JUL
RAZGLABLJANJA
Glasnik S.E.D. 40/3.4 2000. stran 20
Pregledni znanstveni članek/1.02
Nataša Jager
KAVA IZ DŽEZVE1
TURŠKA KAVA IN LJUBLJANČANI
V zvezi s kavo je bila nenehno navzoča dvojnost, kava je imela pravzaprav dvojno vlogo; vlogo v zasebnem življenju, ki je potekalo za zidovi domov, in vlogo v javnem Življenju, ki je dala pečat kavarniškemu življenju ter nekoliko mlajšim bifejem, barom, puhom itd. Ker pa se v nadaljevanju ukvarjam le s kulturo pitja turške kave, posvečam svojo pozornost le vlogi kave v zasebnemu Življenju. Vloge v javnem življenju namreč turška kava, vsaj v Ljubljani, nima (več). Turška kava iz džezvc ima najpomembnejšo funkcijo v sferi zasebnega življenja, kjer se v krogu poznanstev, prijateljstev in družin pojavlja kot pomemben medij druženja.
Turška kava ni več pomembna v javnem življenju Ljubljane: kavo U džezve uživajo Ljubljančani skoraj ¡¿kijuLTiu po d urno vi h. v lokalih pa ima absolutni monopol kava ekspres. Fntn: Nataša Jager. 2000
Turška ekstravaganca
Robert D. Kaplan poroča, da so mu nekega jutra v Skopju skupaj s slivovico ponudili turško kavo, nato pa se opraviči: »Excuse me. Macedonian coffee« {Kaplan 1993. 58). Turška kava se namreč marsikje sploh ne imenuje turška. Tako na primer v Srbiji postrežejo s srhsko, v Bosni z bosansko, v Grčiji z grško kavo ipd. (Zapiski ...). Božidar Jezernik v intervjuju za Mladino izjavlja, da so v Turčiji po Ataturkovi revoluciji kavo nadomestili s čajem in da se »danes večina Turkov bolj identificira s čajem. Tako imamo paradoks, da turške kave v Turčiji ni več« {Nežmah 1999, 50). Da na podeželju zahodne Turčije pijejo predvsem črni čaj, kavo pa hranijo za posebne priložnosti, poročata tudi Sami Zubaida in Richard Tapper (Zuhaida 1994. 218).
Slovenci nimamo slovenske kave, saj se, kot razlaga Božidar Jezernik, z dišečo »turško ekstravaganco« nikoli nismo toliko poistovetili, da bi jo poimenovali slovenska (Merljak 1999, 38), Pri tem kaže omeniti natečaj z naslovom Slovensko kavo, prosim, ki sta ga sredi devetdesetih razpisala Droga in Domus, Iz slovenskih domov sta namreč želela izbezati do tedaj neznane recepte. Da je Šlo pri tem boli za promocijo kot pa za kakšno resno početje, pove izid: najboljši recept so objavili, avtorja nagradili s potovanjem v Brazilijo, Slovenci pa se od takrat dalje menda pohvalimo tudi s slovensko kavo (Hrovat 1996. 19). V slovenski kuharski uspešnici. Slovenski kuharici Felicite Kalinšek, najdemo poleg recepta za turško tudi recept za srbsko kavo (Kalinšek 1980, 572). Recepta se glede načina priprave nekoliko razlikujeta, vendar se turška in srbska kava kuhata s sladkorjem in servirala z usedlino. To ustreza tudi
Glasnik S.E.D. 40/3,4 2000, stran 21
RAZGLABLJANJA
S.E.D.
:rmmt
Ena izmed reklam /a kuvo mi ljubljanski ir/nici. foto; Nataša J.iKer, 1998
opredelitvi turške kave v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Omenim naj, da Ljubljančani turško kavo kuhajo Pravzaprav tako. kot naj bi se po Kalinškovi kuhala srbska kava, čeprav srbske kave skorajda ne poznajo in ne vedo, kako se jo Pripravi. Kakorkoli že, osnovni postopek Priprave turške ali če hočete srbske, bosanske, makedonske, grške itd., je enak. Ljubljančani praviloma kuhajo turško kavo takole; v džezvi segrevajo vodo, ki ji dodajo sladkor. Ko voda zavre, džezvo odmaknejo in- dodajo zmleto kavo, Džezvo ponovno Postavijo na ogenj, da kava še enkrat zavre, Jo za kratek čas pustijo stali, da se nekoliko usede. in jo nato postrežejo. V nadaljevanju J£ s turško kavo torej mišljena tako Pripravljena kava.
