JCnjiia C. V
Siivtjenje in svet
Stev. ti._Ljubljana 25. cGtebra *9<Ž9.	£eto 3,
Justin: »Vinotok« '(lesorezi
Inž. Janko 'Kukovec
Mahatma Gančfhi
(Iz predavanja)
Nedavno je Indija slavila 60 letnico svojega nacionalnega voditel ja Gandhija. O tem svojevrstnem možu, ki je tako značilen za dobo prebujenja vzhodnih narodov, se drugod pišejo cele knjige. Naslednji članek je pri nas prvi poizkus, da se seznar nijo z njim širši krogi našega ljudstva.
Današnja doba nima moža javnega življenja, čigar besede bi se vedno ta« ko popolnoma ujemale z dejanjem in čigar dejanja bi bila vedno le prenos najvišjih etičnih idej v življenje, kakor opažamo to pri slavnem Indijcu Mahatmi Gandhiju. Ni ga moža, ki bi se bil tako nesebično spojil z dušo svojega naroda, predvsem pa z dušo najbednejših, in ki bi bil radevoljno kakor Mesija vzel nase težki križ vo« ditelja zatiranega naroda, kakor ga je Vzel Gaindhi.
Kdo je Gaindhi? R. Rolland opisuje njegovo zunanjost takole: Mirne
temne oči. Vitka postava, mršav obraz, štrleča ušesa. Nosi belo čepico, odeva se v belo haljo in hodi bos. Živi od riža in sadja. Pije le vodo in spi na golem podu. Spi sploh zelo malo in dela brez odmora. Pri prvem srečanju te preseneti najprej izraz neskončne potrpežljivosti in ljubezni. Smeje se otroško nedolžno; sploh je velik pri« jatelj otrok. Njegova vljudnost prisili tudi najognjevitejšega nasprotnika k vljudnosti. Vsako najmanjše popušča« nje nasproti resnici mu je neznosno.
Še kratek življenjepis.
Rodil se je 1. 1869. v severnozapad« ni Indiji. Poteka iz visokega rodu, ven* dar ne spada v najvišjo, t. j. knežjo kasto. Oče in ded sta bila vodilna dr« žavnika, toda oba sta prišla v nemilost zaradi svoje velike prostodušnosti in značajnosti. Ti lastnosti je podedoval v največji čistosti ljun veliki potomec. Značilno je nadalje, da se je štela ta rodbina k neki hinduiski sekti, ki ji je bil prvi zakon — »ahimsa« — non vio« lene, t. j. ne uporabljaj nasilja! — Tudi to si moramo dobro zapomniti, da ra« zumemo Gandhijeve skoraj nadčlove« ške moči; kakor vidimo, so pri ustva« ritvi takega značaja sodelovali celi ro« dovi visokodušnih ljudi. Tu vidimo, kaj pomeni pravilna selekcija in kaj je tradicija v rodbini!
Študiral je na vseučilišču v Londonu. Najprej se je navduševal za angleško civilizacijo, a prav kmalu ugasne ta ogenj in po triletnem bivanju se vrača 1. 1891. v domovino, bolj kot kedaj po« prej preverjen, da najde svojo izpol« nitev in cilj le med svojim narodom.
Dve leti po vrnitvi je bil že v južni Afriki — na ozemlju Holandcev in Angležev, kamor so ga klicali odvetni« ški posli. Tam je živelo kakih 150.000 rojakov, skoraj sami najpreprostejši delavci, ki so jih beli gospodarji iz« mozgavali in zaničevali. Niso se smeli niti svobodno seliti. Celn Gandhija, an« gleško vzgojenega gentlemana, so kot Indijca psovali in opljuvali; / hotelu in na vlaku so ffa postavljali pred vra* ta. V^e to pa 25—26 let starega advo« kata ni moglo omajati. Postal je bra« niteli in vorlitelj zatirnfih rojakov. Toda za razliko od drugih narodnih'
voditeljev se ni dolgo zadovoljeval z vlaganjem peticij, s časniško kampa« njo, s kongresi. V njem se je začel ve« lik duhovni preobrat. Zaprl je dobro idočo odvetniško pisarno, slekel go« sposko suknjo ter s<- ogrnil v haljo bednih in hodil bos. Ta obleka mu je ostala za vse življenje. Gandhi pa se« veda ne igra bednega, temveč je res prav tako beden kot je bil Frančišek Asiški, s katerim ima toliko skupnega.
se tako — četudi zelo revno — preživ« ljajo.
Tako je odtrgal belim izkcrišče« valcem delavce in njih industrija je imela zaradi te neudeležbe — non par« ticipation — veliko škodo. — Tu seno pri pristno Gandhijevi metodi: ne udeležuj se tega, kar smatraš za slabo, ali zlo! Četudi boš zaradi tega trpel, bo zmaga tvoja, če si v trpljenju sil« nejši.
Mahatma Gandhi v
Saj je ena njegovih glavnih zahtev, da človek ne imej nič več, kot je neob« hodno potrebno za najpreprostejše
življenje.
