Plrninski Vestnik
QLR5IL0 SLOVENSKEGA PLRMIhSKEQR DRUŠTVA.
^ČivTTetnik]	Oktober?	1071^19087"
PO VISOKIH ALPAH IN NIZKI
LOMBARDIJI.	JANKO MLAKAR
Velikanski letaki so naznanjali za leto 1906. razstavo v Milanu. Jaz do takrat še nisem videl nobene. Pač eno, namreč tisto stalno za Ljubljanico, ki nosi znano ime »stara krama«. Žalibog, da mi, ki jo imamo dan na dan pred očmi, ne vpoštevamo te imenitne razstave ter hrepenimo po tujih. Je že star greh pri nas, da se domače prezira, za tujim pa oči obračajo. Očitno izpovem, da sem si tudi jaz naložil ta greh; nehvaležno sem obrnil domači razstavi hrbet in šel gledat tujo v Milan.
In kako skrbno sem se pripravljal za to pot! Nameraval sem narediti majhen ovinek čez Tirolsko in Švico. Ko sem pa iskal poti na zemljevidu, sem zapazil, da govore ljudje v tistih krajih deloma francoski, deloma pa laški. Francoskega sem se naučil na gimnaziji toliko, da izhajam z njim prav lahko na Kranjskem in tudi po nekaterih sosednjih deželah. Ta jezik me torej ni prav nič skrbel. Laškega pa do takrat nisem znal še prav nič; Lah bi me bil prav lahko prodal in zapazil bi bil šele takrat, da sem prodan, ko bi imel vrv krog vratu. Ako sem torej hotel iti na razstavo v Milan, moral sem se naučiti laški.
Zato sem si kupil knjigo z jako imenitnim naslovom: »Laški lijak ali umetnost naučiti se laški v osmih dneh«. Predelal sem ta »lijak« v enem tednu ter se naučil toliko laščine, da bi bil lahko izhajal z njo ne samo do Milana, marveč noter do Afrike. Naredil sem pa pri tem veliko napako. Učil sem se namreč po zimi. Ko je pa prišel konec šolskega leta in z njim vred dan mojega slovesa od Kranjske dežele, sem zapazil v svojo veliko žalost, da mi je vsa laščina ušla iz glave, menda nazaj v »lijak«, lznova se je učiti mi ni kazalo, ker nisem imel potrebnih osem dni na razpolago. Treba je bilo dobiti »umetnost, naučiti se laški v enem dnevu«. In to sem po dolgem iskanju tudi dobil, in sicer v ozki in tanki pratiki, ki se bahato imenuje »Polyglott«. Veselo sem vtaknil ta laški pripomoček v žep ter se odpeljal proti Trbižu. Saj sem imel med vožnjo časa za učenje več ko zadosti.
1. Kako me je Polyglott spravil v zadrego.
Jako prijetno sem bil iznenaden, ko je vstopil v Škofji Loki moj rojak Penov Pepe.
»Na zdar! Ti pa na Triglav, kaj ne?« me nagovori, motreč mojo planinsko opravo.
»Ne, to pot si se pa zmotil«, se zasmejem, »v Milan grem na razstavo.. Planinsko obleko sem pa vzel zato, da ne bom v zadregi, če zadenem med potjo na kako goro.«
»Imenitno, imenitno«, hitel je na to Pepe; »jaz sem tudi namenjen na razstavo. Ako ne boš preveč šaril po gorah, ostaneva lahko ves čas skupaj. Nama vsaj ne bo dolgčas med vožnjo, ko sva dva Kranjca vkup.«
In res se nisva dolgočasila. Kar naenkrat sva bila v Trbižu. Tu je pa Pepe hitro izginil v gostilno. On je namreč velik anti-alkoholik in je šel pri tej priliki izvrševat svoj poklic. Izprevodniki so že dolgo časa naznanjevali in vpili, da so »fertig«, ko se je Pepe šele prigugal v voz, v katerem je zagledal moj obraz. Brisal si je usta ter mi dejal sočutno:
»Škoda, Janko, da nisi šel z menoj. Krasno pivo, ravnokar nastavljeno! Veš, sedaj ne prideva več tako kmalu do dobrega piva, kajti v Lahih se bova držala bolj vina.«
»Ah, kaj«, odvrnem mu malomarno, »v Beljaku se lahko zopet napiješ piva, kolikor hočeš.«
»Kaj, v Beljaku?« začudi se Pepe; »saj se peljeva vendar proti Pontebi.«
»Ako se ti, nimam nič proti temu. Zase vem, da s tem vlakom ne pridem še danes do laške meje. Poglej vendar skozi okno! Saj vidiš, da drdramo ob Žilici proti Ziljski dolini.«
Te besede sem izgovoril prav mirno; imele so pa velikanski učinek. Ko je namreč Pepe spoznal, da se je vkrcal v napačen vlak, je začel robantiti, da je bilo joj. Očital mi je celo, da sem jaz kriv njegove smole, češ, da sem se mu nalagal, da se peljem v Milan. In vendar sem bil jaz popolnoma nedolžen pri nameri, da se je Pepe vozil čez Beljak na Laško; zakaj, peljal sem se res v Milan, seveda nekoliko po ovinkih; klical pa Pepeta tudi nisem za seboj v voz.
V Podkloštru se je Penov Pepe poslovil brez slovesa. Sploh ima od takrat še vedno precejšnjo piko name. Ako me zagleda v vlaku, s katerim namerava potovati tudi on, se dobro prepriča o njegovi smeri, predno se mu zaupa.
Iz Beljaka sem se odpeljal še isti večer na Tirolsko. Izbral sem si najmečjo klop, legel nanjo in zaspal. Ropotanje koles je
na moja pristna, nerazvajena ušesa učinkovalo kakor nežna uspavanka. Prebudil sem se šele v Franzensfestu, kjer sem moral prestopiti.
Ta postaja je zavarovana z dvema močnima utrdbama. Ena varuje Pustersko dolino, druga pa tvori ključ do južne Tirolske, proti kateri zdrdramo čez 80 m visok most. Globoko pod železnico divja bistra reka Eisak, ki si je tekom tisočletij priborila šiloma vstop v Pustersko dolino. Ozka soteska se pa polagoma razširi in kmalu zagledam na zeleni ravani lepo mesto Briksen.
Ako se Solnograd imenuje Nemški Rim, zasluži Briksen gotovo z isto pravico ime »Tirolski Rim.« Akoprav šteje komaj toliko prebivalcev kakor naša Šiška, ima vendar dvanajst cerkva, nekaj samostanov, semenišče, škofijski gimnazij in še par drugih duhovskih zavodov. Mnogoštevilne krasne in zgodovinsko znamenite stavbe pa kažejo, da je imelo mesto lepe čase v stoletjih, ko so mu vladali briksenski škofje.
V Briksenu nisem izstopil, ker sem bil že poprej enkrat vsega pretaknil. Sploh me vsa vožnja noter do Bolcana ni dosti zanimala, ker mi je precej znana. Zato sem vzel v roke Polyglott in se učil laški. Kajti imel sem samo še dobro uro do laške jezikovne meje. Moral sem torej hiteti. Toda onstran Bolcana mi je pogled vedno uhajal skozi okno na lepe vinograde, ki se razprostirajo na obeh bregovih peneče se Adiže. Sploh je vsa ta pokrajina podobna skrbno obdelanemu vrtu.
