Clganka. Povest iz domačih hribov. »Tako dober mi še noben človek ni bil na svetu kakor ti. Rada te imam!« je vzkliknila ciganica, se vrgla dekli okoli vratu in jo poljubila. I)va dni nato je prišel Franc, mladi gospodar, domov. Bil je postaven mož, ki mu njegovih trideset let ni bilo videti. Nekaj oblastnega je imel na sebi in tudi oblečen je bil pol po mestno in pol po kmetiško. Vrnil se je slabe volje. Ceprav je toliko dni obletaval tiste ogrske trgovce, ki so kupili pri njem les, svojega denarja še vedno ni dobil. " . Mati si zaradi tega tudi ni upala ziniti o ciganici, ampak je hotela kak dan še počakati. Ujec Miha pa je vse počenčal, in ko je mladi silil, mu je na dolgo in široko pripovedoval, kako je prišla ciganica na Ravne in da jim jo hoče potovka kar vsiliti. Gospodar je gubančil čelo in nevoljno odkimaval; »Nak, Hruplja pri nas ne bo komandirala.« Potem ves večer ni več zinil o tem. Drugcr jutro je stopil gor pod streho in zagledal ciganico pri oknu. Ta se ga je tako prestrašila, da je nekaj nerazumljivega zagrgljala in se jela po vsem telesu tresti. Z mračnim pogledom jo je gospodar premeril in jeza ga je obšla, ko je videl na njej obleko svoje rajne sestre. Le nekaj trenutkov je tako stal, potem se je obrnil in brez besede odkorakal po stopnicah dol. . . Ne, ta ženska ne sme ostati niti ena noč več pri hiši! Naj Hruplja le pride! Zagodel ji bo, kakor ji ni še nihče . .. Pa mu ni bilo treba dolgo čakati; kajti potovka je spodaj v hiši že čakala nanj in se glasno menila z materjo. Trdo je odprl vrata in široko stopil pred ženski. Potovka je koj videla, da je vstal z levo nogo, pa je dejala hudomušno: »O, Ravnjak! Dober dan — ali si že nazaj? Ali si dobro opravil?« »Nič te ne briga!« jo je obrevknil. »Ampak kako je s teboj, o tem se bova menila.« »Z menoj? Hvala Bogu! Kar zadovoljna sem. Za kruh si že zaslužim.« »Da, poteplješ se okoli in kjer kako mrcino izvo haš, jo nam vrineš. Jaz ti bom dal!« je rohnel. Tedaj je potovka vstala in stopila tik pred gospodarja; bila je še za spoznanje večja od njega. Z enim očesom je pomežiknila in se predrzno ozrla nanj: »Hoho, fantič, ali misliš, da se te Jerca kaj boji. To bi morali pa že večji-in starejši možakarji priti. Ko bi bila deset let prej na svet pokukala, bi ti lahko bila babica.« Nana, gospodinja, se ]e zbala prepira in je tiho ^muknila skozi v--' ">Le norčujte se, mojster,« je reklo dekle in zardevalo. »Krištof moj! Kar je res, je res. Kakor pri Zvoniku, take hrane ne dobiš po vsem Podkraju. Ko bi še tako medel in suh bil, ti bi človeka zredila in opitala za sedem suhih let. Pa kapljico imajo tudi žlahtno pri Zvoniku.« »A tako!« se je nasmejala Marta. »Tja pes taco moli.« Odhitela je in se kmalu spet vrnila s kozarcem, ki ga je nalila in postavila pred krojača. »Bog nas živi, hočem reči: Bog vaju živi!« je nazdravil mojster in krepko potegnil. »Nikar vama ne bodi sitno! Koga pa naj živi Bog, če ne najboljših ljudi?