gledališče zmisel zanjo, Z opero »Mignotn« je prišel na plan drugi kapelnik g, Brezovšek s tako vestno naštudirano prireditvijo, da jo smemo in celo moramo imenovati v muzikalnem oziru prvo dostojno uprizoritev letošnje sezone. Razlika med njo in med izvajanjem drugih opernih del je bila tako očividna, da je bilo občinstvo po vsej pravici presenečeno in je ka-pelnika koj poi uverturi počastilo z aplavzom. Bila je to sploh prva predstava, kjer je orkester več nudil kot solisti, medtem ko je stal pod vodstvom g, Rukavine vedno daleč za solisti,
Orkester ima dovolj dobrih moči, med temi iz-boirne interprete in bi bil lahko prav dober, da, pod gotovimi pogoji tudi izvrsten; zato g, Rukavini dvakrat zamerimo, da fingira prvega kapelnika.
Naša opera ima letos nekaj novih moči, o katerih naj tudi nekoliko spregovorim. Najprej gdč, Zikova, ki je že v Hoffmanoivih pripovedkah pokazala svoj dober glas in je pozneje v vlogi Rusalke ž njim popolnoma prodrla. Kakor je videti, ima vse sposobnosti, da postane najboljša pevka. Njena glavna vrlina je, da ima veliko simpatijo do izrazitosti v glasbi in v petju, da poudarja pevno stran tega, kar prednaša, da se popolnoma in brez pridržka vživi v glasbo, da je pravzaprav ne prednaša, ampak živi in da ne podredi glasbe svojemu značaju, ampak sebe glasbi. Njeno petje izraža obenem veliko ljubezen in spoštovanje do" glasbe in je ravno zato tem bolj simpatično, — Druga moč, ki jo moramo pozdraviti na našem odru, je gdč, Thierry. Njeno petje skuša dati vsakemu tonu neko posebno barvo, izmeriti mu obseg in moč, Način petja, kakor ga ima gdč, Thierrv, bo napravil kedaj na poslušalca globok, nenavaden vtis, V njem je nekaj strogega, pripovednega, recimo baladnega, kar bo preneseno v liriko napravilo označeni vtis. Obe pevki zastopata čisto različen način petja; če smemo rabiti primero, je razlika med njima nekako približno taka, kakor med petjem  J e s i t z e in  Emmy Heim,
V »Pikovi dami« smo imeli priliko poslušati gostovanje g, Wurscherja iz Prage, ki se je v vlogi Hermana pokazal dobrega, rutiniranega pevca in razumnega igralca. Imel bi bil ostati pri nas, kaj ga je pravzaprav odgnalo,  ne vem,
Sedaj ima naša opera toliko dobrih moči v orkestru in med solisti, da bi v pravih rokah lahko bila — upam si trditi — izvrstna. Gospodične Zikova, Richter, Thierrv, Medvedova, gospodje Stepniowski, Drvota, Kovač, Levar, R u m p e 1 so vsi zato dovoljno jamstvo. Poleg teh je še cela vrsta ljudi, ki se dajoi dobro uporabiti. G, Brezovšek napravi, kar more; toda težko je napredovati, če je nekdo pri gledališču, ki vedno zopet podere, kar se napravi- Najhuje pa je, če ima mož s to lastnostjo v gledališču glavno besedo. Tako je namreč še mnoigo težje. Mi bi lahko imeli opero, na katero bi bili res lahko ponosni; kakor sem že povedal, se je ta možnost dejansko tudi pokazala, žal, še ne tako pogosto, kakor bi želeli. Zadnje čase, ko se je razpravljalo o podržavljenju gledališča in je prišlo na površje vprašanje intendanta, je nastalo v nekaterih prizadetih krogih veliko vznemirjenje, zlasti ko sem se drznil ob priliki uprizoritve opere Boheme popolnoma nezastrto povedati svoje mnenje o' sedanjem intendantu. Rešitev vprašanja   podržavljenja    pričakuje   mlada   generacija
popolnoma mirno, ker se zanese na delazmožnost in impulzivnost svoje struje in je prepričana, da je nje-nemu stališču sojena zmaga.                   Mqt.. KogQJ
Cerkven koncert Cecilijinega društva za stolno župnijo,. Dne 10, marca smo imeli po vseh vrtoglavih plesnih in svetnih prireditvah mirno točko v našem umetniškem življenju: cerkven koncert. Ta zasluži, da ga zabeležimo in izpregovorimo nekaj besed o njem, Važnost ima poi svoji tvarini: vseskozi resne in umetne skladbe; odličen je po svojem osredju: v posvečenem poslopju, kjer ne vpliva senzacija ure', ne odločuje družabni žig, ne motijo nikogar toalete; pozornost obrača nase po posebnih odnošajih, kakor n, pr. s tem, da je uporabil tudi orgije, katerih Ljubljana nima v nobeni koncertni dvorani, blagodejno in umetniško odlično je vplival s tem, da občinstvo rii motilo s ploskanjem utisov skladb in da se je začel ob napovedanem času.
