakljivih naravnih postav, in na te se zgodovina le toliko ozira, kolikor zadevajo dela človeške prostosti, ker človek je glavar vsemu vidnemu stvarjenju, in okrog njega se vse drugo suče. Pravi predmet zgodovini je tedaj človek, in sicer razumno delavni človek. V ožjem pomenu nam tudi zgodovina mora to pripovedovati, kar se je po človeku zgodilo, kar je on sam storil; in to so vsi prigodki, ki naravnost zadevajo človeško življenje, kolikor jih je on sam vzrokoval, ali so pa pri njegovi odmembi vidno pripomogli. Perva podlaga človeš-

kemu delovanju pa je družba, ki ima svoj začetek v družini, in teh več združenih napravi deržavo. Življenje in razmere v deržavi nam tedaj zgodovina popisuje; kaže nam neprezer-Ijivo versto djanj v deržavnem življenji, to je tacih, ki so bile vzrok tehtnim premembam, ali pa, ki so pripomogle k dosegi namena človeškega bitja, ali pa so ga zaderževale. Vtem pomenu nam kaže zgodovina razvitek razmer deržavnega življenja, pripoveduje nam od naprav, ktere je življenje v družbi vzbudilo; pravi nam, kako in kteri narodi so napredovali, zakaj in kteri zopet so v omiki zaostajali, kaže nam tudi prijazne in sovražne dotike deržav in narodov. To je deržavno-politična zgodovina, in se ne peča samo s popisom pri-godkov, ki se vtičejo v pravem pomenu v deržavno življenje, ampak mora omenjati tudi tacih, ki so večkrat k osodi deržavnega življenja pripomogli. Omenja jih le v poglavitnih delih in sicer toliko, kolikor so bili podlaga ali vzroki naglemu premenu deržavnega življenja. Na tanko se pa popisuje v druzih zgodovinskih oddelkih, iz med kterih naj omenim le slovstveno in cerkveno zgodovino. Una nam kaže slovstvene izdelke kacega naroda, in našteva može, ki so si za narod in slovstvo ali književnost zaslug pridobili; ta pa nam razvija osodo, ki jo je imela cerkev in njeni vladarji, pa tudi udje njeni.
Oziroma na obseg tega, kar nam zgodovina popisuje, jo delimo v posebno in občno. Perva nam popisuje ali kako posamesno zgodovinsko prikazen: kaj ji je bil vzrok, kako se je razvijala, kaka je njena razmera proti drugim, in kolika je njena važnost; ali pa nam nepretergano v povesti kaže dogodbe, kojih nasledki so bili važni, ali za kako veliko, ali pa tudi za manjše človeško društvo: za posamesno mesto, za kak narod ¡.li kako deržavo. Ce se nam pred oči stavlja le življenje kakega slavnega moža z ozirom na njegov razvitek, na njegovo delavnost in razmere proti času, v kterem je živel, se imenuje životo- ali življenjepis. — Občna povestnica ali zgodovina pa zbere to, kar je v posamnih posebnih oddelkih zgodovinskih zapisanega, v skupno celoto, in vredi jo po prostoru in času. Ona nas uči spoznavati stan vsega človeškega rodu, kakor se je v časovem teku razvijal, mikal, obražil. Deli se v povestnico starega, srednjega in novega veka; una starega veka se imenuje tudi starega zakona, in obsega vse dogodbe od per-
vih časov do keršanstva, to je do Kristusovega rojstva. S ker-šanstvom se je stan človeštva močno spremenil, da — popolnoma prenovil, in z njim se začne zgodovina novega zakona, in obsega vse prigodke od Kristusovega prihoda do današnjega dne; znane prekucije na severu, ktere je pričel Martin Luter, in so jih drugi podkurjevali, jo dele v povestnico srednje in nove dobe; je torej za - se obstoječa celota, akoravno se ostanki stare omike tudi v novem času še nahajajo, in na njeni podlagi se je človeštvo v tem veku tako visoko povzdignilo. Povestnico naj novejšega veka pa začenja strašna prekucija v Franciji, ktera je tisučerim ljudem stala življenje; nasledki njeni prežalostno kažejo se še današnji dan med narodi.
