Razdolžitfev kmefa. Naš slovenski kmet je zašel po vojni vsled več vzrokov, ki ne leže v krivdi kmetov samih, v tako težke gospodarske razmcrc, da njegove kmetijo niso več uspevale, marveč da se je moral močno zadolžiti. Upal je vedno in pričakoval, da se bodo težki časi gospodarskega propadanja vendar spremenili v boljše tako, da se bo kmet prav. v vsem počutil na svoji zemlji kot največji in najboljši gospod. A mesto izboljšanja — še korak navzdol k propasti. Kmet za svoje z žulji svojih rok, s trudom in z znojem svojega obraza pridobljene poljedelske proizvode ni takorekoč ničesar dobil in izkupil. Svoje življenjske potrebščine (blago in drugo) je pa moral prav. tako drago plačevati, kakor takrat, ko je svoje pridelke najbolje vnovčil. Še več! Zadnje čase tistih niti v denar ne more spraviti. Kakor Lazarju se godi kmečkemu ljudstvu v gospodarskem življenju narodov. Kmet je zabredel v dolgove. Zadolžiti se, je laliko delo, tem težje dolgov se iznebiti; tudi s plačevanjem obresti so že združene velike težave. Tako se je zgodilo, da je vsled nemožnosti vnovčenja lastnih pridelkov kmet zaostal s plačanjem obresti. Zapel je boben, ki je toliko kmečkih domačij izpraznil in jih izročil novim ljudem v oskrbovanje ter morda v prav isto usodno pot končanja. Prisilna sodna prodaja slovenskiti kmečkih domačij ob narodni meji pa ima za naš narod še narodnostno izgubo. Gospodarsko jačji drugorodni element (Nemci) pokupijo ta)ke domačije; na nasih tleh se ustvarja nacijonalna in gospodarska podlaga za širjenje tujcev. V dneh gospodarske stiske kmečkega ljudstva je dolžnost javne oblasti, da skuša resnično omiliti bedo svojih narodov, predvsem pa onih, ki nosijo pravzaprav na svojih plečih vse breme davčnega načina. Taki poskusi omiljenja bede imajo lahko koristni namen in uspeh, ali pa samo vzbujajo videz, da bodo koristili, dočim je uspeh že od vsega početka dvomljiv in vprašljiv. Ozreti se hočemo na naš zakon o zaščiti kmetcv, ga pregledati in ugotoviti njegovc solnčne in tudi senčne strani. Smoter omenjeuega zakoua je gospodarska zaščita kmetov; pod zaščito tega zakona ne spada vsak lastnik ali imetnik kmetij, torej posestnik v zmislu običajnega razumevanja pojma kmeta, marveč uživa v zakonu opisano zaščito le oni: 1. ki obdelujc zemljo sam, ali s članl svoje rodbine in 2. čigar obdavčeni dohodek izvira pretežno od kmetijstva; 3. če ne presega njegovo posestvo 75 ha za obdelovanje sposobne zemlje = njive, sadovnjaki, vinogradi, travniki, razen pašnikov. Kdor se hoče torej poslužiti omenjenega zakona, mora izpolniti oba spredaj opisana pozitivna pogoja in obenem ne sme biti veleposestnik (negativni moment). Izjema od občega določila, da mora kmet obdelovati zemljo sam, ali pa s člani svoje rodbine, nastopi, ako n-1 more ta oseba vsled bolezni ali vsled slabosti sebe ali svojih rodbinskih članov sama obdelovati svoje zemlje; ma- loletni otroci kmetov, dokler ne postanejo polnoletni, in kmečke zapuščine, dokler se ne izroče dedi.em, spadajo pod ta zakon, čeprav prvi sami ne obdelujejo zemlje, v drugem primeru je pa osebno obdelovanje izklju.eno, ker zapustnika ni več, dedič pa še ni postal lastnik podedovanega zemljišča. Potrdila o tem, kdo je kmet, izdajajo občine na zahtevo kmeta-dolžnika, ali na zahtevo sodišča; ta potrdila mora potrditi tudi srezko načelstvo. Zaščita kmeiov pa obstoji od 20. aprila 1932 naprej v tem: 1. da se odložijo vse tekoče javne prisilne prodaje premičnih in nepreoaičnih stvari zaščitenih kmetov;- 2. da se novih prodaj takšne imovine ne sme doyoljevati; 3. da se ustavljajo vse prisilne uprave in odvzemi zarubljenih stvari, ki se izvrše, da se prenesejo stvari od dolžnika-kmeta v hrambo tretje osebe; 4. dolžnik-kmet (njega porok in nerazdelni dolžnik) plača za svoje izvršljive dolgove najveC samo 6% obresti, čeprav je bil obsojen na višje obresti; le tedaj, ako so določene nižje, plača ianet te nižje obresti. Za zaščitenega kmeta so vobče dovoljene najvišje le 6% obresti letno. Preko te najvišje dopustne obrestne mere gre zakon samo v teh dveh slučajih: 1. ako upnik še pred vložitvijo tožbe prostovoljno odloži dolžniku-kmetu plačilo dospele terjatve, ali 2. ako umakne že vloženo tožbo. V teh dveh primerih se sme dogovoriti največ 10% obresti letno, brez ozira na to, ali so ble prej dogovorjene višje ali nižje obresti. Dogovori, da bo kmet plačal višje kakor 6% obresti letno, ako mu upnik dovoli odložitev izvršbe, ali višje kot 10% obresti letno, ako upnik dovoli odlog plačila, ali ako tožbo umakne, so neveljavni; sodiš.e samo ne sme viš- jih obresti niti prisoditi, niti dovoliti izvršbe za nje. Poroki in nerazdclni dolžniki kmetov uživajo tudi omenjene ugodnosti. Tozadevna zaščita kmeta velja, dokler se ne izda kmeta o spremembi kmečkih dolgov, vsekakor pa preneha veljavnost zakona najkasneje 6 mesecev, računajoč od 20. 