V tem času opažamo pri tem Indij« cu, da je vplival nanj Lev Tolstoj, s katerim je bil tudi v pismenih stikih. Vemdar ga je Tolstoj samo potrdil v lastnem prepričanju, ki se je rodilo v indijskem svetu! Žrtvoval je lastni de« nar, ves svoj zaslužek in zbral toliko sredstev, da je kupil obsežno posest. Na njem je zbiral veliko število svo« jih rojakov, da obdelujejo zemljo in
tžbi svojih prijateljev
Že takrat se je pri njem pojavila: misel, da je trpljenje edini pravi vir zvišanja človeškega življenja. Človek šele tedaj pokaže svojo vrednost, če sme prostovoljno vzeti nase trpljenje in ga hrabro prenaša.
Toda glej! Ko so bilS industrijci v nevarnosti, je, prekinil svoj odpor in jim takoj pohitel na pomoč. — Tako je med bursko vojno organiziral sanitet« ne čete in ko je izbruhnila L 1904 v Johannesburgu kuga, je pripravil bol« nico. Kolikokrat je bil v smrtni nevar« nos lil Angleška vlada je bila prisilje«

na, ga ponovno odlikovati. Vsa njego« va požrtvovalna dejanja pa je niso za« držale, da ga ne bi bila obsodila več« krat na ječo in celo v prisilno delav« nico! Kolikokrat ga je pretepla razjar« jena množica — enkrat skoraj do smrti.
Ta junaška in svojevrstna borba je dosegla višek 1. 1906. Na ogromnem zborovanju je zbral Gandhi v Johan« nesburgu vse zatirane narode in jih zaprisegel k zvestobi. Organiziral je demonstrativen pohod Indijcev po vsem Transvaalu in povzročil velikan« ske industrijske stavke.
Borba je trajala celih 20 let. Boj naj« višjih duševnih sil proti mehanični, brutalni sili, organizirani po »visoki« evropski politiki. — Duh pa je le zma« gal nad pestjo! Bil je to visok in pre« krasen znak vstajenja novega časa!
Leta 1914. je izšel kraljevski ukaz, ki odnravlja sramotni davek in dovoljuje Indijcem vseljevanje in prosto selitev. Gandhi je izpolnil zastavljeno si viso« ko nalogo in se je vrnil čez 21 let kot zmagoslaven, priznan in preizkušen voditelj v domovino. Bil je 45 let star. Z vestnostjo, ki mu je sploh lastna, je zdaj proučeval neznane mu indijske politične razmere. Od pričetka 20. stol. obstojita v Indiji dve struji: zmernej« ša, ki želi reforme v sporazumu z An« gleži, radikalna, ki hoče izgnati sploh vse Evropce.
Takrat pa izbruhne svetovna vojna. Anglija je navezana na pomoč kolonij. Svečano obeta Indiji popolno prostost. — Indija ji veruje, postavi skoraj 1 milijon mož na bojišče, rnspeva z ogromnimi materijalnimi dajatvami in čaka mirno na izpolnitev svečane ob« ljube. Svetovna vojna je okrepila v veliki meri samozavest kolonialnih na« rodov in seveda tudi Indijcev.
A mir je prinesel le razočaranje. Na glasneišo zahtevo Indije je odgovorila angleška vlada s proglasitvijo obsed« nega stanja. Indija se je čutila brez« mejno razočarano in prevarjeno. Na« povedovala se je krvava revolucija. Usodne odločitve so poklicale Gan« dhiia na krmilo!
Dasi je tudi njemu visoko političen cilj narodna svoboda in enakopravnost (angleško: home rule. indijsko: swa« raj), vendar ni razmotrival, ali bi revo« lucija vodila k uspehu ali ne. Brezvsa« kega kolebanja je nostavil nad najvišii politični cilj narodne svobode — eti&
ni imperativ: ne ubijaj! Krvolitja pod nobenim pogojem ne sme biti!
Leta 1920. je pisal: »Če se Indija od« loči za meč, potem napoči zame ura težke preizkušnje. Upam, da jo zma« govito prestanem. Moja religija ne po« zna nobenih pokrajinskih mej. Ako je v meni vera živa, potem bo zmagala tudi nad ljubeznijo domovine.«
Kakšna je neki ta vera, ki mu je vedno v življenju odločujoča moč, ki mu je skrivnostni plamen življenja!? Gandhi je globoko spojen z religijo svojega naroda, zares veren človek, vendar nikdar na stroške svojega raz« uma! Prostodušno in ostro je že žigo« sal napake, ki so se utihotapile v hindui« sko vero, dasi ima do nje globoko lju« bežen. Njegova religiozna duševnost je res širokosrčna, svobodna in iskrena, podrejena edinole glasu vesti.
Socialno se je bil opredelil sam, ko je dejal, da ni revolucionarec, temveč reformator. Želi pristen narodno«//?« dijski razvoj, izključujoč evropsko ali ameriško civilizacijo in njene kapitali« stične temelje. Pravi: »Indijski Ročk« feller ne bo nič boljši od ameriškega.« Črna doba — doba teme se mu zdi na« ša moderna civilizacija, ki je Evropo zaslepila in jo zasužnjila denarju.
Enako kot Rabindranat Tagore bi tudi on hotel obvarovati svojo Indijo pred kapitalizmom, zavrti tok in raz« voj časa, da. celo potisniti ga nazaj! Sociolog in politik se je umaknil mo« ralistu. Gandhi zahteva bojkot strojev, vrnitev k primitivnemu patriarhalnemu gospodarstvu z zopetno upeljavo ko« lovrata v vsako domačijo.