Ker je tedaj zgodovina veda, ki nam kaže djanja, ktera so ali za vse človeštvo ali vsaj za velik del važnih nasledkov, našla je tudi o vsakem času in pri vsakem narodu mož, ki so se z njo pečali in se trudili na njenem polji. Sili se nam torej vprašanje: Kteri narod seje pervi pečal s to vedo, in o k tereni času? Na to vprašanje odgovoriti ni ravno težavno, in če pogledamo na pervo ljudstvo nasvetu, izvoljeno izraelsko, najdemo že zgodovini začetek. Mojzes je pisal petero bukev, in te so zlasti zgodovina omenjenega naroda. On začne pripovedovati o stvaritvi sveta: „V začetku je Bog stvaril nebo in zemljo" (I. Mojz. 1, 1.), in popisuje potem vse važne dogodbe do svoje smerti. Po njegovem zgledu so tudi drugi Hebrejci, duhovni in letopisci, zapisovali narodno zgodovino v listinah; iz teh zapisnikov so nastale skoraj da ne vse knjige naše o zgodovini starega zakona. Od Mojzesove dobe do današnjega dne se pri vsakem narodu nahajajo sledi tej lepi vednosti, pri drugem bolj, pri drugem manj; in ko je pri kakem ljudstvu že lepo cvela, ni bilo pri drugem skoraj še nikakoršnega sluha o nji; kmali pa se je spremenilo. Zbudil se je narod, in med drugimi vedami se je tudi zgodovinska jela lepo razcvitati. Hočemo torej narode pregledovati, da spoznamo njihovo pe-čanje z zgodovino. Od najstarših pa naj se ozremo le na Perzija ne in Egipčane. Pri pervili je bilo zgodovinstvo v velikem čislu, česar nas prepričajo perzijanski deržavni zapisniki, ki so se v Babilonu in Suzi shranjevali, in so jih kraljevi pisači spisovali. Pri Egipčanih pa je na povelje kralja Ptolo-meja II. spisal Maneto zgodovino egipčansko iz listin najdenih v mnogih tempeljnih in iz pesem zgodovinskih. Za temi pa
nastopijo Gerki, pervo ljudstvo, ki se je znanstveno z zgodovino pečalo. Herodot, oče zgodovine, je pervi pokazal pravo pot in postavil svoji zgodovini terdno podlago, nepremakljivo načelo. Spoznal je bil, da pravega izvirka vsaki dogodbi je treba le pri božanstvu iskati, da ima torej zgodovina večni , vedno živ princip ali virnik. On je bil pervi, ki je povzdignil zgodovino med vednosti, in je znal sporočila posamesnih narodov in dežela na jutru v lepo celoto združiti; pokazal je tudi v vseh svojih spisih, da čuje nad človekom neka viša, pravična moč, ki vse visoko ponižuje, nisko povišuje, in to zove on zo ileTa. ali božanstvo. Pred Herodotoin so le tako zvani logografi kake boje i vojske popisovali, toda brez vsega reda. Vendar pa on ni druzega pisal, kot to, kar je le slišal; Tukidid pa, drug zgodovinar gerški, je popisal dogodbe, ki jih je sam doživel. Tako zgodaj, če ne že pred, so se pečali z zgodovino tudi Rimljani; toda vsi zapisniki, ki so jih bili letopisci zapisali, so se pozgubili, in kar so obsegali, nam poznejši zgodovinarji le nekoliko pripovedujejo, n. pr. : Fabij, Piktor, Katon. Pravo zgodopisje i zgodovinstvo se pa pri Rimljanih začne v zadnjih letih rimske republike ali ljudovlade; zgled prave doslednosti nam je Cezar; po tem Salust, ki popisuje boje z Jugurtom; Livij popisuje zgodovino rimsko od leta 754. pr. Kr. — V srednji dobi so se posebno Bizantinci z zgodovie pečali; še celo plemenitaši je niso zasraniovali, ampak skerbno in marljivo so jo obdelovali. Na zahodu so se z njo do 12. stoletja le duhovniki ukvarjali, ki so legende in povesti svetnikov spisovali, tudi listine in letopise, toda le v latinskem jeziku. V maternem jeziku zgodovinska dela spisovati so začeli na severji; ko so se pa o preselitvi narodi bolj premikali, se je ta navada (udi na jug zanesla. — Kteri narod se je pa v novi dobi s to vednostjo naj bolj pečal? Da narod, ki ima bogato slovstvo, tudi zgodovine ne zanemarja, je jasno; da imajo tedaj Nemci celo kopo izverstnih zgodovinarjev, se samo ume; naj torej dalje o njih molčim! Na jugu so Italijani pervi umetniki; in čeravno so v naj novejši dobi v slovstvu za drugimi narodi nekoliko zaostali, so vendar zgodovinsko polje kaj marljivo orali; imenujem naj le kardinala Baronija in Sarpija. Enako čislana je zgodovina tudi pri Francozih, ki so jo že v 13. stoletji gojili. Slavni zgodovinar tukaj je Bossuet, nesrečnik Voltaire i. dr. In pri Slovanih ? V 11. in 12. stoletji