Turška kava v Ljubljani
Skromnost navedb o kavi v vseh treh 'erneljnih slovenskih etnoloških pregledih, Narodopisju Sloveneev. Slovenski ljudski kulturi in Slovenskem ljudskem izročilu. Potrjuje domnevo, da je imela kava v okviru Pfchrangkih navad večinskega slovenskega Prebivalstva dolgo časa nepomembno v,OfEO. Kava, kije bila za mnoge predraga, je dolgo veljala za gosposko pijačo. Med obveznimi prehranskimi sestavinami se je j^ašla šele po drugi svetovni vojni. V omenjenih etnoloških pregledih in treh etnoloških razpravah, ki se posvečajo Ljubljani (Zelena jama. Galjevica in občina Ljubljana Uežigrad), ni konkretnih omemb ¡urške kave. Avlorji pišejo o kavnih nadomestkih na eni in tako imenovani pravi
kavi na drugi strani. Mojca Ravnik v etnološki monografiji Galjevica že poroča o pilju kave kol o novem prehrambnem in družabnem pojavu v času po drugi svetovni vojni. Pravi, da »pribiti vsako dopoldne ženska z džezvo v roki k sosedi«, vendar kava nima pridevnika turška (1981, 161), Uveljavitev turške kave v prehrambni kulturi Slovencev je treba nedvomno povezovati z vplivi iz nekdanjih jugosliv-vanskih republik, torej z Dal kana, ki ga je Curt Maronde poimenoval kar »ein traditionelles Kaffeparadies* (1976, 42). Ti vplivi so k nam opazneje prihajali po prvi in še močneje po drugi svetovni vojni. Po prvi vojni seje turška kava pojavila v ljubljanskih kavarnah (Ovsec 1980. 168), v dvajsetih in tridesetih letih pa so jo stregli tudi v mariborskih kavarnah, kjer so jo skuhali in servirali v džezvici (Godina - Golija 1996, 115).
Glede uveljavitve turške kave v slovenskih gospodinjstvih zanesljivih podatkov pravzaprav ni na voljo. Po pripovedovanju ene izmed sogovornic so pred drugo svetovno vojno za kuhanje kave uporabljali kavne nadomestke (predvsem Kncippovo sladno kavo), ki so jim za aromo večkrat dodali nekaj zrn prave kave. Mešanico so zmleli, dali v hladno vodo, jo zavreli in pili z mlekom kot belo kavo. Kavo so vsak dan zjutraj skuhali v velikem loncu in jo pili še čez dan za žejo. Ker je bila pred drugo vojno prava kava zelo draga, jo je njena mati redkokdaj kupila. Večkrat ji jo je podarila moževa sestrična. še posebej za božič in ob godu. Kavo so takrat v Ljubljani »na vago-j prodajale vse boljše delikalese
(Kham zraven Filharmonije, Uuzzolini v Kresiji, Staeul na današnji Slovenski cesti) in dve posebej specializirani trgovini, kjer so prodajali samo kavo (Meinl in Motoh). Med drugo vojno se kave v ljubljanskih trgovinah ni dobilo. Informatorka navaja, da so v tem času kavo večkrat pili v mlekarni zraven knjigarne Dovžan v Kresiji. Lastnica omenjene mlekarne je namreč kavo dobivala »pod roko« in jo kuhala »na črno«. Pri njej so pili kavo znanci in pomembnejši meščani, ki so se shajati v sosednji knjigarni. Lastnica je kuhala turško in »kavo z visoko peto« (turški kavi je dodala malo ruma ali konjaka in stepen rumenjak s sladkorjem), ki se jim je zdela še posebej »nobel«.
Takoj po drugi vojni so kol pomoč dobivali pakete s hrano, v katerih je bila med drugim ludi instant kava, ki je do takrat niso poznali. Kmalu po vojni so mnogim Ljubljančanom pravo kavo začeli pošiljati izseljeni sorodniki. Bral omenjene informalorke. ki se je izselil v Ameriko, je v Italiji naročal različna živiia in jim jih je pošiljal. V paketih je bilo precej surove kave, ki so jo morali sami pražili. Od takrat so imeli kave vedno dovolj in sojo zato večkrat pili.