Bili so seveda časi, ko je imel ta »vrt« drugačno lice. Po njem so odmevali neprestano bojni klici in Adiža je takrat valila proti jugu krvave valove. Kadar so se namreč germanski narodi naveličali svojih mrzlih gozdov in mokrih močvirij ter se šli v Italijo gret, so jo udarili navadno skozi Adižko dolino. Tudi Cimbri so hoteli 1. 101. pr. K. priti po tej poti k Rimljanom v goste. Divji velikani so male rimske pritlikavce med potjo metali kar v Adižo, ker so jim menda na cesti delali preveč napotja. Tako so jo kaj urno brisali proti jugu. Edini Catulus jih je malo zamudil pri Castell Federu. Mož si je naredil precej dobro utrjen tabor ter nameraval na ta način zapreti nepovabljenim gostom vrata pred nosom. Cimbri so si najprej dobro ogledali tabor in kmalu spoznali, da bi bilo preveč opraviti, če bi hoteli Rimljane posamič zmetati v vodo. Zato so naredili stvar bolj na debelo. Zajezili so namreč Adižo in napeljali vodo v rimski tabor. Tako so napravili Rimljanom kopel, ki pa je bila premrzla; kajti bila je takrat ravno huda zima, Cimbri pa niso utegnili poprej vode ogreti. Rimljani so se torej najprej dobro »skneipali«, potem so
8*
jo pa udrli iz tabora, kar so jih le noge nesle, da bi se ne prehladih'. Zakaj po mrzli kopeli je — tako uči Hufeland ■ najbolje iti v posteljo ali pa urno hoditi; sicer se dobi hud nahod. Nahoda so se pa Rimljani zelo bali. Zato so tekli kar v eni sapi do Vercell in so se prav do dobrega spotili. Tu so pa zadeli na Märija in njegove čete. — Tudi Cimbri so kmalu prišli za njimi vprašat, kako jim je kopel ugajala. Rimljane pa je bila kopel tako okrepčala, da so planili po Cimbrih in jih tako naklestili, da niso nikdar več pošiljali Rimljanov v mrzlo kopel.
Lepa Adižka dolina je pa tudi v poznejših stoletjih videla mnogo krvavih bojev, ki so se bili zlasti krog Salurnske soteske, ki je bila nekaka naravna meja med Longobardi in Bavarci. Stara pripovedka pripoveduje, da je pri tej soteski Märij nagrel Cimbre; zgodovinarji pa trdijo, da je bilo to pri Vercellah; nam je vseeno, kje so bili Cimbri uničeni . . .
Salurnska soteska je še dandanes meja med nemškim in laškim življem v Tirolah. Od tu dalje imajo vsi kraji že popolnoma laški značaj. To me je opomnilo, da je skrajnji čas, da se še naučim potrebne laščine. Toda za »laško uro« je bilo že prepozno! Izprevodniki so že kričali: »San Michele«.
Nabasal sem nahrbtnik, vtaknil Polyglott v žep, da bi ga imel vsak čas pri rokah in izstopil. Kraj mi je bil še popolnoma tuj; zato sem se pred postajo najprej nekoliko ogledal. Onstran Adiže sem zapazil veliko, samostanu podobno poslopje. Bil je to nekdaj res samostan in sicer benediktinski, ustanovljen že v dvanajstem stoletju. Sedaj je v njem deželna kmetijska šola. Ker pa nisem bil na »kmetijskem« potovanju, me ta stvar ni dosti zanimala. Napotil sem se torej proti gričem, preko katerih sem nameraval v Molveno.
Po prašni cesti dospem v trg Mezzo-Lombardo, ki leži kaj lepo ob vhodu v slikovito Nonsko dolino (Val di Non). Ravno na nasprotnem bregu potoka Noče pa stoji Mezzo-Tedesco (Nemški Mez); Lahi imenujejo ta trg iz samega sovraštva do Nemcev raje »Mezzo-Corona«. Na Tirolskem namreč vlada ravno tak narodnostni boj med Nemci in Lahi kakor med nami in Nemci. Lahi porivajo Nemce proti severu, ti pa Lahe proti jugu. Na obeh straneh pa javkajo, da se jim dela krivica. Jaz jim to prav iz srca privoščim; že veste, zakaj.
Kar se pa tiče imena »Mezzo Corona«, mislim, da je to pristno. Na strmem hribu nad trgom leže namreč razvaline gradu, ki se je imenoval Mezzo-Corona. Prav verjetno je torej, da je dobila naselbina ob vznožju po njem ime. Zadnji prebivalec tega
gradu je bil neki puščavnik, po imenu Pavel. Ko so pa Francozi v prejšnjem stoletju podjarmili Tirolsko, je moral tudi »pater Pavel« zapustiti samoto in se podati med svet.
Takoj za trgom Mezzo-Lombardo izgine cesta v ozki soteski Rochetta; kmalu pa se odpre pred teboj ljubka Nonska dolina. Mimo lepih vasi, ki leže deloma ob bregovih bistrega potoka Noče, deloma po zelenih brdih, prideš v romantično dolino Val di Sole, ki sega noter na Laško in se konča šele na Tonalskem prelazu. — »Passo Tonale« je bil tudi moj cilj. Ker pa dela cesta skozi dolino velikanski ovinek, jaz pa ljubim bolj ravna pota, sem jo mahnil kar naravnost čez gore strme Brente in ledenike mogočnega Adamella.
Zapustim torej cesto in zavijem za starim pokopališčem navzgor. Steza je jako strma in »topla«. Pot mi je kar lil z obraza; skoraj sem želel, naj raje lije iz oblakov. Toda solnce se ni zmenilo za moje želje, marveč je še radodarneje vsipalo svoje žarke na izsušeno zemljo in na moje gorko čelo.
Naproti mi pride star možiček s košem na hrbtu. Da bi se vadil v laščini, vpijem mu že kar naprej »buon giorno!« Mož mi prijazno odzdravi, odloži koš ter sede na z mahom obraslo skalo. Zdelo se mi je, da hoče malo počiti in pokramljati. Jaz sem bil seveda za to takoj pripravljen, ker sem upal, na ta način se najlaglje navaditi jezika. Dedec je pa govoril in govoril, kakor bi mu jezik gonila elektrika. A njegova laščina je bila zame japonščina. Tega seveda nisem pokazal. Poslušal sem ga z modrim obrazom ter tuintam reke! »si, si«, ako je naredil njegov jezik kratek odmor. Tako sem se pogovarjal z njim precej časa. Naposled sem se jaz naveličal, on pa ne.
Poslovim se in pridem skozi lep senčnat gozd na cesto, ki je izpeljana v lepih ridah iz Nonske doline. Pot po ravni gorski planoti je bila jako prijetna. Imel sem lep razgled v Adižko dolino, na Dolomite onstran Tridenta, zlasti pa v Nonsko dolino. Pri vasi Andalo pa se mi odpre pogled na divje Brentske vrhove. Sedaj nisem imel več daleč do Molvena. In res, kmalu mi udari na uho glas zvona, ki je naznanjal iz lin molvenskega »campanila« poldne. Ko prekoračim mal gozdiček, zagledam pred seboj modro jezersko gladino. Spomnil sem se takoj Bohinjskega jezera, ki mu je Mol-vensko zelo podobno. Krog in krog ga obdajajo strme gore, ki puščajo ob zahodnem bregu le ozek prostor za stezo. Zastonj iščeš ob njegovi obali lepih vil in modernih hotelov. Le mala vasica Molveno se tišči ob vhodu v Val delle Seghe, kakor bi se
hotela dobro zavarovati proti šumnemu svetu. In res ji tok turistov še precej prizanaša. Obiščejo jo le redki hribolazci, ki se tu nekoliko krepčajo za napore, ki jih čakajo v Brentskih gorah.
Tudi jaz sem šel tolažit svojo notranjščino v gostilno »Al-bergo Cima Tosa«, ker sem bil po peturni nepretrgani hoji take tolažbe precej potreben. V prostorni gostilniški sobi so sedeli samo trije hribolazci. Spoznal sem na prvi hip, da so Nemci iz »rajha«. Kljub temu sem jih pozdravil laški. Ker so le nekaj zagodrnjali, sem takoj zapazil, da razumejo Dantejev jezik še manj kakor jaz. Zato sem »parloval« z natakarico le laški; seveda sem pri tej priliki porabil vse besede, kar sem se jih bil naučil med potjo.
(Dalje prih.)
ZUC DEL BOOR (2197 m).
DR. H. TUMA.
