Leop. Podlogar Iz zgodovine kranjskih trgov 9. Mokronog. (Konec.) Stare listine omenjajo plcmenite gospode (viteze) iz Mokronoga: 1137. Henrik, 1143.—1173. Albert, 1177. Oton, 1248. M^okling1. _______ Ti vitezi so bili ministerijali (podiožni vitezi) Seliških grofov in vUPJCC pozneje krških škofov. ^^^^ Krški škofje so imeli mokronoško graščino v lasti od 1. 1072. do leta 1606. V tej dofoi so se začele vojske med habsburškim voj-vodom Priderikom, poznejšim cesarjem, in Celjani; pa tudi med krškimi škofi in Celjani. Prvi boji, med Friderikom in Celjani, so se začeli 1. 1436. Takrat je cesar Sigismund (30. nov.) v Pragi imenoval celjskega grofa Friderika II. in njegovega sina Urha za državna kneza in njiju združene grofije (celjsko, ortenburško in šternberško) povišal v državno knežcvino. Habsburžan Friderik pa se je pričel bafi za svojo oblast na jugu. Na zboru v Pragi ni mogel ugovarjati podelitvi te najvišje odlike Celjanom, ker se je tedaj mudil v Sv. deželi, pač pa se je pozneje pritožil pri cesarju, da je poknežil vazala štajerske vojvodine brez njegovega dovoljenja. To je dalo povod večletnim krvavim vojskam med Habsburžani in Celjani. V teh vojskah je trpela skoraj vsa slovenska zemlja. Med krškim škofom Šalermanom in celjskim groforti Friderikom II. se jc začel prepir ob istera času (1439) zaradi nekaterih posestev blizu Celja. Grof Friderik je poslal svojega vojskovodjo, češkega plemiča Vitovca, nad krške gradove, Vojvoda Friderik V. je pa prišel krškemu škofu na pomoč. Zdaj se je vnel boj med vojvodom in celjskimi knezi. Tudi slovenske dežele so se tedaj razdelile v celjsko in habsburško stranko. Na avstrijski strani so stali Ljuibljančani in Istrani, na celjski pa skoraj vsi drugi Slovenci. Vitovec je udaril na vojvodorve gradove in vzel tudi grad Mokronog (1439). Drugo leto je sklenil Friderik, ki je postal cesar (1440), premirje s Celjani. Mokronog je bil rešen Celjanov. A 1. 1515., meseca majnika, so uporni kmetje osvojili grad in ga porušili. Takrat je padlo v ognju ljudske nevolje več dolenjskih in drugih gradov: Raka, Šrajbarski turn, Boštanj, Tariški grad, Rožek, Polhov gradec, Čušperk i. dr.2 Škof Ivan VII. Jakob je potem iz važnih razlogov prodal krški škofiji lastno graščino Mokronog v Ljubljani bivajočemu pl. Josipu Mahorčiču. To se je zgodilo 24. sept. 1615. Prodajo je potrdil nadvojvoda Ferdinand. L. 1616. 23. apr. je ^lahorčič prevzel graščino.3 Od njega jo je kupil Ernest Mihael Scherenburg. L. 1509. je bil v Mokronogu ustanovljen vikariat; prej pa je spadal večji del mokronoške župnije pod Št. Rupert. L. 1649., 10. dec, 1 Scbumi, U. u. R. B. I. 91. » Dimitz II. 26. Klun, Arch. I. 36. Hoff, G. v. H. Kr. II. 115. 3 MittheU. 1853. 19. je bila ustanovljena župnija po dobrotniku Ernestu pl. Scherenburg. Župnija "mokronoška je bila po obsegu jako majhna, skoraj sam trg z bližnjo okolico. Leta 1791. so bile mokronoški župniji prideljene še od mirniškega vikariata vasi: Stepšek, Sv. Križ, Ribnik, Pogled, Križni vrh, Gorenja vas, Ostrožnik, Podlog, Log in Bačje. Prvi vikar Jernej Turk je znan iz leta 1507., prvi župnik pa je bil msgr. Janez Andrej Walla pl. Wal-lenegkh od 1. 