Sogovornica se spominja tudi, da je njen oče pred drugo svetovno vojno odšel v Sarajevo, kjer je vdovi slovenskega finančnega uslužbenca pomagal pri selitvi nazaj v Slovenijo. Tam se je oče »navadil* piti turško kavo. s seboj pa je prinesel še bakren servis (pladenj, džezvo in skodelice). Od takrat so turško kavo kuhali ludi doma. vendar le ob posebnih priložnostih. Meni pa, da seje pitje turške kave »razpaslo« prav po drugi vojni, saj je bilo takrat kave v Ljubljani dovolj. Turško kavo so se navadili piti predvsem po kosilu. Mnenje informatorke, da se je uživanje turške kave uveljavilo po drugi sveiovni vojni, podkrepi tudi navedba iz etnološkega pregleda občine Ljubljana Bežigrad, kjer avtorici navajala, da se je prava kava sicer pojavila že pred drugo svetovno vojno, ko sojo imeli premožnejši meščani le za boljše goste, na splošno razširjena pijača pa je postala po vojni (Pajsar 1991, 150).
I Prispevek jc prirejeno besedilo seminarske naloge z naslovom Turška kava. kako ju pijejo Ljubljančani, ki sem jo izdelala v okviru seminarja Flnologija Balkana v študijskem letu 1997/98 pod mentorstvom dr. Rajka Mu raca.
RAZGLABLJANJA
(ilasnik S.E.D. 40/3.4 2000. stran 22
Kava je eden izmed tistih medijev, ki ustvarjajo ustrezno razpoloženje za druženje in medsebojno komunikacijo, loto: Nataša Jager, 2000
Kava in oglaševanje
Poleg zgodovinskih sprememb in cen posameznih živil predvsem mediji z oglaševanjem in modo zelo vplivajo na oblikovanje okusa in s tem na prehrano v kompleksnih družbah (Godina - Golija 1996, 20), Nedvomno je tudi kava eden izmed sestavin prehrambne kulture, ki je bila že zgodaj in je še danes podvržena oglaševanju. Naloga prvih reklam za kavo je bila novemu izdelku zagotoviti prodor in uveljavitev v prehrambnih navadah. Pri tem je bilo treba javnost seznaniti s pozitivnimi učinki delovanja kave in hkrati ovreči kavi nenaklonjeno mnenje. Prva znana reklama za kav», ki sc je pojavila v obliki letaka v Londonu Že leta 1652, zagotavlja: »Kava poživi duha, napravi srce lahkotno, je dobra proti zaspanim očem, odlična za preprečevanje vodenice in skorbuta in ni odvajalna« (Ovsec 1980, 174). V slovenskem tisku iz obdobja pred drugo svetovno vojno se pojavljajo predvsem reklame za kavne nadomestke, kar priča o tem, da pitje prave kave takrat še ni bilo toliko razširjeno. Takratni oglasi propagirajo kavo predvsem kot izredno zdravo pijačo: »Dr, Pirčeva siadna kava je okusen, red i len in zdrav proizvod domače velepražarne kave - tovarne hraniI ¡'rojaa (Kronika ...) ali pa »,.. dobra stvar kajne?Ko boš velika, boš tudi ti vedno kuhala svojcem za zajtrk in jutino Kneippovo sladno kavo. To je zdrava hrana. Kneippova vsebuje v vsakem zrnu sSadni sladkor«.. (Mladika ...) Oglasom, ki se danes pojavljajo v slovenskih
medijih, se za uveljavitev kave v prehrambni kulturi Slovencev ni več treba truditi. V množici najrazličnejših vrst kave, ki jih ponujajo številne konkurenčne pražarne. pa so nujno potrebni. Domiselnost pri tovrstnem oglaševanju pravzaprav ne pozna meja, O tem priča že kar natečajska razsežnost Drogine oglaševalske kampanje Čas je za novo skodelico kave, v kateri so nagradili avtorja najboljše črtice z naslovom Skodelica kave (Nedeljski...). Čeprav velike pražarne, proizvajalke znanih blagovnih znamk kave, zadovoljijo tako rekoč celotno povpraševanje in majhnim pražarjem poznavalci razvoja na slovenskem trgu ne napovedujejo prave prihodnosti, so se zasebni pražarji dobro znašli. Marsikateri je namreč tudi lastnik gostinskega lokala, v katerem postreže le s svojo kavo, ali pa lastnik trgovine, kjer prodaja svojo kavo (Hrovat 1996, 19).