S Svete Gore pri Gorici (682 m) se vidijo ob čistem vremenu proti severozahodu skoraj samo črez rezijanske planine na desni od Breškega Jalovca (Monte Magiere, 1617 m) štirje jako karakteristični vršiči tik drug za drugim kakor štirji zobi žage. Po perspektivi bi se domnevalo, da morajo biti ti štirje daljni Dolomiti. Posebno lepo se vidijo jeseni, ko rezijanske planine še niso v snegu, dočim so vrhovi že pobeljeni; tako tudi spomladi, ko so rezijanske planine že izgubile sneženo odejo. Takrat se zde omenjeni štirje vršiči neznansko visoki in marsikateri obiskovalec Sv. Gore mi je resno zatrjeval, da more to biti edino-le Veliki Klek (Grossglockner). Po smeri in po zemljevidu sem bil že davno določil, da so ti karakteristični vrhovi Zuc del Boor, ali kakor ga Furlani izgovarjajo,
Čuk del Boor, ki se dviga izolirano na desnem bregu rečice Felle, kakih 6 km proti severu od postaje pontebanske železnice Chiusaforte, oziroma 4 km zračne črte na zahodu od postaje Donja.
Zuc (navadno Ciuc) pomeni toliko kakor špičast stožec; beseda »bor« pa prodov kamen rdeče barve.
Po svoji legi kot prvi isolirani precej visoki vrh Karnskih planin zdel se mi je Zuc del Boor jako imeniten in ker je tudi turistično na dobrem glasu, sem se že več let pripravljal, da ga pohodim. V prvič sem poskusil izvesti turo v lepih jesenskih dneh meseca oktobra 1906. Dne 24. oktobra sem se napravil z
Amare na vrh Amarijane (1906 m), odtod pa hotel kreniti na Mužac (Moggio) in odtod po dolini Rio Alba od vzhodne strani na vrh Zuc del Boora. Ob krasnem vremenu sem se vračal po vzhodnem poklonu Amonijane proti Caseri della Forcella. No! Zajel me je mrak in ker je pot v hudournik Glagnd precej strma, po gozdu in po listju, se nisem upal sam začasno priti na Mužac (to je dobro slovensko - rezijansko ime za Moggio, kjer imajo Rezijanci svoje okrajno sodišče) in sem krenil na bližnjo Stazione per la Carnia ob pontebanski železnici. Drugi dan sem se peljal s prvim vlakom do postaje Donja, da bi napravil turo na Zuc del Boor od severne strani po hudourniku Rotta. Nisem pa mogel dobiti takoj vodnika. Zato sem imel v Donji prav vžitek: ob najčistejšem vremenu sem si ogledal zahodno steno (Jof di Montaggio), Špik nad policami, Strme peči (Monte Cimone 2380 ;«) in Mali Javor (1893 m, ital. Jovet Mala Lavera).
Postaja Donja leži precej strmo na levem bregu Felle nad vasjo. Pri vhodu v vas sem naletel na tropo deklic, ki so sedele ob bregu Felle, vsaka s svojim rešetcem, v katerem je ležalo polno ptičkov najrazličnejše vrste, senice, vrabci, taščice, brinjevke, kosi, drozgi in kavke. Okoli njih in tudi doli proti strugi Felle ležalo in valjalo se je po vetru vse polno strebljenega ptičjega perja. Dekletca so, pomenkovaje se med seboj, skubila ptičke. Po dolini Fella in vzporednih prehajajo ptiči, bodisi da se selijo od severa proti jugu ali pa z višjih vrhov proti nižjim dolinam. Takrat se pričenja po Italiji žalostna prikazen ptičjega lova v masah. Četudi so posamezne vrste ptičev izvzete iz lova, po načinu lova ni mogoče delati razlike. Italijanske oblasti se tudi dalje ne menijo; kdor plača dotično licenco, sme prosto loviti ptiče. Lovi pa se na zanjke po mrežah, po t. zv. »tezah«. »Teza« je drevesu podobna priprava: v lesen podstavek se zasadi priš-pičeno, srednje debelo drevesno deblo, v katerem je zasajenih vejam podobno več tanjših drogov, na katerih so zopet pričvrščene vejicam podobne polepljene šibice (limanice). V bližini take teze se obesijo v kletkah po drevju in grmovju različne ptice pevke. Pa tudi na tezo samo še obesijo prazne kletke, v katerih je potresena različna ptičja piča. Na take teze se ptiči lovijo trumoma. Posebno žalostno je opažati te teze, kadar se je zaletel na njo ptičji roj; ptičice gagajo in pojemajo, ko so obsedele na lepu. V jesenskem času se po celi Karniji dobijo v vsaki krčmi za večerjo pečene ptičke in tudi domače prebivalstvo jih použije ogromne množice. Na trgih se prodajajo ptiči po 4 ali 5 cent., včasih tudi ceneje, ako je lov posebno ugoden. Zato nahajamo
v jeseni pri vhodu v vsako vas cele kopice ptičjega oskubljenega perja in puha in trope šolskih otrok, ki s svojimi rešetki ali pletenicami sede ter trebijo ptičke.
Nastanil sem se v krčmi Valentina Soprano, kjer je človek skromno in prijazno postrežen in dobi tudi čedno posteljo. Na Zuc del Boor bi bil odrinil rad že predpoldne, a šele pozno popoldne se mi je predstavil 20 letni fant Giovanni Martino iz bližnje vasi Piccol Colle za vodnika. Fant je napravil name jako dober vtis, tako da sem se brez drugega zanesel, da zmagava Zuc del Boor tudi brez vrvi.
Dne 26. oktobra zjutraj ob 5. uri me je zbudilo iz sna lepo ubrano žensko petje v tercetu. Posebno nižji alt je zvenel tako čisto in harmonično, da sem se komaj zavedal iz zaspanca, kje da sem in kaj to pomeni. Deklice so odhajale na delo v tvornico, in kakor po navadi, pele svojo jutranjo pesem, idoče skozi vas.
Ob 6. uri sva odrinila z Martinom po najkrajši poti iz Donje naravnost na zahod. Breg nad Donjo ima še docela slovensko ime »Visoko«, kakor daje sploh cela dolina Fella obilo sledov nekdanjega slovenskega prebivalstva. Posebno ženski tip včasih docela spominja na Slovenke. Notranja oprava kmetskih hiš napravi na človeka vtis, kakor da bi bi! doma.
Steza se strmo dviga od Piccol Colle v vas Plagnis, to je slovenska Planja. Od tam se dviga vedno strmo črez senožeti. Na desni pusti se steza, ki vede v staje-senike in mladi spremnik mi je kazal približno v višini 1000 m senik, kjer ga je njegova mati porodila. Šla je bila sama po seno, ko jo je prehitelo; povila je dečka, sedaj mojega vodnika. Bila je 14 dnij z novorojenčkom v seniku in se je preživljala s kozjim mlekom in kar so ji sem in tje donesli. — Gredoč skozi Piccol Colle sem pozdravil vodnikove starše, oba še krepka in čvrsta. Moj vodnik je bil pravi sin takega očeta in matere. Šel je pred menoj precej obtežen, a vendar kakor srna, da sem mu' komaj sledil.
S Karnije, posebno pa iz doline Fella se izseljavajo od leta do leta bolj možki prebivalci, deloma v Ameriko, deloma pa hodijo na delo v svet, tako da se doma bolj in bolj opušča živinoreja, posebno pa paša. Koze je tudi gozdna oblast že precej odpravila, vsled izseljevanja pa pada takisto ovčjereja. Zaradi tega so nekdaj dobro razhojene gorske steze precej zapuščene. Tudi kot, ki vede iz Donje črez Planjo na planoto Plan delle Fratte (1488 ni) je komaj poznatna. Steza je bila zarasla, deloma izpodmita in raz-jedena po vodi tako, da se hodi zadnje pol ure pod »Plan delle Fatte« pravzaprav brez steze.
