DR. JOŽA LOVRENČIČ

MED SCILO
IN KARIBDO

■JC

■v,.




Dr. Joža Lovrenčič

Med Scilo in Karibdo

Povest v zgodbah

1  954

Izdala Goriška Mohorjeva družba v Gorici
Natisnila tiskarna Budin v Gorici

L009MS58

Z dovoljenjem cerkvenega oblastva

V J I o sp o d urednik mi ni dal miru, dokler mu nisem obljubil, da
bom napisal tako in tako povest za Mentorja ‘). Urednik si je mel
roke in se zadovoljno smehljal, jaz pa sem se kesal in bi najrajši
vkljub futurni 2 ) obliki obljube, ki ni dopuščala nikakega izgovora
in izbegavanja, dano besedo snedel, ker sem uvidel, da ni bolj
nehvaležnega posla, nego pisati zgodbo iz študentovskega življenja.
Saj je to življenje lepo in pisano in zajemljivo - Debevec, Finžgar,
Cankar docent 3 ) - nešteto junakov se ti ponuja, da bi jih oveko¬
večil, laudator temporis acti 4 ), novim generacijam 5 ) v eksem-
pel 6 ), a ko bi videli svojo podobo, kdo ve, kaj bi se mi primerilo,
pa čeprav bi jih idealiziral 7 ), da bi lahko veseli in ponosno vzkli¬
kali: »Fuimus Troes!« 8 )

Tako se je zgodilo, da je čas potekal - urednik mi je dal
termin, kar je bič in obenem zavora - in zavrgel sem vse junake,
ki so živo vzrastli pred mano in se skozi zgode in nezgode
gimnazijskih let motali, kakor so vedeli in znali in kakor je hotel
veter prilik, ki se je zaganjal v jadra njihove barke . . . Zavrgel
sem jih, dasi sem jih bil vesel, in se lotil dobrega znanca, ki
sem ga srečal o počitnicah. Od Soče, kamor bi sam tako rad in
ne morem, je prišel in obujala sva spomine na lepa goriška leta,
polna sonca in sanj, vrednih neba, pod katerim so se budile kakor
rože v maju, ko jim pripevajo slavci . . .

Kar je prijatelj pripovedoval, kajpada, nisem stenografiral;
niti beležk si nisem delal. Ne s stenogramom ne z beležkami ne
bi mogel fiksirati 9 ) one topline, ki je dihala iz preprostih besed
in se razlivala na pokrajino, na osebe in dogodke in jih čarala iz
zastrte prošlosti v sedanjost in je vse oživelo med nama in pred
nama. Ko je odšel in sem ostal sam, sem izluščil iz njegovega
pripovedovanja vrsto, dogodkov, ki se nekako zlivajo v povest
duha, stremečega po lepoti - med Seilo in Karibdo . . .

Kako to - berite!

5

I. UVODNA ZGODBA, KI JE V BISTVU TAKA KAKOR
STO IN STO DRUGIH

»Kobariški Kot - o, saj poznaš ono čudovito dolino, ki je
pogreznjena med Matajur in Stol, med Krn in Mijo in jo ob
Kobaridu robi Soča, tam onkraj Kreda pa Nadiža; skozi njo se
vije ob Idrijci ona lepa bela cesta, ki baji o davnih Karnih I0 ),
o legijah stare Rome in o vseh, ki so hoteli pod južno sonce,
zlasti o našem rodu, ki je tod prodiral in tam doli ob Nadiži pri
Briščah in na južnih rebrih Matajurja nad Čedadom strahoval
ponosne Langobarde 103 ): njih ni več, naš rod je pa ostal. In še
priča o Akvileji patriarhov, ki so tod uvedli krščanstvo, govori o
davnih naših pravicah in bojih, pripoveduje o križarjih, ki so šli
nad Kobarid, in še o Turkih in o potujočih študentih, ki jih je
vabila Padova, o nesrečnem študentu iz Trente govori - saj si bral
o njem - o napoleonskih vojskah in o vojskah iz srede prošlega
stoletja in še o grozi, ki je zavladala ob njej, ko so prihruli tujci,
zemljelačni ... In če jo znaš poslušati, ti še pravljiči o stoterih
tajnah naših gor . . .

Tam sem doma.

Stokrat sto veselj sem tam užil in žalosti in bridkosti tudi . . .«

Prijatelj je vzdihnil in se zamislil ter citiral Prešernovo besedo
o goljufivi kači 11 ).

»Črka, to je ono, kar me je zbegalo. Ko sem prvič poslušal
in strmel, kaj vse skriva v sebi, nisem več miroval in neznansko
sem bil vesel, ko so me sprejeli v šolo; pet let sem bil star in
šestega pol.

V šolo sem hodil rad, dokler ni prišla na vrsto slovnica, ki
smo se je učili ob sobotah. Ni mi dišala in zato sem ta dan često
izostal in šel rajši po hosto - »po veje« smo dejali - visoko v
Matajur ali v Mijo, preko katerih je šla stara deželna in državna
meja. Ti moji izostanki pa le niso spremenili sodbe o mojih zmož¬
nostih: učitelj in gospod sta bila prepričana, da imam bistro glavo
in da bi bilo škoda, če bi ostal v Kobariškem Kotu in zakopal
talent kakor oni hlapec v evangeljski priliki. V tem prepričanju
ju je potrjevala, menim, moja ljubezen do knjig; kar požiral sem
jih in že ni bilo v šolski knjižnici, ki je ne bi prebral.

In še to se je zgodilo:

6

Lepega dne, ne vem, kaj me je prijelo, sem začel »tiskati« in
izdajati dva »politična« in dva »leposlovna« lista. V »Nadižo« in
»Krejski list« sem trpal domače novice in če je bilo teh malo,
sem »plonkal« iz »Primorskega lista«, ki smo ga imeli doma,
ali pa tudi iz »Gorice«, »Primorca« in »Soče« 12 ), ki sem jih po¬
iskal v vasi. Leposlovna lista - po ljubljanskem »Vrtcu« in »An-
gečku« 13 ) sem ju krstil - sem polnil s pesmijo in povestjo, z opisi,
ugankami in še s slikami. Naročnike sem imel med sošolci in so¬
šolkami in tako se je primerilo, da so prišli vsi listi v roke
učitelju. Bilo je to tik pred neko okrajno učiteljsko konferenco,
ki se je vršila v naši šoli.

Tedaj se je odločilo.

Vikar - gospod smo mu pravili ali pa gospod nunec - je kmalu
nato prišel k nam in je toliko časa prigovarjal staršem, dokler
jih ni pregovoril, da so se sprijaznili z mislijo in sklenili, da me
pošljejo v Gorico. Obljubil jim je, da me bo vse do septembra učil
nemščine, in še da poskrbi, da me sprejmejo v Alojzijevišče ter
da še sam kaj primakne, če bi sami ne zmogli stroškov.«

To bi bil začetek povesti in konec prvega poglavja; vendar,
ker sem si zapomnil še nekaj podrobnosti, ki niso sicer pomembne,
a je le prav, da jih poznamo, jih povem. Prijatelj je nadaljeval:

»Vesel sem bil in poslej sem se sprijaznil tudi s slovnico ob
sobotah in sleherni večer sem hodil v ,farovž’ in bil od dne do dne
bolj ponosen na svojo nemščino . . . Oče, od mladih let je hodil
v svet, kakor vsi Kotarji, kajti naša dolina je pregosto naseljena
in zato revna, me je one mesece, ko je bil doma, preizkušal in
bil vedno zadovoljen, ko je mogel ugotoviti, da mi nemščina ne
dela preglavic. Hotel je celo, da bi se že nemški menila, a ni šlo;
le kako besedo sem ujel . . . Čudil sem se, kako teče njemu, ko
je hodil samo v zasilno šolo, ki jo je imel rajnik gospod, pa mi
je odkril da ne zna samo slovenski in nemški, temveč tudi po
italijansko, furlansko, hrvatsko in srbsko, madjarsko. romunsko
in še rusko . . .

Kot bi ustrelil, se je bilo razneslo po vasi, da pojdem študirat
za gospoda, in zmajevali so z glavo in še ugotavljali na podlagi
starih izročil, da šolanje požre grunt; sicer pa so želeli, da bi se
pri nas to ne uresničilo in da bi šlo vse po sreči.

Ko je v začetku maja odhajal oče v Romunijo s partijo
drvarjev - kar je bilo moškega in količkaj za delo, je tedaj odšlo

7

in vas se je izpraznila - mi je priporočil, naj bom priden v šoli,
da se mi ne bo treba tako ubijati po svetu kakor njemu,
ki s krvavimi žulji služi vsakdanji kruh. Obljubil sem in sem
zajokal; neznansko hudo mi je bilo, kakor še nikdar dotlej. Za¬
vedel sem se, da nalagam očetu nov križ, novo breme s svojim
šolanjem, in najrajši bi mu rekel, da ostanem doma, da bom še
kako leto, dokler ne dorasteta sestra in brat, pomagal mami,
potem pa da pojdem z njim v svet in bom z njim služil in podpiral
dom, ki je bil tako potreben podpore; oče ga je bil prevzel do
zadnjega korca na strehi obremenjenega . . .

Prazno je bilo doma in žalostno po očetovem odhodu.

Tiste dni mi je povedala mati:

»Pred desetimi leti mi je bilo huje. Sama sem ostala doma
s teboj, ki nisi bil še leto star. Ko sem nekega večera vse po¬
spravila in te potem zazibala, sem legla. Pa si se kmalu zbudil
in jokal in jokal, da mi je že presedalo in sem se glasno ujezila:

»O ti moj otrok pa tudi zmeraj jočeš!«

Takrat se je oglasilo tam doli izza mize izpod božje mar tre
v kotu tako zategnjeno in milo, kakor bi se komu smilila. Vpra¬
šalo je:

»Ali joče?. .«

Mrazčalica me je spreletela. Zgrabila sem te iz zibelke, te
stisnila k sebi in nisem zaprla očesa. Celo noč sem molila in v
strahu čakala, če se še kaj oglasi. Nič več se ni in šele ko se je
zorilo, sem zadremala . . .«

»Kdo pa je tako vprašal?« sem bil radoveden bolj kakor kdaj¬
koli, ko sem poslušal zgodbe o ,spominih’ in strahovih, kajti
zagonetni glas se je tikal mene.

Mati ni vedela odgovoriti. Povedala je le, da je drugi dan
šla in plačala mašo za verne duše, ki so se ločile od naše hiše . . .
Poslej sem vedno s svetim strahom stopal zvečer v izbo, ker sem
se bal, da ne bi tudi sam kaj slišal ali videl . . . Sicer sem si
domišljal, da bi se vendarle opogumil in povprašal, kaj bo
z menoj . . .

Ne v izbi, iz izbe sem pozneje videl in mi je bilo dano zna¬
menje, ki ga pa nisem znal tolmačiti; tudi če bi ga in bi se
hotel ravnati po njem, je bilo že prepozno . . .

Minil je maj z lepimi šmarnicami, minil junij s kresom, ki
smo ga napravili tako velikega, da enakega niso pomnili. Julija

8

sem spisal prošnjo za sprejem v Alojzijevišče; avgusta smo dobili
ugodno rešitev in že so mi vse pripravili, kar bi vzel s seboj v
Gorico. Tisto leto je bilo lešnikovo. 0 svetem Jerneju so že bili
lešniki čadovi 14 ). Mama jih je hodila nabirat, da bi mi jih dala
s seboj in da bi jih še brat in sestra imela čez zimo in jih tolkla
na peči. Pred dnem se je odpravila nekega jutra ponje, nas pa
prepustila stari materi, ki je ono noč spala pri nas, da nam bo
kuhala in poskrbela za živino. Kakor je mama tiho vstala, sem
se le zbudil in ko je odšla, sem vstal. Odgrnil sem okno in
pogledal, kolik dan je. Bil je somrak. Poleg naše hiše je tekel
potok Sopot. Vzdolž njega je bil dokaj visok zid, ki se je prekinil
tik pred hišo, kjer so držale stopnice k vodi. Ko sem tako gledal
skozi okno, sem videl, da se je pojavila na potoku ob zidu tik
stopnic bela postava; primerjati bi jo mogel vilam, kot sem jih
videl naslikane v knjigah. Gledal sem in gledal in se nisem bal,
ker je bila v kuhinji stara mali. Prikazen je dvignila roko in mi
zagrozila . . . Zdrznil sem se, stopil v kuhinjo in povedal, kaj
sem videl. S staro materjo sva šla na hodnik, odkoder se je čisto
od blizu videlo na potok - prikazni ni bilo več. Ko sem se vrnil
v izbo, sem spet pogledal pri oknu, in glej, bela prikazen je zopet
stala tam, jse enkrat preteče dvignila roko in nato izginila . . .

Ko danes mislim na to grozečo pretnjo, jo razumem: spomin
je bila in znamenje, naj ostanem doma . . .

Pa nisem.

Minil je teden, minila sta dva in bila je druga nedelja v
septembru, ko je gospod oznanil, da ga v torek ne bo doma.

»Z mano pojde v Gorico,« sem šepnil tovarišu, ki je klečal
ob meni, in mu še povedal, da se popeljemo čez Čedad skozi
Italijo, kar se mi je zdelo neznansko imenitno. Preden je minila
maša, so vedeli o mojem odhodu že vsi vrstniki in zbrali so sc
pred cerkvijo okoli mene, da bi jim povedal še kaj več. Nisem
jim mogel. Pa smo skupno ugibali pot in kraje, skozi katere se
popeljem, kakor so ostali v spominu onim, ki smo bili prejšnje
leto na vrhu Matajurja, kjer je posvetil ob velikanski udeležbi
ljudstva iz Kobariškega Kota in z Beneškega videmski nadškof
visok obelisk Kristusu Kralju, ki naj vlada v novem stoletju. Tedaj
so nam kazali beneške vasi in mesta in še Gorico in Trst in morje,
na katerem smo z bistrimi očmi opazili parnike in se glasno čudili
in bili vsi veseli in zadovoljni, da se bomo mogli postavljali pred

9

drugimi, ki niso videli več sveta, nego ga je od Nadiže do Soče
med Mijo, Stolom, Matajurjem in Krnom . . .

»Čez dva dni bom videl skoraj vse te kraje!« sem dejal in v
očeh tovarišev sem vzrastel.

Pa sem bil drugi dan, ko sem se poslavljal, že majhen, maj¬
hen. Jokal sem. Huje mi je bilo, kakor če bi še trgal od življenja.
Ono leto, ko so mi držali svečo in me je gospod previdel ter me
potem vprašal, če rad umrem, sem mu mirno in vdano odgovoril,
da rad. Ob slovesu od doma sem tetam, stricem in drugi žlahti
sicer tudi zatrjeval, da grem rad, a solze so me izdajale in moje
žalosti niso mogli potolažiti ne s kronami ne z goldinarji in ne
s petkronskimi tolarji, ki so mi jih dali, da bi podprli moje
šolanje.

Doma je bil žalosten večer in za njim je prišlo žalostno jutro.
Ob jutranjici, ki jo je mežnar odzvonil bolj zgodaj kot sicer, sem
bil že pokonci; šel sem k maši, med katero sem tako iskreno
molil kakor dotlej nikdar. Z molitvijo sem se poslavljal od sle¬
hernega svetnika in sleherne svetnice in zdelo se mi je, da me
gledajo tako ljubo in milo, kakor bi me hoteli tolažiti in bi mi
zagotavljali pomoč ... Po maši se je zgodilo nekaj svečanega,
česar nisem pričakoval. Gospod se je v albi in štoli vrnil k oltarju,
mi pomignil, naj prikleknem, in molil je nad mano in me
blagoslovil . . .

Tako sem bil pripravljen na pot, ki me je peljala med svet
in v življenje, o katerem nisem ne oddaleč slutil, kako bo bridko
in trdo . . .

Še je svetila iznad Mije v somrak zornica, ob Matajurju so
se vlekle proti Nadiži jesenske megle in tudi na dolino so se
zgrinjale v lahkih plasteh, petelini so se oglašali in budili vas,
ko smo sedli v kočijo in je pognal voznik konja, ki je zapeketal
v jesensko jutro.

Gospod se je pokrižal in po latinsko - danes vem - prosil božje
pomoči. Med njim in mamo sem sedel in se oziral, dokler se je
dalo, na rojstno hišo, potem na vas, ki je bila kmalu za nami.
Nato sem se pa z ljubečim, solznim pogledom poslavljal od sle¬
hernega drevesa, od njiv in travnikov, od poti, kolovozov in steza,
ki sem jih tolikokrat hodil, in že smo zaokrenili k Nadiži, ki nas
je spremljala mimo Stupice, Brišč, Podbonesca, Šempetra in Šen¬
čurja, zadnje slovenske vasi na Beneškem, prav do Čedada, v ka-

10

terega smo zavozili skozi Slovenska vrata, kot je povedal gospod,
ki je dobro poznal domačo zgodovino. O njej mi je začel govoriti
že pri Briščali in ko mi je pokazal izpred Šempetra Landar onstran
Nadiže in Landarsko jamo: cerkev Sv. Ivana v Čelu in še ko me
je opozoril na starodavno romarsko cerkev na Stari gori tam nad
Arbečem in na zapuščeno cerkev Sv. Kvirina, okoli katere je bilo
nekdaj pokopališče za vso Nadiško dolino in še za Kobariško in
Bovško, obenem pa pod ogromno lipo shajališče slovenskih žu¬
panov k posvetovanju in sodbam.

V Čedadu smo se nekoliko pomudili; ogledali smo si veli¬
častno stolno cerkev, mimo katere smo se potem peljali po klancu
nizdol in prišli onkraj nadiškega mosta, o katerem sem slišal, da
ga je zidal sam vrag, a so ga Čedajci s sestradanim psom opeharili
za plačilo. Iz mesta se je cesta vila v nepregledno ravan med
murvami in trtami kot že po Nadiški dolini, proti Krminu.

»Vidiš, fant,« mi je rekel gospod in mi povedal, da je cesta,
po kateri se peljemo, meja med Slovenci in Furlani, ki da se
širijo na slovenski račun.

»Leta 1866  so se odločili beneški Slovenci za Italijo, ki jih
skuša v zalivalo poitalijančiti, a se le še držijo, čeprav jih silijo
v svoje šole in so vse uradnije italijanske!«

Gospod se je razvnel. Ob njegovi besedi se je zganilo tudi
v meni. Misel, kake krivice se gode beneškim Slovencem in kako
se oži meja našega naroda, me ni več zapustila . . .

Pri Bračanu smo zdrčali čez Idrijo v goriško Furlanijo in se
peljali ob južnih obronkih prijaznih Brd skozi Krmin, Koprivo,
Mošo in Ločnik, kjer smo zaobrnili proti Podgori, dolgi vasi pod
Kalvarijo, kjer sem prvič zadihal zoprni tovarniški zrak, poln
kadu, ki se je valil iz visokih dimnikov papirnic.

Po goriško živo je tekla prijatelju beseda in kar začudil sem
se, ko je umolknil. Pa je pomolčal samo za kratek trenutek in
ko je vnovič spregovoril, je bil ko spremenjen: oči so mu žarele,
kot bi gledal v obljubljeno deželo neslutene lepote, in glas mu je
drhtel in je bil slavospev:

»O Gorica, mesto mojega hrepenenja in mojih sanj, pozdrav¬
ljena! Pozdravljena za oni dan, ko sem te prvič ugledal in te
vzljubil! Pozdravljena z Alojzijeviščem in malim in velikim se¬
meniščem, z gimnazijo in učiteljiščem, pozdravljena s cerkvami,
7  gradom in Kostanjevico, z ulicami in trgi, s senčnimi drevoredi

11

in parki in kavarnami in gostilnami, pozdravljena v vsem in z
vsem, kakršna si bila! Pozdravljena, ki dihaš sladkost naše besede,
pozdravljena živa priča naših veselih in žalostnih dni, pozdrav¬
ljena, ki nam živiš v Bavčarju, Svetokriškem in v indijskem
apostolu mučeniku Janezu Krstniku Mesarju in potem še v Kav¬
čiču, Čebeju in Tomincu in še v Staniču, Kocijančiču, Marušiču,
v Lavriču, Winklerju, Hrastu, Kofolu in Tonkliju, v Gregorčičih,
Močniku, Pagliaruzziju, Rutarjih, Štreklju, Carliju, Kraglju, v
Mahniču, Pavlici, Sedeju, Gabrščku, Volariču, Srebrniču, Žigonu,
Vodopivcu, Šorliju in Preglju 14a ) in še v mnogih, ki jih ni več in
ki so še!.. In s teboj pozdravljena tvoja okolica: Solkan z Marijo
na Gori in Šentmaver s Svetim Valentinom, Pevma z Grojno in
s Kalvarijo in z Oslavjem in s Števerjanoin, Kromberg s Sv. Kata¬
rino in Sv. Gabrijelom, Panovec in Stara gora z Rožno dolino
in Ajševico, Šempeter in Vrtojba in Miren in Sovodnje v ravnem
polju - pozdravljeni! Pozdravljeno tudi nebo s svojo čudovito
sinjino nad to lepoto, pozdravljeno s svojim božjim soncem in
mesecem in zvezdami, ki sijejo nad to pokrajino kakor nikjer
drugje! In še pozdravljena in pozdravljena, ki ti je pesnik pel
pozdrav in ki te v njem pozdravljajo milijoni in mislijo na te -
Soča!..«

Oddahnil se je. Ko je videl, da so se mi orosile oči ob spo¬
minu na Gorico, me je bodril, ker je iz svoje ljubezni veroval in
upal, da še ni vseh dni konec. Potem mi je še kratko povedal,
da je prišel v Alojzijevišče in se ga privadil kakor sto in sto drugih
pred njim in za njim in da se je prav tako sprijaznil tudi z gimna¬
zijo, kamor je hodil prvo leto v pripravljalni razred za srednje
šole.