Med besedili današnjih oglasov za kavo lahko med drugim preberemo: »Rarcaffe za sveža jutra. Barcajje v vakuumski embalaži je vedno sveže mleta. Ko boste odprii zavojček, bo iz njega zadišala opojna aroma sveže mlete in sveže pražene kave najboljše kakovosti: za turško, fiitet ali ekspres kavo ...« (Moda .,,) ali pa nam s televizijskega zaslona pomežikne Kofetarica Ivane Kobilice in reče: »Loka kava premami vsako pravo kofetarico.« Kljub različnim oglaševalskim akcijam (televizijske in radijske reklame, reklame v časopisih in revijah, reklamni letaki in table, tako imenovani plakati »jumbo«, nagradne igre, pri katerih na primer nagrajenec dobi toliko kave, kolikor tehta, idr.), pa Ljubljančani praviloma
ostajajo zvesli izbrani vrsti kave. Ena izmed sogovornic, ki že nekaj let kupuje izključno kavo Barcaffe, je zatrdila, da jo po okusu dobro pozna in razlikuje od drugih vrst kave.
Turška kava kot medij druženja
Vse od svoje uveljavitve je bila kava sredstvo, ki je pomembno vplivalo na oblike in načine druženja med ljudmi. »Turki imajo še eno pijačo, katere barva je črna ... Pijejo jo v dolgih požirkih, in sicer ne med jedjo, ampak po njej kot nekakšen posladek, in jo srkajo, medtem ko se po mili volji zabavajo v družbi prijateljev. Ni družbe pri njih, kjer je ne bi pili ...« je v Carigradu zapisal popotnik Pietro della Valle v prvi polovici 17. stoletja (Braudel 1988. 312). Funkcija socialnega zbliževanja je bila pri kavi torej nenehno v ospredju. Kava je zato ena najznačilnejših socialnih pijač, uživanje kave v krogu prijateljev, sorodnikov, znancev ali sodelavcev pa vedno socialno dejanje in akt komunikacije. Na pragu lii, stoletja je tudi na Slovenskem uveljavitev kave kot en izmed sestavin nove jedilne kulture pomenila do tedaj neznani način družabnosti, S kavo se je namreč, poleg novega okusa, uvajala tudi mirnejša, intimnejša družabnost (Štuhec 1994, 7-8). Tudi turška kava je postala, odkar se je uveljavila kultura njenega uživanja na domovih, v kontekstu družabnosti nepogrešljiva pijača. Uveljavila se je pri ohisku kot socialncm dejanju in se kot medij druženja ustalila znotraj družinskih okvirov. Pri tent seveda ne gre za pitje kave samo po sebi, kajti samo pitje kave nikoli ni bilo tako pomembno, kot je pomembno vplivalo na druge socialne aktivnosti. Kava ima pri tem le funkcijo medija, ki omogoča druženje in ustvarja ustrezno atmosfero za pogovor, klepet ipd. V zvezi s tem Renee Valeri navaja, da kava deluje kot nekakšno socialno mazivo (1996, 139). Turška kava pomeni od konca druge svetovne vojne nov prehrambni pojav, druženje ob tej pijači pa nov način družabnih stikov in medsebojnih odnosov. Za razmere na Galjevici po drugi svetovni vojni Ravnikova navaja, da se »že ob dopoldnevih po kuhinjah srečujejo znanci in prijatelji ob skodelicah kave ... Nekateri, ki dopoldneve preživljajo doma in imajo dovolj časa, se ob kavi redno srečujejo ali pa ob njej dokončajo bežne pogovore, začete na ulici ...«. Navaja tudi, da so odrasli ob kavi in otroci ob igri najpogostejša oblika druženja zunaj družinskih okvirov (1981.
Glasnik S.E.D. 40/3,4 2000, stran 23
161-162). Kot je bilo že omenjeno, pa Ravnikova ne uporabi pridevnika turška, čeprav govori o kavi, pripravljeni v džezvi. Treba se je vprašati še o pomenu samega povabila «na kavo«. Dejstvo je, da pri tem nismo vabljeni samo na skodelico tople pijače, ampak tudi/predvsem na klepet ali ¿aupu i pogovor. Kava je torej pobuda za druženje, pomembno vlogo pa ima le pri dejanju povabila in v trenutku, ko z njo Postrežemo gostom, s čimer izrazimo gostoljubnost. V nadaljevanju druženja je njena vloga potisnjena povsem na stran. Takrat stopijo v ospredje druge oblike socialnih aktivnosti, kot so izmenjava mnenj, obrekovanje ipd. Kave se mimogrede dotakne le še kakšna bežna opazka, na primer da je dobra, presladka. Pregrenka, premočna ali pa kot »češpljeva voda«. Tista znana fraza »pridite k nam na Savico« ali pa »oglasi se kdaj na kofe« Pravzaprav vabi k družabnemu srečanju, pri katerem pitje kave vsekakor ni najpomembnejši dogodek. Večkrat se zgodi, da povabljeni »na kavo«, ki se je povabilu sicer odzval, kave niti ne pije, temveč »na kavici« pije kaj drugega. Skratka, povabilo sna kavo« je nekakšen univerzalni sinonim za družabno srečanje in/ali pogovor.