Gandhija najdemo vedno ob stra« ni potlačenih. Vztrajno skuša zboljšati nizki položaj ženstva in z vso dano mu energijo in gorečnostjo se poteguje za najbednejše, najbolj zaničevane in za« tirane — za parije. Na tem polju ga moramo imenovati direktno revolucio« narca. Sam je storil nezaslišno dejanje, ko je kot pripadnik visoke kaste adop« tiral hčer nekega parije.
Najvišji Gandhijev cilj mu je, s\'0« boden človek — svoboden narod, ker samo ta ima možnost, da se razvija kvišku in izpopolnjuje svojo življen« sko misijo! Zaupa svojemu narodu, njegovim duševnim silam, da bodo zmaSale nad materialnimi silami. Sam pravi na nekem mestu: »Moč ne sloni na telesnih zmožnostih, temveč pred« vsem na neomahljivi, neupogljivi volji]
»Non violenc« pomeni pač trpljenje, zavestno trpljenje, toda trpljenje je temeljni pogoj življenja. Nihče se ni še povzdignil, kdor ni šel skozi očiščujoči ogenj trpljenja! »Non violenc« je za* kon naše človeške vrste, kot je »vio* lene« zakon »bestije«.
Če bi se Indija vdala zakonu sile — bi jo bil moral zapustiti. »Moje domo= ljublje je podrejeno moji religiji.« Njegova religija pa zahteva duševni boj!
Zavedamo se, koliko velikih dušev* nih moči zahteva Gandhijeva »non violenc«! Z vso dušo želi zmago in svobodo svojemu narodu, kljub temu pa vidi vedno brata celo v tlačitelju. Rajši trpi sam, rajši se sam žrtvuje, nego da bi storil drugemu nasilje. Ni* kar ne mislimo, da je to prisilno žrt* vovanje plahe, strahopetne duše; ne, to je prostovoljno junaštvo, ki prema* guje živalske strasti, zavedajoč se, da je duševna borba višja, silnejša, edina, ki je še dostojna današnjega človeka in da je tudi sovražnik tvoj brat! Tuj svet, tuje mišljenje in čutenje našemu civiliziranemu svetu, a vendar tako ze* lo krščansko!
★
Kako je Gandhi oživotvoril svoje visoke etične ideje v življenju? Življe* nje je edina pravilna preizkušnja! Le* pih besed in programov imamo več kot dovolj, toda beseda mora postati meso!
Leta 1919. vidimo Gandhija v ustav* ni opoziciji. Njegova stranka se ime* nuje »satya grahi« (brez nasilja) in je za sodelovanje z vlado. Ko pa izda vla* da neki krivičen zakon, ji odpove po* korščino! V glavnem hoče nasprotnika pridobiti s propagando, z lastnim trp* ijenjem in z ljubeznijo. Gandhi pravi: »Najtrše železo se mora stopiti v og* nju ljubezni. Če se Britanci ne dajo omehčati, je to dokaz, da ni ta ogenj zadosti vroč.«
V tem času se je izvedelo med ljud* stvom, da so Gandhija aretirali. V Pančabu so izbruhnili nemiri (aprila 1919). Ob nekem velikem, a mirnem zborovanju je dal angleški general streljati s strojnicami na množico. Na prostoru je obležalo 500 do 600 mrt* vih. Gandhi je takrat zapisal: »Pri* pravljeni moramo biti na ugonobitev tisočev in tisočev nedolžnih ljudi, pre* den dosežemo glas v svetu narodov.« Vlada je proglasila zopet obsedno sta* oje in pozaprla mnogo uglednih me*
ščanov. Val ogorčenja je pretresel in« dijski svet; prikipel je do viška, ko so fantastični moslimi izvedeli za mirov* ne pogoje, ki so jih velesile naložile Turčiji in sultanu*kalifu. Tako so bila pripravljena tla za skupni nastop Hin* dujev in mohamedancev, med kateri* mi so prej divjali divji in krvavi sporL
Grozni dogodki so zdaj posunili Gandhija z desnice na skrajno levico indijske politike.
Na njegov predlog je proglasil na» rodni kongres — non cooperation (ne sodelovanje) — z bojkotom zakono* daj nega sveta in vseh javnih šol ter odložitev odlikovanj javnih in civilnih funkcij.
Najvažnejša je swadeshi zahteva (swa*sam; desha * dežela), ki proglaša bojkot tujega uvoženega blaga, osamo* svojitev domačega gospodarstva, zo* petno upeljavo domače industrije, predvsem kolovrata, ki lahko preživlja tudi najbednejšega. Gandhi postane pravi fanatik kolovrata in Tagoreju samemu priporoča, naj obesi svojo liro na steno in sede h kolovratu.
Ob tej priliki naj omenim, da je bil Tagore oster nasprotnik, tega »non co* operation« pokreta. Tagore piše: »Na* cija, ki se zapre nred svetom v lastne meje, greši proti novemu času. Prebu* jenje Indije se mora vršiti skupno s prebujenjem vsega sveta.«
Indija se je odzvala Gandhijevemu klicu in v tej veliki britanski koloniji so napočili usodni dnevi.
