Slovenski Prijatel, Za cerkev, šolo in dom. ITSZT St. 6. 15. junija 1864. XIII. tečaj. Pridiga za 6. pobinkostno nedeljo. (Od hvaležnosti do Boga; gov. M. T.) „In je vzel sedmere kruhe, in je zahvalil, ter razlomil in dal svojim učencem, da bi pred(nje) položili." Mark. 8, 6. V vod. današnjem sv. evangelji smo slišali, kako je Jezus 4000 mož s sedmerimi kruhi in z nekoliko ribami nasitil. S tem nam daje zgled, kako naj tudi mi ubozim usmiljenje skazujemo in v potrebah zdihajočim pomagamo. Zraven pa imamo nad njim naj lepše ogledalo, kako naj svojemu nebeškemu Očetu za prejete darove hvaležnost dajemo. Zakaj preden je kruhe vzel in jih razlomil, da bi lačno ljudstvo nasitil, povzdignil je poprej svoje oči proli nebesom, naj bi spodobno hvalo dal tistemu, iz čigar dobrote nam dohaja vsak dober dar. S tem je hotel vso pričujočo množico in tudi nas podučiti, da nam ne gre Božjih darov vživati, kakor živini, ki nima pameti in spoznanja, ampak kakor pametnim stvarem, ki se s hvaležnim sercem spominjajo Očeta v nebesih, od kogar pride vsak dober, popolni dar. Pač lep in zveličansk nauk, ki bi si ga imeli vsi ljudje z neizbrisljivimi čerkami v svoje serce zapisati ! Ali ravno la nauk je, na kterega ljudje, bodi Bogu potoženo ! le že malo ali celo nič ne gledajo. Le redki so, ki bi Stvarniku za prejete darove spodobno hvalo dajali. In vendar ga ni nobenega izmed nas, kteremu bi Gospod brez števila in brez mere, brez konca in kraja teh darov svojega usmiljenja ne skazoval. Ali smo pa tudi hvaležni, ali smo le nehvaležni? Naj se nam ne bo mogla nehvaležnost do Boga očitati, bomo danes z Njegovo Slov, Pryatel, 17 210 pomočjo premišljevali: 1. zakaj, 2. za ktere darove posebno, in 3. kako naj mu za prejete darove zahvalo skazujemo. — Pripravite se! Razlaga- 1. Bodimo Bogu hvaležni, zakaj? odgovarjam, brezštevilne so njegove dobrote; Bog sam od nas to tirja; in velik dobiček je to za nas. Kamorkoli se obernemo, razgrinja se pred našimi očmi neštevilno dobrot, ki jih vživamo. Nad nami so lepe nebesa, za ktere smo po smerti namenjeni. Gori so oblaki, ki na zemljo rose; solnce, mesec in zvezde, ki nam svetijo. Pod nami je zemlja, ki nam daje rudo, zelišča, travo in drevesa; vode, ki so polne rib; krotke domače živali in divje zverine, ki se dan za dnevom množe; hiše, v kterih stanujemo, prijatli, s kterimi se veselimo, oblačila, ki jih nosimo, jedi, ki jih vživamo, cerkve in oltarji, kjer nam tečejo studenci Božjih gnad. — Poglejmo sami sebe, kaj vidimo? Vidimo, da imamo telo, ki je za vse dela in opravila pripravno, roke, ki čutijo, oči, ki vidijo, ušesa, ki slišijo, jezik, ki govori, dušo, ki je po Božji podobi ustvarjena, um, s kterim spoznamo, spomin, s kterim ohranimo, in prosto voljo, s ktero spolnujemo. Svesli smo si nekih čutil in nagonov, ki nas k dobremu priganjajo ; žive domišljije, ki nam pomaga naše sklepe zverševati; svesti smo si notranjih tolažil, ki nam v terpljenji moč dajejo, posebnih gnad, ki nas v skušnjavah varujejo, da ne pademo. Veseliti se zamoremo terdnega zdravja, ki ga veliko drugih pogreša, in daru prave vere, ki smo jo pred miljoni druzih nesrečnih prejeli. In kdo je tisti, od kterega nam vse to dohaja? Vsemogočni in nezapopadljivi Stvarnik! In kaj je Stvarnika naklonilo, da nam skazuje tolike dobrote? Nič drugega ne, kakor neskončna ljubezen, s ktero nas je ljubil. On pri nas ne le ničesar ni našel, kar bi bilo zasluženja vrednega, temuč našel veliko, za česar voljo bi nas bil lahko zavergel. On je že od vekomej sem vedel, da bomo njegove dobrote obračali k pregreham, da bodo njegove stvari služile našim strastim, da nas bo zapeljala jed in pijača v nezmernost, oblačila v neči- - 211 — inernost, da bomo svoje roke stegovali zoper čistost in pravičnost, oči obračali na radovedne grešne poglede, ušesa odpirali nesramnosti, jezik rabili za kletev, rotenje in obrekovanje, in da bomo vse dušne moči napačno in grešno obračali. On je vedel, da bomo za voljo svojega zdravja le še prederzniši, da se bomo Njegovim gnadam le še terdovratniši zoperstavljali in pripomočke v zveličanje, ktere nam sv. cerkev ponuja, nevredno prejemali in si tako v pripomočke pogubljenja obračali. Vendar pa vsa naša hudobija Njegovi očetovski ljubezni ni mogla meje postaviti. Kdo bi torej pri tej ljubezni na dolžno hvaležnost zamogel pozabiti? Kdo se zderžati, da bi ga s sercem in z uslmi ne hvalil? In to toliko bolj, ker je te naše zahvale on sam željen, in se z nobeno stvarjo bolj razžaljenega ne čuti, kakor ako na njegove dobrote pozabimo. Zato je svojemu izvoljenemu ljudstvu hvaležnost še s posebnimi besedami priporočal. Ako jih je jarma Egiptovskega oprostil, zapovedal jim je spomin tega vsako leto o velikonočnem času obhajati (5. Mojz. 5.). Ker jim je na Sinnjski gori zapovedi dal, praznovati so morali v zahvalo binkoštne dni. In ker so 40 let pod Božjim varstvom po puščavi hodili in naposled srečno prišli v obljubljeno deželo, zalo so morali njih mlajši vsako leto sedem dni pod šotori prebivati v spomin na veliko usmiljenost, ki jih je skazoval njih očetom. (3. Mojz. 23.) Zato se je Bog nad hvaležnostjo svojega ljudstva vselej britko priložil, rekoč: „Ali tako vračuješ Gospodu, ti neumno in nespametno ljudstvo? Ali ni On tvoj oče, ki te je pridobil, in te naredil in vstvaril? Spomni se nekdanjih časov, premisli vse rodove; vprašaj svojega očeta, in ti bo naznanil, svoje predede, in ti bodo povedali." (5. Mojz. 32, 6. 7.) In po Izaiji (1, 2 — 5.) pravi: ,,Otroke sem zredil in povišal, oni pa so me zaničevali. Vol pozna svojega gospodarja, in osel jasli svojega gospoda, Izrael pa ne pozna mene, in moje ljudstvo ne razume. Gorje grešnemu rodu, s pregreho obteženemu ljudstvu, hudobnemu zarodu, pregrešnim otrokom; zapustili so Gospoda, preklinjali so svetega Izraelovega, odstopili so nazaj"; to je: Gorje nehvaležnemu ljudstvu, ki so Boga zavergli! , -• 17* 212 Kakor je pa Bog od Izraelcev tirjal hvaležnost, tako in še bolj je hoče od nas, kolikor več dobrot smo pred njimi prejeli. Zato je še Kristus grajal nehvaležnost nad gobovimi, ki so bili ozdravljeni, pa niso prišli se mu zahvalit. „Li ni bilo 10 očiščenih?" pravi, „kje je pa unih devet? Nobeden se ni našel, da bi bil Bogu čast dal, kakor ta ptujec." (Luk. 17, 17. 18.) Da smo Bogu hvaležni, naj nas pa tudi lastni dobiček priganja, ki nam iz zahvale dohaja. Kaj ne, če ti je kdo hvaležen za to, kar mu daš, rad mu boš tudi drugič še pomagal ; ako ti je pa nehvaležen že pervič, mu boš drugič na njegovo prošnjo herbet obernil. Zato pravi sv. Avguštin, da je nehvaležnost korenina vsega hudega, da je sušivna sapa, ki vse dobro požge, in studenec usmiljenja zaduši'. In v bukvah modrosti beremo: „Upanje nehvaležnega se bo stajalo, kakor zimski led, in se bo razgubilo, kakor nepridna voda." (16, 29.) — Skazujmo torej Bogu dolžno zahvalo. 2. Ako smo pa Bogu za vsaki dar zahvale dolžni, smo mu za nektere darove dolžni še posebne. K tem darovom se šteje dar prave vere, dar spreobernjenja, ako smo po nesreči v smerten greh padli, in pa dar, da nas varuje veliko hudega, ki nam je neznano in bi nas lahko zadelo, ako bi Božje vse-vidijoče oko nad nami ne čulo. Pervi dar, vreden naše posebne zahvale, je dar sv. vere, v kteri smo rojeni in zrejeni. Vera v Jezusa Kristusa je največa gnada Božjega usmiljenja; sv. Pavi pravi: „Brez vere je nemogoče Bogu do pasti." (Hebr. 11, 6.) In Kristus sam govori: „Bog ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, temuč da bi bil svet po njem zveličan. Kdor vanj veruje, ne bo sojen, kdor pa ne veruje, je že sojen." (Jan. 3. 