Turška kava in obiski na domu
Olede zasebne družabnosti ljubljanskih meščanov so bili pomembna oblika družabnega življenja prav obiski na domu. Zlasti v času od druge polovice 19. stoletja d° konca obdobja med vojnama je bila v Ljubljani kultura obiskovanja na domu zelo razvita. Pri tem so veljala precej stroga bontonska pravila, po katerih si bil vsakomur, ki te je obiskal, obisk dolžan vrniti, saj si sicer veljal za neolikanega (Popov 1997, 17). V zvezi z uživanjem kave so bili v Ljubljani pred prvo vojno priljubljeni »Kaffekranzhen« ali kavni venčki, pri čemer so se starejše gospe in mlajše dame dobivale vsak teden vedno pri drUgi ter klepetale ob kavi, čaju, sladkarijah itd. Po vsej verjetnosti pa turške kave v tem času p0 domovih še niso kuhali. Damjan Ovsec navaja, da so navadno pili belo kavo (1979, 22).
Zaradi individualizacije življepja in Počasnega razkroja pravega ljubljanskega meščanstva so norme in pravila, ki so nekoč Urejale družabno življenje, skoraj povsem izgubile svoj pomen. Kakorkoli že, Ljubljančani se tudi danes obiskujejo in zdi se- da je prav združevanje ob kavi ena
S.E.D.
RAZGLABLJANJA
Kulturo uživanja turške kave sooblikujejo navade pri serviranju, postrežbi in izbii i socialnega prostora, kjer se kava pije; razlike, ki se pri tem pojavljajo, so odvisne od pomembnosti dogodka in navzočih, foto: Nataša Jager, 1998
najpogostejših oblik družabnih srečanj. Turška kava je torej v kontekstu druženja in obiskovanja na domovih tako rekoč nenadomestljiva. Ko namreč Ljubljančani vabijo »na kavo«, vabijo na turško kavo. V okviru kulture obiskovanja na domu naj omenim še tisto skoraj obvezno kavo po obedu, ko skušamo povabljene z bolj ali manj retoričnim vprašanjem »Ali je sedaj še kdo za kavo?« diskretno opozoriti na to, da se počasi približuje konec. Tako funkcijo obeda oziroma obiska je med balkanskimi ljudstvi imela sikterkafa, ki je pomenila, da se je gost predolgo zadržal in da bo moral oditi (Jezernik 1999. 1)4). V tem primeru kava nastopa kot znanilka skorajšnjega odhoda, hkrati pa deluje zaviralno, saj sam potek odhoda gostov upočasni. S počasnim srkanjem kave se lahko odhod kar za nekaj časa zavleče.
Skupaj s turško kavo
Mnenje, da je ob skodelici kave priporočljivo še kaj pojesti, naj bi bilo staro toliko, kot je staro pitje kave (Jezernik 1999, 32). Ta navada je med prebivalci Ljubljane zelo razširjena. Ravnikova za razmere na Galjevici poroča, da obiskovalcem »ponudijo ob kavi tudi piškote, sicer pa jo pijejo brez prigrizka. Kava in piškoti so na mizi, ko prijateljica obišče prijateljico, ko pride popoldne na obisk sin z ženo in otrokom, ko pride poklepetat soseda ...« (1981, 162). Ljubljančani tudi danes gostom ob kavi
postrežejo sladko pecivo. Zaradi ustaljene skupne uporabe sestavljata turška kava in pecivo tako imenovani sistem jedi Kakovost in količina tovrstne postrežbe pa sta odvisni od pomembnosti gosta in pogostosti njegovih obiskov. Pri tem je pomembno tudi, ali je obisk napovedan in kako daleč vnaprej.
Ob kavi je bil že od nekdaj obvezen tudi tobak in strastni pivci kave ter kadilci tobaka so nasprotnike imenovali »ljudje brez okusa« (Jezernik 1999, 109). Antun Hangi, poznavalec muslimanskega življenja, poroča, da ni mogoče niti pomisliti, da gostu ne bi ponudili "tobaka in črne kave (1990. 72). Tudi med kadilci v Ljubljani veljata cigareta in skodelica sveže skuhane turške kave za nerazdružljivo dvojico.