Megla se je vlegla po vrhovih in višje ko sva lezla, bolj je temnelo. Ob osmih, ko sva dospela na planoto »Plan delle Fratte« je jelo iz megle pršiti. Ker mi je vodnik izjavil, da ni najmanjšega upanja, da se vreme tekom dneva zjasni, odločil sem se, da odložim turo na ugodnejši dan. Vrnila sva se z vodnikom črez vas Costa Molino na državno cesto in v pet četrt urah prispela v Chiusaforte. Kraj pod Costa Molino se imenuje Čilo, t. j. slovensko Čelo, in krajevna lega tudi odgovarja temu imenovanju. —
Kar se mi ni posrečilo lansko leto, to sem skušal doseči letos 22. septembra. Dospel sem prejšnji dan s Kanina črez Re-kljanico v Chiusaforte, kjer me je čakal vodnik Osvaldo Pesamosca za turo na Zuc del Boor.
Že v polnem svitu ob 6. uri zjutraj sva odrinila po cesti proti jugu skozi vas Casasola in potem ob napisu Via Volanigh na desno po precej strmi stezi pod obronki Bele Peči: Belih Peči (»biela peit«) je po vzhodni Karniji več; ime izvira od visokih skalnatih sten triaske tvorbe, ki so tam, kjer so izpostavljene dežju in vetru, začrnele, vmes pa kažejo bele in bledo žolte, dolge zašpičene lise.
Steza vede do Polic (745 ni). Selo Police se sestavlja iz staj: to so hiše, ki so obljudene le od spomladi do jeseni, za zimo pa se ljudstvo preseli v dolino. Le sem in tja vztraja kak gospodar na Policah tudi črez zimo. Od Chiusaforte do Polic je pičlo uro hoda. Lepe senožeti in logovi se razprostirajo položno nad Policami gori proti Beli peči. Vrhovi gora pa so zarasli, kakor po Karniji sploh, z borovjem. Steza se obrne okoli Bele peči na sever ter pelje ves čas po travnikih in logovih nad dolino Agardis Tais. Pičle pol ure nad Policami se pride do čiste, dobre pitne vode: Pozze di Dul, zopet slovensko ime: Beč v dčlu. Kmalu za studencem se steza zniža v dolino Gar des Tais, kjer se cepi na desno, vede po dolini v staje Agar, na levo v rajdah naravnost-kvišku pa do staj Cuestis. Staje v tej višini (približno 1300 m) so bile v tem letnem času že opuščene. Steza pelje skozi gozd do »sirarnice« (planine) Casera Čanalot. Od Casere Čanalot se gre skoraj brez steze, tako da se pustijo vrhovi Squerie (1678 ni) na desni, potem po zopet vidni stezi nad Casero sotto le Crete (1445 ni). Tu se dobi zadnja voda v koritih. Voda teče le, dokler je v kotu Zuc del Boora kaj snega; ta pa izgine navadno Že v sredi avgusta.
Od Chiusaforte do korit sva rabila zmernega hoda 4 ure.
Od Casera sotto le Grete dalje ni nobene steze več. A pristop na Zuc del Boor je natančno pregleden. Na levo kakih 260 m kvišku od korit se dviga strma stena (bela peč). Okoli nje
vede skozi grmovje ovčja steza pod drugo višjo belo peč; pod to drugo pečjo je preplezati precej strmo plat; zlasti je premagati dve stopnji po 11/2—2 ki pa ne zahtevata pretežkega plezanja.
Nad platjo postane breg rušast. Hodi se potem skoraj dobre pol ure po travi do šije, ki se dviga nad hudournikom mimo Casere sotto le Crete. Od šije vede pot vedno po ruši na levo čez obronek, ki odpada od zadnjega vrha Zuc del Borra, do konca zeleno poraslega obronka in po polici, skoraj v vodoravni smeri pod vzhodne vrhove Zuc del Borra. Koncem police se obrne po prsteni, precej strmi dolinici gori do šije. Tu je treba vsekako sleči okovane čevlje ter pustiti nahrbtnike in cepine in treba je pozornosti in gibčnosti., Iz dolinice se stopi na ped široko skalnato polico, ki vodi okoli navpične stene do kamina. Zadnji korak je treba storiti posebno previdno, ker je skala nad polico izbočena, vendar so prijemi v skalo dobri. Tako se pride v ozek, globok in strm kamin z lomljivimi skalami. V sredi je kamin zaprt z velikim kamnom, ki se je vanj zagvozdil. Tu je treba nekoliko telovadbe; sicer se leze po žlebu oprto ob steno, z vsemi štirimi, ali kakor pač potreba nanese. Žleb vede tik pod vrh; še nekoliko visokih, skalnatih stopnic in na vrhu smo. Od korita do vrha smo rabili 2 in pol ure zmerne hoje.
Vreme ni bilo posebno milo. Dasi je bil Zuc del Boor s sosednjimi vrhovi čist, se je mogla ovladati le bližnja: okolica na zapad izolirani stožec Monte Sernio (2190 m), na izhod, proti koroški meji, Jof di Donja (1952 m), na jug Pismon (1882 m\ na sever Monte Čavals (2101 m). Vsi drugi vrhovi Julijskih in Karnskih planin so bili že v megli. Lep pogled se je nudil na dolino Fella, na postajo Ponteba in na južno pod njo ležečo vas Pietra Tagliata. Na sever tik mimo vrha Monte Čavals pa se je videla lepo razpoložena, od solnca obsejana vas Studeno.
Ker ni bilo upanja, da se panorama zboljša, sva krenila po kratkem odpočitku nazaj. V dobri uri sva prišla do korita Sotto le Crette. Neugodno je jelo pritiskati južno vreme in proti koncu najine južine sem začutil prvo kapljico. Hitela sva z vodnikom od korita naravnost strmo proti severu po znatni stezi pod peči; dospela sva tja tik pred ploho. Nastanila sva se pod pečjo, ki je visela nad nami tako, da se je curek odtekal več metrov proč od naju, kakor kak slap. Ker je grmelo in bliskalo ter je prišla huda ura nenadoma, sem bil preverjen, da ne bode trajala predolgo; dež je res kmalu prestal. Pobrala sva cepine in dereze, ki sva jih bila pustila zunaj, in sva jo ubrala navzdol.
Pot vodi pod pečmi naprej naravnost na sever, potem na vzhod; strma je in korak je nestalen po kredastih tleh, ki so bila po dežju podobna ugašenemu apnu; potem prehajajo v droben pesek in njega razjeda voda tako, da je ves hrib podoben razvalinam. Ko se prestopi na sedlo med grebenom Zuc del Boora in Mon-tusela, se začenja vidna steza, ki pelje na severu v dolino Rotta, na jugu pa po senožetih Montusela doli na Plan delle Fratte.
Dež je bil docela ponehal ali vreme je vendar slabo obetalo. Zato sva krenila z vodnikom na Chuisaforte, in ne v Donjo, kakor sva prvotno nameravala, hoteč plezati drugi dan po zahodni steni iz doline Donja na vrh Špika nad Policami (Montaža). Dospela sva tja v mraku.
Turistično je tura na Zuc deli Boor interesantna in dobrim turistom priporočljiva.
SPOMINI IN NAČRTI. DR. FRAN TOM1NŠEK.
o se je pričela razvijati turistika po Slovenskem, je bil vsakdo
junak, kdor si je upal obuti gorske čevlje, zaropotati z
dolgo palico po mestnem tlaku in zlesti po markiranem in nadelanem potu na kak vrh, visok čez 2000 m. Danes so drugačni časi. Na Triglav lazijo gospice že v nizkih čevljičkih in samo čuditi se je, da še niso začele kar bose tekati po Triglavskem ledeniku. V železje smo okovali raztrgani Razor in silni Jalovec in izginila je groza pred najtežavnejšimi vršaci. Preskušnja za pravega turista se da danes napraviti le še po severni Triglavski steni ali po kakih drugih popolnoma navpičnih in previsečih pečinah; na srečo imamo v naših Alpah takih ljubeznivih sten še nekaj na izbiro.