17.18) Vera je, ki nam kaže našo domačijo, proti kteri nam je po-potovati, ter dobrote in veselje, s kterim bo naša duša preobilno napolnjena. Sv. vera je tista nebeška luč, ki temo nevednosti preganja in hudobijo v njeni gnjusobi odkriva. Ona nam daje pripomočke, to je: zakramente, ki nas na našem potu krepčajo, naše ranjene serca hlade, in če na krive pota zajdemo, nas sopet na pravega vodijo, in nam še ob smertni 213 — uri tolažbo in serčnost dajejo. Zato pač ni mogoče, da bi kdo za tega daru voljo Bogu hvaležnosti ne skazoval. Drugi dar je dar spreobernjenja, ako smo po nesreči v kak smerten greh padli. Pač so redki med nami, kteri bi sami od sebe reči zamogli, da so svojo pervo kerstno nedolžnost vedno neomadeževano ohranili. Velikoveč moramo s kraljevim prerokom spoznati, da so se naše krivičnosti namnožile čez lase na naši glavi in se, kakor težko breme, vlegle na našo dušo. In kaj bi bil torej Bog smel z nami storiti? Ali mar ne zavreči nas, kakor Luciferja in njegove tovarše? Ja, in to bi bil smel toliko bolj storiti, ker se od hudobnega pota, na kterega smo zakermili, nismo hotli pri tej priči nazaj podali, lemuč smo po njem le še naprej šli in greli na greh nakladali. Vendar pa nam je prizanašal, in nam zaporedoma, ne le čas; ampak tudi milost in pomoč spokorjenja dal. Odperl nam je po notranjem razsvetljenji naše oči, da smo zagledali svojo revo in nevarnost. Mečil je naše serce tako dolgo, da smo skesani k tnašnikoviin nogam padli in svoj greh spoznali. To slorivši je po prerokovih besedah vse naše hudobije v globočino morja zaveznil, nas sopet za svoje otroke, prijatle in dediče sprejel, in nam spet znovič zgubljene pravice do nebes podelil. — Sodite sami, ako za ta dar spreobernjenja Bogu nismo dolžni preserčne in vedne zahvale ! Vedne in posebne zahvale smo mu pa še za to gnado dolžni, ker nas veliko hudega varuje, ki nam je neznano, in bi nas lahko zadevalo, ako bi on tega od nas ne odvračeval. Znanih nam je sicer veliko dobrot, ktere nam Bog na duši in na lelesu skazuje; vendar pa jih morebiti ni nič manjše število, ki nam jih skazuje, pa jih mi ne poznamo. Smerlen greh, kolika nesreča, — kolika serčna bolečina ! Ni nam pa dvomiti, da je Bog tacih bolečin ali smerlnih grehov že brez števila od nas odvernil, mi pa od tega še vemo ne. Tudi drugih telesnih nesreč te Bog varuje. Tako, postavim, ako bi se bil to ali uno gotovo uro na kako pot odpravil, bi te bil lahko kak ropar ali tolovaj napadel, ali bi tam in tam poslal, te lahko strela ubila, ali se tam pa tam mudil, se kak kamen na te sprožil in te do smerti pobil. Ali Božje, te nevarnosti vidijoče oko je vse k tvojemu dobremu obernilo. - 214 Ravno tako hi niarsikteri, ki bi lo ali uno službo prejel, ali to in to osebo v zakon dobil, imel sto in sto nadležnost in se kesal vse svoje žive dni. Ali Bog je tako obernil, da tega nisi dosegel, in te tako vseh nadležnost in vsega prepoznega kesanja obvaroval. Tako bi bili lahko naše polje in nogradi od loče poškodovani, živina od kuge zadeta, hiše požgane, mi sami z mnogoterimi boleznimi obiskani. Ali Božja previdnost vse lo od nas odvrača, in Bog ve, koliko tacih dobrot bi se še našlo, ako bi nnrn bilo dano, v Božje neizvedljive naredbe pogledali. Ako pa Bogu hvalo dajemo že za kako srečno storjeno kupčijo, za solnčne in deževne dni, za bogate pridelke, za zdravje in druge dobrote, koliko bolj mu jo moramo dajali še le za take darove, ki vse le visoko prekose in na klerih je zveličanje naše duše še posebno ležeče ! 3. Kako pa naj Bogu za vse to hvaležnost skazujemo? Sv. Avguštin pravi: „Bogu hvaležnost skazovati se nič drugega ne pravi, kakor spoznati, da nam vse dobro, kar imamo, od Boga dohaja, in za to ga hvaliti, vanj verovati z besedo in z djanjem." Najprej moramo tedaj spoznati, da vse dobro, kar imamo, imamo od Boga. Le prerado se godi, da pri tem, kar smo in kar imamo, pozabljujemo na tistega, od kogar vse pride. Svoje vednosti pripisujemo temu, da smo se pridno učili ali veliko izkusili, premoženje pripisujemo temu, da smo srečni, varčno ravnamo in pridno delamo, zdravje pripisujemo temu, da zmerno živimo, in tako se godi, da na mesto Boga pa sami sebe za rnolika na oltar postavljamo, kterenui se zahvaljujemo. Ali naj bomo z dušnimi ali telesnimi darovi še tako bogato obdarovani, jih vendar svojemu zasluženju ne moremo pripisovati, ampak radodarnosti Božjih rok. In glede na to moramo sami sebe z oltarja zahvale pregnati, in Boga nanj postaviti ter s kraljevim prerokom Davidom klicati: „Ne nam, o Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu daj čast lu (Ps. 113, 9.) Kdor pa spozna, da je vse, kar ima in premore, dar Božjih rok, ta se tudi ustne hvale ne more zderžati, in to ne le enkrat ali dvakrat, ampak vsak dan pogostoma. Kolikorkrat se namreč zvečer k počitku podamo, ali zjutrej iz postelje vstanemo, kolikorkrat v cerkev pridemo, da svoje serce k Bogu - 215 povzdigujemo, in mu svoje zadeve pripovedujemo; tolikral nam gre Gospodu zahvalo dajati za vse darove, ki nam jih je od pervega trenutka našega življenja do sedaj te ure skazal. Zahvaliti se mu moramo za živež, ki nam ga je podaril, zahvaliti za varstvo naše duše ni našega telesa, za sveto vero, h kleri nas je poklical, za čas k spreobernjenju in za vse nam znane in neznane dobrote. Ta naša zahvala vendar ne sme samo na jeziku ostati, temuč mu jo moramo poslednjič še v svojih delih kazati. To pa se godi, ako Božje darove vselej za tisti cilj in konec obračamo, za kterega so od Boga namenjeni. Jed in pijača naj nam ne bola, da bi svoje meso pasli in redili, temuč da svojo moč in zdravje ohranimo. Oblačilo ne zalo, da bi telo lišpali in v greh vabili, temuč da se ž njim odevamo, in se mraza in vročine varujemo. Unanji počutki naj nam ne bodo zato, da bi ogledovali, poslušali in govorili, kar se ne spodobi, temuč da ogledujemo, poslušamo in govorimo, kar je po Božji volji. Dušni darovi naj nam ne bodo zato, da bi zoper bližnjega snovali, temuč da bi ž njimi Božjo voljo zmiraj bolje spoznovali in po njej živeli. Sv. zakramenti naj ne bodo zato, da bi svoje grehe in Božje rope množili, temuč za svoje dolgove zadostovali in se zveličali. V delih se bomo tudi še Bogu zahvalovali s tim, da smo usmiljeni do ubozih, ker to, kar storimo najmanjšemu izmed svojih bratov, to, pravi Kristus, bo tako sprejel, kakor bi bili njemu storili. On namreč sam za svoje darove plačila ne potrebuje; na mesto sebe pa je križem svet postavil uboge, ki so njegova podoba in naši sobratje. In tem naj pomagamo, bolnike obiskujemo, žalostne tolažimo, nevedne podučujemo, in tako z dušnimi in telesnimi deli Bogu dolžno zahvalo skazujemo. Sklep. Ljubi moji! po teh naukih delajmo ! Potem se smemo na njegov nebeški blagoslov tudi vprihodnjič terdno zanašati; naša preserčna zahvala bo Njegovo Očetovsko serce omočila, da nam svoje roke ne bo odtegnil nikdar. Le poslušajmo svet Tobijev, ki pravi: »Častite Boga nebes, in vpričo vseh živih ga hvalile, ker vam je skazal svojo milost l1' (12, 6.) Amen. 216 Pridiga za praznik sv. Petra in Pavla. (Brez milosti Božje smo slabi, z njo pa močni; gov. A. L.) „Ne, kakor da bi premogli iz sebe kaj premisliti, kakor iz sebe, ampak naša zmožnost je iz Boga.„ 2. Kor. 3, 5. Y v o d. Te besede sv. Pavla: „Ne, kakor da bi . . imajo ali obsegajo dve prav nasprotne reči, namreč našo slabost in pa našo moč v dobrih delih, zaslužnih za večno življenje. Slabi smo namreč, kedar se zanašamo na svojo lastno moč in hočemo sami iz sebe kaj dobrega storiti. To spoznamo iz pervih besed sv. Pavla: „Ne kakor da bi zamogli iz sebe kaj misliti, kakor iz sebe." Brez milosti in pomoči Božje še ne moremo kaj dobrega misliti, tim manj kaj dobrega in zaslužnega storiti; močni smo pa in terdni v dobrem, ako je Bog z nami in ako delamo z njegovo milostjo, kakor pravi sv. Pavi: „Naša zmožnost je iz Boga." Brez Boga in njegove milosti ne moremo nič, z Bogom pa in njegovo milostjo premoremo vse, to po-menjajo prejšnje Pavlove besede. To vam želim pa tudi dans bolj na drobno razložiti — dans v god sv. Petra in Pavla. Od sv. Petra se bomo učili, kako malo da premoremo brez Božje milosti, od sv. Pavla pa, koliko da premoremo z Božjo milostjo. Od Petra se bomo učili ne prederzni bili, ker ne premoremo nič brez Božje milosti, od Pavla pa ne maloserčni biti, ker z Bogom premoremo vse, manj pa ko premoremo brez Boga, toliko bolj ga prosimo za njegovo pomoč! — Sv. Peter in Pavi prosita Boga za nas! Razlaga. 