II. ZGODBA O METRIKI 15 )

Ko mi je ob zimskih večerih pripovedovala stara mati vse¬
mogoče pravljice in zgodbe, sem jo verno poslušal, a če se je
zgodba prevrgla v pesem in jo je nekako pela, sem bil posebno
vesel. Ponavljati mi je morala tako zgodbo in vdrugič sem jo že
spremljal in neznansko lepo se mi je zdelo, da se besede tako
ujemajo.

Ali je ostalo iz tistih časov, da je prešla pesem vame in nisem
miroval, ko sem se naučil držati in rabiti pero? Vse pomembnejše

12

dogodke sem skušal napisati tako, da so bili pesem, to se pravi,
da so se mi besede na koncu vrstic ujemale.

Tudi ko sem prišel v Gorico, mi je to ostalo.

Sošolci alojzijeviščniki so se bili nalezli moje bolezni in tek¬
movali smo, kdo bo napisal več »pesmi«. Niso me dosegli in so v
kratkem ozdraveli.

Če bi bil tudi jaz!

V Schreinerjevi 16 ) nemško-slovenski vadnici so bile med raz¬
nimi opisi letnih časov in opravil posejanje tudi nemške pesmi,
ki smo se jih učili na pamet, potem ko smo jih znali vsi prestaviti.

Tako se je zgodilo, da smo brali, prestavljali in se učili tudi
pesem o pridnem učencu, ob kateri nam je dobri gospod Orešec 17 )
celo uro govoril o pridnosti, ki je najpotrebnejša čednost za
slehernega, ki hoče kaj doseči. Njegove besede so me navdušile
in pod njihovim vplivom se mi je zazdela tista pesem tako lepa -
čeprav ni bila! - da sem jo doma prevedel - ne dobesedno, temveč
prosto in še profesorjeve nauke sem upošteval.

Drugi dan sem jo pokazal v šoli svojemu sosedu, ki je bil
ob prevodu kar navdušen in mi je ni hotel vrniti. Pozvonilo je in
ko je prišel profesor in smo odmolili ter je vpisal zamude, je
vstal, si snel očala in medtem ko si jih je brisal, je govoril:

»No sedaj pa bomo videli, kdo se je pridno učil. Kdo zna
že pesem ,Der brave Schiller’?« 1B ).

Nataknil si je očala in pogledal po razredu. Dokaj rok se je
bilo dvignilo.

Poklical je mene.

Prišel sem pred kateder, se poklonil in oddeklamiral tako
navdušeno in gladko, da je bil profesor kar ginjen, me po nemško
pohvalil in dostavil še slovenski, da sem ,praf marljif’, da mi da
,praf’ 19 ) dobro in še, da me zapiše v ,zlato knjigo’, ki jo je imel
poleg kataloga in s katero nas je posebno vzpodbujal.

Vesel sem bil in se že poklonil, da odidem . . .

Tedaj. Pogreznil bi se najrajši.

Sosed je med pohvalo ves čas nemirno migal z roko in preden
sem odšel v klop, ga je profesor vprašal, kaj hoče. Nič ni od¬
govoril, kar pred kateder je prišel in tiho nekaj povedal.

Profesor mu je 'pomignil, mene pa tako ljubeznivo pogledal,
kakor še nikdar. Sosed je bil odšel v klop in se vrnil z lističem,
na katerem je bil moj prevod nemške pesmi. Ko je oddal, se je

13

poklonil in se vrnil na svoje mesto, jaz sem pa rdel in mi je bilo,
ko da sem na žerjavici . . .

Profesor je prebral, se odkašljal, stopil k meni in me potrep-

Ijal:

»Nisem pričakoval kaj takega. ,Praf’ vesel sem!«

Po razredu je zavladala radovednost, a preden je razložil moj
sosed skrivnost, katere profesor ni pričakoval in je je bil vesel,
so jo zvedeli.

Visoko s katedra jim jo je profesor prebral. Bral jo je tako,
da je bil sproti bolj ginjen; ko je odložil list na kateder, je
potegnil parkrat glasno zrak skozi nos in z robcem je šel preko
oči, nato pa slovesno povedal razredu, da se mu doslej še ni pri¬
merilo, da bi kdo v pripravljalnem razredu pisal pesmi. In začel
je govoriti o pesnikih in pesmih, o njihovi lepoti in pomenu,
obenem pa o težkočah, ki ni dano vsakemu, da bi jih premagal.

»Ti jih tudi še nisi!« mi je očetovski rekel.

Zardel sem še bolj, ta in oni v razredu se je muzal.

»Glavno, česar še ne razumeš in ne znaš, je mera!« mi je
povedal. Pač sem razumel njegove dobrotne besede, a kaj je hotel
povedati, mi ni bilo jasno.

Molčal sem in čakal, da me pošlje v klop.

Pa me ni.

Vzel je knjigo in začel presekano brati nemško pesem. Danes
vem, skandiral 20 ) je, tedaj pa se mi je zdelo njegovo branje in
nenavadno poudarjanje posameznih zlogov čudno, smešno. Tudi
sošolcem je šlo na smeh . . .

Ko je tako prebral nemško pesem, je začel na isti način
brati mojo in ko je prebral, me je vprašujoče pogledal in dejal:

»No, ali si kaj opazil?«

»Nič, gospod profesor;« sem odgovoril v zadregi in skromno.

»Nič? Ali ti res ni uho nič povedalo, ko sem bral nemški pa
tvojo ?«

Bal sem se spet zanikati, da bi se ne zameril, in sem boječe
priznal dvoumno modrost:

»Da, drugače se je slišalo!«

»Vidiš,« je vesel dvignil kazalec, »to je: nemška pesem ima
enotno mero, tvoja pa ne! Vsaka pesem mora imeti od začetka
do konca isto mero!«

14

Spet mera! Začudeno sem gledal v učenega profesorja in v
razredu so bili tudi tiho in čakali, kaj bo še povedal. Vprašal me
je nato, če sem že videl korakati vojake, in ko sem mu pritrdil,
je hotel še vedeti, če sem jih videl korakati ob godbi.

»Vojaki korakajo v taktu, po meri,« je pojasnil in da bi bilo
bolj nazorno, me je prijel in dejal:

»Zdaj pa stopaj z mano in bodi kakor jaz!«

Začel je skandirati državno himno in pri poudarjenih zlogih
je krepko udarjal z nogo ob tla . . . Po razredu pridušeno hihi¬
tanje, med katerim je tu in tam kdo prasnil v smeh, a profesor
je bil tako zaverovan v nauk o meri, da je vse preslišal. Od stene
do stene sva hodila med odrom in katedrom ter prvima klopema
štirikrat tja in nazaj in tako končala osemvrstično prvo kitico.

»Ali si opazil, kako enakomerno se ponavlja udarec?« me je
zmagoslavno vprašal.

»Sem.«

»To je mera, vidiš, in vsaka vrstica v pesmi jo mora imeti
in se mora vedno enako ponavljati. Ali si razumel?«

»Sem,« sem se zlagal, kajti mera mi ni bila prav nič bolj jasna
nego prej, ko mi je povedal, da je še ne razumem. Pozvonilo je
in sem se oddahnil, zakaj bal sem se, da bi moral sicer razložiti
ob kakem drugem zgledu, kako razumem mero.

Poslej mi mera ni dala več miru.

Še isti dan sem si izposodil od prvošolca Janežičevo slov¬
nico 21 ) in prebiral zadnje poglavje, a mi tudi ni šlo. Pesmi sem
pa le pisal še in o vsaki naslednji sem bil prepričan, da se bolje
bere. S prakso mi je prišla - v uho ali v pero - mera, dasi do
tretje šole nisem slišal več besede o nji. V tretji smo dobili drugi
semester za slovenščino profesorja dr. Avgusta Žigona 22 ), ki nam
je s čudovito lahkoto pokazal pot v tajnost metrike in vsega, kar
je z njo v zvezi. Še danes se ga spominjam s hvaležnostjo in
z veseljem.

III. ZGODBA O POSTU
»Lepo je bilo v Alojzijevišču . . .«

Poslušal sem prijatelja in pred mano je vzrastlo goriško Aloj-
zijevišče ob Ulici soškega mosta 23 ); sredi vrvenja na dvorišču sem
bil, videl vodjo in prefekta, videl skrbne sestre, slišal vztrajne

15

vaje ob klavirju in zategnjene glasove starega harmonija v pro¬
strani učilnici, v lepo, prijazno kapelo sem vstopil in ko se je
tam ob njej oglasil zvonec, sem gledal, kako drvijo iz vseh koncev
in krajev gojenci k vratom, ki vodijo v jedilnico, a se jim nikamor
ne mudi, če kliče isti zvonec k učenju . . . Pogledal sem v spalnice,
ko je smrčalo v njih, da so se stene tresle, in zjutraj sem jih
videl, ko je sto rok tekmovalo, kdo bo svojo slamnjačo prej
postlal in uredil. In še sem zjutraj spremljal urejeno vrsto čez
Placuto in skozi Semeniško ulico ter po Verdijevem korzu mimo
ženskega učiteljišča na gimnazijo, iz katere je šumelo kakor iz
panja. . .

Dve leti alojzijeviškega življenja, veselega in vrednega v za¬
vodu in na izprehodu sem videl in doživljal ob prijateljevi besedi
in bilo mi je, ko da so vzrastle ob meni palme in lovor in šelesteli

v rahlem vetru, ki veje skozi nje pod južnim goriškim nebom,

polnim sonca.

»Lepo je bilo . . .« je vzdihnil spet prijatelj zamišljeno in
nadaljeval:

»Ono drugo leto, ko sem bil v prvi, smo imeli prefekta, ki

je bil tam gori iz naših krajev; prijazen je bil in vsi smo ga

imeli radi, počasni in preudarni Gorjani, šegavi Vipavci, brbljavi
Brici in trdi Kraševci. Menil se je z vsakim in še igral se je
z nami. Jaz sem bil najbolj vesel, ko nam je bral kako novo
knjigo.

Nekega dne - popoldne je bilo, ko smo dobili vsak svoj kos
koruznega kruha in ga s slastjo grudili - je stal v gorenjem koncu
dvorišča in okoli njega je bilo nekaj tretješolcev in četrtošolcev,
ki so bili že kakor gospodje v zavodu. Približal sem se. Novo
knjigo je kazal prefekt, »Marjetice«, in čudovito lepo nam je bral
ono pesem o ciganu, ki je zmaknil klarinet in hodil piskat križem
svet . . .

- Zakaj ni v Čitanki takih pesmi, ki se tako lepo berejo in
so tako žive in kar same ostanejo v glavi! - sem mislil in nič več
mi niso šle one, katerih sem se moral učiti iz šolskih knjig.

Šla je jesen in zima z božičem in prišla je pomlad in velika
noč je bila že za nami, ko smo bili deževnega dne zbrani v
učilnici eni v pomenku, drugi ob šahu, tretji ob dami, četrti ob
domini, peti ob knjigi, šesti v prerekanju in v laseh, da jih je

16

moral prefekt miriti. Jaz sem slonel ob oknu in bral. Pa me po¬
kliče sestra Anakleta izpred kuhinje:

»Kotar, na, ,Gorico’ 24 ) nesi gospodu prefektu!«

Tekel sem, vzel list in nazaj se mi ni mudilo. Pregledal sem
ga in ko sem ga dal prefektu, sem prosil, da bi nam bral pesem,
ki je v podlistku. Nič ni odgovoril, a preden je minil prosti čas,
je že pripovedoval, kako zatirajo Madžari Hrvate in kako jih tlači
ban Hedervary 25 ). Vsi smo poslušali in ko nam je obrazložil raz¬
mere na Hrvatskem, je rekel:

»Zdaj pa poslušajte!«

V učilnici je zavladal popoln mir in prisluhnili smo.

Z ognjeno, navdušeno besedo je bral prefekt Gregorčičevo pri-
godnico »Za Hrvate - naše brate!« ^Vse je razvnela, v vseli je
vzbudila domorodsko zavest in ob etnografskem 26 ) zemljevidu
Evrope smo ugotavljali potem, da nas Slovanov tujci ne bodo
zmogli, ko pride dan, ki smo si ga želeli in ga sanjali ... Jaz
sem svoje navdušenje še tisti večer izlil v verze in jih skrbno pre¬
pisal v notes, v katerem danes z obledelimi črkami pričajo, quo
sint tempore nati . . . 27 ).

To sem ti povedal, da boš vedel, kako dobrega prefekta smo
imeli, in boš umel, zakaj so ga imeli vsi, prav vsi radi in tudi jaz.

Nekoč pa se mi je le zameril.

Večer je bil in sedeli smo v oni prostrani učilnici ob dolgih
mizah pod visečimi svetilkami.

Z latinsko preparacijo sem bil gotov, matematično vajo sem
spisal, slovenščina me ni skrbela in prirodopis sem tudi znal -
drugega ni bilo, časa pa še celo uro. Prefekt nas je nadziral, a ni
bil tako natančen kakor vodja, ker ni utegnil, saj se je moral
tudi sam še učiti, ko je bil bogoslovec. Kadarkoli je bil on med
učenjem pri nas, sem bil vesel; lahko sem nemoteno pisal . . .

Tako sem tudi oni večer potegnil iz miznice zvezek in prešel
v ogenj. Pisal sem zgodbo o kresu, ki smo ga pred dvema letoma
napravili tam gori doma nad našo vasjo. Dokaj strani sem imel
že napisanih in hotel sem končati. Živo mi je bilo vse v spominu,
zamaknil sem se in pero je teklo ko za stavo. Nič nisem videl
sošolcev ob mizi, nič nisem bil več v Alojzijevišču, pri kresu sem
bil; sekali smo grmo.vje, ga valili na grmado, ki je rastla in rastla
in bila na večer pred sv. Ivanom ko ogromna kopa. Vžgali smo
jo od dvanajstih strani in vriskali in peli, ko je plapolal mogočni

17

kres, in še smo devali v preščipke šibre, jih ožgali in potem glasno
vzklikajoč metali nizdol v dolino, kamor so padale v svetlih lokih,
kakor bi se utrinjale zvezde . . .

Bližal sem se že koncu.

Ali me je prefekt opazoval ali me je kdo zatožil in izdal, kaj
delam, nič ne vem. Nenadoma sem se zdrznil, pero mi je zastalo -
pred mizo je stal prefekt in iztegnil svojo belo roko . . .

Prestrašeno sem ga pogledal. Tovariši na desni in levi in pred
menoj so se muzali in videl sem, kako čakajo, da bi prefekt že
imel moje pisanje in jim ga po učenju bral, da bi se smejali na
moj račun in me vlekli. Pa niso dočakali. V trenutku sem zgrabil
zvezek, odprl miznico, ga potisnil vanjo in jo zopet zaprl ter
porinil stolico bliže in se oprijel mize, da bi tako zavaroval svojo
tajnost.

Prefekt je prebledel, jaz pa zagorel v obraz.

»Kaj imaš?«

Molk.

»Pisal je, povest je pisal,« so se oglasili sosedje tiho, a vendar
dovolj glasno, da je šlo do sosednih miz in še naprej, tako da so
postali vsi pozorni in gledali, kaj se godi ob prvošolski mizi.

»Daj sem!« je ukazal prefekt.

Še bolj sem porinil stolico k mizi in se stisnil k nji, ker
sem videl, kako se nekateri pripravljajo, da bi ustregli prefektu
in mi izmaknili zvezek. Res me je eden prijel, ne da bi mu pre¬
fekt kaj rekel, a sem se ga otresel.

»Mir!«

Trdo in jezno je zaklical prefekt; po učilnici je namreč za-
šumelo in zaropotalo - vstajali so, da bi bolje videli, kaj bo. Ko
se je pomirilo, je stopil prefekt k meni, še vedno bled - jezila
ga je moja trma - in me skušal pregovoriti, da bi mu dal, kar
sem skril. Zaman je bilo prigovarjanje. Za ves svet bi se ne bil
podal, kajti sram me je bilo, da bi bral kdo, kako sem popisal
svoj rojstni kraj, svoje prijatelje in vse naše delo na Pologu in
še oni večer, ko je tako lepo in mogočno zaplapolal naš kres.
Topla resničnost je bila namenjena onim, ki so jo živeli in bi je
bili veseli, ko bi jo brali, ne pa njim, ki bi se jim široko razlezle
ustnice v pomilovalen in rogajoč se smeh, ob katerem bi moral
povesiti pogled in rdeti v svoji kotarski zadregi, zakaj pomagati
bi si ne mogel.

18

Ko je videl prefekt, da ne gre zlepa, je poskusil zgrda.
Zgrabil me je, a tiščal in držal sem se ob mizi kakor mačka in
solze so mi prišle v oči . . .

Prefekt je popustil - zmagal sem, čeprav je sledila kazen, ki
je dotlej nisem poznal.

Post!..

Drugo jutro sem bil ob kavo in še ob oni lepi kos koruznega
kruha popoldne.

Bridko mi je bilo, a nisem tožil. Samozavestno sem prebolel
to svojo prvo literarno bridkost in mislil na Prešerna - od sošolca,
ki ni bil v zavodu, sem ga bil kupil in ga nosil vedno pri sebi ■
in se z njim tolažil, da pevcu vedno sreča laže, in bil prepričan,
da sem na pravi poti, ki pelje tja, odkoder so se blestela velika
imena . . .«

IV. ZGODBA O ZAPLEMBI

»V drugi šoli sem bil sprejet v deško semenišče 2B ), ki sem se
mu kmalu privadil. Lepše je bilo ko Alojzijevišče, prostornejše,
bolj gosposko. Bilo je na drugem koncu mesta, na severni strani
ob vnožju gradu. Visoko obzidje ga je ločilo od ulice, s katere so
vodila vanj ogromna vrata, ki so pa bila redko odprta, ker so bila
poleg njih manjša, skozi katera smo hodili in jih je odpiral vratar
Janez, ki je imel v posebnem poslopju svoj krojaški »atelje«. Ob
velikih vratih je rastla visoka cipresa. Od vratarjevega doma do
zavoda se je razprostiral skoraj nepregledno dolg prostor, ki je
bil razdeljen v dvorišče, posuto z belim peskom, in v vrt, v
katerem so po gredah rastle in cvetele od zgodnje pomladi do
pozne jeseni vseh vrst rože, ki jih je gojil ravnatelj in skrbel
zanje pozimi v cvetličnjaku onstran velikega vodometa. Med dvo¬
riščem in vrtom se je vlekla dolga brajda trte, ki smo je bili veseli,
ker je zastirala pogled na steze med gredami. V gorenjem kotu
vrta sta se dvigali še dve cipresi, pod katerimi smo najrajši
postajali. Poslopje je bilo visoko in mrko, saj je bilo nekoč menda
vojaško skladišče, in neznatno nizek se je zdel prizidek, v katerem
je bila učilnica za nižje razrede in še kapela. V pritličju je bil
ob vhodu velik vestrbul, na desno učilnica za najvišje tri razrede
in onstran nje ob dolgem koridorju refektorij 29 ) za sedemdeset
gojencev in še za ravnatelja s prefekti. Za poslopjem se je vlekel

19

na dolgo in široko drug vrt, poln lovora in trte in kostanja in
med njimi so se vile steze, po katerih smo se ob prostem času
sprehajali v rajonih, določenih po razredih. Visoko gori oh ob¬
zidju, ki je mejilo naš vrt od nadškofovega, v katerega so vodila
črna železna vratca, so se smeli sprehajati samo šestošolci, sedmo-
šolci in osmošolci. Zavidali smo jim to in težko čakali, kdaj bomo
smeli ponižni drugošolci tja gori, odkoder bi lahko gledali v
mesto in - prostost . . .

Gojenci smo bili Slovenci in Furlani in smo se dobro razumeli.

Najbolj vesel sem bil pultov v učilnici. Vsak je imel svojega.
Ob njem se je nemoteno učil, laglje bral dovoljene ali nedovoljene
knjige in tudi - pisal, ne da bi mu tovariši gledali pod pero. In
tudi prefekti ne . . .

Tedaj sem se že oglašal v »Vrtcu«, bil naročen na »Zoro«,
»Dom in svet« in »Katoliški obzornik« in se že navduševal ob
moderni 30 ), ki me je vsega prevzela. In nisem bil osamljen: še
trije, štirje tretješolci - med njimi poznejši Pastuškin 31 ) - so se
ukvarjali z verzi; v zboru višjegimnazijcev, ki so se zanimali za
slovstvo in vedeli za to in ono literarno posebnost in že poznali
tudi razne priznane psevdonime 33 ), nismo imeli besede, a ta in
oni se je le zanimal za nas in nam marsikaj povedal, zlasti po¬
verjenik »Doma in sveta« in »Katoliškega obzornika«.

Rezultat našega zavodnega literarnega dejstvovanja so bili
»Začetni verzi«, ki so izhajali v mesečnih zvezkih in sva jih v
pretežni večini polnila jaz in Pastuškin pod raznimi psevdonimi.
Če se ne motim, so izšli štirje zvezki, nadaljnje izhajanje je one¬
mogočil »tiskar«, ki nam je odpovedal . . .

Še preden so »Začetni verzi« prenehali, sem pokrenil v svojem
razredu eksterni 33 ) list, vse obširneje in svobodneje zasnovan.
Obsegal naj bi pesmi in povesti in bil ilustriran. Sotrudnike sem
tudi dobil in ko je bilo gradivo zbrano, ga je prevzel v »tisk«
in ilustriranje danes znani Domen 34 ).