Sodelovali so samo domači umetniki, diri-gentje, organist in zbor. Proizvajali so razen domačih tudi skladbe drugorodnih umetnikov in s tem pokazali, da jim tudi tuje hiše niso nepristopne in se spoznajo v. njih,
Spored je bil, osobito glede izmere, vzoren. V Ljubljani stojimo še vednoi na seljaško-nekulturnem stališču preobilice pri svojih zahtevah. Cerkven koncert fe nudil šest točk, katerih izvajanje je zahtevalo poldrugo uro, tako da nihče ni bil prenasičen in. je mogel vsakdo slediti do konca in z užitkom,
Kar tiče po'sameznih točk, je bila prva predigra v a-molu, ki jo je zložil Danec Niels Viljem Gade (1817—1890) vseskozi neoporečna, za orgije zamišljena skladba, o kateri pa ne moremo reči, da ima mnogo tistih tajinstvenih severozemskih potez, ki jih kažejo* drugi Danci, Švedi in Norvežani (Ahlstrom, Grieg, Svendsen i, dr,); pač vpliv nemške romantične šole,
Kanonik dr, Kimovec (rojen 21, sept. 1878) je zložil v proroškem čutu z ozirom na naše nove od-nošaje »Staroslovensko mašo«, t. j, rimski ordinarij v staroslovenskem prevodu. Delo je posvečeno ljubljanskemu vladiki dr. Jegliču, Za naše dni in za občinstvo je bila ta točka najzanimivejša. Moderna skladba je. Prvi pogled na partituro' preseneti za trenutek, a skladba je preprostejša, kakor bi bilo sklepati po razsipno uporabljenih akcidencijah; teh se našim zborom ni treba bati: maša je lahko izvedljiva primerno izvež-banim zborom, Instrumentacija ji daje blesk in sijaj, Gospod skladatelj si je stavil nalogoi, da uglasbi mašo kratko in jedernato. To je tudi res dosegel — a na račun enotnega učinka; dr. Kimovec je prevzel tu vlogo glasbenega Tacita s svojo brevilokvenco: kratki stavki se uveljavljajo vsak sam zase, kakor čudaki med ljudmi, ki nočejo občevati med seboj. To svojstvo podčrtava še bolj menjavanje tonovskih načinov, ki so zanimivi, dobro uvedeni in premosteni ter dajejo skladbi živ in pester kolorit, pri vsem tem pa pospešujejo vtis para-taktične uredbe, — Dasi je maša lahko izvedljiva, imajo vendar pevci precej težavno nalogo glede fizične vztrajnosti, ker so vedno zaposleni, posebno' v večjih delih maše; g. skladatelj jim je pustil samo na dveh mestih malo oddiha: »Blagoslovljen« ima pred >Osanno« tri in »Aganče« pred tretjim vzklikom dva takta medigre. G. skladatelj si pošteno nič ne prizadeva, da bi utajil
98
vpliv svoje dunajske šole; inštrumentira vrlo spretno in prav tukaj se javijo reminiscence Mozart-Havdnove in njune epigonske dobe, posebno pri sklepih.
Tretja točka je bila božična skladba za orgije, zložil Enrico B o s s i (roj- 1861), prvi med modernimi organisti v Italiji. Motive je dobil pri italijanskih du-darjih ter jih je poplemenitil s svojo umetnostjo, Skladba je preprosta, lahko pojmljiva, a ne prav lahko izvedljiva.
Četrta točka je nudila dva mešana zbora s sprem-ljevanjem orgelj: »Bazena noč« in »Zdrava o nebes Kraljica«. Prvo je zložil o. Hugolin S a 11 n e r (roj, 29. nov. 1851), drugo dr, Fr. Kimovec; obe lepi, polnodoneči skladbi in izvirni v invenciji, moderni v harmoniji.
Na petem mestu je bila druga glavna točka tega večera, koncert za orgije (g-mol) s spremljevanjem orkestra, obsežna skladba v treh delih od Jos, R h e i n -bergerja (* 1839, f 1901). Umetniško stoji ta glasbo-tvor na prvem mestu med vsemi, ki so jih izvajali. Bujna invencija, duhovito predelana, dinamično in agogično ustrojene tonovske mase v dojmljivi obliki, polne blago-glasja, ki se ga človek navzlic širokemu razprejanju ne naveliča. Najboljše skladbe Rheinbergerjeve so namenjene orgijam; izmed tega umetniškega zaklada je izvajani orgeljski komcert (op. 177) največje delo njegovo, Za umetniško smer gospoda stolnega kapelnika Stanka Premrla je značilno, da se je lotil tega bisera — in težavne skladbe. Rheinberger vobče ne zahteva virtuoz-nosti; a pri tej skladbi zahteva celega organista, ki ima v oblasti svoj inštrument, ki je vztrajen in se uživi v razne sloge. Dočim je namreč prvi del zamišljen kot bistven del harmoničnih mas, je drugi del orgeljskega parta vodilen, da ne rečem samostalen, v Bachovem slogu pisan, V tretjem delu preseneti naenkrat — dor-mitat aliquando et bonus Homerus — precej banalni motiv, ki se pa takoj zopet potopi,
Zadnja točka je bil mešan zbor z orkestrom: »Raz-glašenje Gospodovo«, zložil Stanko Premrl (rojen 28, sept, 1880), Obelodanil ga je »Cerkveni Glasbenik« L 1916 v 12, štev,, ustrojenega za mešan zbor in orgije; pozneje ga je skladatelj opremil še z orkestrom. Značilni učinek ni poverjen vokalnemu delu, ampak instrumentalnemu spremljevanju. Skladba se giblje v najmodernejši smeri, ki išče posebno učinkovite izrazitosti v postopih in sozvokih, katerih se moramo pri nas šele navaditi. Da se da tudi v tem slogu pisati pravilno, je dokazal g. skladatelj ponovno.