že ("1056 — 1116) je živel v Kiev-u na Ruskem Nestor, ki je pisal letnike v rusko-slovenskem jeziku, in je zastavil začetek zgodovini pri Slovenih; rokopis njegov je našel Herberstein, rojen Vipavec, v Moskvi. Drugi Slovani pa so se, kakor z drugimi, tako tudi z zgodovinsko vednostjo pozno jeli pečati. Temu se ni čuditi, ker podjaruiljeui od druzih, tujih in mogočnih narodov so jim morali streči in služiti. Ko so pa nekoliko oproščeni iz dolzega spanja se zbudili, so se z vedami, torej tudi z zgodovino bolj soznanili in sprijaznili. Vsak posainesen narod slovanski ima več ali manj učenih zgodovinarjev; tako pri Čehih Palacky; pri nas Slovencih Hicinger in Terstenjak.
Naj odgovorim še vprašanju: Kaj koristi nam vednost zgodovinska? — Kakor različne so vede, ki jih gojimo, tako mnogoverstna je tudi korist njihova. Ene bistre nam um, ene blažijo naše serce; med temi posebno zgodovina. Te se torej pridno učiti, je za vsakdanje življenje zelo koristno. Kdor hoče namreč sedanjost prav razumeti, mora se ozirati v preteklost; ona mu kaže, kako so se reči tako osnovale, kakor so sedaj; razodene mu njihove korenine in pravila, po kterih so rastle. Preteklost je tedaj zerkalo sedanjosti; ker imenitna djanja sedanjega časa se pogosto skladajo ne le v vzrokih, ampak tudj v razvitku in v nasledkih. I/, tega se lahko spoznajo pota, ki so tukaj peljale k dobremu, tamkaj zopet k slabemu, in zato je tudi zgodovina zvesta vodnica pri ravnanji v sedanjih razmerah. Stari Rimljani že so ji rekli „m agi s tra vi tae, lux v er i t a ti s — uč e n i c a življenja, luč resnice"; in mi, ki toliko stoletij pozneje živimo, bi jo zanemarjali? Nikakor ne, ampak skerbno in pazljivo prebirajmo liste njene, in iz njenih predalov zajemajnio naukov, ki bodo nas vodili varno po poti našega delovanja. Vsakdanja skušnja sama že nas prepriča, kako malo se ljudje ozirajo v preteklost, ki bi jim v marsikteri zadregi dobrih podukov dajati mogla. Kdo je pač tako kratkoveden, ki ne bi spregledal, da čisto mala iskrica mnogokrat napravi velikanski ogenj, ki cela mesta spremeni v pusto pogorišče? Če pomislimo na tridesetletno vojsko, koj prašamo po vzroku, zavoljo kterega se je toliko kervi prelilo. In kaj je vzbudilo francosko prekucijo, kaj vojsko letošnjo? Prašamo li po vzrokih, in jih zvemo, se ne bomo čudili, da zavoljo malovredne reči se toliko kervi preliva? A če tudi ni pri učenji zgodovine djanska ali praktična korist perva, izvirata vendar iz nje dva zelo imenitna
nauka za nas, da namreč duševna moč vselej več premore kot telesna, in da navadno vsa nesreča, ki zadeva vladarje ali posamesne narode, izvira iz zadolženja tistega, ki ga zadeva, ako ne nastane naravnost iz naravnih prekucij. Ako se človek tega živo prepriča, mora se tudi s sovražniki za resnico in pravico, ter za vse, kar je človeštvu koristno, hrabro boriti. Zgodovina prežene boječnost, in varuje nas prevelike zaupnosti, pametnemu daje serčnost, ker mu kaže od ene strani nevarnosti, ki mu pretijo, od druge mu pa tudi ponuja poinočke, s kterimi se more braniti. Zgledi slavnih mož, imenitnih deržavnikov, mogočnih vladarjev, hrabrih vojskovod-jev in navdušenih pesnikov napolnujejo naša serca z občudovanjem, in nas oserčujejo jih posnemati.