Turška kava v družinskem krogu
Najintimnejša razsežnost v zasebni sferi pojavnosti kave je njeno uživanje v ozkem družinskem krogu ali krogu članov skupnega gospodinjstva. Tudi tu ima turška kava v prvi vrsti vlogo medija druženja. Ustaljena navada med Ljubljančani je, da turško kavo skuhajo, kadar so vsi doma in imajo dovolj časa, da se ob pitju kave pogovorijo o aktualnih družinskih zadevah. Turško kavo tako največkrat skuhajo po sobotnem ali nedeljskem kosilu, skupno uživanje kave med tednom pa je bolj izjema kot pravilo. Čeprav se navade uživanja turške kave v družinah razlikujejo, je
1ED.
RAZGLABLJANJA
Glasnik S.E.D. 40/3.4 2000. stran 24
mogoče opaziti precejšnjo mero utečenosli ali. če lahko temu (ako rečem, družinske ritualnosti.
Za ponazoritev navajam pripoved ene izmed sogovornic, ki se vsako soboto dopoldne odpravi po obveznih nakupih. Ko se vrne, se vsi družinski člani zberejo »na kaviei«. Skuhajo turško kavo in postrežejo sveže pecivo, kupljeno med dopoldanskimi nakupi prav s tem namenom. Ker pijejo kavo že pred kosilom, je po njem praviloma ne kuhajo. Navajam še pripoved informatorke, ki z možem pije turško kavo vsako soboto zjutraj pred zajtrkom. Medtem se v miru pogovorita in domenita o sobotnih nakupih. Vsi družinski člani pa se »na kavici« obvezno zberejo vsako nedeljo popoldne, poleg turške kave pa postrežejo še domače pecivo.
Sekundarne funkcije turške kave
Poleg izrazito socialne funkcije ima turška kava v sferi svojega zasebnega življenja tudi nekatere dodatne funkcije, ki sooblikujejo kulturo njenega uživanja in razširjajo meje njene pojavnosti.
Kava je bila na Slovenskem dolgo le pijača za bolnike in o kavi kol (ne)zdravi pijači se je mnogo razpravljalo. O tem napitku so slovenske bralce poučevali kranjski zdravnik Franciscus de Coppinis. avtorji Lublanskih Noviz ter Kmetijskih in rokodelskih noviz, učitelj Anton Janezič, škof Anton Martin Slomšek in drugi. Če dodamo še slovenski rek, da se pri kavi vse pozdravi (Ovsec 1981, 50), ne preseneča, da turško kavo še danes pogosto srečamo prav v kontekstu domačega zdravilstva. Turška kava pri tem nima vloge zdravila v najožjem pomenu besede, ampak je sredstvo za lajšanje ali povzročanje določenih težav. Mnenja o škodljivosti oziroma pozitivnih učinkih kave še danes sprožajo bolj ali manj burne razprave. O tem med drugim pričajo tudi naslovi člankov v slovenskem tisku, med katerimi zasledimo: »Rjava zrnca za lepši začetek dneva. Plusi in minusi kave« (Rjava ...), »Kava na zatožni klopi« (Kava ...), »Nasilje nad kavo o (Nasilje ..,) itd. Ljubljančani menijo, da je turška kava dobra za preganjanje mačka, za potešitev lakote, za ljudi z nizkim krvnim pritiskom in proti migreni. Proti glavobolu jo uživajo z dodatkom limoninega soka, skupaj s cigareto pa naj bi bila odlično odvajalno sredstvo. Delovala naj bi tudi poživljajoče oziroma proti zaspanosti in utrujenosti.
Na bolj ali manj stereotipnih Ibtugrafijah z najrazličnejših družinskih praznovanj so skodelice za kavo skoraj ob ve/na sestavina (¡7. družinskega albuma ene od sogovornic).
zato je nekateri v popoldanskih ali večernih urah ne pijejo.