Gandhi je obvladoval ogorčeni zbor teh neštetih milijonov nalik neumorne* mu, oboževanemu dirigentu. Noč in dan je bil med množico; tu je vzpod* bujal in dramil omahujoče, ondi kro* til po krvi hlepeče, zdivjane strasti — in nenehoma apeliral na plemenitost in pogumnost Angležev, da bi razumeli junaška indijsko dušo.
Pol leta je trajal ta orjaški odpor.
V tem času je prekinil zvezo z angle* ško vlado in z evropskim gospodar* stvom, a zastavil je vse svoje velike moči, da postavi na ruševinah novo stavbo, pristno indijsko domačijo.
Narodni kongres se je z Gandhijem na čelu odločil za najstrožji ukrep: za bojkot davkov!
Novembra I. 1921. je prišlo do no* vega krvoprelitja v Bombayu ob prili* ki obiska princa Waleškega. Gandhi je bil ves obupan, ker ni mogel obvla* dati množice, kakor se je bil nadejal. Radi tegat je ukinil bojkot davkov in si
sam naložil enodnevni post na teden v pokoro, ker ni tega predvidel in ker se je še premalo vživel v ljudske mno« žice. Mrzlično, morda vprav revolucio« narino nastrojenje je še vedno rastlo. Podelili so Gandhi ju diktatorsko ob« last! Množica je videla v njem svoje« ga Mesijo! Mnogi so ga proglašali za poosebljenega Boga. A Gandhi je bil vedno enak: najpreprostejši, naj« skromnejši človek, ki mu je bilo tuje vsako oboževanje.
Ob koncu leta 1921. je napolnilo in« dijske ječe 25.000 mož in žena. Dogod« ki so silili naprej, pristaši so nestrpno pritiskali. Gandhi je moral zopet odre« diti bojkot davkov, kar seveda najlažje privede do spopadov. In res: ni bilo treba dolgo čakati. V manjšem kraju Chanri so napadli policaji procesijo vernikov. Razbesnela množica jih je vse poklala oziroma sežgala v policij« skem poslopju.
Gandhija so ti strašni dogodki po« polnoma potrli. Kes in dvom o dušev« nih silah njegovega naroda so mu div« jali v duši. Takrat je napisal v svojem listu »Young India«:
»ČS nočemo dopustiti, da se spreme« ni »non violenc« v violenc, se moramo nemudoma vrniti nazaj, da zopet ustva« rimo mirno ozračje. Kaj zato, da bo« do naši nasprotniki vriskali nad našim ponižanjem ali polomom! Boljše je, da nas obtožujejo strahopetnosti in slabo« sti, nego preloma naše prisege. Rajši pretrpim vsako ponižanje, prognanstvo in smrt, samo da obvarujem pokret na« silstva!«
Morala je tudi zdaj zmagala nad po« litiko, duša nad telesom. Njegova be« seda o »non violenc« se je utelesila.
Indijski apostol si je naložil pet« dnevni nepretrgani post (pravi post!), da se še bolj očisti ter pronikne še globlje v narodovo dušo.
Tretjič zavre kolo gičantionega vo« za, a z veliko težavo! Krepka, a od« ločna manjšina hoče naprej za vsako ceno.
Najtežje borbe "ga očuva ljubezniva angleška vlada, ki se odloči po dolgem kolebanju, z zelo težkim srcem, k od« 'ločilnemu koraku. Spoštovala ga je, a se ga obenem bala. Spoznala je pa tu« di, da ie niegova »non violenc« revolu« cionarnejša metoda nego vsako nasi« Ije.
Dne 9. marca 1. 7922. da jp dola aretirati. Morda ie ta korak zadržal mno« žico .vred naihuišim. Tn zdai je stal Gandhi pred sodniki. V svojem odgo«
voru državnemu nravdniku, ki ga je obdolžil, da je hujskal ljudstvo prott vladi, je najprej opisal s pretresljivimi besedami, kako se je izpremenil iz vnetega lojalista v ognjevitega prista« ša »non cooperation«, »non violenc« (satyagraha) pokreta. Ta zgodovina je težka obdolžitev delovanja angleške vlade. »Vaš vladni sistem,« pravi, »slo* ni edino le na izsesavanju množice.« Prevzel pa je nase vso odgovornost za nemire v Madrasu, za grozni zločin v Chauri, za nezmiselno opustošenje v Bombayu. Prevzel je krivdo množi* ce, čeprav je bil on tisti, ki ni nikdar segel po meču, ki se je zmerom boril zoper nasilje, nepoštenost in laž.
Njemu nasproti je stal sodnik —• pravi angleški gentleman. »Tudi tisti,« mu je dejal, »ki ne soglašajo z Vašo politiko, Vas globoko spoštujejo kof požrtvovalnega voditelja visokih idea« lov, da celo svetega življenja!«
S težkim srcem mu je odmeril naj« manjšo kazen, 6 let ječe. — Vrata ječe so se zaprla, a Gandhi je ostal živ —• bolj živ nego poprej — v srcih mno« žice, ki ji je postal kakor Krist —, svetnik in odrešenik!