Na noge torej tudi vi mladi učitelji! vzemite v roke po-vestnico občno, ki sta nam jo spisala Vertovec in Verne, cerkveno, ktero nam je sostavil Hicinger; berite zgodovino o Slovencih in druzih narodov slovanskih, in cepite dobre in potrebne nauke, ki jih zajemate iz nje, tudi v mlada serca, da jih pripeljete in vodite na pravo pot v življenje, da si pridobite zaupanje pri bratih in častno ime pri prihodnj ikih!
Pomenki
o slovenskem pisanji.
XXX III.
D. Težak je začetniku že pervi razred moške sklanje; ali še teži mu mora biti drugi, in vse „klasje z domačega polja" stavim v poklon tistemu, kteri mi jasno razloči zgleda „kläs in trak" z raznimi oblikami in po vseh opombah od a do i in celo do j! Krušicu samemu se smili, torej pravi §. 14: »der jüngere Anfänger möge sich nur die Anmerkungen: c), g), /i), ij und j~) dieser Abtheilung und die aufgestellten Muster aneignen« — češ, druge reči so le „für den älteren Anfänger!"
O. Precej dobro je razložil to reč Janežič, in po njem naj se je učita oba; mi pa jo zdaj pustimo.
D. To bi pa vendar rad vedil, zakaj piše Krušic pri zgledu b) v dajavniku in mestniku edinstva „trakovi in pri
trakovi", in zakaj pravi v opombi: »Fehlerhaft sind die im Wem-und Ortsfalle der Einzahl in der Schrift üblichen Formen trak o vw«. Kopitar ima v dajavniku pač obe obliki, ali Metelko, Potočnik imata edino in pravilno trakov«, in zdi se mi, da se je ta oblika v sedanjem slovstvu vstanovila.
K. Miklošič piše 289: »die von kop. 232. neben tatovi angeführte dativform tatovu, die auch met. 178. 179. bietet, ist unrichtig«.
D. V tem je učenec huji od učitelja, da ta pravi „unrichtig", uni pa „fehlerhaft"; v tem sta si pa enaka, da nobeden ne pove, zakaj bi se ne smelo pisati sinodu, stanov«, tatov«, pri trakov« i. t. d.
O. Res je lože reči: to je napak, tako ni prav, kakor pa: tako je prav, to-le ni napak. Kaže se, da razlagajo nek-teri množnik ov iz «, in da se jim preširno ali prepolno zdi pisati v daj. -oiw, torej pišejo -ovi. Staroslovenščina rabi v tem sklonu res -ovi, novoslovenščina si je pa, kakor si prej omenil, vstanovila v dajavniku skozi in skozi u pri moških in srednjih imenih, bodi si z množnikom ali brez njega. Ker se množnik ov po druzih sklonih vdava brez ozira na sklonilo, p. rod. sin-ov-a, trak-ov-a, druž. s sin-ov-o/n i. t. d., zakaj bi se ne smel vdevati tako tudi v dajavniku? In ker se sedanja gotova pisavo s tem le bega, in bi sini ter tje le dvomljiva biti utegnila ("sinovi, tatovi, trakovi, dnevi, daj. edin. ali imen. množ. i. t. d.), čem jaz torej raji ostati pri dosedanji gotovi ter pisati tudi v prihodnje v daj. edin: sinov«, bregov«, dnevt« i. t. d.
xxzrv.
