UDK 811.16+821.16.09(05) ISSN 0350-6894 SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY STUDIES SRL T IZDAJA - ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE ŠT. 1 JANUAR-MAREC 2014 SRL LETNIK 62 STR. 1-145 LJUBLJANA VSEBINA RAZPRAVE Andreja Žele: primeri glagolske rabe z vidika posebnosti v slovnično-pomenskih razmerjih ....................... 1 Irena Stramljič Breznik : Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih slovenskega jezika...................... 17 Helena Kuster: Posamostaljenje med jezikovnim sistemom in besedilom v slovenščini in nemščini.......... 39 Zoran Božič: Pet tolminskih književnikov med literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo .................... 55 Željko Milanovic, Slobodan Vladušic: Vitomil Zupan i Borislav Pekic: Od zatvorskog iskustva do žanra .... 67 Breda Marušič: Sodobni slovenski roman na gledališkem odru (Filio ni doma, Katarina, pav in jezuit ter Čefurji raus!)...................................................................................................................................... 75 Natalia Kaloh Vid: Prevajanje jezikovnih prvin, značilnih za sovjetski družbeno-kulturni diskurz v romanu M. Bulgakova Mojster in Margareta .................................................................................................. 91 Miloš Zelenka: K izbranim problemom narodnega preroda (Oscilacija romantike z realizmom kot primerjalni problem) ....................................................................................................................................... 109 Ivo Pospišu: Narodni prerod in literarne smeri (Nekaj opažanj)................................................................... 121 OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO Ada Vidovič Muha: Andreja Žele: Slovenska besedilna skladnja z jezikovnosistemskega vidika — temeljni pojmi.................................................................................................................................... 131 Natalija Ulčnik: Pavlova prekmurska slovnica (Vend nyelvtan, 1942) v sodobni knjižni slovenščini........ 138 Vojko Gorjanc: Marina Katnic-Bakaršic: Izmedu diskursa moči i moči diskursa....................................... 142 ©2014. Slavistična revija (SRL) http://www.srl.si Izdajatelj — Issued by: Slavistično društvo Slovenije Odgovorni urednik — Executive Editor: Miran Hladnik (Univerza v Ljubljani) Glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Studies: Vladimir Osolnik (Univerza v Ljubljani) Glavna urednica za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics: Ada Vidovič Muha (Univerza v Ljubljani) Tehnična urednica — Technical Editor: Urška Perenič (Univerza v Ljubljani) Spletni urednik — Web Editor: Blaž Podlesnik (Univerza v Ljubljani) Člani — Members: Aleksandra Derganc, Miha Javornik, Irena Orel, Tomo Virk, Andreja Žele (Univerza v Ljubljani), Nina Mečkovska (Univerza v Minsku), Timothy Pogačar (Državna univerza Bowling Green), Ivo Pospišil (Masarykova univerza, Brno) Časopisni svet — Advisory Council: Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru), Janko Kos, Jože Toporišič, Franc Zadravec (SAZU, Ljubljana) Naslov uredništva — Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija Račun pri Slavističnem društvu Slovenije: 02083-018125980 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 22 €, za člane Slavističnega društva Slovenije 15,50 €, za študente 8,50 €, za inštitucije in knjigarne 33 €, za tujino 35 €. Annual subscription price: individuals 22 €; members of Slavistično društvo Slovenije 15,50 €; students 8,50 €; institutions and bookstores 33 €; outside of Slovenia 35 €. Natisnil — Printed by: Biografika Bori, Ljubljana Naklada — Circulation: 550 izvodov - 550 copies Vključenost Slavistične revije v podatkovne baze — Slavistična revija is indexed/abstracted in: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), Social Sciences Citation Index (SSCI), Bibliographie Linguistique (BL), European Reference Index for the Humanities (ERIH), Modern Language Association of America (MLA) Directory of Periodicals (New York), New Contents Slavistics (Otto Sagner, München), Cambridge Scientific Abstracts (CSA), Linguistic Abstracts (Uni Arizona) , Proquest Online Information Service UDK 811.163.6'367.625 Andreja Žele Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani PRIMERI GLAGOLSKE RABE Z VIDIKA POSEBNOSTI V SLOVNIčNO-POMENSKIH RAZMERJIH Prispevek na primerih posebne ali spremenjene rabe glagolov in z nekaterimi posebnostmi rabe v povedku opozarja zlasti na vzajemno delovanje glagolskih kategorij v smislu razmerja slovnica - slovar. Nekatere posebnosti in spremembe v glagolski rabi bi bile lahko upoštevane in ustrezno izkazane tudi v slovarju. Ključne besede: glagolska raba, slovnične kategorije, slovnica, slovar Based on the examples of special or changed usage of verbs and some peculiarities in the usage in the predicate, the article highlights the mutual effect of verb categories in terms of the relationship grammar vs. lexicon. Some of the idiosyncrasies and changes in verb usage could be taken into consideration and reflected appropriately in the dictionary. Keywords: verbal use, grammatical categories, dictionary 1 Za prikaz vzajemnega razmerja in delovanja med slovnico in slovarjem se kot najbolj raziskovalno temeljit in sistematičen potrjuje strukturalno-funkcijski pristop, pri čemer sta bistvena strukturalno pomenoslovje in funkcijskost v smislu preučevanja različnih skladenjskopomenskih razmerij z upoštevanjem konteksta kot sobese-dila in komunikacijske situacije.1 Slovnica in slovar celovito komplementarno delujeta - čimbolj razširjen je jezikovni pojav, tembolj je jezikoslovno zanimiv za slovničarja, čimmanj je razširjen, tembolj je kot posameznost oz. posebnost vezan na posamezni leksemski pomen in zato zanimiv zlasti za leksikografa oz. za opis v slovarju;2 določen slovnični pojav se lahko razširi in tipizira v slovnično pravilo ali pa se omeji samo na določeno pomensko rabo in se leksikalizira, in na slovnične posebnosti samo določenih pomenov ali leksemov najbolj nazorno lahko opozori slovar. To celovito in vzajemno delovanje slovnice in slovarja se potrjuje tudi tako, da lahko z vključitvijo čim več pomenov odkrijemo tudi nove slovnične oz. skladenjske zgradbe, in z izčrpavanjem slovničnih zgradb lahko odkrivamo nove pomene ali pomenske odtenke leksemov. Pri opisu glagolskega leksema so v izhodišču lahko tri funkcijske konstante: pomenje 1 Pri nas je še najbolj eksplicitno o kategorialnosti leksemov med slovarjem in slovnico za slovenščino pisala A. Vidovič Muha (2000, 2006); pri tujih jezikoslovcih pa so me k tej obravnavi spodbudile razprave Ju. D. Apresjana in V. S. Hrakovskega (AnPecah 1967, 21995, 2000; Xpakobckhh 2007: 76-77). 2 Pobuda za ta prispevek je bila širša razprava D. Ju. Apresjana rpaMMarma raarojia b aKTHBHOM cjoBape (AC) pyccKoro a3tiKa, ki je nastajala v okviru soavtorskega ruskega projekta npocneKm aKmueHo^o CRoeapnpyccKo^o M.3UKa, 2010. Otb. peg. aKageMHK AnpecaH. MocKBa: ^3likh cjaBaHCKHX KyjitTyp. Ju. D. Apresjan uporablja sintagmo »aktivni slovar« v smislu sodobnega slovarja, ki med drugim beleži vse izkazane oblike aktualne rabe. 2 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec leksema, časovno-vidski vidik in skladnja z vezljivostjo in diateznimi zmožnostmi. V tem prispevku se bom omejila na nekaj posebnosti pri rabi glagolov oz. opozorila na nekatere posebnosti v povedku - gre za prikaz vzajemnega delovanja glagolskih kategorij glede na pomenske in skladenjske zmožnosti konkretnih glagolov. Vsak slovar pri prikazu aktualne rabe lahko sprotna vprašanja poskupini v nekaj predpostavk: 1) utemeljena omejitev rabe določenih slovničnih oblik za izražanje določenih leksemskih pomenov, npr. biti treba - biti potreba - biti potrebno: Je treba delati nasproti Je potreba, da se dela nasproti Ni potrebno več delati, 2) z oddaljevanjem od osnovnega/izhodiščnega pomena se praviloma omejuje oz. zoži/specializira glagolski pomen in spremenijo oz. zožijo slovnične zmožnosti, npr. povoziti datoteko, polniti telefon, sprehajati se po internetu; opazne so zlasti spremembe pri vedno pogostejših dvovidskih glagolih na -irati: Eno leto je moral abstinirati nasproti Abstinirali so volitve nasproti Ljudje so se abstinirali od glasovanja ipd., ali pa se 3) zamenjava dosedanjega osnovnega/izhodiščnega pomena določenega leksema, npr. pri nadgraditi, klikati, piratizirati (danes izrazito prevladujejo pomeni nadgraditi znanje, klikati po straneh, piratizirati programe ipd.), ali »samo« dodajanje novih pomenov. Kot bistveni kategorialni pomenski sestavini glagolskega pomena sta vedno soudeležena vid in vezljivost, sicer pa gre pri glagolski rabi za preplet slovničnih kategorij vid - čas - naklon - vezljivost, ki vplivajo na uresničevanje vsakega glagolskega pomena. Nadaljnja obravnava je dvodelna: 1) najprej bo na kratko predstavljeno vzajemno delovanje glagolskih kategorij in 2) potem vpliv vzajemnega delovanja glagolskih kategorij na rabo določenih glagolskih oblik in njihovih pomenov. Z razlogom je tu poudarek na glagolih stanja in posledično lastnosti, ki so primerjalno z glagoli delovanja še vedno premalo tipsko obdelani. 2 O vzajemnem delovanju vida, časa, naklona in vezljivosti če je vid eden izmed dokazov, da je treba v razmerju med slovničnim in pomenskim iskati eno izmed gibalnih sil v jezikovnem razvoju nasploh (Isačenko 1960a: 9),3 se to jasno odraža v konkretnih glagolskih rabah v posameznem jeziku. Stalno se potrjuje tesno križanje morfološkega vida s t. i. leksikalnim vidom in s časom ubesedenega;4 za dovršnik (kot celovitost dejanja) velja, da je v nasprotju z nedovršnikom manj odvisen od časa v katerem se odvija;5 razmerje vid - čas pa omogoča, da lahko govorimo tudi o skladenjskem vidu. In če je še vedno izhodiščno ločevanje čiste (slovnične) vidskosti od (razno)vr- 3 Isačenko (Hcaiehko 1960a: 136) ima enostavno izhodiščno opredelitev glagolskega vida kot slovnične kategorije, ki z obliko izrazi slovnični pomen, ki pa kvalificira oz. opredeljuje osnovni pomen glagola (v vidskem paru mora ostati pomen nespremenjen). 4 Jedro temporalnosti je glagolski čas, jedro aspektualnosti pa je glagolski vid (prim. Eohaapko 1971). 5 Po Isačenku (Hcaiehko 1960a: 130) je opozicija NEDOV/DOV osnovana na lastnosti »pomenskega minimuma«, pomensko zaznamovan je dovršnik, ki označuje proces v svoji celovitosti, DOV - govoreči je zunaj procesa dogajanja, NEDOV - govoreči je v procesu dogajanja. Andreja Žele, Primeri glagolske rabe z vidika posebnosti v slovnično-pomenskih razmerjih 3 stnosti glagolskega dejanja,6 na čistovidske pare v slovenščini po mnenju dosedanjih raziskav lahko naletimo samo med dovršnimi predponskoobrazilnimi glagoli in njihovimi drugotnimi nedovršniki.7 Z vidika svojevrstne pomenske in morfološke parnosti glede pa na različna procesa po smeri in načinu iti-hoditi označujeta enosmernost in neenosmernost, priti-prihajati ločujeta vidskost, iz obeh pa se lahko vzpostavi še eno razmerje => iti-hoditi f priti-prihajati, ki izraža slovnično in pomensko asimetričnost (Isačenko 1960a: 338); od pomenskih enosmernih/neenosmer-nih parov glagolov premikanja nesti-nositi, iti-hoditi, teči-tekati se s prefiksacijo doseže parna vidskost, npr. prinesti-prinašati, doteči-dotekati, kar v nadaljevanju lahko da soodnos dovršnosti z determiniranostjo, npr. Vsak dan gre na pokopališče, Navadno gre po prehodu za pešce, in še dovršnost s ciljnostjo Kdaj gre vlak?, Kam gre vlak? 2.1 Med enovidskostjo in dvovidskostjo - naraščajoča dvovidskost Nekaj splošnejših tez o vidski parnosti se potrjuje tudi v slovenščini: a) določanje vidske parnosti še vedno ostaja delno odvisno od jezikovnega čuta, b) vidska parnost še zdaleč ni mogoča pri vsakem glagolu, c) v vidskem paru imamo še vedno možnost absolutne sinonimije,8 sicer pa je višja ali nižja nagnjenost k vidskoparnosti dokazljivo odvisna tudi od posamezne pomenske skupine glagolov - primerjalno z ruščino se tudi v slovenščini potrjuje, da so npr. glagoli čustvovanja bolj vidskotvorni kot glagoli umevanja, npr. razburjati (se) - razburiti (se), razveseljevati (se) - razveseliti (se), opravičevati (se) - opravičiti (se) nasproti znati, vedeti ipd. Slovanski jeziki nimajo čistovidskih predponskih obrazil, pravi vidski par bi lahko bil oddati - oddajati.9 Glede na (splošno)pomensko zmožnost oz. nezmožnost predponskooobraziljenja se glagoli lahko delijo na tiste, ki s predponskim obrazilom ohranjanjo linearnost dejanja (»linearni dej«), npr. pomoči, oditi, zarjoveti, in na tiste z predponskoobrazilno nelinearnostjo dejanja (»nelinearni dej«);10 pri slednjih se ne-tvorjeno dejanje premakne že na drugo pomensko področje v smislu rezultativnosti, 6 Če obstaja pomenska razlika, ki ni pogojena samo s pomenom slovnične kategorialnosti, glagoli ne tvorijo vidskih dvojic (Schellander 1984). 7 Po R. Nicolovi (PycEJiiiHA HimonoBA 2007: 92) se bolgarščina od drugih slovanskih jezikov loči po visoki stopnji gramatikalizacije pri imperfektizaciji - tj. iz vsakega dovršnega glagola se lahko tvori nedovršnik. Obstajajo glagoli s pomensko izpraznjenimi predponskimi obrazili, ki omogočajo, da se drugotni nedovršnik lahko uporablja v mnogokratnem sedanjiku ali v zgodovinskem sedanjiku, medtem ko se prvotni nedovršnik uporablja v dejanskem sedanjiku. 8 Te ugotovitve so na različnih mestih ponovljene pri A. V. Isačenku (Hcaiehko 1960a: 159, 168, 172). 9 V primeru glagolskih tvorjenk: med glagolskimi predponskimi obrazili in glagolskimi priponami gre za pomemben razloček - ker je vloga predponskih obrazil vedno besedotvorna, pomeni, da je tudi tako izražana dovršnost vedno vezana samo na (glagolske) tvorjenke (Vidovič Muha 1993: 163). Vloga pred-ponskih obrazil je slovničnokategorialna - vidska in besedotvorna, v katero sodi tudi poimenovanje vrst glagolskega dejanja (F. Miklošič uvršča npr. tvorbo iterativa v t. i. osnovotvorje, kot del pregibne besede pred fleksijskim morfemom, A. Schellander pa umešča vrste glagolskih dejanj na raven besedne pomen-skosti (Vidovič Muha 1993: 162). 10 O tem med drugimi tudi A. V. Isačenko (1960b: 14). 4 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec npr. pri glagolih tipa kuhati, pisati, delati. Na drugi strani imamo glagole tipa molčati, ležati, spati, ribariti, biti, žalostiti se ipd., ki nimajo pomenskih teženj h kakršnim koli spremembam in posledično tudi ne izkazujejo teženj k oblikovanju glagolskih vidskih parov - govorimo o enovidskosti t. i. samonedovršnikov (imperfektiv tan-tum) (ABHTOBa 1976). Kot absolutno nedovršne ali samonedovršne (in posledično brezvidske) lahko obravnavamo samo glagole z naklonskim skladenjskim pomenom, npr. morati, moči, utegniti, potem še službovati, delovati, pogojevati (nasproti dvo-vidskim darovati, dedovati), v vlogi absolutne nedovršnosti sta tudi primitiva biti in imeti}1 Absolutno dovršni ali samodovršni pa so glagoli črhniti, deti, okrevati, planiti, šiniti ipd. (Ramovš 1952: 126), ki s svojo (sinhrono) netvorjenostjo samo še potrjujejo tesno povezavo med vidskostjo in pomenom.12 Dvovidskost je sicer samo slovnična opredelitev, ker se sicer vsak glagol v konkretnem skladenjskem pomenu uporablja ali dovršno ali nedovršno. z dvovidskostjo pa se ne izraža samo slovnična ekonomičnost jezika, ampak se s tem izraža tudi višja stopnja splošnosti pri obravnavi glagolskega dejanja. Lahko torej naraščajočo oz. sorazmerno pogosto dvovidskost povezujemo tudi s postopno manj osebnim ali posplošenim pristopom? - Lahko, če upoštevamo tezo, da glagolski vid lahko razumemo tudi kot tisti pomen glagola, ki izraža naše subjektivno razumevanje z glagolom povedanega dejanja ali stanja, tj. pomen, ki izraža, ali imamo v mislih dejanje (stanje) v njegovem poteku, nastopu ali dovršitvi (Ramovš 1952: 124). Še najbolj jasno izraženo je združevanje leksemskega in skladenjskega vida pri dvovidskih netvorjenih glagolih kot barati, jamčiti, voliti ipd.; glede na dvovidskost se lahko oblikujejo skupine vsaj delno skladenjskopomensko prekrivnih glagolov: darovati - maševati - žrtvovati, birmati - krstiti - kronati - križati - linčati, voliti - glasovati, roditi - jagniti, jamčiti - garantirati, ocenjevati - točkovati. primeri potrjujejo, da je dvovidskost vezana zlasti na glagole, ki hkrati izražajo procesualnost in tudi že rezultat procesualnosti, npr. birmati, darovati, kaznovati, križati, in na glagole, ki lahko združujejo enkratnost in večkratnost/ponavljalnost dejanja/dogajanja, npr. eksati, grešiti, jurišati ipd. Povezano z naraščujočo dvovidskostjo je dejstvo, da v novejši glagolski leksiki prevladujejo glagoli na -irati, ki glede na tip pogosteje rabljene samostalniške leksi-ke (ki je večinsko prevzeta) in glede na širše vidske zmožnosti omogočajo najopti-malnejše možnosti poglagoljevanja. Ravno pri glagolih oz. glagolskih tvorjenkah na -irati, ki so nagnjeni k vidski nevtralizaciji, se pri konkretnem glagolskem pomenu jasneje kot sicer izrazi leksikalni in skladenjski vpliv na določitev vida. 11 A. B. HcaneHKO (1960a: 174-75) ima posebej omenjane samonedovršniške glagole (imperfectiva tantum) tipa neparnih imeti, biti. 12 Slovenska slovnica J. Toporišiča (42000: 348, 350) v zvezi z vidom in vidskostjo navaja tele primere: dvovidski, ne na -irati, so: rodim, ubogam, teknem, darujem, žrtvujem, hasnem, okrevam, telefoniram ipd.; nepredponskih dovršnih je malo: blagoslovim, dejem, dobim, javim, jenjam, končam, kupim, ležem, lotim se, neham, padem, pičim, plačam, posodim, ranim, rečem, rešim, sedem, sežem, skočim, snamem, spremim, srečam, stopim, storim, trčim, treščim, udarim, velim, vržem, vzamem, zmagam; samonedovršni glagoli (imperfektiva tantum): naklonski glagoli: morati, smeti, moči; glagoli stanja: sedeti, ležati, stati, imeti; glagoli enovitega dejanja: delati, iti, čakati, svetiti, ljubiti, plesti, gnati, brati; glagoli navade: hojevati, videvati se; samodovršni (perfektiva tantum) so trenutni glagoli, npr. jekniti, počiti, pokniti; poseben tip je zaslišati (nasproti zaslišati: zasliševati). Andreja Žele, Primeri glagolske rabe z vidika posebnosti v slovnično-pomenskih razmerjih 5 2.2 Vid, čas in naklon Ker se je vid razvijal vzporedno z razpadanjem starega časovnega sistema, je lahko obdržal veliko lastnosti izginulih časov - vid je torej bistvena vezna kategorija med glagolskimi časi in določenim glagolskim pomenom in hkrati je vid v stalni soodvisnosti s časom v konkretnem besedilu,13 kar dokazujejo primeri kot To mi danes ne tekne (nedov.) nasproti Večerja je vsem teknila (dov.), Tvegal je za prijatelja (dov.) nasproti S tem tvega posmeh (nedov.), Ni ubogal nasveta (dov.) nasproti Rad uboga (nedov.). V slovenščini je bilo opozorjeno na primere t. i. vidske tekmovalnosti, vezane na časovni potek v povedi, npr. Sem že večerjal - Sem že povečerjal, Vedno smo k obstoječemu doprinesli tudi nekaj novega - Vedno smo k obstoječemu doprinašali tudi nekaj novega ipd. (Merše 2006: 167). Na možno različno vedenje nedovršnika v pretekliku in prihodnjiku pa je opozorjeno s primeri Temperatura se je dvigovala 'višala, padala in spet višala', Temperatura se bo dvigovala 'vedno samo navzgor, brez nihanja' (nAflyqEBA 2007: 71); nedovršnik v prihodnjiku samo potrjuje tudi pomembno vlogo opazovalca, z izhodiščem v sedanjosti.14 Sedanjiška stanjskost se lahko izrazi tudi s preteklim dovršnikom, npr. Stric se je že vrnil iz Ljubljane (Toporišič 1982: 256), dovršeno dejanje pa lahko tudi preteklim nedovršnikom, npr. Me je kdo klical danes? (Toporišič 2000: 350).15 Za slovenščino je tipičen dovršni sedanjik v vlogi prihodnjika npr. pri determiniranih/enosmernih glagolih premikanja s predponskim obrazilom po-: pojdem, poletim, popeljem, npr. v znani narodni pesmi Jaz pa pojdem na Gorenjsko. Dovršno dejanje v prihodnosti pa je lahko izraženo tudi z nedovršnim sedanjikom, npr. Jutri plačam račun; pri kombinaciji dveh časovnih okvirov, tj. ponavljalnost in pretekli čas, lahko imamo tudi primere kot Vsak dan je kupoval časopis - Vsak dan je kupil časopis. 2.3 Med vidom in vezljivostjo Pri odločanju o vidu oz. o skladenjskem vidu imata lahko svojo vlogo tudi ve-zljivost in sopojavnost glagolov; to potrjujejo primeri: kot nedovršnik: Filmal je ves prizor, S premično kamero sledimo predmetu, ki ga filmamo nasproti dovršni vlogi: Roman so filmali in dramatizirali; v nedovršni vlogi: Njena odločnost se mi je dopa-dla nasproti dovršni vlogi: Dopadel se ji je na prvi pogled; v nedovršni vlogi: Kako se temu reče (tudi: pravi) po nemško? nasproti dovršniku: Mož prikima in reče (tudi: pravi) ipd. Sopojavnost glagolov in njune vezljivostne zmožnosti lahko omogočajo ali ne omogočajo smiselno sporočilo, tako se npr. z glagoloma iti/peljati se - prebrati (usmerjeni nedovršnik premikanja - ciljni dovršnik) tvori vezljivostno in sporočilno 13 V zadnjih letih je pri nas o tem s kontrastivnega vidika pisala A. Derganc (2010a: 78-79). 14 V italijansko-slovenski kontrastivni študiji T. Miklič (2007: 100) potrjuje, da je vid oz. videnje opazovalca v slovenščini usmerjeno na trajanje oz. vztrajanje v določenem stanju (tj. nedovršnost) ali na trenutno fazo prehoda v novo stanje (dovršnost) - to je ciljno gledanje tipa »kam« nasproti izhodiščnemu romanskemu gledanju tipa, kjer je bistvena količina opazovalčevega vida oz. videnja zajeta v »od kod«. 15 P. Adamec (A^amel( 1978: 9) v zvezi z upovedovalnimi določitvami oz. modifikatorji piše tudi o specifikatorjih vida, faznosti in časa. 6 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec smiselno poved Na vlaku v Ljubljano sem uspela prebrati revijo ('Ko sem na vlaku šla/se peljala v Ljubljano, sem uspela prebrati revijo') ali pa druga vezljivostna različica naredi poved sporočilno manj sprejemljivo, npr. Z vlakom v Ljubljano sem uspela prebrati revijo ('Ko sem z vlakom šla/se peljala v Ljubljano, sem uspela prebrati revijo').16 3 Vpliv vzajemnega delovanja glagolskih kategorij na rabo določenih glagolskih oblik in njihovih pomenov. V razlagalnih slovarjih je praviloma še vedno premalo upoštevano ali pa opozorjeno, kako vzajemno delovanje različnih slovničnih kategorij povzroča različne posebnosti v rabi; tu se bom omejila na glagole oz. na posebnosti v povedku. Razlagalni slovarji bi lahko na oblikoslovno-skladenjske posebnosti, ki jih ima posamezni pomen, opozorili zlasti s kvalifikatorskimi pojasnili in z bolj premišljeno namensko izbranimi zgledi. 3.1 Raba določenih glagolskih oblik in njihovih pomenov V slovenščini je glede na pogostnost rabe časov najnavadnejša razvrstitev: se-danjik, preteklik, prihodnjik. Z nesovpadanjem časovnih oblik glagola s časovnim potekom povedi pa se samo še potrjuje, da sta uporaba določene oblike in obseg rabe odvisna od skladenjskopomenskih zmožnosti vsakega glagola posebej.17 3.1.1 Dovršni sedanjik.18 Sedanjiška oblika glagola pri »fizičnem« pristopu (tj. bivanjsko-spoznavanjski vidik) izraža samo razmerje s trenutkom govorjenja, pri slovničnem pristopu pa sedanjiška oblika glagola izraža trajanje, na katerega se nanaša tudi trenutno govorjenje (Hotaehko 1984: 45).19 Izjave s performativnim glagolom so pogosto ubesedene z dovršnim sedanjikom, npr. Obljubim/obljubljam / Pri-sežem/Prisegam / Povabim/Vabim (dov./nedov.), in samo z dovršnikom, npr. Izvolite 16 Pri uporabi usmerjenega nedovršnika premikanja je slovenska posebnost univerzalna uporaba glagola iti 'premikati se sploh' v nasprotju z bolj specializiranim peljati se 'spravljati kaj/koga v premikanje'. 17 O prikazu rabe dovršnikov in nedovršnikov v slovenski skladnji je treba upoštevati več dosedanjih razprav (Jakopin 1966, Toporišič 42000, Derganc 2010a,b). 18 Sedanjiška raba glagolskih oblik je poudarjeno obravnavana v Slovenski slovnici (Toporišič 42000: 389-405): Prava sedanjost (čas govorjenja) in pravi sedanjik se navadno izraža z nedovršniki, z dovršniki pa samo pri glagolih rekanja, npr. obljubim, povabim ... ponujanje, npr. v obliki oglaševanja: kupim, prodam ... Brezčasni sedanjik se izraža z nedovršnikom. Pripovedni ali dramatični sedanjik prenese razmerje rabe nedov.-dov. iz preteklega časa. S sedanjikom izražamo prihodnost, kadar je iz sobesedila jasno, da ne gre za naklonskost, npr. Ko pride, mu vse povej, Kdo mi odpre vrata? Naklonska sedanjiška raba pa je v primerih Nekaj od tega ti dam, če vse drugo kupiš, Ti ne greš?, Da mi ne prideš v kratkem pred oči ... Kateri v petih sekundah preteče ta krog? ... Nedovršni sedanjik izraža istodobnost, npr. Pravi, da poležava zaradi gripe, dovršni sedanjik pa zadobnost, npr. Pravi, da pride jutri ipd. 19 H. A. noTAEHKO (1984) ločuje a) človeško usvojitev časovne zgradbe določene stvarnosti - tj. t. i. »gnozeološki aspekt« (43) in b) ubeseditev svojega videnja časovne zgradbe določene stvarnosti kot t. i. »komunikativni aspekt« (44), c) prostorsko-časovno gibanje materije v družbi pa opredeljuje kot »ontološki aspekt« (44). Andreja Žele, Primeri glagolske rabe z vidika posebnosti v slovnično-pomenskih razmerjih 7 sesti/vzeti ali z dovršnikom oz. nedovršnikom, npr. Jamčim zanj (Toporišič 420 00: 348). A. Bondarko (1967) ločuje med performativno izjavo z nedovršnikom ali izjavo z dovršnikom pomenska razlika - nedovršniška raba izraža aktualno sedanjost, npr. Prosim vaše vozovnice, Želim vam srečo, Kesam se, da sem to naredil, dovršniška raba pa ima tudi naklonsko prvino in zato izraža neaktualno sedanjost. Slovenska oblika dovršnega sedanjika20 napišem ima zlasti pomen abstraktne ali neaktualne sedanjosti, različne naklonske pomene, in šele tem sledi pomen prihodnosti (Toporišič 42000: 390-94), npr. pomeni stavka Koliko strani napišeš v enem dnevu? so 'po navadi napišeš, lahko napišeš, si sposoben napisati'. Neobstajanje sekundarnega nedovršnika verjetno omogoča rabo dovršnika, npr. pri glagolih popiti, pojesti, najesti se (Derganc 2010a): Zjutraj popijem skodelico kave in pojem dve žemlji, On se vselej naje do sitega. 3.1.1.1 V nasprotju z vidom se čas bistveno redkeje leksikalizira in primer so sedanjiške oblike denimo, recimo, vzemimo, ki jim SSKJ pripisuje dva skupna pomena, eksplicitneje pa jih ne poveže, npr. s kvalifikatorskim pojasnilom v členkovni rabi. Te tri oblike (po SSKJ) družita vsaj dva pomena: a) 'Uvaja povedano kot izhodišče za razmišljanja ne glede na resničnost': Denimo, da je tako, kako zdaj ukrepati naprej, Recimo, da začne goreti, kaj boš najprej naredil, Vzemimo, da bodo prišli vsi; b) 'Uvaja konkretne prikaze za širši, splošnejši pojem': Ponekod, denimo na deželi, Dobro bi bilo gojiti .šport, recimo kolesarjenje, košarko, Zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem. Leksikalizirane sedanjiške oblike imajo tudi glagoli gledati (Samo gledam 'čudim se', kaj se dogaja), držati (Drži se! = pozdrav), paziti (Pazi! = opozorilo), reči (Temu se reče ... 'se poimenuje'), zdeti (Zdi se, da ... 'kaže se'). Na naštete in druge oblike bi moral slovar glede na poseben (na-klonski) pomen in na oblikoslovno-skladenjsko rabo opozoriti. 3.1.2 Nezaznamovana raba nedovršnika. Za nedovršnik je tipična nezaznamo-vana, posplošeno-dejanska raba in Slovenska slovnica jo utemeljuje kot: »Nedovršni glagoli so nasproti dovršnim nezaznamovani v tem smislu, da jih v nekaterih primerih rabimo namesto njih. /.../ Ta sodje delal res dober sodar. - Me je kdo klical danes dopoldan? - Kdo je vabil tega človeka na svobodo? - Si ti to res pisal? Mišljeno: 'napravil', 'poklical', 'povabil', 'napisal'.« (Toporišič 420 00 : 350-51).21 Vse druge rabe nedovršnika so manj navadne in zato omejene in posebne. Zaznamovana raba rezultativnega nedovršnika. Nedovršna rezultativnost je tipična za vse glagole, ki samo splošno opredeljujejo oz. vrednotijo konkretna dejanja, npr. motiti se, grešiti, pretiravati, pomagati, reševati. Za spodnje primere velja, 20 Po. F. Ramovšu (1952: 129) sedanji dovršnik izraža sedanjost (trenutni glagoli), praviloma prihodnost, kot historični prezent v pripovedovanju preteklost, brezčasnost v refleksijah in pregovorih. 21 Pri kontrastivni rusko-slovenski obravnavi splošno-dejanskega nedovršnika ni mogoče trditi, da ima nedovršnik nevtralen pomen in samo poimenuje dejanje; zdi se, da ohranja pomen procesnosti ali ponavljanja, kar onemogoča razumevanje teh stavkov kot opisov enkratnega celostnega dejanja (prim. Derganc 2003): Ste brali Vojno in mir?, Včeraj so po radiu poročali, da bo danes deževalo, Ste danes že kosili?, Kdo je zidal Zimski dvorec?, Kdaj boš večerjal?, nasproti Moj stric se je *vzpenjal na Everest, Si kdaj *razbijal dragoceno vazo?, Si kdaj *zgubljal dežnik? 8 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec da je nekaj s pravnega, etičnega, razumskega vidika 'že storjeno': Gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba, Zelo se motite, če mislite to; Starši pri vzgoji včasih grešijo; Ne da bi pretiraval, lahko rečem, da je knjiga odlična; Pomagal ji je stopiti iz avtomobila; Rešuje prošnje za lokacijsko dovoljenje ipd. 3.1.2.1 Samo nedovršnik je sprejemljiv pri manjši pomenski skupini glagolov kot braniti, ščititi, zagovarjati v primerih Brani ga dober odvetnik, Sindikat ščiti koristi delavcev, Sodišče ščiti/zagovarja prestopnika (trajno ali pa vedno znova), Zaman ga ščiti/zagovarja ('Zaman si prizadeva'); dovršnik pa je dopusten samo ob naklon- skih glagolih ni mogoče, je težko, hoteti, se ne da v primerih Ni mogoče opravičiti takega vedenja, To je težko odpustiti, Ni ji mogel odpustiti, Hoče ji oprostiti, vendar se enostavno ne da vsega oprostiti. 3.1.3 Skladenjskopomenska raba nedovršnika in dovršnika je točnejša oz. najbolj razločevalna v velelniku, npr. spomni se, odpri oči: varuj se 'nadaljevanje dejanja' (Ramovš 1952); obravnava velelnika se je tudi v slovenščini omejuje pretežno na tvorne glagole. Neskladje oblike in pomena pri velelnikih glagolov mišljenja in čustvovanja - velelniška oblika izraža naklonskost Precejšnja nenavadnost teh velelnikov je, da ne morejo opravljati svoje prvotne vloge spodbude, ampak se prevešajo v naklonsko rabo (v SSKJ je to mestoma označeno s medmetno vlogo, ponekod bi lahko bila tudi členkovna): Glej, tako ne gre! - Moral bi sam vedeti, da tako ne gre, Poslušaj, to ne gre! -Moral bi sam vedeti, da tako ne gre!, Sramuj se, da tako lažeš ... - 'Moralo bi te bilo sram, da ...', Veseli se vendar, saj so vaši zmagali - 'Moral bi se veseliti, saj so vaši zmagali!', Vedi, da te spoštuje in upošteva! - 'Moraš vedeti, da ...', Kar misli si, nikamor ne boš šla! - 'Lahko si domišljaš kar hočeš, vendar ...', Misli (si), kar hočeš, to ni v redu ... - 'Lahko si misliš, kar hočeš, to ...', Računaj s tem, da ... - 'Lahko računaš s tem, da ...' Spodnji velelniki poudarjeno izražajo združeno in vzajemno delovanje kategorij vida, naklona in zanikanja Nedovršnik: Ne veseli se prezgodaj! - 'Ne smeš se veseliti ...', Nič se ne čudi, tega še bo ... - 'Ni se ti treba čuditi ...'; dovršnik: Razveseli se, ko ti bo to povedala. - 'Naredi se vesela, ko ti bo to povedala.', Začudi se, ko ti bo to povedala. - 'Naredi se začudena, ko ti bo to povedala.', Ne razveseli se, ko ti bo to povedala. - 'Ne pokaži veselja, ko ti bo to povedala.', Ne začudi se, ko ti bo to povedala. - 'Ne pokaži začudenja, ko ti bo to povedala.' 3.1.4 Deležja kot glagolske oblike: gledajoč - gledaje (star.), grede - gredoč - idoč (star.) V razlagalnem slovarju bi moralo biti s kvalifikatorskimi pojasnili (in ne samo s slučajnimi zgledi!) opozorjeno, da: 1) se tvorijo samo iz osnovnega/izhodiščnega Andreja Žele, Primeri glagolske rabe z vidika posebnosti v slovnično-pomenskih razmerjih 9 (slovarskega) pomena, npr. *Krilo se ji gledajoč izpod plašča čudno zapletalo med gležnji, 2) je njihova raba smiselna samo z vršilcem, npr. *Okno se je gledajoč na ulico zelo bleščalo v dopoldanskem soncu, 3) je njihova raba nezdružljiva z dialoškostjo besedila v smislu A si se ti gredoč iz mesta ustavil? 3.1.5 Raba oblik biti treba - biti potreba - biti potrebno - rabiti Pri rabi zgornjih zvez oz. oblik se premalo zavedamo zlasti pomenskih razločkov. zveza biti treba se uporablja kot opozorilo za dejanja v nadaljevanju, prihodnosti, npr. Temelje je treba okrepiti, Na svoje stvari je/bo treba paziti ipd. Nasprotno pa zveza biti potreba izraža posledično nujnost, npr. Pokazala se je potreba to vedeti (nasproti: To je treba vedeti), Prišel boš, če bo potreba, Ni potrebe, da bi ponavljali v celoti; na posledično nujnost opozarja tudi zveza biti potrebno, npr. Prišel boš, če bo potrebno ('če se bo izkazalo potrebno'), Ni potrebno, da bi ponavljali v celoti, Vedel je resnico, zato ga je bilo potrebno uničiti, Dobrega športnika je potrebno ustvariti ('To potrjujejo izkušnje'); razliko v rabi potrjujejo napačno uporabljane oblike, npr. Dobro vedo, kaj je *potrebno (nam. treba) storiti, Iz negativnih izkušenj se je *potrebno (nam. treba) čim več naučiti, Skoraj vse je *potrebno (nam. treba) zamenjati ipd. vedno pogostejša je pogovorna naklonska raba glagola rabiti, ko ta izgublja polni pomen in se zaradi oslabljenega pomena lahko tudi naklonsko uporablja, npr. Ne kmet ne mestjanar se ne rabi spravljat na ubogo žival (Gigafida 2011, knjiž.: Ne kmetu ne meščanu se ni treba znašati nad ubogo živaljo), Mene do sedaj še niso rabili šle-pat po snegu (Gigafida 2011, knjiž.: Mene do sedaj še ni bilo potreba/potrebno vleči po snegu). če odmislimo možne vplive drugih jezikov, je verjetno vedno pogostejša naklonska raba glagola rabiti ob nedoločniku, npr. Rabim to delati / Ne rabim tega delati (pog.) namesto Moram to delati /Ni mi treba tega delati tudi družbeno pogojena oz. lahko sklepamo, da odraža neko stanje v družbi, ko je v ospredju potreba s 'potrebovati oz. rabiti' pred kakršno koli obvezo z 'morati'. V jeziku pa se to odraža tako, da sicer pomensko samostojni glagol rabiti, ki izraža predvsem potrebo, postopoma prevzema tudi vlogo naklonskega oz. odnosnega glagola tipa morati ob katerem koli drugem vsebinskem glagolu, npr. Za šolo mora imeti novo obleko ^ Za šolo potrebuje novo obleko ^ Za šolo rabi novo obleko ^ Za šolo rabi imeti novo obleko (pog.); prav zveza Rabim imeti jasno pokaže, kako glagol rabiti ob drugem glagolu izgublja svoj samostojni pomen, tako še nadaljujemo Za šolo si rabi kupiti novo obleko namesto Za šolo si mora kupiti novo obleko. Da raba zaenkrat ostaja predvsem v mejah pogovarjalnosti, nam razkrivajo primeri s pogovarjalnim nedoločnikom (brez končnega -i) v t. i. spletni slovenščini, ki prosto komentira vsakdanje razmere, npr. To rabim imet' za to delo (pog. namesto: To moram imeti za to delo), Za ta poklic ne rabiš znat' vozit' avta (pog. namesto: Za ta poklic ni treba voziti avta). S tovrstno na-klonsko rabo glagola rabiti se navsezadnje izgublja tudi možnost izražanja različne stopnje osebnosti oz. neosebnosti v smislu, da se sporočili Za to delo moraš (znati) govoriti slovensko ali Za to delo je treba (znati) govoriti slovensko izrazijsko poenostavi v osebno ali manj osebno Za to rabiš (znati) govoriti slovensko (pog.). 10 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec 3.1.6 Raba glagolov na -i(zi)rati se veča in posledično bi morali bolj kot doslej slediti njihovi rabi, njihovim pomenotvornim in besedotvornim zmožnostim. Glagoli na -i(zi)rati se vedno pogosteje tudi predponskoobrazilijo. Načelno prednostni nedo-vršni pomen se prepozna po tem, da omogoča ali že kar zahteva predponsko obrazilo (Korošec 1972: 205), npr. defeminizirati, deinstitucionalizirati, dekofeinizirati (s slovensko ustreznico raz-), dokapitalizirati, preanalizirati, prediskutirati, sfabricirati, sfrizirati, zabetonirati, zablefirati, zadebatirati se, zbombardirati, zlobirati, zrela-ksirati ipd. ki s tem najpogosteje uvaja tudi določeno vrsto glagolskega dejanja, ki je odvisna od časa v konkretnemu besedilu. Sicer o nedovršnosti ali dovršnosti glagolskega dejanja lahko kdaj odloča konkretni uporabljeni pomen glagola - npr. nedovršenost ali dovršenost dejanja izraža asfaltirati 'polagati ali položiti asfalt' nasproti dovršenosti dejanja pri promovirati 'slovesno podeliti doktorski naziv'. Glede na korenski pomen se o trajanju ali netraja-nju dejanja, tj. o dovršnem ali nedovršnem vidu, odločamo tako, da so nekateri izmed teh glagolov nedovršni, npr. aerizirati, asfaltirati, biljardirati, botanizirati, interesi-rati, jazzirati, jogirati, kajakirati, katalogizirati, kočirati, kolumnirati, logotipizira-ti, mafijizirati, ministrirati, moralizirati, muzicirati, pilotirati, špijonirati, nekateri pa dovršni, npr. amandmirati, aneksirati, nominirati. Pri določenih glagolih se brez možnosti vnaprejšnjega določanja za nedovršnost ali dovršnost odločamo s sprotno rabo, npr. pri adresirati, aromatizirati, atestirati, birmati, centrirati, datirati, kar v nekaterih primerih potrdi tudi slovenska ustreznica: abonirati/naročiti se na hrano / v gledališču ('vnaprej plačati abonma'), adresirati/nasloviti pismo, aklimatizirati/ prilagoditi sobne rastline, alarmirati/obvestiti gasilce, bandažirati/obvezati roko; možna homonimija pa se razbija z razločevalno rabo, npr. kadrirati film nasproti kadrirati/kadrovati (redkeje: kadrirati) nove ljudi ipd. - Slovar mora upoštevati, da gre današnje tvorjenje v pozitivno smer z možnostjo dvojnic tipa favlirati/favlati igralca, slovenizirati/sloveniti pisavo/imena, perfekcio-nizirati/perfekcionirati vlogo, športirati/športati, relaksirati se/relaksati ipd. 3.1.7 Glagoli z različnim se. Od glagolskega pomena je odvisno, ali besedica SE ohrani zaimensko polnopomenskost in nastopa kot samostojna besedna vrsta ali pa pomensko oslabi in ohrani samo še 'povratnost' glagolskega dejanja in se tako z glagolom leksikalizira. In to bi moralo biti ne samo slovnično, ampak tudi slovaropisno dorečeno. Nasproti npr. glagolu umivati se, ki ga razlagamo kot 'umivati sebe', pa SE pri glagolih tipa lotevati se, ukvarjati se, obotavljati se, obnašati se označuje samo še povratnost in odnos do obravnavane predmetnosti ali vsebin, npr. Loteva se zahtevnejših del, Ukvarja se s prestopniki, Obotavlja se z odgovorom in kar malo čudno se obnaša do nas ipd. Izražanje samo povratnosti pri določenih glagolih omogoča celo sklonski različici SE ali SI, npr. premisliti se/si, upati si/se, ali pa celo njun izpust pri jokati (se), ogledovati (si), misliti (si). Dvoumno so lahko razumljeni primeri Janez se išče, ki se jih navadno razlaga s SE v vlogi splošnega vršilca 'Išče se Janeza', lahko pa se jih razlaga s SE v povratno-osebni rabi v smislu 'Janez še vedno išče sebe, tj. svoj pravi jaz'. Andreja Žele, Primeri glagolske rabe z vidika posebnosti v slovnično-pomenskih razmerjih 11 Raba torej potrjuje, da SE ob glagolih vedno pomensko izraža neko povratnost, ki se ob različnih glagolih lahko različno izraža, npr. kot a) 'samopremikanje' v premikati se (nasproti: premikati koga/kaj), utopiti se (nasproti: utopiti koga/kaj), zgubiti se (nasproti: zgubiti koga/kaj) ipd., kot b) 'samodelovanje' v razdajati se (nasproti: razdajati kaj), najesti se (nasproti: jesti kaj), dolgočasiti se (nasproti: dolgočasiti koga) ipd., kot c) 'stanje (počutje)' v bati se (nasproti: strašiti koga/kaj), veseliti se (nasproti: /raz/veseliti koga), jokati se, kesati se, kujati se, naveličati se, počutiti se, smejati se, zdeti se ipd., kot č) 'pojavnost' v daniti se, svitati se, temniti se, kolcati se (komu), zehati se (komu) ipd., in kot d) 'splošnovršilska navajenost/navadnost' v primerih kot Tod se hodi na Triglav ipd. Pri glagolih kot smučati (se) in drsati (se) pa je raba oz. neraba SE že pomensko-razločevalna v smislu, da je v On smuča/drsa prednostni pomen 'znati/obvladovati', v On se smuča po strminah, Drsa se na bližnjem jezeru pa konkretni aktualni pomen 'voziti se'. 3.2 Z oddaljevanjem od osnovnega/izhodiščnega pomena se praviloma omejuje oz. zoži/specializira glagolski pomen in spremenijo slovnične zmožnosti Že uvodoma je bilo omenjeno, da so na splošno glagoli stanja in posledično lastnosti premalo tipsko obdelani. 3.2.1 Glagol biti Naš slovar (SSKJ) razlikuje med polnopomenskim in veznim biti in posledično zanikani polnopomenski biti 'obstajanja' prestavlja osebek v rodilnik, npr. Očeta ni. Manjkajo pa primeri z osebkom v zanikani povedi, ki so živi v vsakdanji rabi, npr. Oče (še) ni bil na morju v pomenu 'Oče (še) nikoli ni prišel / ni bival na morju', kar izraža splošno rezultativno stanje osebka, ki meji že na lastnost osebka, nasproti aktualnemu trajajočemu stanju Očeta ni (bilo) na morju. Ta primer je hkrati tudi neke vrste prehod med stanjem Očeta ni (bilo) na morju in lastnostjo, npr. Kdo je to? Ne vem, oče ni. Z vključitvijo členkov še ali že se aktualizira tudi različna vidska raba glagola biti. 3.2.2 Glagol klicati v pomenih 'imenovati (se), uporabljati ime' in 'imeti ime' ima stilno zaznamovano pogovorno rabo zlasti v nagovorni dialoški rabi - zaznamovana raba za pomen 'imenovati, uporabljati ime' je Kako se kličeš?, isto bi lahko neza-znamovano izrazili kot Kako se /sam sebe/ imenuješ / Katero ime uporabljaš zase? Za pomen 'imeti ime' je nezaznamovana raba Kako ti je ime?, za pomen 'imenovati, uporabljati ime' so tudi nezaznamovane možnosti Kako te kličejo?, Kako te imenujejo / Katero ime uporabljajo zate? in za pomen 'imeti ime' je nezaznamovana raba Kako ti je ime. Škoda, da samo zgled pod četrtim pomenom glagola klicati v SSKJ ponuja razlikovanje med pomenoma 'poimenovati, uporabljati ime' in 'imeti ime': Vsi 12 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija v pomenih 'Kako jo kličejo/poimenujejo, Katero ime uporabljajo' in 'Kako ji je ime'; je pa to pomensko razlikovanje bistveno za utemeljitev rabe Kako te kličejo? in Kako ti je ime? 3.2.3 Vezljivost kot skladenjski odraz spremembe pomena Nove vsebine uvajajo tudi nove vezljivosti, npr. igrati (se) (igrati (se) na računalnik) v pomenu 'zabavati se s pomočjo naprave', surfati (surfati po/v mreži) v pomenu 'pregledovati podatke' ipd. pomenska sprememba je najpogosteje izražena tudi s spremembo vezljivosti. najpogostejša je sprememba iz enovezljivih glagolov v dvovezljive oz. tudi vezavne glagole. nekateri enovezljivi so šele postopoma, s pogostejšo uporabo, postali dvo-vezljivi, npr. abstinirati (abstinirati glasovanje), balirati (balirati železne odpadke/ hmelj/krmo/seno), blefirati (blefira veselje), diplomirati (diplomirati iz zgodovine/na zgodovini, še vedno redko diplomirati zgodovino), fikcionizirati (fikcionizirati pot), pamfletirati (pamfletirati dogodke), tumbati (tumbati neumnosti). Še vedno se povečuje raba glagolskih izpeljank in sestavljenk iz samostalnikov.22 Neke vrste pomenska in hkrati vezljivostna posebnost so vezavna tožilniška določila pri sicer prednostno levovezljivih glagolih premikanja, npr. teči/skočiti/plavati/voziti v teči maraton, skočiti raznožko/skrčko, plavati žabo/metulja, voziti reli/ formulo ena/slalom, voziti tovornjak/avto tožilniška določila (posebno pri športnih dejavnostih) označujejo in pomensko poudarjajo predvsem vsebinske udeležence. Tožilniško določilo pomensko poudarja vsebino dejavnosti tudi pri glagolskih tvor-jenkah tipa diplomirati/magistrirati/doktorirati slavistiko ipd. 3.3 Zamenjava osnovnega/izhodiščnega pomena določenega leksema ali »samo« dodajanje novih pomenov obstoječi izrazi se kdaj uporabijo za označevanje nove predmetnost in pojavnosti, ki zaradi pogoste rabe oz. prevlade lahko spremeni prvotni pomen teh že znanih izrazov. pri glagolih tipa nadgraditi, klikati, piratizirati danes izrazito prevladujejo pomeni nadgraditi znanje, klikati po straneh, piratizirati programe ipd.23 Nadgraditi v pomenu 'izboljšati z dodanim znanjem' je nov pomen, ki je hkrati tudi prevladal nad obstoječim: nadgraditi igro, nadgraditi sistem, nadgraditi zgodbo o uspehu; ravno tako nov in prevladujoč je klikati v pomenu 'pritiskati določene tipke z namenom priklicati določene podatke ali dati določene ukaze': Ne klikajte minusov!, Če ti ni nič všeč, ne klikaj!, Saj itak ne znajo klikati! Nov je tudi piratizirati s pomenom 'nezakonito prisvajati in uporabljati': piratizirati filme, Še malo, pa bodo vsi filmi sinhronizirani. Potem pa se čudijo, da se piratizira!, Obstajajo ekonomski razlogi, zakaj ljudje piratizirajo. 22 Ti glagoli niso bili vključeni v slovar slovenskega knjižnega jezika. Iz listkovnega gradiva, zbranega po 1990 na inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, izpisala 1861, pretežno izsamostalniških, glagolov. v tem gradivu prevladujejo sestavljenke (teh je 61,42 %). 23 izpisi iz Gigafide. Andreja Žele, Primeri glagolske rabe z vidika posebnosti v slovnično-pomenskih razmerjih 13 4 Upoštevanje vezljivosti neizglagolskih samostalnikov in pridevnikov Povedek kot stičišče vseh bistvenih skladenjskih kategorij omogoča prevzem vsaj nekaterih kategorialnih lastnosti tudi drugim besednim vrstam v povedku, ne samo glagolom. Tako npr. znotraj povedka lahko tudi določeni neizglagolski samostalniki in pridevniki s pomensko intenco, podobno glagolom, vzdržujejo vezljivost. 4.1 Tipičnejši samostalniki z intenco, sorodno glagolski, npr. denar, honorar, pokojnina, nagrada, npr. davkoplačevalski denar banki za pokritje njenih zgrešenih založb v gospodarstvo, lahko vežejo izvor/vršilca, vsebino, prejemnika in še cilj. Tovrstni samostalniki se neposredno tožilniško vežejo s temeljnimi glagoli tipa dati, dobiti, prejeti, vzeti, od katerih dobijo potrebno determiniranost za svojo vsebino. 4.2 Tudi pri neizglagolskih pridevnikih je vezljivost posledica dinamičnega pomena pomensko sorodnih glagolov, s katerimi so zamenljivi znotraj posameznega povedja. Gre predvsem za stanjske pridevnike s prevladujočim razmernostanjskim skladenjskim pomenom (ki ga dodatno potrjuje še prostopredložnomorfemska raba): a) meritve/mere: biti oddaljen od (koga/česa), biti prisoten (pri kom/čem), biti skupen (komu/čemu), biti prost/poln (koga/česa), biti dovolj dober (za koga/kaj); b) primerjave: biti isti/enak (kot kdo/kaj//s kom/čim), biti enak za (koga/kaj), biti odvisen od (koga/česa), biti podoben (komu/čemu); in c) vrednotenja lastnosti/stanja: biti očiten/ jasen/znan (komu), biti zmožen (česa), biti nagnjen k (komu/čemu), biti ponosen na (koga/kaj), biti pomemben za (koga/kaj), biti zadovoljen s (kom/čim). 5 Za sklep Za boljši opis jezika je treba opozoriti na čim več rab, ki kakor koli odstopajo od vsesplošne tipične rabe. Tako na manj tipično rabo glagolskih oblik kot na spremembe in novosti v rabi mora, poleg slovnice, opozarjati tudi slovar. Tudi manj tipična glagolska raba je namreč pomensko utemeljena in na rabo posameznega glagolskega pomena se veže tudi specifična kombinacija vključenih slovničnih kategorij kot so vid, čas, naklon in vezljivost. Viri in Literatura Hara^Ha C. Abhjioba, 1976: Bud ^na^ona u ceManmuKa ^na^onbHo^o cmea. MocKBa: H3gaTe^bCTBO HayKa. npeMbicn AflAMEü,, 1978: 06pa3oeanue npednowenuu u3 npono3u^uü (e coepeMennoM pyccKOM xsbiKe). Praga: Univerzita Karlova. Jurij D. Apresjan, 1967: Eksperimental'noe issledovanie semantiki russkogo glagola. Moskva: Nauka. 14 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec --, 21995: Leksičeskaja semantika. Vostočnaja literatura RAN. 2. popravljena in dopolnjena izdaja. Moskva. --, 2000: Systematic Lexicography. Translated by K. Windle. New York: Oxford University Press. --, 2010: TpaMMaTHKa rgaroga b aKTHBHOM cgoBape (AC) pyccKoro JöbiKa. npocneKm aKmu8Ho^o cmeapa pyccKo^o asbiKa. otb. peg. aKageMHK ro.,3,. AnpecaH. MocKBa: ^3hkh cgaB^HCKHx KygbTyp. n. M. ApKAfltEB, 2008: ypoKH gHTOBCKoro a3bma gga cgaB^HCKOH acneKTogoran. CnaeancKoe x3biK03Hanue. XIV Me^gyHapogHbrä cie3g cgaBucTOB, Oxpng. MocKBa: HHflPHK. 28-43. France Bezlaj, 1948: Doneski k poznavanju glagolskega aspekta. Slavistična revija 1/1. 199-220. AgeKcaHgep B. Bohaapko, H. H. Byjiahhh 1967: PyccKuü ^na^on (nocoöne gga CTygeHTOB h ynHTegen). Peg. ro. C. MacgoBa. HeHHHrpag: H3gaTegbCTBO nPOCBE^EHHE. --, 1971: rpaMMamuuecKaa Kame^opua u KOHmeKcm. HeHHHrpag: H3gaTegbCTBO HayKa. Aleksandra Derganc, 2003: Nekatere razlike v rabi dovršnega oz. nedovršnega vida v ruščini in slovenščini. Slavistična revija 51 (posebna številka). 67-79. --, 2010a: Še nekatere razlike v rabi glagolskih vidov v ruščini in slovenščini. Slavistična revija 58/1. 73-80. --, 2010b: Dve zanimivi obravnavi razlik v kategoriji glagolskega vida v slovanskih jezikih. Izzivi sodobnega jezikoslovja. Ur. V. Gorjanc, A. Žele. Ljubljana: ZIFF. 185-91. Gigafida: Korpus slovenskega jezika. BacngHH C. Xpakobckhh, 2007: rpaMMaranecKHH ^OTeH^Hag raarogbHon geKceMbi. 36opHUKMam^e cpncKe 3a cnaeucmuKy 71-72. hobh Cag. 76-91. AgeKcaHgep B. Hca^ehko, 1960a: rpaMMaranecKHH CTpon pyccKoro a3bma b conocTaBgeHHH c cgoBa^KHM. Mop$ono^ux. ^acTb BTopaa. EpaTncgaBa: H3gaTegbcTBo cg0Ba^K0H aKageMHH HayK. Aleksander V. Isačenko, 1960b: Slovesny vid, slovesna akce a obecny charakter slo-vesneho deje. Slovo a slovesnost 21/1. 9-16. Franc Jakopin, 1966: K tipologiji slovenskega in ruskega jezika. Jezik in slovstvo 11/6. 176-82. Tomo Korošec , 1972: Nekateri slovenski nedovršni glagoli v dovršni funkciji. VIII. SSJLK. Ljubljana: FF UL. 202-15. Majda Merše, 2006: Glagolski vid v povezavi z drugimi glagolskimi kategorijami v knjižnem jeziku 16. stoletja. Slavistična revija: Slovensko jezikoslovje danes (posebna številka). Ur. A. Vidovič Muha. 159-73. Andreja Žele, Primeri glagolske rabe z vidika posebnosti v slovnično-pomenskih razmerjih 15 Tjaša Miklič, 2007: Metafore o načinih gledanja na zunajjezikovna dejanja v obravnavanju glagolskega vida. Slavistična revija 55/1-2. 85-103. S. Monnesland, 2006: Je li glagolski vid sintaktička kategorija. Sintaktičke kategorije. Ur. B. Kuna. Osijek, Zagreb: Filozofski fakultet, Institut za hrvatski jezik i jezikoslovje. 145-57. PycejHHa Hhu,ojioba , 2007: TeMnopajbHaa c^e^H$HKa HMnep$eKTHBHbix rjarojOB c nycTMMH npncTaBKaMH b 6ojrapcKOM a3bme. 36opnuK Mam^e cpncKe sa cnaeucmuxy 71-72. Hobh Cag. 92-102. P. H. Hhkyhecky, 1984: Ot 6e3BugoBoro a3bma k BugoBoMy. Bonpocu R3UK03nanuR 2. 115-21. EjeHa B. naflyqeba, 2007: 3epKajbHaa cuMMeTpua npomegmero h 6ygy^ero. 36opnuKMam^e cpncKe 3a cnaeucmuKy 71-72. Hobh Cag. 63-71. HaTajua A. noTAEHKo, 1984: K a3bmoBoMy ocBoeHuro BpeMeHHou cTpyKTypbi gencTBHTejbHocTH. Bonpocu R3UKo3nanuR 6. 43-53. Fran Ramovš, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49. Ljubljana: DZS založila za Univerzitetno študijsko komisijo. Anton Schellander , 1984: Glagolski vid v luči sodobnih teoretskih razmišljanj in kali njegovega zapažanja v Bohoričevi slovnici. Slavistična revija 32/3. 223-30. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) I-V, 1970, 1975, 1979, 1985, 1991. Ljubljana: DZS. Jože Toporišič,1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS. --, 420 00: Slovenska slovnica. četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. Ada Vidovič Muha , 1993: Glagolske sestavljenke - njihova skladenjska postava in vezljivostne lastnosti (Znormativno slovensko-nemškim vidikom)."Slavistična revija 41/1. 161-92. --, 2000: Slovensko leksikalnopomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: ZIFF. --, 2006: Kategorialnost leksemov med slovarjem in slovnico. Slovensko jezikoslovje danes. Slavistična revija: Slovensko jezikoslovje danes (posebna številka). Ur. A. Vidovič Muha. 23-42, 377-99. 16 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Summary The article deals with the mutual effect of verb categories and its impact on the usage of certain verb forms and their meaning. The author deliberately puts an emphasis on stative and, consequently, on property verbs, which remain, in comparison with action verbs, typologically inadequately treated. Particularly monolingual (defining) dictionaries for the most part insufficiently take into consideration or indicate how mutual effect of verb categories causes various changes in verb usage. Monolingual dictionaries could highlight morphological and syntactic idiosyncrasies of individual meanings with qualifier elucidations and examples. The author particularly comments on some special uses of the perfective present-tense verbs, resultative imperfective, imperative of the verbs of thinking and feeling, peculiarities in the use of verbs in -i(zi)rati and in verbs with dissimilar morpheme se. Introducing real innovation in a monolingual dictionary requires adding new verbs, new verb meanings, and taking into consideration non-verb valency. UDK 811.163.6'367.628 Irena Stramljič Breznik Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru MEDMET KOT BESEDNA VRSTA V SLOVNIČNIH OPISIH SLOVENSKEGA JEZIKA Prispevek na časovni osi 1584-2000 predstavlja raznoliko gradivno in tipološko delitev medmetov kot samostojne besedne vrste v najvidnejših slovnicah slovenskega jezika ter ugotavlja, da ju pogojujeta v terminih izražena dva temeljna koncepta, tj. skladenjskofunkcijski in pragmatični. Ključne besede: slovenske slovnice, terminologija, medmet The article presents various descriptive and typological categorizations of interjections as an independent part of speech in major Slovene grammars published between 1584 and 2000. It comes to the conclusion that the terminology used in the treatment of interjections reflects two different concepts, i.e., the syntactic-functional and the pragmatic one. Keywords: Slovene grammars, terminology, interjection 1 Uvod 1.1 Bera slovnic slovenskega jezika od začetkov knjižne tradicije (1584) je obsežna, hkrati pa zelo heterogena (Weiss 1998: 78, Zemljarič Miklavčič 1999: 245-60;). Raznolikost izhaja iz: (a) uporabe metajezika (latinščina, nemščina, italijanščina, slovenščina ali celo kombinacija dveh ali več jezikov; (b) predvidenega uporabnika (slovnice za tujce, ki se učijo slovenščine, ali slovnice za rojene govorce in tudi tuje-jezične uporabnike; (c) in nenazadnje raznolikost slovnic slovenskega jezika izhaja tudi iz uporabljenih črkopisov (gotica, bohoričica, dajnčica, metelčica, gajica oz. latinica). 1.2 V pričujočem kronološkem pregledu (1584-2000) najvidnejših jezikovnodi-daktičnih, normativnih ali znanstvenih slovnic slovenskega jezika nas bo zanimalo, kako so bili med besednimi vrstami opisani medmeti. Pozorni bomo zlasti na njihovo poimenovanje, saj je terminološki vidik zanimiv ne samo za raziskovanje kontinuitete v nastajanju sodobnega slovniškega izrazja (Rotar 1958/59, Stramljič Breznik 1996, Toporišič 1996, Stramljič Breznik 1998/99, Ahačič 2007b), ampak tudi za uza-veščanje kognitivnih procesov pri oblikovanju metazmožnosti slovenskega jezika. 