1646. dalje. Ernesta pl. Scherenburga sestro, Marijo Marjeto, je poročil Danicl Ivan Kajzel (Khaysell) in tako postal lastnik graščine in trga. Mogoče je pripomogel on s soprogoi, da se je zidala (1670) cerkev Matere božje na Žalostni gori. Veliki oltar v tej romarski cerkvi je bil postavljen leta 1675. Napis na tablici za oltarjem pove, da ga je daroval cerkvi mokro-noški graščak Ivan Daniel Kajzel s soprogo. Oltar je iz črnikastega mar-moorja. V tronu je podoba Žalostne Matere božje z enim samim mečem v prsih. Na kolenih drži mrtvega Sina. Kip je umeiniško delo. Velika srčna bolečina se prav živo izraža na J^arijinem obrazu. Človek misli na prvi hip, ko gleda to podobo in en sam meč, da ga je dala napraviti Kajzelova soproga po naročilu umirajočega svojega soproga po njegovi smrti. Vdova Kajzelova je imela še brata Ivan Jožefa Scherenburg. Bil je ta slaboumen in podvržen jezi. Z njim — tako poroča Valvasor — je nekoč kegljal za gradom Kajzel. V nagli razburjenosti je slaboumni Sche-renburg zabodel Kajzela v vrat, da je umrl čez pol ure leta 1675. Leta 1808. je bila lastnica tega gradu gospa ipl. Storch.1 V pretečenem stoletju je pa gospodaril v tem gradu L. baron Berg: a tudi ta ga je 1. 1900 prodal. Kdaj je bil mokronoški grad zidan, se ne ve. Letnica 1595. nam spri-čuje najbrž le to, da je bil tega leta grad prezidan in prenovljen. Mokronog je zaslovel širom sveta po usodepolnem potresu leta 1871. Treslo se je tedaj vse leto skoraj vsak dan brez izjeme, Najhujša je bila noč 2. decembra. Ljudje so čutili pod nogami strašno bobnenje in mislili, da se podira pod njimi svet. O polnoči so hiteli v sprevodu na Žalostno goro. Tudi naslednja leta se je oglašal potres še večkrat, posebno spo-mladi 1876. in 1. 1881., ko je porušil potres kraljevsko mesto Zagreb. Mokronog se omenja kot trg že leta 1280. Trški sodnik Oton se imenuje 1. 1367. Tržne pravice so trgu delili krški škofje. Vselej, kadar je zasedel krški škofijski sedež nov škof, so se podali mokronoški sodnik, njegov zbor in nckaj tržanov do novega škofa. Predložili so mu na per-gament pisane pravice in ga prosili, da jih. potrdi z novo listino. Dvakrat se je to zgodilo v Mokronogu. Leta 1567., 9. septembra, je prišel v Mo-kronog škof Urban, ki je potrdil trgu vse dotedanje pravice ter dodal listino, v kateri zavezuje tržane, da ne sme nihče brez Vednosti škofove prodati tujemu gospodu ne hiše ne zemljišča. — Leta 1606., 29. junija je obiskal Mokronog škof Ivan VII., ki je potrdil tržanom vse pravice, kar so jih imeli od krških škofov. Pozneje jim pa ti pravic niso več podeljevali ne potrjevali. Ravno ta škof je 1. 1616. tudi prodal mokro-noško graščino. Če pa novoimenovani krški škof ni prišel sam v Mokronog, so se Mokronožani podali k njemu v Strassburg na Koroškem, kjer je bila njih navadna prestoKca. Kolikor je znano iz listin, so prišli Mokronožani 22. februarja 1531 pred škofa Antona z listino, ki jim jo je potrdil že krški škof Matevž Lang pl. Wellenburg (1505—1522), in pred škofa Krištofa 10. junija 1579. Škoda, da se nam niso ohranili zapisniki o teh odposlanstvih! Tako pa ne vemo niti imen sodnika ne tržkih očetov in tržanov. Tudi listine se nam niso ohranile v izvirniku, ampak le v pre-pisu, in še od tch ne vse. Kar imamo od trga ohranjenega, je otel po-zabnosti mokronoški kaplan Peter Hicinger, ki je umrl kot dekan v Postojni 1, 1867. Bil je plodovit in temeljit pisatelj naše domače zgodo-vine. Večinoma je objavljal svoje spise v nemškem jeziku v Izvestjah zgodovinskega društva za Kranjsko (Mittheilungen des histor. Vereins fiir Krain). Tako tudi one o Mpkroraogu v letniku 1853.