D. Razne so oblike tega razreda; ali niso morebiti razni tudi njihovi pomeni? Ali je vse eno, naj pišem taty'e ali tatovi, trata*, trak/e, trakovi, dni ali dnevi, pri voliA ali voleA, v konciA ali v konceA?
O. Premalo sem premišljal to reč in premalo opazoval narod, da bi znal na to prav odgovoriti. Važna je gotovo, in prav bi bilo, da bi jo naši slovničarji preiskali, razjasnili in določili. Kar vem, je doslej pisal o tem le Potočnik. Da izvedo njegove misli jezičniki kterikoli, beri če tudi po nemški, kar uči o teh oblikah in njih pomenih v slovnici svoji str. 15. 16. (2. Aufl. 1858")!
D. 8. piše Potočnik: 11. »Viele Hauptwörter nach dem Muster tt. (kos-ä-ü, das Stück) können in der Vielzahl in der Bedeutung einer Gesammtheit als eine Art Collective gebraucht werden, in welchem Falle sie auch eine eigene Biegungsform für die Vielzahl annehmen. Im Deutschen pflegt man in solchen Fällen das Geschlechtswort wegzulassen; z. B. Ich handle mit Bändern; im Slowenischen in Krain haben wir einen eigenen Biegungsausgang dafür: trak i prodajam, statt trakove, oder s t rak m i kupčujem, statt s trakovi. Solche Collective werden nach folgenden zwei Mustern — možje, trakovi — abgeändert . . .
12.	Wenn solche Wörter nicht als Collectiva gebraucht werden, so richten sie sich nach dem Muster ß. z. B. D a r i berem, pa dans sim komaj tri darove dobil: ich sammle Gaben, habe aber heute kaum drei Gaben erhalten. T r a k i prodajam, pa sim še le štiri kratke trakove prodal: ich verkaufe Bänder, habe aber nur vier kurze Stücke (Bänder) verkauft. Po germeh se zajci skrivajo, pa boš v desetih germovili (oder g er m i h) komaj eniga dobil: die Hasen verstecken sich in Gesträuchen, du wirst aber in zehn Sträuchen kaum einen finden. Der nämliche Unterschied ist zwischen zobje und zobovi; lasje und 1 a-s o vi; tatje und tatovi u. s. w.
13.	Auch mehrere Wörter nach dem Muster A. pflegen in der collectiven Bedeutung vom Dativ der Vielzahl angefangen sich nach dem Muster trakovi zu richten; z. B. v öl i sim kupil, ich liabe ein Paar Ochsen gekauft; daj volem jesti! gib den Ochsen zu fressen! v konceh pase, er weidet an den Enden (der Aecker); to je s c vek m i pribito, das ist mit Holznägeln angeschlagen; s koliko c v e k i, mit wie viel Nägeln, u. s. w.
O. Nuj nuj, Krušic moj! Dokaj lepe tvarine je to, zlasti za tacega, ki je mnogo se kretil med narodom slovenskim.
Težke bolj znane kovine so dalje:
7.	Cinek je sivkast, in se nahaja v Angliji, Nemčiji, na Ogerskem Poljskem in Koroškem.
8.	Aikcl je bel, in se dobiva s kufrom in z arsenikom združen na Češkem, Saksonskem, pa tudi na Ogerskem, ua Francoskem in v Angliji.
9.	Svinec je sive barve in llkrat toliko težak, kakor voda. Kopljejo ga na Koroškem, Kranjskem, Češkem in Ogerskem, pa tudi na Nemškem.
10.	Železo je naj bolj navadna pa naj bolj potrebna kovina.
11.	Bismut je rudečkast, in se dobiva na Češkem in Ogerskem, pa tudi v Nemčiji, Franciji in Angliji.
12.	Kobalt rudečkast in siv, in se nahaja na Štajerskem in Ogerskem, Nemškem in Švedskem.
13.	Antimoii plavkast; se dobiva na Štajerskem, Tirolskem in Češkem, na Nemškem in Francoskcm.
14.	Magnan je belosiva in prav mehka in kerhka kovina. Naj več ga je na Nemškem.
15.	Volfraiu je sivkast in se dobiva v nekterih železnih rudah v Nemčiji in Angliji.
16.	9Iolibden je plavosiv, leskeč in kerhek, in se nahaja z žveplom zdrožen po Češkem, Ogerskem in na Nemškem.