18 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec 2 Medmeti v najpomembnejših slovnicah slovenskega jezika od 16. do 21. stoletja 2.1 V časovnem sosledju izdanih slovnic bosta predstavljena terminološki in tipološki opis medmetne besedne vrste, ponazorjene z zanimivimi in raznolikimi primeri. 2.2 Za Bohoričevo (1584: 166) kratko poglavje o medmetu (interiectio) je ugotovljeno (Ahačič 2007: 164), da je posneto po Melanchtonovi slovnici tako natančno, da je celo težko ločiti, kaj je mišljeno kot slovenski in kaj kot latinski medmet. Po Toporišičevem prevodu (Toporišič 1987:190) pa Bohorič navaja čudilne (npr. zhudu, vidifh vidijh papae); grozilne (ve), bolečinske (ah); utiševalne (ff/t); smejalne (ha ha he) ter jadikovalne in jokalne (ove).1 2.3 Hipolitov (1715: 176) ponatis Bohoričeve slovnice je v tem poglavju ostal nespremenjen, medtem ko so medmeti (Interjekcionen) v ponatisu koroških jezuitov (1758: 144) obravnavani z vidika vezljivosti. Medmeti, ki se vežejo z dativom, so ponazorjeni z zgledi (ai meni kakou je bil, ve tvoji glavi); z genitivom se veže ah (ah te fovrashne shlahte); o se v latinščini veže včasih z nominativom, vokativom ali akuzativom, v slovenščini tudi z genitivom (o vi frezhni, o frezhnih kmetizhou). 2.4 Med prve, ki je medmet skušal izraziti tudi s slovensko besedno zvezo, sodi zagotovo Pohlin (1768: 95-98), saj je šesto poglavje, z naslovom Von den Zwi-schenwortern, podnaslovil kot od v' mejs poftavleneh beffedy. O raznolikih tipih medmetov se je razpisal na dobrih treh straneh (Pohlin 1768 v Stabej 2003: 257-258) z ugotovitvijo, da se mešajo med dele povedi in kažejo čustvene vzgibe, kot npr.: gorje! Buh pomagej! Njihov popis je s primeri uredil v naslednje skupine, ki izražajo kaj: (1) Hambajočega 'posmehljivega' (O pozh en lep ovzhje pastir, katiremu je vovk ime! Pozh en fletne zhlovek ked hudizh. O kajfen lube spremluvavz en Werzh. Hah! jah!). (2) Prečspokajočega (Poberi se. strani. S' poti. Prezh s' tabo potepuh. Hodi! pojdi odtod. Zukej! vonkej. Hojsha). (3) Veselečega (Hajsasa, hopsasa, jujuju, dobre vole. Oja, joha, hujah, veffelle!). (4) Boječega (Oh, oh, ach. Kaj bo s' mano. Kaj bo, kaj bo). (5) Posmehujejočega (Ha ha ha, hi hi hi, he he he). (6) Hvalejočega (Dobru, do-bru, praf, praf. Bloger tebi). (7) Kihajočega (Tshi, tshi, khi, Buh pomagej. Buh lonej). (8) Kličejočega (O! ovbe, pomagajte, pomagajte. Gospud, na pomagaje, na poma-gaje. Hej, hem! Pst, zst, semkej. Hojsha! shlishete). (9) Zdihujejočega (Oh, oh, ach, ach. Oh he, gorje, ovbe. O moj Buh! Ove, jov, prejov. Jomini! prejomini! aeiou!). (10) Na movk (St, fht, pst. Tihu, movzhi). (11) Žalujejočega (Oh, oh, jojmenes, jojmeni, gorje meni. Jaj!). (12) Žugajočega (No, no. Le zhakej. Gorje tebi, Buh tebi pomagej. Jest tebi pov^m, de tebe bom!). (13) Gnusečega (Fejte bodi! Fej sram te bodi! Al tebe ni nezh sram?). (14) Čudejočega (A! aj aj! polej! zhudu! O le poglej! glejte! poglejte! Shirzejte na glavo! Dete konzhejte! kolte! kolte!). (15) Jokajočega (Jiiih! ih! ih! ih! oh oh! gorje! O vej, inu joj! Bogu se usmili). (16) Zuperrekočega (Tsevede! ja! kajpakde! 1 Pri zapisu je uporabljen vnašalni sistem ZRCola , ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani razvil Peter Weiss. Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 19 ja! kajshe! Zhes ramo. Aj norze! Ake be jest aboten bil. Dete! Ja.). (17) Jeznega (O nasrezha. O flude nasrezhne! Ti kervave tat! Kaj uraga je tu? O nasrezhna kust) in (18) Nazajderžečega (Bo! boha! stoj! pozhasu!). Medmeti so večinoma nepregibni, vendar se dogaja, da včasih ob njih stoji beseda, ki jo je zaradi njih treba pregibati, kot npr.: gorje meni! bloger tebi, bloger jest, o mene naumno, o nadlofhni zhasi, o sprebernenu faderfhanje. V drugi izdaji slovnice (Pohlin 1783: 103-04) je medmete postavil v sedmo poglavje, ki je tudi bistveno krajše, saj je skromnejše tako glede raznolikih vrst kot primerov. Ohranja enak začetek poglavja kot v prvi izdaji, tj. da se medmeti mešajo med dele povedi in da kažejo čustvene vzgibe, a ohrani le primer: gorje! Nato pa nadaljuje, da je takih medmetov več vrst in ob tem navede le šest skupin. Izražajo lahko kaj: (1) Spodbujajočega (Alla! hola!). (2) Posmehujočega (kajfen lqp zhlovek, ked hudizh. En lube varh en werizh.). (3) Odganjajočega (zukej! poberi se! odftavi se). (4) Veselega (Hajsasa! hopsasa! dobre vole!). (5) Žalujejočega (Oh! ovbe! jojmenes!). (6) Kličejočega (Pst! hojsha! na pomagaje!). predstavitev zaključuje z mislijo, da se s posameznimi medmeti da veliko povedati, včasih celo več kot z mnogimi drugimi besedami. Z njimi izražamo svoja čustva oz. duševna stanja. S svojimi pomeni so praviloma zelo zapleteni, filozofski izrazi, ki jih manj izkušen začetnik težko dojame in so v dejanski jezikovni rabi malo koristni.2 Medmeti so deli govora, zato so pogosto njegov zaključni del, kot npr.: Gorje meni! bloger tebi! o jeft naumna ftvar! o mene uwogega sromaka! 2.5 poglavje z naslovom Von den Zwischenwortern je v Gutsmanovi slovnici (Gutsman 1777: 124-25) namenjeno medmetom. Razloži, da so to kratke besede, velikokrat samo glas ali zvok, s katerimi izrazimo svoja čustva. Sem ter tja so kot razpoloženje govorečega vpleteni v dele besedila. So nepregibna besedna vrsta, ob sebi pa velikokrat zahtevajo besedo v pregibni obliki, npr. Joh tebi! o fhe vafs! ai fhe mojo glavo! Blagur vam! Med najpogosteje rabljenimi našteje naslednje, ne da bi jih pomensko razvrščal (A! ai! jei! hoi hoi! kai fhe! lei! leite! oja!pezh zhudu!; Ai date! ei hudir! date fherdei! fherdei kete! fherdei! ventei! date ventei! fherdana kosa!; Ja, pezh, ja ja, oja, kai pak, kaku pak, kai tai, kaku tai, mari drugazhi, mari kar; Ah! o! oi oi! oube! jome-ne! prejomene! jemene! joh! ve! gorje, oh jei!; Haida, haida prezh, Hoifha! Hoifafa! hopfafa! juju! Fui te bodi; Kaile koli, kila kala, kvantanje; Ai norze! slodei norze! slomik norze! norzhovje! Zasmehovanju ali podkrepitvi pa po njegovi presoji služijo: Ja ja, no no, ti pezh ti, ja li). Nekateri so enaki celo nemškim medmetom (ha, he, hei, ft, pft, fht), obstaja pa nekaj takih, ki pomenijo kletev in preklinjanje in se jih v splošni rabi hitro naučimo. 2.6 Zagajškova dvojezična slovnica (Zagajšek 1791: 210-213) se t. i. v'mesbesedam, kot imenuje medmete, posveča v sedmem poglavju. Po Ramovševi oceni (Ramovš 1971: 213-50) gre za vernega Pohlinovega učenca, ki mu je sledil tudi v grafičnih zadevah, le da je bil še manj kritičen kot njegov vzornik. Po obsegu skupin kaže, da 2 Pohlin ima tu nedvomno v mislih tiste, ki se slovenščine šele učijo. 20 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec mu je bila bližja Pohlinova druga izdaja slovnice, samosvoj pa je bil v tvorbi kalki-ranih izrazov (gorzbudijoč, pročtirajoč). Zanimiva je njegova definicija, da »Ena v'mesbeseda je, katera bode v' enu govorjennje noter v'meshena fa tu fnotreinnu sar-zhnu zhuttenje na fnannje vundati. Taksnih v'mesbesed je mnoga sorta namrezh«: (1) Gorzbudijoče, kokar (gor gor! dobre volle! alla alla! holla holla! holla zharstvu! alla alla zharzhnu haidi haidi! hodi hodi! barsh barsh! hitru hitru! bolle bolle). (2) Posmihajoče, kokar (o kai fa enu lepu lizze! en fvesti varh en werizh! ty pazh ty! nono! jaja!). (3) Pročtirajoče, kokar (prozh! werfhi! stranni! poberri se! v'genni se; na stranni' bosh shol! gresh! zuk! sy'shol! odstoppi!). (4) Razveselijoče, kokar (ha-isasa! hopsasa! dobre volle! juju! juhaha! jujupsa!). (5) Žalujejoče, kokar (av'be! o mene wov'giga srommaka! gorjei meni! gorjei nam! bloger tebi! dobru tebi! joimeni! inu prejoimeni.). (6) Kličejoče, kokar (hoisha! hopsasa! haisasa! juju! sherzaite! date sherzai! kai she le! glei glei! date vunder! ai ai! pazh zhudu! gleite gleite!). 2.7 Kopitar (1808: 383-84) se besednim vrstam posveča v drugem delu svoje slovnice, kjer podrobneje med drugimi (člen, samostalnik, pridevnik, števnik, zaimek, glagol, prislov, predlog, veznik) kot zadnjo besedno vrsto predstavi tudi medmete (die Interjection oder Empfindungsausdrücke) in jih deli v naslednjih sedem skupin: (1) Izrazi veselja (ju! ju! ju! juhej!; hàjfafa! höpfafa! hojá! hújá!). (2) Izrazi žalosti/užaloščenosti (àh! öh! ó!jöj! o jöj!; jöjmene!gorjé!gorjé meni!; vé nu gorjé!). (3) Izrazi občudovanja (ö! ó! óv!; tète! te te!; ni mógozhe!). (4) Izrazi presenečenja (ohö! hà! hahà!). (5) Izrazi spodbujanja (àla! holla!; nö! nù! nu!; nuj! nujte!). (6) Izrazi pozivanja k utišanju ( ft! bft! (tudi zapoved molka); öj! öjte!; zhàj!). (7). Izrazi gnusenja (pej!pfuj!; bà! bàh! (zaničevalno)). 2.8 Poglavje o Besedah Vodnik (1811: 9) začne takole: »Nafh jesik ima devet plemen befedi, ktire fo déli govorjenja ali pogovora. Te befede fo: Ime, Perlog, Nameftimé, Glágol, Delèshje, Predlôg, Narèzhje, Vés, Medmèt.« Medmete v slovenskem meta-jeziku predstavi takole (Vodnik 1811: 113-14): »Medméti fo befédize, s' ktirmi damo na snanje kakfhin obzhutik nafhe dufhe; fo glafi nafhih nótrinih obzhutkov, ktire med nafh govor vmef metamo ali mézhemo; fo, de prav na tanko rezhem, oglàfi nafhiga obzhutenja. Tukaj imafh per naf navadne obzhutne oglàfe«: (1) Oglàf vefelja ( ju! ju ju! juhej, hájfafa! hopfafa! hojà! hujá!). (2) Oglaf shalofti (àh! öh! ó! joj! o joj! jöjmene! gorjé! gorjé meni!). (3) Oglaf sazhudenja (ö! ó! ov! tète! ni mogózhe!). (4) Oglaf sapásenja ali obnáglenja (ohö! hà! hahà! (fim te dobil, fim te vjél)). (5) Oglaf podbudènja (àla! nö! nuj! nujte! li na noge!). (6) Oglaf tihiga klizanja (ft! bft! tudi molzhat (velévanja)). (7) Oglaf glafniga klizanja (ö! ójte! zhàj! (daj fem.) nà! najte!). (8) Oglaf gnúfenja (pej! (fej) bà! báh! (sanizhváje)). 2.9 Devet besednih vrst našteje tudi Šmigoc (1812: 6-7) in med njimi na zadnjem mestu medmet (Empfindungswort), ki izraža vsakokratno občutenje oz. razpoloženje jómene! V samostojnem poglavju (Šmigoc 1812: 125) jih samo našteje, ne da bi poimenoval posamezno skupino, le tu in tam zapiše v oklepaju komentar: (ju! ju! juhej (vriskajoče); hajfafa! hopfafa! hoja huja!; àh! oh! o! jöj! o jöj! (tožeče); jöjmene!; gorjé! gorjè mèni!; ve, no gorjé!; ó, ö; tète! teté!; ní mogozhe, ne mogozhe!; oho! ha! Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 21 hah!; ala! hoila!; no! nu! nu!; núj! nújte!; Jt! bjt!; oj! ojte!; zhaj!; pej! phi!; ba! báh! (zaničujoče)). 2.10 Dajnko (1824: 265-68) se v svoji nemško pisani slovnici v desetem poglavju posveti medmetu (Von dem Zwischenworte). Navaja, da medmete delimo na izraze razpoloženja (občutenja) in poudarne členke. Izrazi občutenja so bile prve sestavine človeškega jezika. Sprva je človek izrazil svoja čustva z vzkliki veselja, bolečine, občudovanja, ali pa je posnemal tone, glasove ali šume predmetov, npr. zvon, podperda,3 rega, kokot, somot, so posnemanje oglašanja zvona, vpitja prepelice, oglašanja žabe, glasu petelina ali šumenja različnih predmetov. Danes te besede poimenujejo samostojne predmete, na začetku pa so označevale nesamostojna dejanja teh predmetov. Medmeti občutenja so bili torej korenski glasovi samostalnikov in glagolov: kokotaqem, to pomeni, vpijem kot kokoš, somóqem, povzročam šum, copóqem, povzročam učinek konjskega dira od cópota itd., in so očitna posnemanja zvokov ter tonov zunanjih predmetov. Razpoloženjski medmeti izražajo občutenja in so v mnogih jezikih skoraj isti. Razvrščamo jih po njihovih pomenih tako, da izražajo: (1) Veselje (ha! ha! ha! he! he! he! hi! hi! hi! ju! ju! ju! juhe! holala! hopsasa! hajsasa!). (2) Žalost (ah! aj! jaj! oj! nevóla!). (3) Začudenje (o! ohó! da te! ne mogoqno.). (4) Spodbujanje (no! le da! no da pá! le! le!). (5) Hvaljenje (prav! dobro! to xe to!). (6) Ponujanje (na! nata! nate!). (7) Dvom (pre! tepre). (8) Zapovedovanje tišine (st!pst! he! s! st!). (9) Zavračanje (v' kraj s' tim!). (9) Želja (bár da bi!). V opombi pa opozori, da sem spadajo tudi izrazi, s katerimi vabimo živali. 2.11 Interjekcionen je poglavje o medmetih naslovil Metelko (1825: 167-68) in mu namenil dve strani, prvo izhodišče predstavitve mu je bila oblika. prvotni medmeti kot izrazi občutij ali razpoloženj so namreč lahko enozložni (a! o! aj! aj aj aj! pa! ha! ha ha ha! ah! oh! fuj! fej! pfui! st!pst!) dvozložni ali zloženi (ovbe, hosa, hala, hejsa, hopsasa, ihuhu! bome!). Posebej izpostavlja tovrstne izraze: (1) Veselja (ju! ju! ju! juhej, hájsa! hájsasa! hopsa! hopsasa! hojá! hujá!). (2) Žalosti (ah! oh! joj! o joj! jdjmene! ojemznzsta! gorje! gorje menz! gorje no gorje! okaj! ikaj! kaj ko bz! bé ko bz!paqrés! torépravzm!). (3) Čudenja (o! ó! dv! ovbe! déte! téte! te te! déte vzndzr! né mogoqe! plentaj ga! héntaj ga!). (4) Presenečenja (oho! há! hahá!). (5) Spodbujanja (ála! hala!; no! nú nu!; na! nata, nate! nate!; nuj! nujta, nujte! nujte!; nute! numo ga me!; Jélz! jélzta, jélzte! jélzte! (pri vprašalnih povedih); lej! glej! lejta, lejte! lejte!). (6) Utišanja (st! bst! pst!; oj!, djte!; qaj! qajta, qajte! qajte!; balz! balzta! balzte! (vabni klic); nzkár! nzkárzta! nzkarzte! nzkárzte!). ( 7) Gnusa (pej! pfuj!; bá! báh! (zaničljivo). (8) Bolečine (as! as as! ast!; os! ost!). Pozdravi Bog daj! bz hotel Bog! Bog obvarz, Bog obarz! Bogpomágaj! pomojz tz Bog, mojitz Bog! blagor vam! Bog pov^rnz! hvála Bogú! bodz ga Bog jahvaJen! Bog te sprímz! vz ba>xje ime! (ampak vbógajme datz); jz Bogam! Bog ga aeivz, Bog ga ohranz! in podobni izrazi kot: la>p na tla! smuk qej hrib! kosmata kapa! raya na vodz; posnemanje naravnih zvokov: pik, pak, pok, rop, plesk, plosk, trésk, bir¡, bar¡, 3 Iztočnico podprda, razloženo kot 'prepelica', najdemo tudi še v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (1894/95). 22 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec fuk; pi] pi], put put, qiba qiba za perutnino; ps ps za pse; ra] ra] za race; paye paye za svinje; na lisqzk na, na rzmenqzk na, na mavra na za konje, vole in krave tudi sodijo deloma v to skupino. Metelko pa medmete obravnava tudi še v okviru pravil slovnične odvisnosti v besednih zvezah, saj le-ti ob sebi zahtevajo besede v določenem sklonu. Najpogosteje v imenovalniku, kjer je pridevnik v določni obliki: o lubz brat! o dobrotlJivz Bog! joj prevsmiJena matz! ... Tudi v rodilniku: joj menè! de je sestre! glej/lej majih rók! Pri mnogih je oseba v dajalniku: gorjè vam! blagor tebz! dobrót vam bodz! kóme tz je! Bog vam pomagaj! pomojz vam Bog! kaj menz mar! Za na nata nate (za tz imate) stojijo tožilniki: nate ta tzrdz toJer (tolar); lej, le in nuj so pravzaprav kazalni členki: lej ga, lej jo tam! lej ga! lej jo! kam grem? Le ga! nuj ga! nujte ga! 2.12 Murko medmetov (die Empfindungswörter ) ni spregledal ne v prvi (1832: 121-22) ne v drugi (1843: 147-49) nemško pisani slovnici za tujce (Empfindungswörter oder Interjectionen), v kateri so slovenski zgledi zapisani že v gajici. Medmeti so mu izrazi naših občutij in odražajo: (1) Veselje (ju! ju! ju! juhej! (vriskanje); hàjfa! hàjfafa! hàpfa! hàpfafa!; hoja! hùja). (2) Užaloščenost (àh! oh! d! joj! o joj! jàj! o jàj! (izrazi bolečine); jàjmene! jàjmeni!; gorjé! gorjé meni!; gorjé no gorjé! vé nu gorjé!; okaj! i kaj!; kaj ko bi! bé ko bi! bar da bi!; pàzh réf! toré právim!); (3) Občudovanje (à! à! àv! àvbe!; dè te! tè te! dète vonder!; ni mogózhe!). (4) Presenečenje (ohà! hà! hahà!). (5) Spodbujanje (àla! hàla! hala! hola!; nà! nù! nu!; na! nata! naté! nate!; nuj! nujta! nujté! nujte!; jèli! jèlita! jèlida! jèlipa?; lèj! gléj! léjta! léjte!). (6) Pozive k utišanju (ft! bft! pft! (tudi zapoved molka); ój! ójte!; zhàj! (poglej! daj!) zhàjta! zhàjte!; bàli (pridi), bàlita! bàlite! (pridite) tudi pri glasnem klicanju; nikár! nikárita! nikár da! nikárite (ne stori). (7) Gnus (pèj! fèj! pfùj!; bà! bàh! (zaničevalno). (8) Močne bolečine (af! af af! of! oft!). V drugi izdaji definicijo nekoliko razširi v smislu, da se besede občutenja oz. medmeti imenujejo tisti glasovi, ki jih človek pove pri močnejšem občutenju. So nepregibni in so izločeni iz navadnega govorjenja. Števila teh medmetov se v nobenem jeziku ne da določiti. Zato navede po njegovi oceni najpogosteje zapisane, ki so enaki, kot v prvi izdaji slovnice. 2.13 Murščeva Kratka slovenska slovnica za prvence je druga slovensko pisana slovnica. Med besednimi vrstami kot zadnjo predstavi tudi medmet (Muršec 1847: 62): »Medmeti so besedice, s' kterimi damo na znanje kakši občutek naše duše. Se velijo medmeti, kér je med naš govor vmes metnemo t. j. veržemo. Takih glasov je čuda dosti. Naj bolj navadni so«: (1) Oglasi začudenja (oho! ha! haho! o! a! ev! ovbe! dê tê! tête! déte vonder! ni mogoče! Bogme!). (2) Oglasi veselja (ju! juju! juhej! hajsa! hajsasa! hopsa! hopsasa! hoja! huja!). (3) Oglasi žalosti (ah! oh! o! joj! ojoj! jaj! o jaj! joj mene! joj meni! gorje! gorje meni! ve no gorje meni! o kaj! kaj ko bi! bar da bi! barem bi! pač res! Bog pomagaj! Zalibože!). (4) Oglasi opomena (ala! hola! no! nu! na! nata! naté! navam! nuj! nujta! nujte! jeli! jelida! jelipa! lej! glej! lejta! lejte! hop! hote!). (5) Oglasi klica- Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 23 nja (st!pst! bst! oj! ojte! čaj! čaj čaj! čajta! čajte! bali! balita! balite! nikar! nikar da! nikarta! nikarte! (bujža bujža!). (6) Oglasi pokrege (fuj! fuj te bodi ! fej! pfuj! ba! bah!). (7) Oglasi bolečine (as! asas! os! ost). 2.14 Malavašiču ( Malavašič 1849: 90-91) so medmeti besedice, »s kterimi damo kak čutljej svoje duše na znanje; glasi so tadaj našiga občutenja.« Izpostavi naslednje skupine: (1) Znaminja veselja (ju! ju! ju!, juhaj! hoja! heja! hajsa! hajsasa! hopsa! hopsasa!). (2) Žalosti (ah! oh! joj! o joj! jojmeni! gorje! gorje meni! o kaj! i kaj! pač res! žali Bog!). (3) Začudenja (d! o! oj! ov! ovbe! dete! dete vunder! ni mogoče!plen-taj ga!). (4) Obnagljenja (oho! ha! haha!). (5) Podbadbe (ala! hala! no! nu! na! nata! nate! nuj! nujta! nujte! jeli, jelita, jelite! lej! lejta! lejte!). (6) Tihiga klicanja (st! bst! pst! čaj! čajta! čajte! bali! balita! balite! nikari! nikarita! nikarite!). (7) Gnjusenja (pej! fej! ba! bah!). (8) Hude bolečine (as! as as! os! ost!). 2.15 Navratilova kratka slovnica (Navratil 1850: 36) je, kot se za slovnico, namenjeno ozko specializiranemu uporabniku (sodni uradniki), zgoščena tudi pri navajanju značilnosti medmeta (Das Empfindungswort), saj jih le našteje: ju!ju! ju!juhej (vriskajoče); ah! oh! o! oj! joj! gorje! ala! no! nu! nuj! nujta! nujte! 2.16 Ramovš (1971: 238) je Matijo Majarja označil kot glavnega borca vseslav-janskega jezika, zato preseneča Majarjev Predgovor, da »/v/se razlaganje u tej slovnici slovenskej je naravno slovensko in ne ilirsko /.../, kajti »početi se mora vsigdar od znanega in potle napredovati k neznanemu; to je: početi od slovenščine in se približevati ilirščini.« Po tradiciji predhodnih slovnic, kot zadnjega med besednimi vrstami, zelo bežno omeni še medmet (Majar 1850: 40): »Medmet je samo nekaki glas, kteri se med govor metne, verze, po kterem svoj občut skažemo, postavim: o! hoho! oh! oj! joj! joj meni! juhe! juhuhuhu! na! nate! no! oho! žalibože, kuku lele! jao i pomagaj! 2.17 Po Toporišičevi (Toporišič 1996a: 307-16) oceni je Janežičeva slovnica iz leta 1854 zanimiv zasnutek preprostejše, v slovenščini pisane slovnice za srednje šole, ki je oblikovno dozorela v izdaji 1863. v prispevku smo upoštevali tretjo izdajo iz leta 1864, ki na straneh 113-14 med devetimi govornimi razpoli ali besednimi plemeni kot zadnjega omenja tudi medmet. »Medmeti so besedice, ki naznanjajo dušne občutke (n. pr. žalost, radost itd.) ali posnemajo naravne glasove, in ne stoje v nobeni slovnični zvezi z drugim govorom.« Deli jih v dve kategoriji, kar bi po današnji terminologiji ustrezalo razpoloženjskim (A) in posnemovalnim (B). A) Medmeti za dušne občutke: a) glasovi radosti in veselja : a! eha! ha ha! ala! ju, juhe! hura! hopsasa! hajsasa! blagor! b) glasovi žalosti: ah! oh! uh! jo! oj! joj! ojoj! jojmene! o kaj! bogme! gorje! za božjo voljo! za božji čas! c) glasovi gnjušenja in nepovoljnosti : ba! bah! fej! fejte bodi! čaj čaj! bes teplen-taj! bes te lopi! č) glasovi hude bolečine: as! asa! as as! ast! oh! ovbe! jomnasta! božji križ! 24 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec d) glasovi zamolklega klicanja: st!pst! - i no! oj! hé! čaj, čaj te! čaki no! slišite! e) glasovi spodbade: alá! aló! haló! no! nui, nujmo, nujte! bali, balita, balite! udri, udrimo! f) glasovi začudenja: á! i! ú! oho! dète, tète! dete vendar! jej, jej! hencaj! hentaj! jemnasta! kaj pa še! primarulia! ni mogoče! raca na vodi! g) glasovi za opominjevanje: čuj, čujta, čujte! tiho! tiho bodi! lej, lejta, lejte no! viž, viž no, vidiš, vid'te! hajdi, hajdimo! nujmo, nujte! nikàri, nikarte! z mirom! h) razni izreki in volila: za Boga! pri moji veri! mož beseda! - Bog! Bog da je! hvala Bogu! Bog bodi zahvaljen! z Bogom! srečno! Bog daj! Bogpomozi (pomagaj)! Bog hotel! Bog te (vas) živi! Bog te sprimi! slava! živel (a, o)! živeli (živili)! - Bog ne daj! Bog prenesi! glava te bolela! zemlja te požerla! - in še več enacih narodskih rekov; i) glasovi, s kterimi kličemo ali odganjamo domače živali (kokoši); nu nu! čiba čiba! - vššš; (race) put put! rac rac!; (pse, mačke) ps ps! to to! muc muc!; (ovce, koze) bic bic! kez kez!; (vole, konje itd.) ná ná! hejs, hejsa! hijo!; (svinje) si si! koni koni! - hru! B) Medmeti za natorne glasove: klip! klap! pik! pok! pika pok! resk! tresk! pif! paf! puf! huš! ferk! cin! pač! itd. 2.18 Omembe vredno je v kontekstu besednih vrst tudi Levstikovo delo Die Slo-venische Sprache nach ihren Redetheilen (Levstik 1866: 4), saj med besednimi vrstami našteva tudi medmete: 1. Das Nennwort (samostalnik), 2. Das Eigenschaftswort (pridevnik), 3. Das Zahlwort (številnik), 4. Das Fürwort (zaimek), 5. Das Zeitwort (glagol), 6. Das Umstandswort (prislov), 7. Das Verhältniswort (razmernik), 8. Das Bindewort (veznik), 9. Das Empfindungswort (medmet). Levstik v opombi opozori, da je izraz medmet slab, ker je kalk po latinskem izrazu interjekcija, in ga uporabljamo, ker boljšega ni. Sicer pa medmeti (Levstik 1866: 140-42) izražajo različna duševna občutja. Obstajajo medmeti: (1) Veselja (a! ju! ju! ju! ha ha!, hopsasa! blagor!). (2) Žalosti (ah! oh! uh! oj! joj! gorje!). (3) Občudovanja (o! da te! da te vendar! kaj pa še!). (4) Presenečenja (hoho! ne pa! turška motika! turška sablja! vendar ne!). (5) Spodbujanja (na, nate, nu, nute, noti; dej, dejte; udri! primi! derži! derži!). (6) Pozivanja k molku (st! pst! bst! i nu! čaj! čajte! slišiš! ne! nikar!). (7) Močne bolečine (as! asa! as as! oh! oh prejoh! jojprejoj!). (8) Gnusa (ba!, pej! pi te bodi! bes te lopi!). S stališča sodobnega razumevanja pragmatičnih frazemov je zanimiva Levstikova opazka, da so tudi druge besede in celo celi stavki lahko medmeti: z Bogom! Zdrav ostani! Bog daj! Bog ne daj! Bog daj dobro srečo! Bog te sprimi! Živio; Živela! Živeli! Slava! Po njegovem pa obstajajo tudi glasovi, s katerimi vabimo ali odganjamo živali: bs bs (za vabljenje psa); cuki! (za odganjanje psa); muc muc! muca muca! (za vabljenje mačke); kec! keco! (za odganjanje mačke); hej (ukaz za poganjanje volov); hoho! (za ustavljanje volov); ajs! (ukaz za vodenje volov na levo). Z medmeti pa posnemamo naravne glasove: pik! pok! plesk! tresk! terlesk! Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 25 2.19 Miklošičeva primerjalna slovnica v 4. delu (Syntax 1868) med naštetimi sedmimi besednimi vrstami obravnava le samostalnik, pridevnik, števnik, zaimek, prislov, veznik in glagol, ne obravnava pa medmeta. Posredno le v zvezi z vezljivo-stjo v besednih zvezah, kot je to mogoče najti že od Bohoriča do Metelka. 2.20 Nobena od izdaj Šumanovih slovnic, tako prva (Šuman 1881), ki je v celoti prirejena po Miklošičevi primerjalni, niti izdaja srednješolske slovnice (Šuman 1884), nima medmeta. V šolski slovnici med besednimi vrstami našteva le samostalnik, prilog, števnik, zaime, prislov, predlog, veznik in glagol. Slovnici sta bili zaradi zahtevne in metodološko neprimerne predstavitve za šolsko poučevanje neuporabni in sta zato posledično ostali spregledani. Med sodobniki sta jo ocenila le dva, in sicer Štrekelj odklonilno, Škrabec pa je upošteval njuno znanstveno vrednost in ju soočal z Miklošičevo (Jesenšek 2013: 277-95). 2.21 Slovenska slovnica za obče ljudske šole Petra Končnika (Končnik 21913: 83) sicer devet besednih vrst skupini v imena (samostalniki, pridevniki, zaimki, števni-ki), glagole in členke (partikule), kamor uvršča prislove, predloge, veznike in medmete. Slednji dve besedni vrsti obravnava na kratko v skupnem poglavju. Medmete opredeli kot besede, ki naznanjajo dušne občutke ali pa posnemajo kake glasove. In med njimi našteje: ha ha! juhé! hopsasa! joj! o joj! goré! as! asa! ovbé! st! pst! haló! primaruha! put! put! muc muc! - klip! klap! pif! paf! puf! plesk! resk! tresk! terlesk! 2.22 Peta izdaja četrtega zvezka Schreiner-Bezjakove Slovenske jezikovne va-dnice (Schreiner-Bezjak 1928: 64-65) pri opisu besednih vrst sledi tradiciji predhodnih šolskih slovnic, saj po definiciji besedna plemena (govorne razpole) razvršča v tri vrste: imena, glagole in členice (prislovi, predlogi, vezniki, medmeti). V duhu didaktičnih načel na podlagi primerov izpostavi pet skupin medmetov in besedno vrsto definira šele ob koncu poglavja: »1. Glasove, s katerimi posnemamo naravne glasove, 2. glasove, s katerimi izražamo veselje (radost ali zadovoljstvo), 3. žalost (nevoljo, bolečino ali gnus), 4. nadalje tiste, s katerimi koga izpodbujamo ali kličemo, in 5. besede, s katerimi izražamo začudenje, imenujemo medmete (medm.). Medmeti ne stoje v nobeni slovniški zvezi s stavkom. Za samostojnimi medmeti stavimo klicaj. Kadar stoji glavno ločilo na koncu stavka, stavimo za medmeti radi vejico.« Pred tem navaja posamezne primere v povedih, npr. (Boben poje: tram, tram, tram! Kliče svoje trom, ri, rom!) in tako za vsako pomensko skupino, ki jo zaključi s povzetkom Pomni za (1) Posnemovalne medmete (Z besedami (glasniškimi skupinami); tram, trom, ri, rom, tra-ra, tri-ro, ku, ku, klip, klop, tip, top, bunkati posnemamo naravne glasove). (2) Razpoloženjske: (a) z besedami (glasniškimi skupinami): juhejsa, juhej, (juhaj), juhe, hej, (ha-ha ali ha-ha-ha), hajsa (hajsasa), hopsasa izražamo svoje veselje, radost ali zadovoljstvo; (b) žalost, nevoljo, gnus ali bolečino izražamo z glasovi: joj, (joj-joj ali joj-joj-joj), o, oh, ej, eh, e, bes, a, aj, ah, ha, fej, as, hu-h i. t. d.; (c) ako koga kličemo ali izpodbujamo, rabimo glasove: ala, evo, hajd (hajdi, hajdimo), hoj, hop (hopsa, hopsasa), hura (vojaški bojni krik), na (nate), no, nu (nuj, nujmo, nujte), oj, slava, živijo, živeli!; zamolklo kličemo: he, pst, 26 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec st; (č) kadar se čemu čudimo, vzkliknemo: a, aj, ala, e, ej, ho-ho, i, o, oj, kosmata kapa, raca na vodi i. t. d. 2.23 zelo na kratko medmete predstavi Breznik (1934: 156). Naznanjajo dušne občutke (žalost, jezo, začudenje, strah itd.) ali posnemajo naravne glasove. Kot najtipičnejše medmete, brez podrobnejšega razvrščanja v skupine, našteje: a, ah, ha, aha; o, oh, oj, joj, o joj, hm, hu; no, fej; juhé; urá; pst, hej, ohó; huš, pač, pika pok, tresk. Sklicujoč se na Miklošiča, opozori tudi na vezavni vidik, ker medmeti v besednih zvezah stojijo v zvezi s skloni, in kot primer navaja rodilnik, ki izraža vzrok: Oh vode! Oj bedaka! Da je sestre! 2.24 Slovenska slovnica avtorjev Bajca, Kolariča in Rupla (Bajc, Kolarič, Rupel 1956: 280-81) v skladu z učbeniško naravo pri medmetu (interjekciji) izhaja iz besedilne rabe. Iz nje izpelje značilnosti medmeta kot besedne vrste, saj so z naštetimi izrazi (zajeti so primeri ajs, pok, cin, aló, hov) v jeziku neposredno posneti naravni glasovi vzklikov, krikov, šumov, živalskih glasov. Niso pravi stavčni členi, ampak so nametani kot ponazorilo v živi pripovedi. Zaradi tega so imenovani medmeti in so v tem pogledu podobni zvalniku in samostojnim miselnim prislovom, meja med njimi pa je pogosto nedoločna. V okviru pomenske tipologije se ločijo razpoloženjski, čeprav niso tako imenovani, ampak so predstavljeni le opisno: izrazi posnemajo neposredne krike in vzklike, ki so zavestno posneti z jezikovnimi sredstvi oblikovanih glasov in črk. V zapisih so posebni (a-a-a-a-h), saj imajo nestalno in mnogovrstno podobo. Izpostavljeno je, da pisava ne more zajeti različnih pomenov medmeta ah, ki lahko izražajo veselje ali žalost, začudenje ali nejevoljo, saj to v govoru pove le višina in barva glasu, poudarek in melodija. V medmetih pogosto srečujemo glasove, ki jih jezik sicer ne pozna. Med medmeti te pomenske skupine, pogosto najdenih v knjigah, so izpostavljeni: a, ah, ha, aha, haha, o, oh, ho, hoj, oj, joj, ojoj, jojmene, hej, hu, uh, hm, mhm, fej, ajs, avbe, ovbe, av. Kot drugo opaznejšo skupino slovnica izpostavi medmete, ki glasovno posnemajo različne šume, ropote, poke v naravi, glasove živali itd.: pok, tresk, huš, šviga šva-ga, žvižg, plosk, mlask, škrt, švist, drlesk; ali oponašajo živali: mu, bee, mee, ihaha, kokodak, čiv čiv, kuku, kvak, kru kru. Avtorji posledično opozorijo tudi na tvorbeno moč takih medmetov, iz katerih nastajajo besede, kot so: pók - pokati, tresk - treskati, huškniti, švigniti, švigati, žvižgati, ploskati, mlaskati, švisniti, drlesniti; mukati, mijavkati, meketati, kokodakati, čivkati, kukati, kvakati, kruliti. Poglavje o medmetih je zaključeno z ugotovitvijo, da ločimo dvoje medmete: z nekaterimi posnemamo človekove klice in krike, z drugimi pa glasove živali in šume v naravi; slednji pa so osnove »onomatopoijski« tvorbi besed. 2.25 Tudi v Toporišičevi Slovenski slovnici (Toporišič 42000: 459-62) so medmeti (interjekcije) v okviru oblikoslovja predstavljeni kot zadnja nepregibna besedna vrsta, ki se v veliki meri pojavlja kot beseda stavek, npr. Joj!, Oh!, Zdravo! Kot besede stavki so medmeti jasno ločljivi od predlogov in veznikov, nekoliko manj pa Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 27 od prislovov ali členkov. Vendar za slednja na splošno velja, da sta stavek le hkrati z izpuščenim besedilom, ki ga ob prislovu ali členku miselno dopolnimo na osnovi prej povedanega. Medmet pa se lahko uporabi povsem samostojno kot pastavek, ki ne potrebuje dodatnega pojasnila. Nekateri medmeti pa se lahko sprevržejo tudi v prave člene stavka, tj. v povedke ali v (povedkova) določila, npr. Maček za miško, miška pa smuk v luknjo. Avtor ločuje troje4 vrst medmetov, in sicer: 1) razpoloženjski medmeti - medmeti, ki izražajo človekovo razpoloženje, npr. oh, eh, ih, uh, ah; 2) posnemovalni ali onomatopejski medmeti - posnemajo naravne šume in gibe, npr. bim bam (zvoni zvon); 3) velelni medmeti - velevajo, prepovedujejo oz. zapovedujejo, npr. pst, št, šš.5 2.26 S stališča oblikovanja pomenskih skupin je treba omeniti tudi tipologiza-cijo, ki jo je naredila Ada Vidovič Muha (2000: 86-88; 2013: 101-03), čeprav je nastala zunaj doslej predstavljenih okvirov slovniških opisov, in je del podrobnega monografskega prikaza leksikalnih razmerij in pomenov slovenskega jezika. Tako medmeti sodijo v tisto skupino besednih vrst, ki imajo nestavčnočlensko vlogo, saj so modificiran izraz stavčne povedi, njihov denotat je govorno dejanje. Avtorica deli medmete v tri pomenske skupine: (a) razpoloženjske, Toporišičeve velelne preimenuje v (b) namerne, ker z določenimi variantami glasov ali njihovih povezav izražajo določeno namero v zvezi s človekom (zavrnitev, potrditev, dvom ...) ali v zvezi z živalmi (vabni klici, ukazi za določeno vedenje ...), in (c) posnemovalne (onomato-pejske). 3 Interpretacija terminoloških in tipoloških slovniških prikazov medmeta 3.1 Na podlagi prikazanega je mogoče izpeljati nekaj zaključkov v zvezi z vzroki za terminološko raznolikost, ki posledično vpliva na vsebinsko naravo slovničnih opredelitev medmeta kot specifične besedne vrste na časovni osi 1584-2000. 3.1.1 Poimenovanje medmeta kot besedne vrste nam kaže naslednje: avtorji uporabljajo latinsko (interiectio), iz latinščine prevzeto nemško poimenovanje (die Interjection), nemška (das Zwischenwort, der Empfindungsausdruck, das Emfindungs-wort) ali slovenska poimenovanja, ki so besednozvezna (vmes postavljena beseda) ali enobesedna (vmesbeseda, medmet, interjekcija). Izraz interjekcija kaže na to, da sega tradicija te besedne vrste v antično gramatiko. Kot je znano, so bili Grki prvi jezikovni teoretiki, katerih zanimanje za jezik izhaja iz korenin filozofije in logike (Ivič 1983: 12-17). Tradicionalna delitev na osem besednih vrst (ime, glagol, pridevnik, člen, zaimek, predlog, prislov in veznik) izhaja že iz najstarejše ohranjene grške slovnice Dionizija Traškega (2. st. pr. n. št.). Medmet pa je bil tam obravnavan kot podvrsta prislovov, z argumentom, da kot drugi prislovi 4 V Slovenskem pravopisu 2001 se v samostojno skupino osamosvojijo še pozdravni medmeti. 5 Podrobne tipologije zaradi omejenega obsega članka ni mogoče predstaviti. 28 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec natančneje opredeljuje glagol. Šele v najmonumentalnejši rimski slovnici Priscijana Cezarejskega6 iz 6. stoletja je avtor, sledeč tradicijo Aristotela in Dionizija Traškega, uvedel novo besedno vrsto medmet (interiectio), namesto v latinščini neobstoječe besedne vrste členov in tako ohranil sestav tradicionalnih osmih besednih vrst. Iz latinske koncepcije ostajajo tudi vse bistvene prvine opredelitve te besedne vrste v nastalih nacionalnih slovnicah v naslednjih stoletjih. In te so: medmeti vsebujejo specifične izrazne elemente, skladenjsko so neodvisni in izražajo čustva ter duševna stanja (Tomova 2013: 229-40). 3.1.2 Poti nastajanja slovenskega termina so zelo podobne kot v drugih slovanskih jezikih, kjer se navajajo trije izvori motivacije (Dakovič 2006: 68), v slovenščini bi lahko glede na predstavljeno terminološko stanje govorili celo o štirih. Najprej pa je treba povedati, da so slovenski izrazi kalki nemških izrazov, le-ti pa so lahko izvorno kalki iz latinščine. Latinsko ime (interiectio < inter- + iacere 'vmes vreči' VST 2002: 507) nosi v sebi informacijo o neodvisnosti medmetov v skladenjski strukturi povedi, torej njihovo pastavčno naravo. Izraz je uporabil Bohorič, ki je izhajal iz Melanchtonove latinske slovnice. Kot iz latinščine v nemščino prevzeto besedo je kot edino uporabil Metelko (die Interjection), kot vzporedno pa Kopitar (die Interjection, der Empfindungsausdruck). 3.1.3 Druga skupina slovenskih slovničarjev se je odločila, da uporabi izraze iz nemščine. Konec 18. stoletja se je v slovenščini najprej uporabil nemški izraz das Zwischenwort. Izraz je motiviran skladenjskopoložajsko, saj so medmeti besede, ki so vmes med drugimi besedami oz. kot je zapisal Pohlin (2003: 257), da se mešajo med dele povedi. Za uporabo termina Zwischenwort so se v nemško ali v dvojezično pisani slovnici odločili Gutsman, za njim pa še Zagajšek in Dajnko. S Kopitarjem pa je bil v slovensko slovnično terminologijo prenesen še izraz Empfindungsausdruck oz. kasneje pri Šmigocu, Metelku, Navratilu, Levstiku das Empfindungswort. Struktura nemške zloženke izhaja iz die Empfindung 'občutek, občutenje, čustvo' + das Wort 'beseda', kar bi pomenilo 'beseda, ki izraža občutke, čustva'. Iz tega se vidi, da je motivacija nastala iz pragmatičnih defincijskih lastnosti medmetov, danih že v latinski slovnici, da namreč medmeti izražajo čustva ali duševna stanja (Tomova 2013: 229-40). 3.1.4 Tretja skupina avtorjev se je odločila za slovenske izraze, ki so bili kalki ali iz latinščine ali nemščine. časovno gledano se je v slovnicah najprej pojavil kalk po nemškem izrazu das Zwischenwort. Pot mu je utiral Pohlin z besedno zvezo vmes postavljena beseda, kar je vplivalo na Zagajškovo poenobesedenje v'mesbeseda. Latinski izraz (interectio) kot bistveno lastnost medmetov izpostavlja skladenjsko neodvisnost kot imanentno lastnost medmetov. Medmeti namreč predstavljajo med drugim instiktivne zvoke ali krike, s katerimi se izraža človeško duševno stanje in so torej bolj ali manj (ne)nadzorovano vrženi vmes med govor. Termin medmet zelo 6 Avtorica (Dakovič 2006: 67) navaja kot latinskega slovničarja, ki je prvi uvedel medmet kot samostojno besedno vrsto, Remmiusa Palaemona. Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 29 lepo pojasni vodnik, ki ga je tudi prvi uporabil, zagotovo pod vplivom uporabe v slovanskem slovničarskem izročilu izlatinske kalkirane oblike MewdyMemue iz slovnice Smotrickega 1619. Po njegovem so medmeti glasi naših notranjih občutkov, katere med naš govor vmes metamo ali mečemo. Za njim so termin uporabili še Muršec, Malavašič, Majar, Janežič, Levstik in nato vse slovnice 20. stoletja. Danes je splošno uveljavljen termin tudi v sodobni slovenistični terminologiji. Edini, ki je opozoril, da je izraz slab, ker je kalkiran, a ga uporabljamo, ker boljšega ni, je bi Levstik. 3.1.5 Primerjalno terminološko stanje v drugih slovanskih jezikih (Jedlička 1977: 284-87; Dakovič 2006: 67-76) kaže, da je latinski termin danes uveljavljen kot splošni mednarodni lingvistični termin tudi v sodobnih romanskih in germanskih (ang. interjection, fr. interjection, nem. Interjektion, it. interezione) kot tudi v skoraj vseh slovanskih jezikih, vsaj kot vzporedni termin (češ. interjekce, slov. interjekcia, pol. interiekcja ter v sln., hr. in srb. interjekcija). Nekaj slovanskih jezikov pa ohranja tudi lastna poimenovanja, ki so kalki latinskega termina, npr. blg. MewdyMemue, rus. MewdoMemue, sln. medmet. Druga skupina slovanskih jezikov izhaja iz latinskega izraza exclamatio (exclamare 'vzklikniti, zaklicati' Med njimi najdemo ukr. e^yK, belorus. bmkmhhík, v gornji in dolnji lužiški srbščini wukricnik, polj. wykrzyknik, hr. in srb. y3BUK, redkeje usklik in mak. u3buk. spomniti velja, da tako motivirano ime obstaja tudi v slovenščini, in sicer ga je uporabil Slomšek, ki je medmet poimenoval klicavka. Izraz, ki v slovenistiki predstavlja četrti vir terminološke motivacije, v nadaljnji poimenovalni tradiciji ni imel vpliva vsaj iz dveh razlogov: njegov učbenik Blaže inu Nežica v nedeljski šoli 1842 ni v pravem pomenu slovnično delo, saj ni prinašal le jezikoslovnih vsebin; njegova slovnična poimenovanja za besedne vrste so bila sicer dosledno tvorjena kot samostalniške izpeljanke, a ženskega spola, kar je morda lahko tudi eden od dejavnikov, da terminologija z vidika spolskosti bolj teži k nezaznamovanim moškospolskim oblikam (Stramljič Breznik 1998/99: 103-09). V tretjo skupino pa sodita češki in slovaški jezik, ki poleg mednarodnega izraza uporabljata tudi domačega citoslovce, le-ta pa je motiviran z emotivno naravo medmetov (prim. das Empfindungswort). 3.2 Upoštevanje medmeta kot besedne vrste. Ugotovimo lahko, da je v slovenski slovnični tradiciji medmet skoraj dosledno upoštevan v vseh slovnicah. Kot besedna vrsta je obravnavan vselej zadnji in opisi niso posebej izčrpni. Edina izjema, ki medmeta ne opiše kot samostojne besedne vrste, je Miklošičeva primerjalna slovnica. Temeljni razlog bi morda iskali v dejstvu, da so medmeti po svoji naravi prvina govorjenega jezika (prim. Pohlin: medmeti so deli govora; zato se večina slovničarjev omeji na opis tistih, ki jih najpogosteje najdemo v knjigah) in tako ne neposredno del jezikovnega sistema, zato se mu morda niso zdeli potrebni v slovanskoprimerjalnem prikazu. Zaradi njihove izrazne podobe, ki je včasih tudi v navzkrižju s fonetičnimi pravili kakega jezika, jih nekateri uvrščajo celo med parajezikovna sredstva. Njihov celovit popis praktično ni mogoč, saj jih lahko zmeraj znova zelo individualno oblikujemo. Na to neulovljivost posredno opozarjajo nekateri slovničarji z besedami kot: medmetov je veliko (Pohlin), takših vmesbesed je mnoga sorta (Zagajšek), števila 30 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec teh medmetov se v nobenem jeziku ne da določiti (Murko), takih glasov je čuda dosti (Muršec) in zaradi tega se omejijo na per nas navadne občutne oglase (Vodnik). 3.3 Skladenjska neodvisnost v povedi je naslednja določnica, na katero opozarja večina slovnic posredno s terminološko ali neposredno z definicijsko opredelitvijo: mešajo se med dele povedi (Pohlin), sem ter tja so kot razpoloženje govorečega vpleteni v dele besedila (Gutsman) ali neposredno: ne stoje v nobeni slovnični zvezi z drugim govorom (Janežič), niso pravi stavčni členi, ne stoje v nobeni slovniški zvezi s stavkom, za samostojnimi stavimo klicaj, znotraj povedi pa vejico (Schreiner-Bezjak), podobni so zvalniku ali samostojnim miselnim prislovom (Bajec, Kolarič, Rupel). Ne gre pa prezreti, da jih večina obravnava v okviru t. i. sklonske odvisnosti, ker določeni medmeti ob sebi zahtevajo, da stoji samostalnik v določenem sklonu. Tako tovrstnim opozorilom sledimo od Bohoriča do ponatisa koroških jezuitov, npr. opomba, da se medmeti vežejo z genitivom (ah te sovražne žlahte) ali dativom (ve tvoji glavi); tudi Pohlin omenja, da so medmeti sicer nepregibni, a je včasih treba besedo ob njem pregibati (gorje meni); enako meni Gutsman, da zahtevajo ob sebi besedo v pregibni obliki (joh tebi); Metelko navaja primere za imenovalnik, rodil-nik, dajalnik in tožilnik. Celo Miklošič, ki medmete kot besedno vrsto izpusti, jih vendarle omenja posredno z vidika besednozvezne vezljivosti (Žele 2012: 168-69), da namreč zahtevajo določeni sklon samostalnika. Za to se na Miklošiča sklicuje tudi Breznik, ko zapiše, da stoji tudi v zvezi s skloni, npr. z rodilnikom (Oh vode!). Zelo verjetno je, da je na ta sklonska opozorila ob medmetih v slovenskih slovnicah 19. stoletja imela določen vpliv tudi slovnica Dobrovskega (stramljic Breznik 1998: 159-70). To dodatno podkrepljujejo tudi ugotovitve (Tomova 2013: 229-40), da je njegova slovnica veljala za vzorčno slovnico za vse slovanske jezike in da je posledično vplivala tudi na bolgarske slovničarje 19. stoletja. Dobrovski v slovnici izpostavi naslednje lastnosti medmetov, med katerimi najdemo omembe tudi pri Dajnku in Metelku: (a) formalno so eno- ali dvozložni ali zloženi iz več sestavin; (b) del njih je univerzalen; (c) medmeti ne izražajo samo čustev, kot je izhajalo iz grško-latinske slovnične tradicije, ampak je vključil med medmete tudi onomatopeje in vabne klice za živali; (č) izpostavil je, da ni nujno, da so medmeti vezavno odvisni, tj. se rabijo s samostalnikom v določenem sklonu. Zato avtorica (Tomova 2013) postavi hipotezo, da je v delu, ko vendarle navaja sklonsko rabo samostalnikov ob medmetih brez jasnih pravil, s tem Dobrovski mislil na navidezno sklonsko odvisnost, ki je prej posledica glagolske elipse kot pa vezavne moči medmeta, če ponazorimo s slovenskim primerom (joj meni < (joj (se bo zgodil) meni). 3.4 Formalne lastnosti, ki jih slovničarji izpostavljajo, so kratkost takih besed, ker izražajo le kak glas ali zvok (Gutsman), po Dobrovskem Metelko prevzame njihovo strukturiranje v enozložne, dvozložne ali zložene, v zapisu so posebni, imajo nestalno in mnogovrstno podobo, pisna podoba ne more izražati njihovih prozodičnih lastnosti, ki so pa pomenskorazločevalne, posebnosti obstajajo tudi pri njihovi artikulaciji (Bajec, Kolarič, Rupel). Podrobnejše predstavitve glasovnih sestavov glede na kombinacije samoglasnikov s tipičnimi soglasniki, pomeni posameznih medmetov s tipičnimi samoglasniki ali samoglasniško-soglasniškimi Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 31 kombinacijami ter prikazi različnih kopičenj so deležni zlasti razpoloženjski medmeti (Toporišič). 3.5 Semantične lastnosti medmetov so bile v prvi vrsti določene z definicijo iz antičnih slovnic, da so to izrazila čustev in duševnega stanja. Zato po svoje ni presenetljivo dvoje. Prvič: kot izrazi čustev in duševnih stanj so prekrivni s pomensko skupino razpoloženjskih medmetov, ki kažejo tudi najbogatejši spekter čustvenih stanj, izraženih z medmeti. To se lepo vidi tudi v edinih ali izhodiščnih opredelitvah posameznih slov-ničarjev, kot so: kažejo čustvene vzgibe (Pohlin), glas ali zvok, s katerim izrazimo čustva (Gutsman), na znanje vundajo znotrenju srčno čutenje (Zagajšek), so občutki naše duše, glasi notranjih občutkov (Vodnik), izražajo vsakokratno občutenje oz. razpoloženje (Šmigoc), so izrazi občutenja (Dajnko), izrazi občutij (Murko), dajejo na znanje kak občutek (Muršec) ali čutljaj naše duše in so glasi našega občutenja (Malavašič), z njimi skažemo občut (Majar), naznanjajo dušne občutke (Janežič), izražajo duševna občutja (Levstik) itd. Drugič: šele Dajnko in Metelko sta (zagotovo po Dobrovskem) izpostavila posebno skupino posnemovalnih. Dajnko v opombi neposredno opozori, da so medmeti tudi izrazi, s katerimi vabimo živali (velelni medmeti), Metelko pa kot posebno skupino izpostavi poleg velelnic za živali tudi pozdrave. Tako ima za njima šele Janežičeva slovnica nedvoumno delitev na razpoloženjske in posnemovalne, znotraj razpoloženjskih pa najdemo primere velelnih in pozdravnih. Enako Levstik ob razpoloženjskih izpostavi še velelne (vabne klice za živali) in posnemovalne, Končnik le razpoloženjske (naznanjajo dušne občutke) in posnemovalne. Schreiner-Bezjakova slovnica je tipološko samosvoja s petimi skupinami znotraj njih pa najdemo le (1) posnemovalne, neimenovano skupino razpoloženjskih pa razdeli v podskupine za izraze (2) veselja, (3) žalosti, (4) spodbujanja ali klicanja in (5) začudenja, pri tem četrto skupino prepoznamo kot skupino velelnih. Slovnica 1956 ostaja pri delitvi na dve skupini: v prvo sodijo razpoloženjski, čeprav jih tako ne imenuje, ampak jih opiše, da so to izrazi, ki posnemajo neposredne krike in vzklike; v drugo skupino pa uvršča tiste, ki posnemajo šume, ropote, glasove živali itd. Nejasna razmejitev med glagoli, členki, prislovi in medmeti se vidi v kopici včasih različnih primerov, ki so rezultat neločevanja med primarnimi medmeti in tistimi besednimi vrstami, ki lahko prevzamejo vlogo medmetov. Tako pri Bohoriču najdemo v tej kategoriji glagol (vidiš, vidiš), šele Levstik opozori, da tudi druge besede oz. besedne zveze lahko prevzamejo vlogo medmetov (Bog daj dobro srečo!), ki bi jih vendarle lahko prepoznali že v Janžičevi skupini izrekov in volil (Bog ne daj! Zemlja te požrla!) z današnjega stališča kot medmetna frazeološka rekla oz. pragmatične frazeme (Jakop 2006). Neredko se med primeri pojavljajo členki pri Pohlinu, Gutsmanu (nikarte, kajpakde; kakupak) ali prislovi, npr. pri Zagajšku (barž barž, bole bole), ni še ločevanja homonimov (gorje1 sam., gorje2 povedk., gorje3 medm.) ipd. če v zgodnejših slovnicah kot vzrok temu pripišemo neizčiščenost teoretičnih stališč o lastnostih posamezne besedne vrste in posledično težavnost razmejevanja med njimi, potem se s podobnimi naravnost izraženimi težavami soočamo tudi še pri slovnicah 20. stoletja. Slovnica 1956 neposredno pove, da so medmeti podobni 32 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec zvalnikom ali miselnim prislovom in je meja pogosto nejasna. In celo Toporišič poudari, da je medmete lažje ločevati od predlogov in veznikov, a težje od prislovov in členkov. Edina razlika je v stavčni nesamostojnosti prvih dveh in stavčni (pastavčni) samostojnosti medmetov.7 Tukaj velja seveda ponovno spomniti, da so bili medmeti tudi v grških slovnicah obravnavani kot podskupina prislovov (Tomova 2013: 229) oz. členkov (Dakovič 2006: 67). 3.6 Med posameznostmi slovničarji opozorijo še na to, da medmeti zgoščujejo izražanje, ker lahko en medmet pove več, kot to zmore več besed skupaj, pomensko so zapleteni in za jezika učečega se so težko dojemljivi (Pohlin) ter da so nekateri medmeti v mnogih jezikih isti (Dajnko). 3.7 Nenazadnje pa velja omeniti, da so vendarle že v mnogih slovnicah opažene tvorbene sposobnosti medmetov (npr. že Dajnko medmete predstavi kot korenske besede za glagole, kot so kokotačem, šomočem, copočem; enako Slovnica 1956 izpostavlja posnemovalne medmete kot izhodišče za tvorbo besed), na katere je opozorjeno tudi na gradivu sodobne jezikovne rabe (Stramljic Breznik 2012: 341-52). 7 Posamezne pomenske skupine medmetov iz SSKJ (1998) so v SP (2001) doživele naslednje besedno-vrstne prekategorizacije: (a) med razpoloženjskimi: aja (člen.), amen (soglaš. člen.), a propos (dodaj. člen. zv.), beži (okrnj. glag.), boglonaj (povdk.), figole (nik. člen.), la (člen.), m3 (soglaš. člen.), mh (soglaš. člen.), mja2 (soglaš. člen.), naa (nik. člen.), nak ( člen.: nik., čustv.), naka (člen.: nik., čustv.), no (člen.: soglaš., čustvov.), oja (soglaš. člen.), pojdi (okrnj. glag.), žalibog (čustvov. člen.); (b) med posnemovalni-mi: bla (povdk.), brr (povdk.), bu (povdk.), frk (povdk.), smuk (povedk.); (c) med velelnimi: ajd (okrnj. glag.), ajdi (okrnj. glag.), anatema (povdk.), bale (okrnj. glag.), basta (povdk.), bis (kratn. prisl.), boglonaj (povdk.), čaj (okrnj. glag.), čak (okrnj. glag.), dej (okrnj. glag.), ecce homo (lat. citat), fec (povdk.), hajd (okrnj. glag.), hajdi (okrnj. glag.), hops (povdk.), lej (okrnj. glag.), na (okrnj. glag.), no (člen.), nota bene (člen. zv.), pejt (okrnj. glag.), počak (okrnj. glag.), poj (okrnj. glag.), pojdi (okrnj. glag.), stoj (okrnj. glag.), udri (okrnj. glag.), viš (okrnj. glag.), vivat (povdk.), živel (povdk.); (č) med pozdravnimi: zdravstvuj (okrnj. glag.). Med izpostavljenimi primeri je mogoče velikokrat zaslediti oznako okrnjen glagol. Opozoriti velja, da so v slovnici (Toporišič 2000: 461) pri velelnicah za ljudi med primeri navedeni tudi glagolski velelniški okrnjenci, npr. čaj, čak, počak(aj) idr., ki pa po avtorjevi presoji niso pravi medmeti. S tem se je tudi že napovedovala njihova besednovrstna sprememba iz medmetov po SSKJ v okrnjene glagole v SP. Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 33 Viri in literatura Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae succisivae, de Latino Carniolana literatura, ad Latinae linguae analogiam accommodata, unde Moshoviticae, Rutenicae, Polonicae, Boemicae & Lusaticae lingvae, cum Dalmatica & Croatica cognatio, facile deprehenditur. Dlib. Adam Bohorič, Jože Toporišič, 1987: Arcticae horulae succisivae = Zimske urice proste. Maribor: Obzorja. Adam Bohorič, Hipolit Novomeški, 1715: Grammatica Latino-Germanico-Slavoni-ca. Dlib. Adam Bohorič, 1758: Grammatica oder Windisches Sprach-Buch, so ordentlich eingerichtet, dass man darinnen an grammaticalischen Grund-Reguln alles gantz kürtzlich, und klar beysammen findet, und mit einem mit grossen Fleiss ausgearbeiteten sehr nutzbaren Windisch- Teutsch- und Wälschen Vocabulario versehen worden, zum Behuff aller der Windischen Sprache zu erleh.... Dlib. Anton Breznik, 1916: Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Peter Dajnko, 1824: Lehrbuch der Windischen Sprache. Gradec: J. A. Kienreich. Dlib. Ožbalt Gutsman, 1777: Windische Sprachlehre. Celovec: I. A. Kleinmayr. Dlib. Anton Janežič, 1864: Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Celovec: E. Ligel. Dlib. Alois Jedlička, 1977: Slovník slovanské lingvistické terminologije. Praga: Academia. Jernej Kopitar, 1808: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Ste-yermark. Ljubljana: W. H. Korn. Dlib. Matija Majar, 1848: Pravila kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik. Dlib. --, 1850: Slovnica za Slovence. Dlib. Franc Serafin Metelko, Josef Dobrovsky, Janez Leopold Eger, 1825: Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Dlib. Franc Miklošič, 1868: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. Bd. 4, Syntax. Dlib. Anton Murko,1832: Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre für Deutsche, nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarns westlichen Distrikten. Dlib. --, 1843: Theoretisch-practische Grammatik der Slowenischen Sprache in Steiermark, Kärnten, Krain und dem illyrischen Küstenlande. Dlib. 34 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Ivan Navratil, 1850: Kurze Sprachlehre mit einer möglichst vollständigen Rechtschreibung der slovenischen Sprache nebst einem praktischen Anhange ... vorzüglich für Gerichtsbeamte. Dlib. Josip Pfeifer, Fran Levstik, Rozalija Eger, Janez Giontini,1866: Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen. Dlib. Maks Pleteršnik , 2006: Slovensko-nemški slovar (1894-1895). Transliterirana izdaja na plošči CD-ROM. Ur. M. Furlan. Ljubljana: Založba ZRC. Marko Pohlin, 1768: Kraynska grammatika. das ist: Die crainerische Grammatik, oder Kunst die crainerische Sprach regelrichtig zu reden, und zu schreiben. Dlib. Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki. Elektronska izdaja na plošči CD-ROM. Ljubljana, 1998. Slovarček medmetov. Splet. Slovenski pravopis, 2001. Ur. J. Toporišič. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU. Marko Snoj, 2003: Slovenski etimološki slovar: Druga pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Modrijan. Janez Krstnik Leopold Šmigoc, 1812: Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre. Dlib. Josip Šuman, Franc Miklošič, 1881-1882: Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni. Dlib. Traški, Dionizij. Slovnica. Prev. A. Pikuš. Splet. Veliki slovar tujk, 2002. Ur. M. Tavzes. Ljubljana: CZ. Valentin Vodnik, 1811: Pismenost ali gramatika sa perve shole. Dlib. Mihael Zagajšek, Franc Jožef Jenko, 1791: Slovennska grammatika oder Georg Sellenko's Wendische Sprachlehre. Dlib. Kozma Ahačič, 2007a: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: Pro-testantizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. --, 2007b: Jezikoslovna terminologija pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja. Besedje slovenskega jezika. Ur. M. Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo (Zora, 50). 127-35. Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Jakob Šolar, 1956: Slovenska slovnica. Ljubljana: DZS. Sybilla Dakovič, 2006: Interiekcije w jezyku polskim, serbskim, chorwackim i rosyj-skim: Opis i konfrontacja. Wroclaw: Wydawn, Uniwersytetu Wrocawskiego. Milka Ivič, 1983: Pravci u lingvistici. Ljubljana: DZS. Nataša Jakopč, 2006: Pragmatična frazeologija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 35 Marko Jesenšek, 2013: Miklošičevo primerjalno oblikoslovje/pregiboslovje (Wortbildungslehre) v Šumanovi slovenski slovnici. Ur. M. Jesenšek. Miklošičeva monografija: Oob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča. Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča. 277-95. Janez Rotar, 1958/59: Naše jezikovno izrazje. Jezik in slovstvo 4/2. 37-41. --, 1958/59: Naše jezikovno izrazje: nadaljevanje in konec. Jezik in slovstvo 4/3. 7881. Irena Stramljič Breznik , 1998: Dajnkovo besedotvorje med slovansko in slovensko besedotvorno tradicijo. Dajnkov zbornik: referati s simpozija v Črešnjevcih. Ur. M. Jesenšek, B. Rajh. Maribor: Slavistično društvo. 