Pojavljanje turške kave v funkciji izražanja gostoljubnosti je tesno povezano z osnovno funkcijo kave, funkcijo medija druženja. Poleg tega, da kava ustvarja ustrezno atmosfero za medsebojno komunikacijo, je tudi sredstvo, s katerim gostitelj izkaže svojo gostoljubnost, Janez Bogataj navaja, daje kulinarična postrežba gosta, torej tudi postrežba s pijačo, eno izmed glavnih področij dediščine gostoljubnosti na Slovenskem (1992. 204). Turška kava ima večkrat funkcijo zahvale, pri čemer ne povabimo na kavo zgolj iz vljudnosti, zaradi gostoljubnosti oziroma ohranjanja dobrih medsebojnih odnosov, ampak se skušamo s tem oddolžili za kakšno uslugo. Eden izmed sogovornikov se spominja, da je sosedom v stolpnici že nekajkrat pomagal pri manjših selitvenih ali obnovitvenih delih v stanovanjih. Ti so ga v zahvalo po koneu povabili »na kavico«, (Turška) kava ima pogosto funkcijo darila. Pridevnik je v oklepaju zato, ker ne podarjamo že pripravljene kave, ampak kavo, ki jo je treba tako ali drugače skuhati. Ker pa je med prebivalci Ljubljane prav turška kava prevladujoč način priprave kave, je o turški kavi kot darilu povsem upravičeno govoriti. Podarjanje »škrniclja« kave je med Ljubljančani precej pogosto. Kava je darilo, ki »pride vedno prav« in ga lahko, kot menijo Ljubljančani, podarimo komurkoli. Kava je torej nekakšno univerzalno darilo, vendar se v vlogi darila praviloma pojavlja ob vsakdanjih, manj pomembnih priložnostih in je pravzaprav le
znamet\je pozornosti ali zahvale. Med darila, ki se navezujejo na uživanje turške kave. spadajo tudi kompleti skodelic, džezve in kavni mlinčki. Ta darila so pogostejša pri obdarovanju sorodnikov, dobrih prijateljev ali družinskih članov, pa tudi ob pomembnejših dogodkih, kot so poroke, različne obletnice, rojstni dnevi ipd. Ena izmed sogovornic se spominja, da je pred leti sosedi večkrat posodila električni mlinček za kavo, ta pa ji je skupaj z mlinčkom vedno vrnila še manjši zavitek kave. Druga pripoveduje, da si je od znancev nekajkrat sposodila sesalnik za prah. obvezno pa ga je vrnila z zavitkom kave.
Turška kava ima tudi funkcijo iniciacijskega prehoda. Kava je namreč simbol odraslosti in Božidar Jezernik meni. dajo pubertetniki na Slovenskem začnejo piti, ko hočejo pokazati, da prestopajo v svet odraslih (Než m ah 1999, 50).
Kava, natančneje njena usedlina, je tudi sredstvo za napovedovanje prihodnosti. Do vedeževanja iz kavine usedline imajo Ljubljančani večinoma negativen odnos in te dejavnosti ne jemljejo resno. V družbi, ki je zbrana ob kavi, se sicer večkrat najde kdo, ki skuša komu od navzočih »šlogati«, vendar gre pri tem ponavadi le za popestritev razpoloženja. Ena izmed informatork pripoveduje, da je nekoč med sodelavci pogovor nanesel na »šloganje«, pri čemer se je izkazalo, da sodelavec pozna žensko, ki se ukvarja s tem. Ker jo je stvar zanimala in ker »vsako stvar rada p roba«, se je z njo dogovorila za obisk. »Šlogarica« ji je najprej prerokovala i t
Iti
Glasnik S.E.D. 40/3.4 2000. slran 25
RAZGLABLJANJA
usedline v skodelici, nato pa še iz prstnega odtisa v usedlini, ki se je prej nabrala na krožniku. »Seanse* se je. kot sama pravi, udeležila zgolj iz radovednosti, sicer pa meni, daje »šloganje traparija«. Omenjanje prehranskih izdelkov v pregovorih, rekih in vražah je nekaj povsem običajnega, ker pa se je kava v prehrani Slovencev uveljavila razmeroma pozno, je v njih manj pogosta. V slovenskih pregovorih in rekih ima med pijačami osrednje mesto vino. Kava se na primer pojavi v pregovoru »Kava in alkohol sla za človeka, kar je bič za konja« (Reja 1997, 148} ali pa v že omenjenem reku »Pri kavi se vse pozdravi«. V zvezi z apotropejskimi dejanji oziroma čaranjem po analogiji pa je zanimiva ta Omemba kave: »Karkoli si je nosečnica zaželela jesti, so ji vedno ugodili, sicer bi otroku ostala materina znamenja: rdeča, ker ji je manjkal pršut ali vino, rjava, ker ni pila črne kave.« (Reja 1997, 144) Nastanka omenjenih pregovorov, rekov in vraž sicer ne kaže povezovati s turško kavo, ki seje na Slovenskem bolj uveljavila šele po drugi svetovni vojni, ni pa izključeno, da se njihova uporaba danes navezuje ludi/predvsem na to vrsto kave. Pregovorov, rekov in vraž, ki bi se navezovale na turško kavo. Ljubljančani ne poznajo veliko. Na primer pregovor pravi, da bo tisti, ki v skodelici najde kavino zrno, v bližnji Prihodnosti dobil mnogo denarja, in tudi. da je to znamenje za srečo. Turška kava se pojavlja tudi kot element humorja. Med Ljubljančani sem zasledila dve različici šale v zvezi s kavo. Nekega dne Je Bosancc povabil Gorenjca na kavo. Naslednjič pa je Bosanec obiskal Gorenjca in tudi ta se je ponudil, da mu bo skuhal kavo. Bosanec je opazoval Gorenjca, ko je zrno kave, privezano na vrvico, vrtel okrog džezve in ga vprašal, čemu to počne. Odgovoril mu je, da je bila kava, ki jo je pil P'i njem premočna, zato bo sam skuha! manj močno, V drugi različici te šale pa v'ogo Bosanca prevzame Škot, v gospodinjstvu se turška kava večkrat Pojavlja kot kuharska sestavina, najpogosteje za pecivo, na primer kavne rezine, kavna torta, ruska punč torta, Hramisu idr. Turška kava se kot sestavina bodisi vlije oziroma umeša v testo ali pa se uporabi kot tekočina za navlaženje Pečenega testa.