Prva številka »Pomladnih cvetov« je s svojo opremo in vsebino
vse navdušila in krožila je iz rok v roke, dokler je niso prebrali.
Drugo številko so nestrpno čakali, ker jih je zanimal uvodni
»roman«, ki je bil še ilustriran in je pod naslovom »Plačilo ne¬
zvestobe« mnogo obetal . . . Ker je bilo gradiva dovolj in Domnu
ni manjkalo dobre volje in ni računal s časom, je bil v štirinajstih
dneh že drugi zvezek »natisnjen« in v branju.

20

Topot pa ni šlo gladko.

Sošolec Deskljan je bil tako nepreviden, da je med učenjem
v semenišču nič hudega sluteč brezskrbno bral naš list. Zasačil
ga je prefekt in mu list zaplenil. Zaman smo ga prosili, naj ga
vrne. Ni ga. Bral ga je, rdel in majal z glavo. Po učenju ga je
izročil ravnatelju, strogemu gospodu, ki ni poznal šale. (Ne bom
ga popisoval - Šorli in Pastuškin sta ga že!)

Trepetal sem, kaj bo, kajti urednik sem bil in še nekaj mojih
zaljubljenih pesmi je bilo v listu s polnim imenom. Zlasti sem se
bal za »Rano«, ki je nastala med počitnicami in govorila o - prvi
ljubezni:

En pogled iz kora
vrgel sem na te,
puščica Amora
ran’la je srce ...

Rana je velika,
ktero ima srce,
treba je zdravnika
to si ti, dekle!

Tisti večer je šel mirno in mirno je minil tudi drugi dan do
pete ure popoldne, ko se je začelo učenje. Usedel sem se, ko smo
odmolili, k pultu in odprl knjigo.

Tedaj je stopil k meni prefekt - Furlan je bil - in s čudnim
nasmeškom mi je rekel, naj grem k ravnatelju v pisarno.

Prebledel sem, vstal in potrt šel med vrstami pultov proti
vratom.

»Dobro se drži!« so mi dajali pogum oni, ki so vedeli ali
vsaj slutili, kam me pelje pot.

Ko sem bil v veži, sem postal, ker prav nič nisem vedel, kako
naj se zagovarjam. Prefekt je odprl vrata in ko je videl, da se mi
ne mudi, je stopil za mano - pa ga nisem čakal: že sem jo ubiral
po stopnicah, prišel v prvo nadstropje in poln groze potrkal na
ravnateljeva vrata.

Ali je spoznal po plašnem trkanju, da sem jaz, ali me je
čakal? Slovenski je zaklical: naprej! - čeprav je sicer najrajši
govoril nemški ali italijanski.

O ta »naprej«! Tak je bil, da bi se zrušil ob njem in nič
dobrega si nisem obetal. Trepetajoč sem pritisnil za kljuko in
počasi, počasi odprl vrata; še preden sem jih zaprl, sem pozdravil.
Nič ni odzdravil, samo vstal je izza pisalne mize, me grdo pogledal
in stal ves grozen meni nasproti, da sem zgubil zavest prostora
m časa in se mi je zameglilo pred očmi. Bilo mi je, ko da se
pogrezam in ni več rešitve.

21

»Ali veste, zakaj sem vas dal poklicati?« je rezko vprašal.

»Dobro se drži!« mi je nenadoma švignilo skozi možgane in
kakor bi šlo za nekaj, ki ni vredno besede in razburjenja, sem
dvignil glavo, pogledal ravnatelja naravnost v oči in dejal:

»Ne vem gotovo, a zdi se mi . . .«

Tako mirno sem odgovoril, da sem se začudil; ravnatelju se
je pa zdel moj odgovor predrzen. Razdražil ga je in je vzkipel.
Udaril se je ob boke in bolj kričal, ko govoril:

»Tako, ne veste gotovo, zdi se vam . . . Meni se pa zdi, da
ste do kraja pokvarjen in nehvaležen človek, za kakršne ni pro¬
stora v našem zavodu!«

Oddahnil se je, jaz sem bil pa spet majhen in sem povesil
oči . . .

»Da,« je povzel, »za take ni prostora pri nas!«

Segel je na mizo in vzel »Pomladne cvete«.

»Kaj le mislite, da se ukvarjate v teh letih s takimi stvarmi!
Mi smo bili v osmi, a nam ni prišlo kaj takega ne v misel, kaj
šele, da bi pisali romane, pesmi o dekletih in podobnih neum¬
nostih! In vi ste urednik - tu stoji, pisano je, in ste odgovorni za
list in za vse, kar je v njem. Ali ste vprašali mene za dovoljenje,
da bi smeli list izdajati, ali ste vprašali gimnazijskega ravnatelja?«

»Ne,« sem priznal.

»Tako upoštevate gimnazijski disciplinarni red, tako naše
zavodne predpise in tako mene, ki vas navajam k lepemu, zgled¬
nemu življenju?«

»Nisem mislil, da je to tako hudo in tak prestopek . . .« sem
se drznil zagovarjati.

»Boste pa sedaj vedeli! Glede gimnazije vam ne maram ško¬
dovati, glede zavoda pa vedite, kakor sem že rekel: za take dijake
ni naš zavodj«

»Gospod ravnatelj . . .« sem hotel prositi.

»Nič! Pišite domov, naj pridejo starši, da bodo videli, kakega
sina imajo, in da vam poskrbijo drugo stanovanje.«

»Gospod ravnatelj . . . oče je v Romuniji ... in mama je
sama doma - ne bo mogla priti . . . Ali ne bi lahko povedali vsega
bogoslovcu Soku, ki je od nas?..« sem se domislil in vprašal, da
bi tako preprečil doma žalost in mogoče le odvrnil pogubo, ki
me je čakala.

22

Takega odgovora in vprašanja ravnatelj menda ni pričakoval.
Nekoliko je pomislil, odložil »Pomladne cvete« na mizo in dejal
odsekano:

»Dobro! Jutri je sobota. Popoldne pojdite v bogoslovje in po¬
vejte gospodu Soku, naj pride v ponedeljek k meni. Za zdaj sva
opravila!«

Poklonil sem se in odšel.

V učilnici je zavladala velika radovednost, kako sem opravil
pri »starem«. Ni se mi ljubilo razlagati; kratkobeseden sem bil
in prav nič nisem bil ponosen, da sem postal junak večera in
naslednjega dne, za katerega so se zanimali prav vsi Slovenci in
Furlani od druge pa do osme in se zgražali nad slovenskim pre¬
fektom, ki je z zaplembo povzročil pogibeljno zadevo.

Kakor izgubljen sem bil in tudi drugi dan, ko sem se vrnil
od svojega rojaka bogoslovca, nisem prišel še k sebi. Edino na
Domna sem se zanašal. Iz Sovodenj je hodil v šolo in zmenila
sva se dopoldne, da bi se v skrajni sili preselil k njemu.

Pa ni bilo treba.

Ko smo se s sobotnega popoldanskega sprehoda vrnili v zavod,
dobili svoj kos kruha in so se drugi še igrali na dvorišču ali se
v skupinah pogovarjali, sem jaz samoten in zamišljen hodil po
koridorju od refektorija do kapele v pritličju, dokler ni pozvonilo
k študiju. Učiti se mi ni ljubilo - saj je bila drugi dan nedelja -
v odprto knjigo sem strmel, da so plesale črke pred mano. Na-
krat sem vzel pisemski papir in začel pisati pismo mami. Povedal
sem, kaj se je zgodilo, in rekel, da pridem domov in da bo tako
še boljše. Ko sem končal, sem še enkrat prebral. Ob misli, kako
bo mami, ko dobi pismo in prebere, kaj sem vse zagrešil, me je
obšla neznanska žalost in raztrgal sem svoje pisanje. V verze bi
rad izlil svoj obupni položaj, pa se nisem drznil. Utegnili bi me
spet zasačiti in bilo bi še huje.

študij ob sobotah je bil krajši, ker smo imeli še pred večerjo
pridigo z večernicami. Proti koncu je prišel ravnatelj v našo
učilnico in kmalu potem je pozvonilo. Zgrnili smo se v kapelo.

Sedel sem v drugi klopi na levi pri zidu. Tam spredaj na naši
strani je bila na pridvignjenem prostoru miza, izza katere so nam
pridigali.

Topot je pridigal ravnatelj.

23

Ne spominjam se, ali je bil drugi dan evangelij o izgubljenem
sinu, vem le, da je ravnatelj porabil to priliko in dolgo, dolgo
govoril o njej.

Nič ga nisem gledal, samo s povešeno glavo sem ga poslušal
in bilo mi je, ko da seka drva na meni. Vsaka beseda je bila
udarec, ki me je zadel. »Samo radi mene, samo radi mojega
prestopka pridiga danes to!« sem bil prepričan in sproti rdel, ker
sem še mislil, da gledajo vsi name.

Ko je končal, sem se oddahnil in se zamislil. Hitreje kakor
sicer so mi minile litanije, hitreje so odpeli Tantum ergo in
Genitori, že je zvončkljalo, že je bil blagoslov, že je odšel rav¬
natelj za ministrantoma v zakristijo in že so se praznile klopi po
vrsti od osmošolcev, ki so bili v zadnjih na desni, preko sedmo-
šolcev in šestošolcev in petošolcev na isti strani in onih od četrte
do druge na desni.

Prišlo je do naše klopi. Vstal sem in odšel za drugimi, a ne
na hodnik pred refektorij, kjer smo vedno čakali na ravnatelja,
da je on prvi vstopil, za njim prefekti in potem mi po vrsti. Do
prvih pultov v učilnici sem šel in tam zaokrenil na levo skozi
stranska vrata, ki so držala v hodnik pred zakristijo. Tam sem
obstal in čakal.

Ravnatelj je stopil iz zakristije. Nič nisem čakal, da bi se
ustavil in me vprašal, kaj hočem. Približal sem se mu, se mu
poklonil in začel:

»Gospod ravnatelj, kakor se je vrnil izgubljeni sin k svojemu
očetu, tako prihajam jaz k vam in vas prosim, da bi mi od¬
pustili . . .«

Toliko in nič več, samo ves potrt sem stal in gledal ravnatelju
v obraz. Videl sem, da se mu je strogi obraz umilil, v očeh mu
je zalesketalo:

»Naj bo,« je rekel mirno, »a glejte, da se spet kaj takega ne
ponovi!«

Poklonil sem se mu in odšel je po hodniku proti refektoriju,
jaz pa v učilnico in po ovinku dalje, da ne bi moral vštric njega
in še kaj govoriti.

Vse teže dveh dni, ki je tako usodno pritiskala name, da sem
že računal z vsemi možnostmi, sem se srečno oprostil in najrajši bi
zavriskal.

24

Ko so zvedeli po zavodu, kako sem ravnatelja omehčal in se
rešil, mi skoroda niso verjeli, potem pa so me prepričevali, da
sem prevejan in da bom dober politik.«

V. ZGODBA 0 RDEČIH ROŽAH

Večerilo se je, ko me je vedla pot k tebi po tihi dolini ob
sanjavo šumeči reki. Sanjav sem postal tudi jaz in bilo mi je, ko
da grem iz Kobarida proti domu. Tam ob cesti se je belila izmed
zelenja hiša in izpred nje se je glasil srebrn dekliški smeli in ko
sem bil mimo, je šla za menoj pesem:

Na svetu lepše ljubezni ni.
kot je ljubezen študentovska ...

V napevu in besedi je dihalo življenje slovenskega študenta
od včeraj in danes; od včeraj bolj, kajti tragika razdvojenega
srca, ki bi rado zadovoljilo mater in ne zmore žrtve, je našemu
študentu danes le še pravljica . . .

Poslušal sem pesem - nalašč sem postal, zvil cigareto in šel,
kakor da se mi nikamor ne mudi. Ni še dobro izzvenela v prijetni
večer, ki mu je zasvetila prva zvezda, ko sem obstal. Moja mladost
je prišla za menoj. S pesmijo je prišla tam izpred one bele hiše
tako hrepeneča in zasanjana in videl sem tretješolca, kako sedi
v deškem semenišču v Gorici 14. oktobra 1905 za pultom in piše:

Jaz bi rad rudečih rož,
jaz bi rožmarina rad,
z rožami hi rad ljubezni,
z rožmarinom bi rad nad ...

Dekle, daj mi rož rudečih,
dekle, rožmarina daj,
da bom sanjal o pomladi,
da bo moj mladosti maj! —

Rož rudečih zame nimaš,
rožmarina tudi nič? —

Žalostno je srce moje,
žalosten sem jaz fantič ...

Nič ne misli na ravnatelja in njegove besede: »Kaj le mislite,
da se ukvarjate v teh letih s takimi stvarmi,« nič mu ni mar, da
ni hodilo ravnatelju niti od daleč na misel, ko je bil osmošolec,
da bi pisal romane in pesmi o dekletih, tudi na to ne misli, da
bi ga utegnili zasačiti in bi imela druga zaplemba hujše posledice

25

nego ona v prošlem letu . . . Sto pesmi in več je od tedaj že
napisal in tiskane so tudi že - pa l)i se bal in si dal dopovedati,
da je pesem neumnost? Ne!

». . . žalosten sem jaz fantič . . .« se je gubil odpev skozi mrak
in ko sem prišel za ovinek, sem bil spet popotnik in se nasmehnil
mladi sentimentalnosti . . .

Glej, one dni pač nisem mislil niti v sanjah - čeprav so bile
visokoleteče - da bodo kdaj ljubljanske preparandke 35 ) in ljub¬
ljanski študentje peli na Gorenjskem hrepenenje goriškega tretje-
šolca, ki je kar tako slučajno zahrepenel po rdečih rožah. -

Poslušaj!

Prišel je septemher, počitnice so minile in meglenega jutra
sredi meseca sem se poslavljal od doma in šel preko rosnega polja
v sosedno vas, v Staroselo. Tam je bil voznik, ki je vsak teden
»fural« v Gorico in dovažal vse, česar ni bilo v Kotu. Prejšnji
večer je bil že v naši vasi in je odpeljal moj kovček.

Ko sem prišel v Staroselo, je bil voznik že vpregel. Voz je
bil napolnjen z vsem mogočim. Ob ročicah so visela zaklana teleta
izpod storje, ki je bila preko lesenega ogrodja poveznjena čez voz,
zakaj vreme ni kazalo lepo. Ob vozu sem ugledal bledega mestnega
dekliča, na pragu preparandije 36 ) je stalo, in njeno teto, ki je
bila nekaka potovka prekupčevalka. Pozdravil sem in bil v zadregi.

Teta je bila zgovorna in je rekla, da bo lepše, ko nas bo več.
Dekle je molčalo in zavihalo no;s, zakaj mestno je bilo in visoko
in nemara ga je bilo sram, da se mora peljati na takem vozu.
Ni pač pomislilo, da je njena mati tudi Kotarka in da se je mogoče
na prav tem vozu peljala nekoč v Gorico, ko je šla služit . . .

»Zdaj pa le na voz v imenu božjem!« je rekel voznik in
postal pred konjema.

Zlezli smo pod storjo 37 ), kjer je sedelo še par ženic potovk,
in sedli na deske, pregrnjene s koci.

Voznik je napravil pred konjema križ z bičem, ju pognal in
stopal ob njima, dokler ni privozil iz vasi; potem pa je sedel
k nam.

Ženske so klepetale in klepetale in prerešetale ves Kot od
Kobarida do Breginja. Dekle je pozabilo, na kakšnem vozu se
pelje, in se je smejalo, jaz sem pa slonel ob kraju in gledal cesto
in obnavljal spomine na vse poti v Kobarid, ki se je kmalu pokazal
tam pod Sv. Antonom. Prazen je še bil, ko smo zavili mimo velike

26

Pagliaruzzijeve hiše na trg in zaobrnili ob ko
cerkvi proti jugu in mimo pokopališča, na
Krilan 38 ). Obiskal sem ga bil med počitnicami
slišal, da je Gregorčič na tem pokopališču zamisl^
pesem »Človek nikar!«

Cesta je do Mlinskega padala in voz je drdral, '
ženske vpiti, če so se hotele slišati. Pogledal sem
smejal. Tudi dekle se je nasmehnilo in dregnilo teto, češ, naj ne

kriči tako.

»Saj se drugače ne slišimo!« je odgovorila teta.

Tedaj se mi je zazdelo, da bi le spregovoril z dekletom. Samo
kaj? Tam onkraj ceste je tekla z nami bistra in bodra Soča, nad
njo se je v prvih jutranjih žarkih svetil s holma Sv. Lovrenc in
lam gori v rebri pod visokim Krnom je v cerkvi Sv. Duha na
Libušnjem zvonilo.

»Poglejte, gospodična, tam gori je Libušnje!«

»Prosim?« je rekla, čeprav sem bil dovolj glasen. Očividno
ni vedela, kam bi z mojim opozorilom.

»Gregorčič je tam gori doma, to se pravi, kake pol ure više,
na Vršnem, ki se tu še ne vidi, a spada pod Libušnje.«

»Tako ?«

»Ali poznate Gregorčiča?«

»Ne.«

»Jaz ga pa poznam. Skoraj vsak dan sem ga videl v Gorici.
Lansko leto sem bil v Jeretičevi trgovini tik njega. Razglednice
je kupoval, goriške bi rad. Vse je pregledal in na koncu je bil
jezen in rekel: »Nič! Dokler ne boste imeli razglednic s slovenskim
napisom, ne pridem več k vam!« Na vse načine so se opravičevali,
da so jih imeli in da so pošle in naj oprosti - a je vendar odšel
užaljen.«

» ?..«

»Kaj pa, gospodična, ste brali njegove poezije?« sem hotel
vedeti, ko sem videl, da jo je spravilo moje navdušeno pripovedo¬
vanje do začudenega, vprašujočega molka.

»Ne,« je bila spet kratka.

»Nobene pesmi?«

»Ne vem, se ne spominjam. Če smo v šoli katero brali . . .«

Zdeklamiral sem" ji »Soči«, a sem ugotovil, da je voznika, ki
se je obrnil in poslušal, bolj zanimala kot njo. In sem potem

27 '

obmolknil in molčal do Volč in Čiginja in Ročinja, ko je bil za
nami že poldan. Majčkeno jo je imelo in ko smo v ročinjskem
klancu stopili z voza, da bi konji laže izpeljali, je le spregovorila:

»Soča je res lepa!« ,

»Lepa!« sem rekel in potem sem govoril o jabolkih in hruškah
in grozdju, ki da je vse bolj zgodnje ko pri nas - in čudno, jezik
se je gospodični razvezal.

Da je žejna, je povedala in da bi rada kak grozd. Skočil sem
s ceste do bližnje brajde, da bi ji ustregel, pa sem obstal. Trgali
so. Prazen se nisem maral vrniti, pa sem se opogumil in prosil
kmeta.

»Ne enega, dva ali pa tri, kolikor hočeš pa vzemi, saj vidim,
da si študent kakor naš, ki je že tudi odšel v Gorico!«

Vzel sem dva grozda in se zahvalil ter odhitel na cesto.

i

To je bilo dekle veselo! S sladkostjo jagod je postala še njena
beseda sladka in z zanimanjem in sočutjem me je potem pčslušala
med Kanalom in Plavmi, kako sem se prošlo leto tod na bovškem
vozu ovedel, da sem okraden, a je bila vsa preiskava po orožnikih
zaman in zaman vse moje solze in zaman potem tudi zasliševanje
na goriški sodniji . . .

Noč je že bila, ko smo prišli v Gorico in smo se poslovili.

Zakaj sem ti pripovedoval vse to?

Ko sem bil spet v zavodu, mi je bilo prve dni neznansko tesno
in pusto in misel za mislijo se je spovračala na počitnice v gore
in spomin za spominom je vstajal in v njem je bilo vse lepše kot
resnica, vredno sanj in hrepenenja. Tudi onega dekleta sem se
spominjal, čeprav ga potem nisem več videl. Kupil sem lepo raz¬
glednico in napisal nanjo dvokitično pesem: Jaz bi rad rudečih
rož. Zadnji vrsti prve kitice sta se tedaj glasili: »roke bele, roke
nežne, kje ste roke nad?« Lepo sem vse napisal in razglednica
je šla na pot - k bledemu, visokemu dekliču . . .

Medtem ko sem čakal na odgovor, sem se hotel še drugače
postaviti. Še enkrat sem prepisal pesem in jo z drugimi vred od¬
poslal »Zori«, ki so jo izdajali visokošolci na Dunaju.

Teden je šel, šla sta dva in oktobra sem šele dobil dekletov
odgovor. Pisala mi je karto in jo naslovila - hvala Bogu! - na
gimnazijo. Bral sem: »Take neumnosti ne razumem in jih pišete
lahko hribovskim bunkam!«

28

Potem sem čakal »Zore«. Ko je prišla, zelene platnice je
imela, sem jo hlastno odprl in zastrmel v drugo stran platnic.
Tam sem bil. Prav celo stran je porabil zame I. M.(oborov) -
Pregelj in mi z neznansko učenim aparatom in prikritim porogom
mrcvaril poslane pesmi. Tudi ob Rdeče rože se je obregnil. Začetna
verza sta mu bila všeč, a z »belimi, nežnimi rokami nad« ni vedel
kam. »Sicer Vam radi postrežemo z rožami,« je dostavil, »a kaj
porečete k prislovici »Keine Rose ohne Dornen!« 39 ).

No, nauk je prišel prepozno - rož nisem dobil in pesem je
bila tudi že drugačna!

