Mirko Kunčič
Janezkova domača naloga
Naša kokoš
Naša kokoš je debela kot nogometna žoga. Hodi po dveh nogah kot ljudje. Na nogah nima umazanih nohtov kot Urbasov Gregec, umazanec nemarni,  ampak kremplje. Kremplji  so močni in imam jaz  že  njihovo        fotograiijo na licu. Kokoš pohrusta vse, kar ji pride pod roke. Še celo črve       in ščurke in ajdove žgance in drugo takšno golazcn. Strašno je požrešna.        Ce p pomolim prst, kavsne po njem s kljunom, in bi ga prav gotovo požrla, če bi ga ji dal. Včasih se tudi zmotL Zadnjič sem ji vrgel košček mila. Skočila je nanj kot mačka na miš in ga požrla, preden sem utegnil za-klicati: Stoj! Potlej je debelo gledala, kakor da bi imela božjast. Šele tedaj, ko je imela milo v želodcu, je sprevidela, da ni meso.
Naša kokoš znese vsak dan po eno jajce. Jajce je debelo kot buška, ki se mi je naredila na čelu, ko me je Urbasov Gregec z burkljami oplazil. To Jajce sestra ocvre stari materi za večerjo. Stara mati so bolni. Rak }ih grozno ščiplje po želodcu. Kdaj jim je zlezel noter, ne vem. Gotovo takrat, ko so pili vodo iz potoka. V potoku kar mrgoli rakov.
Kadar bodo naša mati kokoši zavili vrat, bodo stara mati jedli karjo juho. Rak bo v kurji fuhi utonil in stara mati bodo spet zdravi, Jaz imam staro mater zelo rad, ker pravi, da imam piškave zobe. Kadar bom postal pisatelj, bom o sestri Lenki napisal takšno povest, da si bo od jeze po-pulila lase!
Naši kokoši se dobro godi. Dela nima nobenega in tudi v šolo p ni treba hoditL Tudi jaz bi bil rad kokoš. PotleJ me ne bi več boleli zobje. Kokoš niina zob. In tudi umivati se mi ne bi bilo treba, če bi bil kokot. Kokoš nima obraza in ušes. Srečna kokošl