1. Od sv. Petra se učimo, da nič ne premoremo brez Božje milosti. Da prav spoznamo to resnico, moramo naj popred vedeli, kaj da je milost Božja. Vi slišite mnogokrat govoriti od milosti Božje, pa le malokdo razume to, kar sliši. Milost Božja je dvojna, ena je posvečujoča, druga pa delavna ali pomagajoča. Od perve govori sv. Pavi do Rim- - 217 Ijanov: „Opravičeni smo zastonj po njegovi milosti", (3, 24.) namreč s posvečujočo milostjo Jezusa. Ona je kakor pečat vtisnjena naši duši, ki dela človeka pravičnega, svetega, pri— jalla, otroka Božjega in deležnega večnega zveličanja. Ta posvečujoča milost Božja posvečuje in dela zaslužne vse naše djanja in kdor umerje s to milostjo, pride v večno življenje, kdor pa umerje brez nje, je od Boga zaveržen in se pogubi. Delavna in pomagajoča milost Božja pa nam pomaga in nas močne dela, da delamo dobro in se varjemo hudega, in ta nam je zavolj prirojene slabosti tako potrebna, da brez nje ne moremo nič dobrega storiti, in da brez nje ne moremo skušnjav premagati in se greha varovati. To resnico nam je Jezus sam poterdil, ko je rekel: „Jaz sem terta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu; ker brez mene ne morete nič storili." (Jan. 15, 5.) „Pomoči Božje milosti nam je zmiraj potreba, ne malo ne veliko dobrega ne moremo storiti brez njega, brez kogar se nič ne zgodi", pravi sv. Avguštin. Kar je učil Jezus in za Njim zmiraj katoljška Cerkev, to je skusil sv. Peter sam nad seboj. Peter je bil s perva serčen, ko je vidil Jezusa po morji hoditi, skočil je iz čolna v valove in je hotel pervi pri Jezusu biti. „Ko je pa vidil silni veter, se je zbal, in ko se je začel topiti, zavpil je, rekoč: Gospod! reši me." (Mat. 14, 30.) Zakaj se je zbal Peter vetra, ker se še vod ni bal? Zato, pravi sv. Tomaž Akvinski, ker po vodi je šel z Jezusovo močjo, utapljal pa se je z lastno slabostjo. Peter je bil sperva prederzen in je preveč zidal na svojo moč, ker je mislil, da pojde iz svoje moči po vodi, Jezus pa mu je postavil njegovo slabost pred oči. Tako poniža Bog tiste, kteri se terdne mislijo in zaupajo na svojo moč, ter zidajo preveč na svojo modrost, previdnost in razumnost. Taki goljufajo sami sebe, Bog jih pusti pasti zato, da spoznajo slabost in nezmožnost v dobrem. Tega izgled imamo spet nad sv. Petrom. Pri zadnji večerji je rekel Jezus svojim učencom: „Vi vsi se boste pohujšali nocoj nad menoj." — Peter pa mu je odgovoril in rekel; „Ko bi se tudi vsi pohujšali nad teboj, jaz se ne bom nikdar pohujšal." (Mat. 26, 31. 33.) Peter, zakaj si tako prederzen? Kako - 218 moreš toliko zaupati na svojo moč, ko pravi Jezus: „To noč, preden petelin zapoje, me boš trikrat zatajil." (26, 34.) In vendar misli Peter, da ima prav in pravi: „Ce bi mi bilo tudi s teboj umreti, ne bom te zatajil" (26, 35.). Ali skušnja je drugač pokazala, njegova prederznost je bila osramotena : res je bil trikrat svojega Gospoda zatajil. Prav ima sv. Avguštin, ko pravi: „Ni čuda, da je bil v eni uri trikrat zatajil svojega Gospoda in učenika, ker ni bil pristavil svojim besedam, da hoče z Božjo pomočjo, ampak sam iz sebe zanj umreti." To nas uči, pravi sv. Krizostom, da moramo tudi mi, kedar obljubljamo kaj dobrega, vselej obljubi pristaviti: Če nam bo Bog pomagal. — Spoznajmo tedaj svojo slabost, ne zaupajmo preveč svojim močem, prosimo vselej Boga na pomoč, da ne pademo in ne poginemo. Ako si živel tudi 20 let nedolžno, če si živel od mladih nog pravično, če si dosegel še toliko popolnost, nikar ne misli, da si že na terdnem. Zakaj kdor zaupa sam v sebe, tacega Bog zapusti. Ako si dozdaj lepo živel, smeš pričakovati več milosti od Boga, pa sam iz sebe nisi zato ne močneji ne bolj varen. Le listi je močen po besedah sv. Avguština, kdor spozna svojo slabost. Vse naše dela so slabotne, ako jih ne podpira Božja pomoč, so njegove besede. Brez pomoči Božje milosti je človeška duša slaba, okorna, merzla, mertva, drevo brez korenine, svetilnica brez olja, telo brez duše. Iz svoje lastne moči ne premoremo nič, to se učimo od sv. Petra. 2. Od sv. Pavla pa se učimo, koliko da premoremo z Božjo milostjo. Kakor ne premoremo sami iz sebe nič, tako zamoremo nasproti z milostjo Božjo kar veliko dobrega storiti, ker „naša zmožnost je iz Boga". To je spoznal sv. Pavi in skusil sam. Zato je pisal Korinčanom: „Z Božjo milostjo sem to, kar sem". (I. Kor. 15, 10.) Pavi ali prav za prav Savi je pred svojo spreobernilvijo kervavo sovražil Jezusa in vse Njegove spoznovavce. Privolil je bil Y Štefanovo smert, preganjal je Cerkev, hodil je po hišah in vlačil može in žene in jih izdajal v ječo" se bere v apost. djanji (8, 3.). Šel je potem k velikemu duhovnu, in ga je prosil pisem za Damask, da, če bi našel ondi kaj kristjanov, bi jih yjel in pripeljal v Jeruzalem (9.) z besedo: Kolikor le je mogel, preganjal je Jezusovo Cerkev. - 219 Ako pa vprašamo, kako da je bil iz Savla Pavi, iz Jezusovega sovražnika Njegov prijatel, iz preganjavca Cerkve njen naj veči podpornik, nam on sam odgovori: „Po Božji milosli sem lo, kar sem". Obsvelila ga je bila luč iz neba, luč Božje milosti, ki ga je nagnila, da je spoznal svojo zmoto in ves skesan k Bogu zdihnil: „Gospod! kaj hočeš, da storim?" (9, 6.) Tako se je bil spreobernil Savi z Božjo milostjo, in je bil zdaj pohlevno jagnje, ko je bil malo popred dereč volk, ki je preganjal in mesaril Jezusovo čedo. On, ki ga je popred veselilo kristjane moriti, jih je zdaj branil in zagovarjal in je bil pripravljen vsak hip svojo kri preliti za Jezusa in Njegovo Cerkev. On sam pravi, da milost Božja v njem ni bila zastonj, ampak da je več delal, kakor vsi drugi, pa ne sam, ampak Božja milost ž njim. Pove tudi na dalje, kaj da je delal in koliko terpel po suhem in po morji, od Judov in nevercov, po noči in po dnevu, lakote in žeje, vročine in mrazov, žalosti in britkosti. In kako je toliko preterpel? „Vse zamorem v Njem, ki me močnega dela", pravi sam, to je, Božja milost mi je vse polajšala in mi povsod pomagala. „Enako podpira tudi Duh našo slabost", pravi sv. Pavi v listu do Rimljanov (8, 25.), če ga kličemo na pomoč in delamo ž njegovo milostjo. Ž njo spoznamo in obžalujemo svoje grehe, se spovemo in poboljšamo. Z Božjo milostjo dosežemo lahko svetost in popolnost, ž njo lahko premagamo vse skušnjave hudega duha, vse nagajenje našega mesa, vse grešne navade, če so se še tako vkoreninile v naše serce, z besedo: Vse zamoremo v Njem, ki nas močne dela. Zato vosi apostelj tolikrat milost Božjo kristjanom, ktero nam je Jezus zaslužil na sv. križu. Marsikteri grešnik si misli, da se je tega ali tega greha, kletve, jeze, nesramnosti itd. tako privadil, da ga ne more zapustiti, ne se poboljšati in po keršansko živeti, pa moti se in slepi sam sebe, ker, kar mi ne moremo, ali se pa nam zdi pretežko, to storimo kar lahko z Božjo milostjo. „I)uh podpira našo slabost". Peter je bil Jezusa trikrat zatajil in še prisegel, da ga ne pozna. Kdo bi se bil nadjal, da se bo vernil k Njemu tako hitro ves skesan in spokorjen. Pa Jezus se je ozerl z - 220 žarkom svoje Božje milosti na Petra, Peter je spoznal svoj trikratni greh, šel je ven in se brilko zjokal, da je Jezusa zatajil in ga, boje se ljudi, tako hudo razžalil. „Gospod ga je pogledal", pravi sv. Avguštin, „z notranjimi očmi, z usmiljenjem ga je podperl, serce omečil, spominj obudil, in Peter je ven šel in se brilko zjokal." Kakor je bil Peter hudo grešil iz človeške slabosti, tako se je skesano spreobernil z Božjo milostjo. Kdo bi se bil nadjal, da bo kdaj iz Savla Pavi, iz sovražnika Cerkve njen varh in podpornik, in vendar se je zgodilo vse lo s pomočjo Božje milosti, brez ktere nič ne premoremo. Kakor majhno dete ne more hoditi, če ga mati ne prime za ročice in ga ne vodi sem ter tje, tako ne moremo ludi mi nič dobrega storili brez pomoči milosti Božje. Sami ob sebi ne moremo ne greha zapustiti, ne kaj dobrega storiti, le z Božjo milostjo smo rodovitno drevo, polno dobrega sadu. Sklep. Kristjan, ako si tedaj grešil iz človeške slabosti, prosi ponižno in skesano Boga: Gespod! usmili se me revnega grešnika! prosi Boga, naj ti da grehe prav spoznati, jih resnično obžalovati in se k Njemu poverniti. Terdovratni grešnik, ki še nimaš nobenih želj, spreoberniti se, in misliš, da ti ni mogočo greh zapustiti, prosi vsak dan Boga, naj ti da spregledati nevarni grešni stan, spoznati hudobijo in osludnost greha ter vedeti, kdo je Tisti, ki si Ga greše razžalil. Pa tudi ti pravični, uči se iz današnjega premišljevanja ponižen biti. Ce si dozdaj manj grešil, kakor drugi, imaš se le zahvaliti Božji milosti, njej se imaš zahvaliti, če si opustil poprejšne grehe in se k Bogu povernil. Vsi prosimo Boga vsak dan: „Ne vpelji nas v skušnjavo! pomagaj nam, da premagamo vse nasprolljeje našega zveličanja, reši nas zlega, greha, naj večega zlega za dušo in telo, in pelji nas v sv. nebesa." Amen. 221 — Pridiga za 7. pobinkoštno nedeljo, (Krivi preroki; gov. M. H.) „ Varuj te se lažnjivih prerokov, kteri pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotrej pa so zgrabljivi volkovi! Po njih sadu jih bote spoznali," Mat. 7,15,16. Y v o d. Krivi prerok od nekdaj, zapeljivec peklenski, je pervega človeka v gladki podobi prižane kače in z lažnjivo besedo ob rajsko srečo in nedolžnost pripravil. Od tislihmal se vsi za-peljivci radi v lažnjivo prijaznost in goljufivo odkritoserčnost oblačijo, naj druge ložej vjemejo, zapeljajo in pogubijo. Gospod Jezus jih zato imenuje volkove v ovčjih oblačilih, ker pravi: »Varujte se lažnjivih prerokov, ki pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotrej pa so derečj volkovi", in pove tudi znamenje, take lažnjive preroke spoznati, rekoč: »Po njih sadu jih bote spoznali." Jezusovo svarjenje, da bi se imeli lažnjivih prerokov varovati, velja za vse, tudi za naše čase. Najte, ljubi kristjani! da danas preiskujemo : 1. kterih prerokov se bi imeli v naših časih posebnO varovati; 2. pa tudi, na kterih znaminjih da jih spoznamo. — Poslušajte! Razlaga. 