17.	Krom je siv in kerhek, in je rad v železni rudi na Štajerskem, v Škociji in Ameriki.
18.	Uran je siv, in se lepo po malem dobiva v kaki kislini na Saksonskem in Angleškem.
19-v Titan je tamno siv, in se le po malem nahaja v apnenku na Koroškem, Štajerskem, Češkem in na Nemškem.
20. Vanad rudečkast, in se dobiva v nekterih rudah v Sibiriji in Ameriki.
Iz številjenja. Janez in Tonče sta tergala jabelka, in Janez reče Tončetu: „Daj mi dva tvojih jabelk, in potem jih bom imel še enkrat toliko, kakor ti". „Naka", pravi Tonee, „daj mi raji ti tri od tvojih jabelk, da jih bom imel potem trikrat toliko, kakor ti". — Koliko jabelk je imel vsaki ?
Narava in človek
v svoji pravi složnosti.
Spisal Živkov.
(Dalje.)
Da pa žerjav kaže in daje zgled lastne pokornosti, je biku sam rad podložen in ga oči vestno časti. Pohaja ga v hlevu in stoji mirno po koncu kraj njega. Na dvorišču gre dve stopinji za njim ko strežnik; zapleše tudi včasih okoli njega, in se mu tako čelarno priklanja, da gledavce smeh sili. In tako časti vsakega mlajšega bika, kteri pride na mesto prodanega staršega. Zdi se mu tedaj, da je to njegova dolžnost, da je takemu velikanu pokoren, ko sam tirja, da je druga žival njemu pokorna. Tako se obnaša več let, dokler ga pitaven vol, kterega hoče miriti, ne prebode.
Vse to kaže, da žerjav ne ljubi samo pri sebi reda, te-muč daje temu prepametnemu tiču prirojen nek nagon, neka močna ljubezen do občnega reda, ktera ga silno priganja tudi pri drugi živali za složnost poskerbeti, naj velja, kar hoče. To pa je bolj po pameti, ko po sebičnem nagonu, in se ne nameri pri nobeni drugi živali.
Vse dozdaj povedano poterjuje skušnja in spričuje učenost. *) — Sedaj pa pojdimo za stopinjo više, da še več zvemo, naj se ravno neverjetno zdi tistim, kteri hočeje vse došlatati; barem ni nasprotno in nespodobno dosedanji posvetni skušenosti.
») Natanše svedoštva se berejo v F. G. Danmerovem časopisu 1. 1861. in v stoterih tam imenovanih knjigah.	Pis.
18.
Naj pervo poglejmo na Ijubeznjivo mično zavezo sv. Frančiška s tiči, kakor nam jo razlagajo njegovi življenjepisci.
Ko gre pervokrat na alvernsko goro, ga okrožuje truma tičev, kteri se mu na glavo, rame, persa in roke vsedajo, in razodevajo svoje veselje nad njegovim prihodom s kriljenjem in pikanjem. To mu storijo drugokrat, ko se tje prišlemu božje rane vtisnejo; posebno vdan mu je en sokol. Kedar prihaja ponoči ura, o kteri Frančišek vstaja k molitvi, mu sokol že rožlja in rožlja pred durmi. Ko pa svetnik bolj onemaga, ga pusti dalje spati, in ga raho budi še le proti solnčnem vzhodu. Od podobne nježnosti smo že predi čuli.
Ko je Frančišek v Sieni obetežal, mu podari nek žlahtnik živega, ravno vlovljenega bažana. Ta se mu tako priserčno pridruži, da noče več oditi. Spuščajo ga v goricah, pa jaderno prileti spet k Francu. Podarijo ga pozneje nekemu znancu, ki je bolenika pogosto pohajal — ali pri temu ne pozoblje več zernica; ta ga prinese nazaj, in ko svetnika zagleda, se razveseli in zopet rad zoblje.