Dve dolgi leti ne slišimo nič o njem. Prihajajo le poročila, da boleha. Ob koncu drugega leta je bila nenadoma potrebna operacija na slepiču; prebil jo je srečno, ostal pa je še dolgo tež« ko bolan. Angleška vlada je porabila prav rada to priložnost in ga je izpu? stila na prosto. Tako so zahtevali celo angleški vladni listi! 10. februar — dan njegovega osvobojenja — je bil pro« glasen za državni praznik v Indiji. Me« etingi, praznovanja, procesije zazna« mujejo ta dan. Ječo je zapustil oslab« ljen in bolehen, pravijo pa, da je po« stala njegova prej žalostna narava mirna in vesela. Njegovo tako in tako dovolj šibko telo se je skrčilo za polo« vico, a duša se je razširila in objela ves svet.
Gandhiieva ideologija ni samo na« cionalno indijska, marveč ima mesian« sko poslanstvo za ves svet. Res je, vsi krščanski narodi odločno zametujemo nasilstvo, laž, hinavstvo in seveda tudi uboj in vsako krvoprelitje: krščanstvo zapoveduje ljubezen do bližnjega, ce« Io do sovražnika. — Toda vsi smo do« puščali vedno več izjem in smo napo« sled prišli nezavedno ali zavedno do prepričanja, da so to prav lepi nauki za prižnico ali spovednico, tudi za etič« ne teorije, da pa v življenju niso i»
vedljivi. V življenju kraljujejo narav« ni zakoni boja za obstanek; kdor je močnejši in bolj zvit, ta zmaguje v dir« ki po moči in po užitku, ki sta nam poleg denarja najvišja bogova.
To so naši zakoni in teh se držimo, po njih živimo!
Gandhi nam ne toliko s svojimi ide« jami, kolikor s svojimi dejanji, z oseb« nim vzgledom odpira perspektivo bolj človeškega in manj živalskega življe« nja; pravi nam, da je naša dolžnost na zemlii, da se čimbolj oduhovimo, po« stanemo duhovna bitja, ki žive po bož« jih zakonih.
Morda ni nihče storil še nikdar ta« ko junaškega in posrečenega poskusa, uravnati vse komplicirano javno živ« ljenje po najvišjem nravstvenem na« čelu, ki se glasi: Ne s silo, temveč z duševnimi sredstvi poravnajmo med« sebojna nasprotja!
Naj zaključimo z besedami Rabin* dranata Tagoreja:
»Upam, da se bo krepko razvijal ta duh požrtvovalnosti, duh zadovolj« stva, prevzemati nase trpljenje! Niti nacionalna neodvisnost ni taka sila! Zapad veruje neomajno v moč in v materialne dobrine; še dolgo bo klical po miru in razorožitvi, zakaj vedno ga bo znova preplašila njegova lastna po« divjanost. Napoči pa dan, ko bo do« kazal dobrotni človek brez orožja da je zemlja last dobrosrčnih ljudi. Po« polnoma dosledno, če kliče Mahatma Gandhi, sam slabotne postave, brez materij alnih sredstev, na pomoč ogromno moč dobrosrčnih in poniža« nih. Naš boj je duševni boj, je boj za vse človeštvo, ki ga moramo osvobo« diti iz mrež nacionalnega egoizma.«
Dr. med. A. Froelich
Kemija človeškega telesa
Delujočim organom je treba dovajati nesorazmerno več kisika kakor »brezposelnim«: izdatna oskrba s kisikom, ki sestavlja peti del obdajajooega nas ozračja, je pogoj za sleherno prekomerno delo, ki naj ga organi opravijo, če ni količina razpoložljivega kisika, ki ga kri dovaja organom, v pravem razmerju s potrebo po njem, trpe delujoči organi škodo, njih delazmožinost popusti — utrudijo se. Dokaz za to je v tem, da se izmučeni ali od velike utrujenosti izčrpani organi nagleje in laglje opomorejo, če jim nemudoma dovedemo obilo kisika.
Po vsem tem bi raizlkovali najmanj dve vrsti utruditve. Prva oblika: utrud-Ijivostne snovi, mlečna ali fosforna kislina, se nafcupičijo v mišicah in jih krvni obtok ne more dovolj naglo odvesti i z preveč okupiranih organov ali na kak drugi način napraviti neškodljive. Druga oblika utruditve pa bi bila, če bi vrhu tega iz kakršnegakoli vzroka ne bilo za izvedbo zahtevanega prekomernega dela na razpolago neobhodno potrebne količine kisika. Ako se počivajoče mišice skrčijo in opravljajo delo, se razširijo preprezajoče jih krvne posode, srednje, male in najmanjše odvodnice kakor tudi iz le-teh izhajajoče najfinejše lasine žilice, talko zvane ka-
pilare, ki jih s prostim očesom voboe ne vidimo. To razširjenje krvnih posod je koristno, ker se v njih kri hitreje pretaka in laglje in temeljiteje odpravi nastale škodljive snovi. Toda samo od razširjenja krvnih posod, ki omogoči pospešeno dovajanje kisik vsebujoče krvi, se hudo zaposleni organi še ne morejo stalno vzdržati v normalnem stanju.
Vodja psihološkega instituta na dunajski univerzi profesor Durig je ugotovil, da nastane po vsakem naporu tako zvan »dolg kisika«. Telo ni izpolnilo svojih obveiz nasproti jače deJ«<:i>-čim organom, ostalo jim je dolžno kisika; pospešeni iin poglobljeni dihljaji. naglejši in krepkejši utrip srca. razširitev odvodnic v mišicah — vse to še ne more jamčiti za dobavo neobhodno potrebnega kisika v zahtevani količini.