Kam ž njo? Takšno, kot je bila potem, ko sem mesto rož
dobil - koš, sem mislil, da mora sprejeti še tako hud urednik,
saj sem si domišljal, da sem bral mesec za mesecem v revijah dosti
slabših. Ugibal sem in ugibal.

Zofki? - »Domačemu prijatelju«? 40 ) Saj sem ji poslal že
nekaj in je odgovorila, da natisne. Pa ni še nič! Kadar bo,
potem ...

O božiču sem bil doma in na novega leta dan sem dobil
»Domačega prijatelja«, ki je bil za sotrudnike tiskan na boljšem
papirju, in v njem sem bral svojo »Pesem bednih,« ki je socia¬
listično trpka in polna gneva do kapitalistov, ki izmozgavajo
tisoče . . .

Doma sem že prepisal iz notesa Rože in še kake štiri pesmi
in romale so v Prago k Zofki Kveder Jelovškovi za »Domačega
prijatelja«.

Šel je mesec in koncem prvega tedna v februarju dobim pismo.
Značilna, krepka in odločna pisava mi je bila že znana. Zofka mi
je pisala. V kuverti sem dobil karto s fotografijo Frangeševega
reliefa »Bogoslovje«.

»Velecenjeni gospod! - Vračam Vam Vaše pesmi - pridržala
sem dve. - Zelo me zasipajo ljudje s poezijo, a listič naš je
majhen. - Talent imate pač. - Veste, kaj bi rada. Čitajte Kranj-
čevieeve 41 ) pesmi. - Lahko jih dobite na posodo v Gorici. (Izšle
so v hrv. Matici). Nekatere njegove pesmi se mi zde najlepše, kar
sem jih sploh kdaj čitala. - Videli bodete, kako globok je ta
poet. - In če morete, čitajte Dostojevskega 42 ) - ali celega. - Ne
bo Vam v škodo!

Pozdravljam Vas lepo! Zofka Kveder Jelovškova.«

29

Vesel sem pregledal vrnjene tri pesmi - Rdečili rož ni bilo -
in moje veselje je rastlo in prehajalo v samozavest in ponos.

»Kaj ti, bledo dekle, ki ne poznaš Gregorčia, ki nisi bralo
njegovih Poezij, zate so pač Rdeče rože neumnost, ki je ne ra¬
zumeš. A Zofka, ki je sama pisateljica, ve, da so pesem, in
priobčila jih bo! To boš zijalo, bledo, domišljavo dekle!«

Drugi dan sem že naprosil prijatelja Željka Vižintina, ki si
je izposojal knjige v »Prosveti« v Trgovskem domu, da mi je
prinesel Kranjčeviča. In sem ga bral in bral in bil Zofki hvaležen.
Tudi Dostojevskega sem bral. Sproti sem ga kupoval in prebral
vsega, kolikor ga je izšlo v Reclamki 43 ).

Šli so meseci in lepega dne dobim »Domačega prijatelja« in
v njem pesem »Jaz bi rad rudečih rož« - pod psevdonimom, kajpa.
In še par dni je šlo in prišel je na gimnazijo pismonoša z de¬
narjem. Poznal me je že in je prišel kar pred razred v drugem
nadstropju. Poklical me je, že kar sam pripravil tintni svinčnik,
potegnil z mokro gobico, ki mu je visela ob torbi, preko nakaznice
in podpisal sem se. Izročil mi je 3 krone in še odrezek, na katerem
sem bral: »Vaše blagorodje! Pošiljamo Vam honorar za priobčeno
pesem »Jaz bi rad rudečih rož« in priporočajoč se Vam beležimo
z velespoštovanjem . . .«

Kaj naj še povem?

Popoldne sva s prijateljem Fonom - v Rusiji je revež izginil -
»špricala« neobvezno italijansko uro in jo udarila z »Domačim
prijateljem« in honorarjem v Svetoantonsko ulico v gostilno, kjer
je živela prijateljica bledega dekliča, ki ni hotel razumeti ne¬
umnosti... Prijateljica se je za »neumnost« zanimala in prosila me
je, naj ji pustim list, da pokaže sošolki . . . Tiumfiral sem in se
s prijateljem »triumfalno« vrnil v zavod . . . Vratar Janez je imel
študente rad in nama je šel na roko. Pri njem sva pustila vsak
svoj klobuk in potem, kot da sva že z drugimi prišla domov,
krenila ob zidu med gredami do vode v spodnjem koncu - saj sva
je bila res potrebna, ko sva pravkar poveznila zadnjo kupico
tekočine - in avantura 4t ) je bila srečno za nama! -

Taka je zgodba o Rdečih rožah. Mogoče bi se niti ne spomnil
nanje, če bi jih ne bil slišal peti, ko sem prihajal sem gori k tebi,
ker danes mislim na druge rože, ki mi vse lepše cveto . . .

30

VI. ZGODBA O TEM IN ONEM
IN ŠE O POČITNIŠKEM POTOVANJU

Četrta šola - oslovski most so ji rekali - je bila za mano.
Pogibeljnih dogodkov ni bilo, a vendar mnogo takih, ki so vsak
zase zgodba.

Povedal bi ti lahko o epidemiji polhovk, s katerimi smo hoteli
pričati svoje slovenstvo, a so nam jih v zavodu prepovedali, kar
pa ni dosti izdalo, zakaj iznajdljivi smo bili in jih vendar nosili.
Do vratarja s klobukom - od vratarja v mesto s polhovko! Če se
prav spominjam, nas je navdušil za polhovke Meško, ko smo videli
v »Domu in svetu«, kako lepo se mu poda . . .

Potem nas je zgrabila epidemija tamburic. Vseh instrumentov
bi se lahko v zavodu učili, priganjali so nas celo - pa nismo
marali. Navdušili smo se za tamburice, ki so nam bile kot narodno
jugoslovansko glasilo - simbol. Naročili smo si jih in brenkali v
vseh kotih in vogalih, da je bilo veselje - a v nemalo jezo
ravnateljevo, ki nas je grdo gledal . . .

Iz slovenstva in jugoslovanstva smo šli v slovanstvo: tekmovali
smo, kdo se bo prvi naučil ruščine. Jaz sem imel smolo - zaplenili
so mi rusko slovnico.

Pisal sem to leto ko nor. V gimnaziji smo izdajali »Razvoj«.

Vse, kar sem v njem priobčil, je še med letom izšlo v »Do¬
mačem prijatelju«, »Slovanu« ali v »Omladini«. 45 )

Povedati moram, da se mi je »Zora« zamerila. Urednik je
hotel vedeti, v katerem razredu sem - ker dotlej sem se označeval
previdno »stud. gvmn.« 46 ) Ko sem se izdal, da sem četrtošolec,
je postala urednikova beseda vse bolj pokroviteljska in omalovažu¬
joča, kar se mi je zdelo zamalo. Šel sem med radikalce 47 ), ki so
prejšnje leto začeli izdajati »Omladino«. Agitiral sem zanjo in
dobil kakih trideset naročnikov, obenem ji pošiljal svoje pesmi,
ki jih je priobčevala od številke do številke.

Tudi na prozo sem se spravil in začel priobčevati podlistke
v »Gorici«.

V zavodu in na gimnaziji so splošno vedeli, da pišem, in
oprijelo se me je ime »poet«. A to slavo sem često drago plačal,
zlasti pri matematikjj. Profesor matematike je bil posebne vrste
mož. Zbadljivo zabaven se je bril norca iz vsega, a je bil le dober.

»Sie, sie, sie, sie!..» 4e ) je včasih šlo izza katedra v skali vseh

31

glasov, da bi dobil pravilen odgovor. Zgodilo se je, da je tak
»Sie« prišel tudi do mene in me dregnil s posebno ostjo:

»Sie, der schvvarze Dichter dort in der vorletzten Bank!« 49 )

Ob krohotu sem vstal in zijal v formulo na tabli, kateri nisem
vedel kot drugi kaj pripomniti. Druge je pustil, da so se mirno
usedli, mene je posebej počastil, preden je znova započel s svojo
skalo:

»Setzen Sie sich und dichten Sie weiter!« 50 )

Nekoč je poklical k tabli mene in Fona - najboljši matematik
je bil, točen in soliden ko dobra ura. Ne da bi naju pogledal,
je zavlekel:

»Also: der erste Esel und der zweife Esel!« 51 )

Po razredu smeh.

Pogledala sva se s Fonom in ugibala, kdo naj bi bil prvi osel,
ki naj začne. Nisva se mogla odločiti in vsaj jaz sem razmišljal,
kaj je bolj ponižujoče: prvi ali drugi osel ... Pa je začel potem
profesor kričati in tuliti, kot bi zavijal volk; planil je pokonci,
butnil Fona k tabli in tako razsodil in naju opredelil . . .

Osli pa le nismo bili! Pomisli, da smo se spomnili Stritarja ° 2 )
ob njegovi sedemdesetletnici. K S. Gregorčiču smo šli, da nam je
dal naslov, in v Aspang 53 ) je šla dolga navdušena brzojavka . . .

Tako smo živeli in doživljali in uganili še to in ono in šolsko
leto se je zaobrnilo in ga je bilo konec. Lepega popoldneva kon¬
cem junija smo se Gorjani s Tolminskega razigrano veseli zbrali
na Katarinijevem trgu v gorenjem koncu mesta, kjer'nas je čakala
žardinijera j4 ) v bližini Gregorčičevega stanovanja.

Polde Kemperle - Jud smo mu pravili - je imel glavno besedo,
zakaj on je vsakokrat organiziral potovanje o božiču, veliki noči
in koncem leta. Železnice še ni bilo - ono leto so bohinjsko
dokončavali - pa smo se vendarle z žardinijero prijetno vozili.
Kakor hitro smo bili v vozu in nam ni mogel nihče blizu, se je
oglasila slovenska pesem, ki ni zamrla potem do Kobarida, kjer
je bila končna postaja.

»Kaj nam pa morejo . . .« smo jo udarili in tedaj sem videl,
kako se je pojavil na oknu S. Gregorčič in nas gledal in gledal
za nami, ki smo mladi in veseli odhajali v njegov planinski raj . . .
Ali se je zamislil ob našem veselju v svojo mladost in se spomnil
onega 29. avgusta 1863, ko so se pravtako zbrali goriški višje-
gimnazijci, najeli voz in se peljali v Gore, da mimogrede priredijo

32

v tolminski čitalnici »besedo«? 55 ). Videl je dni, ki so bili, in
spomnil se je gotovo, kako so jih Tolminci slavnostno sprejeli
z govorom in z zastavo, kako so navdušeni odkorakali v čitalnico,
kjer je on - osmošolec prvi nastopil in deklamiral svoj »Pozdrav
Tolmincem«, ki je domoljubno občinstvo razvnel in ga je bil
dr. Karel Lavrič 56 ) posebno vesel, ko je videl, kako mladi domo¬
rodci gorijo za narodno reč in kako lepo krasnoslovijo . . .

Tudi drugi so ga opazili in izzivalnorazposajena popevka je
zamrla in ubrali smo njegovo »Eno devo le bom ljubil . . .«, da
bi ga vzveselili in bi nas bil vesel . . .

O te študentovske poli po Soški dolini! Kdor jih je doživel,
jih ne žabi in jih še v sanjali obnavlja. Pesem, vesela beseda,
smeh, sonce, bela cesta skozi prijazne vasi ob Soči, prve ure
prostosti in razigranosti: bogato plačilo za mesece dolgo uklenje-
nost . . .

Dober mesec sem bil doma, pa sem šel spet na pot.

Gospod mi je bil obljubil, da pojdeva z novo železnico na
daljše potovanje, če dobro zvršim nižjo gimnazijo, in je držal
besedo.

Železnica je stekla v začetku julija in zadnji dan meseca sva
že zarana sedela v kočiji, ki je oddrdrala po beli cesti proti Sveti
Luciji. Dosegla sva jutranji vlak, ki je zasopihal v Baško dolino.
Ves čas sem bil ob oknu in gledal pokrajino: nov svet se mi je
odpiral. Videl sem Podmelec, kjer je menda že tedaj župnikoval
Ivan Kovačič-Soški 57 ), avtor »Kovačevega študenta«, videl Knežo,
odkoder je izšel Andrej Smrekar 58 , prvi in največji slovenski
ameriški pesnik, švignili smo mimo Grahovega in Hudejužne -
župnik-glasbenik Jan. Kokošar 59 ) je bil tu doma - in že smo bili
v Podbrdu, zadnji goriški postaji.

Dvakrat, trikrat je potem puhnila lokomotiva in švignili smo
v predor, ki ga ni hotelo biti konec. Moje pričakovanje je bilo
veliko. Sanjal sem o Bohinju, kar sem bral Prešerna in se seznanil
z Melkijadom v Nemcigrenovi Hoji na Triglav, in težko sem čakal,
da ugledam klasični svet, v katerega se je zatekel Črtomir, kjer
je živel Vodnik in imel Zois svoje plavže in je Mencinger »vlekel«
Erjavca in Valjavca . . . 60 )

Ko smo bili iz predora, sem spustil okno in bil vesel gorenj¬
skega zraku in pokrajine. Gledal bi jo in gledal, a vlak je oddrvel
in navdušenje je še rastlo, ko se je razprostrlo in zalesketalo pred

33

menoj v poletnem soncu Blejsko jezero. Najrajši bi izstopil in
strmel vanj, a gospod je bil gospodar: moral sem naprej do Otoč
in na Brezje. Spotoma sem videl oddaleč Vrbo, Prešernovo »drago
vas domačo«, ki bi jo tudi rad obiskal, a gospodu ta moja želja
ni bila kar nič všeč.

»Nemara si že bral Prešerna?« me je vprašal in ko sem mu
pritrdil, je zmajal z glavo, rekel pa nič . . .

Na Brezjah sva prenočila in se drugo jutro, ko sva se za
slovo še enkrat priporočila Mariji Pomagaj, vračala peš na Bled.
Moje veselje je bilo neznansko, ko sva se zibala v čolnu »tje na
otok, z valovi ves obdani«, in še gospod je bil tako prevzet, da
je začel peti - čeprav je bil slab pevec - Huberjev »Otok bleški . . .«

Kakor omamljen sem bil od tolike lepote. Ko sva popoldne
šla od Petrana proti postaji, sem se spet in spet ozrl, da bi si
vtisnil vso to lepoto in bi mi ne izginila nikdar več.

Na postaji sem se zdrznil, kakor bi padel iz nebes. Ne vem,
kaj bi vse rajši doživel, kakor da srečam tu in še v družbi
z gospodom - ravnatelja deškega semenišča! Gospod je začel z njim
govoriti. Po prvih besedah mi je namignil, naj stopim na peron,
onadva pa sta ostala v čakalnici in govorila in govorila. S perona
sem ju prikrito opazoval skozi okno in po ravnateljevih kretnjah
sklepal, da me ne hvali . . .

Ko sta prišla z menoj, sta bila oba prijazna - ravnatelj celo
bolj ko gospod . . .

Prisopihal je vlak in ko se je ustavil, sva z gospodom vstopila
v tretji razred. V splošnem oddelku je bilo vse polno. Gospod je
pogledal v sosedni kupe, kjer je dobil prostor, jaz sem pa ostal
v splošnem in se nenadoma vzveselil. Pozabil sem na ravnatelja in
nič več nisem ugibal, kako me je gospodu opisal, kajti v kotu
ob oknu sem ugledal - S. Gregorčiča, ki se je tedaj vračal od
svojega prijatelja Jakoba Aljaža 61 ). Videl sem, da je poleg njega
še nekaj prostora, pa sem se priril do njega, ga pozdravil in prosil,
če smem prisesti.

Dovolil mi je in ves srečen sem sedel ob njem in govoril
z njim do Sv. Lucije, kjer je tudi on izstopil. Namenjen je bil
v Tolmin. Tolminci so ga pričakovali in mu prišli nasproti s ko¬
čijami. Ko sem hitel, da dobim sedež zase in gospoda v žardinijeri,
ki je vozila do Kobarida, sem videl in slišal Tolmince okoli vozov

34

prvega razreda, ki so čakali pesnika. Stopil sem k njemu in mu
povedal:

»Gospod pesnik, Tolminci vas iščejo. Slišal sem, da so prišli
s kočijami po vas!«

»Tiho bodite, pa pokažite mi, kateri omnibus vozi do Tol¬
mina,« mi je rekel in me vprašal in stopil hitro za menoj skozi
vrvečo množico.

Pokazal sem mu tolminski omnibus in čeprav je bil že na¬
trpan, se je stisnil vanj in se ni zmenil za kočije, ki so ga
čakale . . .

Videl in spoznal sem: Gregorčič je sovražil vsako oficialnost.

Pod večer sva se pripeljala z gospodom domov. Drugi dan
je prišel gospod k nam. Mene ni bilo doma - pa je bilo mogoče
še bolj prav. Mami je povedal, kar mu je zaupal ravnatelj. Želel
je, da bi me prijeli in mi izbili iz glave vse navdušenje za lepo
knjigo ter naj bi opustil neumno pesnenje.

Mama je obljubila, a obenem pripomnila, da dobim za pesmi,
ki mi jih tiskajo, večkrat kako krono.

»A tako?« se je začudil gospod, ki je znal ceniti denar.
»Potem pa naj le piše, samo naj gleda, da ne bo kaj napak!«

Tako se je zgodilo, da me ni mama nič pregovarjala, naj bi
opustil pesmi, in tudi z gospodom sva ostala prijatelja kljub temu,
da se je srečal z ravnateljem na Bledu in slišal, da hodim svoja
pota . . .

VII. ZGODBA O NEOPRAVIČENI URI

V peti šoli smo imeli za razrednika neznansko strogega pro¬
fesorja, ki ni bil nič manj zagrizen nemški šovinist. Bil je eden
izmed onih, ki so gradili znani germanski most do Adrije. V
razredu smo bili združeni Slovenci, Italijani in par Nemcev in nič
ni prikrival svojih simpatij: Nemci so mu bili Benjaminčki, Ita¬
lijane je gladil, nas je pa lovil, smešil in zbadal in pri tem užival.
Še danes se ga z jezo spominjam. Vse bi pozabil in mu odpustil -
enega mu ne morem odpustiti, pa naj bi se skliceval na discipli¬
narni red ali na karkoli - tako ne bi smel nastopiti . . .

To pa je zgodba o neopravičeni uri.

Izza petka 16. novembra 1906, ko smo zvedeli, da je Simona
Gregorčiča zadela kap, smo bili vsi vznemirjeni in v upu in strahu

35

smo čakali, kako bo s pesnikom. Čez dober teden, v soboto
24. novembra, smo izvedeli, da je umrl in zadnjo uro so nam po
okrožnici sporočili, da se v ponedeljek 26. novembra ob 8. udeleži
zavod pogreba, nakar se bo vršil pouk ko navadno.

Gorica se je odela v črno in na Gorišček - Katarinijev trg -
so se začele zgrinjati množice iz mesta, iz okolice, z dežele, od
vsepovsod.

Ob sobotah popoldne smo hodili serneniščani na izprehod. Ta
dan nismo šli. Dovolili so nam, da smemo iti kropit pesnika.

Prišli smo pred hišo žalosti. Dolga, na zunaj dolgočasna eno¬
nadstropna hiša je bila - odkar je stekel v Gorici tramvaj, je ni
več - in pred njo se je gnetlo ljudstva, ki je prihajalo in odhajalo
skozi velika vrata. Vsi so bili potrti, žalostni . . .

Vstopil sem skozi vrata in videl onkraj dvorišča vrt, v katerem
je rastla stara cipresa in se dvigala preko strehe. Zavil sem na
levo v nadstropje po lesenem stopnišču, ki je bilo ta dan preozko,
kakor je bil preozek tudi hodnik, s katerega se je prišlo v pesni¬
kovo stanovanje. Na hodniku sem srečal kneza in nadškofa
dr. Fr. Sedeja, ki je bil pesnikov prijatelj in mu je ponudil še
isto leto, ko je postal škof, stanovanje v svojem dvorcu, a je
pesnik ostal le rajši v hiši, v kateri se je nastanil, ko je po bolezni
1903 prodal svoj »hrib« na Gradišču in se preselil v Gorico.

S hodnika nisem mogel takoj v vežo. Prenapolnjena je bila,
ker so bila iz nje na desno odprta vrata v pesnikovo hišno ka¬
pelico, ob kateri so se ljudje ustavljali; soba, kjer je ležal pesnik
na mrtvaškem odru, pa je bila tudi pretesna, da bi se mogli vsi
zvrstiti vanjo.

Pod pritiskom navala, ki je bil s stopnišča vedno večji, smo
se, kar nas je bilo v ospredju, le zrinili v Vežo in preden smo
prišli v sobo, smo si ogledali kapelico. Na oltarju je bilo še vse
prav tako kot oni dan, ko je pesnik začutil slabost in odstopil.
Mašna knjiga je bila na epistolski strani, mašni plašč pa tudi
zgrnjen na oltarju . . .

Tam pa je bila ona »nizka soba, a v sobi, bleda sveč
svitloba . . .«

Spraznila se je nekoliko in vstopili smo. Orosile so se mi oči,
ko sem prijel za oljkovo vejico in poškropil pesnika. Vse je bilo
tako, kot je pel in se videl:

36

Mej svečami pa spava mož,
bled mož, ogrnjen s plaščem črnim,
ki s trakom je našit srebrnim;
on trdno spi, nevzdramno spi,
strudila ga je težka hoja.

Moža pa množica ljudi,
z mladiko oljkovo kropi,
želeč mu večnega pokoja ...«

V črno zastrta soba je bila polna južnega zelenja in vencev
in cvetja in Sokoli so stražili velikega mrtveca. Molil sem in
obenem ugibal, kaj vse je nesel še pesnik s seboj, in mislil na
njegovo VL posmrtnico in na vse, kar sem slišal zadnje dni, ko
so pravili, da je pripravljal nov zvezek svojih Poezij ... Še
enkrat sem ga pokropil in ga pogledal s solzami v očeh . . .