159-70. --, 2012: Medmeti kot besedotvorni potencial slovenščine. Tvorba reči i njeni resursi u slovenskim jezicima: Zbornik radova sa četrnaeste medunarodne naučne konferencije Komisije za tvorbu reči pri Medunarodnom komitetu slavista. Ur. R. Dragicevic. Beograd: Filološki fakultet. 341-52. KaTepuHa T0M0Ba, 2013: no mra Ha Me®gyMeraeTO - ucTOpuKoguHrBucTuneH noraeg kbm hakou nemKu u 6rnrapcKH rpaMaTHKH. B: C^aBaHCKHTe e3^u 0T6^H30. C6opHUK B necT Ha 70-rogumHUHaTa Ha go^HT _3HKO EtHBapoB. Co$ua, yHUBepcuTeTCKO rogaTegcTBO CB. KguMeHT OxpugcKu. 229-40. Jože Toporišič, 1996: Janežičeva Slovenska slovnica 1854. Slavistična revija. 44/3. 307-16. --, 2000: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. maribor: obzorja. Ada Vidovič Muha, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: ziFF. --, 2013: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: ziFF. andreja Žele, 2012: Pomensko-skladenjske lastnosti slovenskega glagola. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 36 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Summary In the rich tradition of descriptions of Slovene grammar, the category of interjection, although not ignored, has always been mentioned last in the categorization of parts of speech. Authors of these categorizations have often noted the impossibility of giving a fully systematic account of the category of interjections due to its diversity. Such a viewpoint also reflects their focus on the grammar of written language. The overview of the terminology used for naming interjections in the tradition of Slovene grammars shows various sources of borrowing, which resulted in the creation of different calque terms. These were based on two different source concepts, one taking into account the syntactic role and the other one the pragmatic role of interjections. The first concept focuses on the independent syntactic position of the category of interjections. This line of borrowing was based on the Latin expression interiec-tio (inter- + iacere 'to throw in between'), which was used by Bohorič (interiectio), Metelko (die Interjection), and Kopitar (die Interjection). As a German calque it was also used by Gutsman (das Zwischenwort), and the Slovene calque was created by Pohlin (vmes postavljena beseda 'a word set in between'). Zagajšek turned the Slovene calque into one word (v'mesbeseda). A more elegant Slovene term based on the calque from Latin was created by Vodnik (medmet) in analogy with other Slavic languages. This term was later used by Muršec, Malavašič, Majar, Janežič, Levstik, and all of the 20th-century grammars. The term medmet is still used today as part of established terminology used in Slovene grammars, although, as already pointed out by Levstik, it is a calque. It continues to be used in the absence of a better alternative. The second line of terminology is based on the pragmatic role of interjections as words expressing feelings. Kopitar used the German term der Empfindungsausdruck, and the similar term das Empfindungswort was later used by Šmigoc, Metelko, Navratil, and Levstik. The structure of the German compound combines the meanings of the words 'feeling' (die Empfindung) and 'word' (das Wort), resulting in the meaning 'a word which expresses feelings, emotions'. This concept also has its source in the description of interjections in Latin grammars, where they were defined as expressions of emotional or mental states. This group also includes the term klicavka ('calling word'), used by Slomšek, which was based on the Latin word exclamare ('to exclaim, call'). The term, however, never became established in the terminology of Slovene grammars as it was only used in a manual. The development of terminology also reflects the content of the grammatical definitions of interjections in Slovene grammars. Interjections have been a consistent part of Slovene grammatical tradition and they have been included as a part of speech in almost all Slovene grammars. These, however, have consistently treated them as the last part of speech and rather superficially. The only grammar that did not treat interjections as a separate part of speech was Miklošič's comparative grammar. Syntactic independence of interjections has been highlighted in the majority of Slovene grammars. The authors have also consistently noted the formal characteristics of interjections, e.g., their brevity due to the fact that they often express just a Irena Stramljič Breznik, Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih 37 sound or a voice, their inconsistent spelling due to the impossibility to express their prosodic characteristics adequately. In their definition of interjections as expressions of feelings and mental states, grammars from antiquity brought attention to the wide range of emotional states expressed by interjections. Dajnko and Metelko were the first to mention onomato-poetic interjections as a separate subcategory, following the example of Dobrovsky. The inconsistencies in the categorization of parts of speech like verbs, particles, adverbs, and interjections have also resulted in many cases where the boundaries between primary interjections and other parts of speech which can assume the role of interjections have been blurred. Grammarians have also highlighted the fact that interjections condense the expression because just one interjection can say more than a combination of many other words. UDK 811.163.6'367.622:811.112.2'367.622 Helena Kuster Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani POSAMOSTALJANJE MED JEZIKOVNIM SISTEMOM IN BESEDILOM V SLOVENŠČINI IN NEMŠČINI Razširjenost samostalniškega sloga se obravnava z vidika sistemske in funkcijske pogojenosti. Slednja kaže na to, da sta pojavnost in intenziteta posamostaljanja odvisni od besedilnih tipov, v okviru katerih ima kot stilotvorno sredstvo natančno določeno funkcijo. V kolikšni meri jezikovni sistem sam po sebi omogoča tvorbo posamostaljenj, lahko ugotavljamo tudi primerjalno; v pričujoči razpravi kot primerjalni jezik slovenščini služi nemščina, v kateri je nominalizacija zelo razširjen pojav. V okviru funkcijskostilističnih preučevanj izhaja kvantitativno utemeljeni samostalniški slog iz tvorbeno-pretvorbenih zmožnosti jezikovnega sistema na besedotvorni in skladenjski ravni. Medjezikovna primerjava postopkov in oblik posamostaljanja je smiselna spričo zgodovinske povezanosti slovenskega jezikovno-kultur-nega prostora z nemškim, kar potrjujejo številne jezikoslovne študije in tudi novejše razprave s to temo. Ključne besede: posamostaljanje/nominalizacija v slovenščini in nemščini, samostalni-ški slog The scope of nominal style is discussed from the point of view of systemic and functional conditionality. The latter indicates that the appearance and level of nominalization is dependent on textual types, within which a stylistic device has a precisely defined function. The extent to which the language system itself facilitates nominalization can also be established comparatively, i.e., the paper compares Slovene with German, within which nominalization is a very common phenomenon. Through functional-stylistic research we can arrive at a quantitative evaluation of nominal style based on the generative-transformational capacities of the language system at a word-formational and syntactic level. Interlinguistic comparison of the relevant procedures and the different forms of nominalization makes sense in the light of the historical connection between the Slovene and German linguistic and cultural areas, which has been confirmed by many linguistic studies, as well as by recent discussions of this topic. Keywords: nominalization in Slovene and German, nominal style 1 Funkcijskostilistični1 vidik posamostaljanja Pod pojmom samostalniški slog se na tem mestu obravnava izključno samostal-niški način izražanja, ki ob pomenski ekvivalenci zamenjuje glagolskega. Mikolič 1 O opredelitvi funkcijske stilistike gl. Kuster (2013: 53 isl). Nadalje se v pričujočem poglavju glede na zvrstno tipologijo (Toporišič 2008: 207 isl., 2004, 1. pogl. in 2004: 715 isl.) upošteva funkcijska delitev besedil (Toporišič 2004: 27 isl.), znotraj katere se posamezne besedilne vrste razvrščajo v štiri besedilne funkcijske zvrsti (ibid.: 716); pri tem se ob strokovnih posebej izpostavlja področje znanstvenih besedil; razlogi za tovrstno ločevanje so navedeni v Kuster (2013: 111). 40 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Južnič (2011: 322) navaja definicijo nominalizacije v okviru modela sistemsko-funk-cijske slovnice: To je »vrsta predstavne slovnične metafore [...], pri kateri glagolski dogodek [...] metaforično - tj. s slovnično metaforo - izrazimo s samostalnikom, pri čemer spremenimo seveda tudi vlogo ostalih elementov, vezanih na sam glagolski dogodek«. Gre za pogostnost izglagolskih, abstraktnih samostalnikov; na mesto samostojnih ali podrednih stavkov s polnopomenskim glagolom stopijo samostalniški stavčni členi s posamostaljenjem2 kot jedrom (gl. Košak 2007: 6). Gopferich (1995: 420) podaja kriterije za določanje stopnje posamostaljanja, ki vključujejo le tiste samostalnike in samostalniške zveze, ki jih (v istem jeziku) v drugi besedilni vrsti ali komunikacijski situaciji zamenja glagolski izraz, ne da bi slednji učinkoval okorno. V obravnavi strokovnega jezika v okviru germanskih jezikov (nemščine in angleščine) prišteva prevladujoči samostalniški slog med poglavitne značilnosti strokovnih besedil (ob neosebnem načinu izražanja in pogosti rabi trpnika). Posamostaljanje se je razvilo v pogosto rabljeno stilno sredstvo, s katerim dosega tvorec besedila nekatere pomembne besedilne učinke. Njegovo pogostnost v poljudnoznanstvenih in časopisnih člankih utemeljuje avtorica (ibid.: 426 isl.) s težnjo po razgibanem, ustvarjalnem načinu sporočanja. Tvorec besedila se izogne nepotrebnemu ponavljanju, kar je za razgiban slog publicističnih besedil še posebej značilno.3 Samostalniške tvorbe uspešno preprečujejo kopičenje stavčnih podredij oziroma zmanjšujejo število odvisnih stavkov v kompleksni povedi (prim. Košak 2007: 32). Samostalniki se v nemščini zlahka uveljavljajo, saj jih ni mogoče v vsakem primeru ustrezno pretvoriti v glagolsko obliko. Slednje se potrjuje tudi pri prevajanju v slovenščino. Da bi se izognili prepogosti rabi strokovnih terminov, se uporabljajo splošnejša poimenovanja, ki jih obsamostal-niški prilastki natančneje določajo. Založnik (2013: 49) pri analizi prevajanja samo-stalniških struktur iz angleščine ugotavlja načrtno uporabo samostalniškega načina, saj se tako ohrani večpomenskost izrazov, ki prihrani dodatno interpretacijo in rabo odvisnikov. Ta način se v prevodih pojavlja ponekod celo tam, kjer je v originalnem strokovnem besedilu glagolski izraz. V nemškem jeziku posamostaljanje navadno ne zahteva toliko dopolnil kot glagolski izraz. Obvezna dopolnila izhodiščnega glagola postanejo v posamostaljeni obliki fakultativna. Služi pa tudi kot sredstvo členitve po aktualnosti (Košak 2007: 35): Kakor se lahko spreminja sporočilnost s tvornostjo/ trpnostjo, se lahko dosegajo poudarki s samostalniki. Novejše študije znotraj raziskovanja samostalniške rabe v slovenščini kažejo na zavedanje in upoštevanje funkcionalnosti posamostaljanj kljub zgodovinskemu stališču,4 da je v slovenščini naravno izražanje glagolsko. Mikolič Južnič (2011) ugotavlja v korpusni raziskavi visok delež posamostaljenj v znanstvenih in strokovnih besedilih v primerjavi s precej nižjim v umetnostnih besedilih. Enaka ugotovitev je 2 Košak (2007: 3) ločuje pojma posamostaljanje inposamostaljenje: prvi označuje proces, postopek, drugi pa rezultat tega postopka. V pričujoči razpravi uporabljam izraza v enakem pomenskem razlikovanju. 3 Enako ugotavlja glede rabe samostalniških zvez v nemških publicističnih besedilih že Popadič (1971: 21). 4 Breznik v svojih jezikovnonormativnih delih sicer obravnava zvrstnost jezika (časnikarski, znanstveni, poljudnoznanstveni jezik), vendar z vidika enotnega skladenjskega vzorca, ki poudarja glagolski način izražanja (Vidovič Muha, 1998: 29). Helena Kuster, Posamostaljanje med jezikovnim sistemom in besedilom 41 vključena v nemško jezikovnostilistično normo: Samostalniški slog, ki učinkuje abstraktno, se uporablja zlasti v strokovnih in znanstvenih besedilih, medtem ko ima v pripovednih in vsakdanjih besedilih prednost bolj razgibano glagolsko izražanje (gl. Hall in Scheiner 1995: 164). Gnamuš (1979: 160) trdi, da je samostalniško izražanje kot slogovna značilnost v slovenščini prisotno že od Levstikovih časov. Podobno kot je bila že pred desetletji v nemškem jezikovno-kulturnem prostoru ugotovljena visoka pojavnost posamostaljanja v časopisnih besedilih zaradi njegove vsestranske uporabnosti (gl. Popadič 1971: 85), ugotavlja Plemenitaš (2004) za isto besedilno področje, da v zvezi z rabo nominalizacije med angleščino in slovenščino ne prihaja do večjih razlik ali pa je njena pogostnost celo večja v slovenščini (gl. Mikolič Južnič 2011: 322). Žele (1996: 192-98) pri analizi načinov in pogostnosti posamostaljanja v publicističnih besedilih slovenskega povojnega obdobja skozi več desetletij ugotavlja strm porast le-tega in napoveduje nadaljevanje njegovega razvoja. Že Gnamuš (1979: 163) ga označuje kot »množično sredstvo sodobnega upovedovanja zlasti nekaterih funkcijskih zvrsti«. Funkcijska raba posamostaljanja se je v dobi elektronskih medijev, katerih prednost sta sporočilna zgoščenost in racionalizacija, razširila, saj je postalo sredstvo za intenziviranje sporočanega (gl. Kranjc in Žele 2003: 83). Skupna ugotovitev preučevanja rabe na različnih področjih je, da je stopnja posamostaljanja v sorazmerju s stopnjo strokovnosti neke besedilne vrste. O njegovi funkcijski vlogi ter razmerju med glagolskim in samostalniškim slogom razmišlja že Vodušek (1933: 71-73): trditev tradicionalnih jezikoslovcev, da je izrazna moč slovenskega jezika v glagolu in ne v samostalniku, zavrača. Razmerje med glagolskim in samostalniškim načinom izražanja pojmuje kot splošnojezikovno, ne kot specifično lastnost določenega (slovenskega) jezika.5 Zmožnost izražanja v samostalniškem slogu razume kot izraz razvojne stopnje jezika,6 dejansko rabo pa - v nasprotju z Breznikom - opazuje v odvisnosti od konkretnih besedilotvornih okoliščin: visoka stopnja abstrakcije pogojuje prevladovanje samostalniškega sloga, kar se potrjuje v najnovejših korpusnih raziskavah. Kar zadeva razmerje med rabo samostalniških zvez in glagolskih izrazov (npr. glagolov v odvisnih stavkih), navaja Gopferich (1995: 427 isl.) zanimivo ugotovitev: Spričo pogostnosti posamostaljenj ne gre pričakovati upada glagolskih izrazov, saj ravno kombinacija obeh načinov zagotavlja izrazno natančnost in razumljivost. Medjezikovne podobnosti so opazne tudi pri omejitvah rabe. Kljub razširjenosti samostalniškega sloga v nemščini (gl. Košak 2007: 95), se raba posamostaljanja podreja omejitvam, ki jih določa stilistična norma: V praktičnem sporazumevanju je kopičenje samostalniških zvez glede na načelo jasnosti odsvetovano; prednost ima glagolsko izražanje (prim. Folz 2008: 30 isl.). Gopferich (1995: 428) iz enakega razloga odsvetuje izključno rabo samostalniških zvez celo v besedilnih vrstah z višjo stopnjo strokovnosti. Pretirana raba samostalniškega sloga se pogosto označuje kot šabloniziranje jezika in klišejskost. Glede na funkcijskost je upravičen v besedilnih vrstah z informativno oziroma prikazovalno vlogo, kot so tehnična in uradovalna be- 5 Vidovič Muha (1998: 30). 6 O Voduškovem pojmovanju razvoja knjižnega jezika obširneje razmišlja A. E. Skubic (2005: 36, 158 isl.; 2003: 215). 42 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec sedila.7 V nemškem jezikovno-kulturnem prostoru se je že v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja stilna norma upirala t. i. »papirnati nemščini«.8 nemški jezikoslovci navajajo nekatere splošne slabosti tega sloga: nepreglednost predolgih tvorb, slabitev izrazne moči jedrne besede ob kopičenju le-teh, pomanjkljiva pomenska povezanost elementov, možnost napačnega razumevanja v primeru izpusta osebka kot vršilca ali predmeta dejanja. Zgoščevanje informacij v obliki posamostaljenj zahteva od bralca pri razčlembi večji miselni napor. Košak (2007: 33 isl.) povzema skupno ugotovitev: Strokovnjakom, ki so nenehno v stiku s tovrstnim načinom izražanja, pomeni samostalniški slog racionalizacijo in prihranek časa, drugim pa dostikrat oviro pri razumevanju. slovenska jezikovna norma podaja kot merilo za tvorjenje samostalni-ških zvez prav tako stilistično načelo jasnosti nasproti načelu gospodarnosti.9 Načelo jasnosti je poudarjeno tudi v slogovnih priročnikih z navodili za tvorjenje strokovnih besedil. 2 Jezikovnosistemska opredelitev posamostaljanja: Tvorbeno-pretvorbeni načini Izhajajoč iz Voduškovega pojmovanja zmožnosti izražanja v samostalniškem slogu (Vodušek 1933: 72), ki naj bi odražala stopnjo kulturnega razvoja jezika, in če je nominalizacija v vsakem jeziku samoumeven (od komunikacijskih okoliščin odvisen) protipol glagolskemu načinu izražanja, gre v splošnem pričakovati, da slovenski jezikovni sistem razpolaga z enakim spektrom tvorbeno-pretvorbenih postopkov posamostaljanja kot nemški. po teoretskem modelu, pri katerem je za ugotavljanje produktivnosti teh postopkov potrebno upoštevati pomensko-skladenjsko razmerje, je medjezikovna sistemska primerljivost omogočena. Posamezni načini posamostaljanja so produktivni, če dopuščajo nove tvorjenke, ki pa niso nujno tudi leksikalizirane.10 pomembno izhodišče za komparativen pristop k ugotavljanju produktivnosti je predpostavka, da kvantitativni vidik ni edini kriterij11 za možnost izražanja v samostalniškem slogu. Zato bo težišče obravnave na sistemski produktivnosti tipov posamostaljanja, na podlagi katerih lahko nastajajo nove, za govorce jezika razumljive samostalniške tvorbe. Ker smo v pričujoči razpravi vzeli za primerjalno vrednost nemški jezikovni sistem, izhajamo iz načinov posamostaljanja, ki jih obravnava nemška jezikovna in besedilna norma. T. i. nominalni slog se v nemščini izraža z naslednjimi jezikovnimi sredstvi besedotvorne in skladenjske ravni: izglagolski in izpridevniški samostalniki,12 samostalniške zloženke,13 zveze izglagolskih samostalnikov in nepol- 7 Košak 2007: 7. 8 Popadič 1971: 6. 9 Toporišič 2004: 562, Žele 1996: 192, Gnamuš 1979: 164. 10 Hall 1980 11 Hall 1980 12 Hall 1980 13 Košak 2007: 14 isl., Hall in Scheiner 1995: 165. 52. 66. 155 isl., Košak 2007: 8 isl. Helena Kuster, Posamostaljanje med jezikovnim sistemom in besedilom 43 nopomenskih glagolov,14 tvorba samostalniških zvez z levimi in desnimi prilastki,15 tvorba samostalniških zvez z razširjenimi levimi prilastki.16 2.1 Posamostaljanje glagolov in pridevnikov Nemško jezikoslovje obravnava kot tipična besedotvorna postopka pri posamo-staljanju izpeljavo (derivacijo) in konverzijo, ki sta se z možnostjo tvorjenja številnih novih samostalniških besed izkazala kot visoko produktivna.17 Košak (2007: 83) v svoji raziskavi ugotavlja, da zavzema med besedotvornimi postopki posamostaljanja največji delež eksplicitna izpeljava, sledi pa ji zlaganje.18 V slovenskem besedotvorju prevladuje izpeljava, kar se potrjuje na primer v pogosti pojavnosti glagolniške izpeljanke iz (ne)dovršnikov s priponskimi obrazili -nj-e, -tev-0, -0.19 Z vidika pomenske razčlenitve izpeljave (tj. v njeni globinski strukturi) postanejo priponska obrazila nemškega in slovenskega jezika tipološko in funkcijsko medsebojno primerljiva. Produktivna obrazila so tista, ki se lahko neomejeno navezujejo na glagolske korene, s čimer nastajajo nove tvorbe.20 2.1.1 Konverzija Visoko produktiven način posamostaljanja je v nemškem jeziku konverzija,21 zato ga Hall (1980: 129 isl., 217 isl.) v tem kontekstu obravnava kot posebno enoto.22 Pri tem besedotvornem postopku se samostalniška beseda tvori v nemščini iz nedo-ločniške glagolske oblike in iz pridevnika ali deležnika. posamostali se lahko pravzaprav vsaka beseda ali besedna zveza. Hall (1980: 129 isl., 223) in Košak (2007: 10) navajata primere: das Laufen, das Denken, das Lachen (konvertati iz nedoločni-ka glagolov laufen, denken, lachen), das Freisein (konvertat iz pridevnika s kopulo frei sein), der Fahrende (konvertat iz sedanjega deležnika fahrend), das Aufgeklebte (iz preteklega deležnika aufgeklebt), das Gesehenhaben (iz sestavljenega nedoloč-nika gesehen haben), das Auseinandersetzen (iz zveze besed auseinander setzen), das Kommenwollen (iz modalne zveze kommen wollen), das Von-der-Hand-in-den-Mund-Leben (iz zveze besed von der Hand in den Mund leben), das Vergißmeinnicht (iz celega stavka Vergiß meiner nicht). Konverzijski načini nemškega jezika se od 14 Funktionsverbgefüge: Göpferich 1995: 421, Košak 2007: 22 isl., Helbig in Buscha 2001: 68 isl. 15 Helbig in Buscha 2001: 492 isl. 16 Göpferich 1995: 421, Helbig in Buscha 2001: 504 isl. 17 Hall 1980: 48 isl., 122 isl.; Košak 2007: 10 isl., Folz 2008: 30. 18 Izpeljavo s priponskim obraziljenjem označujejo kot najproduktivnejši postopek posamostaljanja (približno 60 odstotkov vseh priponskih obrazil tvori samostalnike; gl. Fleischer in Barz 2012: 118). Prim. tudi Vidovič Muha 2011: 396, op. št. 2. 19 Založnik 2013: 48 isl., Mkolič Južnič 2011: 324, Košak 2007: 88 isl., Žele 1996: 195 isl. 20 Obraziljenje, ki je povezano z določenimi in številčno omejenimi glagolskimi koreni, je iz naše obravnave izključeno. 21 Fleischer in Barz (2012: 87 isl.) definirata konverzijo kot sprevračanje besedne vrste brez dodajanja priponskega obrazila, pri čemer je leksikalni pomen motiviran s pomenom podstave. Prim. sprevračanje (Toporišič 1992: 301). 22 Toporišič (2004: 157) obravnava konverzijo v besedotvornem okviru kot vrsto izpeljave. 44 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec izpeljave najbolj razlikujejo po tem, da v veliki meri ohranijo glagolske lastnosti, kar je eden ključnih razlogov za samostojno obravnavo le-teh.23 Visoko produktivnost posamostaljanja nedoločnika in različnih besednih vrst omogoča splošna lastnost nemškega samostalnika v površinski strukturi, ki je pisanje z veliko začetnico in raba členov, ki natančno določajo pomen. Skladenjska pretvorba besede, besedne zveze ali celo stavka tako poteka brez pomoči obraziljenja ali prevoja.24 Slovenščina tovrstne možnosti pretvorbe nedoločniške glagolske oblike nima. Po Toporišiču (2004: 157, 1992: 301) je konverzija (sprevrženje) prevedba določene besedne vrste v drugo s pomočjo slovničnih (oblikospreminjevalnih) morfemov oziroma skladenjskih značilnosti. V samostalnik se sicer lahko pretvori večina pridevniških besed in kar je prvotno nesamostalniško,25 ne zadošča pa ta način za izražanje pro-cesualnosti. Slovenski jezikovni sistem kot funkcijsko enakovreden postopek nudi izpeljavo, pri katerem samostalniške izpeljanke iz nedovršnih glagolov s priponskim obrazilom -nj-e (npr. uničenje, dodajanje, prevajanje) prav tako izražajo procesual-nost kot njihove nemške pomenske ustreznice - konvertati (das Zerstören, das Hinzufügen, das Übersetzen). Funkcijsko sorodnost glagolnika z nedoločnikom v slovenskem jeziku potrjuje Toporišič (2004: 403), ki kaže na pomensko enakovrednost (npr. Preglasno govorjenje ni dobro - Preglasno govoriti odsvetujem). Slovenski gla-golnik se - v nasprotju z nedoločnikom - lahko sklanja, kar velja tudi za konvertat iz nemškega nedoločnika. Toporišič spričo te lastnosti ugotavlja prednost glagolnika, saj ta v stavku prevzame samostalniške funkcije. 2.1.2 Izpeljava Z vidika pomenske razčlenitve so v nemščini najpomembnejši trije tipi26 samostalniške izpeljave, pri katerih se posamostaljenja nanašajo na pojmovne vsebine: a) samostalniška poimenovanja za dejanja, procese, dogodke (nomina actionis ali Akti-onsnominalisierung), b) samostalniška poimenovanja za lastnosti, stanja, vedenjske vzorce, odnose (nomina qualitatis ali Adjektivabstrakta), c) samostalniška poimenovanja za vršilca dejanja (nomina agentis ali Subjektnominalisierung).27 Pri prvi skupini se z najproduktivnejšim priponskim obrazilom -ung izraža do-vršnost ali rezultat dejanja (Ermordung, Ernennung, Auswanderung) in nedovršnost ali procesualnost (Beratung, Erprobung, Beobachtung). V slovenščini se funkcijsko enakovredni glagolniki s priponskim obrazilom -nj-e za izražanje glagolskega dejanja oziroma procesualnosti praviloma tvorijo iz nedovršnikov (npr. dodajanje, potrjevanje, razpoznavanje). Žele (1996: 194) ugotavlja umik rezultativnosti iz območja tega priponskega obrazila, izražanje le-te z obrazilom -nj-e naj bi bila splošnove-ljavna jezikovnosistemska rešitev. Breznik (1934: 10) poudarja, da se je glagolnik prvotno tvoril le iz nedovršnih glagolov, saj pravega dovršnega glagolnika nekdanja 23 Hall 1980: 246. 24 Košak 2007: 10. 25 Toporišič 1992: 302. 26 Hall 1980: 155 isl. 27 Breznik (1944) označuje besedotvorna pomena dejanja in vršilca dejanja kot prvotna (Vidovič Muha 2011: 84, op. 67). Helena Kuster, Posamostaljanje med jezikovnim sistemom in besedilom 45 slovenščina ni imela. Zato so za izražanje rezultativnosti služili nedovršni glagolniki (darovanje, odpuščanje). Vidovič Muha (1989: 53 isl.) ugotavlja, da je bilo glagol-niško obrazilo vidsko nerazločevalno že v Brižinskih spomenikih, tako kot to velja za knjižni jezik od 16. do 18. stoletja. Slovensko glagolniško obrazilo -nj-e pa se v stopnji produktivnosti ne približa nemškim obrazilom -lei, -rei, Ge-(-e), ki označujejo slabšalnost dejanja (Heuchelei, Fragerei, Geschwatze) in so povečini priložnostne tvorjenke.28 Pri drugem visoko produktivnem tipu se v nemščini tvorijo posamostaljenja iz pridevniške ali preteklodeležniške besedotvorne podstave s priponskim obrazilom -heit/-keit (Schönheit, Standhaftigkeit, Beliebtheit, Geschlossenheit). Ta postopek ima v slovenščini ustreznico v tvorjenju samostalniških besed z besedotvornim pomenom lastnosti (ali stanja), pri čemer se na podstavno pridevniško besedo ali zloženko dodaja priponsko obrazilo -ost (debelost, debeloglavost).29 Tako besedotvorni postopek kot tudi zbrano leksikalno gradivo (gl. Vidovič Muha 2011: 237-48) kaže na dokaj visoko stopnjo produktivnosti tega priponskega obrazila. sistemsko pogojeno produktivnost tvorjenja posamostaljenj s priponskim obrazilom -heit/-keit v nemščini potrjujejo ostale izpeljave, ki so prav tako del istega tipa: -e (Schwäche), -schaft (Verwandtschaft), -tum (Reichtum), -tät (Stabilität), -ut (Armut), -0 (Stolz). Te so namreč označene kot izjeme, tvorjenke s temi obrazili se označujejo kot leksika-lizirane enote (gl. Hall 1980: 179). Tudi v slovenščini se ob tvorjenju s priponskim obrazilom -ost v okviru istega tipa posamostaljanja nahajajo še druga obrazila, npr. -oba (gniloba), -ota (lepota), -(s)tvo (sorodstvo), -ina (višina), -0 (ponos) idr.30 V tretji skupini se vršilec dejanja v obeh jezikih izraža z oziralnoodvisniško para-frazo, pri čemer se samostalniška beseda tvori iz glagolskega stavka; obrazili se jedrni del skladenjske podstave: Verkäuf-er, Jäg-er <- [jemand, der] verkauf[-t]/jag[-t] (prodaja-lec, lov-ec <- [tisti, ki] prodaja[-0]/lovi[-0]). Pripona -er je v nemškem jeziku visoko produktivna, obrazilo je identično s slovničnim osebkom.31 Pri istem priponskem obrazilu ločuje nemško besedotvorje glagole z generičnim pomenom - vršilec opravlja dejanje stalno (Trinker, Hungerleider) in glagole z negeneričnim pomenom, pri katerih vršilec opravlja dejanje le v sedanjosti (Störer, Streikbrecher). Med prve sodijo tudi tvorjenke, ki označujejo poklic vršilca dejanja (Lehrer, Maler, Briefträger). Veliko posamostaljenj se lahko tvori z navadno izpeljavo ali zlaganjem iz generičnih in negeneričnih glagolov. Obrazilna pripona -er zajema še druge pomene: označuje nehumanega vršilca dejanja ali nosilca lastnosti (Krankheitserreger, Seetaucher (vrsta živali)), stvar oziroma predmet kot vršilca dejanja ali nosilca lastnosti ter sredstvo dejanja (Träger, Eisbrecher, Müllschlucker, Schreiber). Ta sistemsko produktiven način posamostaljanja v obliki navadne izpeljave in zlaganja32 najde v slovenščini spričo naštetih besedotvornih pomenov enako tvorbe- 28 Hall 1980: 173 isl. 29 Vidovič Muha 2011: 236 isl. 30 Toporišič 2004: 172 isl. 31 Produktivnost obrazila se potrjuje tudi v številčnih izpridevniških tvorbah (npr. Fanatiker, Skeptiker). 32 T. i. Subjektnominalisierung velja v nemščini kot zgled za sistemsko pogojeno visoko produktivnost, saj omogoča nastanek številnih priložnostnih tvorjenk (Umweltschutzer, Kopfschuttler) (gl. Hall 1980: 136). 46 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec no-pretvorbeno pravilo, pri čemer je delovalnik prav tako kategorijsko razčlenjen, na primer na kategorijo živosti (D1: [tisti, ki]ž — Vd: toži-lec ^ [tisti, ki] toži[-0]; D-1: [tisti, ki]-ž — Pd: nosi-lec <- [tisti, ki] nosi[-0]), izražanje sredstva dejanja (D6: [to, s čimer] — Sd: polni-lec [to, s čimer]polni[-mo]) idr.33 Obrazilo -ec je eno najproduktivnejših priponskih obrazil, ki se pojavlja že v začetku razvoja slovenskega knjižnega jezika.34 2.2 Samostalniške zloženke Zlaganje (Komposition) se v nemščini spričo pogostnosti in velike skladenjsko-podstavne razgibanosti uvršča med najproduktivnejše besedotvorne postopke.35 Je pomembno zgoščevalno sredstvo, saj se na ta način s samostalniško besedo nadomešča kompleksne skladenjske tvorbe, zloženka pa okrepi izrazno moč samostalnika.36 To je vplivalo tudi na razvoj slovenskega besedotvorja.37 Pri tovrstnem posamosta-ljanju gre za zloženke, pri katerih je osnovna komponenta, ki določa besedno vrsto zloženke, samostalnik. Samostalniki tvorijo 50-60 odstotkov nemškega besedišča, zato prevladujejo tudi v besedotvorju. Tvorba samostalniških besed je spričo različnih tvorbenih načinov produktivnejša od drugih besednih vrst (gl. Fleischer in Barz 2012: 117). Zlaganje pride pri posamostaljanju do izraza šele na drugi stopnji, ko je kot produkt enega izmed besedotvornih postopkov že nastal samostalnik, ki ga nato v postopku zlaganja lahko tudi z neizraženim medponskim obrazilom pomensko natančneje določi leva sestavina poljubne besedne vrste; povečini je to samostalnik, lahko pa tudi pridevnik, glagol oziroma glagolski koren, zaimek, števnik, nepregibne besedne vrste, tudi skupine besed, npr. einen Vertrag unterzeichnen — Unterzeichnung des Vertrags — Vertragsunterzeichnung.38 Možnost večštevilčnosti korenskih morfemov (tudi) pri podrednih zloženkah na različnih tvorbenih stopnjah označuje Vidovič Muha (2011: 404) za temeljno sistemsko razhajanje obeh jezikov, ki kaže celo na medkulturno razlikovanje. Slovenska samostalniška ustreznica podpis pogodbe ostaja na ravni prvostopenjskega posamostaljanja. Raziskave v nemščini so potrdile zelo visoko stopnjo produktivnosti zloženk iz dveh samostalnikov.39 Vidovič Muha (2011: 396 isl.) v svoji kontrastivni razčlenitvi zlaganja v slovenščini in nemščini izhaja iz tipologije zloženk, ki je bila izdelana za slovenščino ter ugotavlja kljub dokazanim temeljnim sistemskim razhajanjem obeh jezikov v tem besedotvornem postopku v skladenjski podstavi strukturno primerljivost. V obeh jezikih je v prilastkovem odvisniku skladenjske podstave obvezna sestavina polno- 33 Vidovič Muha 2011: 86 isl. 34 Vidovič Muha 1989: 54. 35 Vidovič Muha 2011: 404, 114 in 396 (op. št. 2); tudi Fleischer in Barz 2012, pogl. 2.2. 36 Popadič 1971: 55 isl. 37 V obdobju slovensko-nemške normativne protistave v 19. stoletju so bile zloženke v slovnicah obravnavane skupaj z izpeljankami (Vidovič Muha 2011: 113), nemščina je v postopku zlaganja služila kot orientacijski jezik (ibid.: 114). 38 Košak 2007: 14. 39 Fleischer in Barz 2012: 117. Helena Kuster, Posamostaljanje med jezikovnim sistemom in besedilom 47 pomenski glagol, kadar gre za pomen predmeta, ki opravlja dejanje: smer-o-kaz-0 <[tisti, ki] kaže[-0] smer (Weg-weis-er [jemand, der]den Weg weis[-t]). Strukturna enakost se kaže tudi v skladenjski podstavi, ko gre za vršilca dejanja, npr. Brief-träg-er (pism-o-noš-a ^ [tisti, ki] nosi[-0] pism[-a]). V obeh jezikih so mogoče tudi druge sklonske vezave: Buch-händl-er (knjig-o-trž-ec <- [tisti, ki] tr-guje[-0] [s] knjig[-ami]). Strukturne ustreznice najdemo tudi pri pomenu dejanja: Kopf-schmerz-0 (glav-o-bol-0 ^ ([to, da] boli[-0]glav[-a]). Ob strukturno primerljivi tipologiji medponsko-priponskih zloženk je bila ugotovljena temeljna medjezikovna razlika, ki je v predmetnopomenski zapolnitvi skladenjske podstave (gl. ibid.: 398 isl.): v nemščini je skladenjskopodstavnih besed, ki zloženkam določajo različne pomene, veliko več kot v slovenščini, pomeni so deloma tudi drugačni.40 Določujoča sestavina nemške zloženke je lahko poleg prevladujočega samostalnika pridevnik (Hochrechnung), glagolsko jedro (Fahrschule), zaimek (Icherzählung), števnik (Eingleisigkeit), nepregibna besedna vrsta (Pfuiruf, Jawort), konfiks - pri tvorjenkah tujega izvora (Mikroskopie), fraza, ki je lahko samostalni-ška (Freilichtfotografie ^ Fotografie [im] frei[-en] Licht; Unterwassermassage Massage unter [dem] Wasser), stavek, najpogosteje z glagolom v velelniku (Stehaufmännchen ^ Steh auf, Männchen!).41 V slovenščini v takih primerih ni mogoče najti besedotvorne enakovrednosti, prevajanje je opisno oziroma nezložensko (npr. Lautsprecher - zvočnik). Samostalni-ške zloženke z medponskim obrazilom so v slovenščino prevedljive z levimi (pridevniškimi) ali desnimi (nepridevniškimi) prilastki, ki se tako kot določujoče sestavine nemških zloženk uvrščajo v pomenske skupine (npr. snovnost: Silberüberzug - srebrna prevleka, izvornost: Sonnenstrahlung - sončno sevanje, sredstvo: Kupfervergiftung - zastrupitev z bakrom idr.).42 Skladenjskopodstavna razgibanost in možnost kopičenja korenskih morfemov v podrednih zloženkah različnih tvorbenih stopenj (Schulkindererziehung - izobraževanje šolskih otrok, Waschmaschinenwasserzulauf - dotok vode v pralni stroj) sta v slovenščini sprožili tvorbo izpeljank in besednih zvez (Kinderschrei - kričanje otrok, Essenszeit - čas, ko se jé, Innenarbeit - delo notri).43 2.3 Zveza izglagolskega samostalnika in nepolnopomenskega44 glagola Pomemben segment posamostaljanja predstavljajo v nemškem jeziku zveze, imenovane Funktionsverbgefüge (v dobesednem prevodu funkcijskoglagolske zveze). Zvezo sestavlja edninski izglagolski samostalnik (Verbalabstraktum) - ali pridevnik - in glagol, ki izgubi pomen polnopomenskega glagola oziroma pridobi abstrakten pomen (kommen, bringen, finden, geraten, nehmen, setzen, halten, sein idr.). T. i. 40 Fleischer in Barz 2012: 141, Kosak 2007: 13 isl. 41 Fleischer in Barz 2012: 136 isl. 42 Vidovič Muha 2011: 401 isl. 43 Vidovic Muha 2011: 404. 44 Razlaga nepolnopomenskih glagolov po A. Žele (2012: 179): »Nepolnopomenski glagoli oz. glagoli v pomožniških vlogah kot samó slovničnofunkcijska jedra povedi lahko v okviru strukturnoskladenjske vezljivosti uvajajo samó neudeležensko povedkovodoločilno vezljivost«. 48 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec funkcijski glagol (Funktionsverb) spričo pomenske izpraznitve prevzame v zvezi zgolj slovnično funkcijo45 in tvori s samostalnikom ozko pomensko enoto, ki ustreza polnopomenskemu glagolu (ali pridevniku). V skladu z uvodoma podano definicijo samostalniškega sloga upoštevam razlago in zamejitev zvez po Helbigu in Buschi (2001, pogl. 1.4.3), ki izhaja iz posamostalja-nja polnopomenskega glagola; Izglagolski samostalniki nastanejo povečini s pomočjo izpeljave (priponsko obrazilo -ung), konverzije nedoločnika ali izpeljave s prevo-jem (durchführen — zur Durchführung bringen, erstaunen — in Erstaunen setzen, gehen — in Gang kommen).46 Pomensko težišče se tako prenese s polnopomenskega glagola na posamostaljenje, ki postane jedro besedne zveze. Glede strukturne trdnosti ločuje nemški jezikovni sistem prave in neprave (nele-ksikalizirane) zveze. Pri slednjih prevladuje tožilniška vezava (Verhandlungen aufnehmen), pri prvi skupini pa so pogoste predložne zveze (ins Gespräch bringen).47 Podobno kot pri nemških neleksikaliziranih zvezah, prevladuje tožilniška vezava tudi v slovenskih zvezah (narediti/napraviti sklep <- skleniti) ob predložnomorfem-skih (planiti v jok zajokati)4 Produktivnost posamostaljanja s prenosom pomenskega težišča se v slovenščini izpričuje v obravnavi nepolnopomenske rabe glagolov: Žele (2012: 274) ugotavlja, da se pomensko težišče prenaša predvsem na izglagolske in deloma na izpridevni-ške samostalnike. če velja, da je najzanesljivejši pokazatelj nepolnopomenske rabe glagolov vezava izglagolskih samostalnikov (ibid., op. št. 346), velja tudi obratno: pogostnost nepolnopomenske rabe glagolov potrjuje možnost samostalniškega načina izražanja s pomočjo tovrstnih zvez, ki so pomenske ustreznice in alternativa polnopomenskim glagolom. Produktivnost zvez s tovrstnimi glagoli v slovenščini dokazuje tudi Godec Sor-šak (2013: 507 isl.), in sicer s primerjavo glagolov s t. i. oslabljenim pomenom v slovenščini, angleščini in nemščini. Pri tem ugotavlja podobnost, primerljivost in pre-krivnost glagolov z oslabljenim pomenom v vseh treh jezikih zlasti v eni od skupin tovrstnih glagolov: pri tistih, »ki z izglagolskim samostalnikom tvorijo bolj ali manj trdno besedno zvezo, pretvorljivo/zamenljivo s polnopomenskim glagolom« (Godec Soršak 2013: 508). Izpostavljeni so torej fazni glagoli (doseči uspeh — uspeti).49 Zlasti v nemških strokovnih besedilih ima tovrstno posamostaljanje nekatere prednosti pred glagolskim načinom: V nasprotju z enakovrednimi polnopomenskimi glagoli zmorejo različni funkcijski glagoli v zvezi določati vidskost50 (gehen — in Gang sein [stanje, nedovršnost], in Gang kommen [začetek dejanja], in Gang setzen [povzročitev dejanja]). S prilastki je mogoče jedrni samostalnik pomensko natančneje določiti, kar obenem prispeva k ekonomičnosti. Zaradi šablonskega značaja se 45 Helbig in Buscha 2001: 69. 46 Košak 2007: 22, Helbig in Buscha 2001: 68 isl. 47 Helbig in Buscha 2001: 85. 48 Toporišič 2004: 595. 49 Godec Soršak (2013: 510, op. št. 8; 513), Žele 2013: 55. O pogostnosti rabe nepolnopomenskih glagolov glede na vezljivost izglagolskih samostalnikov/glagolnikov tudi A. Žele (2012: 274, op. 346) . 50 Godec Soršak (2013: 512) obravnava zveze v slovenščini med drugim tudi kot dodatno možnost izražanja, kadar polnopomenski glagol ne zmore izraziti želenega glagolskega vida (izkazati (dov.) spoštovanje vs. spoštovati (nedov.)). Helena Kuster, Posamostaljanje med jezikovnim sistemom in besedilom 49 tovrstne zveze uporabljajo kot stilno sredstvo v besedilnih vrstah, v katerih je pričakovano natančno izražanje; hitra prepoznavnost njihove strukture v stavku lajša razumevanje besedila. Nadomeščajo trpniško izražanje (Das Buch ist anerkannt worden. ■ Das Buch hat Anerkennung gefunden)51 in omogočajo, da se predmet polnopomenskega glagola izpušča oziroma da se vršilec dejanja ne omenja, kar služi zgoščevanju in neosebnemu načinu izražanja. Takšne glagolske zveze niso nekaj novega, in tudi niso vezane le na nemški jezik (gl. Popadič 1971: 4). Žele (1996: 198) ugotavlja, da se v diahronem razvoju posamostaljanja v slovenskem časnikarstvu z rabo glagolnika krepi tudi raba nepolnopomenskih glagolov (izdelati, razširiti na, uporabljati za, voditi v, imeti, podeliti), ki se v tovrstni zvezi povezujejo z glagolniki. Gnamuš (1979: 164) pri obravnavanju posamostaljanja s po-vedkovniško besedno zvezo (tipa opraviti pogovor) v strokovnih besedilih poudarja lastnost neosebnega izražanja, ki je posledica posamostaljanja pomensko polnega in obenem rabe pomensko izpraznjenega glagola. slednja se potrjuje pri posamostaljanju zveze; v tem postopku nepolnopomenski glagol izpade, kot v nemščini kaže primer: Das Parteiprogramm erfährt Korrektur ■ die Korrektur des Perteiprogramms.52 Tako posamostaljenje je mogoče tudi v slovenščini (Naredili smo sklep, da [...] ■ naš sklep o [...]). Kot sredstvo poudarjanja in pomenske variacije ter konotacije tovrstne zveze v rabi lahko najdemo v različnih zvrsteh besedil.53 Tudi terminološko rabljene besedne zveze s pomenom dejanja vključujejo posamostaljenja (zahtevati (skrben) nadzor, povzročiti okužbo, zagotoviti oskrbo, dodati interpretacijo, sodelovati pri presnovi). To najdemo zlasti med terminološko vezavo glagola in izglagolskega samostalnika.54 2.4 Tvorba samostalniških zvez s prilastki posamostaljeni povedek prisojevalne zveze s pomenom dejanja v obeh jezikih pomensko določa oziroma dopolnjuje levi (prenominalni) ujemalni ali desni (po-stnominalni) neujemalni prilastek različnih vrst in stopenj.55 produktivnost tega postopka potrjuje tudi slovenska jezikovna norma: »Samostalniške zveze načeloma lahko napravimo iz vsake proste ali podredno zložene povedi /.../, pri čemer se povedek spremeni v samostalnik, preostali členi povedi pa v leve ali desne dele samostalniške fraze, npr. Včeraj sem prišel domov precej pozno ■ moj včerajšnji precej 51 Helbig in Buscha 2001: 92 isl., Popadič 1971: 21 isl. 52 Hall in Scheiner 1995: 165. 53 Popadič (1971: 6 isl.) poudarja njihovo prednostno vlogo v publicističnih besedilih, Göpferich (1995: 421) ugotavlja, da je raba le-teh v strokovnih besedilih neodvisna od stopnje strokovnosti besedilnih vrst. V zvezi z rabo le-teh v slovenščini ugotavlja Godec Soršak (2013: 512), da so zveze dodatna možnost izražanja: zapolnjujejo vrzeli v jeziku, kadar pretvorbe v polnopomenske glagole niso mogoče (dati gol) ali niso povsem sopomenske. 54 Žele (2013: 112 isl.) ločuje v okviru glagolske vezljivosti med t. i. neterminološko in terminološko vezljivostjo. Pri slednji lahko veže (ne)terminološko rabljen glagol izglagolski termin (ukvarjati se (term. raba) z (ortopedsko) obravnavo (izglag. termin), omogočati (term. raba) vzpostavitev (term. raba izglag. sam.) (območij)). Stopnjo terminološke vezljivosti pogojuje stopnja strokovnosti besedilnih vrst. 55 Helbig in Buscha (2001: 492 isl.) in Križaj Ortar (1984: 286). 50 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec pozni prihod domov« (Toporišič 2004: 562). Križaj Ortar (1984: 277) ugotavlja, da posamostaljanje povedka prisojevalne zveze v slovenščini poleg posamostaljanja glagolske vezavne zveze in potrpljanja povedka šteje med najpogostejše pretvorbe. Gnamuš (1979: 161) označuje posamostaljanje kot temeljno sredstvo za tvorjenje pomensko kompleksnejših stavkov. V nemščini igra kot sredstvo zgoščevanja pri posamostaljanju še posebej pomembno vlogo zmožnost tvorjenja razširjenih levih (prenominalnih) prilastkov, ki imajo v angleščini t. i. desne (adnominalne) ustreznice56 (Göpferich 1995: 421 isl.); zato bodo le-ti v pričujočem razdelku izhodišče razčlembe. Gre za širitev pridevniškega in deležniškega prilastka z drugimi členi, ki so vezljivostno obvezni ali pa so od te kategorije neodvisni. Medtem ko ima v prvi skupini pridevnik ob sebi navadno le en obvezni določujoči člen (der seiner Sorgen ledige Mann), ima deležnik lahko več takih (die (der Mutter) (bei der Hausarbeit) behilfliche Tochter). Poleg obveznega lahko oba prilastka dopolnjujejo tudi raznovrstni prosti členi, npr. prislovna določila, modalne besede, členki. Skladenjski okvir samostalniške zveze se na ta način poljubno razširja. Obvezni in prosti členi se v prilastku lahko povezujejo. Lahko so priredno57 ali podredno58 vezani. Na enak način predvideva možnost razširjanja pridevniškega in deležniškega prilastka tudi slovenska jezikovna norma.59 Toporišič (2004: 559) navaja določeno zaporedje pridevniških besed v levem prilastku. Te se delijo na podskupine posameznih vrst in podvrst, lahko pa sama pridevniška beseda sestoji iz večbesedne zveze. Poljubne dolžine je lahko tudi desni prilastek, in sicer zaradi možnosti kopičenja rodilniških ali predložnih zvez (ibid.: 562). Kopičenje (npr. rodilniških) zvez je v primeru kršenja stilističnega načela jasnosti, kljub podrejanju načelu ekonomičnosti izražanja, odsvetovano: namestnik predsednika zasedanja zbora skupščine mesta Kranja [...] (ibid.). Iz enakih razlogov je tudi v jezikovni normi nemškega jezika odsvetovano po-stnominalno kopičenje podrednih rodilniških zvez (Helbig in Buscha 2001: 508): die Diskussion der Schwerpunkte der Tagesordnung der Konferenz der Außenminister. Da bi se izognili izrazni nejasnosti, se rodilniški prilastek zamenja s predložnim prilastkom (s pomenom vršilskosti), ki sledi rodilniškemu: Der neue Produktionsleiter inspiziert den Betrieb. — die Inspektion des Betriebs durch den neuen Leiter. Spričo pomenske dvoumnosti rodilniškega samostalniškega prilastka, ki so jo slovenski jezikoslovci obravnavali že od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje,60 je razvoj tvorjenja prilastkov vključil (podobno kot kaže zgornji primer iz nemščine) predložno prislovno zvezo s pomenom vršilskosti: Naš oče bodri sina. — bodrenje sina s strani 56 Primer: /.../ heat energy is produced directly as the microwaves are absorbed by the food resulting in a faster and more efficient method of cooking (gl. Göpferich 1995: 423, poudarek: H. K.). 57 Primer: das auf der Dresdner Kunstausstellung wegen seiner Maltechnik von vielen Betrachtern immer wieder gelobte Bild (Helbig in Buscha 2001: 505; na dresdenski umetnostni razstavi zaradi njegove slikarske tehnike s strani mnogih opazovalcev vedno znova pohvaljena slika). 58 Primer: das wegen der vom Maler angewandten Maltechnik gelobte Bild (Helbig in Buscha 2001: 505); zaradi s strani umetnika uporabljene slikarske tehnike pohvaljena slika). 59 Za širjenje levega prilastka z definiranimi pomenskimi skupinami pridevniških besed gl. A. Vidovič Muha (2013: 80-89, 365-401). 60 Križaj Ortar 1984: 284 (op. št. 28) Helena Kuster, Posamostaljanje med jezikovnim sistemom in besedilom 51 našega očeta.61 Pri rabi razširjenih prilastkov različnih stopenj nastajajo odvisnostna razmerja, kot je to značilno za zvezo odvisnih stavkov (gl. Helbig in Buscha 2001: 505): Durch die Entdeckung der organischen Zelle hatte sich das Wunder der Entstehung der Organismen aufgelöst in einen nach einem für alle vielzelligen Organismen wesentlich identischen Gesetz sich vollziehenden Prozess. Nominalni okvir lahko s pomočjo prilastkovih stavkov razvežemo v samostojne glagolske stavke: (1) Der Prozess vollzieht sich nach einem Gesetz. (2) Das Gesetz ist für alle Organismen wesentlich identisch. (3) Die Organismen sind vielzellig. Zgled kaže, da se nominalni okvir skladenjsko lahko poljubno širi, vendar se tak način z jezikovnopragmatičnega vidika odsvetuje, kadar prekorači semantične in komunikacijske meje ter zahteva od sprejemnika skladenjskopomensko razčlembo.62 Z nepreglednostjo in dvoumnostjo se tudi v slovenski jezikovni normi utemeljuje odsvetovana raba nakopičenih zvez: Poleg za sleherni govorni jezik kot neposreden upovedovalni postopek .splošnih skladenjskih posebnosti se v sproščenem zbornem govoru pogosto uporablja besedje, ki ga slovar slovenskega knjižnega jezika označuje kot pogovorno. Namesto levih se rabijo desni stavčni ali polstavčni prilastki. Kot posebnost v tvorjenju prilastkov, zlasti ko se le-ti uporabljajo kot jezikovno stilno sredstvo poudarjanja, navajata Helbig in Buscha (2001: 503) neujemalni polstavek tipa Der Junge, siebzehn Jahre alt, kam in die Lehre. To je predvsem značilnost umetnostnih besedil. Slovenska jezikovna norma tak način omenja, a se opira na Breznikovo odklanjanje tega t. i. francoskega stavka in predlaga pretvorbo v slovenščini bližje predložne zveze (gl. Toporišič 2004: 562). Sklep Samostalniški slog presega okvir posameznega jezikovno-kulturnega prostora in mora biti obravnavan z vidika funkcijske pogojenosti v tesni povezavi z besedilno tipologijo in besedilotvornimi okoliščinami. Domneva, da so postopki posamostalja-nja, ki jih omogoča slovenski jezikovni sistem, primerljivi s produktivnimi postopki drugih jezikovnih sistemov, se potrjuje: k vsakemu od v nemščini uveljavljenih postopkov nudi slovenski jezikovni sistem funkcijske ustreznice, ki so obenem povečini tudi strukturne; to se kaže npr. v načinih izpeljave in znotraj teh zlasti v pomenski razčlenjenosti enakovrednih obrazil. Vzroke za strukturno neenakovrednost se navadno išče v temeljnih sistemskih razhajanjih jezikov, kot je to očitno pri postopku konverzije in zlaganja. Zapolnjevanje produktivnostnih vrzeli s funkcijsko primerljivimi načini ohranja samostalniški slog, četudi včasih na nižji pretvorbeni stopnji. Raba in jezikovna norma dokazujeta, da slovenščina v posamostaljanju sledi podobnim funkcijskostilističnim težnjam kot nemški jezik. Kot v iskanju novih tvorbeno-pretvorbenih možnosti pri postopkih zlaganja (gl. tudi Vidovič Muha 2011: 401), je to vidno tudi pri tvorjenju zvez izglagolskih samostalnikov in nepolnopomenskih glagolov ter samostalniških zvez s prilastki. Z 61 Križaj Ortar 1984: 284 62 Helbig in Buscha 2001: 504 isl. 52 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec diahronega vidika se nam posamezni načini posamostaljanja danes kažejo, kot ugotavlja Gnamuš (1979: 163) v že ustaljeni obliki, zato je tudi zapletenost tvorb težko določljiva, raba pa ostaja v domeni tvorca in dane komunikacijske situacije. Tvorčevo izkušnjo pogojuje zavezanost funkcijskostilistični normi, po drugi strani pa tudi praksa v okviru danega kulturnega prostora. Viri in literatura Anton Breznik, 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Družba sv. Mohorja. Wolfgang Fleischer, Irmhild Barz, 2012: Wortbildung der deutschen Gegenwartssprache. Berlin: de Gruyter. Jürgen Folz, 2008: Zweifelsfrei Deutsch: Stil. Stuttgart: Klett. Olga Gnamuš, 1979: Izvor in funkcija samostalniškega izražanja. Jezik in slovstvo 25/6. 160-64. Lara Godec Soršak , 2013: Glagoli z oslabljenim pomenom v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 61/3. 507-22. Susanne Göpferich, 1995: Textsorten in Naturwissenschaften und Technik. Tübingen: Gunter Narr. Christopher Hall, 1980: Zur transformationellen Behandlung der Nominalisierung in einer generativen Grammatik des Deutschen. Tampere: Institut für Philologie. Karin Hall, Barbara Scheiner, 1995: Übungsgrammatik für Fortgeschrittene. Ismaning: Verlag für Deutsch. Gerhard Helbig, Joachim Buscha, 2001: Deutsche Grammatik. Berlin: Langenscheidt. Tina Košak, 2007: Posebnosti verbalnega in nominalnega sloga v poslovni nemščini in slovenščini: Magistrsko delo. Ljubljana: FF. Simona Kranjc , Andreja Žele , 2003: Pomenskoskladenjski pokazatelji živosti slovenščine v medijih. Slavia Meridionalis 4. Varšava: Slawistyczny Osrodek Wy-dawniczy. 81-93. Martina Križaj Ortar , 1984: O posamostaljenju povedka prisojevalne zveze. Slavistična revija 32/3. 277-88. Helena Kuster, 2013: Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike inpragmatike slovenskega jezika. Ljubljana: ZIFF. Tamara Mikolič Južnič , 2011: Vpliv besedilnih tipov na pojavljanje nominalizaci-je v slovenščini: Korpusna raziskava. Meddisciplinarnost v slovenistiki. Ur. S. Kranjc. Ljubljana: ZIFF (Obdobja, 30). 321-27. Hanna Popadič , 1971: Untersuchungen zur Frage der Nominalisierung des Verbalausdrucks im heutigen Zeitungsdeutsch. Forschungsberichte, Zv. 9. Mannheim: IDS. Helena Kuster, Posamostaljanje med jezikovnim sistemom in besedilom 53 Andrej E. Skubic , 2003: Mesto standardnega jezika v jezikovnem repertoarju posameznika. Slovenski knjižni jezik - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: Ob 450-letnici izida prve slovenske knjige. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana: FF (Obdobja, 20). 209-26. --, 2005: Obrazi jezika. Ljubljana: Študentska založba. Jože Toporišič , 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: CZ. --, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. --, 2008: Stilnost in zvrstnost. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Ada Vidovič Muha, 1989: Zgradba tvorjenk v Brižinskih spomenikih. Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ur. J. Toporišič. Ljubljana: FF (Obdobja, 10). 51-61. --, 1998: Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjižnega jezika. Slovenski jezik. Ur. A. Vidovič Muha. Opole: Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii Polski-ej. 19-46. --, 2011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: ZIFF. --, 2013: Slovensko leksikalnopomenoslovje. Ljubljana: ZIFF. Božo Vodušek, 1933: Za preureditev nazora o jeziku. Krog: zbornik umetnosti in razprav. Ur. R. Ložar. Ljubljana: Sotrudniki. 66-76. Katja Založnik, 2013: Samostalniški slog v besedilih EU: Magistrsko delo. Ljubljana: FF. Andreja Žele , 1996: Razvoj posamostaljanja v slovenskem publicističnem jeziku med 1946 in 1995. Jezik in čas. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana: ZIFF. 191-200. -- , 2012: Pomensko-skladenjske lastnosti slovenskega glagola. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. --, 2013: Slovenska besedilna skladnja z jezikovnosistemskega vidika - temeljni pojmi. Ljubljana: Samozaložba. 