Uničenje žlindre
Od delovanja organov, v prvi vrsti
mišic, ki morajo opravljati največje na zunaj Vidino delo, se stvorijo ne samo kisline, ampak tudi drugi odpadki, za katere bi bil še najbolj primeren izraz plena ali žlindra, podobno kakor pri odpadkih in neporabnih ostankih v pilavžih in kemičnih obratih. To pleno uniči ali kri s pomočjo kisika, ki ie rah-
lo zvezan s rdečim krvnim barvilom in se zato rad sprosti, ali pa jetra, odnos-no jo v neizipremenjenem stanju skupno s sečjo izločijo ledvica. Vrhu tega utegne biti, da v preutrujenih mišicah pojavljajoče se razširjenje krvnih posod, ki ima za posledico izdatnejši krvni obtok, pod vplivom kemičnih utrudlji-vostnih snovi spet preneha, da, zgodi se celo narobe — krvne posode se razširijo.
Zmani italijanski raziskovalec profesor A. Mosso je opazoval utrujene ptice selivke po preletu Sredozemskega morja. Prepelice so bile po poletu iz Afrike na italijansko obal jedva toliko pri moči, da so še letele, niso pa več mogle zaznavati ovir: nič več niso videle dreves, brzojavnih drogov in zidov in so se z vso silo zaletele vanje, pri čemer jih je mnogo našlo smrt. Profesor Mosso si to razlaga tako, da je zaradi prevelika utrujenosti iz možganov izginila kri, zaradi česar so utrujene ptice izgubile sposobnost zaznavanja in reagiranja na zaznayke.
Gorska bolezen
Da nedovoljna oskrba organov s prevažam kisikom iz atmosferskega ozračja utruditev s tem stopnjuje, da preprečuje odpočitek, posebno potrjuje opažanje preutrujenosti in izčrpanja pri naporih mišic v višavah. Že niti ne na vrhu najvišje alpske gore Mont Blanca, ki se dviga nekaj malega više ko 4800 metrov nad morsko gladino, dobi večina turistov gorsko bolezen. Le z največjim naporom volje jim ie moči nadaljevati vzpenjanje, a že po nekaj sto korakih se morajo zaradi čedalje hujše upehanosti ustaviti in počakati, da se odpočijejo, dokler se občutek svinčene teže v udih ne zmanjša. Plezanja na najvišje vrhunce na svetu v Himalajskem gorovju so dokazala, da ie vzpenjanje v višine preko 7000 metrov združeno s čedalje hujšimi težkočami, in naposled postane prav nemogoče: vdihavanje čistega kisika, ki ga turisti jemljejo stisnjenega s seboj v majhnih jeklenih valjih, odpravi te neorilike na mah. Najvišji vrhunec himalajskega gorovja Mounit Everest. ki mu je skoro 9000 metrov, je do danes ostal nepre-magan, čeprav pravijo, da turistične ovire same niso nepremostljive. Težava je le v nedostajapju kisika. Nekateri raziskovalci so se sicer z večmesečnim bivanjem na tibetski visoki pla-
noti, ki leži povprečno kakih 5000 metrov nad morjem, skušali prej privaditi življenju v redkem zraku, a ni kaj pomagalo.
Še huje tožijo letalci, ki bi radi dosegli svetovni rekord v višinskem poletu. Ni še dolgo tega, kar je neki letalec poročal o svojih izkustvih v višinah med enajst in dvanajst tisoč metrov:
... Telo mi je bilo kakor ohromelo.
najlažji prijemi, kakor na primer ore-okrenitev vzvoda, so mi bili skoro popolnoma nemogoči, ves napor volje zaman. Kakor hitro sem vdihal kisik, so vse neprililke izginile kakor bi odrezal.
Tako si tudi opomore vsaka utrujena mišica, če ji dovedeš s kisikom nasičene, drugače pa lahko docela nehranilne tekočine, denimo v obliki raztopine kuhinjske soli. Na drugi plati pa je za samo skrčenje, tedaj za delo normalne, sveže in odpočite mišice kisik docela utrpljiv, ker mišice tudi v taki okolici, kjer ni kisika, nekaj časa vzdrže kreoko zaposlitev, če je količina nastalih utrudljivostnih snovi neznatna, tudi pri dolgem delu ne nastopi utruditev, zlasti ns, če vrinemo med posamezne delovne dobe dovolj dolge premore, ki j;m je namen odpraviti in uničiti udruljivostne snovi, to je doseči odpočitek Po velikih športnih naporih pa utegne količina mlečne kiii:ne, k' oride iz delujočih mišic v kri, narasti na več ko sedemkratno ono količino, ki je je v njej ob normalnem delovanju. Tudi utruditev možganov po hudem duševnem delu stopa vselej vzporedno s porastom kislin, med katerimi je tudi fosforjeva kislina.
V boju za
Znani ameriški letalec preko severnega tečaja Byrd se mudi ta čas s svoio ekspediciio v Antarktidi. Ta članek ie vzet iz njegove knjige Proti nebu«, ki opisuje njegovo življenje in doživljaje. Napisana ie bila, preden se ie odpravil na južni tečaj. Izšla pa ie pred kratkim.
