Kugy, dežej, Smolle ipd.
V članku V povirju treh rek v lanskem JiS smo srečali dvoje oblik priimka: Kogoj kot priimek enega znamenitejših Kranjskogorcev in Kugy kot priimek odličnega planinskega pisatelja, po očetu Korošcu iz Lipe pri Podkloštru, vnuka pesnika Jovana Vesela Koseškega Izbor koroškega slovstva pod naslovom Ta hiša je moja... v Kondorju pa nam je zastavil vprašanje sploh, kako je s slovenskimi priimki na -ej in -i. Ob osebne priimke na -ej in -i moremo pristaviti enako sklenjena rojstna imena in zatem sploh samostalnike, ki se končujejo enako. Tako se naše zanimanje razširja na področje, ki je strnjeno vključeno v odstavke o priponi -ej v 1. knj. Be-sedotvorja slovenskega jezika dr. A. Bajca {1950, 21). Dodajam gradivo iz leposlovne proze, največ Prežiha Voranca, in iz svojih naključnih zapisov iz različnih virov. Kar stoji v mojem članku med navednicami, citiram iz osebnega pisma dr. Pavla Zablatnika iz Celovca (13. nov. 1977).
Pri sorodniškem poimenovanju imamo naslednje primere: atej - ati, tatej - tati, dedej - dedi, uj-cej, ujčej, stricej - strici, kumej itn.
Pripona -ej ni naglašena, enako ne pripona -i, nastala s skrčenjem, zhtjem iz -ej. Naglaševanje Dripone -ej je po mojem mišljenju poznejše, najbrž pod vplivom naglaševanja pri priponi -e, -eta. (Prim. navedeno Bajčevo delo 66-67.)
Pomen majhnosti, drobnosti, ljubkovanja, lahko tudi podsmeha imajo samostalniki na -ej v primerih: fantej, srotej - sirotej, stolej, dežej (pohleven dež), družej, malej, nožej (nožič), strežej, pa-žej, možej, miirej (človek, črn kot murn; priimek Muri) ipd. Prešeren ima bogmeje od meje Oto-manov. Pri Bajcu beremo: pismej (pismouk), po-tepej, tlačej (počasne) idr.
Moška rojstna imena se pogosto lahko končujejo na pripono -i, ki nastopa poleg pripone -ej; ne prva ne druga nista naglašeni: Andrej - Andri, Binej - Bini, Fridej - Fridi, Gregej - Gregi, Jozej - Joži, Klemej, Kobej {= Jakob), Lipej, Lukej, Markej - Marki, Mirtej - Mirt, Nacej - Naci, Ru;^
pej (= Rupert), Tomaže), Tonej - Toni, Tomej -Tomi, Simej - Šimi idr.
s
»Ponekod uporabljajo obliko Foltej ali Polti samo za mladega ali malega Valentina, medtem ko starejšega Valentina kličejo samo še z imenom Folt«
Pripono -ej srečamo izjemoma tudi pri ženskih imenih. Tako imamo poleg Mojca obliko Mojcej - Mojci. Kljub moški imenovalniški obliki, z moškim sufiksom na -ej, se, po dr. P. Zablatniku, ime sklanja, kakor sledi: Mojci, Mojcije, Mojciji, Moj-cijo, a tudi: Mojcej, Mojceje, Mojceji, Mojcejo.
Poleg moških osebnih imen so obče razširjeni enako oblikovani priimki na -ej ali (poznejši) -i. Tako oblikovane priimke srečujemo na prostoru Gorenjske, okoli Bovca, Trente in Idrije, v južni Koroški in v zahodnem delu Štajerske (do vključene Mislinjske doline). Tako sodim po svojem gradivu, vendar bi bilo treba ta areal natančneje določiti ob obilnejšem gradivu. Sem spadajo priimki: Blažej, Buti (po nemško zapisano Wutü), Hiti (= lovec), Hvasü-Hvastija, Hvastja (v kranjski ravnini in proti Kamniku), Kugi - Kügej -Kögl - Kögej - Kogoj - Kogoj, Künej - Kuni, Mü-rej - Muri, Malej - Mali (po nemško zapisamo Malle), Mulej - Muli, Muri, Picej, Strupej - Strupi, Smolej - SmöH) po nemško zapisano Smolle) idr.