Nekdaj čuje sv. Frančišek slavca v vertu peti, in veli so-bratu Leonu, naj tudi Bogu prepeva, ko se pa sobrat s slabim glasom izgovarja, prepeva sam do večera, dokler opešan ne poreče, da ga je tiček prekosil. Potem reče ptici, da naj mu zleti na dlan, pohvali njeno lepo petje, jo nakermi in odpusti, pa ne odide, dokler ji ne zapove. Kaj podobnega se bere od sv. Roze limajske.
Na riečkem jezeru mu podari ribič živo vodno ptico. Uerži jo nekaj časa v roki, in jo potem spusti—ali ptica ne odleti. Na to moli dolgo zavzet, jej veli odleteti, in jo blagoslovlja. Očitno vesela splava ptica v višavo.*)
Naj bolj čudovitna pa je tista znana pridiga, ktero je ptičem govoril v svoji priprosti visokosti. Ko namreč enkrat dosti tičev po tleh in germovji zbranih zagleda, reče pajdašema postati, ker ima tim bratecom nekaj povedati. Nato gre prek trate med nje, in nobeden ne pobegne. „Moji brateci tičeki!" tako začne, „lepo zahvaljujte svojega stvarnika, ker vas je tako veselo in krasno obdaroval, da lehko nad zemljo v zračje
Tu mu tudi dajo ravno vlovljeno veliko ribo, ktero nekaj časa derži in zopet spusti v vodo, ali riba ne zgine z mesta, temuč plava pred njim, kakor bi ga ne mogla ali ne hotla zapustiti; blagoslovljena še le gre v vodo. Pis.
na višave splavate, kar nobena druga stvar ne more; vam je dal ročno truplice in perotic dvoje; vas je podučil si staviti gnjez-dica prezala po vam odmenjenih gorah, livadah in drevesnih veršičih. O predober je Bog do vas!"
i § 11
Z ukazom slavnega c. k. deržavnega ininisterstva 29. maja t. I. s št. 4137 oklicuje se razstava učilnih reči za mednarodno pariško razstavo v prihodnjem letu. Kdor misli kaj takih reči poslati v razstavo, naj jih zadnji čas do konec mesca decembra t. I. pošlje slavnemu c. k. deržavnemu ministerstvu, in naj določi, ali hoče poslane reči po dokončani razstavi nazaj, ali jih pripusti za druge očitne namene.
— 7. preteč, in. je umeri slavno znani nemški pedagog Friderik Adolf Disterweg. Ž njim je zgubilo nemško šolstvo in učiteljstvo svojega pervega učenjaka. Slava njegovemu spominu!
Na Dunajl snujejo pripravniško napravo (Pädagogium) na brezverni (racionalistiški) podlagi, kakor eden ondotnih listov pravi. To dela mestni odbor v velikem mestu katoliškega cesarstva, ktero ima k vsemu temu devet desetin katoliškega prebivavstva! Eden odbornikov je o posvetu za to reč izlegel ta-le rek: „Veda ne pozna nobene domovine in nobene vere!" Hoch, verli dunajski patriot! Minerva in njen čuk take modrosti nista zmožna.	(„Dan.")
Iz Ljubljane. Razglas prečastit. tukajšnjega knezoškofijstva 28. preteč, mesca s št 10S6/285 naznanja, da bo letos 25. in 26. t. m. učiteljsko spraševanje, h kteremu naj pridejo vsi nastopni učitelji, kteri imajo še spričalo za podučitelja, pa tudi, kteri hočejo doseči pripravnost za glavne šole, in so že 20 let stari, in že naj manj tri leta služijo. Prinesejo naj s seboj od okrajnega šolskega ogledništva zapečateno priporočilno pismo, v kterem naj bo tudi njih kerstni ali rojstni list in pedagogično spričalo, ter naj se s tim pismom oglase pri slavnem vodstvu normalne glavne šole že 24., ali saj pred 8. uro zjutraj 25. t. m. v tukajšnji pisarnici normalne glavne šole. Spraševalo se bode iz naukov, ki so zapovedani v malih in glavnih šolah in iz dotičnih navodov, kako podučevati, in iz cerkvene godbe. — Učiteljem pa, ki so sicer že bili pri tem spraševanji, pa zanemarjajo omikanje sebe samega, se bode v prihodnje tudi ukazovalo, da še enkrat pridejo k temu spraševanju.