R. E. Byrd
Pot do južnega tečaja hočemo razdeliti v odseke po 150 km s primernim številom oporišč. Koliko se da ta načrt z oporišči uresničiti, je ta trenutek neznano. Vremenske prilike pa ga delajo nujno potrebnega. Pripraviti se moramo na viharje, ki bodo zdivjali prav tako nenadno kakor besno preko nas. Ti viharji prinašajo večinoma goste in divjie snežne meteže s seboj, ki trpinčijo letalca desetkrat močneje nego tiha megla. Za takšne primere so potrebna zatočišča, kjer letalec lahko prebije vihar. Zato je treba vzeti s sabo tudi priprave za zasidranje, da ne bi viharji preobračali letal.
Vzemimo, da je treba po kakšnem defektu zasilno pristati 800 km od glavnega taborišča. V tem primeru se lahko reši le v smeri oporišč do varnega pristana, kar bi bilo drugače nemogoče, ker potovalec ne more tu živeti »od dežele« kakor na visokem severu, kjer je skoraj povsod bogato živalsko življenje. Samo ob sebi umevno, da omogoča takšna določena smer znanstveno raz-iskavainje dežele na obeh straneh. Če je glavno taborišče v Kitovem zalivu, tedaj se izvrši polet proti južnemu tečaju ob robu nepoznanega sveta. Kjerkoli
v ■ v v ■
izni tečaj
letiš tu v višini 1500 m, povsod se razgleduje oko po širokih površinah, ki jih ni videl še živ človek. S fotografsko kamero za snemanje zemljepisnih kart upamo obseči proti vzhodu 150 km širok pas. Povratna smer pa zmanjšuje na najmanjšo mero tudi nevarnosti, ki pretijo radi zahrbtnih viharjev. Vendar naj še toliko premišljujemo, vedno nam ostane ogromen presežek nepreračun-ljivih možnosti. Še vedno ni natančno določeno, kako daleč bodo ležala posamezna oporišča drugo od drugega in kako daleč bomo pomaknili pot v notranjost dežele proti južnemu tečaju.
V glavnem taborišču bomo nakopičili predvsem živila, kurivo in nadomestne dele. Te lahko spravimo naprej na tri načine: z letali, pasjimi pripregatni in sanmi na zračne vijake. Bržkone bodo sani s pasjo priprego opravile glavno delo. Tudi učenjaki se bodo posluževali teh priipreg, da bi dopolnili s starimi raziskovalnimi pripomočki opazovanja z letal. Končni polet k južnemu tečaju za poslednjimi oporišči predstavlja precejšnje tveganje, kajti če odpovedo motorji daleč zunaj, tedaj bi povratek ne imel baš rožnatih izgledov. V tem primeru bi se morali zanesti na brezžične aparate in na druga letala. Anteno bi dvignili z zmaji. Vojna mornarica se je ponudila, da bi nam po možnosti pomagala pri graditvi brezžične postaje. Ta bi sličila napravi ob poletu čez Atlantski ocean, ki je obstajala iz nekoliko spremenjene naprave, kakršne so predpisane za vojne ladje. Delovala bi z valovno dolžino 600 m. Razen tega bomo opremili letala z majhnimi pomožnimi pripravami (z visoko frekvenco, kratkim valom kakšnih 60 m, akumulatorjem ali dinamom na ročni pogon), ki bodo omogočila zvezo z glavnim taboriščem. Na arktičnih ekspedicijah so se najbolje obnesli krat kovalni aparati, ker omogočajo z majhnim tokom oddajo na velike razdalje in ker jim zadošča dober kratek zračni prevodnik.
Ker leži južni tečaj na 3000 m visoki planoti, je pristajanje zvezano s težavami. Prvič bo tam zelo mrzlo. Toda še važnejša je okoliščina, da daje redki zrak oslabljeno odporno silo, z drugimi besedami: da zmanjšuje dvigalno silo. Težje se odtrgaš od tal. S tem v zvezi je spet višja brzina ob pristajanju. Od-
pomoč moramo iedaj zelo temeljito pretehtati, 6e nočemo kjerkoli obsedeti, ker bi letalo ne moglo naprej. Mnogo letal se v takšno višino vobče ne more dvigniti. Naše letalo bo treba zgraditi za krilni odpor 6000 m. Dalje se poveča hitrost ob pristajanja zaradi teže 2000 1
zmoglo vsa ta bremena. K termi je prišteti še Primusov kuhalnik, spalne vreče iz kože severnih jelenov, živila, hrano za pse, šotor, zdravila, smuči, nadomestno obleko, lovsko orožje z naboji in lovske nože. Vse te stvari so določene za povratek v primeru prisilnega pri-
Taborišče Byrdove ekspedicije
bencina In 450 kg zasilnih zalog. Nimamo še niti pojma, da li bo pristajanje tam vobče možno. Zaradi znanstvenih opazovanj pa bi bilo zelo zaželjeno.
Da bi dosegli južni tečaj, je samo ena naših nalog. Neraziskano ozemlje meri 12,000.000 kv. km in ima 14.000 km obsega, kar je tretjina ravnikove dolžine. Ker zabranjuje ledeni oklop ladjam, da se ne morejo temu ozemlju približati, ne ve nihče natančno, kje se prav začenja. Letalo se giblje lahko nemoteno čez ledovje, čeprav je zasilen pristanek na njem seveda zelo tvegan. Tudi več ekspedicij more preiskati le majhen del neznane puščave. Na poslednji poti do tečaja bomo vzeli v letalo bržkone sani z lahko pasjo priprego. Iz tega razloga smo izbrali tako veliko letalo, da bo
stanka. Da R bi takšna težavna pot uspela, to je odvisno od daljave in drugih okoliščin.