Naslednje vrstice torej niso namenjene modernim turistom, nego hočejo podati bolj zgodovinsko črtico, kako smo pripravljali izvršitev potov, ki so potem »skvarili« in ponižali prej zares ponosne in težavne gorske velikane. —
Ko smo sklenili, v Vratih postaviti turistovski hotel, smo morali skrbeti tudi za potrebne zveze. Vsekako je trebalo novi dom zvezati s Triglavsko kočo na Kredarici po najkrajši progi. Porabiti v to svrho samo staro pot čez Prag, bilo bi proti ugledu Slovenskega planinskega društva. Razven tega je bila tačas pot čez Prag zelo razvpita kot težka in dolgočasna in malokdo se
v
1. Odkritje „Tominšekove poti".
je upal skozi Vrata na Triglav. Poiščimo torej novo progo! Po leti 1902. sem se podal toplega solnčnatega dne s profesorjem Frischaufom in tovarišem Miho v Vrata; župnik Aljaž nam je dal mnogo dobrih svetov, za vodnika pa Požganca na pot. V Vratih se nam je pridružil še lovski gonjač Turk. V stari Aljaževi koči smo se krepčali za težko pot, kolikor se je dalo. Pri tem smo si kaj nezaupljivo ogledavali teren; bila je stara povedka, da je prišla nekoč neka živina čez Cmir, toda — nobeden domačin še ni poskušal tega pota; tik nad Aljaževo kočo dvigajoče se Cmirove stene so videti od spodaj kar nepristopne; in vendar jih je bilo treba preplezati in potem na desno odbočiti pod Begunski vrh. Samo zelenice, ki segajo visoko proti robu grebena, so nam nekoliko kazale smer.
Konečno se podamo na pot. Samo pet minut smo šli po stari poti ob Bistrici, potem smo krenili čez prod; tukaj smo se poslovili od prof. Frischaufa, ki si je hotel pot ogledati samo od spodaj; ostali štirje smo jo pogumno mahnili kvišku po gozdu proti prvemu jarku, ki vodi od Cmirovih sten navzdol. Korakali smo navzgor po jarku in ob njegovem robu in dospeli v bližino velikega snežišča. Tukaj smo zavili iz jarka na strmo desno pobočje in lezli po gozdu naravnost kvišku v hudi strmini. Dospevši do ruševja, smo zavili poševno na desno: zdaj smo stopali po zložnejem svetu precej časa ob robu ruševja. Tako smo dospeli že precej visoko pod Cmirom do drugega širokega jarka; tam smo dobili nekoliko vode, ki smo se je s slastjo navžili.
Daljnja pot je šla preko jarka v precej skalnat svet; visoka skala, ki leži nad prepadom, nam je zaprla pot. Vendar smo jo obšli po ozki polici; onstran smo prišli v silno gosto ruševje. Le z najhujšim naporom smo se prerivali skozi goščavo in se vzpenjali kvišku. Prijazne besede iz ust ni bilo, celo mirni očka Požganec je začei godrnjati, kako grd je ta svet. Turka, ki nas je vodil, smo ošteli in se jeli razgledovati, kako se ognemo nepredornemu pritlikovju. Jaz in Požganec se odločiva, da stopimo bolj na desno proti tretjemu jarku, ki je zijal pod nami; prečkamo tedaj na desno in sreča nam je bila mila; po lahki polici smo dospeli brez posebne izgube višine do jarka. Daljnja smer nam je bila jasna: po jarku navzgor in potem z lahkim ovinkom na levo zopet v ruševje, ki pa je bilo tam že bolj redko. Odločno jo mahnemo kvišku po melu, ki izpolnjuje jarek; in ko smo prisopihali v rušo, smo našli travnat žleb, po katerem smo mogli neovirano splezati iz jarka. Zopet smo se plazili naravnost kvišku po strmem pobočju proti vrhu široke zelene glave; kar zarentači
tovariš Miha in si jame žalostno ogledovati nogo. Ali si je nogo poškodoval, ali ga je pičila kača? Ne, bolj elementarna je bila njegova nesreča: izgubil je bil ob dričanju čez pritlikovino peto s čevlja. To je dogodek, ki zanj v hribih ni pomoči; brez pete se Miha ni upal naprej in se je raje odločil za povratek, ki je bil odtod še brez nevarnosti.
Jaz, Požganec in Turk pa smo nadaljevali pot. Čim višje smo stopali, tem bolj smo puščali rušo za seboj, prišli smo v stene. Po četrturnem plezanju smo se bližali vrhu zelene glave, ki smo jo bili že iz Vrat določili za točko svojega pota. Nekoliko pod njenim vrhom smo zavili v žleb, ki loči travnato naše pobočje od gladkih Cmirovih sten in prehaja spodaj v veliko snežišče. Še nekaj korakov in stali smo vrh žleba.
Onstran se nam je odprl čisto nov svet; pod nami grozen prepad, nad nami raztrgano navpično skalovje; tukaj zapuščamo vegetacijo in prehajamo v živo skalovje. Skalnati grebeni se pogrezajo od vrha Cmira proti izviru Bistrice, drug za drugim se vrsteč, in preko teh grebenov v povprečni smeri moramo poiskati pota, da dospemo na snežišče pod Begunskim vrhom.
Dobro se okrepčavši, si privežemo dereze in se spustimo v skalovje. Pod previsečo skalo se splazimo nad prepadom v ozek kot, onstran pa zlezemo kvišku na prvi greben. Krasen pogled se nam odpre; v globočini pod nami se razprostira sklep doline, Aljaževa koča je videti tako blizu, da bi kamen vrgel do nje; onstran kipč proti nebu Stenar, Razčr in skupina Škrlatice, celo pogorje kar najnatančneje izraženo; z juga nas pozdravlja orjaški vrh Triglava, kopajoč se v jutranjem solncu; tik nad nami pa vise odlomki raztrganega Cmira, nepristopno, naravnost divje skalovje.
Toda naprej! Udarimo jo vprek po travnati polici, ki se kmalu zoži, zopet stojimo nad jarkom, ki se pogrezuje v globočino. Preko gladke skale prilezemo v kot, kjer se pričenja jarek. Prišli smo na opasno mesto, tudi smer nam je postala nejasna. Jarek prehaja pod nami koj v prepad, nad nami drži proti Cmiru skalnat strm kamin, na desno v smeri proti Triglavu pa skoro ni moč splezati iz jarka; tam se namreč dviguje previseča široka skala, ki zapira dohod. Po kratkem posvetovanju se razdelimo; Turku velim, da preišče dohod čez kamin, jaz in Požganec pa se lotiva skale. Požganec stopi naprej in jaz ga podprem, da doseže precej visoko, čisto ozko polico; potem mi pomaga on, podavši mi roko, in oba sva se utrdila na polici. Sedaj pa treba obiti ven moleč rob te skale. Tam ni bilo prav nobenega oprimka, ne spodaj ne
zgoraj, skala je bila čisto gladko odsekana; onstran roba je pač druga polica, toda kako jo doseči ?1) In spodaj zeva prepad! Požganec se raztegne, kolikor mu sklepi dopuščajo, in išče opore za desno nogo, klečeč na levi. Našel je nek kotiček in že je smuknil okolu roba. Sedaj pa jaz! Razkoračim se, in objemajoč skalnati nos, ki visi nad menoj, tipam in tipam z desno nogo, da bi dobil oporo. Požganec kliče, da se naj le še malo dalje stegnem, pa bo šlo. Njemu je bilo lahko svetovati, a pozabil je, da nisem dolgopet Mojstranec. Skusil mi je podati roko, a ni šlo, vrvi pa nisva imela. Konečno sem se pa tudi jaz naveličal sitnega položaja, pljunil sem si v roki, da se bolj oprimem skale, nato pa sem, popolnoma pokleknivši, na daleč objel gladko pečino, in ko sem čutil, da se vsaj za nekaj trenutkov vzdržim z rokama, sem se spustil s kolenoma in zakolebal z nogama na ono stran; dosegel sem polico in se napol ležeč počasi premaknil z rokama v novo oporo; seveda je tudi Požganec takoj priskočil, da me vzdrži, ako bi imel zdrkniti.
Premagano je bilo to hudo mesto.
