Mlada Sodobnost
H Ii i
m
Gaja Kos
Primož Suhodolčan: Živalske novice 3: grizemo do resnice.
Ilustracije Uroš Hrovat. Spremno besedilo Tadeja Zupan Arsov. Karantanija, Ljubljana 2009 (Zbirka @ivalske novice).
Kdor je kdajkoli videl Suhodolčana v živo pred mularijo, ve, da mu od prve sekunde naprej je z roke; ko pade prva šala, še gre, po petih minutah bolijo trebušne mišice, po desetih v oči silijo solze. Razumljivo, da šaljivec takšnega kalibra pobere pet priznanj Moja najljubša knjiga (enega za zbirko Pozor pravljice in štiri za knjigo Košarkar naj bol), za katera glasujejo mladi bralci; ob tem si gotovo zadovoljno mane roke tudi založba Karantanija, saj sta Suhodolčan sin in njegov zvesti ilustrator Uroš Hrovat njena hišna avtorja. Nekoliko bolj strokovna komisija je Suhodolčana dvakrat uvrstila tudi na seznam nominirancev za desetnico, obakrat s knjigama iz zbirke Pozor pravljice. Pridejo na vrsto kdaj tudi Živalske n^^vice?
Pred mano ležijo trije deli omenjenih novic; nemara bi morala reči tri številke, kajti vsaj na prvi pogled, torej na platnici, Živalske novice oponašajo oziroma parodirajo časopis ali revijo, v vsakem primeru (i)z(a)rodek rumenega, senzacionalističnega žurnalizma, na kar napeljujeta razgibano, v oči bijoče oblikovanje in napihnjena vsebina naslovov, pospremljenih z vabami v obliki pripisov "Neverjetno!", "Pretresljivo!", "Ne zmudite!", "Nov rekord!" itd. Za vabljivimi - to je treba priznati, saj bomo že v naslovih naleteli na številne aluzije in obetavne duhovitosti tako na vsebinski kot besedni ravni - platnicami se vendarle skriva vsebina, ki ne sledi (kvazi)žurnalističnemu konceptu. V žanrskem in zvrstnem kolažu ob stripih in enciklopedičnih prilogah namreč vendarle prevladujejo leposlovni teksti, razen naslovov v drugi in tretji številki nikakor izpisani v publicistični maniri. Bomo pa v omenjenih dveh vendarle našli vzporednice z bolj in manj aktualnim dogajanjem v (človeškem) svetu, pa čeprav včasih le v (naslovnih) drobcih: v naslovu Lepo je biti
07fl
Onm
papagaj! odzvanja Lepo je biti milijonar, naslov Trave ni, krave znorele lahko namiguje na bolezen norih krav, v zgodbi Debeluhe naredimo suhe Suhodolčan o{vrkne obsedenost s huj{anjem oziroma zunanjo podobo. Še več je tega v tretji {tevilki novic: Vojno za travo lahko beremo kot kritiko političnih trenj, ki se prerada in prehitro razbohotijo v ozemeljske vojne, v Komarju Barbarju se ponorčuje iz globalnega segrevanja, v Letalni {oli je kritičen do star{evske obsedenosti s "forsiranjem" otrok, v zgodbi Za bobra je dobra obdela sosedsko zavist, pod naslovom Sraka z bol{jaka se loti potro{ni{tva, v t. i. prilogi Ritglavski park pa dregne v znanost: "Znanstveniki z vsega sveta so z dolgotrajnim raziskovalnim delom izvalili tudi nekatera jajca. Pri tem so iz svoje radovednosti ve~krat malo dodali in v~asih malo odvzeli. Mogo~e so v tej svoji vnemi celo malo pretiravali, vendar je bila zaradi vi{jega cilja v tem primeru znanost nad naravo." Opraviti imamo torej z literaturo, ki je v nekaterih potezah sicer približana (rumenemu) novičarstvu, vendar le-to Suhodolčanu služi predvsem kot izhodi{če za parodijo. Zdi se, da avtor pravzaprav izhaja iz premise, da je rumeni tisk humoristična literatura in da ga je treba kot tak{nega tudi brati. Vse je mogoče, le malo je resničnega. Prodaja nam buče, si izmi{lja, nas vleče za nos in iz muh napihuje slone; v humoristični literaturi se vse to kajpada spodobi in prina{a bralski užitek. Če @ivalske novice berem tako, lahko ugotovim, da Suhodolčn ni le zabaven, ampak, ha, celo poučen avtor; nemara bodo na račun @ivalskih novic kak{ne druge novice kdaj pozneje obsojene na manj učinkovito poneumljanje.