(Razspisano darilo.) Prečastitljivo ljubljansko škofijstvo 22. vel. serp. to-le razglasuje:
Korar tukajšnjega stolnega kapitelna Jožef Poklukar, ki je umeri 7. sušča t. 1., je v svojem pristavku v poslednji volji 26. kini. 1. 1862. to-le volil, kakor besedno nasledva : „S pristavkom volim dve sto in zopet sto gold. a. v. ko darilo za delo brez prikrajšanja lastinske pravice tistima pisavceina iz med duhovstva ljubljanske škofije , ktera bota po presodbi prečastitljivega gospoda knezoškofa in
dveh od njih v ta namen izvoljenih mož naj bolj ši in bližnje naj boljši poljudne bukve za čedno odrejo (/las beste und nächst beste populäre Erziehungsbuch) saj v štirih letih po moji smerti doveršila. Te bukve naj se spišejo v slovenskem jeziku, kolikor se naj bolj more po domače in priserčno, in naj pred naj bodo namenjene staršem. Tehtniše ločine ali nabadke naj pojasnujejo primerne besede iz sv. pisma, pregovori in kratke prigodbe, kolikor je môc naj ji Ii bogate gojilne vodila in nauki za spodobno obnašo (mit medizinischen Regeln und Belehrungen für den Anstand); pa tudi ne, da bi jih preobširnost pristudovala, in naj torej ne znašajo čez 12—15 tiskanih pol. Kolikor je moč, naj imajo nizko ceno". — Tisti častiti duhovni te škofije (tedaj samo ti! „Tov."), ki imajo veselje in zmožnost, bukve za lepo odrejo pisati po misli in odkazih ranjcega korarja Jožefa Poklukarja, naj se prav kmali tega dela lotijo, ter naj o pravem času dozorjeni spisni sad svojega prizadevanja v kn. škofijsko pisarnico dajo, da ga presodi, ter izreče, ali mu od imenovanega ra-njega v ta namen odločeno darilo gre, ali ne gré, in da se naj boljemu rokopisu da privoljenje za natis.	(„Dan.")
—	26. t. m. ob 5. popoldne bo odbor „Slovenske Matice" v mestni dvorani imel 4. sejo, in drugi dan, t. j. 27. t. m. bo ravno tù 2. občni zbor „Slovenske Matice", kteri dan bo pred zborom ob 8. zjutraj v stolni cerkvi slovesna sv. maša, zvečer pa v čitavnici „beseda".
—	Gosp. dr. H. Mitteis, vodja tukajšnje višje gimnazije, je šel 9. t. m. v svojo novo službo na Dunaj, in na njegovo mesto v Ljubljani je začasno postavljen gosp. Jakob Smolej, profesor pri ravno tej gimnaziji.
je razpisana pri glavni deški šoli v Loki (Bischoflak) z dohodki 367 gold. 50 kr. av. velj. Prošnje za njo naj se ravnajo do slavne c. k. vlade, in naj se do 10. okt. oddajajo pri preč. ljubljanskem kne-zošk. konzistoriju. Prosivec mora znati tudi orglati.
G. Jožef S tockl, učitelj v normalni glavni šoli v Iijubljani, je i. t. m. umeri. R. I. P.!
fKgt* \'a znanje. ''Jpli Vsi Tovarševi spisi so njegova lastina in lastina č. g. g. dopisovavcev. Kdor se tega blaga kaj pritakne , ne dobi dobrega imena.	„Tovarš«.
Listnica. Nekterim gospodom, ki so poslali napevov za „Tov.": Hvala! Bomo dali komu, da bo pregledal, in potem pride pri priložnosti na versto.
Odgovorni vrednik:	Natiskar in založnik:
Andrej Praprotnlk,	Jož. Rudolf Millo.
ičiteljska
Y
stani.