Proizvajanje točk je bilo umetniško — navzlic vsem zaprekam, ki jih je imelo društvo. Premrl je finočuten organist, tehniško na višku, izveden v registriranju; o njegovi igri je mogoča samo pohvalna sodba, pa naj izvaja samostojne skladbe na svojem inštrumentu, ali naj spremlja, — Pri Rheinbergerjevi točki se je le opažala nedisponiranost trobilcev, dasi je g, vojaški kapelnik dr, Jos, Č e r i n vodil izvrstno, precizno in z navdušenjem, — Pod taktirko dr, Kimovca je donela staroslovenska maša; peli so jo* gladko; a zdelo se. je, da si želi kompozicija še bolj pomnoženega zbora — ob taki priliki; tudi orgije so se zdele pri tako; napolnjeni cerkvi šibke v svoji moči. Interpretacija je bila, osobito pri staroslovenski maši, subjektivna, kakor je umljivo. Vendar se mi zdi, da bi bilo nekatere točke manj utrirati. Nekam usiljivo se mi je zdelo stakatirano
poentiranje: svei, svet svet, kakor bi se kregali z ljubim Bogom; tu bi bila na mestu ponižna objektivnost, ki se izraža v širokem, izzvenečem akordu na vsakem udarcu,
A to so posameznosti, ki jih sme vsakdo zamišljati in braniti raz svoje stališče. Ponavljam, da je bil koncert, o katerem sem poročal, v vsakem pogledu užitek in da smo hvaležni Cecilijinemu društvu stolne župnije, da nam je pripomoglo do duševnega podviga s svojim
izbornim koncertom,                                       K,    ,
Mantuani.
Razno.
Dr. Vojeslav Mole.
». . . Morda je naše  že ime
samo še  bleda senca med  spomini,
ni vzdihov več in suhe so solze.
Pozabljeni smo, izgubljeni sini, Ah,  dolga, težka,  izgubljena lela, mladost ubita,  križana, v  tujini. , ,
Mi vsi smo kakor tožen vrt brez cveta, — uničil ga ponočen je vihar, zatrl mu v kali vsa semena sveta, — nikdar ne bo več prejšnjih rož, nikdar.«
(Vojeslav Mole: Pismo v domovino. Otonu Župančiču. — »Naš list«, št. 2. Tomsk v Sibiriji, 9. julija 1919.)
Pesnik zbirke »Ko so cvele rože« (Ig. pl. Klein-mayr & Fed. Bamberg, 1910) se nahaja že šesto leto v Sibiriji. Kaj se to pravi, kaj čuti njegovo srce ob spoznanju tega bridkega dejstva, kateremu nobena silna volja posameznika ne more odpomoči, nam povedo najzgovorneje navedeni njegovi verzi. Njegov pesimizem, da prejšnjih rož ne bo več, nam seže globoko v dušo, a ko čitamo najnovejše njegove verze, ki jih priobčujemo v današnji številki, in posebno1, ko čitamo še mnoge druge reči, ki jih poznamo v rokopisu, ne bomo tako pesimistično gledali v njegovo bodočnost, ker vidimo, da še ni usahnil njegov cvet, ampak se je še bolj razvil in da se je vsebina njegovih poezij neprimerno poglobila. Življenje je krut učitelj, to velja tudi za pesnika, vendar le tisti, ki je res kaj globokega preživel, je zmožen kaj globokega izraziti, in pesniku Moletu pač ne bo treba biti žal za dolga leta trpljenja in spoznanja. Pa tudi človeku Moletu ne bo žal zanje pozneje, — ker kje smo se ljudje spoznali bliže v slabostih in dobrih straneh, kakor v ujetništvu? Saj ni nihče tako; dobro pogodil tega razpoloženja, kakor pesnik sam v svojem »Petru Siču«, katerega oktave je pilil v najneugodnejšem ujetniškem ozračju. Takole slika ta žalostni milje, spomin;ajoči na »Mrtvo hišo« Dostojevskega:
»In vsako jutro ista nizka soba,
deset ležišč je v njej, deset drugčv,
In vsako jutro vstajamo iz groba
spominov, sanj v resničnost topih dnov;
in vedno je v besedah ista zloba;
od dne do dne kot težek sen snegov
zagrinja srca vedno višji srd:
brez krink je vsak obraz in v njem je smrt.
99