P r o 1 o g ul) priliki iibilurijcntske vesulice slovunskili iu hrvatskili pripnivnikov v Ljubljani, dne 4. vel. srpana l<S'Ji Žrtvuj sri'O najblažje, čas in glavu, Vspcdbujaj, ufii, vnemlji, teši brate! J. Cimperman. ozdravljena srpno, gospoda vrla, Pozdravljena stotisočkrat rnod nami! Noč zaželena krila je razstrla, Ki združila nas \n-vie v svetlom hnuni In pot, težavno, uovo nain odprla, Da zrenio nanjo s srčninii željaini. Ob pragu srca nain polne spomini, Ki so zajcti v donia zgodovini. Pomlad ovetora kraljcvala zeinlji, V raj je prestvarila solza dolino, Da nje krasota vsakega razvnemlji, Ki v doni ravan odbral si in planino; V Ijubezni, koja srca vsoh objemlji, V ljubezni zvesti žil za domovino On, ki bolest zrl svojega je roda Pod trdo roko tujcga gospoda! . . . Ta tožni rod bil rod jo majke Slavo, Ta krasni svet — nam doniovina draga! Solze pojilo njene so dobrave — Saj plakala nebrojna srca blaga . . . Moč rok pomore domu, \redre glave, 8 solzami se ne privojskuje zinaga — Na dolo so raožje stopili vrli In z dolom tuje ko nasilstvo strli. Kdo bil je prvi, ki je zeinlji sveti Med narodom ljubezen jel krepiti? Kdo je obupan rod učil živeti? Kdo za pravico ga učil boriti? Kdo kazal pot, po koji nm je speti, Da slednju' niore do kreposti priti? Kdo doma bila pomor, kdo boritelj ? Rcšnik tnu, or« in vodnik? — 1'ritolj! —Zamrla doba straha in trcpeta, Slovenu novo žitje se začelo: Rod gleda na vladarja in očeta V zvestosti, ki učiteljevo delo; Ljubezen daje raoč mu v delu sveta, V kateri srce do Boga vzkipelo. Ljubezen žila v vek bo ta vznesena, Ker v nilada srca kal je nje vsajena. Blagost ti, narod, ki dobrote ceniš Mož, ki so ohranili t,i življenje! To pazi, da se v delu ne poleniš, V katerem ti jedino je vstajenje — Dokler krepostnih mislij no premeniš, Do vzorov ti ne mine hrepenenje, In dokler polja tvoja mdči Sava, Učitelj živi in njegova slava! Napočil slavnosten je dan, ki združil Hčera zbor z domu zvestimi sinovi. Nam src doslej nikdo še ni okužil, Krepe s sovraštvom tuji jih rodovi! Prisegel vsak je, da bo domu služil, Dokler ga žitja zibljejo valovi. Ce v drugem ne, srce v ljubezni vsako Nas vseh od danes bodi si jednako. In to ljubezen, ki kot solnce vroča Razvnemlje kri nam, srce, čelo, lico: Rodila doraovina je cvetoča, Ko v čar odele vesne jo cvetice, In ded, čegar beseda jc tresoča V molitov vnuku sklepala ročice, Ob uri sinrti velel mu jedino, Boga ljubiti, carja, domovino! Ljubezen trojna, združena v jednoto, Jedini zmoter narn je delovanja: Odvedel tega bo korak v samoto, Pomore domu tam do blagostanja; Užival drugi mesta bo lepoto, Učiti — nrisel tod mu bo vsakdanja. Kdo vpraša, kje niu boljšo je plačilo — Ob sreči dunia plačan je obilo. In danes, glej, ob nas se mnogo zbralo Krepostnih mož, žena, deklet, da z vanii Vso srečo mi delirno in zahvalo, Ki navdušuje vsakega med nami. Srce hvaležno bode to ostalo, Dokler blesti nam solnce nad goraini: Ko nas ne bo, potomci bodo naši Ljubezen vračali ljubezni vaši. Vojščak junaško stopa v boj krvavi, Ko čuje glas: Ti domovino brani! Krepilo danes vaši nam pozdravi, Ko stopamo na dušni boj pozvani. Krvav ni boj, a vender vodi k slavi, Ki domovini v čast in moč ostani, Uokler učitelj žije domovine, Nje rast in blagostanje ne preniini'. Zazveni spev! — Od goro in do gdro Ti plnj razvnet ob notranjeio viharji! Napolni domovini vse prostore, Bogu tia čast in diki nied ci^sarji! Iskri so rosa v svitu zlato zorc, Gori srce na doma nam altarji. In vam, ki združila ljubezon prava, Zaslužena in večna bodi slava! — E. Gangl. J^