Pestalozzi — Diesterweg. (Govoril pri učiteljskej skupščini v Mokronogu v 2. dan avgusta preteč. 1. J. Ravnikar.) Kar nam solnce pošilja, to nam podajeti zvezdi — vodnici na pedagogicnem polji — Pestalozzi in Diesterweg. Prvi nas ogreva s svojo iskreno ljubeznijo, ki natn kaže nedosegljiv vzgled prave in srčne prijaznosti in ljubavi, kar mora vsak pravi učitelj vedno kazati pri svojih učencih, ki so mu v pouk in vzgojo izročeni. Drugi se nam zopet kaže kot čist in velik značaj, poleg tega pa še prebrisana glava po svojej neupogljivej resnici in razumnosti v vseh nazorih. V svojem ,,Wegweiser-ji" nam je zapustil pravo goreco luč, katere učitelj — vzgojitelj vedno potrebuje. Ta dva pedagoga podobna sta letečej tici, ki v zraku jej nasproti pihljajoči veter vedno z večo silo premaguje in dalje prodira. Ravno tako se je duh teh dveh mož ob času hude stiske in preganjanja povzdignil nad vse druge v temi tavajoče nevedneže in sovražne nasprotnike. Umela sta prav dobro svoje ideje, za katere sta se borila vse življenje. Tedanji svet je brezozirno kričal in ju obsojeval kot rogovileža in prenapetneža, kajti bilo je takrat, kakor še dandanes mnogo takih svojeglavnih sebičnežev, kateri nikakor ne razumejo, da bi kdo drugi smel zagovarjati svoje nazore. S tako vrsto Ijudf sta se mogla tudi genija ,,Pestalozzi in Diesterweg" boriti. Pestalozzi in Diestervveg sta bila za ideale, za koje sta živela, tako navdušena, da ju mora ves izobražen svet občudovati; večkrat sta zvršila kaj takega, kar se je drugim zdelo nemogoče. — Pestalozzi sam pravi v pismu, ki ga je v Stanci (Stanz) pisal nGessner-juM: nIch gieng gern . . . Mein Eifer, einmal an den grossen Traum meines Lebens handanlegen zu konnen, hatte mich dahin gebracht, in den hochsten Alpen, ich mochte sagen, ohne Feuer und Wasser anzufangen, wenn man mich nur einmal hatte anfangen lassen." Pri teh besedah moramo nehote vsklikniti: nOn je bil nedosegljiv v svojej marljivosti!" Tt se ti vriva vprašanje: ,,kako je pa s teboj?" Mari si ti, kar se tiče vztrajnosti v poklicu, kaj njemu podoben? . . . Na drugeni mestu, ko je pisal nStapfer-ju" zahvalno pismo, bererno mej drugim tudi to-Ie: ,,Freund, wir glaubten ein Korn zu saen, um den Elenden in unserer Nahe zu nahren, und wir haben einen Baura gepflanzt, dessen Aste sich iiber den Erdkreis ausbreiten und die Volker der Erde ohne Ausnahmen unter seinem Schatten ruhen werden. Es ist nicht mein Werk, es ist Gottes Werk; mein war die Liebe, mit der ich suchte, was ich nicht kannte und der Glaube, mit dein ich hoffte, wo ich nicht sah . . . Wenn ich mein Werk, \vie es wirklich ist, ansehe, so war kein Mensch auf Erden unfahiger dazu, als ich . . . und ich setzte es doch durch. Das that die Liebe, — sie hat eine gottliche Kraft, wenn sie Wahrhaft und das Kreuz nicht scheut." — Po tem takem naj si sleherni učitelj svoj ,,ideal" sam ustvari, po katerem mora vedno hrepeneti in prizadevati si, cla bi bil vedno bolj in bolj popolnoma. Ideali so sicer nedosegljivi — zaradi tega se tako imenujejo; — vender se jim pa moremo približevati. Vsaj je popolnost tako rekoč nemogoča, kajti nihče iz mej nas še ni bil, ni in tudi ne bode popolnoma; toda človek lehko postaja popolnejši. . . Prestanek je nemogoč; ali se napreduje, ali pa nazaduje. Životopisi največjih in najslavnejših mož na pedagogičnem slovstvenem polji naj bodo učitelju - vzgojitelju v vzgled in potrpljenje ob času težav; on naj se prizadeva tudi v najhujših časih ravnotežje na površji ohraniti. Tam, kjer se pokažejo nasprotniki, moramo z veseljem boriti se za sveto stvar. Pestalozzi in Diesterweg sta se vse življenje trudila za povzdigo ljudskega šolstva. ,,Gratzove" besede so pač resnične: ,,Wie kann sich die Menschheit mehr geehrt finden, als in grossen Menscben, die lebendig an den Tag legen, dass der Mensch gross \verden kann." Ivan Henrik Pestalozzi porodil se je v 12. dan januvarija 1746. 