54 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Zusammenfassung Der Ausgangsvergleich des Nominalisierungsgebrauchs und der -funktion im Deutschen und Slowenischen weist darauf hin, dass der Nominalisierungsstil über den Rahmen eines Sprach-und Kulturraums hinweg in erster Linie funktionalstilistisch behandelt werden soll: im engen Zusammenhang mit der Texttypologie und den Kommunikationserwartungen. Die in diesem Kontext aufgestellte Hypothese, dass die Nominalisierungstypen des slowenischen Sprachsystems mit denjenigen anderer Sprachsysteme vergleichbar sind, hat sich in der komparativen Analyse der Nominalisierungstransformationen im ausgewählten Sprachenpaar bewährt. Die den Nominalstil bildenden Nominalisierungstypen des Deutschen - Konversion, Derivation, Komposition (Wortbildungsebene), Funktionsverbgefüge, prä- und postnominale Attribuierung, Bildung erweiterter pränominaler Attribute (Syntaxebene) - finden im Slowenischen Funktionsäquivalente, wobei sich die Funktionsäquivalenz im großen Teil mit der Strukturäquivalenz deckt. Eventuelle strukturelle Nichtäquivalenz (etwa in der Konversion und Komposition) ist meistens auf die Grundunterschiede zwischen den zwei Sprachsystemen zurückzuführen. Durch den Ausgleich des Produktivitätsmangels durch funktionsäquivalente Nominalisierungsverfahren wird der Nominalstil im Slowenischen erhalten, obwohl manchmal auf einer niedrigeren Transformationsstufe. Im Gebrauch und im Sprachsystem des Slowenischen sind ähnliche funktionalstilistische Tendenzen wie im Deutschen bemerkbar. Unter dem Einfluss des Deutschen und Englischen entstehen neue Transformationsmöglichkeiten; dies kommt z. B. bei der Bildung der Funktionsverbgefüge und erweiterter Attribute zum Vorschein. Aus diachroner Sicht erweisen sich die Nominalisierungen als etablierte Stilmittel und über ihren Gebrauch entscheidet der Textproduzent jeweils mit Rücksicht auf die Kommunikationssituation. UDK 821.163.6.09:373.5 Zoran Božič Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici PET TOLMINSKIH KNJIŽEVNIKOV MED LITERARNOZGODOVINSKO IN ŠOLSKO KANONIZACIJO Pet tolminskih književnikov, ki smo jim zaradi okroglih obletnic rojstva ali smrti na prelomu desetletja posvečali posebno pozornost, ni mogla prezreti skoraj nobena slovenska literarna zgodovina, čeprav so jim sestavljavci podeljevali različen kanonični status. Še večje razlike med njimi se pokažejo pri analizi srednješolskih beril, v katerih se pri izbiri avtorjev in njihovih leposlovnih del poleg literarnozgodovinskih uporabljajo tudi druga, predvsem recepcijska merila. V slovenskih literarnozgodovinskih priročnikih imajo najvišji kanonični položaj Ivan Pregelj, France Bevk in Ciril Kosmač. Saša Vuga v zadnjih desetletjih opazno pridobiva na pomenu, medtem ko je Ljubka Šorli prejkone obrobna avtorica. V slovenskih srednješolskih berilih test časa daje vedno večjo težo umetniški besedi Kosmača, Bevkova literatura po osamosvojitvi postaja manj pomembna, Vuga pa se zaradi izjemne recepcijske zahtevnosti sploh ni uvrščal v srednješolska berila. Ključne besede: Ivan Pregelj, France Bevk, Ciril Kosmač, Ljubka Šorli, Saša Vuga, ka-nonizacija, literarna zgodovina, srednješolska berila, recepcija The five Tolmin authors who were at the turn of the last decade the object of special attention due to the anniversaries of their births or deaths, have also been included in almost every Slovene literary history, although their compilers assigned them various canonical statuses. Even greater differences among them become evident in analyses of secondary school readers, which in selecting authors and their literary works employ reception-related criteria in addition to other literary-historical criteria. The highest canonical positions in Slovene literary history textbooks are occupied by Ivan Pregelj, France Bevk, and Ciril Kosmač. Saša Vuga has been gaining in significance in recent decades, while Ljubka Šorli remains a relatively marginal author. In Slovene secondary school readers, the test of time has been adding weight to the work of Ciril Kosmač, while on the other hand, France Bevk's literature has been losing importance since the independence of Slovenia and Saša Vuga has been entirely absent from secondary school readers because of the exceptionally complex reception of his literary work. Keywords: Ivan Pregelj, France Bevk, Ciril Kosmač, Ljubka Šorli, Saša Vuga, canonization, literary history, secondary school readers, reception 1 Okrogle obletnice leta 2010 Leta 2010 je minilo 50 let od smrti Ivana Preglja (1883-1960), 120 let od rojstva Franceta Bevka (1890-1970) in 40 let od njegove smrti, 100 let od rojstva Cirila Kosmača (1910-1980) in 30 let od njegove smrti, 100 let od rojstva Ljubke Šorli (19101993) in 80 let od rojstva Saša Vuga (1930). Gre za pet pomembnih tolminskih oz. 56 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec primorskih književnikov, ki so s svojo ustvarjalnostjo zaznamovali literaturo 20. stoletja, pri čemer imajo vsaj štirje tudi status pomembnega slovenskega ustvarjalca.1 V skladu s tem, da gre za različne teže obletnic, je bila tudi pozornost slovenske strokovne in širše javnosti: največ prireditev je bilo posvečenih Kosmaču (Slap ob Idrijci, Tolmin, Ljubljana in Obala) in Šorlijevi (Tolmin in Gorica),2 nekoliko manjše pozornosti je bil deležen Bevk (Idrija in Vogrsko),3 najbolj neopazno pa sta šli mimo Pregljeva obletnica smrti4 in Vugova obletnica rojstva.5 Pomembnejše obletnice petih imenovanih ustvarjalcev so izhodišče za raziskavo njihovega sedanjega in nekdanjega kanoničnega položaja, in sicer z vidika morebitnih razlik med literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo, še zlasti pa tudi z vidika spreminjanja njihovega pomena za slovenski narod in slovensko književnost od prve svetovne vojne (Pregelj in Bevk) oz. od druge svetovne vojne dalje (poleg omenjenih dveh še Kosmač, Šorli in Vuga). Raziskava bo upoštevala predvsem kvantitativne kazalnike pomembnosti, delno dopolnjene s kvalitativnimi vrednostnimi merili. 2 Literarnozgodovinska kanonizacija (kvantitativni pristop) Število omemb posameznega književnika v literarnih zgodovinah je nedvomno povezano z raznovrstnostjo njegovega opusa, z njegovim položajem znotraj posameznega literarnega obdobja oz. smeri in z njegovim vplivom na nadaljnji razvoj književnosti. Preglednica 1 prinaša število omemb v štirih ključnih literarnih zgodovinah iz druge polovice 20. stoletja. AVTOR SS 1968 ZSS 1956-71 ZSS 1968-72 SK 1998-2001 RAZVRSTITEV Pregelj 22 76 100 38 štirikrat prvi Bevk 14 43 36 23 štirikrat drugi Kosmač 9 18 30 17 štirikrat tretji Sorli 0 0 1 1 zadnja Vuga 1 0 4 7 trikrat četrti Preglednica 1. 1 Ljubka Šorli, žena znanega goriškega zborovodje in skladatelja Lojzeta Bratuža, ki so ga leta 1937 zastrupili fašisti, je predvsem pesnica pokrajinske veljave, v širšem slovenskem prostoru pa je domala neznana. Razloge za to išče literarna zgodovina v dveh smereh: ker je ženska in ker je večina njenega izpovednega opusa povezana z religiozno tematiko. Leta 2013 so ji kot prvi ženski med pomembnimi rojaki na Erjavčevi ulici v Novi Gorici odkrili doprsni kip. 2 Tolminska knjižnica Cirila Kosmača je celo razglasila Kosmačevo leto, Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici pa je organizirala dve znanstveni srečanji: februarja simpozij o Ljubki Šorli v Gorici in septembra simpozij o Cirilu Kosmaču v Tolminu. 3 Novogoriška enota Zveze združenj borcev za vrednote NOB je septembra organizirala strokovni posvet v Dvorcu Vogrsko. 4 Morda je razlog v tem, da gre za obletnico smrti in ne rojstva: praznovanje obletnice smrti je na Slovenskem rezervirano za najpomembnejšega nacionalnega pesnika Franceta Prešerna. Tolminska knjižnica se je nameravala Preglju oddolžiti leta 2013, ob 130. obletnici avtorjevega rojstva in ob poteku tristo let od velikega tolminskega kmečkega upora, s katerim je Pregljevo leposlovno delo neposredno povezano (Tolminci in Matkova Tina). 5 Gre za edinega še živečega avtorja, ki po ustni informaciji tudi sam ni želel pretiranega javnega slavljenja. Zoran Božič, Pet tolminskih književnikov med literarnozgodovinsko in ... 57 Pregelj je konstantno visoko na prvem mestu, Bevk pa na drugem. Pregljevo prvenstvo pojasnjuje dejstvo, da je vodilni slovenski ekspresionistični prozaist, medtem ko je Bevk le eden od več enakovrednih socialnih realistov.6 Kosmač je trdno na tretjem mestu, opazno pa je dejstvo, da v zadnjih dveh literarnih zgodovinah še zlasti glede na Bevkov položaj pridobiva na veljavi. Šorlijeva je s stališča osrednje slovenske literarne zgodovine povsem obrobna avtorica. Vuga po številu omemb ne sodi v prvo kategorijo slovenskih književnikov, nedvomno pa njegov pomen opazno narašča. Tudi dolžina članka v literarni zgodovini, leksikonu ali enciklopediji je značilen kvantitativni kazalnik pomembnosti posameznega književnega ustvarjalca. če je v literarnih zgodovinah poleg že omenjenih dejavnikov zelo pomembna zlasti umetniška vrednost književnika, pa je v leksikonih in enciklopedijah bolj poudarjena tudi drugačna, npr. družbena ali politična vloga posameznika v nacionalni zgodovini. Preglednica 2 prinaša podatke o dolžini člankov v priročnikih od Slodnjakovega Slovenskega slovstva iz leta 1968 do Osebnosti: Velikega slovenskega biografskega leksikona Mladinske knjige iz leta 2008.7 AVTOR SS 1968 ZSS 1956-71 ZSS 1968-72 PSBL 1974-94 SK 1996 Pregelj 5 27 10 5 45 Bevk 3 11 6,5 5 40 Kosmač 2 3 6 3,5 31 Šorli 0 0 0 2,5 8 Vuga 0 0 0 1 12 AVTOR ES 1987-2002 SVL 2003 SOVA 2006 VSBL 2008 SKUPAJ Pregelj 114 29 10 43 7 krat prvi Bevk 82 20 9 46 2 krat prvi Kosmač 98 30 7 34 1 krat prvi Šorli 17 0 0 12 1 krat četrti Vuga 107 17 4 36 1 krat drugi Preglednica 2. Splošna ugotovitev je, da se potrjujejo razvrstitve iz Preglednice 1, vendar z nekaterimi pomembnimi posebnostmi. Pregelj je tako kot prej nesporni prvak in Kosmač nekoliko zaostaja za Bevkom. Vuga po osamosvojitvi opazno pridobiva na veljavi, Šorlijeva pa je z izjemami obrobna avtorica, ki niti v samostojni Sloveniji ni vključena v vse priročnike. Drugačna merila kot osrednji slovenski priročniki uporablja Primorski slovenski biografski leksikon, kjer je Šorlijeva pred Vugo in skoraj izenačena s Kosmačem. Ta priročnik enakovredno upošteva tudi avtorice, poleg tega pa je pretežno religiozna poezija Šorlijeve ideološko skladna s programskimi smernicami izdajatelja.8 V Enci- 6 Z njim se lahko primerjata vsaj še Prežihov Voranc in Miško Kranjec. 7 V prvih štirih priročnikih je dolžina članka merjena s številom strani, v naslednjih petih pa s številom vrstic. 8 Priročnik je urejal Martin Jevnikar, povojni politični emigrant, izdajatelj pa je bila Goriška Mohorjeva družba. 58 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec klopediji Slovenije je Vuga visoko na drugem mestu ter pred Kosmačem in Bevkom, kar gre pripisati nekaterim nagradam za kulturne dosežke in njegovi vlogi v razvoju slovenske TV-drame. V Slovenskem velikem leksikonu je Kosmač, ki je napisal veliko manj kot Pregelj in Bevk, na prvem mestu, tako zaradi priznavanja umetniške vrednosti kot tudi zaradi popularnih filmskih upodobitev njegove literature.9 V Osebnostih: Velikem slovenskem biografskem leksikonu je kanonski prvak Bevk, ki je imel najpomembnejšo narodnoozaveščevalno in narodnoohranitveno vlogo v obdobju med dvema vojnama in je imel tudi najvišje politične funkcije na Primorskem in v Sloveniji. 3 Literarnozgodovinska kanonizacija (kvalitativni pristop) Kvalitativna analiza treh priročnikov, tj. Zgodovine slovenskega slovstva (196872), leksikona Slovenska književnost (1996) in Enciklopedije Slovenije (1987-2002), prinaša spoznanja o spreminjanju kvalitativnih oz. vrednostnih označitev posameznih ustvarjalcev v razdobju zadnjih treh desetletij 20. stoletja, ki jih zaznamujejo pomembne družbenopolitične in družbenoekonomske spremembe.10 Preglju je v ZSS sicer priznano, da je eden osrednjih slovenskih ekspresionistič-nih književnikov, da »odlikuje njegovo kompozicijsko tehniko izredna razgibanost« in da je vplival na leposlovno delo Kosmača in Pavleta Zidarja, vendar je deležen tudi ideološkega očitka, da »ga je nabrekel arhaizirani slog tako vlekel vase, da je tudi sam pozabil na demokratično sporočilno besedo, se torej tudi sam predajal romantičnemu subjektivizmu«.11 V SK je brez negativnih označitev zapisano, da »velja Pregelj deloma upravičeno za najizrazitejšega slovenskega ekspresionističnega pripovednika«, v ES pa, da je bil v dvajsetih letih »najpomembnejši živeči pisatelj« in da ga »novejša literarna zgodovina uvršča med najpomembnejše slovenske pripovednike«. ZSS vidi v Bevkovem literarnem opusu velik kulturnozgodovinski pomen in posebno vlogo v okupirani Primorski, vendar avtor priročnika obenem ugotavlja, da je v njegovem »velikem pripovednem opusu le malo umetnosti«, da si pisatelj »ni ustvaril trdnega epskega sloga« in da »je bil eklektik najbrž tudi zavoljo pisateljske naglice«. Za SK je Bevk »po dostopnosti in priljubljenosti svojih del v pravem pomenu besede slovenski ljudski pisatelj«, ES pa ocenjuje Kaplana Martina Čedermaca kot »enega najboljših slovenskih romanov« in dodaja, da »kot mladinski pisatelj zavzema eno osrednjih mest« ter da je »vrednost njegovega pripovednega ustvarjanja v silovitosti in mnogovrstnosti zgodb, ki so posebno ljudem na Primorskem budile željo po svobodi in zavest o narodnostni skupnosti«. 9 Po Kosmačevih leposlovnih besedilih so bili posneti celovečerni filmi Na svoji zemlji, Tistega lepega dne, Balada o trobenti in oblaku ter Tantadruj. 10 V tem razdobju je nedvomno najpomembnejša prelomnica osamosvojitev Slovenije, ki je povzročila tudi spremembo družbenopolitičnega sistema (iz enostrankarskega v parlamentarno demokracijo) in družbenoekonomskega sistema (iz samoupravnega socializma v kapitalizem). 11 V biografski označitvi je avtor priročnika zapisal celo osebno diskvalifikacijo, da je »kot poslušen državni uradnik volil na volitvah 1931 diktatorja generala Pero Živkovica« in da je to naredil tedaj, »ko se je velik del slovenskih izobražencev vzdržal volitev iz odpora do centralizma«. Zoran Božič, Pet tolminskih književnikov med literarnozgodovinsko in ... 59 Po ZSS je Kosmač umetnik, »artist besede in zvoka, ni pa bleščeč graditelj«, saj ne seže čez krajšo prozo, »najbrž tudi zato, ker epske osebe lažje individualizira z dramatskimi kot epskimi sredstvi«. SK mu priznava, da je bil v 30. letih »eden vodilnih socialnih realistov«, da je »pronicljiv in psihološko poglobljen ustvarjalec krajših pripovednih zvrsti, v glavnem novel«, in da je po vojni »vnašal v svoje delo elemente modernejše proze«. Po ES je Pomladni dan »eden najboljših romanov sodobne slovenske proze«, Kosmačevo pripovedno delo pa je »zaradi individualnosti pisateljske poetike in izjemnega sloga, za katerega je značilno ravnovesje lepote in sporočilne jasnosti, med najpomembnejšimi stvaritvami sodobne slovenske proze«. ZSS uvršča leposlovne stvaritve Šorlijeve v kompleks tržaškega pesništva, ki je »verzifikacijsko sicer soliden, od osebne intimnosti pa se le redko odmakne«, in dodaja, da je v »sentimentalnem privatništvu, ki je doživljajsko zanimivo in razpoloženjsko prijetno branje, ostal precejšen del ustvarjanja te vrste«. SK jo označuje kot »pesnico tradicionalnih oblik in vsebin«, po ES pa je »kot slogovna nadaljevalka pesništva od S. Gregorčiča in moderne naprej ohranjala preprost in jasen izraz ter pretanjeno metaforiko«. Poudarjeno je, da so »zaradi melodičnosti jezika« mnoge pesmi Šorlijeve uglasbene. Vuga je v ZSS uvrščen med sodelavce Besede, ki so kot skupina pripovednikov enakovredni avtorjem zbirke Pesmi štirih. Avtor priročnika mu pripisuje še »vidnejšo dramsko proizvodnjo« na koncu šestdesetih let, uvršča pa ga tudi v vrh tedanje slovenske radijske in televizijske igre. Po SK spada Vuga »med največje novejše mojstre slovenske pripovedne proze«, njegov roman Krtov kralj pa je »tako po pripo-vedno-stilističnem mojstrstvu kot po obsegu pravcati »veliki« tekst«. ES navaja, da Vuga »zgodbe iz življenja Tolminske zapisuje s čustveno in etično občutljivostjo in jezikovno ekspresivnostjo« ter da »velja za pionirja pri uveljavljanju novih dramskih zvrsti - televizijske drame in nadaljevanke«, pri katerih je »s scensko predstavitvijo poleg besedne zgoščenosti in anekdotične groteske gradil sunkovite, ekspresivne prizore človeške tragike s presenetljivimi poantami«. Tovrstna analiza izpričuje pomembne spremembe v vrednotenju, predvsem v tem smislu, da se leksikon Slovenska književnost in Enciklopedija Slovenije izogibata negativnih vrednostnih označitev oz. prinašata celovitejše ocene literarnega opusa in nacionalne pomembnosti posameznega ustvarjalca. Posebej velja izpostaviti primerjavo s kvantitativnimi kazalniki pomembnosti, saj sta Kosmač in Vuga, ki pri prejšnji analizi zaostajata za Pregljem in Bevkom, po umetniški vrednosti in pomembnosti svojih leposlovnih del tokrat v samem vrhu. 4 Šolska kanonizacija (prva objava, absolutno in relativno število objav) Izjemno povedne razlike med literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo, ki so v določeni meri vendarle povezane tudi z upoštevanjem recepcijskih meril pri izboru šolskih avtorjev oz. leposlovnih besedil v berilih, prinaša analiza slovenskih srednješolskih beril od prve svetovne vojne12 do sodobnosti. Značilen kazalnik šolske 12 Tudi Pregelj, ki je bil leta 1914, ob začetku prve svetovne vojne, star že 31 let, se pred vojno ni pojavljal v srednješolskih berilih. 60 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec pomembnosti je podatek, ki razodeva časovni razpon med rojstvom avtorja in njegovo prvo objavo v berilu. Navajam v preglednici: AVTOR PRVA OBJAVA LET PO ROJSTVU Pregelj sestav Wester 1922 39 Bevk sestav Wester 1922 32 Kosmač sestav Budal 1946 36 Sorli sestav Bratuž 1982 72 Vuga / / Preglednica 3. Pregelj in Bevk sta se prvič pojavila v predelanih Westrovih berilih za nižje srednje šole13 (štirje zvezki so izšli v letih 1921-22), Kosmač pa v drugi, dopolnjeni izdaji Budalovega Slovenskega cvetnika14 iz leta 1946. Vsi trije avtorji so bili ob prvi šolski objavi stari nekaj čez trideset let. Pri tem izstopa Šorlijeva, ki je kot lokalno pomembna avtorica prvič prišla v berila šele po sedemdesetem letu starosti, ko so se po treh desetletjih ponovno pojavila zamejska berila za višje srednje šole na Tržaškem in Goriškem.15 Dokaz za specifična merila šolske kanonizacije pa je vuga, ki kljub visokemu položaju v literarnozgodovinskih in drugih priročnikih in najpomembnejših nacionalnih priznanjih za umetniške dosežke nikoli ni bil uvrščen v srednješolsko berilo, verjetno zaradi recepcijsko manj primernih besedil po sodbi avtorjev učnih načrtov oz. sestavljavcev beril.16 Preglednica 4 prinaša število vseh šolskih objav in odstotek možnih objav: AVTOR VSE OBJAVE % MOŽNIH OBJAV Pregelj 39 89 Bevk 36 82 Kosmač 24 63 Sorli 2 10 Vuga 0 0 Preglednica 4. Po teh dveh relativnih in spreminjajočih se merilih šolske kanonizacije sodita Pregelj in Bevk v prvo kategorijo slovenskih književnikov, torej v ožje jedro srednješolskega kanona, ki mu je tudi v prihodnosti zagotovljena visoka obstojnost. Kosmač sodi v drugo kategorijo, Šorlijeva pa je za osrednja slovenska berila nepomembna 13 Josip Wester je že pred prvo svetovno vojno temeljito predelal in posodobil Sketova berila za nižje srednje šole. 14 Prva izdaja srednješolskega berila Andreja Budala je izšla za časa fašizma (leta 1928) v Gorici, in sicer kot učbenik za pouk slovenščine kot tujega jezika. 15 Zadnje tovrstno berilo sta leta 1947 s podporo Zavezniške vojaške uprave sestavila Vinko Beličič in Martin Jevnikar. 16 Vugova leposlovna besedila so splošno sprejeta kot jezikovno preciozna in precej hermetična. Zoran Božič, Pet tolminskih književnikov med literarnozgodovinsko in ... 61 avtorica, saj se je pojavila samo dvakrat, obakrat v zamejskem sestavu srednješolskih beril.17 5 Šolska kanonizacija (pomen književnika glede na število besedilnih enot) Poseben kazalnik šolske pomembnosti je uvrstitev književnika glede na število besedilnih enot, ki nam pokaže nova razmerja med tremi primorskimi književniki, ki so po splošni sodbi tudi vseslovensko reprezentativni ustvarjalci. Preglednica 5 navaja vse uvrstitve med prvih dvajset avtorjev po številu objavljenih besedil v berilih:18 BERILO Pregelj Bevk Kosmač Budal 1946 5. Cekuta 1947 14. Sever 1948 13. Blažina 1949 15. 20. Jamar 1956 14. Mihelič 1969 7. Inzko 1974 7. Gregorač 1980 19. Pertot 1980 16. Fatur 1984 17. Inzko 1985 9. Fatur 1990 10. 16. SKUPAJ 4-krat 8-krat 2-krat Preglednica 5. Po tem merilu je Bevk celo v izraziti prednosti pred Pregljem, saj se je med prvih dvajset avtorjev uvrstil kar osemkrat, medtem ko je slednjemu to uspelo le štirikrat. Še slabše se je odrezal Kosmač, ki ima samo dve uvrstitvi. Podobna razmerja med avtorji izraža najvišja uvrstitev, saj je Bevk najviše uvrščen kot peti avtor,19 Pregelj kot trinajsti in Kosmač kot šestnajsti. 6 Besedila v srednješolskih berilih od prve svetovne vojne do sodobnosti Analiza vseh šolskih besedil teh treh književnikov v zadnjih devetdesetih letih potrjuje povezanost šolskih kanonskih meril s prevladujočo ideološko orientacijo po- 17 Ko so po letu 2000 začela izhajati sodobna, ideološko nevtralna osrednja srednješolska berila, so jih začele uporabljati tudi zamejske srednje šole, tako na Koroškem v Avstriji kot na Tržaškem in Goriškem v Italiji. Posebna berila uporabljajo le v Monoštru v Porabju na Madžarskem. 18 Preglednica zajema obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je v berilih leta 1946 prvič pojavil tudi Kosmač. 19 To je v Budalovem Slovenskem cvetniku iz leta 1946, ki ga je izdal Primorski narodonoosvobodilni odbor z Bevkom kot predsednikom. 62 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec sameznega zgodovinskega obdobja oz. posamezne državne ureditve. Do osvoboditve leta 1945 prevladuje Pregelj, do osamosvojitve leta 1991 Bevk, po njej pa Kosmač. Berila brez vseh treh avtorjev so Moder 1942, Grafenauer 1942 in Smolej 1946.20 Berilo brez Preglja je Smolej 1945,21 brez Bevka so Sever 1948,22 Kos 1990 in Kos 1994 ter Lah 2010, berila brez Kosmača pa so Smolej 1945, Bajec 1945, čekuta 1947, Beličič 1947, Sever 1948, Blažina 1949 in Inzko 1975.23 To dokazuje, da nikakor ne drži večkrat omenjena trditev, da je bil zaradi religiozne motivike svojih del Pregelj po drugi svetovni vojni zamolčevani avtor, saj so se pojavljala predvsem njegova socialno obarvana besedila,24 pač pa je bil zamolčevani avtor Kosmač, in sicer v zamejstvu, kjer so ga takoj po vojni kot urednika Slovenskega poročevalca zavračali iz ideoloških razlogov. 7 Besedila v konkurenčnih berilih na začetku 21. stoletja Stanje po letu 2000, ko so izšla tri konkurenčna berila, prikazuje preglednica 6: Kos 2003 Matkova Tina Kaplan Martin Čedermac Tantadruj Krakar 2003 Matkova Tina Kaplan Martin Čedermac Sreča Pomladni dan Balada o trobenti in oblaku Tantadruj Lah 2010 Matkova Tina Sreča Tantadruj Preglednica 6. Po aktualnem učnem načrtu za gimnazije sta obvezni besedili samo Pregljeva novela Matkova Tina in Kosmačeva novela Tantadruj, ki ju dijaki berejo tudi kot domače branje. Kaplan Martin Čedermac se pojavlja samo v dveh berilih, in sicer kot neobvezno besedilo, kar dokazuje, da po osamosvojitvi upada pomen Bevka kot slovenskega srednješolskega avtorja. Lepo se vidi, kako je narasel pomen Kosmače-ve proze, saj se poleg obveznega pojavljajo še tri neobvezna besedila, in sicer novela Sreča, roman Pomladni dan in povest Balada o trobenti in oblaku. 20 Prvi dve berili sta izšli pod italijansko okupacijo, tretje, po obsegu zelo skromno, pa takoj po vojni. 21 To sta dva zvezka Slovenske čitanke (za nižje razrede gimnazij), ki je v ciklostirani obliki izšla na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. 22 Severjeva berila so po predvojnih Bajčevih berilih v ciklostirani obliki nastajala v britanski zasedbe-ni coni na avstrijskem Koroškem, kjer so oblikovali začasna begunska taborišča za politične emigrante. 23 Berilo Bajec 1945 je začasna tretja izdaja predvojnih Bajčevih beril za nižje srednje šole, berila Čekuta 1947, Beličič 1947 in Blažina 1949 so izšla v okviru Zasedbene cone A oz. Svobodnega tržaškega ozemlja, berilo Inzko 1975 pa je nastalo za potrebe nižje Zvezne gimnazije v Celovcu. 24 TudiMatkovo Tino, novelo s simbolnim koncem s čudežnim prizorom, so takoj po vojni objavljali v celoti, pač pa je konec izpadel v berilih iz časa usmerjenega izobraževanja. Zoran Božič, Pet tolminskih književnikov med literarnozgodovinsko in ... 63 Viri in literatura Literarne zgodovine, leksikoni in enciklopedija Slovensko slovstvo, 1968. Ljubljana: MK. Zgodovina slovenskega slovstva, 1956-71. Ljubljana: SM. Zgodovina slovenskega slovstva, 1968-72. Maribor: Obzorja. Primorski slovenski biografski leksikon, 1974-94. Gorica: GMD. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002. Ljubljana: MK. Slovenska književnost, 1996. Ljubljana: CZ. Slovenska književnost, 1998-2001. Ljubljana: DZS. Slovenski veliki leksikon, 2003-05. Ljubljana: MK. Leksikon Sova, 2006. Ljubljana: CZ. Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon, 2008. Ljubljana: MK. Srednješolska berila od prve svetovne vojne do sodobnosti Josip Wester, 1921-22: Slovenska čitanka za srednje šole I—IV. Ljubljana. Josip Brinar, 1920-23: Čitanka za meščanske šole I—IV. Ljubljana. Andrej Budal, 1928: Slovenski cvetnik za srednje šole. Gorica. Ivan Grafenauer idr., 1921-30: Slovenska čitanka za višje razrede srednjih šol I—IV. Ljubljana. Anton Kacin, 1930: Klasje (Mladinska čitanka). Gorica. Anton Bajec idr., 1931-35: Slovenska čitanka za srednje šole I—IV. Ljubljana. Anton Bajec idr., 1939: Slovenska čitanka za srednje šole I—IV. Ljubljana. Anton Gaspari idr., 1939-40: Slovenska čitanka za meščanske šole I—IV. Ljubljana. Janko Moder in Anton Vodnik, 1942: Slovensko berilo. Ljubljana. Ivan Grafenauer, 1942: Slovenska slovstvena čitanka za višje razrede srednjih šol V-VIII. Ljubljana. Anton Bajec idr., 1943: Slovenska čitanka za srednje in meščanske šole I-IV. Ljubljana. Viktor Smolej, 1945: Slovenska čitanka za gimnazije I/II-III/IV. Črnomelj. Anton Bajec idr., 1945: Slovenska čitanka za srednje šole I-IV. Ljubljana. Viktor Smolej idr., 1946: Slovensko berilo za nižje razrede gimnazije I-II. Ljubljana. Andrej Budal, 1946: Slovenski cvetnik za srednje šole. Gorica. Marja Boršnik idr., 1946-47: Slovensko berilo za nižje razrede srednjih šol I-III. Ljubljana. 64 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Vilko Cekuta, 1947: Slovenska čitanka (za slovenske nižje srednje in strokovne šole). Trst. Vinko Beličič in Martin Jevnikar, 1947: Slovenska čitanka za višje srednje šole I—II. Trst. Janez Sever, 1946-48: Slovensko berilo za srednje šole I—IV. Spittal. Marja Boršnik idr., 1946-49: Slovensko berilo za višje razrede srednjih šol IV—VII. Ljubljana. Mara Blažina idr., 1948-49: Slovenska čitanka za nižje srednje in strokovne šole I-III. Trst. Boris Merhar idr., 1950-51: Slovensko berilo IV—VII. Ljubljana. Marija Jamar idr., 1955-56: Slovensko berilo I—IV. Ljubljana. Janko Kos idr., 1961-65: Slovenska književnost I—II. Ljubljana. Stane Mihelič idr., 1964-69: Slovensko berilo za srednje šole I-III. Trst. Franc Inzko, 1965-74: Slovenska čitanka Državne gimnazije za Slovence I-III. Celovec. Franček Bohanec idr., 1971-75: Slovensko berilo za srednje šole I—IV. Ljubljana. Pavle Zablatnik, 1973-76: Slovenska čitanka Državne gimnazije za Slovence IV-VI-II. Celovec. Vera Gregorač, 1973-79: Slovenščina I-IV (Književnost z berilom za ekonomske srednje šole). Ljubljana. Nevenka Gorjup in Alenka Kozinc, 1974-79: Slovensko berilo za srednje šole z italijanskim učnim jezikom I/II-III/IV. Ljubljana. Vera Gregorač, 1977-80: Slovenski jezik (Berilo z analizo, literarno zgodovino in teorijo) za srednje usmerjeno izobraževanje I-IV. Ljubljana. Franček Bohanec idr., 1978-80: Slovensko berilo za srednje šole I-IV. Ljubljana. Marjan pertot, 1980: Slovensko berilo I-V. Buenos Aires. Lojzka Bratuž idr., 1979-82: Slovensko berilo za višje srednje šole I-IV. Trst. Silvo Fatur idr., 1981-84: Književnost I-IV (učbenik za srednje izobraževanje). Maribor. Aleksandra L. ceferin, 1984: Slovensko slovstvo: Berilo. Melbourne. Franc Inzko idr., 1980-85: Slovensko berilo I-III. Celovec. Janko Kos idr., 1987-90: Berilo I-IV (za srednje izobraževanje). Maribor. Silvo Fatur, 1990: Književnost (Učbenik za srednje šole z italijanskim učnim jezikom). Maribor. Janko Kos idr., 1993-94: Berilo I-IV (za srednje izobraževanje). Maribor. Lojzka Bratuž idr., 1990-94: Slovensko berilo za višje srednje šole I-IV. Trst. Zoran Božič, Pet tolminskih književnikov med literarnozgodovinsko in ... 65 Boža Krakar Vogel idr., 2000-03: Branja I—IV (Berilo in učbenik gimnazije ter štiriletne srednje šole). Ljubljana. Janko Kos idr., 2000-03: Svet književnosti I—IV (za gimnazije). Maribor. Klemen Lah idr., 2007-2010: Berilo Umetnost besede I—IV (Učbenik za slovenščino - književnost v gimnazijah in štiriletnih srednjih šolah). Ljubljana. Druga literatura Harold Bloom, 2003 (1994): Zahodni kanon: Knjige in šola vseh dob. Ljubljana: LUD. Zoran Božič, 2010: Slovenska literatura v šoli in Prešeren. Ljubljana: Tangram. Marijan Dovič, 2003: Sodobni pogledi na literarni kanon in njegovo družbeno vlogo. Dialogi 39/1-2. 18-44. John Guillory, 1993: Cultural Capital. The Problem of Literary Canon Formation. Chicago, London: The University of Chicago Press. Michal Kopcz yk , 2008: Literarni kanon - politika - šola (k razpravi o tem, kaj sodi v šolski literarni kanon na Poljskem). Književnost v izobraževanju - cilji, vsebine, metode. Ur. B.Krakar Vogel. Ljubljana: FF (Obdobja, 25). 337-48. Clemens Ruthner , 2002: Der Literaturkanon zwischen Ästhetik und Kulturökonomie: Theorien und Definitionen. Ein Dichter-Kanon Für die Gegenwart! Urteile und Vorschläge der Kritikerinnen und Kritiker. Innsbruck: Studien Verlag. 15-42. Siegfried J. Schmidt, 1980: Grundriss der Empirischen Literaturwissenschaft. Braunschweig - Wiesbaden: Vieweg. 66 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Summary The five Tolmin authors who were at the turn of the last decade the object of special attention due to the anniversaries of their births or deaths, have also been included in almost every Slovene literary history, although their compilers assigned them various canonical statuses. Quantitative and qualitative analyses of literary history have shown that the highest canonical positions are held by Ivan Pregelj, France Bevk, and Ciril Kosmač. Saša Vuga has been gaining in significance in recent decades, while Ljubka Šorli remains a relatively marginal author. A different classification is obtained by analyzing general and biographical lexicons and encyclopedias, since this type of reference works also includes non-literary canonization criteria (the role of an author in the formation of Slovene national conscience or sovereignty); in that case the prime position on the Tolmin Parnassus can also go to Ciril Kosmač or France Bevk. Even greater differences among these five authors become evident when analyzing secondary school readers which in selecting the authors and their literary works employ reception-related criteria in addition to other literary-historical criteria. Until the end of WWII, the most significant author was Ivan Pregelj, from the end of WWII until the 1991 independence it was France Bevk, and since independence it has been Ciril Kosmač. Ljubka Šorli appears only in readers published on the other side of Slovenian border, while Saša Vuga has been entirely absent from secondary school readers because of the exceptionally complex reception of his literary work. UDK 821.163.41.09 Pekic B.:821.163.6.09 Zupan V: Željko Milanovic, Slobodan Vladušic Filozofski fakultet Univerziteta u Novom Sadu VITOMIL ZUPAN I BORISLAV PEKIC: OD ZATVORSKOG ISKUSTVA DO ŽANRA Književna dela Levitan Vitomila Zupana i Godine koje su pojeli skakavci Borislava Peki-ca narativno uobličavaju zatvorska iskustva njihovih autora na način koji je poetički blizak. Obojica autora biraju žanr svojih dela u zavisnosti od inicijalne pripovedačke situacije u kojoj se njihov junak/pripovedač nalazi, situacije koja ne obecava svojim pripovedačkim potenci-jalom. Ovaj rad pokazuje, s obzirom na to da i Zupan i Pekic prepoznaju da njihova dela koja problematizuju lična zatvorska iskustva ne mogu očekivati recepcijsku dobrodošlicu, kako je došlo do izbora žanra u kome se to iskustvo pomera iz ličnog u opšte a da pri tome nije napu-štena perspektiva autentičnosti doživljenog. Ključne reči: pripovedni potencijal, recepcijska dobrodošlica, esej, slovenačka književnost, srpska književnost The literary works Levitan by Vitomil Zupan and Godine koje su pojeli skakavci (The Years the Locusts Have Devoured) by Borislav Pekic are poetically similar narratives of their authors' prison experience. Both authors chose the genre for their works based on the initial narrative situation in which their main character/narrator is placed, i.e., the situation that does not seem to have much narrative potential. The paper shows how Zupan and Pekic—who were both aware that their works dealing with personal prison experience cannot expect a welcome reception—selected a genre in which personal experience shifts to general, but without losing the perspective of authenticity of the experience. Keywords: narrative potential, welcome reception, essay, Slovene literature, Serbian literature Vitomilu Zupanu i Borislavu Pekicu su njihova zatvorska iskustva (Zupan sedam, Pekic pet godina) poslužila kao bogata autobiografska grada za nastanak proznih tekstova različitog obima ali poetički i žanrovski sličnog karaktera, iako to na prvi pogled nije uočljivo. I Zupanov Levitan i Pekiceve Godine koje su pojeli skakavci polaze od protivrečne pripovedne situacije u kojoj se nalazi glavni junak - od dugo-godišnjeg zatvora u političkom društvu koje ne priznaje da zatvori postoje. Umesto zatvora, priznaje se postojanje kazneno-popravnih domova u kojima se pojedinci »popravljaju« podjednako koliko se njihova tela muče, o čemu govore obojica autora na mnogo mesta u svojim tekstovima. Fukoovo zapažanje da kažnjavanje ipak nije svedeno na preobracanje duše, ali da se posledice teze o kazni koja pogada dušu a ne telo, osecaju i danas obuhvata i Zupanova i Pekiceva zatvorska iskustva u Jugoslaviji posle Drugog svetskog rata. U oba slučaja je očigledno da se sudi »i nečemu što nije sam zločin: duši zločinca« (Fuko 1997: 21). Optužnica protiv Jakoba Levitana polazi od stavova o njegovom nemoralu koje potkrepljuju čak i žene sa kojima je bio, krece 68 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec se preko pokušaja ubistva i završava u špijunaži. U Pekičevom slučaju istraga bi takode želela da završi optužnicom za špijunažu. Dakle, u oba slučaja optužnica traži uporište koje bi potvrdilo odanost duše zatvorenika (na)stranom koje je neprijateljsko i demonsko. Levitan i Pekič su »politički« zatvorenici i kao takvi manje cenjeni od, na primer, »privrednih« kriminalaca. U vreme »opce čistoče i obnove« (Zupan 1983: 36) Levitanu, Zupanovom alter egu, sudi se zbog seksualnih perverzija i »šale« sa političarima, a Pekicu za organizovanje protiv naroda i države. Fuko primečuje da je u sudski proces, tokom njegovog istražnog dela kao i tokom izvršenja kazne, vremenom uključen niz lica koji pored sudije odlučuju o presudi i načinu izvršenja kazne. Medu tim licima je i psihijatar čija briga nije odgovornost več kažnjavanje: »na njemu je da kaže da li je subjekat 'opasan', na koji se način od njega valja zaštiti, šta učiniti da bi se on promenio, da li je celishodnije kazniti ga ili lečiti« (Fuko 1997: 24). Zupanovom junaku se tokom istrage nudi mogučnost da pristane na odlazak u ludnicu: poznati lekar, koji nije ni pregledao Levitana i zna ga samo iz skauta - potvrdio je da je reč o psihopati, što če iznova potvrditi i islednik: »kako bih inače javno govorio takve i takve stvari - i rugao se svetinjama, pravio budale od političara na tako visokim položajima?« (Zupan 1983: 34). Duša zatvorenika je ugrožena jer joj se ne priznaje »normalnost« koju je etablirala vlast svojim novouspostavljenim i neprikosnovenim znanjem - spas za tu dušu je obečan u samoprihvatanju njene izopačenosti, u prihvatanju samoistrage koja vodi ka porazu. Levitan odbija takvu mogučnost. Pred iskušenjem samoistrage nalazi se i Pekič koji kaže da »kakav ste čovek, ko ste, šta ste, u stvari [podvukao B.P.], saznajete pod istragom« (Pekič 2004a: 305). Istraga je stvar duše, »neka vrsta kantara na kome je sva težina na strani islednika, a vama ostaje jedino veština ekvilibriranja, sposobnost da ravnotežu održavate upravo svojim nedostatkom - svojom lakočom« (Pekič 2004a: 306). Levitana volja za stvaranjem pomera iznad zatvora - ona ima »linije levitacije, dragi Levitane; osečaj bestežinskog stanja« koji je več uništio mnoge (Zupan 1983: 270). Kako spasiti dušu u zatvoru ali i posle izlaska iz njega je pitanje koje sebi postavljaju i Zupanov junak i Pekič: obojica odgovor pronalaze u stvaranju dela koje če sačuvati sečanje na zatvorske dane. Sečanje kod obojice autora pronala-zi oblik u kome če najbolje biti reprezentovano, pronalazi žanr koji jedino može da sačuva dušu onog koji se seča ali i da pripovedno uobličavanje zatvorskog sveta ne izgubi ništa od svoje bliskosti sa autentičnim dogadanjem i onda kad izgleda, naro-čito kad se tekst uobličava kao esej u svom čistom obliku, da se od njega udaljava. Levitan, taj stostruki erotoman, piše, ne samo jer je pisanje ono što najbolje zna, več i da bi ostavio knjigu koja može koristiti budučim zatvorenicima. U svom tekstu ne imenuje močnike kao što imenuje zatvorenike i kaže da ističe samo ono što je mogao da proveri a da je sve ostalo stavljeno pod »reflektor sumnje« (Zupan 1983: 39). Pekičeva sečanja na zatvor, u kojima samo uspelije epizode bi se mogle »u roman prepisati« je »čin duhovnog solidarisanja, unutrašnjeg saučesništva sa onima koji su, zbog istine, slobode i pravde, još u njemu« (Pekič 2004a: 29). Levitan odbija da u zatvoru piše svoju autobiografiju kao oblik samoistrage, taj omiljeni zatvorski žanr koji uprava zahteva da se piše i po nekoliko puta. On zato piše poeziju i pisma koja če postati integralni deo dela Levitan, žanrovski odredenog podnaslovom kao »roman, koji to i nije«. Na način polihistora, Levitan ispisuje i Željko Milanovic, Slobodan Vladušic, Vitomil Zupan i Borislav Pekic 69 neku vrstu sume čovekovog znanja (filozofija, logika, etika, psihologija...), intenziv-nije u vreme kad se njegov status promeni i kad se približi izlasku iz zatvora. Uspeva da iz zatvora u svet pošalje svoje knjige, koje doživljavaju čak i odredenu recepciju. Sa druge strane, koristi svaku priliku da dode do knjiga koje ce čitati - medu njima se nalaze i knjige dugogodišnjih zatvorenika. Na više mesta u trotomnoj knjizi Godine koje su pojeli skakavci Pekic citira Zupanovog Levitana i tako nastavlja in-tertekstualni niz medu zatvorenicima, ali ne na način na koji je to očekivao Zupan koji piše roman »zatvoreničke škole« za čitaoca koji ce se naci u zatvoru. Pekic ne ispunjava Levitanovo očekivanje iz prostog razloga što je zatvoren u isto vreme kad i on. Zupanov roman je pisan sa oprezom da ga ne shvate čuvari zatvora i posebno je namenjen piscima, buduci da ce ih »vjerojatno zatvarati (bar u nekim razdoblji-ma) dok se ljudska priroda ne promijeni onoliko koliko ne možemo ni predvidjeti« (Zupan 1983: 102). Levitan pronalazi osvetu za zatočenje u uspehu, uspeh u onome u čemu je najbo-lji - a to je za njega književnost, »ali ne izmišljeni, beletristički buckuriš, nego zapis samoga života« (Zupan 1983: 184). Levitan kaže da svoje pripovedanje organizuje tako da ne bude predugo tako što preskače sve ono što se ponavlja i menjajuci redosled dogadaja. Istovremeno, veruje da ce njegova priča biti okvalifikovana kao pornografija jer »svijet nije zreo za istinu« (Zupan 1983: 102). Kad govori o svom radu na sumi znanja, pita se zašto je čitaocu postalo dosadno: »Ta ovo je najseksualnija priča na svijetu, najtvrda pornografija: mijenjanje spolnosti u društvenost, što uvjetuje opisani rad« (Zupan 1983: 293). U Zupanovoj poetici erotika je izjednačena sa pisanjem, predstavlja izvor životnog elana, antirepresivno i terapeutsko sredstvo, središnju temu -ona je i »osnovni motiv i dominantna perspektiva« (Zupan Sosič 2004: 158). Alojzija Zupan Sosič primecuje da su ranije Zupanovi romani uznemiravali čitaoce zbog re-prezentovanja stvarnosti, odnosa prema komunističkoj ideologiji i opisima političkih manipulacija, kao i da je sada ta dimenzija njegovog dela izgubljena - ostala je samo erotika da privlači čitaoce (Zupan Sosič 2004: 157). U svojim analizama društva Levitan ce otkriti da je pornografija proterana iz socijalizma, odnosno da društvo čulnost proteruje u ilegalnost. Pored svih funkcija koje erotsko ima u Zupanovom delu, može se govoriti o dve ključne, od kojih bi prva bila usmerena prema spolja - ka društvu i političkoj nomenklaturi koji farisejski odbacuju erotsko (i u životu i u umetnosti, erotsko u Istočnoj i Srednjoj Evropi bilo je »oblik egzistencijalnog otpora zvaničnoj kulturi umerenog socrealizma i sovjetskog puritanizma« [Bojm 2005: 358]), dok bi druga funkcija erotskog bila usmerena ka unutrašnjosti junaka - kao potvrda i uslov stvaranja koji nisu odvojeni od telesnog (»Tjelesna želja za oplodavanjem prepletala se s društvenom željom za oplodivanjem misli« (Zupan 1983: 302)). Vec po objavljivanju dela Levitan, kritika je primetila da je reč o delu čija struktura nema dijahronu dimenziju, da je tema zatvora dostigla univerzalnost kao i da je Zupan stvorio neku vrstu zatvorskog leksikona (Zlobec 1983: 104). Zupanov zatvor-ski leksikon polazi od autobiografskog, iskustvenog i doživljenog a da pri tome nema poverenja u »model romana« (Pibernik 1983: 30). Dakle, Zupan ima mnogo razloga da svoje delo Levitan žanrovski odredi kao »roman, koji to i nije«. Jedan od njih je svakako i direktno iskazana namera da posluži kao zatvorski udžbenik buducim za-tvorenicima. Levitan, svestan da se u pojedinim delovima romana upušta u analize 70 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec (na primer, demokratije u zatvoru ili života stenica koji zaslužuje vecu pažnju od života mrava), reci ce da to čini jer su te analize vrlo korisno znanje za zatvorenika. Saznanje o ograničenom pripovednom potencijalu junaka u zatvoru koji tekst neizbežno vodi ka esejističkom diskursu stvara delo koje sebe ne može sa sigurnošcu da imenuje kao roman, delo koje tek svojim nestabilnim žanrom može da spoji au-tobiografsko sa shvatanjem čovekove egzistencije kao stalno zatočene u civilizaciji koja je lažljiva i kojoj otkrice zatvora predstavlja način humanizacije čoveka. Situacija u kojoj se nalazi Levitan je protivrečna ponajviše zbog svog neobecavajuceg pripovednog potencijala, odnosno kvaliteta »koji situacije i dogadaje čini podobnim za pripovedanje, vrednim da se o njima izveštava« (Prins 2011: 161). Ova situacija bi mogla, teorijski posmatrano, da pripovedanje odvede u nekoliko pravaca: ka romanu o bekstvu iz zatvora ili kriminalističkom romanu što je i bio slučaj u Zupanovom romanu Miris čoveka (1976). Kao i Zupan, Pekic nece propustiti da kaže kako zatvor ne obecava pripovedanje: »U ovoj selekciji, usled kratkoce obuhvacenog vremena -1948-1954 - izbor koji bi priču formirao nije moguc. Priča zahteva razvoj, promenu, ideju. Godine koje su pojeli skakavci nemaju ništa od toga« (Pekic 2004a: 30). Za Zupanovog Levitana zatvor je ogledno polje na kome se »mogu proučavati sva razdo-blja ljudske povijesti i uopce sva mudrost i ludost čovječanstva« (Zupan 1983: 127); u zatvoru je isto kao van njega sa tom razlikom što su sve pojave preglednije i lakše uočljive; zatvorski zidovi povezuju zatvorenike u narod a njegova secanja govore o prvim godinama »zatvorske civilizacije u Sloveniji« (Zupan 1983: 215). Primecujuci da se društvo promenilo od vremena njegovog boravka u zatvoru, da su zanimljiva vremena prošla jer sada policija manje tuče, sudstvo je malo samostal-nije, novine pišu o političkim delikventima a erotika je sveprisutna - od striptiza u barovima do pornografskih filmova u uglednim kucama - Zupanov Levitan izjedna-čava vladu i javnost (narodno mnjenje, sam narod) sa zatvorom i zatvoreničkim svetom govoreči da sada izmedu njih »teče matica standarda i duše pojedinaca odnosi u bezdan menadžerske bolesti« (Zupan 1983: 12). Ipak, pored ovog uvida Levitan nije imao recepcijsku dobrodošlicu jer, kako beleži Alojzija Zupan Sosič, mogao je da se pojavi još 1973. godine (prvo izdanje je objavljeno 1982) kada je Zupanu isplacen honorar za ovu knjigu (Zupan Sosič 2004: 172). Medutim, Zupanova možda naivno-optimsitična slika delimično promenjenog društva u kome se očekivao njegov »roman, koji to i nije« kao i njegova prolegomena zatvorske enciklopedije dobice epilog u Pekicevom delu koje ce se pojaviti u vremenima zanimljivim na drugi način, delu koje je još u vecoj meri okrenuto eseju i čiji završetak čini upozorenje buducem isto-ričaru da silueta usamljene sive gradevine pred njim, ako ne pazi šta radi, predstavlja njegovu buducu kucu, odnosno zatvor. Prvo poglavlje svojih memoara o hapšenju i petogodišnjem boravku na robiji, Peki: posvecuje, savim neočekivano, arheološkom nalazištu u mesta Sutoon Hoo. Opis skromnih ostataka groblja iz V veka nove ere, koji se tek uz pomoc visoke tehnologije mogu sačuvati u dodiru sa modernim vazduhom, poslužice Pekicu kao metafora ne-sigurnosti našeg istorijskog znanja. Postmoderna skepsa u Godinama koje su pojeli skakavci ne iznanaduje poznavaoca Pekicevog opusa: sa njom smo se sreli sadam-desetih godina u sotiji Kako upokojiti vampira koja predstavlja gotovo sistematski napad na istorijske nauke. Novina koju donose memoari jeste u tome što je sumnja u Željko Milanovic, Slobodan Vladušic, Vitomil Zupan i Borislav Pekic 71 mogucnost istorijskog znanja sada povezana i sa kritikom monolitnog subjekta. Pekic u prvom poglavlju memoara piše da je čovek pre »zajednica ličnosti nego ličnost« od-nosno »pre družina nepodudarnih krivaca kožom osudena na isti zatvor nego jedinka koja večitu robiju izdržava u samici svog duha i svoje kože« (Pekic 2004a: 16). Jasno je da ovako shvacen subjekt ne može raspolagati sigurnošcu u ispisivanju memoara, odnosno uspomena, te da se naratološka podela na doživljanji i pripovedajuci subjekt ovde još više radikalizuje. Služeči se metaforom Vinamula - polimera koji sprečava uništavanje tragova groblja u dodiru sa vazduhom - Pekic nam sugeriše da je piščev Vinamul zapravo selekcija dnevničke grade. Dakle, uz pomoc selekcije grade pisac izvlači jednu liniju prošlosti kojoj daje čvrstinu u dodiru sa sadašnjošcu, i tako omo-gucava da se o toj prošlosti nešto zna. Istovremeno, na taj način Pekic sugeriše da njegove uspomene koje slede ne mogu biti shvacene kao istina prošlosti vec pre kao jedna od mogucnih istina, kojoj je veštački dato pravo prvenstva: tačnije rečeno, u žanrovskom smislu, njegov dnevnik ce biti manje dnevnik a više roman. Pekic to decidirano sugeriše čitaocu: »Imajuci sve ove rezerve na umu, predlažem da se i ovaj Dnevnik shvati manje kao dokument o piscu, pre kao roman o njemu, neka vrsta ro-mansirane biografije, tek tu i tamo u realnost usadene« (Pekič 2004a: 20). Pekicevo distanciranje od dnevničkog/memoarskog žanra, nema samo uporište u samoj fikcionalnoj prirodi istorijskog znanja. Naime, iako su dosadašnja istraživanja piščevog opusa pokazala da ono zauzima poziciju na razmedi moderne i postmoderne književnosti, možda bi ipak njegov postmoderni stav prema ne(mogucnosti) istorijske istine trebalo posmatrati ne toliko u kontekstu njegove odanosti duhu vremena, koliko u okviru njegove lične sudbine. U tom smislu važna je fusnota br. 7 Godina koje su pojeli skakavci jer u njoj Pekic, citirajuci jedan svoj intervju, navodi specifični položaj njegovog robijaškog iskustva tako što ga uporeduje sa iskustvima Golootočana: Goli otok nije naš jedini zatvor. Ni u drugim zatvorima tog vremena, nije vladao baš švedski sistem izdržavanja kazne. Ali se o tome ne govori. Govori se samo o Golom otoku. Možda se ljudi koji su bili sa mnom u regularnom zatvoru nece složiti, no ja mislim da je to prirodno. Najpre stoga, jer se Golootočani i oni koji su ih tamo slali, slažu da je nama i bilo mesto u zatvoru (njima naravno nije) [podvukao B. P.], a zatim što je ta epizoda deo partijske istorije, neprijatan, ali deo. A šta smo i ko smo mi? I kao tema i kao sudbina na dubrištu smo istorije. A ko se brine za ono što je pozadi, daleko i iza kuce (Pekič 2004a: 29). Iz ove Pekiceve napomene može se naslutiti drugačiji razlog zašto se Pekic distancira od pisanja dnevnika, odnosno memoara: zato što njegovo zatvorsko iskustvo nije iskustvo koje može da računa na recepcijsku dobrodošlicu. To iskustvo, paradoksalno, udružuje Golootočane i njihove islednike u smislu da ga ni jedni ni drugi ne žele: ne žele ga ni čitaoci, jer u sistemu partijske istorije za to iskustvo nema mesta i oko toga vlada konsenzus. Konsekventno tome, to zatvorsko iskustvo moralo je postati nešto drugo, da bi moglo da preskoči recepcijsku prepreku koja ga je čekala u zasedi. Opisana recepcijska situacija uticala je, pored skepse u pogledu istorijskog znanja, na poetičku transformaciju ranijih Pekicevih pisanja o vlastitom zatvorskom is- 72 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec kustvu. Ta ranija pisanja predstavljaju njegove dnevničke beleške iz 1948-1954. kao i prvi izbor iz te grada koji je pisac štampao pod nazivom Tamo gde loze plaču iz 1984. godine. Tim izborom je upravljala želja za pričom. Pekič piše »Nisam, medu-tim, odoleo iskušenju da ga [dnevnik iz 1948-1954] naročitom selekcijom formiram kaopriču koja nešto znači... [podvukao B. P.]« (Pekic 2004a: 30) Na prvi pogled, čini se da pretvaranje iskustva u priču vec odgovara transformaciji memoara u roman. Medutim, to je samo prva faza u poetičkoj transformaciji grade putem koje pisac nastoji na nade čitaoce, na isti način na koji junak (njegovo doživljajno ja) nastoji da nade pisara za svoje nikom potrebne uspomene. U Godinama koje su pojeli skakavci priča ustupa mesto eseju. Pekic više ne datira celine i tako napušta hronološku ogranizaciju grade. Umesto nje, pisac se drži neče-ga što naziva unutrašnjim ili sadržajnim sledom, koji je suprotstavljen spoljašnjem, formalnom, odnosno hronološkom sledu. Jednostavnije rečeno, u Godinama koje su pojeli skakavci dominira esejistička struktura koja je organizovana nalik na enciklo-pedijske odrednice. To znači da je u strukturi Pekicevog teksta moguce rekonstrui-sati odrednice jedne sveopšte zatvorske enciklopedije. Ovakva esejističko-enciklopedijska organizacija grade suprotstavljena je narativ-no-dnevničkoj organiziciji po tome što se zatvorsko iskustvo junaka daje kao nešto što je odjednom dato, a ne tek naučeno. Godine koje su pojeli skakavci dakle, ne žele da budu bildungs roman zatvorskog života. Pa ipak, u prvoj knjizi pod nazivom »Isledenje ili samoisledenje« Godine se najviše bliže upravo takvom načinu kazivanja usled činjenice da je ta prva knjiga utemeljena na dnevničkim beleškama objavljenim pod imenom Tamo gde loze plaču - u kojima dominira, kao što smo to vec napomenuli - Pekiceva namera da dnevničku gradu oblikuje kao priču (a ne kao esej). Stoga se baš tu najdramatičnije ukrštaju želja za pričom i želja za enciklope-dijskom generalicizacijom vlastite sudbine, te tako čitalac prisustvuje neprekidnom cepanju priče unutar koje se interpoliraju kraci komentari (dati u zagradama) i duži komentari smešteni u fusnote koje nekada zauzimaju i čitavu stranicu teksta. Na delu je nešto što bismo metaforički mogli nazvati sudarom izmedu »egzistencije« junaka (za koju je zainteresovanoa priča) i »esencije« onoga što mu se dogadalo (čemu teži esej). Taj duel je rešen pobedom eseja koji dominira u narednim knjigama Godina koje su pojeli skakavci. Dominantni enciklopedijsko-esejistički tip pripovedanja omogucava Pekicu da lično iskustvo sa dubrišta istorije premesti u centar zatvorskog iskustva. Uz pomoc intertekstualnog pripovedanja on to iskustvo pretvara u tačku u mreži totalnog za-tvorskog iskustva kome pripadaju, u idealnom sluačaju, svi zatvori sveta u svim epo-hama sveta. Tako se u horizontu Pekiceve enciklopedije zatvorske civilizacija pojavljuje i Zupanov Levitan, za koga Pekic eksplicitno tvrdi da je «sjajan» (Pekič 2004a: 149). Nedvosmisleni vrednosni sud ospoljava se u činjenica da je Zupan jedan od najčešcih Pekicevih «sagovornika» na stranicama Godina koje su pojeli skakavci. Interteks-tualna pozivanja na Zupana prisutna su u tematizovanju pitanja mogucnosti i volje za bekstvom (Pekič 2004a: 70), komparacije zatvora na teritoriji Srbije i Slovenije (Pekič 2004a: 121, 149), držanja na robiji (Pekič 2004a: 251) karakterologija robija-škog života (Pekič 2004c: 333, 370). Ta vrsta intertekstualnog srastanja Pekicevih Željko Milanovic, Slobodan Vladušic, Vitomil Zupan i Borislav Pekic 73 Godina za Zupanovog Levitana nije uzrokovana samo zajedničkim robijaškim isku-stvom dvojice pisaca, vec, što je možda još i važnije, nedvosmislenom i autopoetički osveštenom sumnjom u tradicionalno romaneskno pripovedanje. Upravo zato što roman nije dovoljan da obuhvati iskustvo robije, i Zupan i Pekic ga prevazilaze hibridnim žanrovskim rešenjima. Pekic krece ka eseju, odnosno enciklopediji a Zupan ka leksikonu zatvorskog života, odnosno ka svojevrsnim antropološkim studijama zatvorske civilizacije, nadilazeci tako vremensku oročenost autobiografskog pisanja kao i sumnju u sigurnost svakog secanja koje bi da se legitimizuje kao istorijska verodostojnost. Izvori i literatura Svetlana Bojm, 2005: Buducnost nostalgije. Beograd: Geopoetika. Mišel Fuko [Michel Foucault], 1997: Nadzirati i kažnjavati: Nastanak zatvora. Sremski Karlovci - Novi Sad: Izdavačka knjižarnica Zorana Stojanovica. Borislav Pekic, 2004a: Godine koje su pojeli skakavci: Uspomene iz zatvora ili an-tropopoeja (1948-1954) I. Beograd: Solaris. --, 2004b: Godine koje su pojeli skakavci: Uspomene iz zatvora ili antropopoeja (1948-1954) II. Beograd: Solaris. --, 2004c: Godine koje su pojeli skakavci: Uspomene iz zatvora ili antropopoeja (1948-1954) III. Beograd: Solaris. France Pibernik, 1983: Čas romana: Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: CZ. Džerald Prins [Gerald Prince], 2011: Naratološki rečnik. Beograd: Službeni glasnik. Marijan Zlobec, 1983: Vitomil Zupan, Levitan. Sodobnost 31/1. 104-06. Vitomil Zupan, 1983: Levitan. Zagreb: Globus. Alojzija Zupan Sosič, 2004: Pregibanje okrog telesa. Slavistična revija 52/2. 157-80. 