V nedeljo smo slišali, da so prišli k pogrebu iz vseh strani
Slovenije, med drugimi tudi Aškerc, Medved in Meško 62 ). Ah,
kaj bi dal, če bi smel ta dan v mesto! Od jutra do večera bi
oprezoval, da bi te naše pesnike vsaj oddaleč videl!

V ponedeljek ob pogrebu sem jih le.

Ob osmih je bil ves Katarinijev trg prepoln pogrebcev, ki so
se zgrnili v žalni sprevod, kakršnega še ni videla Gorica. Šole so
ga začele. Davno smo že bili na Travniku pred cerkvijo Sv. Igna¬
cija in se postavili v vrsto, a sprevoda še ni bilo konec. Ko smo
tako stali, smo opazovali udeležence in tedaj so mi pokazali
Aškerca, Medveda in Meška, o katerem so mi povedali, da je zelo
prijazen in ljubezniv. Izvedel sem, da so ga preparandke kar na
cesti oblegale s svojimi albumi in bile do neba srečne in vesele,
ko so dobile, če že ne kakega verza, vsaj njegov podpis.

Ko se je zgrnil sprevod v cerkev in so opravili cerkveni obred,
smo krenili spet po istih ulicah na Katarinijev trg, kjer sta se
poslovila od pesnika profesorja Iv. Berbuč in v imenu mladine
dr. K. Ozvald 63 ). Po Berbučevem govoru je zapelo »Glasbeno in
pevsko društvo« pesnikovo najljubšo pesem »Nazaj v planinski
raj . . .« Nepregledna množica jo je poslušala in ihtela in ihtenje
je prešlo v glasen jok, ko so krsto preložili na drug voz, ki se
je zganil in peljal pesnika v planinski raj tja gori k Sv. Lovrencu
»na griček zeleni ob Soči, mrtvim živo šumljajoči . . .«

Pogrebci so se vračali v mesto - tudi študentje. Meni ni dalo
srce. Pozabil sem na šolo in vse in šel za vozom, ki je peljal
pesnika domov, do Solkana, kjer so ga sprejeli solkanski občinski

37

svet in čitalničarji z zastavo in žalno pesmijo. Oni pogrebci, ki so
prišli še do sem, so si v spomin utrgali kak list ali cvet iz vencev
in tudi jaz sem ga . . .

Dolgo sem še gledal za mrtvaškim vozom in ko je izginil za
ovinkom, sem se vračal v,mesto. Ko sem tako šel, sem dotekel •
Meška. Pozdravil sem ga in ker mi je ljubeznivo odzdravil, sem
se mu približal in se mu predstavil. O Gregorčiču sva govorila
in potem o Gorici in o študentih. Pohvalil nas je in povedal, da
je spoznal, kako se zanimajo za književnost. Tedaj sem se mu
tudi jaz izdal in je bil še bolj ljubezniv in me je bodril in vzpod¬
bujal. Ne vem, koliko časa sva hodila po Gosposki ulici, po
Travniku in Šolski ulici. Nič nisem pomislil, da ga mogoče za¬
držujem, on pa ni hotel kaliti mojega veselja, saj je gotovo videl,
da mi kljub žalostnemu dnevu le žarijo oči, ko sem ob njem.
Končno me je pa le rahlo opozoril, da ima še druga pota.

»Kaj pa šola?« je vprašal.

Iz zvonika Sv. Ignacija je udarilo tri četrt.

»Tretja ura gre zdaj h koncu. Zamudil sem, pa nič ne de,
se že opravičim.«

»Pa bo le prav, če greste k pouku,« je rekel mehko in mi dal
roko.

»Ali bi Vam smel včasih kaj pisati pa Vas prositi za kak
svet, gospod pisatelj?« sem prosil.

»Prosim, prosim, veselilo me bo, saj imam vas Goričane rad!
Zbogom!«

In odšel je po Šolski ulici in zavil okoli Travnika k »Jelenu«,
jaz pa v gimnazijo.

Kakor hitro sem prestopil prag in se nameril v prvo nad¬
stropje, me je zazeblo in čim bliže sem bil razredu, tem počasnejši
je bil korak. Ob vratih sem obstal in ugibal, ali bi vstopil ali
bi se vrnil in se potem drugi dan kako opravičil. Zoprni, naduti
razrednikov glas, ki je rezko odmeval izza zaprtih vrat na hodnik,
ni obetal nič dobrega.

»Opravičim se, povem mu, kako in kaj - pa naj napravi, kar
hoče!« sem se odločil in odločno vstopil.

Součenci so se ozrli in iz slovenskih oči sem bral, da nisem
prišel pravi trenutek. Razrednik, ob katedru je stal in se opiral
s komolcem nanj, me je strupeno gledal. Preden sem prišel do
njega, da bi se opravičil, je siknil kakor gad, da ni treba nikakega

38

opravičevanja, da je šola več kot pogreb kakega malopomembnega
pesnika, za katerega je bilo pač dovolj, če mu je zavod žrtvoval
dve uri . . .

»Neopravičeno uro in posledice pripišite sebi in svojemu nav¬
dušenju za vašega pesnika!« je zaključil v svoji trdi nemščini.

Sedel sem. Po razredu mir, kakršnega ni bilo ne prej ne slej.
Onemu sošolcu, ki ga je nato dalje izpraševal, je drhtel glas . . .

Spomin pesnikov je žalil in z njim nas vse in našo narodnost.
Tega mu nismo odpustili in mu tudi danes ne, čeprav neopravičena
ura ni imela hujših posledic. Imela bi jih, a v profesorskem zboru
je bil profesor Josip Ivančič 64 ), najožji Gregorčičev prijatelj, in
so bili še drugi, ki ne bi prenesli zagrizene žalitve, katera bi
prišla v mojem disciplinarnem slučaju na dan . . .

VIII. ZGODBA O PRIDIGI

Povedal sem ti že, da sem bil izza tretje šole naročen na vse
naše leposlovne liste. One, ki so bili dovoljeni, sem dobival v
semenišče, druge na gimnazijo ali pa sem se naročil nanje v
Gabrščkovi knjigarni in hodil prve dni meseca mimogrede ponje.
Ker sem pisal vanje, se mi je zdelo naravno, da jih moram tudi
imeti, čeprav ni bilo v skladu s hišnim redom. In tudi to: hišna
knjižnica je bila zastarela; na gimnaziji ni bilo dosti bolje in ne
tu ne tam ni bilo dobiti naših mesečnikov. Kje naj bi jih potem
dobil, kako bi bil »na tekočem« in kako bi mogel zasledovati
razvoj in rasti sam ž njim?

Tako sem menda edini tedaj na vsej gimnaziji vsestransko
sledil toku naše književnosti in nič ne vem, da bi mi vest kaj
očitala, da hodim kriva pota, čeprav sem moral vse skrivši brati:
v šoli med odmori in med poukom, zlasti pri onih profesorjih, ki
so izpraševali »po vrsti« in je bila njihova razlaga do neznosnosti
ponavljajoče se čitanje lekcij in njihov stereotipni 65 ) zaključek:
»Do sem za prihodnjič!« Doma v zavodu sem pa bral v refektoriju
med kosilom in večerjo, kakor so drugi ta čas brali politične liste,
na vrtu kje za kakim grmom, med izprehodom, ko sem zaostal
za prefektom ali pa bil med prvimi - kilometer pred njim; včasih
me je pa tudi »bolel zob« ali »glava« in ostal sem doma in v miru
preletel, kar se je dalo prebrati v dveh, treh urah.

39

Moja »knjižnica« je bila v spodnjih predalih pulta med -
perilom. Nihče ni vedel za njo, nihče je ni iztaknil.

Tri leta sem užival tako previdno in pretkano mesec za me¬
secem blagodat slovenskega leposlovja - v šesti sem jo izkupil.

Bilo je v začetku meseca in vračajoč se z gimnazije, sem v
Gosposki ulici stopil v Gabrščkovo trgovino. Gospodična, ki je
v njej poslovala in bila tudi pisateljica, če se prav spominjam,
se mi je nasmehnila.

»Je že prišel,« mi je dejala in mi dala »Ljubljanski zvon« C6 ).

Po cesti sem preletel vsebino na ovitku, doma sem ga skrivaj
prerezal. Ko smo se zvrstili v refektorij in odmolili ter sedli na
svoja mesta k polni skledi, iz katere smo menjavaje se po vrsti
zajemali na krožnik, sem se zamaknil v branje, iz katerega me je
vzdramil zadovoljen smeh »conmensalium« 67 ). Molče so me bili pri
zajemanju preskočili in ker je pri skledi računal vsak s svojim zdra¬
vim želodcem, ki sv TpEfSoi^ii* HpouAetou, jiuičetj ujcu u vl  ep oe SeAočvTai, Cli ),
kot so prosto po Homerju tedaj večkrat ugotavljali, nisem imel
iz prazne sklede kot zadnji več kaj zajeti. Da bi se pritožil?
Izdati bi se moral - to pa bi bilo hujše nego prazen krožnik.
Potrpel sem in bral dalje, dokler niso prinesli prikuhe, pri kateri
sem plačal »milo z dragim«, ker ob sami Zvonovi liriki in prozi
nisem bil - sit venia verbo - sit . . , 69 )

Vilice in noži niso več rožljali, a sedeli smo le še, dokler
niso končali gospodje, ravnatelj in prefekti, ki so jedli, kol se
spodobi, in niso metali vase kakor mi - mladi voleje ... Jaz sem
bil zadovoljen in sem bral, drugi so pa rešetali dopoldanske do¬
godke, bili zadovoljni in se jezili, kakor je imel kdo srečo ali
smolo. Slovenščina in furlanščina sta se kosali in nemščina je
posredovala.

Iz refektorija nas je vedno vodila pot v kapelo adoriral. Redki
so bili, ki so izostajali; ravnatelj takih ni rad gledal in tudi mi
smo vedeli marsikaj o njih: bili so mlačni, z eno nogo že zunaj
in komaj čakali, kdaj bodo rekli zavodu: adijo!

To pot sem tudi jaz ostal v učilnici. Odprl sem pult, ki me
je zastri, se naslonil obenj in nadaljeval z branjem. Kot v re-
fektoriju sem se tudi ob pultu zamaknil in preslišal, kdaj so prišli
gojenci iz kapele in se zgrnili na dvorišče ali na vrt.

Bral sem in bral.

40

Iz učilnice za nižjegimnazijce je prišel skozi vežo in šel ined
pulti po sredi našega študija ravnatelj. Ko je bil že tik ob meni
in šel mimo, sem se zavedel nevarnosti. Ali naj stlačim hitro
Zvon med druge knjige in zaprem pult, kakor bi nič posebnega
ne bilo, ali naj bom miren in berem dalje, da ne vzbudim kakega
suma? Odločil sem se za zadnje - a je bilo napak.

Slišal sem: ravnatelj je postal in se vrnil ter obstal ob meni.

Kaj bi? Miren sem bil in bral, ko da nimam nič takega, česar
ne bi smel imeti. Ta moj mir je ravnatelja očividno nekoliko
ukanil, zakaj tudi njegova beseda je bila mirna, ko me je vprašal:

»Kaj berete?«

Nisem mu odgovoril. Če bi zinil, bi se izdal, da me je strah.
Mirno, kolikor sem mogel, in vdan v usodo sem zaprl list in
z ovitka je videl, kaj berem.

Udaril se je ob boke, kakor je imel navado, ko se je posebno
razvnel ob tem ali onem razočaranju in vzkliknil:

»,Ljubljanski Zvon’! ? Za božjo voljo, ali ste res že tako
daleč?«

Samo to je rekel, mi vzel list in odšel. Jaz sem pa zaprl
pult, odšel na vrt in sam vase zatopljen bodil po stezah v vseh
vijugah do vrha, odkoder sem se zagledal v mesto in ugibal, kaj
bo z menoj. Ali sem res tako daleč, da mi ni pomoči, ali je res
greh brati naše mesečnike,ali res ni bilo doslej ne enega v zavodu,
ki bi jih bral? Ne poznajo jih, pa jih obsojajo. Če bi bil že
Mahnič, a ta ... , ki nima pojma o naši knjigi in naših pesnikih
in pisateljih! Ali naj se zadovoljimo samo s Sketovimi 70 ) čitan¬
kami in onim, kar moramo brati za šolo? Kako pa, da nas bo
potem profesor slovenščine pital z osli, teleti in podobnimi štiri¬
nožci! Odkod moje znanje, če ne iz knjig in listov, ki niso pred¬
pisani, odkod prožnost besede in podajanja v nalogah? Levčev 71 )
pravopis bi vsega tega ne dal in Janežičeva slovnica tudi ne -
cxempla docent 72 ) in koliko jih je!

Tako sem ugibal in modroval in nič me ni pekla vest in nič
se nisem bal kot ono leto ob »Prvih cvetih«.

»Če me izključijo - dobro. Žrtev branja najstarejšega sloven¬
skega mesečnika bom; Igliko se bom na to skliceval, ko se bom
priporočil tu in tam za instrukcije, s katerimi se že kako pre¬
bijem.«

41

Nihče od sošolcev in sogojencev ni vedel, kaj se mi je pri¬
petilo. Pomagati mi ne bi mogli pa sem molčal, šel popoldne
mirno v šolo, se vrnil zvečer, ko se je ob petih začelo učenje,
sedel k pultu in pričel s preparacijami.

Dobre četrt ure je minilo. Kar se odpro vrata in ravnatelj
se je ustopil sredi učilnice. Vsi so vedeli: Nekaj se je zgodilo,
pridiga bo! Prepričan, da gre zame, sem pričakoval groma in
strel; a bil sem vendarle potolažen, zakaj sklepal sem: najbujše
ne bo, ker me ni citiral k sebi.

Ko je ponehalo ropotanje s stolicami, ki so jih premikali, ko
so vstajali, in ko še »obstipuerunt omnes attentique ora tene-
bant« 73 ), je spregovoril ravnatelj z milim, žalostnim glasom, ki
je zgrabil, čeprav je včasih kdo v svoji domišljavi modrosti po¬
dvomil v njegovo pristnost:

»Meine lieben Zoglinge!« 74 )

V zavodu smo bili Slovenci in Furlani - zato je bila nemščina
jezik, ki je veljal vsem.

»Moji dragi gojenci! Leto za letom obnavljate v svojih proš¬
njah na vodstvo zavoda obljubo, ki ste jo podali v svoji prvi
prošnji, ko ste prosili za sprejem v ta zavod, ki ima vzvišen
namen, da vas privede v duhovniški stan. Uvedli smo te ponovne
prošnje, da si leto za letom izprašate vest in se presodite, ali
spadate še v naš zavod, v katerega ne silimo nikogar, ko vemo,
da jih je nešteto, ki bi bili veseli, ako bi bili naši gojenci. Tri,
štiri leta, pet in šest let ste že tukaj in če so vam že prvo prošnjo
spisali drugi in se niste ob njej zavedali, kaj ste obljubili, ko ste
izjavili, da se posvetite duhovniškemu stanu in da boste zvesto
držali vse zavodne predpise in boste hvaležni vsem, ki skrbijo
za vaše duševno in telesno dobro, ste se morali ovedeti pozneje
vsega tega, ko ste spoznali zavod in potem sami spet prosili vanj
z isto obljubo kot prvič.

Vendar - in to je žalostno in boli mene in vse vaše predstoj¬
nike - so med vami taki, ki na svojo obljubo pozabljajo in
pozabljajo na cilj, h kateremu bi morali z vsem ognjem mlade
duše hrepeneti. Poznam jih in vem, da je bila spočetka njihova
pot lepa in da je držala naravnost do cilja, a z leti so zašli na
stranpot, ki jih pripelje vse drugam, kakor bi mi želeli in kar
nam obljubljajo.

42

Kje je vzrok temu? Mnogo jih je, a danes poudarim in
pokažem le enega. Čtivo je to, slabo čtivo. So v zavodu, ki jim
ni dovolj, kar jim nudi naša knjižnica, jim ni dovolj, kar jim
nudi gimnazijska - naročajo si in kupujejo knjige in liste, ki so
jim nedorastli in se ob njih zastrupljajo in, sami ne vedo, kdaj,
izgubijo temelj življenja - vero. Če pa jo še obranijo, ni več
trdna; v dvome zaidejo, omahujejo, mlačni postanejo, indiferentni
in so potem kakor list v vetru. Tako so daleč od poti, ki bi jo
morali hoditi, na stranpoti so, kakor sem rekel, in posebne milosti
je treba, da izprevidijo, kako drve v pogubo ter se še pravočasno
vrnejo na pravo pot.

Dragi moji, to sem vam govoril, ker vam hočem dobro in bi
rad, da bi ostali zvesti svojemu poklicu in tako dosegli časno in
večno srečo. Opustite vse, kar vas moti in zavaja od cilja, ki ste
si ga postavili gotovo z veselim, nedolžnim srcem v veselje svojih
dragih. Kdor je pa že tako daleč, da na svoje obljube nič več ne
da, kdor vara zavod in vse, ki mu verujejo, naj ne pomišlja in
se odloči:Cilj sem zgrešil, v zavod ne spadam več, grem in napra¬
vim prostor drugemu, ki ga je vreden!

Dixi - govoril sem in upam, da mi ne bo treba več!«

Gojenci so se med govorom spogledovali, znamenje, da ni
vedel nihče, kam meri ravnatelj. Meni je bilo tesno pri srcu, saj
sem mu moral dati prav; a vendar se mi je le upiralo, da bi
bilo vse res tako. Vera - ne, nisem je izgubil. Mlačnost? Res, vsak
teden nisem hodil več k spovedi in obhajilu, a vendar češče, nego
sem bil primoran. Poklic? Hm, sam ne vem. Izgubil ga še nisem,
le ugibal sem včasih, kaj, ko bi drugam. Na Gregorčiča sem mislil
in Mahničev nastop proti njemu: ne sme pisati, kakor bi rad . . .
Da bi pustil knjige in liste, da bi opustil pesmi? Gregorčič, Meško,
Finžgar, Sardenko in drugi so pač tudi že kot gimnazijci brali
to in ono, česar bi mogoče ne smeli, in pisali so tudi - pa so postali
vendar duhovniki! Mahnič 75 ) sam, ki je bil prej ravnatelj tu, je
vzpodbujal svoje gojence k pisanju in razpisoval nagrade zanje
v »Rimskem Katoliku«, pa je pustil višjegimnazijcem gotovo brati
marsikaj, česar nam danes ne puste!

Tako sem mislil med govorom in skušal opravičiti svoj pre¬
stopek in ni se mi zdelo potrebno, da bi izvajal posledice, kot jih
je nakazal ravnatelj.

43

Kaj hočeš, mlada glava mora imeti pač vedno svoj prav in
v svoji objestnosti ne pomisli, da je trpko jabolko nauka, dozorelo
na drevesu življenjske modrosti in skušnje, zdravo in da ni človek
po njem nikdar bolan. 0, ko pride spoznanje in se človek zave,
da je subditus 76 ) beseda besed, iz katere poganja močna rast -
tedaj je navadno že prepozno in spomin na mladost je kakor trn,
ki zabode do srca!..

IX. ZGODBA O PRVEM JAVNEM NASTOPU

Bilo je v soboto 5. septembra 1908. Nebo nad našimi gorami
so zastrli oblaki in popoldne se je ulil dež. Žalosten sem bil, ker
sem v »Primorskem listu« 77 ), ki smo ga prejšnji dan dobili, bral,
da odkrijejo v nedeljo dopoldne pri Sv. Lovrencu nagrobnik
S. Gregorčiča, popoldne na Vršnem pa spominsko ploščo.

»Bog daj, da bi se prevedrilo!« sem želel in opazoval oblake
in spraševal, kako bo z vremenom. Barometer so imeli samo v
šoli, pa sem šel in pogledali smo, kaj pravi. Kazal je lepo in
potolažil sem se.

Prišel je večer, lep, da mu ne pomnim enakega. Tam gori
v Kotu se je med gorami v polobli zjasnilo nebo. V to sinjino je
izza oblakov zdrknilo sonce in kot da se je božje oko zagledalo
preko Kobariškega Kota v planinski raj, je bilo vse od neba do
zemlje v zlatu. Pršilo je še nad dolino in gorami in žarki zahaja¬
jočega sonca so zlatili sleherno kapljo; z Matajurja na Hum pa so
se bočile tri mavrice in pod njimi v ozadju se je dvigal veličastni
Krn s Sv. Lovrencem, Libušnjem in Vršnem.

Zamaknil sem se v to lepoto, mislil na Gregorčiča in napisal
pesem prigodnico.

Drugo jutro sem krenil proti Kobaridu, poiskal prijatelja
Adolfa - v Kranju je sedaj profesor - in mahnila sva jo preko
Soče in čez smaško in ladrsko polje k Sv. Lovrencu. Cerkev je
bila že polna in tudi na pokopališču se je gnetlo ljudi, ki so prišli
od blizu in daleč, da bi počastili pesnikov spomin. Ko je minila
maša, pri kateri so peli goriški študentje pod vodstvom skladatelja
in župnika Janeza Kokošarja iz Gorice, se je vse zgrnilo na
vzhodno stran cerkve za prezbiterij, kjer je pesnikov grob.

44

S prijateljem Adolfom sva bila tik ograje ob grobu. Videla
sva vse odlične može iz odbora za postavitev spomenika, videla
dr. Fr. Ilešiča 7a ), predsednika »Slovenske matice«, ki jo je prišel
zastopat, in slišala profesorja dr. K. Ozvalda iz Gorice.