4. 1932, dalje, to je 20. 10. 1932. Sodišča so sicer po svoji službeni dolžnosti dolžna, da prisilne dražbe, ki so tekle dne 20. 4. 1932, odložijo, ikadar imajo že v spisu samem zadostno oporo za to, da je dotični zavezanec zaSčiteni kmet. Velikokrat to dejstvo iz spisa ne izhaja s potrebno sigurnostjo, ali pa sodišča vsled preobloženosti z delom to prezrejo, tedaj mora vsak zavezanec sam, ako smatra, da spada pod zakon o zaščiti kmetov, predlagati pri izvršilnem sodišču, da se javno dražbo odloži. V tem primeru bo sodišče na zavezančev predlog zaprosilo pristojno občino za potrebno potrdilo, izvršilno postopanje bode pa sodišče ustavilo vse dotlej, da bo sklep o odložitvi prisilne dražbe postal pravnoJnočen, to je, ako ga ne bo mogoče izpodbijati z rekurzom (s pritožbo). Močneje pa je zakon zaščitil kmetedolžnike, ki so se jim njihovi predmeti (premičnine ali nepremičnine) prodale na javni dražbi, ako je kupil na javni dražbi prodane predmete: 1. zahtevajoči upnik sam ali 2. oseba, ki je z njim v sorodstvu ali «vaštvu do druge stopnje, ali 3. zastopnik (pooblaščenec) zahtevajočega upnika. Ta pojačena zaščita velja že od 19. 8. 1932 dalje. Te vrste dražbe, ki so se izvršile po 19. 3. 1932 za dolgove zaščitenih kmetov in pri katerih je izdražbal prodajane predmete eden izmed gornjih oseb, se razveljavijo. Posledica razveljavljenja je ta, da mora kupec izdražbane predmete vrniti kmetu, kadar mu kmet vrne kupnino s 6% obresti letno od dne, iko je kupec plačal kupnino. Ako je kupec izdražbane predmete že prodal ali daroval dalje, ali pa so sicer prešle v tretje roke, torej ako izdražitelj ne more več stvari vrniti, tedaj mora povrniti kmetu pravo vrednost izdražbanih predmetov, ki so jo imeli na dan dražbe, dočim mora kmet vrniti kupnino s 6% obresti letno od dne, ko je kupec položil kupnino; kmet lahko zahteva tudi povračilo škode, ako je stvar manj vredna ali poškodovana. To poročilo prave vrednosti mora zahtevati zaščiteni kmet v šestih mesecih, ko dobi ta zakon obvezno moč, to je najkasneje do 20. 10. 1932. Za prenos nepremičnin od kupcazdražitelja nazaj na zavezanca se ne plača ponovne prenosne takse. O sporih zaradi vrnitve predmetov in zaradi povračila resnične vrednosti odločajo izvršila sodišča. Kljub tem določilom pa morejo doseči prisilrio dražbo: narodna banka, državna hipotekarna banka, privilegirana agrarna banka, državni zaklad za terjatve, za katere se vodi izvršba na osnovi sodnih odločb (n. pr. bolniški stroški), samoupravna telesa (banovine, občine, OUZD itd.) in njihove hranilnice ter zadruge, ki so organizirane in poslujejo po veljavnih zakonih o zadrugah. Tudi za preživninske terjatve proti dolžniku-kmetu in za terjatve, ki izhajajo iz n.jegovega kaznjivega dejanja (razne odškodnine, bolestnine itd.) se lahko doseže prisilna dražba kmetove imovine. Zlasti pa lahko vsakdo za vse svoje terjatve, ki so nastale po dnevu 20. 4. 1932, predlaga pri sodišču prisilno dražbo in isto izvede. Poleg teh določb vsebuje zakon tudi še predpise, kako se odpomore denarnim zavodom, ki so vsled odložitev izvršb zašli v plačilne težkoče: 1. vsled obče kreditne krize ali 2. vsled neobičajnega in prekomernega dviganja vlog, pod pogojem, da so vrednosti zavoda večje od bremen. V tem primeru določi ministrski svet na zahtevo prizadetega zavoda po predlogu ministra za trgovino in industrijo roke za izplačilo vlog in drugih terjatev. Predpišejo se tudi ukrepi, ki so potrebni za redno poslovanje zavoda ter za varnost vlagateljev in ostalih upnikov. Minister za trgovino in industrijo ima pravico, da prizadetemu denarnemu zavodu postavi komisarja, ki stalno nadzoruje poslovanje zavoda. Ostali del zakona je postavil v veljavo nekaj predpisov novega izvršilnega zakona, kar pa za Slovenijo ni ničesar novega z ozirom na to, da že danes veljajo prav enaka določila. (Konec prihodnjič.)