Lahko sva potern po precej strmem kaminu splezala na drugi greben. Smer sva zadela pravo, kajti prišla sva na bolj položno, s planinsko trato in redko rušo pokrito teraso, ki je držala sicer precej strmo kvišku, a vendar naravnost v smeri najinega pota — proti pragu ob Begunskem vrhu. Pazno sva stopala navzgor, vedno blizu roba terase — pod nama so se pogrezovale skale v nepreračunljivo globočino proti kotu ob izviru Bistrice. Kmalu naju dojde Turk; prišel "je po svojem kaminu previsoko v Cmirovo skalovje in je moral na to stran precej nizko navzdol plezati. Zdaj smo stopali zopet skupno in smo postali prav dobre volje, ker je bila naša naloga že skoraj rešena.
Kmalu smo prišli v bližino novega (tretjega) grebena. Slutili smo, da pride pred grebenom zopet kak siten jarek in nismo se motili; prav strma kotlina je zazijala pod nami. Ker je bil na naši strani precej globok navpičen rob, stopili smo nekoliko višje, in glejte čudo, kakor nalašč za našo pot se nam odpre v robu naravno okno, skozi katero smo z lahkoto poskakali na dno jarka. A težava je šele prišla. V jarku je ležala debela plast snega,2) ki
') Na tem mestu se je morala potem razstreliti skala, da se je napravila vdolbina, skozi katero je mogoče splezati. Pritrdili so se tudi klini in železna žica.
2) V jarku pod »oknom« je skoro celo poletje sneg; ker ga je treba prekoračiti in stopinje kopati, priporočam, da se vzame na to pot cepin s seboj; v ostalem je sedaj ta del s klini dobro zavarovan.
je odstopila od onstranske stene in pustila le ozko špranjo. Spustiti smo se morali preko snega v to luknjo, potem pa splezati čez navpično pečino. A.bili smo že vajeni takemu poslu; moje dereze so našle vsako luknjico, v katero se je dalo opreti, in pomagali smo drug drugemu z besedo in roko — v hipu smo dosegli on-stranski kamin, ki nas je vedel na tretji greben. Juhe ! Bili smo že pod Begunskim vrhom !
Samo globoka kotlina nas je še ločila od kadunje, po kateri se vije stara pot čez Prag. A morali smo najti najprimernejšo zvezo. Turk je mislil, da dosežemo, ako prekoračimo kotlino pod seboj, staro pot baš v tistem kraju, kjer izvira znani studenec; meni se je pa zdela izguba višine prevelika in začel sem pazno pregledovati kratke zelene police, ki so držale v precejšnjem oboku nad kotlino povprečno čez prve stene Begunjskega vrha. Tam bi bila prava zveza, toda prehod preko navpične stene na staro pot je bil videti nemogoč. Vse je bilo treba natančno pregledati. Zato smo se ločili; Požganca sem poslal po policah v stene, jaz in Turk pa sva se spustila proti kotlini. Navzdol sva morala po silno raztrganih pečinah; povprečnice ni bilo zaslediti nobene in zato sva se spuščala kar naravnost v prepad, stezajoč se od špranje do špranje, od roba do roba.
Prav oddahnil sem se, ko sem stopil spodaj na grušč; ob pogledu nazaj po strmini mi je postalo koj jasno, da se tod ne bo dala izvršiti primerna zveza. Tudi nadaljnja pot me je o tem prepričala. Po grušču se je dalo še precej dobro hoditi; toda onstran sva morala iz kotline splezati na škrbinast greben. Stožec za stožcem nama je odkimaval, da naju ne spusti na vrh in šele po večkratnih poskusih sva našla nekako žrelo, po katerem se je dalo zlezti na greben. Ko doseževa vrh, sva stala tik nad staro potjo, toda visoko nad studencem. Urno zdrčiva na pot in korakava kvišku, da si ogledava, kod hodi Požganec. In glej ga spaka! Že se prismeje okolu široke stene.. Njegova smer je bila prava; sledil je precej varni travnati stopinji in na lahko kvišku stopajoč obkrožil kotlino; na to stran pa je tudi zasledil polico, ki se mu je zdela kar trikrat preširoka. Nova pot je bila s tem določena. Stopili smo še do roba velikih snežnih podov, ki se razprostirajo med Begunskim vrhom in Kredarico, potem pa smo posedli k počitku, živo razpravljajoč o prestanih nevarnostih in o prednostih novega pota.
Zjutraj je bila odšla iz Aljaževe koče skupno z nami tudi družba turistov, med njimi prof.dr. Murko; šli so po poti čez Prag. Ta družba se zdajci pojavi spodaj pod nami. Kar spogledamo se; mi, ki smo šele iskali nove poti, prehiteli smo jih najmanj za pol ure.
Dobro poroštvo za novo pot!
Ko smo si odpočili in se poslovili od g. dra. Murka, smo se vrnili po poti čez Prag; ubrali smo »svoj« korak, s katerim se pride do izvira Bistrice v eni uri in potem v pol ure do Aljaževe koče. »No, kje ste se pa vi vrnili?« povprašuje tovariš Miha, ko nas spozna, in se nam skuša posmehovati. Tudi prof. Frischauf je bil precej neveren Tomaž; zdelo se mu je, da se vračamo prehitro. A ker so bili tačas še zlati časi, ko se je smelo planincu na besedo verjeti, smo jih hitro prepričali, da je res treba piti čašico ob spočetju nove poti.	(Dalje prih.)
DRUŠTVENE VESTI.
Umrl je g. Waschica Roman, dvorni svetnik v Ljubljani; bil je mnogo let zvest član osrednjega društva, zaradi svoje ljubeznivosti priljubljen v vseh krogih.
Novi člani. Kamniške podružnice: Drachsler Slavomir, c. in kr. pomorski častnik v Pulju. Dr. Šubelj Ivo, minist. tajnik na Dunaju. — Litijske podružnice: Hočevar Ivan, c. kr. davčni asistent v Litiji. Kobler Pavel, inženir v Sarajevu. Berdajs Slavoljub, posestnik na Savi. Zgaga Andrej, župnik na Sv. Gori. — Podravske podružnice: Trop Franc, stolni vikar v Mariboru. Zach Jožef v Gradcu.
„Izvještaj o radu planinskog i turističkog društva „Liburnia" u Zadru kroz godinu 1907. - l.veljače 1908 planinsko i turističko društvo »Liburnia« imalo je glavnu svoju godišnju skupštinu u društvenim prosto-rama (hotel Bristol), na koju pristopiše mnogobrojni članovi, vnegju njima i N. P. gosp. vojni zapovjednik F. Z. M. Varešanin pl. Vareški.
Iz izvješča uprave proističe, da se je broj članova znatno povečao, jer društvo broji danas preko 170 članova. Jedna od največih stečevina za društvo je ta, što je upravi uspjelo unajmiti za 20 godina starodrevni ma-nastir Sv. Benedikta na brdu Cokovcu kod Tkona na otoku Pašmanu, gdje je društvo uredilo prvu turističku stanicu u Dalmaciji. Uprava nije štedila ni truda ni troška, da popravi taj prekrasni istorijski i umjetnički spomenik. —
Osim toga c. i k. vojna uprava dobrohotno je ustupila društvu tvrgjavu Sv. Lovrijenca u Dubrovniku, glede koje sada se vode pregovori s društvom za promicanje interesa Dubrovnika, koje je pitalo, da mu se ustupi uprava tvrgjave. Skupština je u tom pogledu pustila, da o tome odluči sama društvena uprava, kojače nastojati, da se pitanje riješi prijateljskim putem. — Društvo je pak unajmilo drugi veoma krasni objekt, biva kaštel Sv. Miho-vila na otoku Ugljanu, te je na skupštini ovlastilo upravu, da ga uredi za turističke svrhe.
Društvo raspolaže sada jednom velikotn lagiom, koju je društvu ustupilu c. i k. ratna mornarica, a skupština je ovlastila upravu, da uzme u pretres pitanje o nabavi jednog parobroda za stalni saobračaj izmegju Zadra i Sv. Mihovila, odnosno Sv. Benedikta.