74 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Summary Vitomil Zupan and Borislav Pekic describe their prison experience in narrative texts that differ in form but are similar in genre and poetical nature, even if that is not immediately apparent. The paper attempts to show how Zupan's Levitan and Pekic's The Years the Locusts Have Devoured (Godine koje su pojeli skakavci) recount the main points of their narrators' prison experiences (judicial investigation, verdict pronouncement, sentence execution) and how the authors select the genre for narrating that experience. Since in both cases the prisoners' souls have also been judged, both Zupan and Pekic attempt to save their souls by selecting the genre in which narrative adaptation of reality will not lose its authenticity even when it takes shape of an essay in its pure form. Zupan and Pekic know that an imprisoned hero has a limited narrative potential and that such a situation inevitably leads the text into an essayistic discourse, hence Zupan's text cannot with certainty be called a novel, but it is seen as a work of unstable genre that merges autobiography with a perception of human existence that is constantly trapped in mendacious civilization, to which a discovery of prison represents a way of humanizing people. Pekic also knows that imprisonment is not conducive to narration and distances himself from the genre of diary/memoirs. Precisely because a novel is not sufficient to convey the experience of imprisonment, both Zupan and Pekic transcend it by using hybrid genre solutions. Pekic selects the essay, or rather, encyclopedia, whereas Zupan compiles a lexicon of imprisoned life, i.e., a kind of anthropological study of prison civilization, overcoming the limited time span of autobiographical writing as well as doubts about the safety of any memory that might be legitimized as historically credible. UDK 821.163.6.09 -31:792 Breda Marušič Gimnazija Lava, Celje SODOBNI SLOVENSKI ROMAN NA GLEDALIŠKEM ODRU (Filio ni doma, Katarina, pav in jezuit ter Čefurji raus!) Sodobni slovenski roman se v primerjavi z besedili slovenske realistične klasike ter s tujimi romanesknimi teksti pojavlja na gledaliških odrih razmeroma redko. Njegove uprizoritve so najpogostejše v okviru dramskega gledališča, čeprav so romani, predvsem tisti z modernističnimi značilnostmi, pogosto gradivo za postdramske gledališke oblike (oboji zavračajo fabulo). Bolj kot od vrste in značilnosti romanesknega besedila je način prirejanja odvisen od tipa prireditelja (pisatelj ali režiser). Različne prvine dramatičnosti in performativnosti morda naredijo roman privlačnejši za prirejanje, niso pa same po sebi dovolj za kakovostno dramatizacijo oziroma uprizoritev. Dramski tekst, ki nastane v procesu dramatizacije, pomeni tako kot vsa dramska besedila le izhodišče za različna režiserska branja. Ključne besede: roman, dramatizacija, uprizoritev, slovensko gledališče The Contemporary Slovene novel, in comparison to Slovene realist classics and to foreign novelistic texts, relatively rarely appears on theater stages. Its dramatization is most common as a part of dramatic theater, although novels with predominantly modernistic features are often used as a basis for post-dramatic theater forms (they both reject the plot). The form of dramatization depends more on the type of the dramatist (author or director) than on the type and features of the novel itself. Various elements of drama and possibility of performance may make a novel more attractive for adaptation, but they are not sufficient for a quality dramatization or performance. A dramatic text created in the process of dramatization is, as any other dramatic text, only a starting point for various directorial readings. Keywords: novel, dramatization, performance, Slovenian theater 1 Uvod Uporaba nedramskega gradiva je v gledališču razmeroma pogosta, zajema najrazličnejša umetnostna in neumetnostna besedila ter se spreminja vzporedno z razvojem tekstnih in uprizoritvenih praks. čeprav je uprizorljivo vsakršno besedilo, kot je izjavil Antoine Vitez že na začetku prejšnjega stoletja, ostaja za gledališče najpri-vlačnejši roman. Kar se je zdelo do začetka 20. stoletja značilnost dramskega1 (dialog, konflikt, dramska situacija, pojmovanje dramske osebe), ni več pogoj sine qua non gledališkega besedila (Pavis 1997: 176). če dodamo še zunajliterarne dejavnike (pragmatične, nacionalnokonstitutivne, komercialne, predstavitvene), ne preseneča, 1 Za izrazito dramske veljajo zaradi svoje polifoničnosti romani Dostojevskega, ki jih še vedno uprizarjajo na svetovnih in slovenskih gledaliških odrih; v zadnjih desetletjih najpogosteje na način postdramskega (Lehmann) oziroma ne več dramskega gledališča (Poschmann). 76 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec da so izvorno nedramska besedila stalnica gledaliških odrov oziroma se pogostost njihovega pojavljanja v zadnjih desetletjih celo povečuje. Terminus tehnicus za transformacijo nedramskega besedila v dramsko obliko je dramatizacija, vendar se uporabljata tudi izraza priredba in adaptacija. Del svetovne gledališke teorije in prakse navedene termine razume sopomensko (na primer francoska teatrologija vključno s Patriceom Pavisom), italijanska gledališka enciklopedija navaja zgolj adaptacijo, nemška pa dramatizacijo. V slovenskem prostoru so prisotni vsi trije izrazi; njihova uporaba ni povsem dorečena, saj je v prispevku obravnavano področje (za razliko od prenosa literature na filmsko platno) slabo raziskano. Hrvaški teatrolog Matko Botic v študiji Hrvatska proza u novijem hrvatskom kazalištu uvaja med dramatizacijo in adaptacijo naslednje razlikovanje: prvo razume kot pretvorbo epskega teksta v čim bolj čvrsto strukturiran in zapisan dramski tekst, drugo pa, poleg njene uporabe znotraj zvrsti (adaptacija dramskega teksta v procesu inscenacije), kot postopek prenosa nedramskega besedila s številnimi dramatizacijskimi procesi in režiserskimi zamislimi, ki pa niso zapisani v čvrsto strukturiranem dramskem besedilu (Botič 2012: 16). Zaradi terminološke nedorečenosti in umanjkanja teorije o prenosu pripovednega diskurza v dramski diskurz, tako v slovenski kot svetovni gledališki teoriji in praksi, uporabljam v prispevku vse tri termine, ki jih sopomensko navaja tudi pregledana in dopolnjena izdaja Gledališkega terminološkega slovarja iz leta 2011. Dramatizacija je transformacija (prenos, preobrazba) nedramskega besedila v dramsko obliko, namenjeno uprizarjanju. Med to semiotično operacijo prenosa se roman preoblikuje v dialoge in še posebej v odrska dogajanja, ki uporabljajo vsa gledališka gradiva uprizarjanja: geste, podobe, glasbo (Pavis 1997: 594). Postopek, ki poteka od romanesknega teksta do uprizoritve, je vsakokrat drugačen; tradicionalni pristopi skušajo slediti izvirniku s prepisovanjem dialoškega materiala, avtorski načini pa v prototekstu iščejo izhodišče za uprizoritev in ga izvirno nadgrajujejo. Med obema skrajnostma, ki pripeljeta na eni strani do gledališke ilustracije romana in na drugi do izvirne uprizoritve, je veliko možnosti. Najpogostejši posegi v romaneskno tkivo so reorganizacija pripovedi, preoblikovanje in dopisovanje dialogov ter notranjih monologov, krčenje števila dramskih oseb oziroma združevanje več (največkrat stranskih) oseb v en dramski lik, sprememba dramskega prostora in časa, spreminjanje (predvsem strnjevanje in simplificiranje) zgodbe, aktualiziranje, pretvorba opisov v didaskalije - tudi implicitne (Pfister 1998: 44) - oziroma pripovedi v dialoge ali mizansceno. V nekaterih primerih poteka faza prirejanja romanesknega besedila le na odru in se ne zapisuje ali se to napravi naknadno. če pa je dramatizacija zapisana, ni nujno - podobno kot pri ostalih dramskih tekstih -, da bo režiserjevo branje zavezujoče, sploh če sam ni sodeloval pri njenem nastajanju. Vsak prehod dramskega teksta v uprizoritev namreč pomeni soočenje dveh znakovnih sistemov. Pogoji gledališke komunikacije pa se bistveno razlikujejo od pogojev, v katerih poteka estetska komunikacija v drugih umetnostih; proizvajanje in interpretacija gledaliških znakov se dogajata istočasno, konstitucija pomena kot realizacija znakov ter konstitucija pomena kot interpretacija znakov potekata vzporedno (Fischer-Lichte 1996: 40). Raznovrstnost postopkov prirejanja in uprizarjana romanesknih besedil pogojuje izbiro treh v prispevku predstavljenih sodobnih slovenskih romanov in njihovih Breda Marušič, Sodobni slovenski roman na gledališkem odru 77 inscenacij: Čefurji raus!, Katarina, pav in jezuit ter Filio ni doma. V nadaljevanju navajam nekaj splošnih značilnosti pojavljanja dramatizacij sodobnega slovenskega romana, pri čemer uporabljam empirično metodo, s katero analiziram statistične podatke iz Slovenskih gledaliških letopisov. Na metodološkem pluralizmu, ki ga sooblikujejo naratološka in sociosemiotična ter postrukturalistična metoda, temelji obravnava posameznih dramatizacij. Slednji namenjam večji del prispevka, saj želim raziskati razloge (tako zunaj- kot znotrajliterarne), ki so pripeljali do odločitve za prenos romana na gledališki oder. Ker je v vseh treh primerih nastala zapisana dramska predloga, z naratološko metodo primerjalno analiziram transponiranje posameznih pripovednih elementov (kronotop, zgodba, pripovedovalec, literarna oseba, perspektiva) iz diegetičnega modusa v dramski modus. Ob tem opazujem, ali želi postati dramatizacija avtonomen dramski tekst, namenjen različnim režiserskim branjem. Ob analizi dramske predloge in uprizoritve se ne osredinjam samo na postopek prirejanja in koncept zvestobe romanesknemu besedilu, ampak me zanima stopnja izvirnosti ter inovativnosti posameznih strategij - koliko se spremeni funkcija teksta in se vpelje polje teatralnega ter performativnega. Namen prispevka je torej raziskati odnos med vsemi tremi členi dramatizacijskega postopka, ki zajema prototekst (roman), dramski tekst in uprizoritev; uporabljeno gradivo so vsi trije romani, dramatizacije2, posnetki predstav3 in gledališke kritike ter (časopisni) intervjuji z ustvarjalci. 2 Sodobni slovenski roman na gledališkem odru Sintagma sodobni slovenski roman označuje v ožjem smislu besedila, nastala po letu 1990. Alojzija Zupan Sosič (2003: 50), raziskovalka tega segmenta slovenske literarne zgodovine, prepoznava v njih vračanje k tradicionalnim modelom, ki se kaže v žanrskem sinkretizmu (osnovnem povezovalnem principu romanesknih struktur v razvidno zgodbo), prenovljeni vlogi pripovedovalca (s poudarjeno ironično perspektivo) in povečanem deležu govornih prvin (pogovorni jezik postane jezik pripovedi, ne le dialoga). Navedene značilnosti najdemo v vseh treh v prispevku obravnavanih romanih (Filio ni doma, Katarina, pav in jezuit ter Čefurji raus!). Kratek pregled sodobnega slovenskega romana na gledaliških odrih pa sintagmo iz naslova razume širše, zato vključuje tudi modernistična besedila iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Analiza4 podatkov o premierah in ponovitvah, navedenih v popisih gledaliških uprizoritev od leta 1867 dalje, kaže precejšnjo priljubljenost uprizarjanja svetovnih 2 Javno sta objavljeni dramatizaciji Katarina, pav in jezuit ter Filio ni doma (kot sredici gledališkega lista), dramatizacijo romana Berte Bojetu hrani v tipkopisu Slovenski gledališki muzej, dramatizacija Vojnovičevih Čefurjev pa je v zasebni lasti prireditelja in režiserja Marka Bulca. 3 Dve od njih sem si zaradi časovne oddaljenosti (gre za tako imenovane mrtve predstave) ogledala na videoposnetku, kar zaradi specifičnih pogojev gledališke recepcije zmanjšuje kakovost analize, Bulčevo uprizoritev je bilo mogoče spremljati v živo. 4 Za resnejšo razpravo so potrebni tudi nekateri statistični podatki, ki sem jih pridobila s predhodnim popisom uprizoritev po nedramskih besedilih in z analiziranjem nastalega relativno obsežnega gradiva; doslej je krajšo in parcialno raziskavo opravil Gašper Troha (Literatura 18/175-76, 2006). 78 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec romanesknih uspešnic in slovenske romantičnorealistične klasike s poudarjeno na-rodnoprebudno noto (Deseti brat, Rokovnjači, Visoška kronika ...). Šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se na eksperimentalnih odrih ob prevladujočih ne-literarnih in polliterarnih besedilih pojavijo posamezna sodobnejša besedila, ne pa tudi sodobni slovenski roman, če odštejem Svetinovo Ukano v Babičevi režiji ter bralno uprizoritev Jančarjevega Galjota v mariborski Drami. V osemdesetih letih, ko je prišlo do emancipacije gledališke umetnosti od modela literarnega gledališča, se je pojem gledališkega teksta (Poschmann) izjemno razširil, saj ni bil več nujno razumljen v okviru dramske forme. Temu je sledila povečana uporaba nedramskih besedil v gledališču, predvsem modernističnih (Mojster in Margareta, Preobrazba, V Swannovem svetu, Iskanje izgubljenega časa, Prerekanja, Ali je to človek?, La cha-irfraiche, Amado mio ...), ki so zahtevala drugačne načine prirejanja oziroma so bila s svojo strukturo primernejša za nove uprizoritvene prakse - montaže, odrske konstrukcije, vizualizacije, postdramsko gledališče ipd. položaj sodobnega slovenskega romana - in tudi kratke zgodbe - pa ostaja v mnoštvu tujih besedil minoren5; poleg že navedene Ukane (1967, 1975)6 in Galjota (1978, 1979) so bili v zadnjih tridesetih letih uprizorjeni še Resničnost (1972, 1985), Levitan (1982, 1985), Don Juan na psu ali zdrav duh v zdravem telesu (1969, 1991), Balerina, Balerina (1997, 1997/98), Filio ni doma (1990, 1999/2000), Severni sij (1984, 2005/06), Katarina, pav in jezuit (2000, 2005/06), Fužinski bluz (2001, 2005/06), Spopad s pomladjo (1978, 2006/07), Ne-kropola (1967, 2009/10), Čefurji raus! (2008, 2008/09), Črni dnevi in beli dan (1958, 2012/13) ter Angel pozabe (2011, 2013/14). Nabor romanov kaže, da sta za slovensko gledališče najzanimivejša Drago Jančar in Boris pahor. postavlja se vprašanje, ali ni izbor njunih romanov pogojen predvsem s priljubljenostjo in prepoznavnostjo obeh avtorjev - torej z zunajliterarnimi dejavniki. V tekstih obeh avtorjev namreč ni zaznati poudarjene dramatičnosti oziroma besedilne teatralnosti - kvalitete besedila, ki scensko teatralnost bodisi implicira bodisi podoživlja skozi posebnosti jezikovne oblike kot npr. Beckettovi romani (poschmann 2008: 102). prireditelji navedenih romanov so režiserji in dramaturgi, pisateljev je manj, a še ti so dramatiki in/ali režiserji (Jančar, Partljič, Jovanovic). V petih primerih je prireditelj hkrati tudi režiser, posebno situacijo pa predstavlja Don Juan na psu ali zdrav duh v zdravem telesu, ki ga je napisal, dramatiziral ter režiral Dušan Jovanovic. Najpogosteje uporabljen izraz za prenos romanesknega besedila v dramsko obliko je dramatizacija; adaptacija (Balerina, Balerina) in priredba (Filio ni doma, Spopad s pomladjo) se pojavljata poredko. Naslovi romanov se praviloma ohranjajo tudi v dramatizaciji in uprizoritvi, izjema med petnajstimi romani je Jančarjev Galjot (Sojenje Johanu Ottu); do delne modifikacije naslova je prišlo v romanu Katarina, pav in 5 Izjemna gledališka sezona v smislu velikega števila dramatizacij (o njihovi kakovosti so mnenja različna) in zanimanja za sodobno slovensko nedramsko literaturo je bila sezona 2005/06; v SNG Drama Ljubljana so uprizorili Skubičev Fužinski bluz ter Jančarjev roman Katarina, pav in jezuit, v Drami SNG Maribor pa Severni sij istega avtorja. Podobna situacija se je zgodila dvajset let prej (1985) v Slovenskem mladinskem gledališču, ko je Ljubiša Ristic (skupaj z Nado Kokotovic) priredil in uprizoril Kovačičevo Resničnost ter Zupanov Levitan. 6 V oklepaju navajam letnico izida romana in letnico njegove uprizoritve. Breda Marušič, Sodobni slovenski roman na gledališkem odru 79 jezuit istega avtorja (Katarina, pav in jezuit: pokrajina sna), Jovanovicevem besedilu Don Juan na psu ali zdrav duh v zdravem telesu (Don Juan na psu) in v Smoletovem romanu Črni dnevi in beli dan, katerega uprizoritev se imenuje po filmskem scenariju Ples v dežju. Nobena od dramatizacij ni izšla v samostojni knjižni obliki, nekatere so objavljene v gledališkem listu ali so ohranjene v tipkopisu; večina jih je na voljo v Slovenskem gledališkem muzeju ali na AGRFT kot čitalniški izvod. Obdobje med izidom prototeksta in uprizoritvijo dramatizacije je različno, opaziti pa je, da se krajša pri romanih, ki so izšli po letu 1990. Izjema sta Pahorjeva romana, ki sta doživela inscenacijo po tridesetih oziroma štiridesetih letih, kar pa je pogojeno tudi z družbe-no-političnimi okoliščinami. Romana, ki sta bila uprizorjena v obdobju enega leta po izidu, sta dva - Čefurji raus! Gorana Vojnovica in Sosičev roman Balerina, Balerina. Več kot polovico (osem) romanov so uprizorili v zadnjih trinajstih letih, v ljubljanski in mariborski Drami je njihovo število največje - pet oziroma štiri, v Slovenskem mladinskem gledališču, Mestnem gledališču ljubljanskem in Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa so inscenirali dve priredbi romanov. Dinamiko uprizarjanja sodobnih slovenskih romanov in razporeditev dramatizacij po gledališčih pogojuje več dejavnikov, ki segajo od razvoja scenskih in tekstnih praks, preferenc umetniških vodij posameznih gledališč do komercialne uspešnosti romanesknih tekstov ter prepoznavnosti njihovih avtorjev. 2.1 Filio ni doma Na slovenskih gledaliških odrih se je v sezoni 1999/2000 pojavilo nekaj uprizoritev, ki niso nastale po dramskih besedilih, ampak so izhajale iz nedramskega gradiva, predvsem na način montaže (Idiot, Die Traumdeutung ...). Odmik od dramskega gledališča predstavlja tudi koreodramski projekt Damirja Zlatarja Freya Filio ni doma, povezan s programsko potezo Drame SNG Maribor, da ob osemdesetletnici delovanja pretežni del svojega repertoarja posveti delom mariborskih avtorjev, med katere je spadala tudi Berta Bojetu - soustanoviteljica koreodramskega gledališča in (takrat že pokojna) režiserjeva prijateljica. Filio ni doma je roman, ki v literarnem opusu Berte Bojetu, za katerega so značilne podobne teme in podobe, izstopa po svoji dovršenosti in je kot daljše prozno delo z antiutopičnimi lastnostmi novost v slovenskem literarnem prostoru (Zupan Sosič 2006: 216). Od tradicionalnega vzorca klasičnih antiutopij ga oddaljujeta odsotnost škodljivih tehnoloških izumov in osredinjanje na zasebno dogajanje, ki ne poteka v prihodnosti, ampak v (bližnji) preteklosti. Roman tudi ne daje natančnega vpogleda v strukturo represivnega aparata na otoku ali razlaga razlogov za njegov nastanek. V ospredje postavlja uničene eksistence, ranjene posameznike, ki ne znajo delovati drugače, kot da vedno znova uničujejo svoje sotrpine, kar je logična posledica življenja v zaprtem in strogo urejenem družbenem sistemu. Antiutopične značilnosti romana pa se kažejo v dogajalnem prostoru - nedefiniranem otoku, dnevniških zapisih, v spolnosti kot sredstvu manipulacije, nadzorovanih rojstvih, sistematičnem odtujevanju ljudi (tudi od lastnih otrok), v omejevanju izobrazbe (predvsem ženskam) in v omejeni vlogi narave. Zgodba, ki traja nekaj manj kot štirideset let in se 80 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec začne s Heleninim brodolom ter konča nekaj mesecev po Helenini smrti s Filiinim spoznanjem, kdo je moški, ki redno obiskuje njene razstave, je podana skozi več vrst pripovedi oziroma pripovedovalcev. Prvi del romana je Filiina zgodba - ta je najkrajša in najmanj pove o življenju na otoku, pravzaprav ga prikaže, ko nasilni sistem že izgublja svojo ostrino. Drugi in tretji del sta po dolžini skoraj enakovredna, s tem da Helenina zgodba zajame življenje v Zgornjem mestu, v katerem bivajo ženske, Uri-jeva pa predstavi Spodnje mesto, določeno moškim. V prvem delu je pripovedovalka Filio, drugi del sestavljajo dnevniški zapisi Helene Brass; njene pripovedi so različno dolge, pogosto med njimi preteče več mesecev ali celo let. Dialogi so skopi, osebe se izražajo preprosto ter zgoščeno - njihove komunikacijske blokade so odraz zavrtosti in odtujenosti, ki ju povzročajo ločeno življenje moških ter žensk, nadzorovanje erotike in omejevanje svobode. Tretji del romana je s stališča pripovedovalca najbolj raznolik in enigmatičen; začne se s tretjeosebno pripovedjo o Urijevem prevzemu poveljstva na otoku pri dopolnjenih petindvajsetih letih. Sledi prehod iz dveh povedi s prvoosebnim pripovedovalcem, ki se v nadaljevanju transformira v drugoosebnega pripovedovalca. Izbiro te oblike pogojuje smrt njegovega učitelja ter prijatelja Abe, po kateri postane Uri še bolj samoten in nezaščiten. Avtor priredbe Tomaž (Jonatan) Šmid je kljub misli na (nedramsko) gledališče zasnoval tradicionalno dramatizacijo v smislu precejšnje zvestobe protobesedilu - tako v dramskih likih kot v scenografskih in kostumografskih rešitvah (zapisanih v dida-skalijah). Bistven odmik od romana se kaže v reorganizaciji pripovedi, vzpostavitvi sukcesivnosti in izpostavitvi Helenine zgodbe. Zaradi spremembe komunikacijskega modela pri pretvorbi diegetičnega diskurza v mimetični dramski diskurz se pestrost pripovedovalcev izgubi. Dialogi so prepisani, dopolnjujejo jih (predvsem) Helenini monologi - prepisi dnevniških zapisov; pogosti so postopki strnjevanja in poenostavljanja zgodbe ter izpuščanja dogajanja. V nekaterih prizorih prireditelj v didaska-lijah navaja nadomeščanje tekstualnega dela z gestičnim, vizualnim in avditivnim (Helenino pestovanje kamna, Anin odhod po krsto ...). Freyev avtorski projekt po motivih romana Berte Bojetu je dramatizaciji sledil zgolj v podajanju zgodbe - sicer še bolj skrčene in poenostavljene kot v Šmidovi dramatizaciji. Številni dramski liki postanejo del ženskega oziroma moškega kolektiva, skladno z ekspresivno koreodramsko poetiko se besedni del skrči na minimum, nadomestijo ga gibi, kretnje, mimika, glasba, neartikulirani glasovi. Nekaj več kot deset izrečenih replik je zgolj eden od elementov v polifoniji gledaliških znakov, ki (po)ustvarja nasilno, sprevrženo, celo groteskno atmosfero romana. Tako kot roman in dramatizacija tudi uprizoritev ohranja tridelno zgradbo, poimenovano po osebah -Heleni, Uriju ter Filio. V romanu in dramatizaciji so navedeni liki prisotni v vseh treh delih, v uprizoritvi se Filio pojavi šele v tretjem delu - po uri in šestnajstih minutah. Dvojnost romanesknega dogajalnega prostora je scenograf Andrej Stražišar učinkovito rešil s stopniščem (Spodnje mesto), ki se po potrebi dvigne in se z nekaj posegi v rudarje oblečenih scenskih delavcev, ti tako postanejo del uprizoritve7 (podobno kot gledalci, ki sedijo na odru - prostor je namreč obrnjen - in se ob pomiku stopnic 7 Premiera stodesetminutne uprizoritve je bila 10. 3. 2000 v Drami SNG Maribor, sledilo je šestnajst ponovitev. Pomembnejše vloge so odigrali Iva Zupančič (Helena Brass), Senka Bulic (Helena Brass), Mojca Simonič (Filio), Peter Boštjančič (Poveljnik straže), Kristijan Ostanek (Uri), Štefka Drolc (Kate) idr. Breda Marušič, Sodobni slovenski roman na gledališkem odru 81 znajdejo v bližini igralcev), spremeni v utesnjeno bivališče (Zgornje mesto). Kostumi so stilizirani, izstopa impresivno oblačilo iz sadja in cvetja, ki ga obleče Helena ob odhodu v cerkev, v kateri bo videla ljubimca ter pokazala svojo drugačnost; veliko estetsko in izpovedno moč ima tudi glasba - učinkovita zmes ljudske pesmi ter teh-no ritmov. Romaneskne analepse ter Helenino reflektiranje dogodkov v dnevniku je Frey rešil s podvojitvijo dramskega lika (mlajše in starejše Helene), s čimer je ustvaril dramsko napetost. Nasilne ter strastne erotične scene in grozljivi prizori nasilja so stilizirani, koreografirani ter izraženi neverbalno. Katarzično moč umetnosti, ki jo v romanu Filio črpa iz slikarstva, nadomesti v uprizoritvi gledališkemu mediju in kore-odramskemu izrazu bližja glasba. Tako v sklepnem prizoru Filio nastopi kot operna pevka v vlogi Salome (Straussova opera) z Johanaanovo glavo v rokah. Uprizoritev v svojem koreodramskem izrazu ne more in ne želi uresničevati absolutne zvestobe romaneskni osnovi, kar Frey izrazi že v njeni podnaslovitvi oziroma oznaki: avtorski projekt po motivih romana Berte Bojetu. Kljub temu je režiser uspel literarno govorico prepričljivo transponirati v gledališki jezik, ob tem ohraniti sporočilnost in duha romana ter izraziti spoštljiv odnos do pisateljičinega literarnega opusa, ki ga je, predvsem s pesmimi, kot je navedel v več intervjujih, tudi navdihoval ob snovanju uprizoritve. 2.2 Katarina, pav in jezuit Sezono 2005/06 so zaznamovale številne dramatizacije po vseh slovenskih gledaliških odrih; največ8 jih je bilo v SNG Drama Ljubljana. Gledališki praktiki in teoretiki so »o tem fenomenu«, kot je situacijo poimenovala tudi Amelia Kraigher v uvodni študiji Slovenskega gledališkega letopisa za sezono 2005/06, razpravljali na okroglih mizah in v časopisnih člankih, uspešnosti prenosov znanih zgodb iz ne-dramske literature v gledališče so posvetili obsežen tematski blok v reviji Literatura. Zahtevne uprizoritve po treh slovenskih in enem ruskem romanu v ljubljanski Drami so kritiki večinoma dobro ocenili, Fužinski bluz Andreja E. Skubica je v dramatizaciji Ane Lasic in režiji Ivane Djilas sodeloval tudi na bienalu sodobne evropske dramatike v Wiesbadnu, vendar je bila splošna ocena uspešnosti ob koncu sezone slabša kot na primer tista za »vrhunsko avtorsko predstavo« (Kraigher 2007: 11) Ep o Gilgamešu v Slovenskem mladinskem gledališču ali za Korunov Severni sij (avtor romana in njegov prireditelj je Drago Jančar) v Drami SNG Maribor. Jančarju so v razmiku enega meseca premierno uprizorili dva dramska teksta, nastala po njegovih romanih (Severni sij ter Katarina, pav in jezuit). Avtor obeh dramatizacij je bil sam, druge se je lotil, kot je povedal v intervjuju (Kdo smo in kaj je onkraj?, Dnevnik 18. 11. 2005), predvsem na željo takratnega ravnatelja SNG Drama Ljubljana Janeza Pipana. Na začetku je bil do njegovega predloga zadržan, ker je dvomil, da bo uspel preliti vzdušje prelomnega 18. stoletja iz romana v dramo. Ob tem je še izrazil skepso do tovrstnega početja in označil uprizarjanje dramatizacij za prehoden pojav; povezal ga je predvsem z željo gledalcev videti v gledališču kaj globljega. 8 V SNG Drama Ljubljana so v gledališki sezoni 2005/06 uprizorili dramatizacije romanov Fužinski bluz, Alamut, Katarina, pav in jezuit ter Ana Karenina. 82 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Žanrsko najustreznejša oznaka za roman Katarina, pav in jezuit (2000), ki je šesti po vrsti in drugi, za katerega je prejel nagrado kresnik, je sodobni zgodovinski roman. Dogajalni čas (1756-1773) zaznamujejo družbeni in moralni razkroj, bližajoča se revolucija, znanstveni napredek na eni strani ter vraževerje na drugi strani. Na freski burnega zgodovinskega dogajanja, polnega nasprotij, iz katerih vznika dramska napetost, stopajo v ospredje tri pripovedne osebe. Katarino spoznamo kot (ne več) mlado, naveličano čakanja na nekaj/nekoga (slutimo, da je to Windisch - pav); v strahu pred samoto in staranjem ter v upanju po spremembi (Zlato skrinjo v Kel-morajnu razumemo kot metaforo) se odpravi na romanje, očetovemu neodobravanju navkljub. Sledijo njena pot skozi avstrijske in nemške dežele, ognjeni in vodni krst (srečanje s Simonom - jezuitom ob ognju ter vodna ujma, iz katere jo ta reši), odnos z Windischem, ljubezenski trikotnik, ki se zaključi s Simonovo še večjo odtujenostjo in z nezmožnostjo prave ljubezni po umoru tekmeca, ter na koncu jezuitovo životar-jenje in Katarinino novo življenje s (Simonovo) hčerjo. Roman zaznamujeta pestrost motivov ter predstavna slikovitost; ta se odraža v množičnih prizorih iz romarskega življenja, sanjskih vizijah in opisih narave. Večplastno pripoved dopolnjujejo širše zgodovinsko in ožje kronikalno gradivo (podoba avstrijske vojske, način življenja v 18. stoletju, historiat jezuitskega reda ...) ter elementi slovstvene folklore. Romaneskna jezikovna večplastnost nastaja iz ekspresivnega besedja, svetopisemskega sloga, paralelizmov in z njimi povezane ritmičnosti pripovedi ter pogovornih izrazov. Pripovedovalec prehaja iz avktorialnega v personalnega, v katerem je zaznati elemente nezanesljivosti; pogosta je ironična perspektiva. Transponiranje obsežnega in kompleksnega romanesknega tkiva v dramsko obliko sta njegova avtorja - Drago Jančar in Janez Pipan - opredelila kot dramatizacijo. Njuna namera napisati dramsko besedilo se kaže tudi v tridelni strukturi besedila in didaskalijah, ki niso zgolj režijski napotki, ampak so izrazito literarne. Dramatizacija je izpostavila tri protagoniste iz naslova in tri temeljne življenjske principe, ki jih določajo: Katarinina ženskost, ki v sebi nosi ljubezen in lepoto; oficir kot nosilec vojaškega, osvajalnega načela ter s tem moči in oblasti; jezuit Simon pa sledi poti duhovnosti ter bogoiskateljstva. Jančarjeva osnovna namera je bila torej napisati dramo, v kateri bodo trčila vsa tri načela, s čimer bo tragedija treh intimnih usod dobila nadčasovni pomen, in zožiti perspektivo, ki naj bi se s širšega, kolektivnega dogajanja postopoma zožila na intimne usode. S prepisovanjem dialogov iz romana, z ohranjanjem obsežnih notranjih monologov, s transformiranjem polpremega govora v dialoge ali monologe, strnjevanjem dogajanja, z minimalnim reduciranjem števila oseb in s skoraj nespremenjenim potekom zgodbe pa daje nastala dramatizacija vtis pretiranega sledenja konceptu zvestobe protobesedilu. Tudi Jančarjeve ambicije po postopnem oženju perspektive (prikaz širših okoliščin prehaja v intimno tragedijo treh oseb) ter navezave na barok (menjavanje prizorov na način kontrasta: posameznik, množica; zasebno, javno; sanjsko, realno; nizko, vzvišeno) so bolj kot v njegovi dramatizaciji realizirane v naslednji fazi - Pipanovi uprizoritvi.9 Slednja v dvesto sedemdesetih minutah z 9 Premiera uprizoritve Katarina, pav in jezuit: pokrajina sna je bila v SNG Drama Ljubljana 19. 11. 2005, sledilo je devetnajst ponovitev. V njej je igralo enaintrideset igralcev, od teh v glavnih vlogah Nataša Barbara Gračner (Katarina), Branko Šturbej (Simon Lovrenc), Jernej Šugman (Franc Henrik Windisch), Breda Marušič, Sodobni slovenski roman na gledališkem odru 83 enim odmorom ohranja kljub svoji fragmentarnosti tridelno strukturo dramatizacije v enainpetdesetih slikah,10 vendar uvaja številne redukcije obsežnih epskih pasaž, v katerih osebe pripovedujejo ali poročajo o (dramatičnem) dogajanju v romanu, ali jih nadomešča z neverbalnimi gledališkimi znaki.11 Problem različnih dogajalnih prostorov in obsežnih časovnih obdobij, med katere sodijo tudi številne jezuitove analepse, režija v uprizoritvi rešuje s svetlobnimi učinki, z minimalno spremembo premišljene in učinkovite scenografije Mete Hočevar z na sredini pomično dvižno ovalno steno, ki obkroža igralni prostor ter sproti razpira in zapira horizont. Prehode med prizori in s tem spremembe dramskega časa ustvarja preplet učinkovite filmske glasbe Alda Kumarja ter folklornega glasbenega izročila v izvedbi ženske vokalne skupine Katice. Lik Windischa je v dramatizaciji največ izgubil - njegove replike so postale dobesedni prepisi pripovednih izsekov ter ga s tem napravile še bolj bahavega, sebičnega, ciničnega, celo omejenega v svoji nereflektirani naklonjenosti vsemu novemu in naprednemu; v uprizoritvi je enoplastnost njegove karakterizacije omilila igralčeva interpretacija. Nasprotno velja za Škofa in Tajnika, ki v predstavi, in še bolj v dramski predlogi, odigrata vlogo komentatorjev oziroma poročevalcev o dogajanju; prvi je že v dramatizaciji doživel spremembe, saj je postal nekakšen rezoner - bistveno bolj svobodomiseln, človeški ter pacifističen kot v romanu. Ravno v njegovih pogovorih s Tajnikom in ob poudarjanju njune karakterne različnosti (Tajnik je namreč izrazito konservativen ter vraževeren tipiziran lik) se ohranjajo humorni elementi, ki so nekakšen nadomestek pripovedovalčeve ironične perspektive v romanu. Vloga ljudskega pripovedovalca zgodb Tobije se v uprizoritvi - v nasprotju z romanom in dramatizacijo - zmanjša; režiser ga je še prej kot dramatizator izločil iz dogajanja skladno s svojo vizijo o tridelnosti uprizoritve: prvi del kot lahkotna ljudska igra; drugi del kot drama treh usod, ki mu sledi tragični vrhunec v tretjem delu. Nepre-pričljivost še enega lika iz dramatizacije - Simona - zmanjšujeta režija s črtanjem obsežnih diskurzivnih struktur, prepisanih iz romana, ter igralčeva interpretacija. Podobno kot Frey se je tudi režiser Pipan odločil za več kolektivnih prizorov, kot jih je v drami, čeprav najslikovitejše (pitje, pretepanje in delno nevihto) izpusti. Že Jančar je v mislih na uprizoritev zmanjšal število oseb in uvedel manjše spremembe ter poenostavitve (največ v tretjem delu), dopisal je tudi nekaj dialogov; režiser Pipan je šel dlje, vendar njegovo poseganje v dramski tekst ni primerljivo s Freyevim, ki mu je romaneskno besedilo predstavljalo zgolj izhodišče. Uprizoritev je tudi odpravila manjše nedoslednosti in nemotiviranost dogajanja ali karakterizacije, ki so se zgodili ob prenosu romana v dramsko obliko; na primer v dramatizaciji neposrečen lik Pasarjeve žene Leonide ali psihološko slabo utemeljeno in neprepričljivo Katarinino Janez Škof (Tobija), Ivo Ban (Škof), Alojz Svete (Tajnik), Danilo Benedičič (Provincial), Brane Grubar (Herver) idr. 10 Število prizorov je skoraj identično s številom poglavij v romanu - teh je petdeset. 11 Z gledališkimi znaki se ukvarja gledališka semiologija; med pomembnejše raziskovalce tega področja spadajo Anne Ubersfeld, Patrice Pavis, Erika Fischer-Lichte in Tadeusz Kowzan. Slednji je uvedel trinajst sistemov slušnih, vidnih, prostorskih in časovnih gledaliških znakov: beseda, ton, mimika, gesta, gib, maska, frizura, kostum, rekvizit, scena, luč, glasba in zvočni efekt. Pri Fischer-Lichtejevi, ki je izhajala iz Kowzana, najdemo podobno klasifikacijo gledaliških znakov, s tem da so ti razvrščeni v štirinajst skupin na osnovi opozicij (Senker 2010: 64). 84 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec ljubezensko predajo Windischu. Uporaba neverbalnih gledaliških znakov (mimič-nih, gestičnih, kostumskih, scenografskih, svetlobnih) se zgosti v tretjem delu, ko režiser najradikalneje črta monološke strukture ter s tem doseže učinek stopnjevanja napetosti; tudi v dramatizaciji je največ reduciranja romanesknega materiala ravno v zadnjih poglavjih. Povod za Windischev umor in način, kako ga Simon izvede, sta prilagojena gledališkemu mediju (premišljena mizanscena, stopnjevanje napetosti), vendar nista v neskladju z motivacijo v romanu. Uprizoritev se zaključi s podobnim scenskim elementom, kot se začne: z modro svetlobno vertikalo; konec je odprt tako v romanu kot v dramatizaciji in njeni odrski realizaciji. 2.3 Čefurji raus! V slovenskem prostoru ni ravno pogosto, da postane prvenec mladega, v literarnih krogih neuveljavljenega avtorja tako medijsko odmeven, priljubljen med bralci, nagrajen s tremi nagradami (tudi kresnikom), prevajan v številne jezike, uprizorjen oziroma (še kar) uprizarjan12 na gledaliških odrih in filmsko adaptiran, kot se je to zgodilo z Vojnovicevim romanom. Čefurji raus! (2008) so bili pravzaprav predispo-nirani za filmski medij, saj je avtor besedilo napisal na osnovi prvega dela filmskega scenarija za tridelno zgodbo o odraščanju v Fužinah. Govor je v romanu osrednji strukturni, tematski in kompozicijski princip, zato ga Alojzija zupan sosič (2012: 361) razume kot glavnega junaka. Čefurščina oziroma fužinščina (jezikovni konstrukt realnega in literarnega jezika) je tako jezik pripovedi kot dialogov (ti so dinamični, največkrat brez napovednih stavkov, ohranjajo pa zapisovanje ločil v premem govoru). Obe ravni se med seboj tudi razlikujeta, saj dialogi - sploh tisti med Markom in njegovimi starši - vsebujejo bistveno več neslovenskih prvin kot Markova pripoved; ta se intenzivira v smislu oddaljevanja od slovenščine v stresnih in emocionalno nabitih trenutkih. Poleg dialogov Vojnovic uporablja notranji monolog, ki je pogosto nekakšen tih pogovor s prisotno (ali tudi odsotno) osebo, in polilog - na primer na avtobusu, ko pripovedovalec s prelivanjem glasov pijanih najstnikov izraža kaotičnost situacije ter jih v tem skupinskem prizoru karakterno izenači. Zgodba o ključnih trenutkih Markovega odraščanja je podana v kratkih poglavjih, pogosto z uporabo druge osebe, s katero nagovarja implicitnega bralca, in dramatičnega sedanjika, zaradi česar spominja na strukturo dramskega oziroma filmskega prizora. Karakterizacija oseb poteka največ skozi govor, zlasti to velja za Marka, osrednji romaneskni lik. Ob Markovem reflektiranju družbene stvarnosti se odpre vprašanje o zanesljivosti njegove pripovedi, ki se skozi roman spreminja. Dramatizirani13 pripovedovalec, ki se svoje pisateljske vloge ne zaveda, je torej še eden od razlogov za prestavitev romana v drug medij. Monodrama po romanu Gorana Vojnovica, kot jo je poimenoval njen avtor Marko Bulc, je nastala v koprodukciji zavoda No History in gledališča Glej; producent je 12 Junija 2013 je predstava, ki je bila premierno uprizorjena 3. 3. 2009 v Gleju, doživela svojo tristoto ponovitev. 13 Termin dramatizirani/nedramatizirani pripovedovalec je Boothov. Breda Marušič, Sodobni slovenski roman na gledališkem odru 85 bil Dejmo stisnt teater. Gledališče Glej je za sezono 2008/09 izbralo geslo Odjuga '09, kar naj bi nakazovalo gledališko snovanje v smeri družbene in politične angažiranosti. Vendar je nagrajeni, priljubljeni ter aktualni14 Vojnovicev roman v svoji odrski ilustraciji z očitno intenco zabavati publiko in z izogibanjem vulgarizmov, seksualnosti ter težav s policijo (torej biti komercialno uspešen in neproblematično všečen) izgubil precej družbenokritičnega naboja. Prireditelj ter režiser Bulc se je zaradi strukture romana, značilnosti pripovedovalca, živega in učinkovitega jezika, verjetno pa tudi iz povsem tehničnih in finančnih razlogov, odločil za monodramo, natančneje monokomedijo - priljubljeno dramsko zvrst. V intervjuju (čefurji prihajajo na oder, Dnevnik 28. 2. 2009) je spregovoril o svoji strategiji prirejanja, katere vodilo je bilo čim več ohranjanja izvirnega besedila ter reduciranje romaneskne predloge glede na na dolžino predstave.15 Dramatizacija je v primerjavi s prejšnjima dvema v prispevku obravnavanima priredbama najizraziteje pisana z mislijo na uprizoritev. V celoti se realizira na odru; ker pa je prireditelj obenem tudi režiser, ne vsebuje didaskalij. Podobno kot Šmid je Bulc reorganiziral pripoved, da je postala zgodba preglednejša. Dopisovanja novega teksta je zelo malo - primerjava vseh treh priredb kaže, da ga je največ zaznati pri Jančarju -, njegova funkcija pa je, da uvede novo temo. Veliko je črtanja besedila; izločeni so vsa tri soočenja s policisti, ljubezen in spolnost ter v romanu izrazno močan prizor zažiga kosovnega odpada. Uprizoritev poteka na popolnoma praznem odru, brez rekvizitov, scenografije, kostumografije ter oblikovanja luči. Edino na začetku in koncu uprizoritve se pojavi zvočna podlaga (posnetek glasbe fužinskega raperja Zlatana čordica - Zlatka), ki delno pripomore k prostorski in časovni umestitvi dogajanja. V primerjavi z ostalima dvema uprizoritvama ima glasba najmanjšo vlogo, ni eden od temeljnih gledaliških znakov kot (ljudska) glasba s simbolno in z identitetno vlogo v predstavah Katarina, pav in jezuit ali Filio ni doma. Pripovedovalec stoji ves čas v neposredni bližini publike in z njo občasno komunicira; interakcija med njima je na vsaki ponovitvi drugačna. Igralec Aleksandar Rajakovic Sale večji del uprizoritve deluje namreč kot pripovedovalec zgodbe, v lik Marka se spremeni predvsem v kriznih trenutkih; prepričljivejši je, ko se transformira v lik očeta, prijateljev, znancev ... Ironična in humorna perspektiva, ki zaznamujeta celoten roman, se zaradi postopkov epiziranja ohranjata, vendar se ob koncu uprizoritve prelijeta v otožno Markovo zrenje skozi okno ter občutenje večne izko-reninjenosti priseljencev in njihovih potomcev prve generacije. Romaneskni konec je v primerjavi z odrskim zaključkom bolj optimističen, saj je obarvan z Markovim spoznanjem, da se je rešil (z očetovo pomočjo) in da mu za vse, kar je doživel, ni žal. Morda je ravno v drugače intoniranem zaključku dramatizacije skrito tisto odpiranje aktualnega družbenega vprašanja, ki mora biti zaradi drugačne narave recepcije v gledališču posredovano eksplicitnije - vsaj za povprečnega gledalca. 14 Aktualnost ni izvirala le iz občutljivih družbenih vprašanj - priseljenci, izbrisani -, ampak tudi iz policijske afere kot posledice neprepoznavanja temeljnih literarnih konvencij (zgoraj omenjena nezanesljiva pripoved). 15 Monokomedija Čefurji raus! traja nekaj več kot sedemdeset minut. 86 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec 3 Zaključek Analiza treh ugledališčenih romanov kaže različne razloge (prevladujejo zunajli-terani - programske poteze gledaliških ustanov, povezane z obletnicami ter obetom komercialne uspešnosti) in tipe prenosa diegetičnega diskurza v mimetični dramski način - od dramatizacije v najbolj klasičnem pomenu besede (Katarina, pav in jezuit) do koreodramske priredbe tekstovnega materiala (Filio ni doma) in prenosa minimalno skrajšanega ter reorganiziranega romana na oder brez izrazitih dramatizacij-skih postopkov (Čefurji raus!), ki pa ni izveden na postdramski način. Posamezne strategije so odvisne od tega, kdo roman prireja in kakšna sta struktura ter značaj besedila. Med romanom in uprizoritvijo je v tradicionalnih načinih prirejanja faza, v kateri se novonastali dramski tekst zapiše; ta je realizirana v vseh treh obravnavanih primerih. Primerjava dramskih predlog kaže drugačne ugotovitve kot primerjava uprizoritev. Predvsem Jančarjeva priredba nosi v sebi intenco biti dramsko besedilo, kar pa ji ne uspe zaradi prevelike odvisnosti od protobesedila, katerega avtor je prireditelj sam. Podobno je s Šmidovo dramatizacijo, v kateri je opaziti več inovativnosti in manj »sakralizacije« kanonskega literarnega teksta; poseben primer predstavlja Vojnovicev roman, ki je s svojo strukturo in prvoosebnim dramatiziranim pripovedovalcem usmeril avtorja priredbe in režiserja Bulca, da se je odločil za monodramo, s čimer je ohranil posredniški komunikacijski model, veliko večino teksta in se s tem najmanj oddaljil od romana.16 Bulčeva dramska predloga je tudi v celoti realizirana na odru, ne vsebuje didaskalij ali kakršnih koli scenskih opomb in ni javno objavljena. Ker je le nekoliko reorganiziran in skrajšan prepis romana z ohranitvijo pripovedovalca (uvedba pripovedovalca je sicer v procesu adaptacije nedramskih besedil dokaj pogost postopek, sploh od druge polovice prejšnjega stoletja dalje), jo pogojno označujem za dramatizacijo. Ostala dva primera - Katarina, pav in jezuit ter Filio ni doma - skušata biti dramsko besedilo, kar se kaže tudi na formalni ravni (didaskalije, tridelna zgradba), vendar sta se oba ujela v past, ki jo nastavljajo dramatizatorju na eni strani epska širina, številne analepse, notranji monologi idr. ter na drugi prevelika zvestoba izvirniku. Zaradi različnega komunikacijskega modela v pripovednih in dramskih besedilih17 sta dramatizatorja razumljivost zgodbe ustvarjala z različnimi tehnikami epiziranja, predvsem s preobsežnim poročanjem, kar je pripeljalo do nadomeščanja dramske akcije z govorjenjem o preteklih dogodkih (predvsem Katarina, pav in jezuit). Slednje sta režiserja v uprizoritvi močno reducirala oziroma se je Frey odločil za popolnoma drugačen pristop, kar kaže pogosto neskladje pisateljske in režiserske logike. Obravnavani primeri dokazujejo, da kadar pripravlja priredbo režiser (Bulc), to stori drugače kot pisatelj/dramatik, saj jo piše z izrazito mislijo na uprizoritev. 16 V postdramskem gledališču poznamo uprizoritve celotnih epskih besedil, vendar od navedenih petnajstih primerov sodobnih slovenskih romanov ni nobenega med njimi. 17 V dramskih besedilih umanjka fiktivni pripovedovalec, ki se obrača na fiktivnega naslovnika (posredni komunikacijski sistem), kar vpliva na drugačno strukturo dramskega dialoga od dialoga v romanu, saj kontekst slednjega določa in opredeljuje funkcija pripovedovalca, ki pa je v drami z izjemo didaskalij odsoten (Pezdirc Bartol 2010: 130). Breda Marušič, Sodobni slovenski roman na gledališkem odru 87 Na komunikacijski model se navezuje tudi pripovedna perspektiva, ki se med prehodom v dramsko obliko večinoma izgubi (Katarina, pav in jezuit). Da za kakovostno dramatizacijo ni dovolj zgolj pretvarjanje notranjih monologov v dialoge ali prepisovanje dialogov iz romana v dramo, kaže predvsem Jančarjeva priredba, saj je ravno zaradi navedenih postopkov prišlo do osiromašenja in enoplastnega karakteri-ziranja nekaterih likov ali do sprememb v njihovem značaju (predvsem Simonovem). Poudarjanje narativnih elementov iz romana, sledenje zgodbi, sukcesivnost dogodkov, črtanje stranskih zgodb in minimalno dopisovanje novega teksta pa so skupne značilnosti vseh treh priredb. Dramska predloga, nastala po romanu, doživlja med inscenacijo - prenosom v drug znakovni sistem in s tem v drugačen način recepcije - enako usodo kot kateri koli dramski tekst in ponuja različna režiserska branja. Režiser ji lahko sledi v celoti (Čefurji raus!); njegovo branje je zavezujoče, vendar si dovoli določene prilagoditve gledališkemu mediju (Katarina, pav in jezuit) ali pa je njegov pristop inovativen in izkazuje radikalne posege v procesu odrske adaptacije (Filio ni doma). čeprav je najmanj tekstovnega gradiva ohranjenega ravno v zadnjem primeru, in tudi sicer se je režiser Frey na prvi pogled najbolj oddaljil od protobesedila, je v njegovi uprizoritvi čutiti duha romana. Zaradi inovativnosti in premišljene prestavitve v drug medij ter preseganja dramatizacije kot le odrske ilustracije romana jo ocenjujem kot najuspešnejšo od predstavljenih treh primerov. Dramatizacije namreč ne moremo vrednotiti na osnovi podobnosti z romanom, po katerem je nastala, niti je ne moremo - v smislu kakovosti - primerjati z njim, saj gre za novo, izvirno delo z drugačnim tipom informacij. Zvestoba romanesknemu besedilu, sploh ohranjanje zgodbe za vsako ceno, onemogoča njegovo transformacijo v prepričljivo dramsko strukturo. Delež modernističnih prvin v romanu otežuje prenos v klasičen dramski tekst, kakršen skuša biti Šmidova dramatizacija, nikakor pa ni ovira za uprizoritev z novo, dodano vrednostjo, kar dokazuje Filio ni doma. Na drugi strani pa količina dialogov, kratek dogajalni čas v primerjavi z drugima dvema romanoma in verističnost govora ne pogojujejo dobre dramatizacije (Čefurji raus!) kot tudi ne imanentna dramskost v romanu (Katarina, pav in jezuit). Obravnavani primeri in ostala gledališka produkcija po nedramskih besedilih kažejo, da razumevanje prototeksta v smislu izhodišča oziroma navdiha (ob spoštovanju in odgovornosti do prototeksta v uprizoritvi Filio ni doma) vodi do uprizoritev, ki pomenijo kreativen prehod v drug znakovni sistem, pretirano sledenje zgodbi pa do gledališke ilustracije. Ravno več svobode, ki jo daje roman, in iskanje novega izraza je tisto, kar privlači mnoge ustvarjalce, da se namesto za uprizoritev dramskega besedila odločijo za uporabo nedramskega gradiva. 88 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Viri in literatura Berta Bojetu, 1990: Filio ni doma. Celovec-Salzburg: Založba Wieser. Berta Bojetu-Bojeta, Jonatan Smid, 2000: Filio ni doma. Priredba za koreodramsko ugledališčenje romana. Tipkopis v lasti Slovenskega gledališkega muzeja. --, Jonatan Smid, 2000: Filio ni doma. Videogradivo v lasti SNG Drame Maribor. (Ogled 12. 3. 2013.) Drago Jančar, 2000: Katarina, pav in jezuit. Ljubljana: SM. Drago Jančar, Janez Pipan, 2005: Katarina, pav in jezuit: Pokrajina sna. Po istoimenskem romanu Draga Jančarja. Ljubljana: SNG Drama. --, 2005: Katarina, pav in jezuit: Pokrajina sna. Videogradivo v lasti SNG Drama Ljubljana. (Ogled 19. 11. 2012.) Goran Vojnovič, 2008: Čefurji raus! Ljubljana: Študentska založba. Goran Vojnovič, Marko Bulc, 2009: Čefurji raus! Tipkopis. --, 2009: Čefurji raus!. Videogradivo v lasti gledališča Glej. (Ogled 15. 7. 2012.) Wayne C. Booth, 20054: Retorika pripovedne umetnosti. Ljubljana: LUD. Matko Botič, 2012: Hrvatska proza u novijem hrvatskem kazalištu: Teorijsko-dra-maturški aspekti: Doktorski rad. Zagreb: Filozofski fakultet. Gregor Butala, 2009: Čefurji prihajajo na oder. Na spletu. Helga Glušič, 2002: Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. Ljubljana: SM. Erika Fischer-Lichte, 1996. Gledališče kot semiotični sistem. Prisotnost, predstavljanje, teatralnost. Ur. E. Hrvatin. Ljubljana: Maska. David Herman, Manfred Jahn, Marie-Laure Ryan, 20 082: Routledge encyclopedia of narrative theory. London, New York: Routledge. Drago Jančar , 2002: Privlačnost praznine. Ljubljana: Študentska založba (Beletrina). Drago Jančar, Gregor Butala, 2005. Kdo smo in kaj je onkraj? Dnevnik 55/313. 16. Amelia Kraigher , 2007. Razpeti med včeraj in jutri. Pogled na gledališko sezono 2005/2006. Slovenski gledališki letopis: Slovene theatre annual. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. 7-20. Blaž Lukan, 2007. Dramatizacija na festivalu slovenske drame. Tihožitja in grimase. Maribor: Aristej. 149-53. Vanesa Matajc , 2003. Sodobni in moderni slovenski zgodovinski roman. Slovenski roman. Ur. M. Hladnik in G. Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 201-11. Breda Marušič , 2012. Dramatizacija v slovenskem gledališču med 1865 in 2010. Slovenska dramatika. Ur. M. Pezdirc Bartol. Ljubljana: FF (Obdobja, 31). 181-87. Breda Marušič, Sodobni slovenski roman na gledališkem odru 89 Patrice Pavis, 1997: Gledališki slovar. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko. Mateja Pezdirc Bartol, 2010: Najdeni pomeni: Empirične raziskave recepcije literarnega dela. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije (Slavistična knjižnica, 15). Manfred Pfister, 1991: The theory and analysis of drama. Cambridge idr.: Cambridge University Press. --, 1998: Drama: teorija i analiza. Zagreb: Hrvatski centar ITI. Gerda Poschmann, 2008. Gledališki tekst in drama: K uporabi pojmov. Drama, tekst, pisava. Ur. P. Pogorevc in T. Toporišič. Ljubljana: MGL. Repertoar slovenskih gledališč 1867-1967: Popis premier in obnovitev. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1967. Do sezone 1991/92 je izšlo še pet dopolnil: 196-1972, 1972-1977, 1977-1982, 1982-1987, 1987/88-1991/92. Boris Senker, 2010: Uvod u suvremenu teatrologiju. Zagreb: Leykam international, d. o. o. Slovenski gledališki letopis. Slovene Theatre Annual. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1992/93-2009/10. Tatjana Stanič, 2005/06. Od pridige do monologa. Gledališki list 85/6. 12-14. Tomaž Toporišič, 2008. Jeziki predstave in politike teksta. Drama, tekst, pisava. Ur. P. Pogorevc in T. Toporišič. Ljubljana: MGL. Anne Ubersfeld, 2002: Brati gledališče. Ljubljana: MGL. Alojzija Zupan Sosič, 2006: Robovi mreže, robovi jaza: Sodobni slovenski roman. Maribor: Litera. --, 2003: Zavetje zgodbe. Ljubljana: LUD (Zbirka Novi pristopi). --, 2012. Dramske prvine v sodobnem slovenskem romanu. Slovenska dramatika. Ur. M. Pezdirc Bartol. Ljubljana: FF (Obdobja, 31). 359-66. 