1. Modri govori: »Ni nič novega pod soncem." Tudi zmote in laži, ktere krivi preroki oznanujejo, so zmirom tiste, le zunajno oblačilo, v kterem se oznanujejo, se po različnem času menja. Kam pa segajo zmote in laži krivih prerokov? One segajo po sveti veri, po keršanskem redu in keršanski čednosti. a) Krivi, lažnjivi preroki podjedajo in pod-kopljujejo sveto vero in njene božje resnice. Od apostoljskega časa, skoz vse stoletja sv. Cerkve so se vzdigovali krivi učeniki, ki so razne resnice naše sveto 222 vere napčno razlagali in krivoverstva nnpravljali v edini cerkvi Jezusovi. Pa, ako ravno so bili cele dežele in ljudstva zapeljali, so njih zmote z časom prešle, kakor hiša, ki je na pesek zidana, ne more dolgo stati: sveta cerkev Jezusova, ki je na skalo zidana, je pa ostala nepremaknjena v vseh svojih naukih in resnicah. Tudi dandanašnji se vzdigujejo sovražniki in krivi učeniki zoper sv. cerkev in vero katoljško, in niso zadovoljni, le nektere resnice in nauke cerkvene tajili, temuč vso sveto vero hočejo prekucnili. Zgodi se, da se med prostim ljudstvom malovredne knjige in pisma razširjajo, polne sovraštva zoper sveto vero, polne laži in obrekovanja zoper sveto cerkev in njene služabnike; zgodi se, da se po društvih in očitnih krajih glasni, krivi nauki na dan pripravijo, kjer se vse zasmehuje in zasramuje, kar po cerkvi in veri ime ima; zgodi se, da se marsikteri pobožni kristjan sliši neumneža imenovati, ker njemu sveta vera za najviše blago velja. Kteri so pa zdravi nauki, ki jih novi krivi preroki namesti svete katoljške resnice podajajo? Zdravih naukov in resnic ne boš slišal od njih; to, okoli česa se njih prederzno besedovanje suče, ni drugega, kot tajenje večne resnice, zasramovanje svelih reči, posebno božje službe in mašnikov, prazne besede, ki nimajo nobene vrednosti; od Boga, od Jezusa Kristusa, od večnosti ne vejo in nočejo govoriti, kar pa je iz vsega praznega besedovanja vzeti, je to, da človek, človek z neumerljivo dušo, ki more Boga spoznati in moliti, ni veliko boljega, kakor neumna živina, ki se zakolje in pogine. Kaj bo, ljubi bratje in sestre! kaj bo iz take brezbožnosti? bo mar svela cerkev premagana? Kristjani! sveta cerkev Jezusova je na skalo zidana, in vrala, oblasti peklenske ne zamorejo kaj zoper njo. Kakor se pred sončno svitlobo megla razkadi, da ne veš, kam pride, bojo vse človeške zmole in neumnosti prešle in zibnile pred večno resnico, ktero je Gospod Jezus iz nebes prinesel; sveta cerkev bo terdno stala z vsemi svojimi nebeškimi večnimi nauki in sv. zakramenti, zakaj Gospod Jezus je ž njo do vkončanja sveta : ali omilovanja in objokanja so vredni vsi, ki se krivim prerokom pustijo omotiti, ki si puslijo svojo živo vero oslabiti, oslabiti svojo gorečnost za božjo službo, svojo ljubezen k vsakdanji molitvi, svoje poštovanje do sv. cerkve in njenih šeg in peršon! F - 223 — Omilovanja in objokanja vredni so vsi, ki po takih krivih prerokih si pustijo vzeti sladki mir svoje vesti, in drago upanje na večno življenje, ki se pustijo ogoljfati za večno zveličanje! O varujte se kristjani moji! lažnjivih prerokov, zasmeho-vavcev svete vere, sv. cerkve Jezusove! zakaj gre vam za mir in zadovoljnost na zemlji, gre vam za večno zveličanje! 2. Ker krivi, lažnjivi preroki sveto vero podkopljujejo in podjedajo, vsak moder more videti, da, kjer je sveta vera odvzeta, tam tudi keršanska čednost ne more obstati. Že so nektere čednosti in dolžnosti, ktere neverni učeniki današnjega dne v smeh imajo, kakor sveta dolžnost čistosti po svojem stanu, dolžnost svete molitve in skerbi za večnost. Pa vzemi ljudem sveto vero v pravičnega in vsevidnega Boga, kteri človeške serca pregleduje, ki bo vse hudo kaznoval in vse najmanjše dobro poplačal, kje boš našel otrok, kteri stariše spoštujejo in nje za ljubo imajo do njih slednje ure? kje boš našel podložnih, ki svojim gospodom zvesto delajo, tudi tam, kjer jih gospodovo oko ne vidi? kje boš našel zvestosti med ljudmi? kje boš našel dohrotljivosti, usmiljenja, krotkosli, po-hievnosli, kje boš našel prave ljubezni med ljudmi? Vzemi vero na Boga in njegove nebesa iz sveta, ktero tolažbo in hladilo bo imel ubogi, nesrečni, bolni, krivično preganjani? Vzemi sv. vero iz sveta, in človeštvo se bo spreobernilo v jamo divjih zverin, ki se med seboj goljfujejo, podjedajo in vbijajo. Kjer ni vere v pravičnega Boga, lam ni zvestobe, ni pravičnosti, ni ljubezni, ni nobene čednosti: kar se vsak more prepričati, ki bere in sliši, kako se po svetu godi. Vem in lerdno zaupam, ljubi moji kristjani! da med nami ne bo tako daleč prišlo, vem in zaupam, da med nami sv. vera ne bo ugasnila, temuč v marsikterem sercu le rastla in bolj živa prihajala: pa kdo bi mogel tajili? kdo bi ne vidil, da se tu in tam neka mlačnost za božje reči in njegovo službo, neka razuzdanost in nesramnost, in nepokorščina, neko zanemaranje božje in cerkvene postave kaže, kar v boljših časih ni bilo zapaziti, kdo more tajili, da se marsiktere pregrehe in reči kažejo, ki močno dišijo po krivih prerokih in pogubljivih njih naukih ? 224 — 2. Ko Jezus pred lažnjivimi preroki svari, pove ludi znamenja, po kterih jih moreš spoznati. On govori: „Pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotrej pa so zgrabljivi volki. Po njih sadu jih hote spoznali." Kristjan moj! ne zaupaj vsakemu, ki s prijazno prilizljivo besedo v ovčjem oblačilu prijaznosti in odkritoserčnosti k tebi pride in ti svojo modrost prodaja in nasiluje, glej na njegove dela, na njegovo življenje, na sadove, ki iz njegovega prilizovanja izvirajo. Glej! ali je pošten v svojem življenju, ali je zvest in čist v svojem stanu, ali je pravičen v svojih delih, ali je skerbljiv v svojih domačih in drugih dolžnostih? ali je priden, pošten in veren kristjan? Glej! ali bojo po njegovem nauku ljudje pravičniši, zveslejši, pobožniši, srečniši na zemlji? presodi, ali more kdo lepšega in svetejšega življenja učiti, kakor ti ga sv. vera Jezusova oznanuje?! Sklep. Vari se kristjan moj! vseh lažnjivih prerokov, ki ti sveto vero, čednost, časno in večno srečo hočejo vzeti — tvojo sveto vero imej za največe blago; pa nikar le tisto vero, ki se v praznih besedah kaže in baha; lemuč živa, delavna bodi tvoja vera! Imej Boga in njegove resnice, ktere ti sv. katoljška cerkev oznanuje, terdno v svojem sercu, hvali vselej njeno ime, opravljaj pobožno službo božjo, bodi pokoren slaršem, zvest svojim predpostavljenim, ne jezi, ne žali bližnjega, bodi čist in sramožljiv v djanju, govorjenju in celo v mislih, ne oškoduj za belič svojega bližnjega, ne govori krivične, lažnjive, žal besede zoper koga, ne poželjuj kar ni tvojega, daj in želi vsakemu najboljše, bodi ponižen, usmiljen, radodaren do bratov, poterpežljiv in zadovoljen z vsem, kar imaš, stavi svoje upanje, svoje želje na večno življenje: čez vse drugo naj ti gre, vselej in v vsem božjo voljo dopolniti: „Kdor stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojdo v nebeško kraljestvo." Amen. 225 — Pridiga za 8. pohinkoštno nedeljo, (čaka nas ostra rajtenga; gov. M. H.) „Daj odgovor svojega hiševanja." Luk. 16, 2. V v od. V podobi današnjega evangelja gledamo hišnika, kteremu je bilo veliko blaga zaupano od njegovega gospoda, da bi modro, varčno in v korist gospodovo ž njim gospodaril. Pa mož je bil pozabil, da mora gospodu odgovor dajati od blaga in od hiševanja svojega, in je po svojih mislih in le za se gospodaril s ptujim blagom; on je zapravljal premoženje gospodovo. Kako je krivičnega moža morala iz mehkega in veselega življenja zbuditi in prestrašiti beseda Gospodova: „Daj račun od svojega hiševanja, zakaj posihma! ne boš mogel več gospodariti." Kaj bom storil, zdihuje krivičnih, ko mi moj gospod odvzeme hiševanje? Kopati ne znam, ubogajme prositi me je sram ! Ljubi kristjani! tudi mi imamo gospoda, ki nam poreče enkrat: daj račun od