Kako se torej Suhodolčan, razre{en novinarske funkcije, izkaže kot pisatelj? Pojdimo po vrsti. V Maci motoristu bomo naleteli na posrečeno izhodi{če: izhaja iz reka, da imajo mačke devet življenj, ki jih začne ob obilici akcije takoj od{tevati, čemur tik pred koncem - kot se spodobi -sledi nepričakovan obrat. Druga po vrsti, Vojna za travo, je {e bolj{a. V njej se ovce in krave borijo za zaplato trave, z voditelji na čelu, z dnevnimi in nočnimi stražami, z udarnimi bojnimi pesmimi na gobcih, z neargumentiranim vztrajanjem pri svojem in do bridkega konca pripravljene na "uspe{en napad in dobro obrambo". Kopitarska vojna je, skratka, udarna in sočna kot jabolko spora, pardon, sporna trava. Duhovita domislica za poku{ino? "Vojna se je zavlekla v zimo in tako sovražniki niso imeli ve~ ~esa braniti. Tudi tisto, kar je ostalo od trave, je pokril sneg. Zgodovina nas u~i, da se temu re~e hladna vojna." Zgodbo Komar Barbar Suhodolčan učinkovito začne s kombinacijo humornega in zlove{čega ("Bil je ve~er pred no~jo in nekaj je viselo v zraku. Na nebu je sicer visela tudi luna, bilo pa je tu {e nekaj drugega."), vendar jo nekoliko manj učinkovito sklene. Bolj v duhu grozljivega žanra bi
bilo, če bi zgodbo zaključil s sveže zmrznjenim vampirskim komarjem; konec, kakr{en je, je po nepotrebnem posladkan (pravzaprav pa je to ob vsem sladoledu, o katerem je govor, popolnoma razumljivo!), motivacija lovca Kazimirja, da komarja odtaja, pa nekoliko nejasna. Letalno solo začne z ugotovitvijo: "Na prvem mestu je zagotovo to, da mladiči delajo tisto, kar si želijo njihove mame. In, seveda, da otročki počnejo tisto, kar so zamudili očki Seveda zraven sodi tudi vse, kar je moderno - atu pra{iču, kozlu in ježu na veliko smolo njihovih sinov pride na uhelj, da je letos "in" letenje ^ Trener orel je prepričan o uspe{nosti svojih učnih metod, kar pomeni, da se talnim živalim ne pi{e dobro. Še sreča, da gre učenje v dve smeri - učenci od učitelja, učitelj od učencev. Saj veste: "Vse se da, če se hoče! Samo potruditi se moraš." Zgodba temelji predvsem na zabavnih dialogih, ki prepričljivo izžarevajo (star{evsko) trmo, zagnanost, zaslepljenost in kar je podobnega v stilu z glavo skozi zid. Zgodba Za bobra je dobra je v osrednjem delu nekoliko predvidljiva in tako naj{ibkej{i člen Živalskih novic 3. V zgodbi Sraka z bolšjaka, ki sledi, avtor začne z duhovičenjem, brez katerega bi mirno preživeli, a k sreči kmalu preide k stvari, tj. k iskrivemu dialogu med prodajalcem Srakačem in kupcem zajcem Petrom, ki privede do posrečene zamenjave vlog (kupec postane prodajalec) in simpatičnega konca. Najnovej{e novice na zadnjih straneh ponujajo {e prilogo Ritglavski park, kjer se tako pisateljeva kot ilustratorjeva domi{ljija in humor zares razmahneta v izumljanju novih vrst dinozavrov.
Hrovat se zdi v črno-beli izvedbi bolj{i kot v barvah, saj utegnejo raznovrstne, kontrastne barve, kakr{ne sicer uporablja, včasih učinkovati kičasto, kot vedno pa duhovito likovno parira Suhodolčanu in s {tevilnimi posrečenimi detajli, s katerimi opremi ilustracije, dopolnjuje besedilo. Živalske novice 3 so v celoti gledano ({e) bolj{e od svojih predhodnic, kar je glede na žal večkrat preverjeno dejstvo, da se kakovost knjig iz serij prej ali slej začne slab{ati, razveseljivo. Če mi je v Suhodolčanovem pisanju že uspelo najti tudi "uporabno" vrednost (Živalske novice kot navodilo za branje rumenega tiska), naj za konec poskusim {e enkrat - zdijo se kot nala{č za postavljanje na laž vseh, ki so bralci le po sili razmer nekajkrat na {olsko leto, prej, potem in vmes pa trmoglavijo, da je literatura dolgočasna.