Tako je govoril:

»Bilo je nekako pred šestimi desetletji. Po planinskem raju
ob vnožju nebotičnega Krna je takrat skakal za pestrokrilimi
metulji ter rožice trgal deček črnokodrih las in iskrih oči. Res,
da se je v živih očeh tega dečka zrcalila zarja, napovedujoča velik
dan neobičajno jasnega duha, toda ni oče ni mati dečkova takrat
pač nista slutila, da šest desetletij pozneje ves slovenski narod
njiju Simonu v proslavo na domačo hišo vzida spominsko ploščo
ter tu pri Sv. Lovrencu odkrije nevsakdanji nagrobnik pesniškemu
geniju S. Gregorčiču.

»Selo mirno« s sončnimi pašniki in temnim lesovjem, s stu-
denimi potoki in slapom grmečim, to »selo mirno« in črnokodri
deček iskrih oči sta se kmalu razstala in z isto radostjo, ki ga je
nekoč podila za pisanimi metulji, pa z isto ljubeznijo, s kojo je
nekdaj trgal dehteče rožice, je sedaj brskal po raznolikih straneh
učne knjige. Še vrsta let in slovenski narod je prejel »zlato knjigo«
Gregorčičevih Poezij, ki ji je vsebina bila zlata duša in zlato
srce in ki ostane z zlatimi črkami registrirana v zgodovini slo¬
venske umetnosti.

Kdo bi ne bil mnenja, da je čez tako življenje sijalo le jasno
sonce neskaljene sreče in sladke zadovoljnosti brez pegice notra¬
njega nemira! In vendar nam Gregorčič na ves glas opovrže to
mnenje v prekrasnem poemu 79 ), ki izzveni v bolesti prekipeva¬
jočem akordu:

»Zakaj sem zapustil te, rojstvena vas,
zakaj sem vas pustil, planine!«

Ko je mladi Simon ostavljal očetovo hišo in planinski mir,
da daleč od doma uteši hrepenenje srca, ki ga je gnalo »iskat
učenosti in sreče sveta«, takrat je za trdno verjel, da je tam za
gorovjem nekje nepoznan mu lepši svet, nego je domače Vrsno,
svet, ki mu ga je živahna otroška domišljija v najpestrejših barvah
brez prestanka čarala pred oči. V tistem svetu ni ljudi običajnih
kmetskih obrazov in žuljavih rok, tam biva lepo oblečena gospoda,
kakor jo je Simon le redkokdaj videl pod domačim zvonom, in

45

učeni so tam ljudje in dobri ter žive lepo, brezskrbno življenje.
In, kolika sreča, zdaj je tudi on poln pričakovanja zastavil korak
proti temu lepemu svetu - iskat učenosti in sreče sveta! Tako je
sanjal mladi Simon, a dozorel mož in pesnik slavnega imena
vzdihne:

»Zakaj sem zapustil te, rojstvena vas,
zakaj sem vas pustil, planine!«

Rešitev dušeslovne zagonetke:

Ne le Vsevečni, tudi boginja Poezija je Gregorčiča bila izbrala
za svojega svečenika. V lahnem poljubu na njega mladeniško čelo
je komaj slišno dahnila.

»Sladke pesni bolečine
porode ti_«

In mladenič »prime strune in sladki glasi done in bude slo¬
vensko deželo«. Njegova muza 80 ), polna najnesebičnejše ljubezni,
se raduje z veselimi in srečniki, tuguje z nesrečnimi ter Slovencem
kaže pot do narodnostnih in občečloveških idealov. In Slovenci
so prisluškovali čudežnim glasovom. Množice so pesnika umele ter
se mu z občudovanjem klanjale: imele so kakor on v prsih čuteče
srce, ki v njem »pekel naš je in naš raj«, in njih duša ni poznala
zle misli. Bilo jih je nekaj, ki pesnika niso mogli  umeti in
so ostali hladni: njih srce je bilo trdo, njih duh nepristopen
poletu za visokimi vzori. A bili so tudi, ki pesnika niso hoteli
umeti: srce in dušo jim je objela zloba in zlato knjigo Gregorči¬
čevih Poezij so pozdravili z vpitjem: »Križaj ga!«

Takrat pa se je utrgalo v pesnikovi duši in iz srca se mu je
izvil obupen klic, kakor ga Slovenec še ni slišal, tako obupen,
da se je razlegal do neba, ki naj iz pesnikovega prahu nekoč da
življenje katerikoli stvari, samo ne več čutečemu človeku.

»In svet ob noč pozabi kraj,
krijoč ostanke te.ec

Ne! Svet ni pozabil. Nad peščico zemlje, krijočo te drage nam
ostanke tu sredi planinskega raja nad zelenomodrim valovjem
prekrasne hčere planin, se od danes dviga sicer skromen, a do¬
stojen spomenik, ves bel, kakor je bila njegova duša, in jekleno
kremenit, kakor je bil značaj njega, ki je s ponosom rekel:

46

»Ti streti me moreš, potreti nikdar,
usode sovražne besneči vihar!«

Umetnikova roka je izklesala spomenik, ki bo od roda do roda
glasno pričal, da

»Poet Slovencem slavno znan
leži v tem grobu pokopan.«

A mi?

»Pomnik postavimo mu tak,
da skuša slednji biti mu enak«

v plemenitosti mišljenja in čustvovanja pa na njima baziranih
jeklenih značajih.«

Tak je bil slavnostni govor. Slišal sem za hrbtom opazke in
še potem med udeleženci: nič niso bili zadovoljni z govornikom
in njegovimi izvajanji. Preabstraktno 81 ) jim je bilo menda vse in
še tiho je govoril, da mu niso mogli slediti, kakor bi radi.

Po govoru so spustili zaveso s spomenika in videli smo na¬
grobnik, ves iz čistega kararskega marmora, visok nad štiri metre.
Slonel je in še sloni - ob altarski steni, obrnjen proti Vrsnu,
sestavljen iz treh delov. V zgornjem delu, ki prehaja v križ, je
pesnikov medaljon v nizkem pridvigu; pod medaljonom visi na
festonu pesniški emblem 82 ), lira brez strun, in se v zlatih črkah
blešči napis. Srednji del predstavlja veslarja na razburkanem
morju in pod njim kliče napis: Naš čolnič pogube otmimo! Veslar
s čolnom in valovi je izdelan v visokem reliefu. Spodnji del, posta-
rnent, nosi dva medaljona iz brona: na levi kelih, na desni tri
cvetlice: vero, upanje, ljubezen.

Nagrobnik je delo Goričana J. Bitežnika 83 ), ki je bil dobil pri
natečaju za Prešernov spomenik v Ljubljani drugo nagrado. Nje¬
govo delo je tudi Čehovinov spomenik v Branici in N. Tomaseov
v Šibeniku.

Od Sv. Lovrenca smo proti poldnevu šli na Libušnje, kjer je
bilo za oni dan v edini gostilni premalo prostora in so zato
improvizirali nove prostore na skednju in si pomagali še z mizami
pod milim nebom. Tu je naju - prijatelja Adolfa in mene - našel
domačin prijatelj Janez, ki tedaj ni sanjal, da bo kdaj sedel v
Belem gradu in iz prosvetnega ministrstva sledil našemu šolstvu.
Povabil je naju na svoj dom, izpred katerega se nam je nudil
čudovit razgled po Soški dolini in v Kol . . .

47

Popoldne smo se dvignili in krenili na Vrsno, kjer se je vse
zgrnilo okoli pesnikovega doma, se vpisovalo v spominsko knjigo
in si ogledovalo vse prostore v hiši ter hotelo vedeti podrobnosti
iz pesnikove mladosti.

Medtem ko je govoril vadniški učitelj Fr. Sivec 84 ) slavnostni
govor, sem se približal odbornikom, jim pokazal svojo pesem ter
izrazil željo, da bi jo rad deklamiral. Gospodje so bili veseli in
zadovoljni in me obdržali v svoji sredi. Veselo vznemirjen sem
postal, v mislih ponavljal svoje verze in čakal, kdaj pridem na
vrsto.

Slavnostni govornik je končal, zavesa je padla in medtem ko
so pevci peli, sem strmel v spominsko ploščo, ki je bila iz krasno
brušenega marmora, 1.25 m dolga in 0.87 m visoka. Z nje je
blestelo:

V tej hiši se je rodil 15. okt. 1844. I.
pesnik

SIMON GREGORČIČ.

Umrl je v Gorici 24. novembra 1906.

Ozidje, ki si zmožno bilo,
da velepevca si rodilo,
ti, ako še tako si malo,
na vek se boš veliko zvalo.

Pevci so odpeli in nastopil je Ernest Klavžar, znan rodoljub,
deklamator, igralec in govornik izza prvih čitalnic in taborov ter
Gregorčičev prijatelj. Kljub svoji starosti je deklamiral živo in
mladeniško zanosno »Kmečki hiši«, ki smo jo poslušali z ginjenim
spoštovanjem. Za Klavžarjem je s svojo temperamentnostjo 85 )
navdušil občinstvo dr. Ilešič. Nastopiti za njim in za Klavžarjem
je bilo tvegano, a vendar - nastopil sem. Ko sem se vzpel na
mizo, s katere so tudi oni govorili, sem videl pod seboj glavo pri
glavi in vse je strmelo pričakujoč vame. Tudi pomilovalen smeh¬
ljaj sem opazil tu in tam, češ, kaj bo ta, ki je še študent!

18

Nisem se dal begati. Za trenutek sem postal in obrnjen proti
spominski plošči sem spregovoril. Glasno, občuteno in gotovo,
kakor bi kdove kolikokrat že nastopil pred toliko množico, mi je
tekla beseda:

Nebo, Nebo, in tudi ti
hotelo nisi zaostati *

sedaj, ko vse slavi
najdražjega med brati! —

Planinski raj,
kedaj

si bil ti še tako krasan,
ko v dan

pred onim, ki tisoči
so čakali ga, da ob Soči
na griču Svetega Lovrenca,
kjer spi tvoj slavni sin,
proslavijo njegov spomin,
spomin največjega iz naših tal Slovenca!

Zdaj, ko Te proslavilo
nebo je s svojo silo,
najslavnejši planinski sin,
hvaležni se še mi Ti klanjamo
in v svet glasno oznanjamo:

»V vek živel bo med nami Tvoj spomin!«

Gregorčič bi pač zaslužil boljšo pesem, a kar sem mogel, sem
dal njegovemu spominu in videl sem, da je tudi to mojo prigod-
nico tam pod spominsko ploščo ob rojstni hiši pesnikovi navdušeno
občinstvo z navdušenjem sprejelo; še najbolj vesel sem bil, ko so
mi oni, ki so se prej pomilovalno posmihali, čestitali in se čudili,
da sem tako posrečeno nastopil . . .

Ko je slavnost minila, smo si ogledali svet »Veselega pastirja«
in se z lepimi spomini vračali domov.

V poročilu, ki sta ga prinesla »Gorica« in »Primorski list«, so
me označili za akademika. Zakaj, ne vem. Morda moj nastop ni
bil v skladu z disciplinarnimi predpisi ali pa so res mislili, da
sem vseučiliščnik, ko sem nosil - brado in bil videti prestar za
navadnega gimnazijca.

Nebo, Nebo,
zares si ga ljubilo,
da si planinski raj
tako mu okrasilo!

Nad grobom mavrico krasno,
znanilko lepših dni,
ki klical jib za rod srčno,
si mu razpelo ti —
in tam iz dalje nad goro,
ko da s sinjine božje se oko
zazrlo je v planinski raj,
odelo ga je v zlat sijaj,
izvoljenca časteč,
slaveč!...

49

X. ZGODBA O BRADI

Z vihravo frizuro, bujno brado in umetniško črno kravato,
zvezano na pentljo, sem se vrnil s počitnic v Gorico in v zavod,
kjer nas je čakalo vse prijetno iznenadenje. Nič več nas ni sprejel
prejšnji ravnatelj. Na njegovo mesto je prišel sedanji krški škof
dr. Josip Srebrnič 86 ), ki je bil tako domače mehek in ljubezniv.

Slovenci smo se oddahnili, saj smo ga poznali in smo vedeli,
da je sodoben mož, ki ima srce in smisel za vse dobro in lepo.
Pred leti je bil prišel kot mlad doktor in profesor zemljepisa
in zgodovine na našo gimnazijo, a je že po prvem semestru opustil
profesuro in šel za klicem srca v Rim, odkoder se je vrnil - du¬
hovnik in profesor bogoslovja. Na sestanku kat. narodnega dijaštva
v Gorici smo ga med počitnicami videli in ga slišali v debati in
pri komerzu ® 7 ) in nosil je »Daničin« 88 ) trak in še smo zvedeli o
njem, kako je bil eden najodličnejših in najbolj vnetih članov
prvega slovenskega kat. akad. društva. Jaz sem ga poznal kot
pisatelja: v almanah slov. bogoslovcev »Za resnico« 8il ) je prispeval
lepo črtico iz dijaškega življenja »Stankotov greh«.

To zadnje - pisateljska stran novega ravnatelja - mi je bila
najbolj simpatična in nadejal sem se, da bom mogel še zadnji dve
leti gimnazijskega življenja v zavodu neovirano sukati pero, kar
pa mi ni bilo usojeno . . .

Ne knjiga ne pesem - brada je bila tragična krivda v drami
mojega zavodnega življenja . . .

Dobrega pol meseca smo bili v mestu in prišel je 9. oktober.
Ravnatelj je izbral izmed sedmo- in osmošolcev deputacijo, ki naj
bi šla popoldne z njim in s prefekti čestitat nadškofu k njego¬
vemu godu, katerega je praznoval naslednji dan. Odbral je tudi
mene.

Praznično smo se napravili in ob štirih nas je sprejel Prevzvi-
šeni v svojem dvorcu. Poslušal je voščila, ki mu jih je izrekel
ravnatelj in še neki osmošolec, potem z nami prijazno kramljal
in nato deputacijo - razen mene - milostno odpustil.

Kakor okamenel sem obstal in ugibal, kaj bo. Na vse sem
mislil, samo - na brado ne.

»Koliko si pa star, Kotar, koliko si star?« je hotel vedeti
nadškof.

Povedal sem.

50

»Vidiš, vidiš, pa si tak, kot bi imel trideset let. Brada dela
to, brada! Ali te ni sram, da jo nosiš?«

»Ni me, Prevzvišeni, saj jo drugi tudi in še modri in učeni
možje so,« sem odgovoril in se nasmehnil.

Prevzvišeni pa resen.

»Pa ti si v semenišču in bi je ne smel nositi!«

»V pravilih, Prevzvišeni, ni prepovedana in videl sem slike
gojencev iz prejšnjih let, ki so tudi imeli brado. Vaš nečak gospod
Miklavž, Prevzvišeni, na primer jo je nosil in je bila še večja
kot moja . . .«

»No, no, no, saj ni nič tako hudega, a veš, gospod ravnatelj
ne trpi brad in zato se obrij. Pokaži, da si pokoren!«

»Pa se obrijem, Prevzvišeni, a kaj potem? Brada spet zraste
in moral bi teden za tednom k brivcu!«

»Glavno je, da pokažeš pokorščino, potem pa jo nosi, če že
hočeš!«

»Hvala lepa, Prevzvišeni!« sem se zahvalil, mu poljubil nad-
pastirski prstan, se poklonil in odšel iz dvorane in naravnost
k prvemu brivcu. Ko sem se vrnil v zavod, sem naletel na rav¬
natelja. S svojim značilnim nasmeškom me je sprejel in me
naivnoljubeznivo potolažil:

»Vidite, zdaj ste lepši kakor prej!«

»De gustibus non est dispulandum 90 ), gospod ravnatelj,« sem
mu odvrnil. Ker mi je bilo hudo po bradi zaradi sogojencev in
sošolcev, o katerih sem vedel, da se mi bodo posmiliali, sem bil
kratek in hladen . . .

Tako je šla moja brada in skoraj bi zapel nanjo elegijo 91 ),
ki bi se mogoče kosala s Kettejevim 92 ) sonetom na brke . . .

Čas beži in zdravi rane . . .

Ni potekel mesec in brada je boliotneje pognala; nista minila
dva in brada je bila bujnejša kot Aleksandrova 93 ), o kateri je
zapel Župančič 94 ), da je »zašumljala in trepetala in šepetala kot
nočni gaj« . . .

Pa ji je spet grozila nevarnost, ne da bi slutil.

Božič je bil pred vrati in deputacija je morala vnovič k nad¬
škofu. Tudi jaz bi moral.

»K nadškofu poj demo, da mu voščimo praznike!« mi je rekel
ravnatelj.

»Dobro, gospod ravnatelj.«

51

»Tudi vi pojdete!«

»Pojdem.«

»A veste, prej se morate obriti.«

»Zakaj ?«

»Nadškof želi tako.«

»Ni res, gospod ravnatelj. S Prevzvišenim sva se oktobra
zmenila. Zahteval je, naj se enkrat obrijem, da pokažem pokor¬
ščino, potem pa da lahko nosim brado . . .«

»Ne, obriti se morate, drugače ne smete k njemu.«

»Pa ne grem.«

»Obrijte se lepo in potem pojdite z nami!«

»Ne bom se.«

Tedaj je postavil ravnatelj alternativo 95 ):

»Ali se obrijete - ali pa pojdete iz zavoda!«

»Ne obrijem se, gospod ravnatelj!« sem odločno vztrajal pri
svojem.

»Premislite vse do večera in pridite potem k meni!« mi je še
rekel, pogledal na uro in ker je bil čas in sva stala ob zvoncu,
je pozvonil. Odločno je zapel zvonec, kot da je prišla vanj rav¬
nateljeva volja . . .

Vrnil sem se v učilnico in preden je minilo pol ure, sem že
potrkal pri ravnatelju in vstopil. Nič me ni bilo strah, nič nisem
trepetal kot svoje dni, ko sem vstopal k prejšnjemu ravnatelju.

Ravnatelj me je prijazno sprejel, kot da se ne bi nič zgodilo,
ponudil mi je stolico in mi sedel nasproti.

»Kako ste se odločili?« me je vprašal.

Povedal sem mu isto kot prej spodaj v koridorju.

In začela sva disputirati o bradi. Spominjam se, da sem se
skliceval na duhovnike in škofe in papeže iz prejšnjih stoletij in
še na svetnike in celo na Kristusa - a ravnatelj mi je hotel do¬
kazati, da Kristus ni nosil brade; opiral se je pri tem na neke
slikarje, ki mi jih je v reprodukciji pokazal, ki so slikali Kristusa
golobradega. Zaman so bili ti argumenti - nič nisem dal nanje in
ostal sem pri svojem ter ugotavljal, da ni nikakega predpisa,
kateri bi prepovedoval brado, da v zavodu nismo še kleriki ter
da si jo že obrijem, ko pojdem v bogoslovje.

Ostala sva vsak pri svojem. Končno mi je izročil ravnatelj
moje dokumente in na božične počitnice sem šel ko ptič, ki zleti
v svobodo...

52

XI. ZGODBA O TEŽKI POTI

Omotičnost prvih ur svobode, ki mi je vzbudila pogum,
kakršnega dotlej nisem poznal, je bila tako lepa, da je ne zabim
svoj živ dan. Poiskal sem si stanovanje, sprejeli so me v Dijaško
kuhinjo in še par instrukcij sem si zagotovil. Vse je šlo tako
gladko in lepo, da bi kar vriskal . . .

Pa sem šel na počitnice.

Prejšnje čase se mi je zdelo, da gre železnica po polževo in
avto do Kobarida nič hitreje, to pot pa sem bil kar mimogrede
pod kobariško lipo in sem moral izstopiti. Ko sem sedel v robiško
pošto in se peljal proti domu, mi je postalo tesno pri srcu in
zavest svobode je bila bridka ko krivec, ki je vel preko zimske
pokrajine.

»Kako bo doma?«

Pogum je klonil . . .

»Trara . . . trara . . . Trararara . . .« je zadonel medeni zvok
postiljonove trobente na bregu v Molidi, odkoder sem zagledal
rodno vas, nad katero je že legel mrak kot žalost nad mojo
dušo...

Kamen bi vrgel od Robiča do naše vasi in lepa je ona pot,
ki sem jo tako rad hodil in presanjal. - Tisti večer pa mi je
noga zastajala in oči so se mi rosile in ihtel sem . . .

Mama se mi je smilila, ki ji prinesem bridkost . . .

Vrata so bila zaprta, v izbi je bila luč.

Potrkal sem na okno.

»Mama!«

Veselo sem hotel poklicati, a prestrašil sem se, ko sem se
slišal: nikdar dotlej ni bilo tolike prikrite žalosti v mojem glasu.
Vest mi je sodila: »Nehvaležnež, osem let lepega in veselega

upanja uničiš nocoj! . .«

V vratih je zaškripal ključ, odprla so se in pozdravil sem
mamo in sestro in brata - očeta še ni bilo iz Romunije - in vsi
so bili veseli. Tudi jaz sem skušal biti vesel, ko sem pripovedoval,
kako sem se vozil, koliko časa bom doma in kako mi je šlo
v šoli, odkar se nismo videli.

»Lačen si,« je rekla mama in odšla v kuhinjo.

Sedel sem k peči in ugibal, ali bi povedal, da nisem več v
semenišču, čeprav sem ves čas govoril z bratom in sestro in ju

53

blagroval v mislih, kako sta srečna, ko ne bosta staršev nikdar
tako razočarala in užalostila kakor jaz.