1. v Ziirichu. Oče mu je bil Ivan Krstnik kot zdravnik jako priljubljena oseba, in je umrl, ko je bil deček še-le 6 Iet star. Tedaj ni čudo, da je mlademu Pestalozzi - ju pozneje manjkalo tistih moških lastnosti, kojih more mladeneč v uežnej mladosti dobivati le na strani moškega vzgojitelja. ,,Vzrastel sem" — pripoveduje Pestalozzi sam — ,,v varstvu najboljše matere kot popolno žensko - materino dete; pri vseh telesnih slabostih svoje individualnosti bi bil potreboval moža, ki bi bil umel poučevati me v vsem tem, kar je možu potrebno". — Mati njegova je skrbno vzgojevala svoje tri otroke (Pestalozzi je namreč imel jedno sestro in jednega brata); pri tem jej je dobro in pridno pomagala neka služabkinja z dežele po imenu ,,Babeli". Ka smrtnej postelji jo pokliče Pestalozzi-jev oče k sebi in jej reče: ,,Babeli, za božjo voljo te prosim, ne zapusti moje žene, ako umrjem! ona je po tem izgubljena, in moji otroci pridejo v trde roke". ,,Ne bodem zapustila vaše žene, ako umrjete, pri njej bodem do smrti". Tako je umirajočemu, za obitelj svojo skrbnemu očetu odgovorila vrla Babeli. Pestalozzi sam pravi: ,,Ich sah die Welt nur in der Beschrankung der Wohnstube meiner Mutter und der eben so grossen Beschrankung meines Schulstubenlebens; das wirkliche Menscbenleben war mir beinahe so fremd, als wenn ich nicht in der Welt lebte, in der ich wohnte". Pestalozzi-jev ded je bil župnik v nekej vasi blizo Ziiricha. K temu je deček 9 let star in potem vsako leto hodil, kjer je bival po več mesecev. Ta je bil skrbni dušni pastir, ki se je tudi mnogo pečal s poukom v vaškej šoli. Meuda je tudi Pestalozzi najpred k svojemu dedu v šolo hodil, kar je neki na poznejši razvoj njegovega značaja tako moeno vplivalo. Njegovi součenci so mu nagajali; pri vsem tem pa jih je vender ljubil, posebno je rad imel ubožne dečke. Rekel je: ,,Ich glaubte alle Welt wenigstens so gutmiithig und zutraulich als mich selbst. Ich war aber natiirlich von meiner Jugend auf das Opfer eines jeden, der sein Spiel mit mir treiben wollte. Es lag niclit in meiner Natur, von irgend jemand etwas Boses zu glauben, bis ich es sah und Schaden davon hatte". — Njegov ded ga je na počitnicah prvi v latinščini poučeval. Pozneje je vstopil v latinske šole v Zurichu. Na deželi pri svojem starem očetu je imel dovolj prilike opazovati priprosto ljudstvo. Ljubezen do ubogega ljudstva, potrebe njegove, izboljšanje narodnega šolstva se mu je že tii globoko v srce vtisnilo. — V latinskib šolah je kazal velike zmožnosti — pa le v tistih predmetih, za katere je bil vnet. V svojem »Schvanengesang-u" sam pripoveduje nIndem mich das Wesen der Unterrichtsfacher meistens lebendig und richtig ergriff, war ich fiir die Formen, in denen es erschien, vielseitig gleichgiltig und gedankenlos". Bohm omenja v svojej pedagogičnej zgodovini: ,,Orthographisch schreiben lernte er nie". — Vender je njegov velik duh nadomestoval vse pomanjkljivosti v njegovem dejanskem življenji. Posebno zmožen je bil pri učenji jezikov. Pri nekej priliki je celo učitelja grškega jezika prekosil v govorniški nadarjenosti. Zato je Pestalozzi tedanje politične, socijalne in šolske razmere tako izvrstno in navdušeno opisal. 0 tem sicer na tem mestu ne morenio obširno govoriti, ali toliko vender omenjamo, da takratne razmere niso bile na boljem, kakor v Bosni in Hercogovini za časa zasedanja avstrijske armade. Gospoda je priprosto ljudstvo v duševnem in intelektualnem obzini neusmiljeno tlačila, kar je blazega Pestalozzi-ja neizrečeno bolelo; zbog tega je on svoj narod bolj iu bolj ljubil. — Iz vseh njegovih učnih nazorov in spisov razvidimo, da je bil visoko naobražen mož — toda Ie bolj enostransko. — V 18. letu svoje dobe je Pestalozzi že hodil v MCollegium humanitatis", kjer se je učil teologičnih ved. Pestalozzi piše o tej šoli: ,,Unabhangigkeit, Wohlthatigkeit, Aufopferungskraft und Vaterlandsliebe war das Losungswort unserer Bildung" . . . Učenci so po tem takem bili sami sanjači, živeči za ideale. Poleg tega dobf Pestalozzi še Rousseau-vega Emila v roke, ki je na njega posebno vplival. — Mej sabo so tam bivajoči literati: nKlopstock", ,,Wieland", ,,Kleist" sklenili prijateljstvo in neko zvezo, kjer opazimo tudi ,,Bluntschli-ja", ,,Schulthessa", ,,Lavater-ja" in druge. Pozneje so to društvo imenovali ,,Patrioten". Tudi so ustanovili poseben list ,,Erinnerer", ki naj bi vplival v probujo ljudstva. Pestalozzi je tudi pisal za ta list — osobito članke v vzgoji — in so ga celo radi ,,Miiller-ja" zaprli, ker je proti temu neki članek pisal. Zavoljo tega društvo patrijotov ni smelo lista dalje izdajati. (Dalje prih.)