svojega hiševanja, daj odgovor od svojega življenja! Kako bomo tedaj obstali? Se bomo mar prestrašili kakor krivični hišnik, ki je bil premoženje gospodovo zapravljal in svoje zaverženje popred vidil? Kaj nam je storiti, da nas ne bo prenaglila beseda gospodova, da bode naš račun v lepem redu? Odgovorim: Mi ne smemo zabiti, da nas dan ojstrega odgovora, računa na tanjko, čaka, in moramo zvesto sami sebi odgovor dajati in račun svoj zmiroin v lepem redu deržati. K temu vas opominjam in napeljujem v današnji pridigi; poslušajte ! Razlaga. Sveto pismo govori: »človeku je postavljeno umreti in potlej pride sodba." Človeka čaka smert, in za smertjo sodba, to je račun čez njegovo življenje: o ne zabi, kristjan! nikoli te imenitne resnice! Slov, Prljatel, i 9 226 K sv. Filipu Nereju pride enkrat nek mladeneč, ki se mu obraz veselja sveti in pripoveduje, da so ljubi starši ga uslišali in mu dopustili, da sme na visoki šoli pravdarstva se učiti. Sv. Filip mladenča en čas posluša in reče : In potlej ? Potlej, govori veseli mladeneč, bom dohtar pravice. In potlej, praša sveti Filip? Potlej reče mladi učenec, potlej si bom že ime in čast pridobil; ljudi me bojo iskali in jaz bom njih pravde obravnaval in pridobivljal. In potlej ? Potlej, pripoveduje mladeneč, si bom lep denar zaslužil, si lepo hišo kupil, konje in kočijo si napravil, lepo bogato nevesto vzel, in veselo, imenitno življenje imel. In potlej ? praša sv. Filip. Potlej, pravi mladeneč, potlej — in duhta, pa vidi v svoji duši za kratkim časnim življenjem gotovo smert, mertvaško trugo in odpert grob, za grobom pa sodbo in dolgo, nezmerno večnost. In vse veselje na visoki šoli in na dohtarstvu, in na časti in bogastvu in bogati ženitvi in na veselem življenju se razkadi mlademu človeku. Duhta in duhta, kaj bo potlej, kaj bo po smerti, on se poda v samostan, naj bi tam za večnost in neumerljivo dušo svojo skerbeti mogel. Ljubi kristjan moj! tudi tebe prašam jaz: Kaj bo potlej? O poglej prav v svoje serce in preglej svojo dušo, kako je polna skerbi, misel in želj; ti si hočeš le še to in to pridobiti, le še to in to izpeljati; da bi le to in to mi po volji šlo; misliš : hočem zadovoljen bili, in nočem nič več želeti. Ljubi prijatel moj! naj bi vse tvoje želje in misli bile izpeljane, naj ti največa sreča cveti na zemlji — in potlej ? ja potlej, za vso posvetno srečo te čaka smert, grob, sodba in večnost. Ce je pa vsakemu postavljeno, enkrat umreti in račun dajati od svojega življenja, kaj nam je storiti, da bomo pred vsevednim in pravičnim gospodom, ki bo z nami odraj-toval, mogli obstati ? Moramo mar ta zapeljivi svet zapustiti in v samostanski samoti za neumerljivo dušo skerbeti? Ljubi bratje in sestre! vsak med vami je v svoj zemljenski stan vklenjen in ga mora nositi v sredi med skušnjavami in nevarnostmi tega sveta do konca življenja: pa tudi v tem svojem nevarnem življenju zamorete na dan odgovora se pripravljati, kedar si sami skerbno odgovor dajale in tako račun svoje - 227 — vesti v lepem redu deržite. Dajaj si, kristjan! zvest račun od svojih dolžnost do Boga? kako stoji s tvojo vero v večne resnice božje? kako s tvojo domačo molitvijo? kako z božjo službo? nisi merzel do neizrekljive dobrote prave vere, v ktero si bil že pri sv. kerstu poklican? nisi nemaren in len, opravljali svoje vsakdanje molitve? nisi zadovoljen z vsakim praznim izgovorom, kedar nedeljno službo opuščaš, zamujaš, jo zaspano, rnerzlo in mlačno opravljaš? kako stoji s tvojo ponižnostjo in voljnostjo v križih, boleznih, nadlogah in težavah? Ali ti je Bog, njegova sveta volja in njegova ljubezen in milost vselej nar veče in nar sladkejše blago? Dajaj si odgovor od dolžnost svojih do bližnjega? Ali mu vse dobro želiš, ali mu pomagaš in dobro storiš po zamoženju? ali mu odpuščaš, kedarkoli te žali? ali mu svetiš po lepem zgledu in dobrem nauku? ali nisi neusmiljen in terd do revnega, oster in neprizanesljiv do tega, ki je slab in pregrešen? ali nisi obrekovavec in opravljavec svojih sosedov? nemiren med tovarši ? ali ne pohujšuješ drugih z nesramnim govorjenjem in gerdim djanjem? ali znaš prizanašati žalnikom? ali nisi krivičen, goljufiv, zavit in lažnjiv? — Dajaj si odgovor od dolžnost svojega stanu! Glej, ti si gospodar ali gospodinja, kako skerbiš za svoje podložne? ali gledaš, da božjo službo obiskujejo, da svoje vsakdanje molitve opravljajo? ali ne terpiš med njimi pohujšanja in zapeljevanja? ali je obnaša tvojih hišnih skoz in skoz keršanska? Kako stoji s ponočnim čuvanjem in obvarovanjem tvoje hiše? Glej! ti si sin ali hči in imaš starše, pomisli, ali oni nikoli na tihem ne jokajo in žalujejo, da si ti kriv njih solz? Glej! ti si delavec ali posel, ali je tvoje delo vselej zvesto storjeno, ne le zavolj pičlega plačila, temuč iz strahu in pokorščine do Boga? Glej, ti si zakonsk mož, zakonska žena, ali je tvoj zakon tudi miren, in prizanesljiv, pošten zakon? ali se ne godi ali misli med vama, kar gre zoper zakonsko poštenost ali zvestobo? Dajaj si odgovor, ali dolžnosti svojega stanu rad, voljno, poter-pežljivo iti zvesto spolnuješ? Dajaj si odgovor od svojih nar-Ijubših misel in želj, od svojih besed in del in potov; dajaj si odgovor, ali kaj napreduješ v dobrem, ali slabejši, mlačniši 18* 228 — in bolj pregrešen prihajaš? Premišljuj, ali in koliko delaš kaj dobrega ? Ali je Ivoje dobro delo tudi Bogu dopadljivo in zaslužno za nebesa ? Ali živiš v stanu milosti božje ali v smerlnem grehu itd. Glej, kristjan moj! tako moraš sam s seboj račun imeli; posebno pa sveto nedeljo in svete praznike moraš stan svoje duše premišljevati in se na tanjko preiskovati. Našel boš, prijatel! da v tvojej vesti ni vse v lepem redu, da se v tvojih mislih, govorih, delih marsikaj najde, od česar ne bi mogel pred Gospodom čistega računa narediti. O popravljaj in izbriši pregrehe svoje po zakramentu svete pokore, — ogibaj se vsega, kar si dosibmal krivega in pregrešnega delal, do-polnuj zvesto, v čem si dosihdob mlačen in nemaren bil — in ako tako sam s seboj zvesto in skerbno odrajluješ, bode račun tvoje vesti v zmirom lepšem redu. Sklep. Enkrat pride ura, da bo časno življenje tvoje pri kraju in Gospod, ti kliče : Daj račun od svojega hiševanja ! Tvoja neumerljiva duša bo stopila pred Gospoda, ki serca pregleduje in celo naše misli tehta; stopila bo pred sodnika : Odgovor ti bode dajati! če si pa račun svojega življenja v lep red spravil, vsevedni sodnik ti bo človeške pregreške in slabosti spregledal in slišal boš njegovo prijazno besedo: Pridi zvesti in dobri hlapec! ker si na zemlji z malim zvesto biševal, postavil te bom zdaj čez veliko. Pridi in prejemi v obilno plačilo večno življenje ! Amen. - 229 — Pridiga za 9. pobinkoštno nedeljo. (Spoznajmo čas obiskovanja; gov. M. T.) „Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Sedaj pa je skrito pred tvojimi očmi." Luk. 19, 42. V v o d- Podoba, ktero nam današnje sv. evangelje pred oči stavi, je v življenji našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, najbolj ganljiva, največ pomenljiva in podučljiva. Kaže nam Zveličarja pri njegovem poslednjem slovesnem potu v Jeruzalem, sedečega na žebelu in spremljevanega od vriskajoče množice, ktera mu iz ljubezni in spoštovanja oblačila in palmove vejice na pot stelje. Verh Oljske gore, od kodar se je vse mesto lepo razvidilo, se ustavi, pogleda na veliko mesto, in v duhu vidivši njegovo spridenost, terdovratnost, strašno pregreho umora, s ktero si bodo nad Sinom Božjim svoje roke oker-vavili, ter vidivši kazen te pregrehe, strašno razdjanje mesta in tempeljna, se britko zjoka in milo zdihuje : „Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Sedaj pa je skrito pred tvojimi očmi. Ker prišli bodo dnevi nad te, in tvoji sovražniki te bodo obdali z zasipom, in te bodo oblegli in stiskali od vseb strani, in bodo v tla poman-drali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, zalo, ker nisi spoznalo časa svojega ob-iskanja.