Mama se je vrnila. Začudeno me je pogledala in skrbeče
vprašala:

»Ali jočeš?«

Orosile so se mi bile oči in so me le izdale, čeprav sem bil
šel nekajkrat z roko preko njih.

»Jočem, mama, jočem huje kakor takrat, ko je vprašalo tu
izza mize, ker vam napravim večjo žalost . . .«

Tako sem odgovoril in sklonil glavo v dlani, da bi ne videl
žalosti v materinem obrazu.

»Ali si stopil iz semenišča?« je bridko zaslutila resnico.

Dvignil sem glavo in le dahnil, zakaj glas mi je kakor zamrl:.

»Sem, mama. Ne bodite žalostni, saj bo tako tudi šlo . . .«

Obnemela je gledala vame in poslušala mojo zgodbo in moje
načrte in v vsej žalosti ni izrekla ne ene trde besede; samo skrbelo
jo je, kaj poreče oče . . .

Drugi dan sem se odpravil h gospodu. Težko sem šel, a vračal
sem se vesel, zakaj lepo sva se pomenila. Še k nam je prišel potem
in dejal mami, da je pač bolje tako, kakor da bi ostal do konca
v zavodu, ako nimam poklica. Moško da je to, je rekel, in mama
je bila potolažena . . .

»Ti fant pa,« se je obrnil k meni, ko je odhajal, »glej, da
boš trden, ko boš prepuščen samemu sebi! Misli na one pesnikove
besede:

Es bildet ein Talent sich in der Stille

und ein Charakter in dem Strom der Welt! 96 )

V značaj se izkreši, pa bo vse dobro!«

Stisnil mi je roko in odšel. Od tistega trenutka mi je bil vse
ljubši in neznansko sem ga cenil in še danes blagrujem njegov
spomin.

XII. ZGODBA O JANEZU IN MAJDI

»Vrnil sem se v mesto in začel se je boj za obstanek. Šola,,
instrukcije, pisanje. »Primorski list« sem zalagal z dolgimi roman¬
tičnimi zgodbami, »Gorico« s črticami, drugam so pa romale
pesmi . . .

54

Čez dober mesec, ko sem si utrdil tla, sem prebral stanovanje.
V Ghetto sem se preselil s prijateljem Adolfom, s katerim sva bila
v poletju prepotovala peš vso Gorenjsko, obiskala Finžgarja 97 )
in si še prvič ogledala Ljubljano. Zaživela sva veselo življenje,
ne da bi zanemarjala šolo. K nama so zahajali »talenti« in deba¬
tirali smo, da se je kresalo; ko nam je bilo dovolj, je bil blizu
Gorjanec in blizu kavarna Aurora, kjer smo se postavljali -
bohemi 98 ) . . . Zlasti v pustu, ko smo se vračali s Travnika iz
konfetnih bitk . . .

Minil je pust, minil je post, prišla je velika noč in spet sem
bil doma in laže mi je bilo govoriti z očetom, ko sem že pokazal,
kako se morem vzdržati tudi izven semenišča.

Po veliki noči sem se organiziral.

Organizacija se je hotela ob sklepu šolskega leta postaviti v
velikem stilu z govorom, orkestrom in dramo. Izbrali so »Divjega
lovca«. Razdelili so vloge in jaz naj bi igral Janeza. Ženske vloge
so bile tudi razdeljene - a jaz nisem poznal ne ene gospodičen.

Bralna vaja v filialki naše gimnazije.

Predsednik, ki je bil obenem režiser, nam je predstavil
igralke.

»Majda - Janez!«

Zardela je Majda, zardel je Janez, zakaj vse bi prej pričako¬
val, kakor da sreča ta trenutek obraz svojih tihih sanj. Jutro za
jutrom jo je leto za letom srečaval, ko je hodil iz deškega seme¬
nišča na gimnazijo. Samo po obrazu jo je poznal; imena ji ni
mogel zvedeti, ker se ni hotel izdati.

Tudi pri vajah se ni.

Pri eni zadnjih vaj, ki je bila v prostorih Socialne zveze, se
je obregnil obenj sam dr. Krek"), ki je bil prišel, da bo v Pod-
gori govoril delavcem.

»Kaj, to naj bo Janez, gorenjski fant, ko ni v njem prav nič
ognja!«

Tako je rekel (bister je bil Krek in dober psiholog 10 °, to
pot se je motil!) in pokazal, kako je treba igrati.

Poslej je Janez res tako igral - ne nerad - a motiv je bil za¬
brisan s Krekovo šolo . . . Majda se je čudila in jezila, zakaj ko
sem bil spet navadni Kotar, sem bil oficielno resen, do skrajnosti
rezerviran. Hotela me je dražiti; zaman, nisem se dal spraviti iz
ravnotežja, nisem se izdal. Živa duša ni slutila, kako je z menoj ...

55

13. junij.

Dvorana v Trgovskem domu je bila nabita kot še nikdar
dotlej. Vsa slovenska Gorica in še okolica se je zbrala, zakaj
študent izza Lavričevih časov ni več nastopil; v mestu pa sploh
nikdar še.

Pastuškin je govoril, orkester je odigral - plosk, pavza.

Igra.

Lepo je šlo. Sicer ti pošljem obširno poročilo v podlistku
»Gorice«, pa boš videl, kako je bilo . . .«

Res mi je poslal prijatelj »Gorico« in sem bral in se čudil,
kako sijajno je potekla prireditev, o kateri se je izjavil »ugleden
gospod, ki dobro pozna dramatično umetnost«: »To je bila naj¬
boljša diletantska predstava, kar sem jih videl pri nas.«

Kako sta igrala Majda in Janez?

Poročilo pravi:

»Krasno je igrala Zavrtnikova hči Majda. Mestoma je občin¬
stvo kar očarala, n. pr. z molitvijo pred kapelico. Njena igra ni
bila pretirana. Poznalo se je, da se je skušala docela vživeti v
vlogo kmečkega dekleta, kar se ji je tudi posrečilo. Posebno lepa
je bila v tretjem dejanju scena med njo in Janezom in pa njeno
slovo od Janeza.

Divji lovec Janez je igral s takim občutkom in tako zaverovan
v svojo vlogo, da je človek čutil in trpel z njim; znal je biti
ljubezniv, mehak, pa tudi odločen, strasten. Njemu in Majdi je
občinstvo za vsakim dejanjem živahno ploskalo.«

Tako poročilo, kolikor se tiče prijatelja ICotarja in Majde, in
še povem s svojo besedo, da so se igralci in igralke s svojimi
pokrovitelji zbrali po predstavi na banketu Pri Jelenu, kjer so
se vrstile napitnice, in še Janez je čestital Majdi, ki je bila oni
dan godova. V verzih!..

»Ooo!..« so se čudili in dražili Janeza, a Janez je bil tih.

Drugo jutro, ko je šel mimo preparandije na gimnazijo z le¬
pim Majdinim nageljnom v gumbnici, je videl, kako je postal čez
noč znan. Preparandke, ki jih je srečaval, so se mu nasmihale in
slišal je, kako so ugotavljale: »To je pa Janez iz Divjega lovca!«

Tudi Majdo je srečal. Po drugem trotoarju je šla in samo
oddaleč jo je pozdravil in se nasmehnil . . .

56

»Janez je odigral,« je zaključil prijatelj zgodbo, »a njegova
ljubezen je ostala, zakaj prišla je, kakor bi bila zapisana v
zvezdah . . .«

XIII. ZGODBA O »POSLANEM« IN NJEGOVIH POSLEDICAH

Ono leto smo postali - pionirji ljudske prosvete. Kar nas je
bilo organiziranih, vsak je hotel ustanoviti v svojem kraju izobra¬
ževalno društvo, če ga še ni bilo. Tudi jaz.

Prišel sem na počitnice, pridobil gospoda za svojo misel in
potem sem agitiral in se nisem strašil nasprotnikov, ki so vse
skušali, da bi preprečili ustanovitev izobraževalnega društva.

Ko so bila pravila potrjena, je prišel govornik iz Gorice in
ustanovni občni zbor se je vršil. - Bil je celo viharen, ker so se ga
udeležili tudi nasprotniki, ki so hoteli še zadnji trenutek zbegati
ljudi. Ni se jim posrečilo - društvo smo ustanovili in je zaživelo
in živelo pomembnejše življenje nego »Nadiža«, ki so jo bili
ustanovili za nami . . .

Da sem pokrenil izobraževalno društvo, mi niso mogli »Na-
dižarji« odpustiti in so to pokazali, kadarkoli so mogli.

Tedaj se je začel tudi volilni boj.

O nekem agitatorju sem bil izvedel, da je dobil iz Gorice
denar za agitacijo. Točno vsoto mi je navedel moj informator -
njegov oče je bil poštni odpravnik v sosednji vasi, kjer je živel
agitator. V družbi mi je povedal vse in jaz sem šel z novico:
»Lahko agitira, ko je plačan . . .«

Agitator je zvedel in poslal »moža« z obvestilom, da me bo
tožil. Povedal sem kaj in kako, a moj informator je vse utajil
in moral sem lepo prositi, da se poravnamo izven sodišča. Zahteval
je, da moram preklicati v listih, in se končno zadovoljil, da pri¬
občim »Poslano« v »Primorskem listu«.

Napisal sem »Poslano« in ga prebral užaljenemu agitatorju.
Bil je zadovoljen - jaz pa tudi, kajti čeprav sem vse preklical,
je bilo le tako stilizirano, da je bilo pravzaprav efekten volilni
šlager. Uredništvo je to čutilo in ni zato priobčilo »Poslanega«
med inserati na zadnji strani, temveč med dnevnimi novicami -
z mojim podpisom kajpa.

57

Počitnice so šle in umaknil sem se iz volilnega boja. V Gorici
me je čakalo plačilo.

Tik pred poldnevom sem srečal pred Dijaško kuhinjo njenega
predsednika profesorja v pokoju.

»Kotar, kaj vendar počenjate? Ali ne veste, kdo vzdržuje
»Dijaško kuhinjo«? Izključili smo vas in bodite zadovoljni, da
nismo sporočili na gimnazijo, da ste se spustili v politični vrvež!«

Tako je rekel in izginil v Dijaško kuhinjo, jaz pa k »Črnemu
orlu«, kajti brez kosila prvi dan le nisem hotel ostati.

»Cuius regio, eius religio,« 101 ) sem mislil in sklenil, da bom
magari stradal, samo da ne klonim ... Pa mi ni bilo treba. Še
isti popoldan sem izvedel, da je začela delovati tudi »Dijaška
miza«. Sprejeli so me v njen krog in rešen sem bil najhujše skrbi
v zadnjem letu svojega goriškega življenja . . .

XIV. ZGODBA O DRAMI

September in oktober v Gorici, joj, je to nekaj lepega! Kakor
bi bila vsa lepota, ki jo je dihalo ozračje, namenjena nam, smo
bili študentje veseli, razigrani. Nič nas ni težilo, nič skrbelo;
veseli smo bili sebe in vsega sveta, kajti bilo nam je, ko da se
nam vse prijazno smeje, rumeno sonce in zrelo grozdje, sinje nebo
in zasanjano drevje, ki je pošumevalo v drevoredih in vrtili in
parkih, in bohotno jesensko cvetje, prelivajoče se v vseli barvah ...

Iz tega miljeja je zajel Joža Lovrenčič naše življenje, ko je
zapel svoje »Študente«. Ali jih poznaš?«

- Ne! - sem odvrnil.

»V »Jadranskem almanahu« 102 ) jih je priobčil. Poslušaj:

Jesen je, mi mladi in še počitnic polni.

Deset minut imamo še do dveh.

V pozdrav težko pričakovanim sonce sije na križišče,
kjer Šolska s sv. Klare ulico se zlije v Verdijevo tekališče,
in od povsod sam cvet, sam smeh!...

Tu, glej, prihaja preparandka kandidatka.

Nasmehnila se je... Komu?... Kako je sladka!

Aha, ti, ti!... Klobuk je dvignil v zrak

in srečen k njej je stopil in jo spremil njen junak ...

58

Še dve in tri in tri in dve in tri

po trotoarju se iz vrta ljudskega lahko nam bližajo
in dvema, trem se kar mudi,
a trem in dvema z nami se pogledi križajo ...

Pst!... Star profesor!... V vrsto se postavimo in se globoko
odkrijemo možu in mirno gre svoj pot,
premišljujoč mladost odbeglo svojo,
ki podčrtuje mu jo mladi rod. —

Jej, jej, pozor!... In gledamo lieejke,
izbrane srečnice, ponosne čarodejke.

Visoke so in nedostopne. O, kaj res ne eden
iz nas ni vsaj prikritega pogleda vreden?

Pa naj gredo!... Pozdravljene, obrtnice!

Kot v maju mlade rože vrtnice
zardevajo v obraz,

ko plahne kakor srne gredo mimo nas ...

Zvoni!... Suplenl 103 ), ki se v kavarni Corso je mudil,

mimogrede zadirčen nas oplazi z žloto,

homersko se nasmejemo mu in gremo

in se porazgubimo polni sonca v septimo 104 )

in v osmo uživat fiziko in matematično dobroto — —

Taka, vidiš, je bila naša jesen zjutraj pred osmo in popoldne
okoli dveh; a tudi v delu se je poznala dobra volja - vse je šlo
nekam lahko.

Tiste dni sem spisal dramo tridejanko in preden se je rokopis
še prav posušil, je že. začela izhajati v podlistku »Gorice«.

Študentje navdušeni zanjo in iz organizacije je izšla želja, da
bi jo igrali. Sproti so se je učili, ko so si zagotovili ženske vloge
iz »Divjega lovca«.

Jaz sem bil zadovoljen, le ugibal sem, kako uspe.

Za Miklavževo so jo sklenili dati, a ne v Gorici, temveč v
Mirnu, v društvenem domu, kjer so imeli lep oder in veliko
dvorano;

Dva tedna ali kaj pred predstavo so bile volitve. Zvečer, ko
so začela prihajati poročila, smo se gnetli radovedni okoli »Na¬
rodne tiskarne«. Jaz sem bil prodrl prav v pisarno, kjer je bil
zbran glavni štab z dr. Antonom Gregorčičem, ki ni bil le voditelj,
temveč tudi glavni lastnik tiskarne in »Gorice« in »Primorskega
lista«. Vsi so bili veseli ugodnih rezultatov, o katerih so govorile
številke, in Gregorčič še posebno. Ko me je zapazil, mi je namignil
in stopil sem za njim v stransko sobo.

»Honorarja za dramo, ki smo jo priobčevali v »Gorici«, še
niste dobili?« me je vprašal.

»Še ne, gospod doktor,« sem odgovoril in že je segel po listnico
in mi dal dva bankovca po dvajset kron.

»Ni dosti,« je rekel, »a sprejmite to kot priznanje in le še
krepko delajte!«

Stisnil mi je roko in zahvalil sem se mu in bil visoke številke
svojega honorarja najbrž bolj vesel kakor on številk, ki so mu
prinesle absolutno zmago. Honorar je odtehtal celomesečno dobro
instrukcijo . . .

Z Zvoranom Zvoranovim 105 ), ki je bil ono jesen zamenjal
eksegezo s pandektami in sedel v pisarni dr. Pavletiča 106 ), sva
Pri Gorjancu moj prvi in zadnji dramatski honorar priščipnila in
se navduševala za modrico Talijo 107 ). Jaz sem jo sicer pozneje
zanemaril, prijatelj Zvoran pa je dosegel v njenem hramu - čeprav
čez dolga leta, ko je dal pesmi in prozi slovo - lepe uspehe,
a jih gotovo tudi ni bil tako vesel kakor čez dober teden jaz
svojega v Mirnu.

Popoldne pred Miklavževim.

Igralci in igralke - dokaj jih je bilo vseh - so bili zbrani in
med njimi, se razume, tudi jaz, avtor. Trije landauerji l08 ) so pri¬
pravljeni čakali, da nas odpeljejo. Domna, ki je igral glavno
vlogo, od nikoder. Čakamo, čakamo. Nič.

»Pa naj pride peš!« je menil eden.

»Ne, ne!« so ugovarjale igralke.

»Saj res, zameril bo!« je sodil drugi.

»Ponj grem!« se je odločil četrti in je res šel. Nestrpno smo
čakali, a ko se je vrnil sam in povedal, da je moral Domen
nenadoma domov, ker mu umira oče, smo bili vsi zbegani.

»Pa odpovejmo predstavo!« sem svetoval.

»Vse bo narobe. Nič, ti igraj, saj vendar znaš vlogo, ko si
jo napisal!« je menil Jože Povsič, sijajen fant, ki ga je pokopala
Dobrudža 109 ) kot jugoslovanskega dobrovoljca. Padel je za ideal,
o katerem je sanjal vsa svoja gimnazijska leta . . .

Sedli smo v kočije in zdrčale so iz mesta na lepo mirensko
cesto. Preden smo se prav ovedli, smo bili že v Mirnu in pred
Domom.

Društveni tajnik gospod Vuk, ki je stanoval v Domu, nas je
lepo sprejel, odvedel v dvorano ter nam razkazal oder. In še je

60

povedal, da so vstopnice že skoraj vse razprodane, kar jih pa ni,
da gotovo bodo, ker so Mirenci za nas še vedno navdušeni izza
»Divjega lovca«.

Veseli smo bili in po generalki, v kateri sem, kot so mi za¬
trjevali, Domna celo posekal, smo ostali kar na odru, zakaj zmra¬
čilo se je že in občinstvo je začelo polniti dvorano in jo je res
napolnilo.

Mirensko društvo je zapelo nekaj pesmi - potem pa smo
začeli z »Goriškim življenjem«, zajetim iz tihotapskih časov ob
državni meji. Od dejanja do dejanja je bilo občinstvo bolj nav¬
dušeno in po igri je stopil na oder župnik Ivan Rojec, veliki
socialni delavec, ki mu mora ostati Miren vse večne čase hvaležen,
in spregovoril občinstvu, hvaleč nas študente, ki imamo smisel za
prosvetno delo med narodom.

Ko se nas je spomnil še Miklavž - jaz sem dobil šop nageljnov,
so nam priredili v Domu večerjo in lepo in dobro smo se imeli,
tako da nam je vse prehitro minil lepi večer. Pred odhodom
so nam nakazali polovico čistega dohodka. Dobili smo okrog dve¬
sto kron in se še vse bolj razigrani vračali s svoje »turneje«, ki
smo jo, moški, Pri Gorjancu še zalili . . .

XV. ZADNJA ZGODBA - BRIDKA ZGODBA

Matura je bila za mano in odločil sem se za filozofijo. Mama
se je sprijaznila z mojim načrtom in tudi oče mi je pisal, da
nima nič proti, samo naj premislim, če bom mogel zmagovati,
kajti na dom naj se ne zanašam.

Tako je bilo vse v redu.

Vesel sem šel na počitniško zborovanje Dijaške zveze v Trst,
odtam v Istro, iz Istre se vrnil domov, odkoder sva jo udarila
z Andrejem Čeboklijem m ) - mlad fant je bil še tedaj in navdušen,
zdaj spi že peto leto v rodni zemlji - v Benečijo. Beneški slovenski
bogoslovci in gimnazijci so bili po zgledu Slovenske dijaške zveze
ustanovili svojo Zvezo in priredili sestanek visoko pod vrhom
Matajurja v vasi istega imena.

Navdušeno so naju sprejeli in bili smo navdušeni vsi, zakaj
lepše je bilo kakor na kateremkoli zborovanju. Za »Slovenca« U2 )

61

sem tedaj napisal obširno poročilo, ki je izšlo kot uvodni članek.
Moj prvi, in ponosen sem bil nanj, čeprav ga niso honorirali . . .

Tako so potekale počitnice in prišel je v deželo september in
milo se mi je storilo, ko so sredi meseca odhajali študentje v
Gorico in sem ostal sam.

Od dne do dne me je začelo bolj skrbeti in čim bliže je bil
oktober, tem huje mi je bilo. Tudi mama je bila žalostna, a ne
z eno besedo mi ni rekla, naj bi se premislil. 0, da bi rekla!
Prerada me je imela in namesto bi se žrtvoval jaz, se je žrtvovala
ona . . .

Zadnji teden septembra je prodala kravo.

»Da boš imel za pot in prvi mesec!«

Joj! *

Drugo jutro, komaj se je zorilo, sem se zbudil in poslušal.
Mama je bila že v kuhinji in slišal sem, da glasno govori.

»S kom?« sem ugibal in čudno se mi je zdelo, da slišim
samo njo.

Vstal sem in odšel v kuhinjo. Ko sem vstopil, je obmolknila.
Ni me pogledala in ne odzdravila, ko sem ji voščil dobro jutro.
Na klopi ob ognjišču je sedela in strmela v ogenj.

Tedaj . moj Bog, udaril si me za vso mojo prešernost in
neumne sanje tako neznansko, da me bo bolelo do konca dni in
ne bom imel vesele ure - se je mama okrenila. uprla vame bridko-
zbegane oči, ne da bi trenila, in se zasmejala s takim smehom,
da mi je zastalo srce.

»Mama, mama!«

Še me je nepremično gledala, nato je nenadoma vprašala:

»A si kaj slišal ponoči?«

»Nič nisem slišal, mama!«

»O, pa je bilo tu za hišo tako vpitje. Opravljali so nas, vse
so nam zrekli. Tako hudo je bilo, da je prišel sam gospod, ker
bi drugače ne bilo konca!« je povedala.

»Mama, mogoče se vam je pa le zdelo,« sem jo skušal pomiriti.

»Res je bilo, res, sin moj. V žlici vode bi nas utonili, če
bi mogli . . .«

»Mama, bolni ste.«

Kakor bi me ne slišala, se je vnovič zasmejala; nenadoma
pa je utihnila in prisluhnila proti oknu.