Ove če godine društvo prirediti raznih izleta, kao n. p. do glasovite Modre Špilje na otoku Biševu, na Strašnu Pečinu na Dugom Otoku, na Čokovac itd., pak i na Vilebit. Uprava je osobitu pažnju posvetila priregji-vanju fotografskih slika najljepših prirodnih krasota Dalmacije nadopunjenjem več opstoječe krasne zbirke za skioptikon. Ovako če se sastaviti više serija slika za prestave sa skioptikonom, koje bi se držale u raznim večim gra-dovima Europe, da se stranci upozore na prirodne Ijepote Dalmacije te ih potakne na posječivanje naše zemlje. Za tu svrhu uprava se je več obratila na turistički klub u Beču, na Hrv. planinsko društvo u Zagrebu i na Tu-rlstiški klub u Sarajevu.
Uprava izjavlja na koncu, da če do malo dana biti gotov panorama Mosor-Planine, izragjen od počasnog člana Alfonza pl. Pav i c ha; izragjuju se i prevodi monografije o Mosoru te se je nadati, da če ovo krasno tu-rističko djelo što prije biti štampano.
Skupština prima s odobravanjem na znanje izvještaj društvene uprave. Društveni blagajnik ižvješčuje zatim o stanju blagajne u god. 1907, iz kojega proističe, da je društvo imalo prihoda svega 4436 K 25 h, a rashoda 3823 K 86 h, tako da je na koncu godine ostalo gotovine 612 K 39 h. Za popravak manastira Sv. Benedikta bilo je do sada potrošeno 3184 K 55 h.
Popunjuje se biranjem ispražnjeno mjesto odbornika Bursty na i tajnika Le I asa, koji se je zahvalio, a mjesto njih bivaju izabrani za tajnika Ernest Stipanovič kot povjerenik, a za odbornika Miho Seberich, domobranski kapetan.
Po tom je uprava danas ovako sastavljena: Predsjednik: Lavoslav Golf, namj. savjet.; potpredsjednik: Don Ante Jagič, nadbiskupov taj.; tajnik: Ernest Stipanovič, kot. povjer.; podtajnik: Grgur Čošič, major; blagajnik: Ludvik Neumayer, viši kot. povj.; odbornici: Ferdinand Tepper, viši šum. savj., Osvaldo Bettali, genijski pukov. u. m., Miho Seberich, domob. kapetan, Hubert knez Borelli, veliki posjednik, Emanuel Nikolič, gimn. profesor; tehnički upravitelj: Josip Pedissich-Do-mingo, posjed.; tehnički odbor: Osvaldo Bettali, Miho Seberich, Ciril lvekovič, gradj. savjet.; financijsko upravni odbor: Krsto Mazzocco, trgovac, Kazimir vit. Abelič de Melada, veleposjed., Krsto Moretti, blag. ver. za v., dr. Radoslav Pappafava, bilježnik; znanstveni odbor: dr. Luka Jelič, prof. teologije, Ferdinand Tepper, viši šum. savj.; znanstveni odbor: dr. Erich Bandl, namj. konc; dr. Gjuro Petranovič, zdr. konc.
Skupština je pak odlučila, da se izabere estetični odbor za izbor slika za skioptikon i drugi odbor, koji ima da se bavi pitanjem nabave auto-mobila te je pripustila imenovanje članova tih odbora društvenoj upravi.
S obzirom na velike zasluge oko napretka društva Presvjetle gospode: N. P. gospodina Namjesnika Na rdeli i i N. P. gospodina vojnog zapovjednika Varešanina pl. Vareškog skupština ih jednoglasno izabra svojim počasnim članovima.
Na koncu skupštine bi izabraajedan naročiti odbor za istraživanje špilja.«
Opomba uredništva. To poročilo bratskega društva v Zadru objavljamo s posebnim veseljem; ono zlasti 1.) kaže, kako znamenite osebe stoje v neposredni zvezi z društvom, in 2.) smemo pričakovati, da bo zvabilo nekaj naših potovalcev v krasno, a nam obično tako tujo Dalmacijo.
RAZNE VESTI.
O ponesrečenem Wagnerju dostavljamo k zadnjemu poročilu še tele vesti: Mrtvi Wagner je sedel v kotlu pri steni, zadaj je bil naslonjen na nahrbtnik, ki je bi odvezan. En plezalni čevelj je imel obut, drugega je imel pri desni nogi. Pred smrtjo je menda vzel eden usnjat čevelj iz nahrbtnika, drugega je imel še v njem. Eno nogo je držal stegnjeno na tleh, drugo pri kolenu nekoliko vzdignjeno. To je sedaj gotovo, da je Wagner po padcu še nekaj časa živel, a ne dolgo; kajti v nahrbtniku je imel še precej živeža, namreč kruh, pol osminke konjaka, suho meso, torto, čaj. V devetih dneh bi bil to povžil. Imel je v rezervi tudi še en nov plezalni čevelj, šivanke, klin, turistovski obliž in obvezo. — Ponesrečil se je, ker je zaplezal preveč na desno. Pod steno je namreč v štirih kotih sneg: on je šel pri drugem snegu od desne gor, namesto pri tretjem, pet minut na levo. Pri drugem pa je povsem nemogoče priti do vrha, ker stena zgoraj previsi in je gladka. To zmoto je izprevidel Wagner; zato je vrgel svojo vrv okoli skalnatega nosu in se je, držeč se za oba konca vrvi, spuščal dol, a ne ve se kako omahnil in padel. Četrt ure na levo se je leta 1891. ponesrečil dr. Holst, sodnik iz Berlina.
Zdaj, ko nesrečni mladenič že več tednov počiva v prezgodnjem grobu, lahko tudi omenimo, kaj se je sumilo v izvestnih krogih, ko je Wagner izginil brez sledu. Resen in sicer objektiven dunajski list je namreč tedaj poročal doslovno: »Gospodu Z. (znanemu dunajskemu turistu) se ne zdi nemogoče, da je Wagner postal žrtva hudodelstva; ta gospod smatra namreč Triglavsko pogorje za precej nevarno, češ, tam se potikajo hudobni ljudje. On sam je pred dvema letoma s tovarišem ondi srečal potepuha, ki jima je sledil in ki se je potem izkazal kot ubegel kaznjenec. Ker je bil Wagner čisto sam, je vsaj mogoče, da je bil ubit in njegovo truplo zakopano.« — Mi moramo biti zato hvaležni našim vrlim vodnikom, posebno Francetu Urbasu, da so s tako vnemo iskali in naposled tudi našli ponesrečenca ter tako zamašili usta klevetnikom.
Slovanska turistovska zveza. — Dne 8. septembra se je vršila v Ljubljani konferenca slovanskih turistovskih društev, ki so se je udeležili zastopniki Slovencev, Čehov, Rusov in Poljakov. Konferenca je sklenila, da se ustanovi zveza slovanskih turistovskih društev. Predlagalo se je, da se sestavi v Pragi centralni slovanski turistovski birô, kateri združi vsa slovanska turistovska društva. Predsednik pripravljalnega odbora v Pragi, g. dr. Vratislav Černv, je dobil nalog, naj takoj zbere ves materijal za pripravljalne korake, da se čimpreje osnuje ta centralni birô. Predlagalo se je, da naj pokrijejo stroške za tako pisarno in za poslujočega tajnika glavna turistovska društva in glavna slovanska mesta. Sklenilo se je konečno, da se najkasneje v letu 1909. skliče v Pragi shod zastopnikov društev, ki sodelujejo pri zvezi.
Ker se omenjeni birô ne more ustanoviti kar čez noč niti pričeti s poslovanjem namah, a je vendar važno, da se storijo že takoj istiniti koraki k zbližanju slovanskih turistov, je slenilo »Slovensko planinsko društvo« pošiljati vsem slovanskim turistovskim društvom vse svoje publikacije in poročila ter jim je ponudilo tudi vsakoršne informacije za potovanje po naših krajih, da čim preje spoznajo nas, naše delovanje in nehanje ter naše zaklade: namreč prelepe naše pokrajine.