« Tevž in Marta sta načela vsakdanji pogovor in fcrojač jima je sledil. Pri tem pa je ves čas oprejsoval in meril zdaj njega, zdaj njo. Čez nekaj časa Be je Marta izgubila iz sobe in zunaj skrbno nabrala nekaj rož ter jih zavila v papir. Prinesla jih je Tevžu fai mu natanko razložila, kako je treba čaj kuhati in kako jemati. Mladi mož se ji je skoraj preko mere Kthvaljeval, potem pa vstal in rekel: »Zdaj pa moram domov, drugače so oče nevoljni, če me dolgo ni.« »Počakaj! Pojdem s teboj,« je zaklical krojač. alzpiti še moram. Ali veš, kateri je največji greh? pijačo pustiti, kadar drngi zanjo dajo, hehehe.« Ponudil je kozarec, da mu ga je Marta še dvakrat natočila. Ko je izpil, ga je poveznil na mizo in odšel z mladim Dvornikom. Tevž in Marta sta se mogla le s toplim pogledom posloviti. Po stezi med polji sta zavila moža. Krojač je ves čas govoril; ko pa sta bila nekaj sto korakov od Zvonika, je prijel Tevža za gumbnico in %a začel spovedovatl: »Tevž, zdaj mi pa odkritosrčno povej: Kaj ti je rekla?« »Kaj? Zaradi čaja?« »Hehehe, zaradi čaja! Ta ti je dobra. Pa ne kakega za letanje! Povej, povej, ali sta sklenila?« »Kaj naj bi sklenila?« »Ti Krištofov štor ti! Saj sta se vendar o ženitvi menila.« »Kaj vse si ne domišljate, stric!« »Poba zeleni, moj ljubi! Nas eden si ne domišlja nič, ampak govori to, kar vidi in čuje. Ali misliš, da imam repi v glavi namesto oči? Ne, moj ljubi. Mojster Krištof ima bistre oči. Zakaj sta potem tako zardela, ko sem nepričakovano treščil raed vaju? Zakaj sta se muzala, ko sta o čaju govorila? Zakaj sta se pri slovesu tako neznansko milo pogledala? He? He?« »O tera jaz nič ne vem.« »Tatatata! Kar sem videl, sem videl, veš! Le lepo mi priznaj! Sicer oznanim po vsej fari, kje si danes vasoval.« »Tako čenčasti menda niste.« »Ampak Marto bom pojutrišnjem spovedal. To jo bom!« »To vam pa prepovem!« »Aha, bikec moj, zdaj si se pa izdal. Zdaj pa kar vse po pravici in resnici povej! Potem ostane vsa reč med nama, med domačimi. Ne bi rad, da prideš Ijudem v zobe.« »Saj ni vzroka zato. Nikar si ne domišljajte reči, ki jih ni!« »Jaz da si jih domišljam?! Če nočeš nič povedati, pa naj! Zaradi mene skrivaj; jaz vem vse. Ali naj ti vse nadrobim, kar sem na vajinih obrazih bral? Ti imaš Marto rad, ona pa tebe. Oženila bi se rada, pa se je nekje še zataknilo. Kje, tega še ne morem pogruntati. Zdaj pa poslušaj, kaj ti svetujem! Ne vdaj se in ne podaj se, dokler je ne dobiš! Marta ti je zlato dekle, pravi angel ti je, lepa kakor kraljična in pridna od glave do pete in kuhati ti zna, kakor znajo le še pri ,Orlu' v Mariboru, ti pravim. In marljiva je kakor čebela, ni skopa pa vendar varčna, ni klepetava in vendar prijazna — boljše ne dobiš v vsej Jugoslaviji ne, niti v vseh državah Male antante, če veš, kaj je to. Mene bi čudno veselilo, že zaradi sorodstva, če bi mogel na vajino ženitnino.« »Stric, zapomnil si bom vse, kar ste mi napridigali,« se je Tevž smejal, »ampak za zdaj še s to pridigo nimam kam. Zbogom!« Naglo je zavil po stezi v domači hrib. Dolgi, tolsti krojač pa se je počasi zibal proti vasi, se veno* mer nasmihal in polglasno dejal: »Le počakaj, poba! Pojutrišnjem se lotim dekleta. Ji bom že tako natanko izprašal vest in niti tako vdel, da bo prav. Potem jih boš pa poslušal, hehehe!