»Ali ne slišiš? Še zmerom imajo bežen tu zadaj!«

62

Nič nisem slišal, a sem šel k oknu in pogledal in ji povedal:
»Nikogar ni, mama!«

In sem jo prosil in prijel, da bi šla v izbo in legla. Nič se ni
branila.

»Bolni ste mama, po teto grem!« sem ji povedal. In sem šel,
zakaj sama sva bila doma: sestra je služila v Trstu, brat pa je
bil odšel z očetom v Romunijo . . .

Prišla je teta, jaz pa k zdravniku, o katerem mi je povedala,
da se je pripeljal k bolniku, ki ne bo dolgo.

»Gospod doktor, ali bi utegnili stopiti k nam?«

»Kaj pa je?«

»Mama je obolela. Omračenje se mi zdi . . .« sem težko
povedal.

Zdravnik je zamahnil z roko in se nasmehnil:

»Pojdite, pojdite!«

Počakal sem ga in peljal s seboj. Ko je pregledal in preiskal
mamo, se ni več smejal.

»Res je,« mi je rekel. »Paranoia persecutoria 113 ) in še rak
na prsih. V štirih letih bo vse za zmerom prebolela!«

Zameglilo se mi je pred očmi in omahnil sem k mami in
jokal in jokal. . .

To je bila moja - matura življenja.«

EPILOG u4 )

Tako, gospod urednik. Napisal sem Ti »povest v zgodbah« in
če majaš z glavo ob nji in jo priobčiš le iz zadrege, vedi, da tudi
jaz nisem zadovoljen z njo. Vsa lepša je bila, ko sem jo poslušal
in živel s prijateljem Kotarjem.

»Nekaj si izluščil, a ob teh zgodbah sem videl samo kilometre
ob cesti, palačarjev - kantonov bi rekel Cankar - ne. Od palačarja
do palačarja bi moral . . .« mi je pisal Kotar, ko mi je vrnil
rokopis z nekaterimi opazkami in podrobnimi podatki.

»Bi, dragi Kotar, bi, a urednik računa s prostorom in še
s tem in onim in ni izključeno, da bo še ta ali oni kilometer
zabrisal . . .« sem odgovoril in ostali so kilometri brez vmesnih
palačarjev, za katere mi je resnično žal.

Sicer - quod scripsi, scripsi! n! ).

63

Obljubo sem izpolnil, čeprav sem si skvaril počitnice, ko sem
krmaril med Scilo in Karibdo, namesto da bi lazil po gorenjskih
gorah, ki so me tako vabile . .

Toliko Tebi, gospod urednik, ki J. K. Rejca ne ujameš več
zlepa. Vsem naročnikom in naročnicam, ki utegnejo po Tvoji
uredniški milosti, izvirajoči iz zadrege, vendarle čitati te zgodbe,
lep goriški pozdrav s prošnjo, da bi z ljubeznijo mislili na zemljo
ob Soči, kjer ni več romantike in se odigravajo že v mladih dušah
bridke tragedije ob konfliktu svetih tradicij s kruto sedanjostjo.

64

OPOMBE

To povest je Lovrenčič objavil v dijaškem listu »Mentor« (letnik 1928/29)
pod izmišljenim imenom J. K. Rejec, ki pa pisca vendar izdaja; treba je
namreč črke malo drugače vezati, pa dobiš: J(oža) Krejec, to je Joža iz Kreda.
Lovrenčič piše sicer, kot da mu je te zgodbe pravil prijatelj, ki je prišel tisto
leto iz krajev ob Soči v Ljubljano, toda iz vsega povedanega je jasno, da je
to pravzaprav njegov lastni dijaški življenjepis od gimnazijske pripravnice do
mature; obenem je pa tudi bogat donesek h kulturni zgodovini goriških Slo¬
vencev pred prvo svetovno vojno.

Po naslovu »Med Scilo in Karibdo« bi človek lahko sklepal, da je
Lovrenčičeva dijaška pot šla med mnogimi nevarnostmi. V resnici pa je
pisatelj opisal bolj svojo borbo za poklic: ali duhovnik ali kaj drugega. Ob
maturi je bil že jasno odločen, da pojde na univerzo študirat za profesorja.

1 ) Mentor  je 'bil dijaški list. Začel je izhajati jeseni 1908; leta 1936 je
še izhajal. Zadnji urednik je bil baš dr. Joža Lovrenčič.

2 ) futuren , v obliki prihodnjega časa.

3 ) Jože Debevec  (1867-1938) je spisal roman iz dijaškega življenja »Vzori
in boji« (Dom in svet, 1896/97), Fran Finžgar  (roj. 1871) je popisal prvo leto
svojega gimnazijskega šolanja v povesti »Študent naj bo« (Mentor, 1909 10),
Ivan Cankar  (1876-1918) pa je iz svojih srednješolskih let objavil več črtic. -
docent,  učijo.

4 ) laudator temporis acti , hvalivec starih časov.

5 ) generacija , rod.

6 ) eksempel , zgled.

7 ) idealizirati , prikazati v lepši luči, kot je kaj v resnici.

8 ) Fuimus Troes!  Bili smo Trojanci! To se pravi: postavili smo se.

9 ) fiksirati,  za trajno ujeti.

10 ) Kami  so bili staro ljudstvo, ki je prebivalo v naših gorah že pred
Rimljani.

103 ) Langobardi  so bili germansko pleme, ki je prebivalo v naših krajih
do 1. 568. Takrat so šli v Italijo; za njimi so to zemljo zasedli Slovenci.

11 ) iz Prešernovega soneta »Oj Vrba, srečna, draga vas domača!« - Prešeren
pravi tukaj, da bi bilo zanj bolje, ako bi bil ostal doma.

12 ) Primorski list  (1893-1914), tednik, Gorica  (1899-1914), tednik. Primorec
(1893-1914), tednik, in Soča  (izhajala je od 1871 do 1915) so bili slovenski
politični listi na Goriškem pred prvo svetovno vojno.

13 ) Vrtec  (začel izhajati 1871; leta 1936 je še izhajal) in Angelček  (1887
do 1935) sta bila lista za mladino; izhajala sta v Ljubljani.

14 ) čadav , zagorel, rjav.

14a ) Bavčar Martin  (roj. 1595 v Solkanu, umrl 1668 v Gorici), jezuit,
zgodovinar; Janez Svetokriski  (okoli 1645-1714), kapucin, slovenski nabožni

65

pisatelj; Mesar Ivan  (roj. 1673 v Gorici, umrl 1723 v Tonkinu na Kitajskem),
jezuit, misijonar, mučenik; Kavčič Franc  (roj. 1762 v Gorici, umrl na Dunaju
1828), slikar; Cebej Anton  (roj. 1722 v Ajdovščini, umrl po letu 1774 menda
v Ljubljani), slikar; Tominec Josip  (1790-1866), slikar; Stanič Valentin  (1774-
1847), duhovnik, pesnik in ljudski prosvetitelj; Kociančič Štefan  (1818-1883),
bogoslovni profesor, jezikoslovec in zgodovinar; Marušič Andrej  (1828-1898),
duhovnik, profesor in časnikar; Lavrič Karel  (1818-1876), odvetnik, politik in
narodni buditelj; Winkler Andrej  (1825-1916), politik; Hrast Ivan  (1830-1874),
duhovnik, politik; Kofol Jakob Filip  (1820-1864), duhovnik in nabožni pisatelj;
Tonkli dr. Josip  (1834-1907), odvetnik in politik; Gregorčič Anton  (1852-1925),
bogoslovni profesor in politik; Gregorčič Simon  (1844-1906), goriški slavček;
Gregorčič Simon mlajši  (1856-1917), duhovnik, prevajalec; Močnik Franc  (1814-
1892), profesor, matematik; Rutar Simon  (1851-1903), zgodovinar; Štrekelj
Karel  (1859-1912), vseučiliški prof., jezikosl.; Carli Alojzij  (1846-1891), duhovnik,
pisatelj; Kragelj Andrej (1853-1901),  profesor in prevajalec; Mahnič Anton
(1850-1920), bogoslovni profesor, pisatelj, krški škof; Pavlica Josip  (1861-1902),
bogoslovni profesor, časnikar in znanstvenik; Sedej Franc  (1854-1931), goriški
nadškof; Gabršček Andrej,  časnikar in politik; Volarič Hrabroslav  (1863-1895);
Srebrnič Josip  (roj. 1876), bogoslovni profesor, znanstvenik, sedaj krški škof;
Žigon Avgust  (1877-1942), profesor, prešemoslovec; Vodopivec Vinko  (1878-
1952), duhovnik, skladatelj; Šorli Ivo  (roj. 1877), pisatelj; Pregelj Ivan  (roj.
1883), pisatelj.

16 ) metrika,  meroslovje; nauk o meri v pesništvu.

1B ) Schreiner Henrik  (1850-1820), profesor, odličen slovenski vzgojeslovec
in pisec slovenskih šolskih knjig.

17 ) Franc Orešec,  profesor in vodja slov. pripravnice v Gorici.

18 ) Der brave Schiiler,  pridni učenec.

19 ) praf,  prav (štajerski izgovor).

20  ) skandirati,  izrazito brati verze po poudarjenih in nepoudarjenih zlogih.

21 ) Anton Janežič  (1828-1869), profesor, je spisal zelo dobro slovensko
slovnico za srednje šole (I. izd. 1854), ki je doživela deset izdaj ter je bila
v rabi do 1916, ko je izšla I. izd. Breznikove slovenske slovnice.

22 ) Avgust Žigon,  gl. op. 14 a .

23 ) Ulica soškega mosta  (via ponte Isonzo), današnja ulica Don Bosco.

24 ) Gorica,  politični list; izhajala je od 1899 do 1914.

25 ) ban Hedervary;  ogrski grof Khuen Hedervary, ki je bil dvajset let
hrvatski ban (1883-1903); vladal je trdo, nasilno in proti Hrvatom.

2li ) etnografski,  narodopisen, narodnostni.

27 ) quo sint tempore nati,  v kakšnem času so se rodili.

28 ) V Lovrenčičevem času je bilo nadškofijsko malo semenišče v ul. Favetti
v stavbi, ki je danes ni več. Na njenem mestu je danes hiša štev. 24.

29 ) refektorij,  jedilnica.

30 ) Zora  (1895-1921), list katoliških visokošolcev; med svetovno vojno ni
izhajala; Dom in svet  (1888-1945), vodilni katoliški leposlovni časopis; Kato¬
liški obzorik  (1897-1906), katoliški znanstveni list; moderna,  nova literarna
struja pri Slovencih (Cankar, Župančič, Murn, Kette).

31 ) Pastiiškin,  pisateljsko ime dr. Andreja Budala (roj. 1889 v Standrežu).

32 ) psevdonim,  izmišljeno pesniško ali pisateljsko ime.

ss ) eksterni,  zunanji.

66

M ) Domen,  pisateljsko ime Petra Butkoviča (1888-1953).

35 ) preparandka,  dijakinja učiteljišča.

38 ) preparandija,  učiteljišče.

37 ) storja,  pregrinjalo, spleteno iz slame, ličja ali česa podobnega.

3S ) Krilan - Josip Pagliaruzzi  (1859-1885), slovenski pesnik, doma iz Ko¬
barida.

39 ) Keine Rose ohne Domen,  ni je rože brez trna.

40 ) Zofka Kvedrova  (1878-1926), poročena Jelovšek, pozneje Demetrovič;
pisateljica in urednica mesečnika »Domači prijatelj«, ki je izhajal od 1904 do
1915.

41 ) Kranjčevič Silvije Strahimir  (1865-1908), hrvatski pesnik.

42 ) Fedor Mihajlovič Dostojevski  (1821-1881), eden največjib ruskih pi¬
sateljev.

43 ) Reclamka.  - V Leipzigu je založba Philipp Reclain izdajala knjige v
lepih žepnih izdajah po zelo nizki ceni. V tej zbirki so izšla v nemškem pre¬
vodu dela vseh večjih svetovnih pisateljev, filozofov in znanstvenikov. Zbirka
je štela nad deset tisoč zvezkov.

44 ) avantura,  pustolovščina.

4r> ) Slovan  je bil leposloven mesečnik; izhajal je od 1902 do 1917: bil je
svobodomiselno usmerjen. - Omladina  je bila glasilo slovenskega radikalno-
liberalnega dijaštva; izhajala je od 1904 do 1914.

40 ) stud. gymn.  - gimnazijski študent.

47 ) Radikalci  so bili v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno dijaki
svobodomiselnih in poudarjeno nacionalističnih nazorov. Izdajali so svoj list
»Omladina«.

4a ) Sie, Sie, Sie, Sie!  - Vi, Vi, Vi, Vi!

49 ) Vi, črni pesnik tam v predzadnji klopi!

50 ) Sedite in pesnikujte naprej!

61 ) Torej: prvi osel in drugi osel!

52 ) Josip Stritar  (1836-1923), pesnik, pisatelj in kritik.

53 ) Aspang  je kraj blizu Dunaja; tam je Stritar stanoval dolgo vrsto let.

54 ) žardiniera,  velik voz za osebni promet.

M ) beseda,  čitalniška veselica.

30 ) dr. Karel Lavrič,  gl. opombo l4 “.

37 ) Ivan Kovačič  (1873-1936) s pisateljskim imenom Soški črnošolee, pisec
besedila šaljive spevoigre »Kovačev študent«. Napisal je tudi povest »Gozdarjev
sin«.

68 ) Andrej Smrekar,  ameriški slovenski pesnik.

68 ) Janez Kokošar  (1860-1923), duhovnik, glasbenik; zadnji slovenski žup¬
nik pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici.

80 ) Nemcigren  je pisateljsko ime Janeza Mencingerja (1838-1912), ki je
med drugim spisal odlično delo »Moja hoja na Triglav« (1897); Melkijad  je
tragična oseba iz »Hoje«. - Črtomir  je glavni junak Prešernovega »Krsta pri
Savici«; dejanje te pesnitve se godi ob Blejskem in Bohinjskem jezeru. - Va¬
lentin Vodnik  (1758-1819), frančiškan, prvi slovenski pesnik, šolnik. - Baron
Žiga Zois  (roj. 1747 v Trstu; umrl 1819 v Ljubljani), velik podpiratelj sloven¬
skega slovstva. - Fran Erjavec  (1834-1887), profesor, pisatelj in znanstvenik;
pokopan je v Gorici. - Matija Valjavec  (1831-1897), profesor, pesnik in jeziko¬
slovec.

67

61 ) Aljaž Jakob , duhovnik, glasbenik in planinec; postavil je Aljažev stolp
vrh Triglava.

62 ) Aškerc Anton  (1856-1912), pesnik. - Anton Medved  (1869-1910), duhov¬
nik, pesnik. - Ksaver Meško  (roj. 1874), duhovnik, pisatelj.

63 ) Ivan Berbuc  (1845-1924), profesor, politik. - Dr. Karel Ozvald  (roj.
1873), profesor, vzgojeslovec in pisatelj.

64  ) Josip Ivančič , profesor; izvrševalec oporoke pesnika Simona Gregorčiča.

65 ) stereotipen.  vedno enak.

66 ) Ljubljanski zvon , leposlovni mesečnik svobodomiselne smeri; izhajal
je od 1881-1941.

67 ) conmensalium , soomiznikov.

68 ) en trebuho kruletai , paičevinai v niem se deluntai , kruli v trebuhu,
ker se v njem dela pajčevina; slovenske besede z grškimi končnicami.

69 ) lirika , čustvene pesmi; - proza , navadni, nevezani govor; črtice, povesti,
romani; sit venia verbo , naj mi bo dovoljena ta beseda!

70 ) Šket Jakob  (1852-1912), profesor, pisatelj (spisal je znano ljudsko
povest »Miklova Zala«) in urednik; sestavil je več slovenskih čitank za srednje
šole.

71 ) Fran Levec  (1846-1916), profesor, kritik, urednik; napisal je prvi
»Slovenski pravopis« (1899).

72 ) Exempla docent,  zgledi učijo.

73 ) Vsi so obstrmeli,  odprta so usta držali.

74 ) Moji ljubi gojenci!

75  ) Anton Mahnič;  gl. opombo št. 143 ; Mahnič je bil od 1891 do 1895
ravnatelj v malem semenišču. Izdajal je znanstven časopis »Rimski katolik«
(1888-1896), v katerega so pisali tudi dijaki.

76 ) subditus , podložnik.

77 ) Primorski list , gl. opombo št. 12 .

78  ) dr. Fran Ilešič  (roj. 1871), profesor in pisatelj; zagovarjal je novi
ilirizem, to je popolno jezikovno edinstvo Slovencev in Hrvatov.

79 ) poem , pesnitev.

80 ) muza , boginja pesništva; pevska vila.

81 ) preabstraktno , preveč nejasno, neživo, pojmovno.

82 ) jeston , venec iz cvetlic ali vej; okrasek na kipih; emblem , znamenje,
podoba ; postament , podnožje.

83 ) J. Bitežnik  (umrl 1952 v Gorici), kipar; poučeval je na kamnoseški
šoli v Nabrežini. - Andrej Čehovin  (1810-1855), topničarski častnik; I\ic.colo
Tommaseo  (roj. 1802 v Šibeniku v Dalmaciji, umrl 1874 v Florenci), italijanski
pisatelj in znanstvenik.

84 ) Franc Sivec  (1861-1944), vadniški učitelj v Gorici.

85 ) temperamentnost , živahnost.

8Q ) dr. Josip Srebrnič  (roj. 1876 v Solkanu), bogoslovni profesor, znan¬
stvenik; od 1923 dalje krški škof/

87 ) komerz,  slovesen družabni večer.

88 ) Danica , prvo slovensko katoliško akademsko društvo; ustanovili so ga
1894 na Dunaju. Člani akademskih društev so takrat nosili poseben trak v
narodnih barvah in z vtkanim imenom društva.

89 ) almanah , koledar ali letopis; »Za resnico «, bogoslovski almanah; izšel
je 1904.

68

90 ) O okusu ni da bi se prerekal.

91 ) elegija,  žalostinka.

92 ) Dragotin Kette  (1876-1899), pesnik.

9:! ) Josip Murn Aleksandrov  (1879-1901), pesnik.

94  ) Oton Župančič  (1878-1949), pesnik in prevajalec.

95 ) alternativa,  izbira med dvema možnostima.

90 ) Nadarjenost raste v tihoti, značaj se oblikuje v toku sveta.

“ 7 ) Fran Finžgar  (roj. 1871), duhovnik, pisatelj.

98 ) bohem,  nadarjen, a zanemarjen umetnik ali dijak. i

99 ) Slovenska krščanskosocialna zveza  za Goriško, ustanovljena 1905. -
Dr. Janez Ev. Krek  (1865-1917), bogoslovni profesor, politik, pisatelj, organi¬
zator, eden največjih voditeljev slovenskega naroda.

10 °) psiholog,  dušeslovec, poznavalec ljudi.

101 ) Cigar je dežela, tega je vera. Izrek iz časov protestantskih vojn;
pomeni, da gospodar lahko določa vero svojih podložnikov. V Lovrenčičevem
primeru ne gre za vero ampak za politično prepričanje.

102 ) Jadranski almanah  je izšel trikrat (1923, 1924, 1930). Ta pesem je
izšla v letniku 1924 (str. 134).

103 ) suplent,  profesor.

104 ) sept ima,  sedmi gimnazijski razred.

10s ) Zvoran Zvoranov  je bil pisatelj Lojze Remec (1886-1952). V »Dom
in svet« je pisal pravzaprav pod imenom Zvoran. - eksegeza,  razlaga, tolma¬
čenje; ni jasno, kakšno eksegezo misli; verjetno svetopisemsko. V tem primeru
bi veljalo, da je Zv.. Zv. izstopil iz bogoslovja in se vpisal na pravno fakulteto. -
pandekte,  zbirka pravnih določb iz starih rimskih zakonikov.

10<i ) dr. Franc Pavletič  (1866-1918), odvetnik in prosvetni delavec.

107 ) Talija,  muza vesele igre.

108 ) landauer,  velika, lepa kočija.

109 ) Dobrudža,  dežela ob izlivu Donave v Črno morje; tam je v prvi
svetovni vojni padlo veliko slovenskih in sploh jugoslovanskih prostovoljcev.

110 ) Ivan Rojec  (1866-1928), duhovnik in velik socialni organizator. Bil
je župnik v Mirnu in pozneje dekan v Tolminu.

111 ) Andrej Čebokli  (1893-1923), doma iz Kreda kot Lovrenčič; profesor
in pisatelj.

112 ) Slovenec,  politični list (1873-1945); glasilo slovenskih katoličanov.

113 ) paranoia persecutoria,  duševna bolezen; bolnik misli, da ga vse pre¬
ganja in mu skuša škodovati.

114 ) epilog,  sklepna beseda.

115 ) Kar sem pisal, sem pisal. - Tako je Pilat odgovoril judovskim velikim
duhovnikom, ki so hoteli, naj popravi napis na Kristusovem križu. (Jan, 19,
21 - 22 )

69



















NARODNO IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

GS

I 710 365

Se priporoča!

Gorica - uli...

Tel. 25 03

MANUFAKTURA  - BLAGO VSEH VRST
TKANINE PO NAJUGODNE/ŠIH CENAH

GORICA

ulica Morelli - tel. 22-06

AVTOPREVOZNO PODJETJE

Se priporoča za prevoz
raznega blaga, pohištva
itd. Posebno se priporoča
romarjem na Sv. Vičarje
in drugam.

GORICA - UL. ARCADI 3

200911858

COBISS