Deželna zveza za tujski promet na Kranjskem. — (Konec.) Razen tega je zveza dala napraviti po fotografu Rožunu iz Litije 45 komadov obsegajoče serije skioptičnih slik iz cele Gorenjske. Druga serija, broječa 60 slik, je obsegala Postojnsko jamo in postojnsko okolico. Zveza je bila za udeležbo odlikovana z zlato medaljo in častno diplomo. Udeleži se zveza pač avstrijske prometne razstave v Petrogradu, a na lastno razstavo lani ni mogla misliti; namerava pa se prirediti letos kuharska razstava in leta 1909. večja obrtna razstava za tujski promet na Bledu. Za povzdigo fotografske umetnosti se je živo zanimala in dosegla precejšnje uspehe; dala je napraviti nalašč za svoje namene originalne fotografije. Zveza je priobčila v različnih domačih In tujih ilustrovanih časopisih in brošurah članke, popise in slike o Kranjski, zlasti v angleškem vodniku „Franks English and Amerikans in Austria", dalje v „Reise-Album der k. k. osterr. Staatsbahnen" in v „Ulustriertes Reise-Album" tvrdke Andeifinger & Ko. v Monakovem. Na povabilo nižjeavstrijske deželne zveze se je udeležila naša deželna zveza tudi reklame v Ameriki ob potovanju dunajskega moškega pevskega društva v Ameriko. Skupno s posameznimi krajevnimi društvi in drugimi lokalnimi interesenti je naročila pri tvrdki Orell Fiissli v Curihu album v obliki velike osmerke z besedilom v 7000 izvodih. V posebne namene si je dala napraviti deželna zveza krasen album „Kranjsko". Dalje je izdala veliko sliko »Kranjsko", na kateri je 13 najlepših krajev iz cele Kranjske združenih v lepo celoto; natisnilo se je 4000 izvodov v slovenskem, nemškem in češkem jeziku in se je razposlal izvod po 1 K.
Ko so prišli angleški časnikarji na Kranjsko, ministrski predsednik baron Beck v Bohinj in ravnatelj državnih želežnic na Bled, je storila zveza za dostojen sprejem vse, kar je bilo v njeni moči. — Udeležila se je dveh sej pri železniškem ministrstvu glede tujskega prometa ter sej centralne konference avstrijskih deželnih zvez za tujski promet. Tu se je razdelila splošna državna podpora med zveze v posameznih kronovinah; naši zvezi se je določilo 1600 kron. Pri tem je zastopnik naše deželne zveze, g. dr. Krisper, izrecno ugovarjal, da bi se pridržal ta za Kranjsko zelo neugodni razdelilni ključ tudi potem, če se bo zvišala skupna subvencija c. kr. finančnega ministrstva. V tem slučaju bi se moral dati Kranjski višji znesek.
Deželni zvezi je do tega, da se vpelje v prikladnih krajih na Gorenjskem urejen zimski šport, pri čemer se je ozirali radi ugodne lege v prvi vrsti na Bohinj. Bohinj je po svoji legi prikladen, da postane posebno Tržačanom to, kar je Dunajčanom Semmering. Vsled prijaznega posredovanja dunajske deželne zveze se je posrečilo dobiti znanega in renomiranega strokovnjaka za sankanje, dr. Rziho z Dunaja, ki je nalašč zaradi vpeljave zimskega športa prišel v Bohinj. Pod njegovim vodstvom so se preiskale ravnine in strmine nad bohinjskim predorom in ogledala gozdna pota ter se določile različne trase za satikališea. Deželna zveza bo delovala na to, da se že za zimo 1908; ¡909 napravi deloma umetno, deloma naravno športno sankališče v precejšnjem obsegu.
Zveza je mnogo sodelovala pri ustanovitvi novih hotelov v Bohinju, zlasti pri Grand-hotelu „Triglavu" na Bohinjski Bistrici.
Glede denarnih sredstev ni v veselem položaju in ta sredstva niso v razmerju z njenimi nalogami. Državne podpore je za leto 1907. dobila znesek 1600 K. Zaradi neugodnih razmer v kranjskem deželnem zboru ni prejela za leto 1907. nobene deželne subvencije, temveč edinole delni znesek podpore, ki
se ¡i je dovolila za leto 1905. Tudi podpora ljubljanskega stolnega mesta je za leto 1907. izostala, ker se ni v proračunu za njo skrbelo. Šele za I. 1908. se je nakazala podpora 2000 K.
Pasiva znašajo zdaj okoli 6500 K in bodo do konca leta narasla gotovo do 8000 K. Da se pokrijejo, bo treba izdatnih subvencij, zlasti od deželnega zbora.
Po tajnlkovem poročilu so se izpremenila pravila. Glavne izpremembe so te: število izvoljenih odbornikov se pomnoži od deset na petnajst, poleg tega so še trije virilisti v odboru, in sicer po eden zastopnik mesta Ljubljane, deželnega odbora in trgovske zbornice. Da se pospeši poslovanje, se ustanovi ravnateljstvo, obstoječe iz ravnatelja in dveh članov; opravljalo bo administrativna dela in prosto razpolagalo z denarjem do najvišjega zneska 100 K. Odboru se da na pomoč svet, ki se izvoli na dve leti in Lo podajal svoje mnenje v strokovnih stvareh, kakor glede nabave mobilij, glede gostilničarstva, v športnih in higijenskih zadevah; od časa do časa se bo udeleževal odborovih sej. Zveza naj ima vsako leto dve splošni seji, h katerima se povabijo zastopniki vlade, uprave državne železnice in uprave južne železnice.
V novi odbor so bili izvoljeni gg.: dr. J. Demšar, dr. VI. Foerster, restavrater 1. Kenda, dr. Val. Krisper, dr. Iv. Lavrenčič, profesor Fr. Orožen in kanonik l. Sušnik iz Ljubljane; dr. Rudolf Andrejka pl. Livno-gradski iz Postojne, hotelnik J. Peternel z Bleda in župnik J. Piber z Bohinjske Bistrice. Poleg tega sta v odboru: zastopnik deželnega odbora dr, E. Lampe in zastopnik mestne občine ljubljanske dr. Iv. Oražen.
„Promet in gostilna". — Zdaj, ko se razvija lujski promet tudi po slovenskih deželah, ko je ustanovljeno ministrstvo javnih del in pri njem poseben oddelek, ki se peča izključno s pospeševanjem tujskega prometa, ko se postavljajo v državni proračun vsote po pol milijona kron za razne podpore na polju tujskega prometa in ko se bo ta vsota — kakor finančni odsek sam pravi v svojem poročilu — leto za letom množila, zdaj bi bilo pričakovati, da se i Slovenci pričnemo zanimati za tujski promet, hoteč biti deležni teh podpor in pa dobička, ki ga donaša organizovan tujski promet. To pa ni tako. V Ljubljani je začel izdajali konsorcij list „Promet in gostilna", ki se v strokovnih člankih bavi s tujskim prometom. Dosedaj so izšle tri številke lista. List pa ima dosedaj kljub osebni agitaciji in priporočanju po časopisih komaj 300 naročnikov, dočim bi jih imel lahko najmanj 1000, ako bi bilo naše občinstvo pristopnejše za strokovne članke. Zato bodi pripočen gostilničarjem in interesentom tujskega prometa in sploh vsemu občinstvu. Zlasti naše čitalnice, bralna in izobraževalna društva in podobni zavodi ga naj imajo v svojih prostorih, ker bi se s tem umevanje in zanimanje za tujski promet najlaže zaneslo med najširše kroge. — Letna naročnina 5 K je malenkostna za list, ki prinaša poleg strokovnih razprav tudi izvirne in čedne ilustracije.
Popravki. V zadnji številki (v članku »Km«) čitaj: Na strani 115. zdolaj in potem večkrat: »Mahavšček«, nam. »Muhavšček«; na str. 118. v sredi »Prehoddvec«, nam. »Prehodovec«; na str. 120. Skofič 2012 m (in ne 1012 m); na isti strani zdolaj predzadnja vrsta »od Praga«, nam. »od Preval«; na str. 119. »Postojnčič«, nam. »Pontončič«; na 122. str. »Scharreck«, nam. »Sechareck«.

Urednik dr.Jos.Tominšek. — Izdaja in zalaga .Slov. pl. društvo".—Tisk J. Blasnikov v Ljubljani.