ObUko Stani, za starejšo Stanej, iz Stanislav, navaja iz zgodov. listin 17. stol. dr. A. Feinig v Letnem poročilu gimnazije za Slovence v Celovcu, 1974/75, 61.
Poleg oblike Vuti imamo na Koroškem priimek v obliki Vutej, Vute, Vavti, Vauti.
V slovenski pravni znanosti sta znana oče in sin, dr. Rado in dr. Gorazd Kušej. Kušeji so iz Podju-ne. V ponemčeni obliki srečamo ta priimek kot Kuschej. V telefonskem seznamu Celovca pa najdemo tudi obliko Kauschej, ki izpričuje značilni nemški samoglasniški prehod u v au (prim. Murus - Mauer, Muta - Mauten, Ture - Tauern ipd.)
150
Osebno mi je iz Kranjske gore znan primer natančnega razlikovanja samostalniške in pridevniške oblike imena Urban. Rojstno ime se jasno glasi Urban, Urbana, Vrban, Vrbana. Hišno ime pa se glasi: pri Urbaniju. Letoviščar Ivan Cankar se je 1912 hranil v hotelu Razor, pri Urbaniju. Dečla, ki mu je ob kosilu redno prinašala na mizo merico vina, je bila Urbanijeva dečla, to je dekle iz rodu Urbanija, Urbaneja. Ena vodilnih oseb v Kersnikovi Jari gospodi je Vrbanoj (z uveljavljenim naglasom na zadnjem zlogu). V tem slovenskem koncu so doma priimki: Vrbanja, Vrbanija, Urbanija, kar navaja na osnovo Vrbanej.
Pisec tega sestavka je bil Smolijov štedent, nikoli ne Smolejev ali celo Smoletov. V ljudski govorici se glasi priimek povsem jasno Smoli.
Porabljam priložnost, da pokažem na svojevrstno naglašanje pri priimkih Kravanjain Hlebanja. Uradni priimek nosi naglas na prvem zlogu: Krä-vanja, Hlebanja, medtem ko se hišno ime nagla-šuje na drugem zlogu: Kravanja, Hlebanja.
Za nas slaviste je zdaj pereče vprašanje, kako zapisovati, naglaševati in izgovarjati priimke naših slovenskih koroških pisateljev, kakor jih priob-čuje Kondor. Naše številke pomenijo strani v knjigi, navedbe med narekovaji pa so iz že omenjenega pisma dr. P. Zablatnika. Narodopisec in slovenist dr. Zablatnik je bil dolgoleten gimnazijski učitelj tu upoštevanih koroških pisateljev, obenem ravnatelj ustanove, ki je mogla in morala biti edino merodajna za pisno podobo njihovih priimkov:
Malle (Miško Maček): Malej, Maleja ali Malija; naglas vedno na prvem zlogu; »nedomače in tuje bi zvenela za koroško uho oblika Maleta, »medtem ko o naglašanju Male, Maleta sploh ne more biti govora;
SmoUe: naglas na prvem zlogu; sklanja: Smoleja; nikakor ne Smolleta ali Smoleta (158); »gen. Smoleta bi bil domačinom tuj«;
Darle, pisateljsko ime Eriha Prunča; sklanja: Där-leja, ne Darleta (169); »tako proprost koroški domačin spontano sklanja po svojem čutu«;
Wütte, gen. Wütteja ah Wüttija; »v koroškem slovenskem izgovoru Bute, Buteja ali Biiti, Butija; »na naši gimnaziji smo imeli dijake, ki so se /obvezno po krstnih listih/ pisali Wutte ali Wuttej ali Wutti. To ime se pogosto pojavlja tudi kot hišno ime: pri Biiteju ali pri Butiju; biitej ali buti je pri koroških Slovencih splošna oznaka za smr-dokavro.«;
Domej, Domeja (161); domače ime je Zgonc; Črčej, Crčeja (153).