« (Luk. 19, 42-44.) Kristjani! mislite si veliko Jeruzalemsko mesto polno brezbožnih in terdovratnih Judov, Sinu človekovega, ki nad njimi joka, ter časno in večno pogubo toliko tavžent ljudi, o kako žalosten pogled ! In kdo je tega kriv ? Kristus pravi: „Ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja." Obiskanje Božje je torej za nas nekaj posebnega; ono nam je ali v zveličanje, ali pa v pogubljenje. Zato je vse na tem ležeče, da to obiskanje Božje spoznavamo in si ga v prid obračamo. Tedaj si hočemo to danes kaj bolj resnobno k sercu vzeti, in pre- - 230 — misliti resnico, da tudi mi živimo ob časih Božjega obiskanja, in da je Yse na tem ležeče, da le obiskanja spoznamo in si jih v prid obernemo. Tvoje britke solze, o mili Jezus, naj nas omeče k zvestemu poslušanju! Razlaga. Beseda „obiskanje" ima trojen pomen. Najprej pomenja, h komu priti, ga iz prijaznosti obiskati, in mu kaj podariti. V tem pomenu je Bog obiskal naše perve starše, da jima je zročil gospostvo čez dela svojih rok, da ju je v raj postavil, ju po zapovedi poskusil, in jima po grehu Odrešenika obljubil. Tako je Bog človeštvo obiskal po prerocih, da jim je obljube na Odrešenika ponavljal, in si po njih svoje posebno ljudstvo izvolil, pri kterih naj bi se spoznanje edino pravega Boga ohranilo. Obiskal jih je po Mojzesu, da jih je iz Egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo peljal, jim na Sinajski gori zapovedi dal, ter njim in vsem rodovom za spolnovanje svoj blagoslov, za prelomljenje svoje šibe zažugal. Na posled pa nas je obiskal po svojem Sinu, da nam je odrešenje prinesel, svoje kraljestvo milosti na zemlji vstanovil, kakor Caharija poje, rekoč : „Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ker je obiskal in storil odrešenje svojemu ljudstvu." (Luk. 1, 68.) In to poterdi sv. Pavel v lislu do Hebrejev (1, 1—2.) rekoč: „Velikokrat in po mnogih potih je nekdaj Bog govoril po prerokih; po-slednjič tiste dni nam je govoril po Sinu, kterega je postavil deležnika vseh stvari, po kterein je vstvaril tudi svet." Te obiskanja so obiskanja božje milosti. Beseda „obiskanje" drugič pomenja, koga obiskati, da ga posvari, ali zavoljo hudobij kaznuje. V tem pomenu je Bog perve starše obiskal, da jima je po storjenem grehu zasluženo kazen in smert napovedal, ju iz raja pregnal in zemljo v Adamovem grehu preklel; v Noetovem času, da je človeški rod razun osmero Noetove družine z vesoljnim potopom pokončal; v Abrahamovem času, da je nesramne mesta z žvep-ljenim ognjem z nebes požgal in jih v mertvo morje pokopal; in sopet v poznejših časih, da je pregrešni Izrael s kugo, lakoto in vojsko ali s sužnim ptujim jarmom strahoval, dokler - 231 so prišli ob svojega kralja pod oblast Rimljansko, v kteri so v Kristusovem času zdihovali. Te obiskovanja so bile obiskovanja božje jeze. To oboje obiskanje je imelo namen, Izraelce in po njih vse druge ljudstva k Bogu nazaj pripeljali, in to je tretji pomen besede „obiskanje". Kakor je Bog v stari zavezi po očakih in po prerocih zgubljenih iskal, tako je še zlasti v novi zavezi „Sin človekov prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega." (Luk. 19, 10.) Od resnice zašlih je iskal z iaslnim zgledom; grešnikov iskal s pokoro in odpuščenjem, od Boga odpadlih iskal s težavnim delom odrešenja; vseh iskal z ljubeznijo in z usmiljenjem, s čudeži in z dobrotami. To obiskanje je bilo poslednje za izvoljeno ljudstvo, in listi dan, ko je zadnjikrat jezdil, povsod častito sprejeman, v Jeruzalem, poslednji dan tega obiskanja. Zato je s posebnim navdarom spregovoril besede: „zlasli ta svoj dan 1" Ta dan je namreč čez vse razsodil, razsodil njih srečo in njih pogubo. Zato je pristavil besede : „kar je v tvoj mir". Ležeče je bilo torej vse na tem, da bi bili Judje to poslednje obiskanje, ta svoj čez vse razsojivni poslednji dan spoznali, in si ga v prid obernili. Zato je zdihoval Zveličar: „0 da bi bilo spoznalo tudi ti 1" Ali ljudstvo v svoji terdovratnosli in terdoserčnosti tudi tega poslednjega dneva svojega obiskanja ni hollo spoznati, in od tod Kristusove solze, ko je bil mesto ugledal. Veliko več je imela mera njih pregreh z največo, ktero je kdaj zemlja slišala, z umorom Sinu Božjega dopolnjena biti. Zato Zveličar ni le njih slepote in terdovratnosli, ampak tudi njih strašno pogubo milo objokoval, oznanovaje jim to prihodnost rekoč: „Prišli bodo dnevi nad te, in tvoji sovražniki te bodo obdali z zasipom, in te bodo oblegli in stiskali od vseh strani, in bodo v tla pomandrali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu; — česar jim je že prerok Daniel zdavnej poprej prerokoval. (9, 26.) Te besede Danielove in Kristusove spolnile so se že pred 18 stoleti, in ves svet nam je priča, da so se spolnile zato, „ker niso spoznali časa svojega obiskanja". Ali pa ne živimo tudi mi v tacih časih Božjega obiskanja? Ali ne ravna Božja modrost in previdnost z nami ravno tako, 232 — kakor je ravnala z izvoljenim ljudstvom ? Da se tega prepričamo, ozrimo se v malo preteklih let, ktere smo vsi pričujoči sami doživeli. Spoznati moramo, da nas je Bog iskal v svoji milosti. V poslednjih letih sklenjena pogodba z Avslrijansko vlado in z Rimskim prestolom je katoljški cerkvi v notranji in vnanji delavnosti prinesla veliko prostosti, da se zamore v svojih udih krepčati in jim novo duhovno življenje dajati. V poslednjih časih se je veliko pobožnih družeb, možkih in ženskih, pod banderom evangeljskih svetov nastalo, ktere so keršansko izrejo otrok, keršansko omiko mladosti, ali postrežbo bolnikov in podporo ubozih nase vzele. V poslednjih časih vstanovljenih je veliko bratovščin, previdenih z odpustki, da bi duha vere, molitve in pokore obudile in oživele, nejevero zaterle, in raz-ujzdanosti konec storile. V poslednjih časih mnogo je slišali od ljudskih misijonov, ktere imajo pobožni redovniki, da bi se v ljudstvu keršanslvo bolj vterdilo, grešniki se spokorili, pohujšanje se popravilo, krivice poravnale, sovraštva v ljubezen se spremenile, Božja beseda se v časti imela, sv. zakramenti pogostoma se prejemali, in se dolžnosti mnogoterih stanov vestno spolnovale. V poslednjih letih bili so zaporedoma od Rimskega sedeža popolnoma odpustki razpisani, da bi se vesoljno keršanstvo v molilvah zedinilo, pokoro storilo in si z dobrimi deli Božje milosti sprosilo. Začelo se jo posebno češčenje sv. Rešnjega Telesa in ljubeznjivih sere Jezusa in Marije. Skorej pri vsaki fari posebej se obhaja Šmarnična pobošnost mesca maja itd. Z vsemi temi in še druzimi dobrotami nas je Bog poslednje leta obiskal. Kakošen pa je sad teh obilnih gnad Božjega obiskanja ? Gotovo je, da je bilo po njih veliko duš večne pogube rešenih. Ali žalostna resnica je, da največi del grešnikov tega obiskanja ni hotel spoznati. Veliko jih je, kterim je cerkvena prostost nespamet in psovanje; katoljškim družbam pristopiti se jih večina sramuje, da bi pred svetom za prekaloljške ne veljali; bratovščin se boje, kakor skrivnih zarotb; kaj so odpustki in kaj je njih namen, že le redko kdo ve; ljudski rnisijoni in njih sadovi se berž sopet v morji splošne razuzdanosti vtope; odpustkov svetih let se je k večemu kak pri- 233 — prost kmet, ali kaka priprosta ženska vdeleževala; sv. Rešnje telo, češčenje Jezusovega in Marijnega serca, in sploh vse vse pobožnosti so k večemu za starost in za pobožni ženski spol itd. Tudi v Kristusovem času so se nekteri spokorili, ali večina njih je ostala terdovratna, kakor pri nas. Torej tudi našim časom velja mili klic Kristusov : „Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Sedaj pa je skrito pred tvojimi očmi." (Luk. 19,42.) Ker pa obiskanja milostnega Boga nismo ne spoznali, ne si ga v dobro obernili, od tod pride, da nas je v preteklih letih z velikimi šibami obiskal, kakor je še vedno njegova roka nad nami stegnjena. Le nekterih tacih šib naj vas opomnim. Kaj ne, vsetn je znana korunova bolezen, kteri živež je bil nižim stanovom, zlasti ubožnim, edini in naj zdatniši, za česar voljo je pomanjkanje tega najbolj občutljivo, in zoper to bolezen se že leta in leta učeni zastonj prizadevajo, jo čisto ustaviti. Tej enaka šiba je bila v nekterih krajih tertina plesnoba, ki je zlasti tiste najbolj zadela, ki so se z vinorejo pečali, in je ravno v vinoreji obstal ves njih živež in pridelek. Tudi tej bolezni še učeni niso prišli na sled, in tako ste, ta kakor poprejšna, krive velike lakote, pomanjkanja, uboštva in stradanja. V poslednjih časih se je toliko od požigov in potresov slišalo, da poprej v celih stoletjih ne tolikanj; slišalo se od slabih letin, od snše, povodinj, toče in druzih nesreč, da jim vse nove znajdbe in umetnosti, vsa učenost in vse rokodelstva več niso kos. V naših časih je bilo nenavadno veliko slišali od vročinskih bolezen in od kolere, ki so jih na tavžente in na miljone pod zemljo spravile; slišalo se od punlov in od vojsk, kterih grom še sedaj ni potihnil, temuč gromi po celem svetu. Ljubi moji! ali vidite, koliko obiskovanja Božjega po zaporednih