METODIČNE  IZKUŠNJE
Komentiranje in revidiranje
spisov
V nižjih razredih osnovne šole je namesto številčnega ocenjevanja že zelo uveljavljeno opisno ocenjevanje. Žal pa se to ocenjevanje na marsikateri šoli izrojeva v ponavljajoče se komentarje: »Lepo.« »Zanimivo.« »Pazi na postavljanje piL« »Če bi spis prebral še enkrat, ne bi naredil toliko napak.« »Vsebinsko izvrstno, pravopisno pa ne.« Take leporečne ali stalno enake ocene učencu ne povejo nič pomembnega o kvaliteti njegovega spisa. Samo če je kritika spisa dovolj prodoma in podana na razumljiv način za otroka, lahko zares prispeva k razvijanju učenčeve pisne spretnosti.
Oglejmo si primer, kako učenec na podlagi svojega na hitrico napisanega spisa lahko napiše boljšo verzijo svojega besedila. Tale spis je napisal učenec tretjega razreda osnovne šole:
Nesreča in šivanje glave
Nekega dne pred tremi leti sem bil v Krari^ki gori. Igr4 smo hokej in meje bratranec po nesreči z hokejsko palico po glavi. Nato sem bil ves krv4.
Prišel je oče in me odpeljal v bolnicoJn je oči ozunaj počaka|jaz pa sem šel v sobqLki so šivali. Zdravnik mije zapičil inekcijqLda me n^i bolel^ko 6odo šivali. Hotel seiriLda bi imeriiiekcijq[da bi doma šprical z njo.
Čez tri dni sem šel v šolo z povito glavo. Vsi so se mi smejaiy az pa sem se tudi^nemu smeju[ki je imel nos povit. Klicali so ga nosorok.
Aleš
Učenčevo pripovedovanje je tekoče, naravno in humoristično obarvano. Dogodek je predstavljen samo v grobih črtah: samo to, kar se zdi zanimivo otroku. Če pa pogledamo na spis z vidika pravopisnih znamenj (teh je v njem kar 25), bomo presodili, da gre za podpovprečen spis. Marsikatera učiteljica iz nižjih razredov bo rekla, da noben učenec v njenem razredu ne piše s toliko napakami.
Razredne učiteljice so na seminarju za opisno ocenjevanje spis preštudirale, predebatirale in podenj napisale:
»Aleš, svojo nesrečo si popisal nazorno, živahno in s humorjem, vendar ponekod premalo nadrobno. Ali te je kaj bolelo? Ali te je bilo strah pri zdravniku? Kaj si doma počel z brizgalko? Onemu s povitim nosom so rekli nosorog. Ali so tudi tebi dali kakšne vzdevek? — Priporočam ti, da namesto nekaterih besedic in postaviš piko, da povedi ne bodo tako razvlečene.«
Na podlagi opozoril o pravopisnih napakah, danih s popravnimi znamenji, in nasvetov v komentarju pod spisom je čez nekaj dni Aleš s sošolko Majo napisal naslednjo tretjeosebno pripoved o svoji nesreči in dogajanju po njej:
301
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 8
METODIČNE  IZKUŠNJE
Mumija in nosorog v našem razredu
Nekega dne je bil Aleš v Kranjski Gori. Igrali so hokej. Ko je bratranec Lojzek močno zamahnil s hokejsko palico(je namesto ploščice zadel Aleševo glavo. Aleša je oblila kri in ga je zelo bolelo.
Na srečo je tisti trenutek prišel na igrišče Alešev oče. Odpeljal gaje v bolnišnico. Tam je bilo Aleša zelo strah. Zdravnik je rekel, da ima hudo poškodbo. Ko mu je dal injekcijq[ga je Aleš prosil, če mu da brizgalko, da bo doma brizgal z njo. Zdravnik mu je dal najmanjšo od brizgalk.
Čez tri dni je Aleš že lahko šel s povito glavo v šolo. Vsi so se mu smejali. Aleša je bilo sram. Ko je zagledal sošolca s povitim noson^si je oddahnil. Sošolec mu je rekel: »Živijo, mumija!« Aleš pa mu je odvrnil: »Ti si pa nosorog!«
Aleš in Maja
Kot vidimo, je nova verzija spisa veliko pridobila na pravopisni in vsebinski izpopohijenosti. S skupnimi močmi sta tretješolca napisala skoraj pravopisno popoln spis. Samo v tri zložene povedi s časovnim odvisnikom (z veznikom ko) nista znala postaviti vejice. V spis sta vnesla vrsto izrazov za čustvovanje: boleti, strah, sram, smeh. Tretjeosebno pripovedovanje jima je dovolilo odmike od pripovedovanja o resničnem dogodku in oblikovanje bolj ustvarjalne fikcije. Iznašla sta izvrstno metaforo za človeka z obvezano glavo: mumija. Zgodbo sta vložila v sendvič iz presenetljivega naslova o mumiji in nosorogu v šolskem razredu in duhovite poante, v kateri je pomen besed mumija in nosorog pojasnjen.
Primer popravljanja spisa in pisanja nove verzije, ki sem ga tu predstavil, je bil izredno uspešen, vendar sem tudi v drugih primerih dobil dobre poprave, čistopise ali predelave prvotnega besedila, tako da seje vživljanje v spise in pisanje opomb podnje splačalo. Kaj sklepam iz tega? Ocenjevanje ne sme biti sredstvo za pritiskanje na učenca, ampak sredstvo za njegovo usmerjanje k odpravljanju napak, izpopolnjevanju in doseganju mojstrstva. Naravno je, da pri prvih poskusih pisanja nastajajo napake, vendar jih je mogoče odpravljati in postopoma povečevati spretnost učencev. Ocenitev ne sme biti ločena faza od pouka, ampak naj bo tako presoja dosežka kot tudi izhodišče za novo urjenje v spretnosti. Popravljanje spisov bi bilo treba spremeniti, da ne bi bilo samo nadloga za učence, posebno za tiste, ki naredijo veliko napak, ampak možnost za odpravljanje napak in za vsestransko izboljševanje besedila.
Samo naivni in neizurjeni ljudje nič ne popravljajo svojega sporočila, medtem ko izurjeni ljudje ali poklicni pisatelji besedilo neprestano spreminjajo, predelujejo in izboljšujejo. Tudi učence je treba privajati, da svoje besedilo tako potrpežljivo oblikujejo, kot na primer trenirajo za doseganje športnih uspehov. Ne samo prvi zapis, ampak tudi skrbne poprave in nove verzije besedila zaslužijo oceno ali celo pohvalo in občudovanje. Revizije spisov zaenkrat niso sestavni del naše šolske prakse, vendar je že marsikateri učitelj razmišljal, da običajno pisanje poprav ni učinkovito in da bi bilo treba pri tem nekaj spremeniti. Tem učiteljem bodo rešitve v smeri, kot sem jo nakazal, sprejemljive. Razume pa se, da mora biti pregledovanje in spreminjanje spisov prilagojeno razpoložljivemu času ter zmogljivostim in interesom učencev in učiteljev.
France Žagar Pedagoška fakulteta v Ljubljani
Literatura
Izard, John: Assessing learning achivement. Paris: Unesco, 1992.
White, Edvard M.: Teaching and Assessing Writing. San Francisco, Washington, London: Jossey-Bass Publishers, 1985.
302 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, ät. 8