Zdaj se obrnimo k vprašanju priimka Kugy, Kugi ipd.
Sinu ponemčenega Korošca in hčere Jovana Vesela Koseškega zdaj seveda ne bomo spreminjali
oblike njegovega priimka. Po pričevanju dr. P. Zablatnika je priimek Kogoj, s poudarkom na prvem zlogu, »najbolj znan v Podjuni«. Včasih je priimek Kogoj zapisan s končnim y, vendar je to »zgolj sprenevedanje ljudi, ki bi hoteh brisati slovenske sorodstvene povezanosti. Ipsilona slovenska abeceda ne potrebuje in ne uporablja. Spakedrana oblika Kugy stoji v rojstni matriki namesto Kugi ali Kugej pri Juliusovem očetu Pavlu. Predobro poznam matrike, da lahko vem, kako strašno površno in nedosledno so župniki nekoč zapisovali priimke - zgolj po posluhu, po slepem občutku, navadno po napovedovanju ali narekovanju botrov, ki so prinesli otroka h krstu, nikakor ne po kakih dokumentih, še manj pa po kakih pravopisnih pravilih. Gre za pismeno sprenevedanje ne samo nemških (in laških), ampak tudi slovenskih zapisovalcev, ki so bili tedaj po večini zelo slabo vešči slovenskega pisanja. Župnik Blasius Nagel /v Podkloštru/, ki je krstil Pavla Kugyja leta 1815, je bil brez dvoma Slovenec, kajti podkloštrska župnija je bila tedaj še kompaktno slovenska. Ta župnik je zgolj zaradi pomanjkljivega čuta za slovenski pravopis, tako vsaj jaz sodim, zapisal v krstno knjigo priimek v obliki Kugy namesto v obliki Kugi.«
Dr. France Avčin, ki je prevedel Kugyjevo knjigo Delo, glasba, gore (1966), je v podčrtni opombi o pisateljevem priimku postavil misel, da je priimek s končnim ipsilonom zapisal Juliusov oče, ker je s tem hotel zabrisati svoj slovenski rod. Oblika Kugi in zlasti še Kugy je našega planinskega pisatelja motila: ni mu šlo v račun, da bi bil vnuk Vesela Koseškega, živeč v Trstu, kjer ga je ponovno tudi osebno v letih pred smrtjo obiskal in ki je bil doma s tal slovenske Koroške - Nemec po rodu. Lastili pa so si ga vsaj Avstrijci, do neke mere celo Italijani. Samostojno je ob pomoči župnikov pregledal matrike za Lipo pri Podkloštru in za laro Št Lenart pri Sedmih studencih. Neizpodbitno se mu je pokazalo, da je pisanje priimka Kugy, z ipsilonom na koncu, zgolj sprenevedanje, kakor pravi dr. Pavle Zablatnik, oziroma malomeščanska želja ponemčenega Tr-žačana po imenitnosti, ki naj bi jo dal ipsilon na slovensko korenino. Svoje prepričanje in ugotovitve je nato zapisal dr. France Avčin v svoji avtobiografski klasični slovenski planinski knjigi Kjer tišina šepeta (1967,339-341). Njegovo misel tu dopolnjujemo še z gradivom, ki izpričuje slovenski izvir pripone -ej in -i pri samostalnikih, posebno še rodbinskih in rojstnih imenih.
Hiša, kjer se je v Lipi pri Podkloštru rodil oče dr. Juliusa Kugyja, je v vasi najstarejša, saj nosi številko 1. Še danes se po domače hiši pravi pri Ku-giju. In da stoji pred hišo lipa, gotovo ne priča o germanskih tleh - pri tem ni treba biti nikak romantični hejslovan.
Viktor  S m o I e j Ljubljana
151