« III. S starim Dvornikom je šlo na slabše. Neke noči ga je hotelo zadušiti. Kljub temu se ni dal nago voriti, da bi se obrnil na kakega zdravnika v mestu. Nekoč je šel Tevž sam v mesto; zdravnik mu je pač dal neka zdravila, dejal pa je tudi, da mora bolnika videti in preiskati. Sinu je oče ugovarjal in se branil: »Nič ne pomaga. Prav nič ne pomaga. že vem, kaj mi je.« Nekega večera ga je prosil: »Čuj, Tevž, k meni se prestavi in pri meni spi!: Tako tesno mi prihaja včasih ponoči, ko sem tako sam.« »Rad, oče.« Postavil je svojo posteljo v očetovo izbico in spal odslej pri njem. Zdaj je večkrat ponoči, ko se jq zbudil, čul očeta, kako je molil in zdihoval. Izpočetka se je vsako bart prestrašil in vprašal: »Za bQŽjo voljo, oče, kaj pa je? Ali vam ne morem pomagati?« Stari pa je odvračal: »Nič ni. Hude misli, hude sanje. Le spi, Tevž! Ti moraš ostati zdrav in močen.« Polagoma se je sin navadil na to stokanje, vendar ga je vedno znova vznemirilo in pretreslo. Neke noči je bil oče posebno nemiren. Tisto jutro potem je sinu pri zajtrku dejal: »Tevž, oženiti se moraš.« »Se bom že, oče,« je ta odgovoril ves rdeč, »čez kako leto.« »Kmalu, kmalu! Rad bi še to doživel. Pa bogato jnoraš vzeti, prav bogato.« »Zakaj bogato? Saj z denarjem ni sreče.« »Pač, pač. Naši kmetiji je potrebna taka, ki ima Jnnogo, mnogo denarja.« »Tega ne razumem, oče. Saj vendar dobro stojimo, dolgov pa tudi ni.« »Ne, dolgov nimamo; šele nara so dolžni. Jaz bi pa le rad tako snaho, ki je bogata.« »Zdaj zares ne vem, kodi ga je. Vi vendar nikoli niste bili na denar in ste vsakemu radi pomagali.« »Res je. Prosim te pa le, da pripelji bogato Jfc hiši.« »Ne zamerite mi, oče, ker sera doslej skrival: Jzel bom Zvonikovo starejšo — in nobene druge ne!« »Zvonikovo? Marto? Ali te mara?« »Da; dve leti moram še počakati. Zavezala sva se in to drži.« »Moj Bog, moj Bog, to bo zdaj narobe,« je stokal stari. »Zakaj, oče?« se je sin zavzel. »Ali vam Marta ni po volji?« »Že, že. Pridna je. Ali — ali — imela ne bo bogve kaj. Pri Zvonikovih ni bogatije.« »Kaj vam je toliko na denarju ? Neki vzrok morate iraeti. Povejte mi, oče!« »Prepozno je; nič več ne pomaga. Jutri ti povem, jutri — ali pozneje kdaj.« Stari pa ni črhnil o tem niti drugi dan niti naslednje dni. Z vsakim dnem pa je rastlo njegovo razburjenje in odslej ni imel več miru ne podne ne ponoči. Tevž je večkrat naprosil kaplana, da je prišel očeta obiskat; kadar je bil s tem, je bil dobre volje in nikoli ni kaj česa omenil, da ga tišči. Komaj pa je nekega večera legel, ga je začelo strahovito dušiti. Tevž je hotel takoj hlapca po gospoda poslati. Tedaj je očetu na hitro zopet odleglo; vso noč pa je molil in ječal, da bi se bil kamnu smilil. Drugi dan je hodil nemirno sem in tja, iz ene sobe v drugo, iz hiše na gumno in z gumna nazaj v hišo. Kadar je počival, je zaril glavo med dlani in strmel pred se. Ta večer ie ostal dalj časa pokonci. Tedaj je rekel ainu; (Dalje sledi)