90 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Summary In recent decades, new textual and staging practices have increased the use of non-dramatic texts, including contemporary Slovene novel. As dramatization is carried out in several different ways, the paper introduces three examples, presenting all three phases of the process: proto-text, dramatization, and staging. The author first examines the factors that influence the producer's decision to select a contemporary Slovenian novelistic text, then the strategies of dramatization used, the relationship between the newly created dramatic text and the staging, and, finally, the extent of innovation applied. Filio ni doma, Katarina, pav in jezuit and Cefurji raus! are three considerably different novels not only in terms of narration, but also in terms of implied theatricality. The dramatizations, on the other hand, are similar mainly due to their correspondence with the novel. In the first two examples similar strategies of adaptation can be observed (the reorganization of the plot, the principle of succession, the reduction of events / scenes, the copying of dialogues and monologues from the proto-text.) On the other hand, Vojnovic's novel with its specific structure directs the form of monodrama and therefore narrates about the plot instead of showing it. In staging the directors follow the dramatic text to a different extent: in case of Cefurji the complete dramatic text is realized on stage, which is partly due to the fact that the author of dramatization and the director are the same person. In Filio ni doma, the substantial part of the dramatic text is ignored as a result of the director's choreodramatic approach. The quality and popularity of dramatization can by no means be sought in its comparison with the novel. Overly close following of the original is even more problematic in staging, as this means a transition into a completely different sign system. Understanding of the proto-text as a starting point or inspiration, however, leads to a staging that can be considered innovative (Filio ni doma). The result of overly close adherence to the original is a theatrical illustration or the so called "pictorial novel." UDK 821.161.1.09-31Bulgakov M.:811.161.1'25 Natalia Kaloh Vid Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru PREVAJANJE JEZIKOVNIH PRVIN, ZNAČILNIH ZA SOVJETSKI DRUŽBENO-KULTURNI DISKURZ, V ROMANU M. BULGAKOVA MOJSTER IN MARGARETA Roman Mihaila Bulgakova Mojster in Margareta je izrazito kultumospecifično obarvano pripovedno delo, v katerem avtor izvrstno posnema jezikovno izrazje svojega časa. Pričujoča razprava se osredotoča na analizo Gradišnikovega prevoda romana z vidika prevajanja kulturnospecifičnih izrazov, značilnih za sovjetsko okolje tridesetih let prejšnjega stoletja. V razpravi se bomo omejili na prevajanje leksikalnih posebnosti nestandardne novotvorjene »sovjetske ruščine«, ki jih bomo imenovali sovjetizmi. Gradišnikov prevod opazujemo na nižjih jezikovnih ravneh, torej posamične besede, značilne za sovjetsko govorico - pri tem pa govorimo o ustreznosti prevoda le-teh. Ključne besede: literarni prevod, kulturnospecifični izrazi, sovjetizm, Janez Gradišnik In Mikhail Bulgakov's novel Master and Margarita, which contains numerous culturally specific details, the author brilliantly uses language elements typical of his time. Current analysis focuses on Gradišnik's translation of the novel into Slovene from the point of view of the translation of culturally specific terms characteristic of the Soviet discourse of the 1930s. The emphasis is on the translation of word-formations of non-standard "Soviet Russian" expressions, called Sovietisms in the paper. The author analyzes Gradišnik's translation on the lexical level, i.e., lexicon typical of the Soviet speech and the adequacy of its translation. Keywords: literary translation, culturally specific expressions, Sovietism, Janez Gradišnik 1 Uvod Mihail Afanasijevič Bulgakov, eno izmed velikih imen 20. stoletja, je zahodnemu bralcu morda najbolj znan po svojem zadnjem romanu Mojster in Margareta, ki je nastajal več kot desetletje, vse do pisateljeve smrti leta 1940. Zaradi vsesplošne cenzure v Stalinovih svinčenih letih so lahko sovjetski bralci zadnjo Bulgakovovo mojstrovino prebrali šele več kot dvajset let kasneje, ko je v letih 1966 in 1967 po delih izšla v literarnem časopisu Moskva, glasilu moskovske organizacije Zveze sovjetskih pisateljev, in sicer v 11. številki leta 1966 ter v 1. številki leta 1967. Ob tem je Bulgakov avtor še številnih drugih proznih in dramskih del, dveh romanov (Bele Garde, pripovedi o človeški usodi v času državljanske vojne v Ukrajini, in nedokončanega Gledališkega romana, v katerem opisuje lastne izkušnje v strogo cenzuriranem okolju sovjetskega gledališča) ter več novel, feljtonov in povesti, med njimi dveh znanstvenofantastičnih - Usodna jajca in Pasje srce. Večina njegovih dramskih del, med njimi Aleksander Puškin, Adam in Eva, Dnevi Turbinovih in Ba- 92 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec tum, zaradi konflikta z uradno cenzuro v času njegovega življenja ni bila uprizorjena ali natisnjena. Po besedah Javornika (Javornik 1992: 79) so se slovenski bralci z Bulgako-vom seznanili najprej in predvsem v gledališču, ki je (največ po zaslugi režiserja Šedlbauerja) postavilo na oder nekaj najpomembnejših Bulgakovovih dramskih besedil. Pisateljev opus je v slovenskem prevodu dostojno predstavljen, saj so bila prevedena številna prozna in dramska dela: dva najpomembnejša romana, Mojster in Margareta (1971) v prevodu Janeza Gradišnika in Bela Garda (1975) v prevodu Marjana Poljanca, nekaj povesti in novel, med drugimi Pasje srce v prevodu Draga Bajta (1976) in Usodna jajca (prirejena kot radijska igra) v prevodu Franceta Vurnika (1995), drami Ivan Vasiljevič: Komedija v treh dejanjih (1970) in Molière: Zarota svetohlincev (1983) v prevodu Milana Jesiha, Škrlatni otok (1981) v prevodu Draga Bajta in Milana Jesiha ter posamezni prevodi kratkih povesti Simona Do-bravca (1999, 2003). Pričujoča razprava se osredotoča na analizo Gradišnikovega prevoda romana Mojster in Margareta z vidika prevajanja kulturnospecifičnih izrazov, značilnih za sovjetsko okolje tridesetih let prejšnjega stoletja. Ena zelo opaznih lastnosti literarnega opusa Mihaila Bulgakova je namreč skladnost jezikovnega izrazja z vsebino. Mojster in Margareta je izrazito kulturnospecifično obarvano pripovedno delo, ki se odvija v različnih časovnih in prostorskih dimenzijah ter posledično tudi v različnih jezikovnih svetovih: v izmišljenem mestu Jeršalaim (Jeruzalem) v času križanja Jezusa Kristusa (t. i. jeršalaimska pripoved) in v Moskvi v tridesetih letih prejšnjega stoletja (t. i. moskovska pripoved). Za govorico Moskovčanov je značilno, da se sporazumevajo v nižjem pogovornem jeziku, prežetem z leksikalnimi posebnostmi nestandardne novotvorjene »sovjetske ruščine«, ki jih bomo v razpravi imenovali sovjetizmi. Pojem se nanaša na besedišče, vključno s kraticami in krajšavami, ki opisuje različne plati sovjetskega življenja (poklice, uradne ustanove, propagandna gesla itd.). Prisotnost sovjetizmov v Bulgakovovem romanu je povsem logična, saj je živel in ustvarjal v času nastanka »sovjetske govorice« in jo je v svojih delih večkrat ironično posnemal. Duhovito vpletanje sovjetskega diskurza v besedilno strukturo je nespregledljiva stalnica v večini del pisateljevega ustvarjalnega vrha, v katerem je gradil razmišljanje, čutenje in izražanje »homo sovetikusa« ter poudarjal ujetost posameznika v jezikovnih strukturah svojega časa. Kot zagovornik svobode izražanja, predvsem umetniškega, se v svojih delih ironično odziva na težnjo sovjetske oblasti, da bi ljudem odvzela pravico do svobode govora in osebnega načina izražanja ter jih prisilila k rabi okrnjenega, degradiranega jezika, ki je ubesedoval predvsem strah, malodušje in paranojo. Posnemanje jezikovnega izrazja svojega časa, ki ga Bulgakov poustvarja z uporabo krajšav, kratic, zloženk s predponskim obrazilom -anti, frazeoloških izrazov in novotvorjenk, postavlja prevajalca pred zahtevno nalogo: v prevodu bi namreč moral poskrbeti za sorodno izrazje, vezano na določen socialno-politični diskurz, in dekodirati zapletene mreže družbenih ter političnih konotacij. Brez prevajalčeve pomoči se lahko bralec izgubi v labirintu kratic, skovank in tvorjenk, kajti »prevajanje pomeni predvsem medkulturno posredovanje, ki prevajalcu narekuje ustrezno komunikacijsko-etično strategijo« (Kučiš 2012: 45). Tudi interpretativne možnosti so Natalia Kaloh Vid, Prevajanje jezikovnih prvin 93 lahko omejene, saj ni mogoče vedno rekonstruirati ustrezne ekvivalente sovjetizmov, brez dodatnih pojasnil1 pa so pogosto nerazumljivi.2 Ob tem pa ne smemo prezreti dejstva, da sovjetizmi predstavljajo pomembno lastnost stilne raznolikosti Bulgakovovega besedila; če bi jih prevajalec poskusil deloma ali v celoti opustiti, bi besedilu odvzel eno ključnih oznak jezikovne podobe časa nastanka romana. V razpravi se bomo omejili na analizo prevodov sovjetizmov v t. i. moskovskih poglavjih, saj so jeršalaimska poglavja v skladu z Bulgakovovo jezikovno doslednostjo, ki je zmeraj prilagojena vsebini, napisana v knjižni ruščini. 2 Sovjetski jezik in sovjetizmi Prva razprava3 o novem političnem jeziku v Sovjetski zvezi A. Seliščeva se je pojavila že leta 1928. Razprava preučuje nastanek novega sovjetskega jezika ali »sov-jetizacijo ruskega jezika« (Seliščev 1928: 10) in različne načine širjenja besedišča s pomočjo tujk, sprememb izvornega pomena besed, modifikacij že obstoječih besed s pridevniki in prislovnimi določili (npr. progresivni, nacionalni, pogumni, proletar-ski) ter krajšav in novotvorjenk. V šestdesetih letih 20. stoletja se je pojem že vsesplošno razširil in v raziskavi nucbMeHHbiu nepeeod c pyccKo^o asbiKa Ha ammucKuu sta ga prvič brez narekovajev uporabila Katser in Kunin. Razlagata, da so se »v obdobju Sovjetskega režima [...] pojavili številni sovjetizmi, npr. novotvorjenke, ki se nanašajo na različne pojme in dejstva, značilna za sovjetsko življenje« (Katser in Kunin 1964: 40). Eden najobsežnejših slovarjev sovjetizmov je izšel leta 1998 pod uredništvom V. Mokienka in T. Nikitine. Slovar vsebuje veliko idiomov, frazeoloških izrazov, pregovorov, klišejev, krajšav in akronimov, ki so nastali v sovjetskem obdobju. Nekaj pomembnih raziskav sovjetizmov je izšlo tudi v angleškem jeziku: Hodkinsona Dvojni pogovor (1955), Carew Hunta Priročnik komunističnega žargona (1972) in Kortena Slovar sovjetske družbe in kulture. Izbrani priročnik ruskih besed, idiomov in izrazov značilnih za post-stalinistično obdobje (1992). V primerjalnih analizah Kupine (1995, 1999, 2005) in Pihurove (2005) najdemo dve opredelitvi sovjetizma, ki ga Kupina opiše kot izključno jezikovni element - »besede in frazeološki izrazi, ki opisujejo dejstva, predmete in realije socialistične stvarnosti« (Kupina 2009: 38), Pihurova pa kot »ne samo jezikoslovni element, temveč vsak verbalni in neverbalni znak sovjetske kulture« (Pihurova 2005: 144). Pihurova sovjetizme razdeli v tri skupine: (1) besedne (besede in izrazi, ki so nastali v obdobju od dvajsetih do sedemdesetih let z namenom opisa specifičnih pojmov iz sovjetskega življenja, npr. brakodel, obezlichka, podkulachnik), (2) semantične (besede, ki so ob- 1 Tako sta denimo prevajalca romana v angleščino Richard Pevear in Larissa Volkhonsky (1997) na koncu prevoda dodala obsežna pojasnila in komentarje. 2 Čeprav se temu težko v celoti izogniti, prevajalec naj ne bi preveč »razlagal«, razen če se odloči za bolj »svobodni« prevod (Kočan 2009: 54). 3 Ena prvih razprav o sovjetizmih v tujini je nastala leta 1920. Napisal jo je francoski slavist A. Mazon v Lexique de la guerre et de la révolution en Russie. Naštel je tri načine širitve sovjetskega jezika: kratice, tujke in spremembe osebnih imen v deskriptivna. 94 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec stajale že pred nastankom Sovjetske zveze in so kasneje dobile nov pomen v sovjetski stvarnosti, npr. vreditel', dostat') in (3) asociativne (besede z dodatnim konotativnim pomenom, npr. avantgard, gniot). V slovenskem znanstvenem prostoru je iz leta 2012 raziskava Ivana Verča o razvoju in pomenu jezika, ki se sicer ne ukvarja s pojmom in pomenom posameznih sovjetizmov, toda poudari za sovjetsko književnost značilno vpetost in ujetost v re-ferenčnost in denotat jezika, ki ne more ali ne sme lagati, ker je resnica jezika že po svoji funkcionalni naravi obenem »resnica« resničnega (Verč 2010: 129). Problem se po avtorjevem mnenju skriva v tem, da je bila venomer v ospredju proizvodna moč jezika, ne pa njegova virtualnost, saj je imel oblast nad znakom zmeraj tisti, ki je bil močnejši. Izhod iz mimetičnosti vidi v razgraditvi resničnosti in navaja avtorje, ki jim je to uspelo (Platonov, Leonov, Piljnjak), saj so področje književnosti sprejeli kot potencial besede, ne pa svet realnega, v katerega naj bi bila beseda že sama po sebi vgrajena (Verč 2010: 130-31). 3 Prevod Janeza Gradišnika Pri analizi prevoda opažamo, da je Gradišniku vsekakor uspelo ohraniti sporočilno in slogovno distinkcijo izvirnika. Dobro se je vživel v Bulgakovov pripovedni svet, upošteval je zgodovinski kontekst in jezikovno diferenciacijo izvirnika: v slovenskem besedilu čutimo prevajalčevo dojemljivost za ironično iskrivost, ambivalen-tnost, notranjo dinamiko, intertekstualnost, povezovanje dokumentarnega in fantastičnega ter nekatere druge prepoznavne gradnike pisateljevega sloga. Gradišnikov prevod v razpravi opazujemo na nižjih jezikovnih ravneh, torej posamične besede, značilne za sovjetsko govorico - pri tem pa govorimo o ustreznosti prevoda le-teh. Sledijo primeri izvirnega besedila in slovenskega prevoda za ponazoritev najbolj zanimivih spoznanj. Že v začetku je potrebno omeniti, da so vsi sovjetizmi v romanu tako ali drugače prevedeni. Edina dobesedno ohranjena formulacija je sovjetizem »dramlit«, skovanka, sestavljena iz »dramska« in »literatura«. Tablica z besedo je nameščena na stanovanjski objekt, kjer živijo pomembni sovjetski literati in kritiki. Značilen avtorjev ironični podton se pojavi, ko naslovna junakinja Margareta, ki se vsak dan sooča z govorico svojega časa, ne razume pomena besede. Gradišnikova odločitev, da ohrani dobesedno formulacijo v prevodu, je, izhajajoč iz konteksta, povsem logična. MaprapHTa mypraacb Ha Hagnncb, Margareta je s priprtimi očmi gledala coo6pa^aa, hto 6bi motoo 03Hanarb napis in preudarjala, kaj bi mogla Zaradi pomanjkanja sorodnega izrazja v slovenskem jeziku Gradišniku ni bila omogočena pogosta raba direktnih prevajalskih postopkov. Primeri direktnega/dobesednega prevoda se pojavijo predvsem pri prevajanju poimenovanj različnih ustanov, v izvirniku imenovanih »komisije«. Zapletena birokratska mreža komisij, ustanov, BULGAKOV GRADIŠNIK c^OBO «flpaM^HT». (1988: 600) pomeniti beseda »dramlit«. (2004: 244) Natalia Kaloh Vid, Prevajanje jezikovnih prvin 95 organizacij in oddelkov je v celoti kontrolirala sovjetske umetnosti, vključno z gledališko, glasbeno in literarno produkcijo. Bulgakov se pogosto sklicuje na dejstvo, da je vsesplošna kontrola s strani sovjetskih institucij skoraj v celoti uničila ustvarjalno svobodo, umetnika pa je spremenila v poslušni avtomat za proizvodnjo ideološko neoporečnih del. BULGAKOV M0CK0BCKaa o6gacTHaa 3pegumHaa komhcchh (1988: 556) GRADIŠNIK Gledališka komisija za moskovsko okrožje (2004: 82) Pri prevajanju tega poimenovanja je prišlo do netočnosti oz. zožitve izvirnega pojma. Izvirna beseda »«pegn^Haa« namreč ne pomeni le »gledališka«, temveč katera koli javna predstava, namenjena večjemu številu gledalcev. V prevodu imamo še tri primere prevajanja poimenovanj različnih komisij. BULGAKoV AKycTHHecKaa komhcchh mockobckhx TearpoB (1988: 501) Komhcchh 3pegum u yBecegeHHH o6gerneHHoro Tuna (1988: 555) GRADIŠNIK Akustična komisija gledališč (2004: 133) moskovskih Komisija za igre in zabave lažje vrste (2004: 191) KOMHCCHH roa^HOH (1988: 436) cgoBecHOcra Komisija za leposlovje (2004: 62) Dobesedno je preveden tudi sovjetizem »o6maa KyxHa«, ki se pojavi v petem poglavju v dialogu dveh prijateljev, ki se pogovarjata o znameniti moskovski restavraciji Gribojedov. BULGAKoV Cgyra noKopHbin, — Tpy6ug ambpochh, — npegcTaBgaro ce6e TBOM ®eHy, nMTaromyroca coopyguTb b KacTpM^bKe b oGmeíí KyxHe goMa ^op^HOHHMe cyganKH aga Haropegb (1988: 434) GRADIŠNIK »Prisrčna hvala,« je zatrobil Ambrozij, »kar predstavljam si tvojo ženo, kako skuša doma v skupni kuhinji pripraviti v mali ponvi smuča na naravni način« (2004: 59) V izvirniku je mišljena skupna kuhinja t. i. skupnega stanovanja - stanovanja, v katerem je živelo več družin, ki so skupaj uporabljale kopalniške in kuhinjske prostore. Prevod vsekakor dobro implicira izvorni pomen, morda pa ne bi bil odveč dodatni komentar ali referenčna opomba, saj je pojem »skupno stanovanje« slovenskemu bralcu najbrž tuj. Podobna težava z razumevanjem izvirnika brez dodatnih pojasnil se lahko pojavi tudi pri interpretaciji sovjetizma »coBMecraaa KBaprapa«, ko Gradišnik vnovič uporabi pridevnik »skupni«. 96 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec BULGAKOV GRADIŠNIK MaprapHTa HuKo^aeBHa He 3Ha^a Ni poznala strahot življenja v skupnem y®acoB ®HTba b coBMecTHofl stanovanju. (2004: 223) KBapTHpe. (1988: 582) čeprav je z vidika doslednosti v sledečem odstavku bolj problematično opuščanje ponavljanja osebnega imena. BULGAKOV GRADIŠNIK MaprapHTa HHKO^aeBHa He Margareti Nikolajevni ni manjkalo Hy®ga^acb b geHbrax. MaprapHTa denarja. Mogla si je kupiti vse, kar ji HnmnaeBHa Moraa KynuTb Bce, hto je bilo všeč. Med znanci njenega moža eu noHpaBHTca. Cpegu 3HaKOMbix ee so bili tudi zanimivi ljudje. Margareta My®a nonaga^ucb HHTepecHbie ™gu. Nikolajevna se nikoli ni približala MaprapHTa HHKO.raeBHa HHKorga He špiritnemu gorilniku. Ni poznala strahot npuKaca^acb k npuMycy. MaprapHTa življenja v skupnem stanovanju. (2004: HnmnaeBHa He 3Ha^a y®acoB ®HTba 223) b coBMecTHoft KBapTHpe (1988: 582) Naslovna junakinja se pojavi le v drugi polovici romana in z večkratnim ponavljanjem njenega imena Bulgakov poudari predvsem njeno pomembnost za nadaljnji razvoj dogajanja. V Bulgakovovih delih se ubeseditev zunanjega sveta ne gradi le na ravni knjižnega jezika, »temveč tudi na ravni odnosa med ustaljeno semantiko besede in seman-tiko novega revolucionarnega jezikovnega modela sveta« (VERč 2010: 138-139). Večina sovjetizmov je imela tako slovarski kot tudi dodatni pomen v propagandni sovjetski retoriki. Z vidika besedne dvovalentnosti je zanimiva beseda »BpeguTe^b«, ki jo je Gradišnik dobesedno prevedel kot »škodljivec«. BULGAKOV GRADIŠNIK 3g0p0B0, BpegHTe^t! — 3^o6ho h »Pozdravljeni, škodljivec!«, je rp0MK0 OTBeTH^ HBaH (1988: 443) hudobno in glasno odgovoril Ivan. (2004: 70) čeprav je Gradišnikov prevod nedvomno pravilen, ne more povzeti celotnega učinka, ki ga ima pojem v organizaciji izvirnega besedila, ko si razburjen in neučakan Ivan domišlja, da so ga po krivem zaprli v umobolnici in z besedo »BpegHTem» naslovi svojega zdravnika. Raba besede v sovjetskem diskurzu ne implicira samo žalitve, temveč tudi obtožbo: v sovjetskem prostoru so namreč z besedo »BpeguTe^b« naslavljali tiste, ki so domnevno želeli tako ali drugače škodovati sovjetski oblasti. Če besedo v izvirniku beremo kot referenčno informacijo, sklepamo, da Ivan misli, da želi zdravnik škodovati le njemu. Če pa besedi »pripisujemo semantiko takrat prevladujočega jezikovnega modela« (Verč 2010: 139), potem je Ivanova obtožba veliko bolj resna, saj je beseda »BpegHTe^t» po semantični vsebini blizu znanemu Natalia Kaloh Vid, Prevajanje jezikovnih prvin 97 sovjetizmu »Bpar Hapoga« ('sovražnik naroda'). Prevod potemtakem pri bralcu ne vzbuja istih asociacij. Prav tako ni povsem jasno, iz kakšnega razloga Gradišnik uporabi vikanje, saj se Ivan v celotni prvi polovici pogovora do zdravnika obnaša nespoštljivo in grobo. Tudi izvirna ruska beseda »3g0p0B0«, ki jo uporabi v pozdravu, je pogovorna in implicira nespoštovanje. Povedne so tudi nadaljnje Ivanove besede, ko brez olepšav pove resnico o svojem kolegu pesniku Riukhinu, ki ga najprej imenuj »butec, nenadarjeni Saška« (Gradišnik 2004: 71), kasneje pa »majhen kulak« (Gradišnik 2004: 71). Ivanova nenadna odločitev, da iskreno spregovori o svojem dolgoletnem prijatelju, ni naključna, saj po besedah Javornika (Javornik 1994: 141) »ima realni svet vse atribute norišnice, medtem ko je v psihiatrični kliniki (torej navidezno) okolje vsaj toliko varno, da je v njem mogoče govoriti resnico - torej, da tisto, kar je res, sploh lahko obstaja«. BULGAKOV GRADIŠNIK TnnHHHbm Ky^anoK no CBoen Po miselnosti je to tipičen majhen ncHxo^orHH [...] h npnroM Ky^anoK, kulak [...] zraven pa se ta kulak skrbno T^are^bHO MacKnpyro^HHca nog maskira v proletarca. (2004: 71) npogeTapna (1988: 444) Gradišnik je upošteval Ivanovo zaničevalno retoriko in ker v slovenskem jeziku ne obstaja pomanjševalnica besede »kulak«, je pojem modificiral z rabo pridevnika. Podobno kot v prejšnjem primeru, je »kulak« vsekakor žaljivka,4 ki se je v sovjetski govorici Bulgakovovega časa nanašala na nekoga, ki je skrbel le za lastne interese. Kontekstualni pomen izraza pa se lahko pri neveščem bralcu vnovič izgubi zaradi odsotnosti dodatnih komentarjev, saj, podobno kot pri večini sovjetizmov, zahteva dobro poznavanje zgodovinskih in socialnih okoliščin. V drugem delu povedi se Gradišnik odloči za dobesedni prenos besede »kulak«, medtem ko je v izvirniku še vedno uporabljena pomanjševalnica »KyganoK«. Še najbolj so v izvirniku opazne številne skovanke in okrajšave (npr. (uHdepeKmop, doMKOM, uHmypucm itd.), ki so v sovjetskem diskurzu nadomestile knjižne izraze. Z njihovo rabo Bulgakov izvrstno posnema okrnjeno, neduhovito, mestoma paranoično obarvano govorico svojega časa. V Gradišnikovem prevodu pri prevajanju skovank opazimo več primerov denotativnih kalkov - prenosov izvornega nabora pomenskih sestavin, ki kar mrgolijo v pripovedni strukturi moskovskih poglavij. Težava je v tem, da tako prevedene skovanke slovenskemu bralcu ne sugerirajo tega, kar sugerirajo ruskem bralcu, in sicer, da so bile pomemben del sovjetske govorice in da z njihovo rabo Bulgakov ponazarja degradacijo ruskega knjižnega jezika. Potrebno pa je poudariti, da je Gradišnik zelo dosleden in pri prevajanju skovank nismo našli netočnosti ali nepravilnosti. 4 Kulaki so bili bogati kmetje, ki so se v dvajsetih letih 20. stoletja uprli prisilni kolektivizaciji in jih je sovjetska oblast označila za razredne sovražnike. 98 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec BULGAKOV GRADIŠNIK HHTJPHCT (1988: 461) roc6aHK (1988: 576) ToprcuH (1988: 703) DOMKOM (1988: 472) ®HHgnpeKTop (1988: 527) ^ngngo^agb (1988: 468) finančni ravnatelj (2004: 189; 83/84) tuji turist (2004: 163) državna banka (2004: 213) stanovanjski prostor (2004: 97) trgovina za tujce (2004: 357) hišni svet (2004: 164) ceKpeTapb goMoynpaB^eHHH (1988: 469) tajnik hišne uprave (2004: 165) Bulgakov je brez dvoma velik mojster situacijske ironije. Je pa tudi velik mojster večplastne, sintetične perspektive in posledično večplastnega jezikovnega ubesedovanja. v romanu je veliko primerov, ko je zgodovinsko-mitološka realnost sočasno ubesedena tako s knjižnim jezikom kot tudi z jezikom sovjetskega diskurza (npr. satana večkrat naslovijo z »državljan«; satanov služabnik, govoreči maček Behemot, zahteva od uradnika »pasport«). Ob tem Bulgakov besede (ali fraze) postavi v tak kontekst, kjer dobijo še dodatne pomene in velik prostor rezoniranja, ter ponazori za sovjetski jezikovni prostor značilno »vpetost in ujetost v referenčnost in denotat jezika« (Verč 2010: 129). Nekatere besede in fraze so zelo težko prevedljive ali pa celo neprevedljive. včasih za sabo potegnejo cele prizore, ki so osrednjega pomena za interpretacijo romana. Naloga prevajalca je v takih primerih izjemno težka. četudi se določeno besedo ali pojem da ustrezno prevesti, ni nujno, da bo slovenski bralec razumel kontekst in dojel komični smisel prizora, ki je v celoti odvisen od dejstva, da se sovjetski jezik pojavi v najmanj pričakovanih govornih situacijah. Naj navedemo primer takšnega jezikovnega prepleta, ki pa ga prevajalcu kljub ustreznemu prevodu ni uspelo v celoti ponazoriti. Gre za prvo poglavje, v katerem profesor Berlioz in njegov sopotnik pesnik Ivan Bezdomni srečata satana, ki se jima predstavi kot profesor črne magije, ki je v Moskvo prišel kot konsultant. Ko pričnejo vsi trije razpravljati o obstoju boga, satan omeni sedmi dokaz Kanta, kar zelo vzne-jevolji zapriseženega ateista Bezdomnega, ki v gnevu predlaga, da bi morali Kanta poslati »za tri leta na Solovke!«. B3aTb 6bi ^T0^0 Kanra, ga 3a Tarae Tega Kanta bi bilo treba za dokaze goKa3aregbCTBa roga Ha Tpn b poslati za tri leta na Solovke! (2004: ^HgTOBapn^ecTBo (1988: 468) hišni svet (2004: 97) BULGAKOV GRADIŠNIK CO^OBKH! (1988: 392) 13) Da bi razumeli absurdnost Bezdomnevega predloga, je potrebno razložiti pomen tega izraza. Gre za pogovorno poimenovanje sovjetskega delovnega taborišča, ki se je nahajalo na Solovetskih otokih v Belem morju. Še posebej veliko zapornikov so tja Natalia Kaloh Vid, Prevajanje jezikovnih prvin 99 napotili v tridesetih letih 20. stoletja. Tako Bezdomni brez pomisleka predlaga, da bi že davno umrlega filozofa kaznovali z izgnanstvom v delovno taborišče. V prevodu, ki je sicer popolnoma ustrezen, ne najdemo dodatne obrazložitve pomena tega poimenovanja, čeprav bi se lahko prevajalec odločil za eksplikacijo prevoda: »delovno taborišče Solovki« ali »zapor Solovki«. če pa bi tovrstni postopek uporabil prepogosto, bi takšna »enciklopedična oprema prevodnega besedila« (Mozetič 1997: 64) terjala veliko časa in raziskovanja. Toda v omenjenem kontekstu bi bila dodatna obrazložitev dobrodošla ob predpostavki, da večina slovenskih bralcev ne pozna zloglasnega kraja Solovki, ki se za razliko od Gulaga le redko pojavi v disidentski literaturi. Komičnost, ki jo Bulgakov doseže z rabo sovjetizma, se v prevodu nekoliko izgubi. Podoben primer najdemo v devetnajstem poglavju, ko naslovna junakinja Margareta sreča satanovega služabnika, demona Azzazello, ki jo povabi, da se kot gostiteljica udeleži velikega satanovega plesa. V izvirniku Bulgakov demona naslavlja z »državljan«, medtem ko v prevodu Gradišnik uporabi besedo »mož«. BULGAKOV GRADIŠNIK ygHB^eHHaa Maprapnra HnKO^aeBHa Margarita Nikolajevna se je začudeno noBepHy^acb u yBuge^a Ha CBoen obrnila in zagledala na svoji klopi CKaMeHKe rpa^gaHHHa (1988: 588) moža (2004: 230) Nasproti stojita dva situacijska vidika: (1) »državljan« je vsakdanja sovjetska beseda, primerna za okolje, v katerem je nastala; (2) avtor z besedo naslavlja biblijski lik, ki se sicer nahaja v sovjetskem okolju, toda tja vsekakor ne sodi. Gre za antitezo na jezikovnem nivoju, ki jo lahko razumemo kot oznako pogostega prepleta vsakdanjega, mitološkega in zgodovinskega v Bulgakovovem pripovedništvu. Učinek antiteze zbledi z opuščanjem besede »državljan« v prevodu. Ta pa se pojavi v nadaljevanju odstavka: »Da - je nadaljeval neznani državljan« (Gradišnik 2004: 230). Kljub doslednosti in domiselnosti prevajalca, v prevodu ni mogoče prezreti določenih pomenskih neustreznic, predvsem pri prevajanju semantično-sintaktičnih enot, ki kažejo težnjo k iskanju ravnovesja med ohranjanjem določil izvirnika in približevanja tujega sovjetskega okolja slovenskemu bralcu. Naslednji primer je iz razmišljanja Ivana Bezdomnega, ki se je po neuspešnem poskusu pridržati satana in njegove služabnike znašel v umobolnici. Pretresen in zmeden Ivan opazi svojo zdravstveno kartoteko, ki se mu zdi preobsežna, nakar sklene, da to sploh ni kartoteka, temveč sodna mapa, in se zgrozi nad dejstvom, da je nekdo uspel v tako kratkem času toliko napisati o njegovih morebitnih kazenskih dejanjih. BULGAKov GRADIŠNIK »^e^oe ge^o cmaia« - nogyMan »Koliko so tega načečkali,« je pomislil HBaH. (1988: 463) Ivan. (2004: 91) Izvirno poved bi lahko dobesedno prevedli kot »sešili so celo kartoteko«, kar je v sovjetskem jeziku pomenilo, da so zbrali dovolj dokaznega gradiva za obsodbo. Na tem mestu Bulgakov ubeseduje vsesplošno paranojo sovjetskih državljanov, ki so v 100 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec tridesetih letih živeli v nenehnem strahu pred aretacijo in takojšno obsodbo, ki je v večini primerov pomenila večletno delo v taboriščih. Gradišnikov prevod je vsebinsko bolj abstrakten in odpravi dvosmiselnosti, saj je Ivanov odziv bolj sarkastičen kot boječ, ob tem pa se izgubi pomemben del konteksta. Kot kronist dogodkov časa, v katerem je bil prisiljen živeti in ustvarjati, se Bulgakov ob vsej fantastičnosti in mitološki večplastnosti svojega romana nikoli ne oddalji preveč od resničnosti ubesedenega sveta. Nazorno in natančno opisuje odnose, dogodke in vrednote (ali odsotnost le-teh) svojega časa. Moskvo tridesetih let v romanu predstavi kot prizorišče moralnega razkola in kaosa, v katerem neprestano brez sledu izginjajo ljudje. Naslednji primer je zelo pomemben za politični kontekst časa, prostora in družbe, saj Bulgakov sicer ironično, toda nedvoumno omenja nenadno aretacijo, pogost pojav v tedanjem sovjetskem sistemu. Aretirajo predsednika hišnega sveta, ki prejme podkupnino v sovjetskem denarju, nakar ugotovi, da se je denar spremenil v tujo valuto. Priče dogodka Bulgakov opiše z za njegov svetovni nazor značilno ambivalentnostjo, kot žrtve političnega režima ter pohlepne meščane, ki jih le hudič lahko opozori na vsesplošni razpad moralnih vrednot. Namesto sočutno Timofej Kondratjevič o dogodku pripoveduje »dušeč se od zadovoljstva«. BULGAKOV GRADIŠNIK A e^e nepe3 nac HeroBecrabin Še eno uro pozneje je prišel neki rpa^gaHHH aBH^ca b KBaprapy HOMep neznanec v stanovanje št. 11 natanko ogHHHaOTarb, KaK pa3 b to Bpern, Korga tisti čas, ko je Timofej Kondratjevič TnMO^en KoHgparbeBHH paccKa3breag pripovedoval drugim stanovalcem gpyrnM ®Hgb^aM, 3axge6breaacb ot hiše, dušeč se od zadovoljstva, kako yg0B0^bCTBHa, o tom, KaK 3aMe™ so spravili predsednika proč (2004: npegcegaTera (1988: 476) 105) V izvirniku uporabljen glagol »3aMegn« je v sovjetskem žargonu pomenil med drugim »na hitro aretirali«. v prevodu se Gradišnik oddalji od izvirnega pomena, ob čemer bralcu ni najbolj jasno, kaj se je predsedniku v resnici zgodilo. Prevod je prikrajšan za pomembno pomensko fineso, saj lahko bralci sklepajo, da je bil predsednik celo umorjen. V podobnem kontekstu kršitve zakona se pojavi tudi primer, ko predsednik hišnega sveta po svoji aretaciji sanja, da se nahaja v nekakšnem gledališču, kjer ga vsi prepričujejo, naj vrne tujo valuto. Potrebno je omeniti, da je bilo v Sovjetski zvezi prekupčevanje s tujimi valutami kaznivo. Kot v posmeh sovjetskemu sodnemu sistemu se satanovi služabniki vseskozi poigravajo s sovjetskim denarjem, ga spreminjajo v etikete, papirčke ali v tujo valuto. Izvirni glagol »cgaBanTe« je Gradišnik dobesedno prevedel kot »oddajte«. če poved beremo kot referenco na jezik sovjetskega obdobja, potem ima glagol še dodatni pomen, in sicer »konfiskacija imetja«. Tako je predsednik pozvan vrniti tujo valuto in se pokesati, ker je zagrešil kaznivo dejanje. Natalia Kaloh Vid, Prevajanje jezikovnih prvin 101 BULGAKOV GRADIŠNIK Hy-c, HuKaHop HBaHOBHH, noKa^me »No, Nikanor Ivanovič, dajte nam HaM npuMep, - 3agymeBHO 3aroBopng zgled«, je prisrčno rekel mladi igralec, Mo^ogoH apTHCT, - h cgaBaflTe »in oddajte tujo valuto.« (2004: 166) B&™Ty (1988: 533) Dodatno težavo so prevajalcu predstavljali sovjetizmi, ki spadajo v konceptua-lizacijo sovjetske kulture. Za uspešen prevod je namreč pomembno, da prevajalec vzpostavi pravilno razmerje med tujim in domačim ter operira z zavestjo, kaj je sprejemljivo v ciljni kulturi (Toury 1995: 56-57). V Gradišnikovem prevajalskem delu je moč opaziti sledove takšne zavesti. čeprav si je po eni strani prizadeval ohraniti sovjetsko zaznamovanost besedila, kar je razvidno iz zgoraj navedenih primerov direktnega prevoda, je določene jezikovne sestavine poslovenil in s tem poskrbel za večjo vraščenost prevoda v slovenski prostor. Ob tem bralca ne prikrajša za številne slogovne vrednosti izvirnika, saj se ne osredotoča samo na prenos vsebinskih, temveč tudi izraznih sestavin. v Gradišnikovem prevodu namreč skorajda ni zaznati primerov samovoljnega poseganja v izvirnik in namenskega izpuščanja sovjetizmov. Očitno je iskal prave ekvivalente izvirniku, če pa se mu ni posrečilo najti eno samo ustrezno slovensko besedo, je uporabil postopek eksplikacije. V prevodu najdemo nekaj primerov, ko Gradišnik z nekaterimi pomenskimi podrobnostmi izhodiščno besedilo prilagaja ciljnemu bralstvu in sovjetizme nadomešča s pojmi, ki so ciljnim bralcem bolj domači, ob tem pa je opaziti težnjo po eksplikaciji sovjetizmov, postopku, ki bi ga lahko uporabil tudi v drugih primerih, saj bi s tem bralcu omogočil lažjo interpretacijo izvirnika. BULGAKOV GRADIŠNIK CKeTHHCT (1988: 432) avtor sketčev (2004: 58) Ba^MTHHK (1988: 532) prekupčevalec z valutami (2004: 74) Hap3aH (1988: 387) kavkaška slatina (2004: 60) npuMyc (1988: 582) špiritni gorilnik (2004: 223) CBepxMomna (1988: 482) nujna brzojavka (2004: 108) Ba^epMHa (1988: 562) Baldrijanove kapljice (2004: 197) KonoHHoro rpn6oegoBCKoro 3a^a dvorana s stebrici v Gribojedovu (2004: (1988: 436) 64) Še posebej zanimiva je eksplikacija v primeru sledečega prevoda, ki se pojavi v petem poglavju, ko dvanajst literatov čaka na zasedanje literarne organizacije MASSOLIT-a, ki bi ga moral voditi tedaj že pokojni profesor Berlioz. Med dolgim čakanjem se razvname vroča debata o privilegijih, ki so jih deležni le nekateri »srečneži«. 102 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec BULGAKOV Ceftnac xopomo Ha Km3bMe, -nog3ygraa npHcyTCTByro^Hx fflTypMaH ^op®, 3Haa, hto ganHMH ^HTepaTopcKHH noce^OK nepe^MrHHO Ha K^H3bMe - o6^ee 6o^bHoe MecTO (1988: 435) »Dača« je počitniška hiša, ki so jo v sovjetskih časih dobili v uporabo le najbolj »zaslužni« strankarski privrženci. Predstavljala je pomemben statusni simbol, ki ga je bil deležen strankarski in vojaški vrh ter nekateri priznani umetniki in literati. V omenjenem poglavju se literati, namesto da bi razpravljali o umetnosti, pritožujejo nad dejstvom, da so le nekateri upravičeni do uporabe »dače«, in se sprašujejo, po kakšnem ključu so dobili to pravico. Opisani prizor potrjuje avtorjevo mojstrstvo, da vnovič ironično in previdno, toda nedvoumno izrazi režimsko kritiko, ki je pod pretvezo socializma in enakosti omogočila ekonomsko in družbeno segregacijo. Prevod »literarna hišica« nekoliko degradira izvirni pomen, saj so bile »dače« zelo razkošno opremljene, kar je razvidno tudi iz teksta, ko eden od junakov omenja, da so »jedilnice opažene s hrastovino« (Gradišnik 2004: 61). V nadaljevanju pripovedi opažamo prevajalčevo nedoslednost, saj »dačo« prevaja kot »vila«, »vil je samo dvaindvajset« (Gradišnik 2004: 61). Zanimivo je pogledati, kako je Gradišnik prevajal besedo »državljan«, najpogostejše naslavljanje v sovjetskem okolju, ki se v tekstu vseskozi ponavlja in na katero bi moral biti prevajalec še posebej pozoren, saj »ponavljanje besed oziroma besednih zvez kot retorična figura zavzema posebno mesto v literarni stilistiki« (Mozetič 1997: 64). Pogost raba besede »državljan« v Bulgakovovem izvirniku poudarja brezosebno, mehansko govorico Moskovčanov in usmerja bralčevo pozornost k dejstvu, da so prebivalci Moskve izgubili identiteto in se spremenili v tolpo osebkov, ki ne potrebujejo več osebnih imen. Tudi razlika med spoloma ni več pomembna, saj se beseda »tovariš« uporablja tako za moške kot za ženske. V slovenskem prevodu Gradišnik skrbno sledi vzorcu ponavljanja, toda mestoma se pojavijo nerazložljiva odstopanja, ko se odloči za besede »mož« ali »moški«. V začetku prvega poglavja, ki se odvija na Patriarhijskih ribnikih, se v prevodu namesto besede »državljan« pojavi beseda »moški«. BULGAKOV GRADIŠNIK Ha naTpnapmHx npygax, nomrancb sta se na bulvarju pri Patriarhijskih gBa rpa^gaHHHa (1988: 386) ribnikih pojavila dva moška. (2004: 7) Prevod do neke mere spremeni avtorjevo distinkcijo. Bulgakov že v prvem poglavju romana predstavi sovjetsko Moskvo kot kraj dogajanja z omembo znane lokacije ter z uporabo značilnega sovjetskega naslavljanja. Tako v izvirniku določena prostorska dimenzija v prevodu postane izmuzljiva. V nadaljevanju je beseda »državljan« prevedena kot »mož«. GRADIŠNIK »Ob Kljazmi pa je zdaj lepo,« je podpihovala navzoče Krmar Žorž, ker je vedela, da je zaselek literarnih hišic za oddih, Pereligino ob Kljazmi, boleča točka vseh. (2004: 61) Natalia Kaloh Vid, Prevajanje jezikovnih prvin 103 BULGAKOV GRADIŠNIK H TyT 3HOHHMH Bo3gyx crycTHica nepeg hhm, h coTKaica H3 sroro B03gyxa npo3panHMH rpa^ianun npecTpaHHoro Buga (1988: 387) Nakar se je žehteči zrak zgostil pred njim in iz tega zraka se je stkal prozoren mož nadvse nenavadnega videza. (2004: 8) V izvirniku Bulgakov uporabi stavčni red (glagol-samostalnik), ki je značilen za slog ruskih pravljic, prav tako kot stilem »zrak se je zgostil«. V ruskih pravljicah iz zgoščenega zraka namreč pogosto prihaja nevarnost. Tako v eni povedi Bugalkov napove nenavadnost in nestvarnost dogodkov, ki se bodo v nadaljevanju odvijali na patriarhijskih ribnikih. V določenih primerih se beseda »državljan« večkrat ponovi v zelo kratkem času v bližnji besedilni soseščini. V naslednjem primeru je Gradišnik bodisi spregledal ponavljanje bodisi se je zavestno odločil za poseganje v izvirnik, saj je besedo »državljan« uporabil le enkrat, medtem ko se v izvirniku pojavi kar trikrat. Gre za odlomek, v katerem se eden satanovih služabnikov, Korovjev, sreča z že omenjenim predsednikom hišnega sveta in mu ponudi podkupnino. Ponavljanje besede »državljan« poudari navidezno izrazno enoličnost besedila, ob tem pa se Bulgakov poigrava z besedilnim zvezami: »dolgi državljan« in »nepričakovani državljan«. BULGAKOV 3a ctoiom noKOHHoro cngei HeH3BeCTHMH, TO^HH H giHHHbIH rpa^daHHH b KieTHaroM nng^anKe, b ^OKencKOH manoHKe h b neHcHe... Hy, CgOBOM, TOT CaMMH. - bh KTO TaKOH 6ygeTe, rpa^flaHHH? - ncnyraHHO cnpocni HnKaHop HBaHOBHH.-Ea! HnKaHop HBaHOBHH, - 3aopai gpe6e3®a^HM TeHopoM Heo^ngaHHbra rpa^daHHH. (1988: 469) GRADIŠNIK Za mizo umrlega je sedel neznan mršav dolgin v križastem suknjiču z džokejsko čepico in s ščipalnikom ... no, z eno besedo, prav tisti. »Kdo pa ste vi, državljan?« je zbegano vprašal Nikanor Ivanovič. »Ho! Nikanor Ivanovič!« je z žvenketajočim tenorjem zavpil nepričakovani mož. (2004: 98) V zadnjem primeru, ki ga bomo obravnavali v razpravi, se beseda »državljan« pojavi v že omenjenem kontekstu aretacije predsednika hišnega sveta, ki je jemal podkupnino v tuji valuti. Gradišnik vnovič uporabi besedo »mož«. BULGAKov H b ?ry MHHyTy b croioByro Bomgn gBoe rpa^daH, a c hhmh noneMy-to oneHb 6iegHaa neiarea AHTOHOBHa. npn B3rjiage Ha rpa^daH no6eiei h HnKaHop HBaHOBHH h nogHaica. (1988: 476) GRADIŠNIK In ta trenutek sta v jedilnico stopila dva moža, z njimi pa Pelageja Antonovna, kdove zakaj zelo bleda. Ko je Nikanor Ivanovich zagledal moža, je tudi on pobledel in vstal. (2004: 104) 104 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec 3 Zaključek Večplastna in ambivalentna Bulgakovova poved, prepletena z mrežo interteks-tualnih odnosov in ubesedena z različnimi jezikovnimi variantami, predstavlja za prevajalca številne izzive. Jezikovni vzorci, značilni za sovjetsko govorico, imajo ključno vlogo za razumevanje avtorjevih refleksij in predvsem avtorjeve ironije. Odpravljanje sovjetizmov bi pomenilo veliko poseganje v izvirnik in bi lahko odločilno vplivalo na bralčevo recepcijo. Že ob prvem branju prevoda je mogoče opaziti, da se Gradišnik v večini primerov ozira na veljavne norme ciljnega sistema in sovjetizmov ne prevzema po izvirniku, temveč jih: (a) dobesedno prevede, (b) opiše z občim pojmom ali (c) nadomesti s pojmom, ki je ciljnim bralcem (domnevno) bolj domač. Grosman (1997: 37) ugotavlja, da je lahko »prevod narejen z namenom, da bi v ciljnem književnem sistemu učinkoval tako kot izvirna besedila. Da bi dosegel ta namen, se ravna po sprejetih in trenutno veljavnih književnih normativih in okusu ciljnih bralcev, ne meni se za odmike od izvirnika, ki jih terja tako prilagajanje ciljnim bralcem«. V nasprotju s prevajalskimi postopki, ki omogočajo, da prevod učinkuje kot izvirno besedilo, se z direktno prevzetimi izrazi iz izhodiščnega besedila »v prevod prenese izvirnikov kolorit« (Mozetič 1997: 234). Problem je v tem, da ta postopek terja od bralca dobro poznavanje tujejezičnega okolja in lahko ob pomanjkanju tega znanja oteži proces branja. Gradišnik je sovjetizme kot stvarne prvine izvirne kulture prevajal dosledno, toda z rabo komentarjev, navajanjem dobesednih formulacij in opomb za pojasnilo besednih referenc ali z razširitvijo prevoda, da bi bralcu omogočil lažje razumevanje in ponudil več interpretativnih možnosti. Tak prevod bi omogočil tudi bolj transpa-rentno komunikacijo med dvema kulturama in jezikoma. Ko Mozetič pravi (1997: 64), da »literarno prevajanje ni le umetniška, marveč tudi akademska dejavnost, saj predpostavlja tako študijski pristop kot ogromno filološko, kulturološko, leksikolo-ško in enciklopedično znanje«, ne misli samo na znanje, ki ga mora imeti prevajalec, temveč tudi na znanje, ki bi ga moral prevod posredovati bralcu. Vsekakor pa je prevajanje proces, ki ga je težko objektivno oceniti. V pričujoči analizi smo ugotovili nekaj kontekstnih odstopanj, težko pa bi z gotovostjo razložili, zakaj je do njih prišlo. Odprto ostaja tudi vprašanje, do kolikšne mere je bil Gradišnik izpostavljen pritiskom s strani literarnih urednikov, lektorjev in korektorjev, ki »zaradi pozicije moči, ki jo imajo posredniki v založniških institucijah, svoje norme lahko vsiljujejo prevajalcem« (Mahkota 1997: 91). Natalia Kaloh Vid, Prevajanje jezikovnih prvin 105 Viri in Literatura Mihail Bulgakov, 1967: Macmep u Map^apuma. napn®. YMCA-PRESS (1. knjižna izdaja). --, 1970: Ivan Vasiljevič: Komedija v treh dejanjih. Prev. Milan Jesih. Trst: Slovensko stalno gledališče. --, 1971: Mojster in Margareta. Prev. Janez Gradišnik. Ljubljana: CZ (prvi prevod). --, 1975: Bela Garda. Prev. Marjan Poljane. Ljubljana: MK. —, 1988: Macmep u Map^apuma. MocKBa: Xygo^ecTBeHHaa ^HTepaTypa. --, 1981: Škrlatni otok; Molière. Prev. Drago Bajt in Milan Jesih. Ljubljana: CZ: --, 1995: Usodna jajca: Radijska igra. Prev. France Vurnik. Ljubljana: Radio Slovenija, Uredništvo igranega programa. --, 1999: Doktorjeve nenavadne dogodivščine. Prev. Simon Dobravee. Nova revija 18/210-211. 149-57. --, 1999: Pokojnikove dogodivščine. Prev. Simon Dobravec. Nova revija 18/210211. 169-170 --, 1999: V noči z drugega na tretjega. Prev. Simon Dobravec. Nova revija 18/ 210/211. 181-89. --, 1999: Rdeča krona: (Historia morbi). Prev. Simon Dobravee. Nova revija 18/210-211. 177-80. --, 1999: Ura življenja in smrti: (Iz resničnosti). Prev. Simon Dobravec. Nova revija 18/210-211. 171-72. --, 1999: Prestolnica v notesu. Prev. Simon Dobravec. Nova revija 18/210-211. 158-68. --, 2003: Satanijada. Prev. Simon Dobravee. Dialogi 39/3-4. 82-104. --, 2004: Mojster in Margareta. Prev. Janez Gradišnik. Ljubljana: Delo (8. Ponatis). Meta Grosman, 1997: Književni prevod kot oblika medkulturnega posredovanja leposlovja. Ur. M. Grosman, U. Mozetič. Književni prevod. Ljubljana: ZIFF. 11-56. Harry Hodkinson, 1995: Doubletalk: The language of communism. New York: Pitman Publishing Corporation. Carew Hunt, 1957: A guide to communist jargon. Ann Arbor: The Maemillan Company. Miha Javornik , 1992: M. A. Bulgakov - umetnost in zgodovina, fiktivno ali realno. Slavistična revija 40/1. 79-101. Jurij Katser, Aleksander Kunin, 1964: Pisjmenyj perevod s russkogo jazyka na anglijskij. Moskva: Vysšaja škola. Vlasta Kučiš, 2012: Prevodenje kao etičko-komunikativno djelovanje u višejezič-nom i multikulturnom okruženju; Translation als ethisch-kommunikative Strategie im mehrsprachigen und multikulturellen Umfeld. Ur. A. Burovic. Freiheit und Verantwortung - Ethik und Moral in der Translation, (Germanistische Forschungsreihe, Translationswissenschaft, Bd. 1). Beograd: Philologische Fakultät der Universität. 37-61. 106 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Kristina Kočan , 2009. Problems in translating musical elements in African American poetry after 1950. ELOPE 6/1-2. 45-60. David C. Korten , 1992: Vocabulary of soviet society and culture: A selected guide to Russian words, idioms, and expressions of the post-stalin era, 1953-1991. London: Adamantine Press. Natalija Kupina, 2009: Sovetizmy: k opredeleniju ponjatija. Političeskaja lingvi-stika 2. 35-40. --, 1995: Totalitarnyj jazyk: Slovarj i rečevyje reakciji. Ekaterinburg: ZUUNTS. Tina Mahkota , 1997: Problem sulturnospecifične obarvanosti besedila pri prevajanju romana Paddy Clarke Ha Ha Ha. Ur. M. Grosman, U. Mozetič. Književni prevod. Ljubljana: ZIFF. 89-99. Vladimir Mokienko, Tatjana Nikitina, 1998: Tolkovyj slovarj sjazyka sovdepii. Moskva: Pholi-press. Uroš Mozetič , 1997: Problemi prevajanja angleških in ameriških leposlovnih besedil. Ur. M. Grosman, U. Mozetič. Književni prevod. Ljubljana: ZIFF. 57-75. Anna Pihurova , 2005: Sudjba sovjetizmov v russkom jazyke kontsa XT - načala XXI (na materiale slovarej i tekstov). Diss. Candidate. phil. Science: Saratov. Olga Plahova , 2010: Perevod sovjetizmov kak problema mežkuljturnoj kommu-nikacii (na materiale proizvedenij M. A. Bulgakova). Naučnyj vestnik Voronežskogo gosudarstvennogo arhitekturno-stroiteljnogo unviersiteta 1/13. 183-91. Aleksander Seliščev, 1928: Jazyk revolucionnoj epoki: Iz nabljudenij nad russkim jazykom (1917-1926). Moskva: Rabotnik prosveščenija. Majda Stanovnik, 2005: Slovenski literarni prevod 1550-2000. Ljubljana: Založba ZRC. Gideon Toury, 1995: Descriptive translation studies and beyond. Amsterdam/ Philadelphia: John Benjamins. Ivan Verč, 2010: Razumevanje jezikov književnosti. Ljubljana: Založba ZRC. Natalia Kaloh Vid, Prevajanje jezikovnih prvin 107 Summary Mikhail Bulgakov's novel Master and Margarita is a highly complex and multi-layered narrative, a challenge for any translator. Current analysis focuses on the translation of culturally specific language elements characteristic of the Soviet discourse of the 1930s in Janez Gradišnik's translation into Slovene. The emphasis is on the translation of word-formations of the non-standard "Soviet Russian," in the paper called Sovietisms. As a satirical though true reflection of Soviet life, the novel contains numerous culturally-specific elements, which are essential for its interpretation. Bulgakov's language is replete with Soviet vocabulary used to describe cultural and socio-political experiences of Bulgakov's times. The importance of sovietisms, which reflect the ambivalent situation in the Soviet Union where a new type of discourse had been introduced, is evident at various levels (lexical, syntactical, stylistic, and rhetorical). Bulgakov's text therefore contains double-layered language that needs to be analyzed, adequately interpreted, and then rendered in the translation. The analysis, which focuses on adequacy of the Slovene translation, shows that Gradišnik recreated language patterns characteristic of the Soviet speech by applying three primary strategies: (a) literal translation; (b) description with a general term; (c) substitution with a concept more familiar to the target reader. Although Gradišnik's translation is consistent and contains almost no omissions, the translator could have used comments, annotations, or modifications when translating Soviet-isms. The explanatory strategies would enable more interpretative possibilities and a more transparent communication between the two cultures. UDK 94(437.1/.2):821.162.3.09 Miloš Zelenka Praga K IZBRANIM PROBLEMOM NARODNEGA PRERODA (OSCILACIJA ROMANTIKE Z REALIZMOM KOT PRIMERJALNI PROBLEM) Študija se ukvarja z opredelitvijo in periodizacijo narodnega preroda kot zapletenega procesa oblikovanja moderne narodne (državljanske) družbe. Obenem poskuša dognati vzajemne povezave med zgodovinsko (faza znanstvenega zanimanja, narodne agitacije in množičnosti) in literarnovedno delitvijo češkega narodnega preroda v povezavi z literarnimi smermi (klasicistično, predromantično, romantično in realistično obdobje). Študija vpeljuje zahtevo po interdisciplinarni in primerjalni literarni zgodovini, ki bi bila v skladu z »ingresivno« koncepcijo literarne: z »vozliščnimi« točkami - »prostorskimi metaforami« (v našem primeru leto 1848) prikazati srednjeevropski narodni prerod kot enovito celoto s številnimi prekinitvami, odcepitvami, prelomi in izostanki. Ključne besede: češki narodni prerod, literarna zgodovina, romantika, realizem, Srednja Evropa The article deals with the definition and periodization of the national revival as a complex process of forming a modern national society. It also aims to discern connections between the periodization from the points of view of history on the one hand and literary criticism on the other. The former involves phases of scholarly inquiry, national activism, and populism, while the latter divides the Czech National Revival into periods according to literary movements. The article calls for interdisciplinary and comparative literary history that would be in agreement with the "ingressive" concept of literary history. Its goal would be to provide an accurate representation of the Central European National Revival as a whole, punctuated by numerous interruptions, digressions, breaks, and lacunae. Keywords: Czech national revival, literary history, Romanticism, Realism, Central Europe Narodni prerod, nanašajoč se na češko ali slovensko oz. srednjeevropsko situacijo, lahko upravičeno razumemo kot osrednje obdobje katere koli novejše zgodovine, na začetku katerega nekaj intelektualcev razglaša svoje »domoljubne« težnje in na koncu katerega stoji skupnost v obliki moderne (državljanske) družbe, tj. konstituiran narod z vsemi bistvenimi atributi, vključno z lastno kulturo in tudi književnostjo. Pot od začetne točke »prebujenja« do stanja nedvomnega obstoja naroda že stoletja vznemirja raziskovalce najrazličnejših strok, ki razpravljajo o tem, ali je bil ta proces rezultat genialnih dejavnosti peščice posameznikov, nekakšen »čudežni« otrok, čigar zorenja ni bilo mogoče vnaprej napovedati, ali pa gre za mehanični odtis spremembe družbeno-ekonomskega gibanja, ki je z modifikacijami in žanrskim premikom zajel vse plasti narodne skupnosti. Narodni prerod - poenostavljeno povedano - je zapleten proces konstituiranja moderne, socialno-ekonomske družbe, katere osno- 110 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec va postaja tretji in nato četrti stan, ki se skupno opredeljujeta kot narod, razumljen v smislu skupnosti enakopravnih državljanov. Transformacija poznofevdalne družbe v meščansko ali če hočemo kapitalistično je v evropskem kontekstu, kot vemo, potekala na dva načina: 1. francoski model državnega naroda, ki se je večinoma uveljavljal v zahodni Evropi, je pomenil kontinuiran prehod iz ene etape v drugo z reformami ali revolucijo: oblikovanje naroda ni njegov »prerod« ali njegovo »prebujenje«, temveč prej rezultat naravnega zgodovinskega procesa, ki ga opredeljuje zlasti nepretrgana tradicija kulture v lastnem »literarnem« jeziku kot rezultat uspešne socialne mobilnosti; 2. tip »majhnega naroda«, kamor spadata t. i. češki in slovenski primer, kjer se proces oblikovanja začenja v primerjavi s prvim tipom z določeno »zamudo«, s faznim zamikom, in to še v kontekstu poznofevdalne družbene strukture. Narod je k svoji državnosti zaradi odsotnosti lastnih elit le usmerjen, sociologi govorijo bolj o narodnem gibanju, ki svoje jezikovne, socialno-kulturne in pozneje politične zahteve postavlja s položaja etnične skupine. češki zgodovinar M. Hroch razlikuje tri osnovne faze narodnega gibanja: 1. faza znanstvenega zanimanja (A); 2. faza narodne agitacije (B) in 3. faza množičnosti (C), ko se z narodno idejo poistoveti široka plast družbe (Hroch 1999b: 46-47). Toda niti zaključek tega procesa z zadnjo fazo ne pomeni celovitega obstoja naroda, tj. dosego lastne državnosti v položaju vodilne etnije. Končana je zgolj transformacija etnične skupine v moderni narod v obliki državljanske (kapitalistične) družbe, ki se je dokončno razšla s fevdalno soci-alno-ekonomsko strukturo. če apliciramo to zgodovinsko shemo - ne oziraje se na upravičenost »primordia-lističnih« (narod je v preteklosti npr. obstajal po »božji volji« in na neki točki izgubil svoje pravice, zato ga je treba »obnoviti«) ali »konstruktivističnih« teorij (narod je treba umetno ustvariti, da bi tudi kot posamezniki lahko bolje branili svoje pravice) - na literarnovedni diskurz, naletimo na številne semantične ali terminološke čeri. Sam pojem »književnost narodnega preroda«, ki ga še danes pogosto uporablja češko zgodovinopisje, ima s tega gledišča zavajajoč pomen, saj termin »prerod« kaže na obnovo nečesa, kar je že nekdaj obstajalo. V resnici »književnost narodnega preroda« resda pomeni »vrnitev« celovitega literarnega življenja (kulture), kot je npr. obstajalo z gledišča avtorjev in uporabnikov v t. i. veleslavinskem obdobju (1570-1620), toda obenem je tudi logično nadaljevanje zgodovinskega razvoja, saj predstavlja začetek novodobnega slovstva, ki že z različno intenzivnostjo odraža probleme modernega časa. Zgodovinarji so pogosto opozarjali, da »literarnovedni« pristop ne more biti ključ za razumevanje zapletenosti družbenih procesov tega obdobja, in to zaradi svoje znanstvene redukcije na literarna besedila oziroma zaradi prenašanja estetskih in strokovnih meril iz sodobnosti v prerodno dobo (Hroch 1999a: 5-6). Tu se lahko strinjamo z ugotovitvijo, da se je razlaga narodnega preroda, kakršna se je kanoni-zirala v šolski praksi in tudi v širši javnosti, zlila z bojem za jezik in »domoljubno« umetnost, četudi bi analiza sočasnega diskurza bržkone pokazala, da so pravopisni ali pravorečni spori stali na obrobju zanimanja tedanjih ljudi. Kljub temu si literarna zgodovina postavlja drugačne naloge od splošne zgodovine, ne more biti njena pasivna ponazoritev, temveč primerjalni in interpretacijski poskus pojasnjevanja in razumevanja umetniškega procesa tega obdobja v vsej njegovi zapletenosti in protislovnosti, v njegovi žanrski in estetski hibridizaciji ter koeksistenci. Miloš Zelenka, K izbranim problemom narodnega preroda 111 V številnih razmišljanjih o periodizaciji češkega narodnega preroda se začetek procesa oblikovanja modernega naroda postavlja v 70. in 80. leta 18. stoletja, v čas jožefinskih (razsvetljenskih) reform, ko se začenja faza kritičnega znanstvenega zanimanja za narodno preteklost in jezik (faza A), ki jo predstavljajo zlasti prizadevanja Josefa Dobrovskega (Vodička 1960: 9). Prvo »klasicistično« obdobje je trajalo približno 1770-1806 in je bilo družbeno zaznamovano z absolutističnimi reformami, nastankom narodnega gibanja in konstituiranjem osnov prerodne književnosti. Nadaljnji zgodovinopisni poskusi so v osnovi izhajali iz upoštevanja štiridelne periodizacijske sheme, v kateri je vsakemu obdobju ustrezala konkretna žanrska in literarnosmerna dominanca. Če je prvo, »klasicistično« obdobje, trajalo približno od 1770 do 1806 (estetski mejnik predstavlja Jungmannov prevod Chateaubriadove Atale, ki s češkim jezikom ne dela kot s predmetom nepristranskega »objektivističnega« študija, ampak kot z »nacionalnim«, živim organizmom), je drugo, »predromantično« obdobje, v letih 1806-1830 (leto 1830 ne pomeni samo leta evropskih revolucij, ampak tudi vstop K. H. Mache v književnost) prineslo žanrsko in tematsko diferenciacijo književnosti, thamovski in puchmajerovski model anakreontske poezije prvega obdobja, jezikovno in literarno obrambne dejavnosti pa so dopolnili oblikovanje prerodne ideologije in razvoj moderne poezije, proze in drame, v katerih se odraža intenzivni odnos do človeške družbe. Politično gre za obdobje napoleonovskih vojn in absolutistične reakcije po dunajskem kongresu. Zgodovinsko se tukaj začenja faza množične agitacije (B), v kateri si češki intelektualci kot zavedna narodnostno določena etnična skupina postavijo za cilj razširiti zavest pripadnosti narodu med najširše množice, in sicer ne le z znanstvenimi deli, ampak zlasti z umetniškim ustvarjanjem. Tretje obdobje (1830-1848) prinaša višek ustvarjanja K. H. Mache in drugih »ro-mantikov«; z določeno poenostavitvijo zaradi intenzivnega razpona estetske norme se običajno označuje kot »romantično«. Leto 1848 sicer politično pripravlja pot bacho-vskemu absolutizmu, toda družbeno pomeni dokončno uvedbo češčine in ekonomsko osvoboditev človeškega subjekta (ukinitev podložništva), kar ustvarja pogoje za nastop realističnih tendenc, ki so večinoma povezane z demokratičnim programom majevske generacije. To četrto obdobje (1848 - približno 1860) ugaša z majevskim almanahom Maj (1858) ali oktobrsko diplomo 1860 kot mejnikoma, ki sproščata literarno in družbeno življenje. Tu dosega vrhunec množična faza narodnega gibanja (C), saj smotrno uveljavljanje osnovnih atributov celovitega naroda več ne more biti zaustavljeno; gibanje je namreč pridobilo značaj zavedne državljanske družbe z jasno določenim političnim programom, nasprotujočim fevdalni skupnosti. Če iščemo genetske povezave med delitvijo narodnega gibanja in literarnozgodo-vinsko periodizacijo tega procesa, takoj ugotovimo neenakomerno »prekrivanje« posameznih faz, zlasti v njenih zaključkih: če faza znanstvenega zanimanja (A) spada v »klasicistično« obdobje in faza narodne agitacije (B) korelira s »predromantičnim« obdobjem, nejasnosti nastanejo zlasti pri interpretaciji tretjega in četrtega obdobja. Na njuno ločnico (leto 1848) lahko umestimo fazo množičnosti narodnega gibanja (C), katere realizacija se včasih netočno šteje za konec celotnega narodnega preroda. Ali jim mejnik nastanka češke narodne skupnosti (dokončna uvedba češčine v javni komunikaciji) pomeni leto 1848 v ožjem pomenu besede ali šele oblikovanje prve moderne, evropsko profilirane (majevske) generacije v drugi polovici 50. let? Ali pa 112 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec narodni prerod po Z. Nejedlem slabi v 70. in 80. letih 19. stoletja, ko se zaključuje socialno strukturiranje meščanske družbe z njenimi atributi (narodno gledališče, češka univerza, nastanek češkega kapitala in javnih institucij, oblikovanje tretjega in četrtega stanu ipd.) (Nejedly 1949: 34-35) Popolnoma literarne razlage konec narodnega preroda povezujejo z idejno »izčrpanostjo« in s preseganjem estetske norme češke književnosti, ki je razumljena kot »uradno« slovstvo (F. X. Šalda), teleološko in eksplicitno vključeno v boj za narodno in socialno emancipacijo. Po tem pojmovanju se narodni prerod zaključuje z razglasitvijo Manifesta češke moderne in nastopom modernih izmov konec 19. stoletja, ki kritizirajo didaktizem predhodnih umetniških generacij. Vodilna osebnost konca 19. stoletja, poznejši prvi predsednik češkoslovaške republike T. G. Masaryk, v svojih spisih (Otázka sociální, Naše nynejši krize, Rusko a Evropa itd.) šteje narodni prerod za uspešno izveden šele z oblikovanjem lastne državnosti leta 1918 (Masaryk 1925: 497-99). Skupne poteze srednjeevropskega narodnega preroda, kamor vzorčno uvrščamo češke dežele kot tip »majhnega naroda« z nekontinuirano ali manjkajočo državotvorno tradicijo (Slovenija), so zapleteno oblikovanje »lastnega« vodilnega razreda in obnovitev ali oblikovanje literarnega jezika skupaj z uvedbo drugih kulturnih oziroma socialno-političnih zahtev. Ne glede na literernosmerno specifičnost periodizacije v češkem in tudi slovenskem primeru lahko prehod med fazama narodne agitacije (B) in množičnosti (C) vzporejamo z razmahom široko pojmovane romantike, katere osnove pa ne moremo mehanično izpeljati iz »čiste«, »dovršeno« slogovno zamejene zahodnoevropske romantike. Romantika in romantično ustvarjanje, ki nesporno postaja najpomembnejša umetnostna smer, sodelujoča pri oblikovanju moderne, tj. socialno in narodnostno zrele družbe, v obeh primerih oscilira z realističnimi tendencami, pri čemer absorbira tudi predhodne slogovne prvine ugašajočega sentimen-talno-razsvetljenskega toka. Romantika kot osrednji problem teh narodnih gibanj traja časovno najdlje, obenem pa njene geneze in njene »zamenjave« ali »nadomestitve« z realizmom ni mogoče natančno zamejiti. Postmoderno razumevanje romantike pri tem teži - poenostavljeno povedano - k pojmovanju konstrukta z vrsto stabilnih ali spremenljivih znamenj, ki so povratno uporabljena za modeliranje in zanesljivo korekcijo sočasnega literarnoznanstvenega diskurza. Poudarjena je heterogena in rizomatična struktura romantike, ki temelji na identifikaciji osnovnih področij in procesov, vzetih iz ideologije, filozofije in poetike »romantične« dobe: narava, pot, torzo, lepota, estetika, poezija, folklora, ironija ipd. Projekcija romantike kot »idealnega« konstrukta ima torej lahko dve razlagi: 1. romantika kot časovno zamejena smer, ki napoveduje realizem; ta jo potem tudi zaključuje in pravzaprav »požre«; 2. romantika izpeljana iz teorije »dolge moderne« z romantično predfazo. V drugem primeru romantika nastopa zgolj kot »uvod« ali »znamenje«, ki spodbudi preobrat od skupnosti k problematiki posameznika, kot dolgotrajni proces, ki predpostavlja zrahljanje prispodob ipd. Glede na to, da se romantika tako v češkem kot v slovenskem narodnem prerodu pojavlja relativno pozno in njeni izrazi v primerjavi z zahodnoevropskimi književnostmi niso jasno razviti (romantične prvine se pojavljajo šele pred ali skupaj s prvim valom meščanskih revolucij okrog leta 1830), so bile v linearnem razumevanju zgodovinske kavzalnosti romantične tendence po letu 1848 ovrednotene kot neak- Miloš Zelenka, K izbranim problemom narodnega preroda 113 tualne, kot uničenje nosilne romantične zapuščine, ki je v drugi polovici 19. stoletja oteževalo pot do realističnega videnja sveta in njegovih neskladij (NovAk 1936-1939: 411). Prav tako niti moderno literarno zgodovinopisje, ki je v češki kontekst prišlo z uveljavitvijo bidermajerja, ni dognalo zapletenosti tega problema v celoti, v kolikor ga razume kot avtonomno literarno smer, katere »splošne« značilnosti oblikujejo samostojno fazo v okviru češkega narodnega preroda, pri čemer se pod tem zornim kotom »prepisuje« npr. J. K. Tyl, Kytice K. J. Erbna ali Babica B. Nemcove. Sodobne razprave zavračajo tako ozko pojmovanje bidermajerja v smislu nekakšne tretje faze romantičnega prizadevanja oziroma specifične južnonemške oblike pozne romantike (F. Sengle) kot tudi posploševanje, da bidermajer združuje pod skupno streho celotno vsebino epohe, njene sloge in ideologijo od poznega klasicizma pa vse do napovedi realizma (A. V. Michajlov). Češko različico srednjeevropskega bidermajerja so v medvojnem obdobju poskušali specificirati češki germanisti O. Fischer, V. Jirat, S. Sahanek in pozneje tudi drugi literarni zgodovinarji (D. Tureček), ki so z najrazličnejših položajev opozarjali na zakasnelo socialno mobilnost češke meščanske družbe, v kateri je manjkala globlja povezanost s katoliško tradicijo ali absolutna identifikacija z barokom, kot je bilo to npr. v rigorozno katoliški Avstriji. Obrazložitvam različnosti češkega bidermajerja je mogoče s poetološkega gledišča dodati, da se je tipični izraz nostalgične melanholije na Češkem izražal modificirano z določenim faznim zamikom: v 50. in 60. letih 19. stoletja v oscilaciji poznoromantične tendence z realističnimi prvinami. Očitno je, da je bidermajer primer ozke slogovne tendence, ki je soobstajala v okviru pluralističnih recepcijskih valov, variantno uresničenih z najrazličnejšo vsebino, ideologijo, poetiko, slogovno in žanrsko variabilnostjo in hibridizacijo, in to zlasti v tistih delih, ki so v prehodnem obdobju odražala napetost med preteklostjo in sedanjostjo, med romantično stilizacijo in zgodnjerea-listično tendenco. Pri poskusih zgodovinske razlage romantike je situacijo oteževalo tudi dejstvo, da sta predhodni smeri (klasicizem in predromantika) vsrkali številne pozitivne lastnosti romantike; vsebovali sta njene posamezne prvine tako, kot so se pozneje v tej smeri oblikovali zametki in pobude, katerih inspiracijski naboj je bil nesporen tudi za razvoj realizma. Pri tipu z nekontinuirano državotvorno tradicijo, torej v čeških razmerah, imamo v mislih zlasti idejo narodne in osebne svobode, ki je bila kot izraz takratne ideologije podvržena umetniškemu izražanju še pred nastopom visoke romantike. Pečat t. i. narodne književnosti so imeli npr. Jungmannovi pesniški prevodi, Polakova Vznesenost prirody, Lindova Zare nad pohanstvem, Kollarjeva Slavy dce-ra, rokopisni ponaredki in druga dela, ki so nastala v duhu klasicizma in predroman-tike. Obenem se je v njih odražala tendenca po romantičnem ustvarjanju in to ravno v preoblikovanju značilnosti takratne ideologije kot folklorizma in emocionalno obarvanega historizma. Ta linija, ki je navkljub določeni povezanosti formalnih sredstev s predhodnim razvojem izrazito izkoriščala prispodobo in simbole ljudske poezije ali poudarjala herojsko koncepcijo lastne preteklosti, se je v narodnih književnostih krepila od 30. in 40. let 19. stoletja vzporedno z razmahom evropske romantike. Resnično preživetje in aktualizacija teh tendenc - npr. byronovske romantike - pa se je na Češkem uresničevala šele z majevsko skupino, na katero je idejno vplival pomen leta 1848. 