Literatura in viri
A. S„ Rjava zrn ca za lepši začetek dneva. 1*1 us i in minusi kave. V: Delo & Dom 16. 4. 2000. 14- 15. RAŠ, Angelos 1980: Slovensko ljudsko izročilo. Ljubljana.
BOGATAJ, Janez 1992: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana.
BRAUDF.L. Ferdinand 1988: Strukture vsakdanjega življenja: mogoče in nemogoče. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, 15,-18. sioletje. Ljubljana.
MARONDE. Curl 1976; Kund um den Kalite. Frankfurt ¡im Main.
GOD1NA - GOLIJA, Maja 1996: Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, Maribor,
HANGL Antun 1990: Živol i običaji Muslimana u
Bosni i Hercegovini. Sarajevo.
HROVAT. Metka 1996: Dišeča opojnost. V:
Gospodarski veslnik 14.3. 1996, 18-19.
JEZERNIK, Božidar 1999: Kava. Ljubljana.
KAL1NŠEK, Felicita 1980: Slovenska kuharica.
Ljubljana.
KAPLAN, Robert D. 1993: Balkan Ghosts, A journey through history. New York, KREMENSEK, Slavko 1970: Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem. Ljubljana. KRONIKA slovenskih mest št. 4. 352. Ljubljana. [934.
LOZAR. Rajko 1944: Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana.
MERLJAK, Sonja 1999: Kava. Zelena zrna niso bila krma za kamele. V: Delo 13. II. 1999, 38. M.. G. 1996: Kava na zatožni klopi. V: Mag 13. 3, 1996, 68-70.
MLADIKA. Družinski lisi 21/7, platnice. Celje. 1940.
MODA IN upril-maj 2000, 31.
NASI L.It nad kavo. V: Slovenske novice 19. 5.
1998, 19
NEDELJSKI dnevnik 4. 6. 2000. 34.
NEŽ MAH. Bernard 1999: Pijača, kije povzročala
socialne revolucije. V: Mladina 25, 10, 1999. 48-50.
NOVAK. Vilko I960: Slovenska ljudska kultura.
Ljubljana.
OVSEC, Damjan 1979: Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana.
- • 1980: Kratek pregled ljubljanskih kavarn od začetkov do današnjih dni. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 20/4, 167-174. • | 1981: Zanimivke. Še o kavi in kavarnah v zgodovini. V: Mladina 15. 1. I9SI. 50. PAJSAR, Breda, Nena Zidov 1991: Občina Ljubljana Bežigrad. ETSEO - 20. stoletje. Ljubljana.
POPOV. Jurij 1997: Ljubljansko meščanstvo nekoč. Nacionalni naboj je zabrisal razlike med sloji. V: Ljubljana 2/2. februar 1997, 16-17. RAVNIK. Mojca 1981: Galjevica. Ljubljana. REJA, Magda, Tatjana Sirk 1997: Briška kuhinja. Kuhinja in kulinarična kultura v Goriških Brdih. Ljubljana,
SLOVAR slovenskega križnega jezika, Ljubljana 1995.
STUHEC, Marko 1994: Kranjska suila za zrcalo, vilico, nož, ¿lica, kavno ročko, čaj ni k in njuhal ni robec. V: Zgodovina za vse l/L 1-9. VALER1. Renec 1996: Colfcc in Sweden, A social lubricant. V: Jonas Frykinan, Orvar Lofgren. Force of habit. Exploring everyday culture. Lund, 139-149,
ZAPISKI s predavanj dr. Božidarja Jezcrnika pri predmetu Etnologija Balkana v študijskem letu 1997/98.
ZUBAIDA. Sami. Richard Tapper 1994: Culinary Cultures of the Middle East. London,