nesrečah ? Ali pa te šibe Božje roke in njenega obiskanja ljudstva spoznavajo ? ali si jih obračajo v prid ? O kaj še ! nič manj, kakor to. Ni ga bilo kmali časa, da bi bila med kristjani vera bolj pešala, kakor sedaj, in ne majajo zastonj sivi starci s svojimi glavami, kam da bo pri teh okolj-šinah svet prišel. Ni ga bilo kmali časa, da bi se bila razuzdanost bolj širila, in krepost bolj zatirala, kakor sedaj, ker - 234 se ne spoštujejo ne Božje, ne cerkvene zapovedi, se ne sluša ne duhovska, ne deželska gosposka več. Ali vse te zmešnjave in nerodnosti so svetu natorni primerljeji, ne pa šibe, obiskanja Božje. Te obiskanja Božje, obstoječe ali v milosti, ali v kaznih, imajo vse enak namen, namreč, naj bi nas v pluji deželi zgubljenih poiskale, nas v naročje kaloljške cerkve in v nebeško kraljestvo pripeljale. Imele bi nas iz naših pregreh zdnmiti, naše serca pretresli, jih v spokorne preslvariti in z Bogom spraviti; zakaj Gospod sam govori po preroku: »Kakor golovo živim, jaz nočem smerti grešnika, temuč da se spokori in živi." (Eceh. 33, 11.) V ta namen kličejo Božji namestniki neprenehoma s Kristusovimi besedami: Ako se ne spokorite, bote vsi ravno tako poginili." (Luk. 13, 5.) Ali kakor je bilo s terdovratnostjo Jeruzalemskih prebivavcev, tako je večidel s terdovratnostjo sedanjih kristjanov. Torej so pač objokovanja vredni naši časi, in tudi njim velja mili klic Zveličarjev : „Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Sedaj pa je skrito pred tvojimi očmi." To pa, kar je bilo skritega pred očmi Jeruzalemskih prebivavcov, je bila strašna stiska pri razdjanji tega mesta, kakor svet ne poprej, ne potlej ne pomni, in pa strašna sodba, ktero so klicali nase s svojim krikom, rekoč: »Njegova kri pridi čez nas in čez naše otroke!" Sklep. Ljubi moji! nam skazane, pa od nas vedno zametovane milosti in obiskanja Božje nam žugajo enako s trašno sodbo. Ob, spoznajmo torej, vas prosim za voljo Kristusovih brilkih solz in zavoljo njegove prelite kervi tc njegove obiskanja, preden se mera naših pregreh napolni, in preden pridejo dnevi stiske in pogube. Zato kličimo sedaj: »Kriste, usmili se nas!" da sodnji dan zaslišimo: »Pojdi v veselje svojega Gospoda !" Amen. - 235 — Osnovane homiletične pridige, 6. Pobinkoštna nedelja, (Od časnih reči.) V v o d. Hudi so časi — toži vse: Od kod kruha, od kod dnarja . . .? Poglejmo v denešnje sv. evang., tam vidimo, ki nam more pomagati. Huda se je godila tudi množici : „tri dni . . . Jezus čudnovito pomaga: „Ukazal je množici sesti . . . Tudi nam pomaga Jezus v časnih zadevah, zatorej danes od časnih reči. Razlaga. 1. Tudi časnih reči smemo upati, čudež je J. storil in tako pomagal: „Množica se mi smili I" Tako dober je pa tudi nam. Saj nam je zaterdil : „Karkoli hote prosili v mojem imenu . . .; — učil nas je moliti: „Daj nam danes naš vsakdanji . . .; — opominjal nas je: »Iščite naj-popred ... in vse drugo . . »Poglejte ptice pod nebom . . . Naš oče je, in nas pozabil ne bo, — obljubil je, in mož beseda bo, — bogat je, in more dati; torej upajmo! 2. Pa bodimo z malim zadovoljni in zmerni. »Jedli so in se nasitili" — se ve da veseli in zadovoljni in podali se hvaležno na svoj dom. Niso si nabrali veliko blaga in zlata: »Jedli so in se nasitili . . . Delajmo tudi mi tako ! Nismo na svetu, da bi se bogatili, pitali . . . temuč slvarjeni smo za nebesa: »Ako pa imamo živež ... I. Tim. 6, 8. . . . 3. Bodimo varčni. Marsikdo grabi in hrani, pa vendar izpod rok mu zginja; misli, da je varčen, pa vendar le raztroša: »Ako Gospod hiše ne stavi . . . manjka mu božjega blagoslova. Zatorej ne zabimo tistega od kterega pride . . . tudi Jezus je povzdignil v nebesa svoje oči: »Blagoslovil jih je . . to je prava varčnost! Potem še le si tudi sam prizadevaj, da pametno ravnaš: »Pobrali so ostanke koscov . . Pa kako ravnajo ljudje naše dni! Koliko pijančevanja — 236 — nemarnost — igranja in veselic — dragih oblačil ... Ni varčnosti, zatorej toliko pomanjkanja! Gospodarimo bolj pametno in varčno — in bolji bojo časi! Sklep. Bil je nekdaj na svetu raj; — po grehu poslala je naša zemlja solzna dolina, in bo ostala dokler bo Adamove kervi. Zatorej so vsi novi nauki, kako bi se mogli vsi križi odpravili, prazne sanjarije. Pomagati jih nositi, nas le Jezusov nauk uči. Upajmo pomoči od Boga, — bodimo z malim zadovoljni in varčni: to nam bo hladilo serce, brisalo solze in zlajšalo butaro. Amen. 7. Pobinkoštna nedelja. (Krivi preroki) V v o d. Pod milim nebom, na prijaznem homcu je Jez. učil, vse živo ljudi ga je poslušalo. Pa kaj pomaga, da ga tako zvesto poslušajo, k sercu si jemljejo, kmalo pridejo krivi, lažnjivi preroki, ki bojo molili — vse pokončali in jim iz serca tergali. Da bo temu taka, Jezus ve, zatorej vse poslu-šavce svari pred krivimi preroki. Od krivih prerokov tudi jaz d a n es. Razlaga. Poglej nevedno dete, kako sedi ob bregu dereče vode, brezna, kako igra s pisano kačo. Pride oče in zavpije: Beži, da ne ... Ravno tako tudi Jezus: „ Varujte se . . . da!" 1. Varujmo se krivih prerokov! Gre za imenitno reč: za nedolžnost, zakaj je sin zdaj tako razuzdan, hči zapeljana, krivi preroki so ju pripravili ob nedolžnost! Gre za čest in dobro ime: ni dolgo, kar je ta ali uni še slovel široko, zdaj je djano za njegovo poštenje, krivi preroki so . . . Gre za premoženje : gospodar je bil priden, rad ostajal je doma, ni igral . . . zdaj je vse druga, krivi preroki so ga . . . Gre za sveto vero : Rad je ta in uni v cerkev hodil, keršanske bukve prebiral, svete zakramente prejemal . . . zdaj je vse druga, krivi preroki . . . Gre za večnost: kaj čaka tako zapeljanega človeka? Pogubljenje! Varuješ se tatov, razbojnikov, ubijavcev — timveč varujmo se krivih prerokov! — 237 — 2. Pa na čem jih poznamo? Jezus nam jih popisuje : »Pridejo k vam v ovčjih . . . malopridno drevo rodi malopriden sad." Ovčje oblačilo je to, da učeno govorijo: Zdaj so drugi časi, to in uno ni več za nas; — ta in una verska resnica le to in to pomenja, noben pameten je ne more verovati; — ta in una postava cerkvene in deželske oblasti ni več za nas, treba jo odpraviti ali prenarediti. Tako učeno govore in svet jih posluša bolj ko sv. evangelje. Drugo ovčje oblačilo je to, da sladko govore: „Prišel bo čas . . . ušesa žgečejo." II. Tim. 4, 3. Mladenčem obetajo naj slajše veselice, dekletom delajo zlate obljube — oh koliko jih je ogoljfanih! Ne dajte se motiti njih besedam, glejte na njih življenje: živijo pa gerdo: „Po njih sadu ... Kdor torej ne moli, v cerkev ne hodi, postav ne spolnuje, v grehu — bodi si kteri koli — tiči . . .; naj govori še tako učeno in sladko, malopridno drevo je, varuj se ga krivega preroka ! 3. Prava dušna kuga so ti preroki, ki nevidoma po svetu hodi in ljudi mori. Pa oh gorje jim krivim prerokom ! »Vsako drevo, ktero ne stori ... v nebeško kraljestvo." Poslušajte krivi preroki in zapeljivci: „Verženi bote v ogenj !" Tam ne bode veljala nobena posvetna učenost, nobena visokost, nobena bogatija, nobena zvijača : Nar svetejši in vse vedoči Bog te bode sodil in vergel v ogenj; tu le bode grizla vest, da si svoje božje dari tako narobe obračal, da si še druge motil in zapeljeval, — peklo te bo strašno, da tega ali uno v nevero in greh in tako \ nesrečo zapelješ, — lo bode žerjavica, ki bo hudo žgala, mlinski kamen, ki bo strašno težil: gorje krivim prerokom, že za svoje grehe težko odgovarjali in terpeli, kaj še le za pluje 1 Sklep. Priklati se včasih volk alj medved, in davi med čredo. Pastir je ves pobit. Moja čreda ste vi — alj ni volkov alj . . . med nami? Bog jih ne daj! Če jih je pa, varujmo se jih, saj jih lahko poznamo. Kdor se derži Boga in svete cerkve, on je pravi prerok, tega se deržimo tudi mi! Amen. - 238 8. Pobinkoštna nedelja. (Hišniki božji smo.) V v o d. Učen i k je bil Jezus tak, da ga ni bilo in ne bode. Učil je tako po domače, da ga je vsakdo lahko razumel. Zatorej je učil naj rajši v prilikah, v te je zavijal naj više, naj imeuitnejše in skrivnejše resnice. Tudi denešnje sv. evangelje pripoveduje nam eno njegovih prelepih prilik. Ne vemo na tenjko, kdaj jo je govoril, — pa naj imenitnejši je le to, da vemo, kaj nas uči. Denešnja prilika nas uči, da smo tudi mi božji hišniki. Razlaga. 