114 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Paradoksno tudi novejša literarna zgodovina v povezavi s tem govori o t. i. uspešnem ali neuspešnem boju z romantično tradicijo, tj. opozarja na diskrepanco med tematsko novostjo in njeno neadekvatno umetnostno realizacijo, na razliko med prikazom pogleda in najrazličnejšimi kompozicijskimi »pomanjkanji« v obliki literarnega dela. Natančneje povedano gre za to, da so avtorji, ki so idejno izšli iz romantike, odkrito in prodorno razumeli realnost, čeprav so bili oblikovno in umetniško povezani pretežno z romantično estetsko normo. Ta trditev velja predvsem za vprašanje oblikovanja novodobne češke proze, zlasti majevske, ki se je »spoprijemala« z romantično tradicijo v pojmovanju oseb, okolja in v oblikovanju pripovedne zasnove. Interferenco romantike z realizmom v češki književnosti lahko prikažemo na naglem razvoju žanra byronske lirsko-epske povesti oz. romana v verzih, povezanega z majevci in njihovimi generacijskimi sodobniki. Sestavki kot Pflegrov Pan Vyšinsky, Halkov Alfred, Nerudova satira U nas so bili kljub svoji žanrski razliki pomemben vmesni člen razvojne linije, ki jo je pozneje na področju proze potrdila majevska iniciativa ali Pflegrovi poskusi socialnega romana na prelomu 60. in 70. let 19. stoletja. Tradicionalna razlaga teh sestavkov kot neposrednega odmeva na Puškinovega Onjegina ali čeških različic bolj znanih evropskih vzorov ni povsem točna: avtorji so prevzeli osnovne poteze, ki tvorijo žanrski specifikum byronovske poetike, prilagodili so njen model, ki je postal splošno inspiracijsko izhodišče. Žanr povesti v verzih oz. romana v verzih je v 50. letih 19. stoletja predstavljal povezovalni vmesni člen med starejšo byronovsko romantično povestjo in prozaičnimi poskusi modernega družbenega romana. če velja teza, da so »v književnostih Srednje in Vzhodne Evrope byronovske oblike epike pomagale realističnemu romanu« (Neupokojeva 1973: 42), je bil byroni-zem in njegove ustvarjalne metode v češkem okolju znan po posredovanju zgledov iz evropskega konteksta, vključno z Macho. Byronova dela so bila dostopna večinoma v poljskih in nemških prevodih, neredko tudi v originalih. Pogostnost Byronovih prevodov je narasla ravno v 50. letih 19. stoletja; prvi celotni prevod Neveste iz Abide je izšel leta 1854 po zaslugi J. V. Friča. Starejša pozitivistična dela (J. Durdik, J. Vlček, M. Zdziechowski itd.) so opredeljevala Byronov vpliv na češko poezijo (zlasti na Pflegra) kot nefunkcijsko presaditev žanrskega modela lirsko-epske povesti. V resnici je šlo bolj za zavedno izraženo idejno sorodnost, za spontani izraz umetniškega občudovanja osnovnih potez byronovske poetike, ki zajema tako naravno liriko melanholične žalosti kot revolucijski titanizem vnetega upora proti vsem vrstam nasilja in zatiranja. »Danes je poseben dan. Do konca sem namreč prebral Byrona«, je že leta 1853 v svoj dnevnik zapisal devetnajstletni Pfleger. »Kako me je prevzel ta močan duh ... njegove pesmi se tako goreče zavzemajo za svobodo ... njegova Lirika me je čezmerno prevzela« (VelemInsky 1901-1902: 256). Pflegrovo vrednotenje Byrona je nehote opozorilo na izbirni vidik recepcije, tj. na specifično narodno in individualno obliko t. i. byronizma. Medtem ko je bil v anglosaški sferi pesnik razumljen kot avtor na meji med klasicizmom in romantiko in sta bili v njegovem ustvarjanju poudarjeni subjektivna in aristokratska plast, je bil Byron v srednjeevropskih književnostih pod pritiskom domačih razmer pojmovan kot slogovno »čist« romantik, njegovo ustvarjanje je postajalo sinonim pravičnega boja za človeško in narodno svobodo, tj. boj za ideale, ki so bili lastni ravno majevcem. Dejstvo Miloš Zelenka, K izbranim problemom narodnega preroda 115 nespornega vpliva Byronovih del na mlado literarno inteligenco 50. let ne smemo interpretirati enostransko ali nekritično precenjevati. »Nekdaj se je v naših krogih govorilo o Byronu kot o nekem dvomljivem talentu, za katerega je bilo značilno, da je bil razrvan«, je zapisal V. Halek v Narodnem časopisu 1874. »Tega Byrona je pri nas presegel vsakdo, ki ni bil razrvan« (HAlek 1954: 152). Postopno sprijaznjenje z byro-nizmom na češkem je obenem pomenilo tudi njegovo preseganje: byronski junaki so bili rešeni oznak vsesplošnosti in umeščeni v konkretno okolje češke realnosti. čeprav sta Pfleger in Neruda temeljito poznala dela evropskih romantikov, se je tu pojavljala trdna zavest »romantične« tradicije, modificirane pod vplivom domačih razmer. Literarna zgodovina včasih v povezavi s tem uporablja termin »byronizem brez Byrona« (Wollman 1988: 25-26). Vertikalna bližina avtorjev je izvirala mdr. tudi iz tega, da so lahko neodvisno drug od drugega črpali iz repertoarja slik, motivov in tem, nekakšnih romantičnih vrhov, ki so jih ustvarjale - zlasti v obdobju visoke in pozne romantike - relativno ustaljene paradigme oblikovnih, vsebinskih in kompozicijskih sredstev ter načinov. Žanr romana v verzih je opravljal gnozeološko funkcijo, tj. omogočal je hitrejši prehod od lirike k epiki oziroma je v češki književnosti pre-moščal razliko med razvitostjo poezije in razvojno nižjo stopnjo proze po letu 1848. Diferenciacijska funkcija tega žanra je omogočala razčlenjen pristop k resničnosti, k umetniškemu ustvarjanju novih življenjskih pogojev zlasti tam, kjer ni bil razvit žanr modernega romana. Tipizacijska funkcija ni omogočala označevanja junakov in okolja s ponazoritvijo vnaprej danih tez, ampak s pomočjo individualnih in narodnih posebnosti. Kompozicijsko združevanje lirskih odlomkov in epskih zgodb je bralcu na zanimiv način posredovalo nravni in čustveni svet modernega junaka. Navedeni primer žanra romana v verzih, kot sta ga ustvarila npr. J. Neruda ali G. Pfleger-Moravsky, z gledišča oscilacije romantike in realistične tendence izkazuje, da ni šlo za vrednostno nefunkcionalni, slogovno oslabljen in estetsko nerazvit pojav. Obenem ponazarja žanrsko specifičnost zgodovine narodne književnosti, pri kateri so tradicionalni »izolacionistični« pristopi omejevali širši primerjalni in predvsem interdisciplinarni kontekst in s tem tudi utemeljili nujnost kritične vrnitve k ustaljenim interpretacijskim in periodizacijskim stereotipom narodnega preroda, kot je npr. vprašanje vrednotenja t. i. pozne romantike v 50. in 60. letih 19. stoletja. Metodološka korekcija tradicionalne predstave o srednjeevropski romantiki kot o enoviti in homogeni smeri vodi k upoštevanju intenzivnejše variantnosti v razmerah, v katerih se ne da izločiti prvine državotvornosti pri oblikovanju socialno zrele moderne (narodne) družbe. S tem je povezano tudi »prevrednotenje« poznoromantičnih tendenc v umetnosti, ki so s svojo »zapoznelostjo« implicirale negativno žanrsko, idejno in zlasti estetsko interpretacijo npr. na področju žanra romantične pesnitve ali socialnega romana, ki sta se v srednjeevropskih književnostih pojavila že na polovici 19. stoletja. Pogled na srednjeevropski narodni prerod kot na zgodovino »enovite enote z veliko prekinitvami, odcepitvami, prelomi, izostanki, osnovanimi na izobra-ženskih smereh, ki se izmenjujejo in so razumljene brez vrednostnih kategorij« (Boj-tAr 2010: 10-11) ustvarja predstavo tega zapletenega procesa kot prepletene mreže vrste »mikrozgodb« v okviru posameznega kontekstualnega okvira, za katerega lahko štejemo oblikovanje t. i. majhnega naroda z nekontinuirano ali manjkajočo državotvorno tradicijo. Dejstvo, da je literarna zgodovina poleg svoje spoznavne in 116 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec estetske funkcije prispevala predvsem k »samoodločbi celotnih narodov ... k družbeni konstrukciji realnosti« (Neubauer 2007: 345), ne sme biti razumljeno negativno. Posnemanje bolj razvitih kultur in ustvarjalna adaptacija evropskih pobud, čeprav realizirana s časovno »zamudo«, sta se zrcalili v zavestnem prizadevanju za razvojno avtonomnost, eksplicitno izraženo kot razvoj narodne zavesti. J. Neubauer, eden od izdajateljev monumentalnega štiridelnega pregleda History of the Literary Cultures of East-Central Europe: Junctures and Disjunctures in the 19th and 20th Centuries I-IV (2004-2010), govori o t. i. ingresivni literarni zgodovini, ki je nasprotna imanentni narodni zgodovini in zaznava sobivanje lokalnih kultur v okviru širšega areala (Neubauer 2008: 195). Očitno je, da lahko vprašanja periodizacije in interpretacije narodnega preroda, v našem primeru leta 1848 kot osrednjega mejnika skupne zgodovinske izkušnje malih srednjeevropskih narodov, postanejo vzorčni primeri za primerjalno in interdisciplinarno analizo skupnih »vozliščnih« točk take oblike literarne zgodovine, ki ne bi bila več obremenjena s tradicionalnimi ideološkimi in zgodovinskimi konotacijami. Iz češčine v slovenščino prevedla Tanja Mirtič. Viri in literatura Endre Bojtár, 2010: »Vysnívali sme si vlast a národ...« Osvietenstvo a romantizmus v stredo - a vychodoeurópskych literatúrach. Bratislava: Ústav svetovej litera-túry SAV. Adam Bžoch (ur.), 2011: Prepisovania romantizmu. World Literature Studies 3/20. 1-104. Darko Dolinar, Marko Juvan (ur.), 2006. Writing literary history: Selectedperspec-tives from central Europe. Frankfurt ob Majni: P. Lang. Dionyz Durišin, 1973: Problémy porovnávacej syntézy literárneho romantizmu (Metodické zásady a pracovny postup). Československé pfednášky pro VII. Me-zinárodní sjezd slavistu ve Varšave. Literatura - foklór - historie. Praga: Academia. 17-26. Otokar Fischer, 1937: Slovo a svet. Praga: Fr. Borovy. Vítezslav Hálek, 1954: O umení. Praga: československy spisovatel. Zdenek Hrbata, 1999: Romantismus a Čechy. Jinočany: H&H. Zdenek Hrbata, Martina Procházka (ur.), 1993: Česky romantismus v evropském kontextu. Praga: Mlejnek. --, 2005. Romantismus a romantismy. Pojmy, proudy, kontexty. Praga: Karolinum. Martin Hrdina , 2009: Konstituce literárnehistorického pojmu romantismu. Česká literatura 57/3. 319-45. Bretislava Horyna, 2005: Dejiny rané romantiky. Fichte, Schlegel, Novalis. Praga: Vyšehrad. Miloš Zelenka, K izbranim problemom narodnega preroda 117 Miroslav Hroch, 1999a: Na prahu narodni existence. Touha a skutečnost. Praga: Mlada fronta. --, 2009: Narody nejsou dilem nahody. Pričiny a predpoklady utvareni modernich evropskych narodu. Praga: Slon. --, 1999b: V narodnim zajmu. Praga: Lidove noviny. Halina Janaszek-Ivaničkova (ur.), 2007: The horizons of contemporary Slavic comparative literature Studies. Varšava: Dom Wydawniczy Elipsa. Jan Jakubec, 1934: Dejiny literatury česke II. Od osvicenstvipo družinu Maje. Praga: J. Laichter. Jan Jakubec, Arne Noväk, 1913: Geschichte der čechischen Literatur. Leipzig: Ame-lang. Vojtech Jirät, 1978: Uloha biedermeieru v českem narodnim obrozeni. Portrety a studie. Praga: Odeon. 548-51. Pavol Koprda (ur.), 2009: Teöria medziliterarnosti 20. storočiaI. Medziliterarnyproces VI. Nitra: Filozoficka fakulta Univerzity Konštantina Filozofa. -- (ur.), 2010: Teörie medziliterarnosti 20. storočia II. Medziliterarny proces VII. Ni-tra: Filozoficka fakulta Univerzity Konštantina Filozofa. Vladimir Macura, 1995: Znameni zrodu. Praga: Československy spisovatel. Tomaš G. Masaryk, 1948: Česka otazka: Snahy a tužby narodniho obrozeni. 6. izd. Praga: čin. --, 1925: Svetova revoluc: Za valky a ve valce. 1914-1918. Praga: Orbis - Čin. A. V. Michajlov, 1989: Problemy analiza perechoda k realizmu v literature XIX veka. Metodologija analiza literaturnogo processa. Ur. J. Borisovič Borev. Moskva: Nauka. 31-94. Zdenek Nejedly, 1949: T. G. Masaryk. Kniha prvni: Masarykovo mladi (1850-1876). 2. izd. Praga: Orbis. John Neubauer, 2007: History of the literary cultures ofEast-Central Europe: Junctures and disjunctures in the 19th and 20th centuries. Volume III. Ur. M. Cor-nis-Pope, J. Neubauer. Amsterdam - Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. --, 2008: Kaj so ingresivne literarne zgodovine in zakaj jih potrebujemo. Primerjalna književnost v 20. stoletju in Anton Ocvirk. Ur. D. Dolinar, M. Juvan. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. 195-204. Irina G. Neupokojeva, 1973: Obščie čerty jevropejskogo romantizma i sveobrazie jego nacional'nych putej. Jevropejskij romantizm. Az euröpai romantika. Ur. I. G. Neupokojeva in I. Söter. Moskva: Nauka. Jan V. Noväk, Arne Noväk, 1936-1939: Prehledne dejiny literatury česke od nejstar-šich dob až po naše dny. 4. izd. Olomouc: R. Promberger. 118 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Miloš Pohorsky, 1978: česky romantismus v evropském kontextu. Českd literatura 26/1. 1-9. Ivo Pospîsil, 2006: Romantismus slovansky, evropsky a svetovy: šire a hloubka. Slovansky romantizmus v eurôpskych sûvislostiach. Banska Bystrica: Filozoficka fakulta Univerzity Mateja Bela. 8-21. Milan Repa (ur.), 2008: 19. stoleti v nâs. Modely, instituce a reprezentace, které pre-trvaly. Praga: Nakladatelstvi Historického ùstavu AV čR. Stanislav Sahânek, 1938: Literârni biedermeier v nèmeckémpisemnictvi. Bratislava: Filosoficka fakulta University Komenského. Friedrich Sengle, 1971-1980: Biedermeierzeit. Deutsche Literatur im Spannungsfeld zwischen Restauration und Revolution 1815-1848. Stuttgart: J. B. Metzler. Laszlo Sziklay, 1973: La conception romantique de l'Europe Centrale et Orientale. Studia Slavica Hungarica 19/1-3. 279-87. František X. Salda, 1935-1936: O smyslu literarnich dejin českych. Saldüv Zâpisnik 8/7-8. 203-214. 8/9-10. 281-314. Vladimir Stëpanék, 1984: Karel Hynek Mâcha. Praga: Melantrich. --, 1988: Z dëjin obrozenské literatury. Praga: Československy spisovatel. Dalibor Tureček, 1993: Biedermeier a české narodni obrozeni. Estetika 30/1. 15-24. --, 2005: Romantismus a(nebo)kontra biedermeier? Slovenskâ literatura 52/4-5. 243-51. Karel Velemînsky, 1902: Z rukopisné pozûstalosti G. Pflegra-Moravského - Nastino-vé z mého života. Obzor literârni a umëlecky 4/17. 255-57. Felix Vodička (ur.), 1960: Dëjiny ceské literatury II. Literatura nârodniho obrozeni. Praga: Nakladatelstvi čSAV. Slavomir Wollman, 1974: Srovnavaci pojeti romantismu na VII. mezinarodnim sjez-du slavistû. Slavia 43/2. 182-88. Peter zajac, 2006: Konštrukty romantizmu v českej a slovenskej literatùre. Hledâni literârnich dëjin v diskusi. Ur. J. Wiendl. Praha - Litomyšl: Paseka. 90-106. Miloš Zelenka, 1992: Nekolik poznamek k interferenci romantismu s realismem v české literature 50. let 19. stoleti (Neruda a Pfleger). Jan Neruda 1991: Studie, referâty, diskusni prispëvky. Ur. V. Krivanek. Praga: Univerzita Karlova. 38-51. --, 2011: The Genre Structure and Dream Motifs in Gustav Pfleger-Moravsky's Verse-Novel Pan Vyšinsky. Revue des études slaves 92/3. 399-412. Miloš Zelenka, Zuzana Vargovâ (ur.) 2011: Literârny romantizmus. Nitra: Fakulta stredoeuropskych šthdii Univerzity Konštantina Filozofa. Miloš Zelenka, K izbranim problemom narodnega preroda 119 summary The paper aims to provide a workable definition and periodization of the National Revival as a complex process of forming a modern national society. It also aims to discern connections between the periodization from the points of view of history on the one hand and literary criticism on the other. The former involves phases of scholarly inquiry, national activism, and populism, while the latter divides the Czech National Revival into periods according to literary movements, i.e., Classicism, Preromanticism, Romanticism, and Realism. A crucial influence on building a modern society and on the artistic reflection of its problems is attributed to Romanticism, which was in the Czech context—in a small nation with broken political and cultural traditions—delayed and it practiced genre modification. An example of this was verse romance, which in Central Europe performed the function of modern novel, which consequently did not appear on the local literary scene until Realism took root late in the 19th century. The study also explores the fluctuation between Romanticism and realistic inclinations during the 1850s and 1860s, which influenced the origin and creations of the „Maj generation". Regarded as a trivial genre of poor aesthetic value by local historiographers, this vacillation was not an uncommon occurrence until modern movements gained strength in the late 1900s. Finally, the article formulates a proposal for interdisciplinary and comparative literary history that would be in agreement with the "ingressive" concept of literary history (M. C. Pope and J. Neubauer). With the help of "crucial" links—"space metaphors" (in this case employing the year 1848), it would provide an accurate representation of the Central European National Revival as a whole, punctuated by numerous interruptions, digressions, breaks, and lacunae. UDK 94»18/19«:82.09:821.16.09 Ivo Pospišil Brno NARODNI PREROD IN LITERARNE SMERI (NEKAJ OPAŽANJ) Članek obravnava problem narodnega preroda in literarnih smeri. Na podlagi gradiva iz slovanskih literatur skuša prikazati anomalije pri njihovem razvoju, sinkretični značaj poetik literarnih smeri ter njihovo medsebojno prepustnost. Avtor skuša pokazati, da narodni prerodi niso le stvar 19. stoletja, temveč predstavljajo fazni fenomen, ki se lahko nadaljuje ali vnovič pojavi. To lahko vpliva na poetološke oblike literature na splošno in še posebej na literarne smeri, kar se lahko v slovanskem okolju kažejo kot pospeševanje ali upočasnjevanje, ki oblikuje specifične razvojne paradigme. Ključne besede: narodni prerod, literarni tokovi, neregularen literarni razvoj, slovanske književnosti The article treats the problem of national revival and literary currents. On the basis of material from Slavic literatures, it demonstrates the anomalies of their development, the syncretic character of the poetics of literary currents, and their mutual permeation. The author argues that national revivals are not limited to the 19th century, but, instead, they represent a phasal phenomenon which can continue or reappear. This can have an impact on poetological forms of literature in general and on literary currents in particular, which might be manifested in the Slavic environment as acceleration or deceleration forming a specific evolutionary paradigm. Keywords: national revival, literary currents, irregular literary development, Slavic literatures Češki filozof Vaclav Belohradsky v eseju, ki v svojem naslovu preoblikuje znani izrek iz drame Gorkega Na dnu (1902) Človek - to už nezni hrde [Človek - to ne zveni več ponosno] (Belohradsky 2012) definira trenutno stanje družbenega razvoja - za razliko od obdobja takoj po letu 1989 - kot posthegemonsko. Okarakterizira ga tako: »Njegova najpomembnejša značilnost je neučinkovitost protestov, ki ne postanejo masovno gibanje, čeprav jih vodi 99 % 'navadnih ljudi' proti 1 % privilegiranih. Razlog, da so protesti neučinkoviti, je prevlada ideologije 'rešitve sveta z večjo delavnostjo posameznikov', ki jo imenujem antipolitični individualizem. Ta sprevrača pogoj za pridobitev nadvlade - priznanja pravice določene skupine govoriti v imenu demosa« (Belohradsky 2012: 5). Antipolitični individualizem filozof razume kot prispodobo anomije: družba je razcepljena na fragmente, ki se obnašajo, kot da bi bili neodvisni od celote. Družba je zdaj po njegovem mnenju postsekularna, značilna zanjo pa je identitetna panika (iskanje identitete, npr. Severna liga, geslo »Češka Čehom!« ipd., nekatere smeri v sodobnem katolicizmu) - postsekularna družba daje prednost tradiciji pred kritičnim mišljenjem. Sodobna družba je postdemokratična: 122 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec politiko kot boj za legitimno predstavljanje nadomešča z lobiranjem interesnih skupin. Takšno družbeno stanje je povezano tudi s stanjem v kulturi in književnosti: po eni strani ga predpostavljata, po drugi pa poglobljeno odražata. Ne gre pa le za ideje, ampak za celotno strukturo in obraz književnosti: njeno fragmentarizacijo, izko-reninjenost vrednot, dominacijo trivialnosti, virtualne avtentičnosti in negotovosti (Pospišil 2007). Literarna zgodovina se rada poslužuje t. i. literarnih smeri, evolucijskih paradigem, ki označujejo književnost v danem narodnem okviru in obdobju, pa tudi splošno, in merijo na dominantni razvojni impulz. V okviru evroameriškega kulturnega kroga prihaja do revizij uveljavljenih, »šolskih« predstav, ki so bile nekoč oblikovane na podlagi specifičnega razvoja v eni ali dveh dominantnih narodnih književnostih, zlasti v francoski. Postopoma se kaže ne samo, da so imele slovanske književnosti kot celota drugačno razvojno paradigmo, ampak tudi, da so se podobne »anomalije«, tj. odmiki od umetno določene splošne sheme, v okviru evroameriške civilizacijske celote pojavljale tako rekoč povsod, tudi na območju Srednje Evrope. Kot sem že skušal pokazati, so se problemi literarne evolucije zaostrili v času pozitivizma in močnega vpliva darvinizma: zajeli so koncepcijo literarne zgodovine, pa tudi razmišljanje o literarnih žanrih (F. Brunetiere). V več študijah sem oblikoval koncepcijo t. i. »prae-post efekta« ali »prae-post paradoksa« (Pospišil 1998a, 1999, 2003). Primarno se tiče razvoja ruske književnosti, do določene mere pa tudi razvoja slovanskih književnosti v celoti ali vsaj v nekaterih njihovih obdobjih; našli bi tudi sledi ali uporabne poteze v drugih narodnih književnostih. Pritisk poetoloških impulzov bogatih evropskih književnosti, na primer francoske, italijanske, nemške, angleške itn., je privedel v njihovo imitacijo, pa tudi v to, da so bile nekatere pobude sprejete samo okvirno in so ustvarile povsem druge rezultate, ki so nato delovali inovativno: iz transformacije pobud je na ruskih tleh nastalo to, kar imenujemo čudež ruske književnosti. Povedano drugače: nepopoln sprejem poetološkega impulza je spodbudil nastajanje drugačne, nove poetike. Ruska književnost, na primer, je sprejemala poetološke pobude »močnih« evropskih književnosti predvsem od 18. stoletja v več valovih: s tem obenem popravljam teorijo, da je rusko 18. stoletje, ki je bilo delavnica ruske književnosti, zadostovalo za temeljito absorpcijo impulzov, tako kot mi ni povsem blizu koncepcija faznega zamika izpod peresa Vadima Kožinova (Kožinov 1977). V zgodovini ruske književnosti najdemo veliko primerov. Preseneča nas zlasti, da je bil razvoj ruske književnosti od preloma v 18. stoletju podoben kot v zahodni Evropi: ruska romantika v delu V. A. Žukovskega se začenja prej kot v Angliji, ki je od 30. let 18. stoletja v poeziji gojila sentimentalizem (pozneje tudi v prozi) in je bila v določenem pomenu besede vzor predromantičnega gibanja, obenem pa le malo pozneje kot nemška univerzitetna »romantika« (die deutsche Romantik) tipa »poezija modrega cveta«, vsekakor pa prej kot zgodnja francoska romantika, ki jo predstavlja F.-R. Chateaubriand na začetku 19. stoletja. čeprav se Bretislav Horyna v Zgodovini zgodnje romantike (Horyna 2005, Pospišil 2006) nekoliko samovoljno poigrava z besedami o »romantiki«, je njegova osnovna koncepcija zelo sprejemljiva: prikazuje, da je bila zgodnja nemška romantika povsem drugačna kot v učbenikih cenjena poznejša romantika in da je v določenem smislu šlo pravzaprav za izdajo pr- Ivo Pospišil, Narodni prerod in literarne smeri 123 votno »mehke«, nikakor pa ne neradikalne romantike, natančneje nemške romantike, ki je imela očitno kontinuirane poteze. Tudi primer baroka (prim. Pospišil 1998, 2003, 2005) v marsičem sovpada s splošnejšim problemom t. i. literarnih smeri, slogov in literarnih žanrov oziroma, povedano drugače, z zmožnostjo terminov, nastalih od obdobja pozitivizma do sedanjosti, da bolj ali manj natančno zajamejo konkretne literarne pojave in jih ustrezno shematizirajo in posplošijo pod skupnimi etiketami. Medtem ko nekdaj ni bilo dvoma o usmerjenosti književnosti, so bile pozneje, zlasti od obdobja moderne in postmoderne, smeri razumljene kot shematizirane oznake z nizkim spoznavnim potencialom. Literarne smeri in žanri si pogosto nasprotujejo kot dve komponenti istega ali podobnega procesa: smeri izražajo razvojno dinamiko, medtem ko imajo žanri konzervativni moment; oba sta komplementarna in se medsebojno dopolnjujeta. Sodobna teorija književnosti in poetika znova revidirata literarne smeri kot fenomene, definirane sicer bolj v okviru pozitivistično-evolucionistične metodologije, a vendarle funkcionalne in koristne v novi konstelaciji začetka 21. stoletja, pod pogojem, da jih razumemo kot shematizirane celote - tako kot žanre - z elementi feno- in genotipa, tj. z elementi, ki bodo preživeli, in tako ustvarjajo notranjo fakturo literature. Tema umetniških in ožje literarnih smeri in tokov, ki se v zadnjem času ponovno vrača, izhodišče problematike predstavlja iz drugega zornega kota. Njihova shema-tično-normativna, didaktična uporaba je okrnila bogastvo književnosti in deformirala njeno osnovo, zlasti glede dojemanja znamenitih osebnosti. Njihovo nedvoumno povezovanje z eno samo literarno smerjo, npr. A. S. Puškina z romantiko, V. Nezvala s poetizmom in nadrealizmom, V. Majakovskega s futurizmom, T. Tzaraja z da-daizmom, T. S. Eliota z imagizmom, S. Jesenina z imažinizmom, je bilo pogosto zavajajoče, zlasti ko se je začela graditi splošna primerjalna književnost in splošna genologija, ki teži k umetniškim smerem in žanrom - to pa je za zdaj precej utopična zadeva, o čemer se lahko vsak dan znova prepričamo. Nekateri raziskovalci - npr. Smirnov, Mathauserova, Kšicova ali Kovačičova - so na različnem gradivu opozorili na pojavljajoče se poetološke linije, ki tvorijo zanimive povezave, npr. baroka, romantike in futurizma. opozorili so tudi na linijo, ki sega od preteklosti do sedanjosti, in v veliki meri zrelativizirali pojem z ostrimi konturami zgodovinsko omejenega poetološkega sistema, ki se ga je mogoče bodisi subjektivno zavedati (torej smeri, npr. romantike ali nadrealizma) ali, nasprotno, ne zavedati (primer baroka); hkrati so se pojmi, ki označujejo literarne smeri, prelivali od ene vrste umetnosti k drugi. Problem slovanskih književnosti je v tem še drugače specifičen. Izhaja iz posebnega položaja slovanskih narodov kot njihovih nosilcev (neobstoj narodnih držav, izguba narodnega jezika, uničevanje narodne kulture - problem tako rekoč vseh južnih, v veliki meri pa tudi zahodnih Slovanov; izoliranost vzhodnih Slovanov od evropskega razvoja v določenih obdobjih - postopno od leta 1054 prek 1223-1240 do prvih Romanovih). Barok je tu bodisi težje prepoznati ali pa je s poznejšega na-rodnoemancipacijskega vidika razumljen kot sovražen. To pa ni preprečevalo, da bi sledove baroka našli tudi drugje: o pojmu baročni slavizem je na češkem mogoče veliko brati od 60. let 20. stoletja, sledove te smeri pa iščejo in najdevajo v okoljih, ki jih do tistega časa nikakor ni bilo mogoče šteti za tipično baročne - razlogi so ne le 124 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec tipološki oz. poetološki, ampak tudi genetični (Poljska - Belorusija - Ukrajina - Rusija; Italija - Balkan - Bolgarija). Zdi se torej, da je fenomen baroka deloval ne le kot miselni in oblikovni princip, ampak tudi kot osnovni globalizirajoči dejavnik (černy 1937, 1967; Kalista 1941). Povezava baroka, klasicizma in romantike je bila večkrat prikazana. O baroku smo že govorili; medtem ko so romantiki bolj iskali rušenje trdne ureditve in elemente poetične in antropološke labilnosti (povečanje števila motivov norosti), so pozni klasicisti red gradili in ga pomagali vzdrževati že s tem, da so gradili generično, slogovno in motivno navezovanje, v osnovi torej to, čemur se danes reče medbese-dilnost. Ta opažanja nas vodijo k predstavi o posebnem ali drugačnem značaju romantike sploh in posebej pri Slovanih, njeni sinkretični podobi, s tem pa tudi k predlogu drugačne periodizacije in strukture literarnega razvoja, v katerem vzporedno nastopajo različne poetike, razvoj pa se zgošča in ostanki klasicizma lahko soobstajajo z zametki moderne (kot je znano, se francoska moderna dejansko začenja na koncu 50. let 19. stoletja). Bistveno o tem je za slovanske književnosti povedal že Frank Wollman v delu Slovesnost Slovanu (1928, nem. Die Literatur der Slawen, 2003, češ. nova izdaja 2012). Slovanski element oziroma slavizem, torej tudi kakovost slovanskih književnosti, Wollman razume ne le kot razločevalno lastnost, temveč predvsem kot združevalno, integracijsko, celo presežno, transcendentno. Neenakomernost razvoja, ki je opazna v celotnem evropskem prostoru, se ne tiče le slovanskih književnosti, kot se navadno trdi in kar vodi tudi k projekciji neustreznega pojma Ostmitteleuropa kot mešanega in zaostalega dela Mitteleurope: splošno je znano, kako težko je npr. nemška književnost v novem veku prišla do položaja razvite, »zahodne« književnosti (kot je pokazal že Wollman, je kulturna meja med Zahodom in Vzhodom v 18. stoletju tekla prav čez Nemčijo) in kako se je za to programsko trudil zlasti J. W. Goethe. V splošnem se Evropa kaže kot konglomerat treh celot: zahodne Evrope, kamor je dolgo spadalo tudi celotno italijansko območje, nemško-slovansko-madžarske Srednje Evrope (deloma tudi širše glede na spremembe kulturnih arealov - Švica, severna Italija, Transilvanija, del Balkana ipd.) in Vzhodne Evrope, ki pa se je po reformah Romanovih, zlasti Petrovih, kmalu znašla v imitacijskem zahodnoevropskem območju (da ne govorimo o poznejši značilni težnji opozicijskih sil - najprej A. N. Radiščeva, nato dekabristov, npr. P. Svinina, K. F. Rylejeva in drugih - do novo nastalih ZDA; prim. Pospišil 1986, 1999): zato obstaja takšna razvojna razlika med rusko, ukrajinsko in belorusko književnostjo, ki se v veliki meri ohranja še daleč v 20. stoletje in s svojimi posledicami pravzaprav do danes: zadnji dve vzhodnoslovanski književnosti sta bolj podobni književnostim srednje Evrope, torej češki, slovaški, deloma tudi poljski, ki pa kaže močnejše povezave z zahodnim razvojem. V okviru arealnih študij se na literarni razvoj gleda prostorsko, raziskuje pa se pripadnost katere od narodnih književnosti k arealu. Prav tu se ponujajo različne evolucijske spremembe; pogosto se omenja primer Italije, ki je že po svoji razdrobljenosti, ki do določene mere še vedno obstaja, kot začetnica renesanse spadala v zahodnoevropski areal, pozneje pa zaradi delne pripadnosti habsburški monarhiji v srednjeevropski areal. Drugi areali so podvrženi zunanjim pritiskom sosednjih arealov, Ivo Pospišil, Narodni prerod in literarne smeri 125 npr. sredina Evrope med Zahodom in Vzhodom, Severom in Jugom. Nasprotno pa ravno areal Srednje Evrope izkazuje močno ideološko delovanje: o tem je nenazadnje pričal René Wellek na prelomu 80. in 90. let 20. stoletja; čeprav se je sprva zdelo, da njegovi skeptični govori ne sodijo najbolje v novo geopolitično situacijo, ki je po letu 1989 prinašala optimistično evforijo, pa se zdaj kaže, da je njihov nadčasovni pomen dokazan (prim. Pospišil in Zelenka 1996). Frank Wollman v svojih polemikah o vlogi Slovanov, slovanskih književnosti in panslavizma, ki jih je imel s svojimi nemškimi in poljskimi nasprotniki pred drugo svetovno vojno in po njej (Wollman 1936, 1936a, 1961, 1968; Pospišil 2006a), Srednje Evrope kot kulturnega pojma sploh ni priznaval, zlasti ne pojma »Ostmitteleuropa«, imel ga je za metodološko nekonsistentno ideološko orodje. če se danes odmaknemo od knjige Friedricha Naumanna (Naumann 1915), vidimo te povezave kot naravnejše, vlogo Slovanov v njih pa izrazitejšo, bolj reliefno: gre le za to, kako se te pojme obravnava, kakšen pomen se jim pripisuje in kako so kognitivno konsistentni. V razvojni lok umetniških in ožje literarnih smeri v Evropi posegajo narodnobu-diteljski procesi, ki ta lok modificirajo. Začeli so se v razsvetljensko-klasicističnem obdobju na področju znanosti, pa tudi poezije in drame, ter se usmerjali k tvorbi narodne celote iz prvotno plemenskih entitet, podprtih z živimi narečji: to je zlasti primer Nemčije in pozneje Italije. Slovani so se temu pod nemškim pritiskom postopno pridružili. Dokaz je obdobje romantike, v katerem so ti tokovi dosegli vrhunec, neizpodbiten je npr. vpliv nemške »romantike« na češko - zlasti v sferi tematologije (Murko 1897). če je F. Wollman tudi v pojmu Srednja Evropa videl poskus potlačitve naravnih, ne umetnih slavizmov, torej slovanskih kulturnih izoglos, pa tudi pojave, ki so pri Slovanih in drugih vzbujali nasprotovanje (antislavizmi, Wollman 1968), je toliko bolj v t. i. narodnem prerodu videl poskus oblikovanja narodne in naddržavne družbe. Umetnost, vključno z literarno umetnostjo, je tako dobivala večji pomen, a ne le v tistih narodnih skupnostih, ki niso imele zagotovljene niti kulturne avtonomije, kaj šele narodne samostojnosti, ampak tudi pri velesilah, kakršna je bila Rusija. Integracija narodnega elementa v panoramo literarnih smeri je privedla do spremembe poudarka in premika k folklori in spremembi žanrskega sistema. To je obojestranski premik: rečemo lahko, da je rezultat literarnega razvoja (zbiranje folklore, najdbe narodove preteklosti, pogosto mitizirane) trud za narodno emancipacijo, nasprotno pa ta trud nadalje spodbuja spremembe literarnih smeri in žanrov. Narodni element je pri tem pomemben konstitutivni del, saj je povezan s fiziognomijo jezika: jezik in njegovi besedilni izdelki so osnovno znamenje narodne in državne identitete, ki jih niti prostorski dejavniki (sosedstvo, pripadnost večjim ozemeljskim enotam) ne morejo spremeniti. Zato se tudi značaj literarnih smeri in njihovega žanrskega sistema v procesu narodnega preroda počasi spreminja: to lahko jasno vidimo na spremembi romantike in t. i. »nečiste« podobe literarnih smeri, v katerih se pogosto ne ravno organsko pojavlja razsvetljenstvo, klasicizem, sentimentalizem, predro-mantika, romantika, postromantika, neoromantika ali zgodnji realizem različnih izvorov, pa tudi narodne različice smeri, ki izhajajo iz podlage narodne književnosti in ustvarjajo pojave, kot so Sturm und Drang, gotski roman, ruski hoffmannizem ipd. če 18. in 19. stoletje, gotovo pa še prva polovica 20. stoletja navzven predstavljajo - v tradicionalnem šolskem pojmovanju - elegantno podobo literarnih smeri, ki naj 126 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec bi se disciplinirano izmenjevale, se ta podoba pozneje modificira. Regularno menjavanje literarnih smeri je iluzorno. Njihova modalna in anomalna narava je ohranjena ne le v slovanskih književnostih in »mešanem« območju Ostmitteleuropa (Neubauer in Cornis-Pope 2004-2010), pač pa je značilna tudi za francosko ali angleško književnost. Pomisleki o literarnih smereh so se začeli vidneje pojavljati že v 20. stoletju v okviru moderne, avantgarde, neomoderne in postmoderne, ki so bile takrat na vrhuncu; pojavljajo se tudi mnenja, da gre za kategorijo, ki je za literarno zgodovino in poetologijo odvečna in zavajajoča. Relativizacija kategorije literarnih smeri je povezana predvsem s personalistično zgodovino književnosti: v delu enega avtorja se srečujemo z različnimi tendencami, žanri in smermi. Kljub temu je kot pomožni kriterij, primeren za identifikacijo premika književnosti, za zdaj tako rekoč nujna, trajno definiranje in redefiniranje novih pojavov in mej med smermi in žanrov pa je običajna rutina literarnega zgodovinarja, kulturologa in umetnostnega teoretika. Narodni prerod sam po sebi nima specifične smeri razvojne paradigme, ima pa svoje korenine prav v književnosti, ki lahko nastaja kot državni organizem in ima državni, združevalni pomen (Rusija, Poljska, drugod manj, z željo postaviti se ob bok svetu na primer s prevodi ipd.). To so tudi začetki nove narodne revitalizacije. Pomisleki o literarnih smereh in njihovih narodnih različicah so povezani tudi z novimi masovnimi pojavi, ki se pojavljajo prav na prelomu 20. in 21. stoletja: trivializacija, parazitizem, vizualizacija, virtualna avtentičnost, književnost kot maska (Pospišil 2006). Kot primer narodnega oblikovanja žanrov in njihovega dojemanja, ki izhaja iz globin tradicije narodne književnosti, lahko pokažemo na usodo češkega futurizma, o katerem je pogumno pisala poljska bohemistka (Gwoždž-Szewczenko 2009), ki si je postavila vprašanje, ali češki futurizem obstaja kot kompaktna literarna smer. Čeprav je futurizem povezan z drugim obdobjem, kot je narodni prerod, se podlaga za njegovo dojemanje, sprejemanje in oblikovanje, vključno s terminološkim, ustvarja prav v globini 19. stoletja (Pospišil 2011). Na podlagi tega dela je na naslovno vprašanje njene knjige mogoče odgovoriti pozitivno, čeprav z določenimi omejitvami. Poljska bohemistka je na svoj način mojstrsko povezala to, kar je v češki literarni kritiki, zgodovini in teoriji raztreseno. Futurizem v češki književnosti ni neviden pojav, prej nasprotno, je prodoren, pronicljiv fenomen z nekakšnim vseprisotnim spodnjim tokom, čeprav se njegova prisotnost v postavantgardnem svetu češke književnosti vendarle zmanjšuje. Toda kdo ve, če ni to posledica tega, da se je zrasel z drugimi elementi in je dejansko slabo opazen ali ga je težko identificirati. Avtorica je z izredno skrbjo zbrala skoraj vse, kar je bilo o češki izvedbi futurizma napisano, morda deloma o futurizmu sploh, čeprav ima večje rezerve prav v italijanistiki in rusistiki, kjer se je ta smer modelsko in programsko eksponirala. Prav pa ima v tem, kot to izraža naslov nekega poglavja, da gre za pojav, ki mu v češki književnosti še ni priznana vrednost in ki se mora »rekonstruirati«; za češki bohemistični izolacionizem, ki v veliki meri še živi, je značilno, da se je tu lahko oprla na fenomenologa in rusista Mathauserja in da je to rekonstrukcijo izvedla na podlagi evropskega in svetovnega razvoja. oprla se je tudi na veliko količino čeških literarnokritičnih bohemik, manj pa na nebohemistična teoretična dela, skoraj kot da Ivo Pospišil, Narodni prerod in literarne smeri 127 bi se od njih namerno želela odtrgati. Vseeno je dobro dokazala, da je bil futurizem do zdaj in do določene mere še vedno je »persona non grata češkega literarnega prostora« (Gwoždž-Szewczenko 2009: 37). Toliko bolj je nenavadno, da so njegove upodobitvene in arhitekturne izvedbe, zlasti konstruktivizem, prav v češkem okolju doživljale velikanski razcvet. V podpoglavju o razosebljenju futurizma pojasnjuje, da je futurizem pogosto deloval skrit pod masko drugih pojmov in oznak (civilizem), da so bile začuda naturalizirane tudi njegove politične konotacije, zlasti ruske (V. Majakovski, Jelena Guro, David Burljuk), vloga Devetsila in brnske Literarne skupine. Prav politične konotacije futurizma so za razumevanje njegove češke različice še posebej pomembne, če ne celo odločilne, in morda je prav zato moral priti nekdo od zunaj, da bi Čehom in češkim bohemistom prikazal futurizem skupaj s civiliz-mom, Neumannovim epifuturizmom, ekspresionizmom, proletarsko poezijo in poe-tizmom (kaj pa nadrealizem?) - rezultat je »Pejzaž przemalowany: niema obecnosč futuryzmu« (Prebarvani pejsaž: tiha prisotnost futurizma). Češki futurizem, njegova razpršenost in nenavadnost so tako na novo prikazali futurizem kot tak, torej njegov dekonstruktivni, labilni značaj. Kot smo napisali v citirani recenziji tega dela, so bili molk oziroma pomisleki glede češke izvedbe futurizma tako potisnjeni v ozadje z jasno gesto o prepričljivem primerjalnem ozadju. Tam smo izrazili domnevo, da je morda eden od vzrokov čeških pomislekov tudi politično izražanje futurizma oziroma njegove ideološke posledice (italijanski fašizem, sovjetski komunizem), ki branijo, da bi ta pojav in njegove soodvisnosti sprejeli v polnosti in estetsko - to je češka preideologiziranost ali ideološki purizem, ideološka sramežljivost. Tu pa je morda tudi bolj globinski in bolj diahron razlog, ki izhaja iz prerodnih tradicij: češki tradicionalizem, povezan z vero, ki se spaja z urbanostjo, avantgardizmom in tehnicističnimi, konstruktivističnimi tokovi, odmik, ki izhaja iz dominantnega sentimentalnega bidermajerskega značaja češkega psevdoromantičnega narodnega preroda ali vsaj v nekaterih njegovih vlogah, verjetno tudi v še živem ruralizmu češke književnosti, ki si pod pritiskom urbanosti pod površjem skrivaj ohranja to podobo. Je narodni prerod časovno omejen pojav 19. stoletja (nacionalizmi) ali se lahko v čem tudi nadaljuje? Kot kaže, je to fazni pojav - to kaže tudi književnost. Posebna podoba literarnih smeri in celotnega razvojnega loka književnosti v slovanskem okolju in drugod, ki smo jo nekoč imenovali prae-post efekt ali paradoks, se kaže kot upočasnitev, pa tudi kot »lovljenje« in »izravnavanje« s prevladujočimi zahodnoevropskimi pritiski. obenem gre za oblikovanje novega modela celotne književnosti, vključno z literarnimi smermi: to je primer jugo- in zahodnoslovanskih književnosti, pa tudi ukrajinske in beloruske, in celo ruske, ki je Evropo »lovila« tako rekoč že na začetku 19. stoletja (ruska romantika se razvija v istem času kot angleška, nekaj let po nemški in pravzaprav še pred francosko), vse spodbude pa postopno vsrkava še pozneje v 19. stoletju (Gogoljev barok, sentimentalizem Dostojevskega, romantika slovanofilov). V ta proces razantno vstopa narodni prerod s tem, da si razvojni lok smeri še bolj prilagaja regionalnim, arealnim pogojem, s čimer ga še bolj oddaljuje od splošnega okvira. Osnovni problem, ali so bili procesi narodnega preroda v 19. stoletju tako rekoč »zaustavljeni« ali pa se podobni pojavi lahko pojavijo tudi pozneje, ostaja. Branim 128 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec tezo, da je podobne procese mogoče obnoviti tudi v drugem kontekstu, običajno kot reakcijo na nasprotujoče združevalne, globalizacijske pritiske: primer niso le nekdanja Sovjetska zveza, češkoslovaška, Jugoslavija, ampak tudi Velika Britanija, Španija, Italija, Francija ali ZDA. Ravno zato je študij narodnih prerodov, katerega lakmusov papir so prav literarne smeri kot neposredne refleksije družbene biti in zavesti, mišljenja in filozofije, politične teorije, ideologije in prakse, še vedno relevanten. Iz češčine v slovenščino prevedel Andrej Perdih. Viri in literatura Vaclav Belohradsky, 2012: človek - to už nezni hrde. Salon, literarni a kulturni priloha, Pravo 24. 5. 8. Vaclav Černy, 1937: Esej o basnickem baroku. Praga: Orbis. -- (ur.), 1967: Kež hori popel müj: Zpoezie evropskeho baroka. Praga: Mlada fronta. Ilona Gwoždž-Szewczenko, 2009: Futuryzm w czeskimpejzažu literackim. Wroclaw: Wydawnictwo Uniwersytetu Wroclawskiego. Bretislav Horyna, 2005: Dejiny rane romantiky. Fichte, Schlegel, Novalis. Praga: Vyšehrad. Zdenek Kalista, 1941: Česke baroko. Praga: Evropsky literarni klub. Vadim Kožinov, 1977: K sociologii russkoj literatury XVIII - XIX vekov (K probleme literaturnych napravlenij). Literatura i sociologija: Chudožestvennaja literatura. Moskva. 137-77. Matija Murko, 1897: Deutsche Einflüsse an die Anfänge der böhmischen Romantik: Mit einem Anhang: Kollar in Jena und Wartburgfest. Gradec: Styria. Friedrich Naumann, 1915: Mitteleuropa. Berlin: Georg Reimer. John Neubauer, Marcel Cornis-Pope (ur.), 2004-2010: History of the literary cultures of East-Central Europe: Junctures and disjunctures in the 19th and 20th centuries (vol. 1-4). Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins. Ivo PospišiL, 1986: Vyvojove faze kroniky ve slovanskych literaturach. Slavia 55/3-4. 349-57. --, 1998: Barokni literatura z pohledu komparativne genologicke slavistiky: K baro-kologickym studiim Milana Kopeckeho. Slavia 67/3. 349-56. --, 1998a: Genologie a promeny literatury. Brno: Filozoficka fakulta. Spisy Masa-rykovy univerzity v Brne, Filozoficka fakulta. 319. --, 1999: Paradoxes of genre evolution: The 19th-century Russian novel. Zagadnienia rodzajöw literackich 83-84/1-2. 25-47. -- , 2003: Slavistika na križovatce. Brno: Masarykova univerzita. -- , 2005: Baroko jako vyvojovy problem literatury (Problem slovanskych literatur). Ivo Pospišil, Narodni prerod in literarne smeri 129 Slovensky literârny barok. Venované 340. vyročiu smrti Petra Benického. Bratislava: Univerzita Komenského. 180-88. --, 2006: Horynovy Dëjiny rané nëmecké romantiky a jejich vyznamy. Slavica Litte-raria, 55/X9. 294-96. --, 2006a: Slavismy a antislavismy za jara narodû Franka Wollmana: Analyzy a pre-sahy. Slavica Litteraria 55/X9. 85-93. --, 2007: Proza virtualni autenticity a existencialniho znejistëni. Sbornik praci Filo-zofické fakulty brnenské univerzity, 56/X10. 5-20. --, 2011: Ilona Gwozdz-Szewczenko: Futuryzm w czeskim pejzažu literackim. [recenzija]. Stil 10. 357-58. Ivo pospîsil, Miloš zelenka, 1996: René Wellek a mezivâlecné Československo: Ke korenûm strukturâlni estetiky. Brno: Masarykova univerzita. Frank Wollman, 1936: K methodologii srovnâvaci slovesnosti slovanské. Brno: Filosoficka fakulta. --, 1936a: Literarnëvëdné metody v Bittnerovë knize Deutsche und Tschechen. Slovo a slovesnost 2/4. 201-07. --,1961: Kdo »nasugeroval Evropë mythus o jednotë Slovanstva«? Sbornik praci filo-sofické fakulty brnenské university 10. Rada historicka 8. 348-61. --, 1968: Slavismy a antislavismy za jara nârodû. Praga: Academia. 130 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Summary The author deals with the problem of national revival and literary currents. On the basis of the material from Slavic literatures he demonstrates the anomalies of their development, the syncretic character of the poetics of literary currents, the permeation of Enlightenment, Neoclassicism, Sentimentalism, Preromanticism, Romanticism, Postromanticism, Neoromanticism, Early Realism, etc. Literary currents often represent the emblem of the formation of a nation state, i.e., the national revival modifies their shape on the basis of the tradition of national culture, both "high" and oral. The skepticism toward the category of literary current is primarily associated with the new, twentieth- and twenty-first-century phenomena, such as mass and electronic media, globalization, or visualization. Processes reminding us of a national revival in which literary currents function as a litmus test might appear even later, especially if they are triggered by opposing actions, such as unification and globalization. OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO ANDREJA ŽELE: SLOVENSKA BESEDILNA SKLADNJA Z JEZIKOVNOSISTEMSKEGA VIDIKA - TEMELJNI POJMI Samozaložba, 2013, 129 str. Recenzentki: Mira Krajnc Ivič, Helena Kuster. Prispevek prinaša nekaj razmislekov ob branju učbenika. Ne gre torej za celovit pregled, čeprav bi delo tako zaradi svoje pomembne jezikoslovne problematike - gre za »temeljne pojme« jezikovnosistemskosti v besedilni skladnji, kot zaradi učbeniške (didaktične) funkcije - avtorica posreduje tematiko v univerzitetnih predavalnicah slovenistom in slavistom (5) - zaslužilo poglobljeno, celovito analizo.1 Ob tem je hvalevredno dejstvo, da se je avtorica s knjižno objavo svojega univerzitetnega pedagoškega dela javno predstavila in s tem omogočila njegovo presojo. Kateri so temeljni pojmi in s tem morda tudi področja besedilne skladnje z jezi-kovnosistemskega vidika? Avtorica izloča 11 tematsko samostojnih naslovnih sklopov: O besediloslovju - temeljni pojmi, Medpropozicijskost v slovenščini, Vid in čas v slovenskem besedilu, Diateza, Konektorji ali besedilna povezovala, Deiktičnost v smislu oziralnosti in povratnosti, Vezljivost kot besedilni pojav, Elipsa ali izpust med glagolsko usmerjenostjo in besedilno soveznostjo, Členitev po aktualnosti, Besedilna zvrstnost in stilistika na primerih strokovnih besedil, Besedilotvorje in besedotvorje (razmerje besedilo - leksika). Ostaja vprašanje, ali je problematika navedenih poglavij temeljna (definirajoča) za besedilno skladnjo. Tudi zaradi vsaj navidezne manjše medsebojne koherence posameznih poglavij gre verjetno prej za »temeljne pojme«, ki definirajo posamezna poglavja, drugače - problematika navedenih področij je določena s temeljnimi pojmi iz besedilne skladnje.2 Glede na predstavitev razmerja med jezikovnosistemsko (vsebinsko) določenostjo in besedilno realizacijo, kar je glede na naslov namen učbenika, je mogoče posamezna poglavja povezati v nekaj vsebinskih sklopov. Med kategorialne lastnosti glagola sodita vid in vezljivost - obe lastnosti v razmerju do besedilne realizacije: vid, kjer gre lahko za zanimivo vprašanje prepletanja slovarske (vidske) in aktualne skladenjske (glagolske) kategorije časa, in vezljivost, kjer se v slovanskih jezikih načeloma neizražena potenca glagola izkaže kot temeljno besedilotvorno sredstvo - temeljno v smislu tvorjenja minimalnega (stavčnopovednega) besedila. S to lastnostjo se odpira vezljivost poglavjem o besedilotvornih sredstvih, med katerimi so obravnavana vprašanja konektorjev, deiktičnosti in elipse - povsod gre v izhodišču za realizacijo razmerja v besedilu vključno s praznim mestom, 1 Da gre za ambicijo avtorice presegati klasični učbeniški pristop, dokazuje navajanje kar obsežnih, tudi tujih virov in literature ob vsakem poglavju, kar je tudi za širšega uporabnika dragoceno; uvodno poglavje ima še Priporočeno osnovno literaturo, ki lahko velja za celotno delo. Seveda tudi številne opombe obvestilnega tipa presegajo okvir učbenika. 2 O »razpravn[ih] besedilih kot tematsk[ih] poglavj[ih]« piše tudi avtorica v uvodnem zapisu o »namenu učbenika« (5). 132 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec elipso. Med neposredno besedilno problematiko sodi členitev po aktualnosti kot tematsko-rematska problematika in medpropozicijskost načeloma tudi kot možnost izrazno-vsebinskega zgoščanja propozicij. Samostojni poglavji sta zadnji dve - Besedilna zvrstnost in stilistika ... - naslov usmerja v razumevanje razmerja med jezikokovnosistemsko in besedilno stilistiko, ter Besedilotvorje in besedotvorje ... Vsebinska organizacija učbenika v smislu kakršnekoli tematske povezanosti poglavij, ki bi bila razvidna že iz kazala, bi hitro osmislila izbor člankov in pripomogla k tematski orientaciji. Na kratko se bomo ustavili ob vidu, vezljivosti in besedilotvornih sredstvih - tematiki, ki je vezana na besedilno funkcijo jezikovnosistemskih enot, in ob zadnjih dveh poglavjih. če poskušamo povzeti obsežno poglavje o vidu in času (29-41), lahko rečemo, da gre za dragocen poskus vzpostavitve razmerja med slovarskim, po avtorici leksikalnim časom - vidom, in besedilnim (skladenjskim) časom, po avtorici »časovnim okvirom«, samo v osebni glagolski obliki, se pravi v stavčni strukturi realizirano kategorijo. Za razliko od vezljivosti sta obe kategoriji morfemsko izraženi, ko gre za vid slovarsko, lahko celo obrazilno,3 in ko gre čas skladenjsko (končniško). Uvodna opredelitev vida kot t. i. absolutnega časa glede na relativni skladenjski čas bi bila zlasti s stališča učbenika dobrodošla, saj v članku lahko pričakujemo razpravljanje o vzajemnem vplivanju in posledično morebitnem spreminjanju definicijskih lastnosti ene ali druge kategorije. - Prav tako z učbeniškega stališča bi bilo potrebno uvodoma jasno ločiti pojem vida kot neke vrste krovni, definicijski pojem glagola (kategorialna lastnost) od vrst glagolskega dejanja4 kot lahko tudi besedotvorno pogojene danosti. Vsaj bežno se velja ustaviti ob opredelitvi dovršnosti in nedovršnosti. Tudi če sprejmemo razlago, da »za dovršnik velja 'totalnost, celostnost, omejenost, rezultat',« s stališča vida torej omejenost trajanja glagolskega dejanja, »za nedovršnik 'trajanje, neomejenost'« (29), ne moremo mimo pomena, da se z obliko nedovršnika izraža tudi pomen vidske nezaznamo-vanosti, pri čemer seveda ne gre za odsotnost ene vidske vrednosti na račun druge, npr. nedovršnik v vlogi dovršnika ali obratno, ampak za nerelevantnost omenjene kategorije. Oblika za nedovršnik je torej dvopomenska: izraža lahko nasprotnost vseh lastnosti, ki jih izraža oblika za dovršnik, poleg tega pa lahko o vidu nič ne pove - glagol izraža samo svoj leksikalni pomen.5 3 Zadržek velja seveda za glagolsko pripono, ki je lahko obrazilna, kot vemo, samo v primerih tvor-jenega glagola - drugotni nedovršnik - sicer ne, tip kup-i-ti : kup-ova-ti; slednji s pomenom iztekanja, ponavljanja dejanja. 4 Terminološko dvojničnost, tudi trojničnost, ki jo včasih uporablja avtorica verjetno v prizadevanju po večji obvestilnosti, npr. aktionsart (tj. vrste glagolskega dejanja) (29), vendar tudi način glagolskega dejanja, (razno)vrstnost glagolskega dejanja, karakter glagolskega dejanja (29) - zdi se, da pod vplivom ruskega »harakter dejstvija«; ta pa je dosežena samo v primeru, ko gre za še neustaljen termin, sicer je moteča, saj ruši jasnost kot eno izmed temeljnih načel znanstvenega, tudi strokovnega besedila. 5 Pomensko tipologijo glagolov, ki so v skladenjski podstavi (glagolskih) zloženk, zaznamuje prav doslednost, torej definicijskost oblike za nedovršnik v smislu vidske nezaznamovanosti, tip dom-o-ljub-0, pism-o-noš-a - ljubiti, nositi (Vidovič Muha, npr. Slovensko skladenjsko besedotvorje 2011, 148). Ada Vidovič Muha, Andreja Žele: Slovenska besedilna skladnja 133 Vezljivost glagola je tako rekoč središčna lastnost jezika, je jezikovna sposobnost zajeti v jezikovni izraz čas in prostor kot temeljno bivanjsko opredelitev človeka.6 V slovanskih jezikih evidentno s svojim slovarskim morfemom - glagolsko pripono, neločljivo povezuje trajanje (procesnost) s prostorom, izraženim skladenjsko s konč-niškim morfemom s pomenom osebe ali vsega drugega, kar sodi v kontekst prostora. - Andreja Žele kot avtorica Vezljivostnega slovarja slovenskih glagolov (2008) zapletenost tovrstne problematike seveda pozna. Skladno z učbeniškim konceptom se je v kratki, sicer zanimivi predstavitvi (83-89) omejila na temeljno opozicijo med glagolsko intenco - slovarsko vezljivostno zmožnostjo glagola - in besedilno realizacijo; ker gre, kot rečeno, za ambicijo učbeniške predstavitve, bi bilo dobro, če bi bilo to razmerje izraženo manj zapleteno. Vsekakor se lahko samo strinjamo z njenim »osnovni/m/ spoznanje/m/, da število udeležencev ni odločilno za število udeležen-skih vlog« (85), z drugimi besedami - potencialne vezljivostne možnosti glagola v slovarju niso nujno realizirane v besedilu. Zanimivo je skupinjenje glagolov glede na sposobnost ustvarjanja vezljivostnih razmerij, v učbeniku predstavljenih tudi v aktualnih besedilnih segmentih. Potrjuje se npr. ugotovitev, da so glagolske sestavljenke, katerih obrazilo je nastalo iz pretvorbe globinskega prislova prostega glagolskega morfema,7 vezljivostno siro-mašnejše od glagola, iz katerega so nastale; namreč eno vezljivostno informacijo, vsaj načeloma, prevzame predponsko obrazilo. V tem smislu gre res za »vpliv predponskega obrazila« na vezljivost (86), kot poudarja avtorica. - Za primer vzemimo samo en tip skupinjenje glagolov z zgledi, vezanimi na »obvezno korefe-renco prvega/notranjega/pomenskopodstavnega udeleženca s prvim udeležencem (z vršilcem dejanja/nosilcem dejanja V/Nd) jedrnega povedka z glagoli samodelo-vanja, samousmerjanja oz. vzvratnega delovanja, tj. predvsem z glagoli samo(vz) podbude v povedku, ki izpomenskosestavinsko zahtevajo stalno (tj. pri vseh po-vedkih večstavčne povedi) /ne/tvorno udeležbo izhodiščnega vršilca/povzročitelje/ pobudnika [...]«8 (87). 6 Središčnost glagola kot temeljnega nosilca vezljivostne zmožnosti je samo navidezna, če seveda izhajamo iz stavčnopovedne strukture; oba morfema, značilna za slovanske jezike - glagolska pripona in končnica, sodita med t. i. vezane morfeme. Izhajajoč že iz spoznanj Miklošičevega besedotvorja in njegove členitve tvorjenk na podstavno (s tem tudi obvezno korensko) samostalniške in glagolske lahko povzamemo, da pomenska razvidnost (glagolske) procesnosti in (samostalniške) statičnosti izhaja iz pomenske (semske) strukture korenskega dela glagolov oz. samostalnikov. 7 Avtorica uporablja zvezo »predložne izpeljanke« (86), kar je škoda, saj ne ustreza dejstvu. Je pa res, da gre za glagolski morfem, ki je včasih homonimni s predlogom, z besedo torej, ki ima slovnično vlogo -izraža podredje, vendar vedno skupaj s končnico. čeprav je res, da je večbesedno terminološko poimenovanje prosti (iz)predložni glagolski morfem okorno, je še posebej zaradi učbeniške naravnanosti dela potrebno ohranjati terminološko pomensko razločevalnost. Bolj kot (iz)predložni glagolski morfem bi bil pomensko ustrezen prosti prislovni glagolski morfem; seveda pa ne bi nič doprinesel h gospodarnosti izraza. 8 Izjemna zahtevnost razumevanja besedila izvira tudi iz že omenjenega kopičenja sicer različno motiviranega, vendar, kot se zdi, istopomenskega terminološkega izrazja kot prvi/notranji/pomenskopodstavni udeleženec ali vršilec/povzročitelj/pobudnik. Težko je slediti tudi pomenom glagola kot »samodelovanja, samousmerjanja oz. vzvratnega delovanja, tj. predvsem [...] samo(vz)podbude v povedku«. Če gre za različne pomenske skupine, bi bilo za jasnejše razumevanje potrebno navesti ob vsaki pomenski skupini vsaj po en prototipski zgled. 134 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec Zgledi, ki jih avtorica navaja, odpirajo možnost nadaljnje členitve, npr. glede na izraženost prvega (notranjega) udeleženca s povratnoosebnim zaimkom se (sebe),9 zlasti pa si (sebi), tip Peter se je odločil, da odpotuje, ali neizraženost tega zaimka kot Peter je obljubil (staršem),10 da se bo poboljšal; verjetno pa je lahko izraženost udeleženca samo potencialna, tip Peter (si) je obljubil, da [...], Peter (si) je priznal, da ... ali, kot navaja avtorica, Peter je priznal (sodniku)11, da [...], pri čemer je navedba enega ali drugega tipa dajalniškega udeleženca odvisna od komunikacijske namere tvorca. - Med zgledi bi bilo smiselno opozoriti na tiste, ki omogočajo pretvorbo odvisnika v nedoločnik in/ali predložni (izglagolski) samostalnik, oboje seveda samo v primerih, ko niso relevantne skladenjske kategorije glagola, npr. časa, torej Peter se je odločil, da odpotuje12 - Peter se je odločil odpotovati. V zvezi s pretvorbo odvisnika v nedoločnik tudi glede na sicer samo nekatere navedene zglede13 bi lahko povzeli, da ta skupina glagolov sodi med pomensko oslabljene - potencialna zveza z nedoločnikom. Tretja navedena pretvorba Peter se je odločil za potovanje potrebuje pojasnilo, saj odpira vprašanje razmerja med glagolom odločiti (se) in odločiti (se) za, kjer gre torej še za prosti glagolski morfem. - Za ohranitev prepričljivosti izhodiščne uvrstitve glagolov potrebujejo ti sicer zanimivi zgledi dodatno tipologijo ali vsaj dodatna pojasnila. Zanimiva in preglednejša so poglavja o besedilotvornih sredstvih - konektorjih, deiktikih in elipsi, pri čemer je mogoče konektorje ali besedilna povezovala (63-73), kot jih avtorica tudi poimenuje, vsaj do določene mere razumeti kot neke vrste nad-pomenko drugima dvema. Iz opredelitev kot npr. »[elipsa] spada v besedilno koherenco in posledično tudi v kohezijo, tudi med neke vrste konektorje« sledi, da avtorica izhaja iz navedenega. Na primer v zanimivem poglavju, naslovno vezanim na deiktičnost (73-83) o povratnosvojilnem zaimku svoj in oziralniku kateri, je beseda o kohezivno-koherentni funkciji omenjenih dveh konektorjev. »Za skladno celovitost besedila so poleg sporočilno relevantnih vsebin bistvena koherentno-kohezijska razmerja s konektorji«, meni avtorica. Ostaja pa odprta možnost, da si bralec sam opredeli konektorje v smislu deiktičnost, torej anaforičnosti ali kataforičnosti znotraj bogatega nabora zgledov, še posebej zanimivih v zvezi s povratnim zaimkom svoj. - Posebno pozornost je avtorica namenila elipsi (91-101), realizirani v razmerju med usmerjenostjo (intenco) glagolskega dejanja, torej sistemsko (slovarsko) lastnostjo glagola, in njegovimi besedilno realiziranimi udeleženci, natančneje med njegovo »besedilno soveznostjo«. Elipso avtorica razume kot »pokazatelja diatezne zmožnosti jezika« (99), saj je v tej zmožnosti »skrita tudi zunajjezikovna situacija« (92). Beseda je tudi o t. i. »[p]rotieliptičnosti in kvazieliptičnosti v vlogi besedilnih stile-mov« (93). Sicer pa je jedro razprave, ustrezno naslovu, vezano na »/e/lipso kot odraz besedilne vezljivosti« (94). 9 Kolikor seveda gre za povratnoosebni zaimek, ne pa za del leksikalnega pomena glagola. 10 Glede na avtoričin zapis je dodan oklepaj 11 Velja pojasnilo iz op. 10. 12 Kot vemo, oblika sedanjika lahko izraža tudi časovno nezaznamovanost; v tem primeru sta obe pretvorbi sinonimni z izhodiščno osebno glagolsko obliko, vendar pri slednji z upoštevanjem pomena prostega glagolske morfema za. 13 Pretvorbenemu postopku, ki pripelje do zveze osebne glagolske oblike in nedoločnika, ne ustrezajo glagoli kot npr. priznati, izpovedati, presenečati. Ada Vidovič Muha, Andreja Žele: Slovenska besedilna skladnja 135 Obsežno poglavje je namenjeno diatezi (41-63). Tu naj omenimo samo potrebo po jasnejšem razmerju zlasti do členitve po aktualnosti na eni strani, na drugi pa do tvorbeno-pretvorbene metode; v obeh razmerjih se skrivajo tako jezikovnosistem-ske kot besedilne možnosti stilistike. - Zelo zahtevna tematika medpropozicijskosti (13-29) sodi z besediloslovnega vidika med osrednje. Avtorica ločuje pet tipov med-propozicijskih razmerij (14-15), ki bi jih bilo mogoče ločiti na dve temeljni skupini, in sicer v besedilu glede na vrednost razmerij, kar pomeni sintagmatsko vgrajenost, torej »vsebinsko podrednost«, ali sintagmatsko vzporednost, »vsebinsk[o] vzporednost«, torej prirednost. Glede na vrste pretvorbenih možnosti je torej mogoče ločevati odvisne (podredne) od neodvisnih (prirednih) propozicij, tip Prihaja Janez, ki ga dobro poznam - Prihaja dobro poznani Janez : Janez prihaja precej nerazpolo-žen - Janez prihaja. Je precej nerazpoložen. Pomemben pristop se zdi, da mora pri tej problematiki izhajati iz definiranega tvorbeno-pretvorbenega postopka, upoštevajoč pri tem po eni strani znotraj sistema vlogo priredja glede na podredje, po drugi pa tudi jezikovnosistemsko in besedilno stilistiko, se pravi, med drugim, členitev po aktualnosti. - Dobro bi bilo doreči tudi v slovenskem prostoru vprašanje sorednosti in tako zavrniti ali podpreti poskus, ki izhaja iz pretvorbenih zmožnosti v obe temeljni jezikovnosistemski razmerji. Vprašanja besedotvorja in besedilotvorja je avtorica, kot pravi v uvodnem pojasnilu, omejila na razmerje pogostnosti novejših tvorjenk glede na druge, sistemsko vzorčne tvorjenke14 in netvorjenke v posameznem besedilnem tipu. Škoda, ker se uvodno obljubljeno »upoštevanj] triadn[ega] razmerj[a] besedilo - žanr - diskurz« (125), sicer do neke mere pojasnjeno v uvodnem besedilu (9-10),15 pri nadaljnji strukturni tipologiji novotvorjenk nekako izgubi, zlasti ker manjka jasna izhodiščna, morda vsaj izvorno iz uvoda lahko citatno prenesena opredelitev omenjenih pojmov z ustrezno gradivno razporeditvijo; te vrste informacija bi bila dragocena, saj ne smemo pozabiti, da gre za učbeniški tekst. Sicer pa avtorica prihaja do zanimivih ugotovitev o brisanju razlik med »vsakdanjo govorjeno slovenščino« in »knjižno zapisano slovenščino« (128); zlasti sklopi tipa pica datekap, bar Bikofe, nočindan trgovina, biti mimstvar ipd. postajajo lahko zaradi svoje spontanosti in živosti sprotna sestavina splošnega »pogovarjalnega« jezika; hitro se tudi pisno uresničujejo, skratka - postajajo lahko del tudi knjižne slovenščine. Novotvorjenke sklopnega tipa, ki nastajajo z lepljenjem zaporednih besed, načeloma šele v pisnem prenosniku z zapisom skupaj razvidne kot enobesednice, v govorjenem lahko - sploh ne nujno - z enonaglasnostjo, vplivajo, kot ugotavlja avtorica, »na priložnostno stavo besed v besednih zvezah in stavku« (128), skrat- 14 Pri besedotvorni morfemizaciji tvorjenk po uveljavljenih jezikovnosistemskih vzorcih je potrebna previdnost: vemo, da gre v primerih kot ravnal-n-ik, urejeval-n-ik, prevajal-n-ik, dekodir-n-ik za tvorjenke iz pridevnika, ne pa iz glagola, torej z obrazilom -ik in ne -nik; pridevnik kot nižjestopenjska tvorjenka pa je res nastal iz glagola z obrazilom -(e)ni, npr. dekodir-ni (stroj) - dekodirn-ik. 15 Zakaj »do neke mere«? Ker avtorica precej abstraktno povzema »neenotna« mnenja »raziskovalcev« zlasti v zvezi z diskurzom nekako v zaprtem krogu: »/D/iskurz /je/ celota diskurzivnih praks v družbi in vključuje sistem različnih žanrov, žanr pa se kot odsev družbeno-kulturnega konteksta zapisuje v struktur-no-pomensko celoto, ki je besedilo; žanr je v najširšem smislu oznaka za tip besedila.« (10) Besedilo kot strukturno-pomenska celota se glede na žanr loči v smislu družbeno-kulturnega konteksta; celota diskurziv-nih praks - diskurz - je sistem različnih žanrov. Kateri sistem? 62 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec ka npr. na oblikovanje novih, zapleteno sestavljenih udeleženskih vlog oz. na previdnost tovrstnega sestavljanja, npr. Poslušal sem Kvatebriga (bend), Ustavil sem se v Mimgrede (kafe) - v obeh primerih rešuje možno pomensko zadrego tudi jedro zveze (bend, kafe) oz. stavčna stilistika. S stališča morebitne možnosti neposrednega prehoda iz pogovorne, se pravi zlasti govorjene slovenščine v knjižno, bi bilo dobro ločiti problematiko občnoimenskosti od lastnoimenskosti; seveda pa je res, da so vzorci tovrstnih tvorb skupni. Dokumentirani zgledi veliko pripomorejo k predstavi, kakšna je danes zlasti govorjena pogovorna, torej neknjižna slovenščina. Precej zapleteno je obsežno poglavje o besedilni zvrstnosti in stilistiki na primerih strokovnih besedil (103-125). Izpostavimo naj vprašanja notranje členitve strokovnih zvrsti, se pravi prvin jezikovnosistemske stilistike, dalje vprašanja terminološkosti glagola oz. v zvezi z glagolom odvisnost »stopnje strokovnosti besedil« (115, 116 idr.) od tipa glagolske vezljivosti; zlasti slednje je lahko zanimivo, novo razmišljanje. Uvodoma predstavlja avtorica neke vrste tipologijo strokovnih zvrsti v najširšem smislu. če prav razumemo, jemlje strokovno zvrst kot krovni pojem: »V okviru strokovne zvrsti z možnim znanstvenim, poljudnoznanstvenim, in praktičnostrokovnim stilom so v obravnavo vključeni osnovni tipi strokovnih besedil (z obliko-obsegovno in vsebinsko-zvrstno oznako), npr. časopisno strokovno (čs), časopisno znanstveno (čz), časopisno intervju/komentar [verjetno /] poljudnoznanstveno (Č/kpz), knjižno strokovno (Ks), knjižno poljudnoznanstveno (Kpz = priročnik).« (103) Predstavljena tipologija izstopa iz uveljavljenega funkcijskega pristopa tako klasičnega jezikovno-sistemskega (praškega) kot searlovskega pragmatičnega, saj povezuje npr. searlovsko vplivanjsko vlogo (časopis) s samo informacijsko (znanstveni jezik) ipd. Dobro bi bilo, če bi bila z ustrezno citirano literaturo ali z lastno inovativnostjo členitev bolj utemeljena, zlasti ker iz nje izhaja nadaljnja členitev problematike po istem vzorcu (npr. 111).16 Ker je, kot rečeno, postavljeno vprašanje glagola in njegove terminološke vloge tako rekoč v središče članka - prinaša namreč tudi nove, zanimive trditve - bi iz avtoričinega lastnega dela, npr. že omenjenega Vezljivostnega slovarja slovenskih glagolov (2008), veliko prispeval k jasnosti zapisanega kratek povzetek razumevanja vsaj tistih glagolskih pomenskih skupin, ki so za obravnavo referenčne in na katere se avtorica sklicuje, npr.: »Desno nevezljivi pomensko specializirani glagoli (poud. A. V. M.) pa so tipični za terminološko rabo, sicer pa terminološka raba oz. terminološka vezljivost uvaja desno vezljivost z udeleženskim terminom« (115); in dalje: »Desno nevezljivi pomensko temeljni glagoli (poud. A. V. M.) pa so tipični za neter-minološko rabo, sicer pa neterminološka raba oz. neterminološka vezljivost uvaja desno vezljivost z udeleženskim terminom ali neterminom« (116). Skratka skušajmo povzeti del ugotovitev: desno vezljivi pomensko specializirani terminološki glagol 16 Brez dodatnega pojasnila je težko sprejeti termine kot časopisno znanstveno, tudi časopisno strokovno; v katerikoli intepretaciji gre za iziključujoči funkciji - objektivno preverljiva obvestilnost glede na vplivanjskost (lahko manipulativnost). Tudi knjižno strokovno ipd. je nenavadno, saj je v bistvu tavtološko: strokovno, (poljudno)znanstveno je po definiciji knjižno. Avtorica verjetno želi izraziti dejstvo, da so njeni zelo bogati zgledi, kot je razvidno iz citiranja, večinoma iz časopisnih (poljudno)znanstvenih prilog, npr. Delo - (priloga) Znanost ipd. - čeprav gre za učbenik, bi bila za verodostojnost gradiva koristna navedba vira - morda kar v uvodnem zapisu učbenika. Ada Vidovič Muha, Andreja Žele: Slovenska besedilna skladnja 826 (terminološka raba (?)) uvaja vezljivost prav tako s terminom - desni udeleženec je termin, desno vezljivi pomensko temeljni glagol, ki ni termin, pa ima glede termino-loškosti poljubno desno vezljivost - udeleženec je termin ali netermin. Če smo prav razumeli, gre za pomembno spoznanje, ki pa za nedvoumno razumljivost potrebuje razvezavo zgoščenega izražanja, in, kot rečeno, povzetek pomenske opredelitve vsaj tistih glagolskih skupin, na katere se avtorica vsebinsko sklicuje. Besedilo odlikuje bogato ponazarjalno gradivo, ki priča o avtoričinem prizadevanju po zajetju aktualnega jezika pa tudi verodostojnosti, utemeljeni s težnjo po konkretizaciji teoretičnih razčlenitev. Kljub nekaterim pomislekom, ki izhajajo predvsem iz izrazne zgoščenosti in s tem velike abstraktnosti, imamo opraviti z delom, katerega avtorica izkazuje široko problemsko razgledanost in nakazuje uresničljivo ambicijo poseči iz jezikovnosistemskosti vzorcev v dinamičnost besedila. Vsekakor zelo zahtevno, hkrati pa izjemno zanimivo jezikoslovno raziskovanje. Ada Vidovič Muha Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani PAVLOVA PREKMURSKA SLOVNICA (VEND NYELVTAN, 1942) V SODOBNI KNJIŽNI SLOVENŠČINI Avgust Pavel, 2013: Prekmurska slovenska slovnica. Vendnyelvtan. Prevedla Marija Bajzek Lukač. Uredil Marko Jesenšek. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Zora 100). 474 str. Avgustu Pavlu, prvemu prekmurskemu znanstveniku in uglednemu jezikoslovcu, je bila doslej že večkrat posvečena pozornost na slovenskih znanstvenih simpozijih in v monografskih publikacijah,1 posebna čast pa mu je bila izkazana novembra 2013 z izidom prevoda njegove prekmurske rokopisne slovnice (1942) v sodobno knjižno slovenščino. Delo, ki je bilo doslej - predvsem zaradi madžarskega jezika in madžarskega (prekmurskega) črkopisa,2 v katerem je napisano - v slovenskem prostoru premalo znano in upoštevano, je pomembna obogatitev seznama vseh slovnic slovenskega jezika. objava je izjemno zanimiva zlasti za raziskovalce jezikovnozgodovinskih vprašanj in za dialekto-loge, ki se še posebej zavedajo dragocenosti ohranjenega gradiva, in vabi k odkrivanju ter interpretaciji doslej premalo upoštevanih ali morda spregledanih prekmurskih jezikovnih zakonitosti. Pri obravnavi (knjižne) prekmurščine kot tudi nekaterih širših slovenističnih jezikoslovnih tem tako v prihodnje ne bomo mogli mimo tega najnovejšega slovničnega prevoda, ki je izšel pri Mednarodni založbi Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru kot stoti izvod v Mednarodni knjižni zbirki Zora.3 Avtor slovnice Avgust Pavel4 se je rodil leta 1886 na Cankovi in umrl leta 1946 v Sombotelu. Že kot triindvajsetletni jezikoslovno nadarjeni mladenič je v madžarščini objavil zrelo in resno delo, in sicer glasoslovje svojega rojstnega kraja (A vashi-degkuti szloven nyelvjaras hangtana - Glasoslovje slovenskega narečja v Cankovi, 1909). Med najpomembnejšimi objavami je treba omeniti tudi razpravo A legujabb vend irodalom nyelve (Jezik najnovejšega prekmurskega slovstva, 1916), sledilo pa je njegovo tretje pomembnejše delo, danes izgubljena rokopisna primerjalna slovnica, na podlagi katere je leta 1942 po naročilu napisal prekmursko slovnico,5 ki prav tako 1 Nazadnje leta 2011 ob 65. obletnici smrti in 125. obletnici rojstva, ko je bilo razglašeno tudi Pavlovo leto. Prim. jubilejni zbornik Az igaz tanar uzenete: Pavel Agoston szuletesenek 125. evforduloja tiszeletere: s spoštovanjem ob 125. obletnici rojstva Avgusta Pavla. Ur. Gadany Karoly, Marko Jesenšek. (Bibliotheca Slavica Savariensis, tom. 12.) Szombathely. Kot rezultat mednarodnega znanstvenega simpozija, ki je v čast Avgustu Pavlu leta 2002 potekal na Univerzi v Mariboru, je bil objavljen zbornik z naslovom Avgust Pavel (2003). Več o drugih zbornikih v Jesenšek 2013a: 439. 2 Zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa je pregledno prikazan v Dudas 2012. 3 Predstavitve knjige so potekale v Mariboru na Filozofski fakulteti (5. 12. 2013), v Sombotelu ob stoti obletnici Pavlovega doktorata (13. 12. 2013), na Cankovi (14. 3. 2014) in v Gradcu (20. 3. 2014). 4 Raziskovalci Pavla označujejo kot jezikoslovca, literarnega zgodovinarja, etnologa, pesnika, pisatelja, urednika, muzeologa, gimnazijskega profesorja in kulturnega posrednika med Madžari ter Slovenci (prim. Avgust Pavel, 2003). 5 Pavel v Predgovoru piše: »Napisati sem želel obsežno primerjalno slovnico za strokovnjake in predstaviti značilnosti vseh prekmurskih narečij. Gradivo sem zbral in uredil do konca leta 1916, vendar slovnica takrat ni mogla iziti zaradi neugodnih razmer in okoliščin. Obsežen rokopis sem spravil in tako je skoraj trideset let čakal na objavo, dokler ga nisem uporabil pri pisanju Prekmurske slovenske slovnice, ki sem jo na željo naročnika prilagodil šolskim in praktičnim potrebam« (str. 15). Natalija Ulčnik, Pavlova prekmurska slovnica 139 vsebuje kontrastivne elemente (prim. Bajzek Lukač 2013: 389). Slovnica je nastajala v izrazito neugodnih okoliščinah, ki jih nekateri zaradi nezadostnega poznavanja niso ustrezno interpretirali, na novo pa so jih osvetlili raziskovalci Pavlovega jezikoslovnega dela, npr. Vilko Novak (1970: 305-07), Marija Bajzek Lukač (1999; 2013: 381-87) in Marko Jesenšek (2013a: 450-51). Za razumevanje je bistveno spoznanje, da slovnica, ki je bila sicer že v času nastanka prepoznana kot »odlično znanstveno delo« (Novak 1970: 314), »ni ugodila željam, da bi z njo lahko potrdili vendsko teorijo o posebnem prekmurskem jeziku na Madžarskem, zato je pomadžarjeno Prosvetno društvo za Prekmurje ni priporočilo za natis« (Jesenšek 2013a: 449). Prekmurska slovenska slovnica (2013) v marsičem presega prevodne okvire. Posebno vrednost ji daje osnovna zasnova, po kateri je na levi strani objavljen tipkopis Pavlove slovnice,6 iz katerega je (ob primerjavi z avtorjevim rokopisom) kritično izhajala tudi prevajalka Marija Bajzek Lukač, na desni strani pa je prevod, ki ne samo vsebinsko, temveč tudi oblikovno (skica, prikaz v stolpcih, tabelah ipd.) sledi izvirnemu besedilu. Gre torej za neposredno sopostavljanje prekmurske slovnice v madžarščini (s prekmurskim ponazarjalnim gradivom v prekmurskem črkopisu) na eni strani s prevodom teoretičnega dela v sodobno knjižno slovenščino in z ohranjenim prekmurskim gradivom v prekmurskem črkopisu (z dodanim prevodom v sodobno knjižno slovenščino) na drugi strani. Prav zaradi črkopisa mora biti uporabnik prevoda posebej pozoren pri branju, prečrkovanju in interpretaciji prekmurskega gradiva (npr. skolnik in skonik > školnik in škounik 'učitelj'; dete > dejte 'otrok', str. 6 (29)). Za boljše razumevanje slovnice, okoliščin njenega nastanka in prevajanja, usode rokopisa, pomena slovnice in razvoja prekmurskega (knjižnega) jezika v Dodatku (str. 379-471) sledi pet prispevkov raziskovalcev in poznavalcev Pavlovega dela (Marije Bajzek Lukač, Judit Pavel, Marca L. Greenberga, Martine Orožen in Marka Jesenška), na koncu pa najdemo še Urednikova pojasnila (str. 473-74). Posebnega pomena je tudi na začetku knjige dodano kazalo (Vsebina), ki v prvem delu (Prekmurska slovenska slovnica) pregledno prikazuje vsebinsko slovnično zasnovo - ta namreč že na prvi pogled razkriva tudi avtorjeve vzore pri osrednjeslovenskih slovničarjih, ki sta jih nakazala in natančneje predstavila Marija Bajzek Lukač (1999: 188; 2013: 389-90) in Marko Jesenšek (2013: 153).7 Pavlova slovnica, ki v tipkopisu obsega 178 strani (z označenimi 455 paragrafi), je bila torej skladna s tedanjo slovensko slovničarsko tradicijo.8 Predgovoru in uvodnemu poglavju z naslovom Narod in jezik, Narečja, v katerem najdemo tudi nekatere etnološke podatke,9 sledijo štiri obsežnejša poglavja. Avtor je ozko slovnični del začel s prikazom prekmurskega glasoslovja, pri tem pa se je lahko delno opiral tudi na svoje prvo znanstveno delo. To poglavje je razdelil na šest podpoglavij, in sicer na prikaz samoglasnikov (in njihovih premen), soglasnikov (s premenami), zloga in deljenja besed, naglasa, ločil in kratic. Osnovno glasoslovno področje je torej spretno 6 Tabele na straneh 57 v tipkopisu (oz. 130 v prevodu), 118 (254) in 119 (256) so v rokopisu. Iz tipko-pisa so razvidni tudi popravki, podčrtave in rokopisni vstavki (npr. stran 6 (28)). 7 Oba sta izpostavila Pavlovo zgledovanje pri osrednjeslovenskih slovničarjih na terminološki ravni in pri navajanju ponazarjalnih zgledov. 8 Prevajalka ob tem opozarja, da je avtor uporabljal tudi madžarske slovnice, saj se na številnih mestih sklicuje tudi na madžarščino (Bajzek Lukač 3012: 389). 9 Npr. pri opisu narečij: »Ljudje, ki tu živijo, so bolj dinamični, umirjeni in bolj krotki kot prebivalci goratih območij« (str. (2) 19). 829 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec obogatil s pravopisno problematiko. Drugo, najobsežnejše poglavje predstavlja prekmursko oblikoslovje, znotraj katerega ob uvodni opredelitvi besednih vrst in stavč-nih členov sledijo pregibne (samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol) in ne-pregibne besedne vrste (prislov, predlog, veznik, medmet). Poglavje o besedoslovju uvodoma predstavlja besedotvorno problematiko (izpeljavo, podvojitev in sestavo), temu pa sledi pomenoslovje, v katerem avtor opozori na prvotni in preneseni pomen besed, na sopomenke, enakozvočnice, posnemovanje oz. onomatopejo, spremembo pomena, besedni zaklad in prevzete besede. Zadnje poglavje (Sztavkoszlovje), ki je že bilo predmet natančnejše analize (prim. Jesenšek 2013), je vezano na skladnjo v prekmurščini. Obravnavi prostega stavka sledi prikaz priredno in podredno zloženih stavkov, pod podpoglavjem Združevanje stavkov pa je opozorjeno na vrinjeni in veliki stavek, navedek ter besedni red.10 Ob koncu je treba omeniti še imena vseh, ki so si vztrajno in neutrudno prizadevali za izid prevoda, ki je kot resno zasnovan projekt zahteval številna usklajevanja in neizmerno voljo do dela, kar je mogoče razbrati iz besedil v Dodatku. To so Judit Pavel11 kot dedinja avtorskih pravic, ki je z odobravanjem omogočila nastanek tega dela, Marija Kozar Mukič, ki je od vsega začetka pomagala pri uresničevanju projekta, Marija Bajzek Lukač kot prevajalka, ki je opravila neprecenljivo delo, brez katerega danes ne bi bilo objave, in ki je spretno ter s tehtnimi premisleki razreševala prevajalske zagate, Marko Jesenšek kot urednik, sicer pa pobudnik in gonilna sila projekta, ki je znal uspešno krmariti v nenaklonjenem času,12 ter Marc L. Green-berg, ki je na osnovi temeljitega študija in znanstvenega raziskovanja prekmurščine že pripravil tudi angleški prevod slovnice ter s tem dejanjem poskrbel za novo odlično promocijsko izhodišče. prav na podlagi slednjega lahko upravičeno pričakujemo, da bomo o Prekmurcu Avgustu Pavlu, ki je svoja dela pisal »s srcem in dušo« (Pavel 2013: 396), in njegovi slovnici v prihodnje govorili oz. slišali ne zgolj v slovensko-madžarskem, temveč tudi v širšem mednarodnem prostoru. Natalija Ulčnik Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru 10 Zgradbo celotne slovnice je natančneje predstavila Marija Bajzek Lukač (1999). 11 V zasebnih pismih se podpisuje tudi kot Judita Pavel (prim. Jesenšek 2013a: 464). 12 To (ne)posredno razkriva objavljena korespondenca (prim. Jesenšek 2013a). Natalija Ulčnik, Pavlova prekmurska slovnica 139 Viri in Literatura Avgust Pavel. Ur. Z. Zorko, M. Pauko. Maribor: Slavistično društvo, 2003 (Zora 23). Marija Bajzek Lukač, 1999: Pavlova Prekmurska slovnica (Vend nyelvtan). Murkov zbornik. Maribor: Slavistično društvo. 175-90. --, 2013: Od rokopisa do prevoda in objave Pavlove slovnice. Prekmurska slovenska slovnica. Vend nyelvtan. Prevedla Marija Bajzek Lukač. Ur. M. Jesenšek. Maribor: FF (Zora 100). 379-94. Elod DudAs, 2012: Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa. Jezikoslovni zapiski 18. Ljubljana. 149-65. Marko Jesenšek, 2013: Skladnja v Pavlovi Prekmurski slovnici. Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: FF (Zora 90). 153-59. --, 2013a: Pomen Pavlove slovnice za razvoj prekmurskega knjižnega jezika. Prekmurska slovenska slovnica: Vend nyelvtan. Prev. Marija Bajzek Lukač. Ur. M. Jesenšek. Maribor: FF (Zora 100). 429-71. Vilko Novak, 1970: Življenje in delo Avgusta Pavla. Razprave, Dissertationes VII. SAZU. Razred za filološke in literarne vede. Ljubljana. 295-341. Judit Pavel, 2013: Prekmurska slovenska slovnica: Vend nyelvtan. Prev. Marija Bajzek Lukač. Ur. M. Jesenšek. Maribor: FF (Zora 100). 395-99. MARINA KATNIČ-BAKARŠIČ: IZMEBU DISKURSA MOČI I MOČI DISKURSA. Zagreb: Naklada ZORO, 2012. 158 str. Monografija o jeziku in moči, kot se odražata v diskurzu, profesorice z Univerze v Sarajevu, prinaša izjemno svež in hkrati izzivalen jezikoslovni pristop s kritično analizo diskurza (KAD), zanimiv za slovenski prostor tudi zato, ker so pri nas tovrstne raziskave redke oziroma bolj domena družboslovja kot humanističnih ved, v slovenščini pa tudi nimamo jezikoslovne monografske publikacije, ki bi bila osredinjena na KAD ali kritične diskurzne študije (KDŠ). Knjiga predstavlja vrsto različnih tipov diskurza z vidika razporeditve družbene moči, pri čemer je poglavje, v katerem je predstavljen diskurz v zdravstvu in šolstvu, napisala Sabina Bakšic (Bakšič 2012: 35-46). Monografijo uvajata poglavji, v katerih avtorica predstavlja raziskovalna okvira KAD in KDŠ ter še posebej diskurz kot družbeno prakso. Pri slednjem se osredotoči na vprašanja družbene moči, kontrole, manipulacije in ideologije. Avtorica se opira na raziskave, v katerih je KAD orodje za diskurzno analizo, pri kateri so v središču pozornosti razmerja družbene moči in neenakosti v diskurzu, na postopke vzpostavljanja družbene moči in njenega ohranjanja v procesu dominacije (Dijk 2001; Fairclough 2001). Z jezikoslovno analizo avtorica tako naslavlja izrazito družbena vprašanja, pri tem pa zagovarja angažirano pozicijo raziskovalca, prav tako pa utemeljuje tudi preusmeritev svojega raziskovalnega težišča: preučevanje abstraktnih jezikovnih dejstev ima namreč za intelektualno stimulativno opravilo, ki pa ni »znanost, [...] povezana z realno jezikovno interakcijo, ki je lahko ljudem v pomoč« (Katnič-Bakaršič 2012: 7). Skupni imenovalec KAD je prav humanistična želja po spremembi neenakosti v družbi in vzpostavljanje pogojev za enakopravni dialog posameznikov oziroma skupin ljudi, tako da je tudi avtoričina pozicija »subjektivna in angažirana« (Katnič-Bakaršič 2012: 7), s čimer sledi ideji o jezikoslovju kot znanosti o človeku in za človeka. Avtorica se programsko pridružuje raziskovalcem, ki zavračajo nevtralno znanost in podpirajo stališče, da so še posebej raziskovalci tisti, ki so del družbenih struktur in tudi pomembno vplivajo na družbeno interakcijo (Dijk 2001: 352). Gre torej za angažiran znanstveni pristop, ki ne priznava objektivne pozicije znanstvenika, ampak ga umešča v zgodovinske, družbene in kulturne kontekste ter se zaveda delovanja na podlagi lastnih prepričanj in ideoloških pozicij (Katnič-Bakaršič 2012: 7). Kot je bilo že omenjeno, se avtorica podaja v analizo zelo različnih tipov dis-kurza, in to z vidika različnih družbeno-jezikovnih praks, kot npr. vsakodnevnega pogovora, prevodne dejavnosti, jezikovnopolitičnega delovanja itd. Zaradi pestrosti zajetih tipov diskurza so vprašanja, ki se jih avtorica loteva, v razponu od institucionalne razporeditve družbene moči do moči, ki si jo v diskurzu pridobimo posamezniki, od družbene moči, ki se izraža neposredno, do tiste, ki je bolj zakrita in subtilna. Pri analizi se avtorica poleg KAD in KDŠ v veliki meri opira tudi na pragmajezikoslovne analitične modele, s čimer v svojo analizo dodatno vnaša jezikoslovno interpretacijo fenomenov, ki jih proučuje KAD. Poglavja prinašajo razprave Vojko Gorjanc, Marina Katnic-Bakaršic: Izmedu diskursa moči i moči 143 o diskurzu sodstva kot institucionalizirani moči, političnem govoru z vidika retorike in/ali manipulacije, diskurzu jezikovne politike kot diskurzu moči, o medijskem diskurzu in moči, vsakodnevnem pogovoru in moči znotraj njega, prevajanju z vidika družbene moči glede na iskanje medkulturnega dialoga, družbenem spolu in moči, ko se zastavlja vprašanje o različnosti dveh svetov v komunikaciji oziroma vprašanje dominacije, pa tudi o tem, da ni nedolžnega diskurza, in sicer na primeru jezika junakov risanih filmov. V nadaljevanju se bomo osredotočili na razpravljanje o akademskem diskurzu, saj je zanimivo tudi za jezikoslovni akademski diskurz v slovenskem prostoru; naslavlja namreč vprašanja, ki živo zadevajo slovenski akademski prostor, prav tako pa avtorica v tem kontekstu izjemno zanimivo razpravlja tudi o ustaljenih predstavah o akademskem diskurzu, ki jih poimenuje »miti tega diskurza« (Katnič-Bakaršič 2012: 70). Svojo posebno pozornost do akademskega diskurza utemeljuje s povečanim zanimanjem zanj na različnih znanstvenih področjih, saj gre za diskurz, ki je bil tradicionalno razumljen kot monoliten. s tem, ko je vse pomembnejši za družbeni razvoj, bolj odprt v širšo družbo ter tako tudi žanrsko vedno bolj raznolik, postane ena od aktualnejših raziskovalnih tem (Katnič-Bakaršič 2012: 67). Hkrati se zdi, da je prav kritičen pretres akademskega diskurza dodaten argument avtorice za programsko vstopanje v angažirano znanstveno razpravljanje. Gre namreč za poglavje, ki je v monografiji eno najobsežnejših in razpravljalno najbolj poglobljenih, hkrati pa kritično do vrste ustaljenih praks v akademskem prostoru. Poglavje uvaja razprava o mejah akademskega diskurza in mešanju slogovnih sredstev med različnimi diskurzi, kjer se kot eden od primerov, ki odpira tovrstna vprašanja, prikaže mešanje slogovnih sredstev akademskega in oglaševalskega diskurza, ko gre npr. za prezentacijo znanstvenih rezultatov ali predstavitev raziskovalnih inštitucij. Tako se takoj na začetku razblini predstava o akademskem diskurzu kot jezikovno in slogovno nevtralnem, pri čemer v poglavju avtorica postopoma razgradi tri mite, ki so se oblikovali in se vzdržujejo znotraj akademskega diskurza: o (a) objektivnosti znanstvenika, (b) nevtralnosti jezikovnih sredstev in (c) odsotnosti ekspresivnosti. Razpravlja o tem, kako prav tovrstni miti ustvarjajo idealizirano sliko znanosti kot absolutne resnice, »popolnoma neodvisne od sociokulturnih, ekonomskih in drugih subjektivnih elementov« (Katnič-Bakaršič 2012: 70). Ko razpravlja o strahu pred drugim in hierarhizaciji v akademski skupnosti zelo domače zveni njena ugotovitev o zavračanju interdisciplinarnosti oziroma strahu pred interdisciplinarnostjo, ko pravi, da »se razume vse, kar je izven okvira dialek-tologije, normativistike in tradicionalno razumljene morfologije in skladnje kot neje-zikoslovje, potemtakem pa tudi kot neznanost« (Katnič-Bakaršič 2012: 72). Poskus delitve jezikoslovja na pravo in nepravo ni nič novega, v jezikoslovju pa je npr. znano tudi vztrajanje sociolingvistov pri poimenovanju sociolingvist in ne jezikoslovec z željo po distanciranju od tradicionalno razumljene lingvistike (Hudson 1996: 3-4). Za nas je zanimivo, da se v manjših jezikovnih sredinah, kakršna je tudi slovenska, poskus delitve pojavlja s pozicije moči razsojanja o drugih, in to ves čas oziroma v slovenskem prostoru trenutno še posebej izostreno, saj se s pozicije moči skuša iz prostora jezikoslovja izriniti vse, kar ni tradicionalno, v slovenskem primeru v glav- 833 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 1, januar-marec nem strukturalno jezikoslovje, pa se za del jezikoslovcev za doseganje izločitvenega učinka uporablja poimenovanja, kot npr. sociologi, jezikovni tehnologi ipd. Izjemno aktualno je z vidika hierarhije in razporeditve moči v akademski skupno -sti tudi razpravljanje o habilitacijskih in recenzentskih postopkih, ki ne služijo zgolj in samo ugotavljanju kvalitete raziskovalnega in pedagoškega dela oz. niso zgolj ali sploh niso del sistema, ki naj bi privedel k dvigu kvalitete znanstvenega razpravljanja. Z vidika razporeditve moči v akademski skupnosti so ti v veliko primerih hkrati del sistematičnega ohranjanja dominacije, vzdrževanja pozicije moči posameznikov ali skupin v akademski skupnosti ali pozicije moči določene znanstvene paradigme, hkrati pa tudi postopka, ki nemalokrat privede do unifikacije znanstvenega razpravljanja, npr. na podlagi preferenc o tipu znanstvenega diskurza. Avtorica ne prevzema konceptov KAD brez kritične distance. čeprav zavzeto brani izhodišča KAD, hkrati opozarja na past, ki jo nastavlja model, saj se pri interpretaciji raziskovalec sam lahko nehote ujame v svoje preference izbire, a je prav zavedanje nenevtralne pozicije pri tem ključno, saj raziskovalcu omogoča, da naredi korak nazaj in opazovani element ponovno ovrednoti, ali pa preprosto prizna, da je tako stališče (lahko) rezultat njegovih preferenčnih izbir, kar v monografiji večkrat stori tudi avtorica sama. Skladen s temeljnim načelom avtoričinega razpravljanja o človeku in za človeka je tudi diskurz same monografije. če poznamo avtoričina prejšnja dela in način njenega razpravljanja, je v njeni zadnji monografiji najbolj očiten - hote ali ne - izjemno komunikativen razpravljalni slog, sama struktura monografije pa ni posebej hierar-hizirana, s čimer ruši še enega od zelo prisotnih mitov o znanstvenem besedilu kot visoko strukturiranem in hierarhziranem tipu besedila. Zanimivo je, da je avtorica pri svojem raziskovalnem delu prehodila podobno pot kot Teun A. van Dijk, eden od ključnih raziskovalcev KAD. T. A. van Dijk začne svojo raziskovalno pot na teoretski podlagi tvorbno-pretvorbne slovnice in pod močnim vplivom francoske strukturalne semantike, v širši evropski raziskovalni prostor pa opazno vstopi z besediloslovno monografijo o besedilni slovnici (Dijk 1972), ki znotraj besediloslovja napoveduje težišče besediloslovne analize v besedilni semantiki, kar se potrdi s kasnejšo besediloslovno monografijo o diskurzni semantiki in pra-gmatiki (Dijk 1977); gre za ene izmed najvplivnejših besediloslovnih študij v sedemdesetih letih, ki pomembno sooblikujejo evropsko besediloslovje, kasneje deloma tudi analizo diskurza. Z izkušnjo dela v "tretjem svetu", s poučevanjem v Mehiki, se kasneje odloči za radikalen zasuk, za ukvarjanje z »nečim resnim«.1 Dotedanje svoje delo sicer označuje za fascinaten raziskovalni in študijski izziv, ki pa ima kaj malo z realnimi problemi današnjega sveta. Prve njegove študije po tem so usmerjene v vprašanje rasizma v Evropi, kot se izraža, reproducira in legitimizira skozi besedila in diskurzne prakse (DIJK 1984, 1987). Tudi avtorica monografije Izmedu diskursa moči i moči diskurza je bila v svojih začetkih jezikoslovka, ki je metodološko izhajala iz strukturalnega jezikoslovja, hkrati pa se je tudi sama od tovrstnega jezikoslovja programsko oddaljila in ga danes smatra zgolj za »intelektualno stimulativno „igro s frnikulami"« (Katnič-Bakaršič 2012: 7). Prva avtoričina monografija Gradacija 1 Teun A. van Dijk. From text grammar to critical discourse analysis. Discourse in Society. Splet. Ogled 7. decembra 2013. Vojko Gorjanc, Marina Katnic-Bakaršic: Izmedu diskursa moči i moči 143 (Katnič-Bakaršič 1996) je namreč strukturalistična študija, po njej kmalu sledi z monografijo Stilistika preusmeritev v stilistične vode (Katnič-Bakaršič 2001), v tem sklopu njenega razpravljanja pa prav gotovo izstopa monografija Stilistika dramskog diskurza (Katnič-Bakaršič 2003), kjer pride posebej do izraza avtoričina interpre-tativna moč. Prav slednje je odlika tudi njene zadnje monografske študije (Katnič-Bakaršič 2012). Izmedu diskursa moči i moči diskurza je komunikativno napisana monografija, ki jo odlikuje konciznost razpravljanja, odpira pa vrsto zanimivih vprašanj našega sobivanja v današnji družbi. Ker v slovenskem prostoru nimamo monografske jezikoslovne študije, ki bi aktualna družbena vprašanja naslavljala s konceptom KAD ali KDŠ, je tudi za naše jezikoslovje zanimivo delo, še posebej, ker se pri razpravljanju o vrsti aktualnih vprašanj zlahka prepoznavamo. Vojko Gorjanc Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Viri in literatura Sabina Bakšič , 2012: Diskurs moci u svijetu strategija uljudnosti (na primjeru zdravstva in školstva u Bosni i Hercegovini). Marina Katnic-Bakaršic: Izmedu diskursa moči i moči diskursa. Zagreb: Naklada ZORO. 35-46. Teun A. van Dijk , 1972: Some aspects of text grammars: A study in theoretical poetics and linguistics. The Hague: Mouton. --, 1977: Text and context: Explorations in the semantics and pragmatics of discourse. London: Longman. --, 1984: Prejudice in discourse. Amsterdam: Benjamins. --, 1987: Communicating racism. Newbury Park, CA: Sage. --, 2001: Critical discourse analysis. Deborah Tannen, Deborah Schiffrin in Heidi E. Hamilton (ur.): Handbook of discourse analysis. Oxford: Blackwell. 352-71. Norman Fairclough , 20012: Language and power. London/New York: Longman. Richard A. Hudson, 19962: Sociolinguistics. Cambridge: CUP. Marina Katnič-Bakaršič, 1996: Gradacija (Odfigure do jezičke kategorije). Sarajevo: Medunarodni centar za mir. --, 2001: Stilistika. Sarajevo: Ljiljan. --, 2003: Stilistika dramskog diskurza. Zenica: Vrijeme. --, 2012: Izmedu diskursa moči i moči diskursa. Zagreb: Naklada ZORO. NAVODILA AVTORJEM Slavistična revija sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, pred objavo pa morajo v postopek uredniškega recenziranja. O sprejemu ali zavrnitvi članka je avtor obveščen približno tri mesece po njegovem prejemu. Objavljeni članki bodo takoj prosto dostopni v spletnem arhivu revije in z zamikom v Digitalni knjižnici Slovenije. Pisec ohrani avtorske pravice nad člankom brez omejitev. Korekture je potrebno vrniti v treh dneh. Avtor odda članek na naslov tehnične urednice: urednistvo@srl.si. Dolžina članka naj ne presega ene in pol avtorske pole, tj. 45.000 znakov, ocene 24.000 znakov, poročila 8.000 znakov. Tipkopis je potrebno oddati v datoteki RTF ali v podobnem besedilnem formatu in v datoteki PDF. Nabor je Times New Roman, velikost besedila 12 pik, za izvleček, povzetek, daljše citate in opombe 10, razmik med vrsticami pa 1,5. Odstavki so ločeni s prazno vrstico in brez umika ter desne poravnave. Narekovaji so dvojni srednji, ločila in prečrkovanje tujih pisav se ravnajo po zadnjem slovenskem pravopisu. Sinopsis naj ne presega 8 vrstic, povzetek ne dveh strani, ključnih besed, ki niso besede iz naslova, naj bo 3-5; avtor naj poskrbi tudi za prevod sinopsisa, povzetka in ključnih besed v angleščino. Članki, ki niso napisani v slovenščini, imajo slovenski povzetek. Avtor naj priloži svoj elektronski naslov in polni naslov institucije, na kateri dela. slikovni material se priloži v ločenih datotekah; vsako sliko s svojo številko; v tipkopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v tipkopisu članka. Nad 5 vrstic dolgi navedki so odstavčno ločeni od drugega besedila in brez navednic. Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v oglatih oklepajih; na začetku in na koncu citatov ni tropičij. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo mestu, na katero se nanaša. Literatura se navaja v krajši obliki v oklepaju v tekočem besedilu (Boršnik 1962: 213), v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu članka. Spletno verzijo objave navedemo za bibliografskimi podatki natisnjene verzije. Seznam literature oblikujemo takole: Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja. Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena Novak popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25. Luiza pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011. Opombe naj ne vsebujejo bibliografskih podatkov, če pa že, naj bodo enote bibliografske navedbe med seboj ločene z vejicami: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj, knjig in periodičnih publikacij so postavljeni ležeče. Zbirka je v oklepaju tik pred navedbo strani; krajšavo str. za stran izpustimo. Naslovi v stroki poznane periodike so lahko okratičeni (npr. SR za Slavistično revijo, LZ zaLjubljanski zvon). Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. GUIDELINES FOR AUTHORS Slavistična revija (Slavic Review Ljubljana, SRL) accepts original, not previously published scholarly articles in the areas of Slovene and Slavic linguistics and literary studies and from related disciplines. Articles are published primarily in Slovene and occasionaly also in other Slavic or world languages. Before publication, all articles submitted to Slavistična revija are reviewed by the editors. The author is notified whether his/her article has been accepted for publication about three months after the submission date. The proofs must be returned to the publisher within three days. Authors should send their articles to the production editor at the following address: urednistvo@srl.si. Articles should not exceed 45,000 characters, reviews 24,000 characters, and reports 8,000 characters. All manuscripts must be submitted as RTF or similar files and in PDF format, using the Times New Roman font. The article should be typed in 12-point font, the abstract, summary, longer quotations, and footnotes should be in 10-point font with 1.5 spaces between the lines. Paragraphs must be separated by an empty line, without indentation, and without right justification. Quotation marks are second-level double quotes (» «), punctuation and transliteration of foreign alphabets must comply with the latest edition of the Slovenski pravopis. Each article must include an abstract (not to exceed 8 lines), a summary (not to exceed 2 pages), as well as 3-5 key words that are not contained in the title. The author should also provide the English translation of the abstract, summary and key words. Articles written in a language other than Slovene must include a summary in slovene. Authors must provide their e-mail address and full name of the institution with which they are affiliated. Visual materials are to be sent in separate files, with each illustration numbered. In the manuscript, it must be clearly indicated where each illustration belongs; the captions to the illustrations are already included in the manuscript. Quotations longer than 5 lines should be typed in separate paragraphs, without quotation marks. Omissions in quotations must be indicated with three dots in square brackets, with no dots at the beginning or at the end of quotation. The footnote number must follow (with no space) the punctuation mark at the end of the segment that the footnote refers to. In the text, literature is cited in short form in parentheses, e.g., (Boršnik 1962: 213). Literature is cited in long form in the list of references at the end of the article. The on-line version of the article is listed after the reference for the printed version. In the list of references, the works are cited in the following manner: Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja. Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25. Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011. Footnotes should be free of bibliographic information; if this cannot be avoided, individual parts of a bibliographic citation are separated by commas: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Each bibliographic entry is followed by a period. Titles of individual editions, books, and periodicals are italicized. The series name is listed in parentheses before the page number; the abbreviation str. for stran 'page' is omitted. The titles of periodicals well-known in the field may be abbreviated (e.g., SR for Slavistična revija, LZ for Ljubljanski zvon). In subsequent quotations of several works by the same author in the reference list, the name is replaced by two hyphens. When citing several works by the same author with the same year of publication, the year of publication is followed (with no space) by lower-case letters, e.g., 1944a, 1944b. CONTENTS ARTICLES Andreja Žele: Examples of Verb Usage from the Perspective of Idiosyncrasies in the Relationship between Grammar and Semantics ...................................................................................................................... 1 Irena Stramljič Breznik: Interjections as a Part of Speech in Grammatical Descriptions of the Slovene Language ............................................................................................................................................. 17 Helena Kuster: Nominalization between Language System and Text in Slovene and German.................... 39 Zoran Božič: Five Tolmin Authors between Canonizations of Literary History and School Curricula........ 55 Željko Milanovič, Slobodan Vladušič: Vitomil Zupan and Borislav Pekič: From Prison Experience to Genre .. 67 Breda Marušič: Staging the Contemporary Slovene Novel (Filio ni doma, Katarina, pav in jezuit ter Čefurji raus!)..................................................................................................................................................... 75 Natalia Kaloh Vid: Translation of Language Elements Characteristic of the Soviet Social and Cultural Discourse in M. Bulgakov's Novel The Master and Margarita........................................................ 91 Miloš Zelenka: On Selected Issues Concerning the National Revival (Oscillation between Romanticism and Realism as a Comparative Subject)................................................................................... 109 Ivo Pospîsil: National Revival and Literary Currents (Some Observations)................................................. 121 REVIEWS - REPORTS - NOTES - MATERIAL Ada Vidovic Muha: Andreja Žele: Slovenska besedilna skladnja z jezikovnosistemskega vidika — temeljni pojmi .................................................................................................................................... 131 Natalija Ulčnik: Pavlova prekmurska slovnica (Vend nyelvtan, 1942) v sodobni knjižni slovenščini ........ 138 Vojko Gorjanc: Marina Katnič-Bakaršič: Izmedu diskursa moči i moči diskursa....................................... 142 Revijo sofinancirajo: ARRS