1. „Bil je nek bogat človek, kteri je imel hišnika." Ta bogati človek je Bog, hišniki njegovi smo mi. Različno je razdelil svoje darove in razpostavil svoje hišnike. Ta ima bistro glavo, uni močno roko, ta je bogat, da ubogaime deli, uni je ubog, da je poterpežljiv in drugim daje dobre izglede. Vsem vkup je izročil sveto vero, da se je deržiino in poslužujemo za večno življenje. Vsem vkup je izročil neumerjočo dušo, da jo vodimo in zorimo za nebesa : Ti, ki visoko stojiš in si bogat, hišnik božji si kakor uni, ki v borni bajti in uboštvu živi, oba pa imata eno nalogo: zveličati svojo dušo! Bog je človeka stvaril, da . . . 2. Pa nezvesti hišniki smo; rada se godi tudi nam, kakor hišniku v evang.: „Kaj slišim od tebe ... Ta je pozabil bil, da premoženje ni njegovo, da pride odgovor; malo se je maral za gospoda, bil je židane volje. Kaka pa je z našim hiševanjem ? Kako narobe obrača jih mnogo zlati čas ? Ljubo zdravje ? Premoženje ? Prebrisano glavo ? Svoje ude ? Sveto vero in svete zakramente? Veliko jih je nezvestih hišnikov? 3. Gorje nam: pride odgovor! „Kaj to slišim... daj odgovor ... ne boš mogel več gospodarili." Dolgo mu je gospod prizanašal, pa hišnik ni se zmodril in poboljšal, še le več krivic : »Poklical je dolžnike svojega gospoda . . . Tako dela tudi marsikteri med nami in polni mero svojih pregreh. Pride pa tudi odgovor. Že na tem svetu Bog odstavlja in pretepa nezveste hišnike. Odvzeme mu zdravje . . . premoženje , .. pretepa ljudstva, ki vero od sebe pahajo ... pa - 239 — pride ure, kjer nam bo odgovor dajati tudi za večnost. Kdaj ? nobeden ne ve, pa gotovo. 4. Bog nam je izročil mnogo darov, da ž njimi gospodarimo: Napravljajmo si ž njimi prijatlov! Tako da jih obračamo po volji božji: Bogu v čast in bližnjemu v srečo. Tako obračaj ztati čas — zdravje — premoženje, svete zakramente itd.... Če ti hudo dene, poglej na posvetne, grešne ljudi: kako se trudijo noč in dan za svoje natnene : »Otroci tega sveta so modrejši kakor otroci luči . . .u Taka pri nas naj ne bode! Sklep. Nismo na svetu doma — potujemo proti večnosti, kjer nas čaka odgovor, kajti hišniki smo. Gospodarimo po volji božji ... da nam poreče Gospod : »Blagor tebi, bil si zvest v malem . . . pojdi v pokoj Gospodov!" Amen. 9. Pobinkoštna nedelja. (B r a t o v s k o posvarjenje.) V v o d. Se malo dni in Jezus bo umeri; kar nam da-nešnje sv. ev. pripoveduje, godilo se je malo dni pred smerljo njegovo. Jezdi na oslici v . . . truma ljudi ga . . . vgleda mesto in se razjoka, — potem gre v tempelj in začne izganjati. Vse je to storil, da bi grešnike posvaril in zbudil. Od bra-tovskega posvarjenja tudi mi danes! Razlaga. Grešili so Judje, ki so od sebe pahali božje obiskanje, grešili so prodnjavci in kupčevavci, ker so . . . grešniki so bili in J. jih je posvaril, poglejmo, kako je . . . 1. Jezus vidi grešnike in njegovo oko se razjoka. »Ugledal je mesto in se je zjokal/' Greh mora vendar strašna gnjusoba in hudoba in nesreča biti, da se J. joka. Ne obračaj tudi ti svojih oči od greha, ki ga dela tvoj bližnji, posebno tak bližnji, ki ga je Bog izročil tvoji skerbi in oblasti. Starši ne obračajte ... gospodarji in gospodinje ne obračajte — prijatli in prijatlice ne obračajte... To ni prava ljubezen, če se delate, kakor da bi greha ne vidili. Glejte Jezusa — on vidi in se razjoka : Ne pregledujte torej nobenega greha, to je perva Stopinja brat. posvarjenja! 240 2. Jezus vidi grešnike in jezik njegov govori milo pa ostro besedo. „Da bi spoznalo... ker prišli bodo dnevi ... Vi ste jo storili jamo razbojnikov/' Delaj tudi ti tako, če vidiš koga grešiti sebi izročenega. Govori mu na serce narpopred milo in ljubeznivo — na skrivnem in na samem, morebiti da ga . . . sreča tebi, njemu . . . Ce pa ne zda nič, govori tudi bolj resno in ostro, pokaži mu brezdno, y ktero leti, posvari ga tudi v pričo drugih . . . Tako dela pameten oče, gospodar, prijatel ... pa ne tako, da danes strašno razsaja zavolj prave malenkosti, jutre pa ne vidi velike hudobe in molči: govori milo in ostro, o pravem času, — to bode druga stopinja . . . 3. Jezus vidi grešnike in roka njegova kaznuje. »Začel je izganjati . . . Nisi še spolnil svoje dolžnosti, če le vidiš, govoriš in svariš, svoje roke pa ne vzdigneš, da bi o potrebi kaznovala. Tudi Heli je svaril, kaznoval pa ni svojih hudobnih sinov in strašno se je Bogu zameril in žalosten je bil njegov konec. Torej oče, mati le včasih tudi šibo v roke, kakor tudi sv. pismo veleva; če ne pomaga lepa beseda, naj pomaga šiba. Pa kam smo prišli naše dni! Ni več staršev, gospodarjev, da bi družino svojo imeli v svetem strahu, — odtod pa tudi toliko greha, malo pa blagoslova in sreče pri hiši. Sklep. »Ljubi Boga čez vse in bližnjega . . ta je perva zapoved. Greh pa žali Boga in nesrečnega dela bližnjega. Zatorej glejmo, da odpravimo tudi ptuje grehe: Svarimo grešnike ! Naj naše oko vidi in ničesar ne spregleduje, — naj naš jezik govori, podučuje in svari, — naj naša roka tudi kaznuje o pravem času in v pravi meri. Tako kažemo, da ljubimo Boga in bližnjega. Amen. - 241 — N o v i č a r. ° Iz Celovca. Napravili sino v Celovcu slavjansko čitavnico. Kdor Celovec pozna, reči mora, da tu ni vgodno mesto za njo. Ako čitavnica hoče — ne rečemo — cveteti, ako hoče le obstati, treba bode napenjati vse žile, sukati pero, odpirati mošnjo. Da se torej čitavnica Celovška postavi na terdne, stalne noge, snovali in kovali so si rodoljubi to in uno reč. Nek večer sproži nek domorodec še to-le misel: Kaj bi bilo, če bi si čitavnica poskusila napraviti svojo tiskarnico. Dobiček se kaže gotov; kajti samo to, kar se zdaj slovenskega tiska v Celovcu, znaša že 3—4000 fl. na leto. Strela je vdarila, vse je bilo zdaj po koncu, vsi so vpili na eno gerlo: Jaz rad pomagam, jaz dam, kolikor premorem, jaz tudi in jaz tudi. Vse je bilo židane volje. Na dobiček ni mislila nobena živa duša, tim inenj še govorila od njega. Le ena edina misel je naduševala vseh serca: Živila naša čitavnica! ona bode imela čisti dobiček, le plačevala bode obresti za vložene denarje in sčasoma povračevala posojeno istino (kapital). To je bil naš statut alj ustav, — bil je jasen in kratek: „Yse za čitavnico našo!" Res žalostno je torej, da so ti darežljivi rodoljubi za vso svojo dobro voljo in ves svoj dnar zdaj še le prisiljeni, pred celim svetom svojo čast in poštenost braniti. Tako čudno daje č. gosp. Matija Maj ar svojo rodoljubnost in vlastenstvo svoje na znanje! Kar č. g. Matija Majar v „Novicah" kvanta od „jedne in druge stranke", od tega v Celovcu ničesar ne vemo. Mi poznamo le eno edino stranko in ta so tisti rodoljubi, ki so blage volje pomagati čitavnici in za njo napraviti tiskarnico. — Ravno tako je sama sanjarija, kar č. g. M. M. piše od „ustava alj statuta" tiskarnične družbe. Rodoljubni gospodje, ki so dnar dati obljubili, doslej niso bili nikoli sklicani, nikoli niso torej ustava alj štatuta osnovali. Vsa tista čenčarija maha torej proti mlinu na sapo, ki saino č. g. Matiju M. po glavi ropota. Kaj in kako hočejo rodoljubni gospodje napraviti čitavnici v prid, znano je vsemu svetu. Dobička sebi ne iščejo nobenega: da se jim plačujejo obresti in sčasoma povračujejo posojeni dnarji, to in le samo to hočejo. Alj torej ni gerdo, kar g. M. M. v medočje mečlje darežljivim gospodom: „Ako bi pak obračali vaše denarje sebično in na svoj dobiček"; alj ni ravno prav zvito vse narobe zasukano, kar v „Novicah" na dalje stoji: „Sami odborniki bi imeli oblast, ustanoviti, kako se bude dobiček tiskarnice delil družbenikom." Tako more le pisati, kdor je ali sam slep in komur bi torej bolje bilo, da ne govori in piše, alj pa kdor hoče druge slepariti in poštene rodoljube na sramoto postaviti. Č. g. Matija Majar je prašal „tudi drugu stranku", to je .samega sebe", gospodov, ki so kaj dati obljubili, pa ni prašal nobenega, in pripoveduje in nasvetuje, kako bi »druga Slov. Prijatel. 19 - 242 stranka" to je „on sam" rad imel družbo tiskarnično napravljeno. V cele j tej osnovi ni trohice novega; kar je novega, je sama gerda dobičkarija, ktera izpod vsake besedice na vse oči gleda. V Celovcu mi vsi pravimo in terdimo: Ves čisti dobiček gre čitavnici; druga stranka v Gorjah, ki še ni obljubila beliča, pa piše v svojem ustavu: „Vlastniki tiskarnice, njenega premoženja i dobička so poraz-mSrno vsi družbeniki, kteri su denarje složili, da se je napravila; oni su i ostanu vlastniki tudi lada, kadar se je kapital jim uže nazaj plačal, tudi tada, kadar bi se družba tiskarnična razjiti i razlučiti imela." Vidite jo golo dobičkarijo! V Celovcu rni vsi pravimo in terdimo: Tiskarnica pride sčasoma narodnej čitavnici v last in posest. Druga stranka v Gorjah pa le pravi v svojem statutu: „Tisl