V ozemlju južnega tečaja imamo prednost stalnega taborišča, ki ne more odplavati, dočim smo v Severnem oceanu navezani pa plavajoče ledenike. Takšna stalna taborišča nudijo vsaj skromno poravnavo za strahotna vremena Južne dežele. Brez njih ne bi -mogli bržkone ničesar.
Kakšen čudovit občutek, če letiš preko dežele, ki se razprostre prvikrat pred človeškim očesom v neskončne dalje! Rad priznam, da bi mi po izvršitvi znanstvenih nalog napravilo tudi srčno veselje in visoko čast, če bi mi uspelo, da bi zasadil zvezdni prapor v spodnji konec sveta.
cjgp	c^g	cjg> Gjg
<3?>	c3C>
Nevidni solnčni žar!
Danes so tudi industrijci spoznali, da je solnčna svetloba v trgovskem oziru prav tako dragocena kakor v medicinskem. Začeli so na veliko izdelovati take šipe za okna, ki prepuščajo ultra-vijoličaste solnčne žarke. Tako je n. pr. tvrdka Imperial Chemical Industries, Ltd. v Millbanku naročila za svoje poslovne prostore 300 qm takega stekla (Vita-steklo). Ne bo dolgo, pa bo&o na vseh novih stavbah uporabljali za šipe steklo, ki prepušča tudi ultravijoličaste žarke.
Nedavno zaključena raziskavanja tako zvanih infra-rdečih solnčnih žarkov so dognala, da imajo ti žarki, če jih uporabljamo skupaj z elementom selen, v prav čudežne lastnosti.
Fordova Motor Company preizkuša lakiranje Lincolnovih avtomobilov z ultravioličasto energijo kremenove sve-tiljke. Ker te svetiljke izžarevajo žarke, ki so štirikrat silnejši od solnčnih, lahko z gotovostjo trdimo, da ne bo imelo niti tropsko solnce na lakovino takega učinka, kakor ga imajo ti žarki, ki vrhu tega ne povzročajo mehurčkov kakor solnčni. Podobna je metoda, s katero v tekstilnih tovarnah preizkušajo novo blago, ali obledi v premočni svetlobi ailii ne. Blaga in barve, ki ne oblede pod temi žarki, ne bo moglo niti solnce obledeti. Tudi za izdelovanje »antikvitet« se uporabljajo ti žarki. Stenske preproge s srednjeveškimi vzorci se izložijo žarkom in kmalu dobe starinsko vnanjost, ki so jo originali dobili šele po stoletjih. Pravijo, da tudi novo vino, če ga obsevamo z ultra-vijoličastiimi žarki, dobi okus in buke starega, zirelega vina; v Franciji se pravkar delajo obsežni poizkusi. Zaenkrat je težava v tem, da rdeča vina oblede pod vpBvoim teh žarkov.
Ogromno koristijo ultravijoličasti žarki pri analitičnem delu. Analitična sve-tiljka se lahko glede natančnosti meri S spektroskopom. S posebno konstruiranim cedilom se izloči vidljiva luč, ki jo proizvaja ta svetiljka in zdaj se snovi raziskujejo edinole pod ultravijoli-častimi žarki, ki so še ostali. Mnoge snovi jamejo, če jih tako obsevamo z ultravijoličastimi. žarki, fluorescirati, to ie dajati od sebe nekako svojevrstno svetlobo, ki ima pri raznih snoveh različno barvo. Nevidni ultravijoličasti žarki se tu pretvarjajo v vidno luč z
i v sodobni industriji
dolgimi valovi; če različno pobarvane fluorescemce primerjamo med seboj lahko doženemo istovetnost mnog-h snovi, celo takih, ki se nam pri dnevni svetlobi vidijo enake. Tako lahko razločimo, ali so biseri pravi ali nepravi; pristne diamante, ki se dado zelo dobro ponarejati, razločimo od nepravih a d njihovi krasni modri fluorescenci. Zgodovinarju so ti žarki razkrili razne sicer nečitljive napise, v krimnaiistiki se rabijo za preizkuševanje ponarejenih dokumentov, bankovcev itd. Kako važno je to, pričuje n. pr. dejstvo, da je neka velika nemška banka nabavila vsem svojim podružnicam take svetiljke. V tekstilni industriji se tkanine preiskujejo z njimi glede poškodb po bakterijah; uporabljajo če tudi že v velikih tobačnih tovarn, če promatramo pod temi žarki cigareto, vidimo celo skozi papir razločno fluorescenco neštete tvarine v cigareti, ki tvori očiten kontrast rjavkastorumeni barvi tobaka.
S temi žarki se obsevajo nadalje čudi živila, s čimier se povečuje njih vitaminska vsebina. Obsevajo n. pr. sirovo maslo in sicer tako, da ga pustijo polzeti po poševni mizi, ki je močno, obsa-vana z ultravijoličastimi žarki. Čeprav se izvrši v sirovem maslu majhna k«* mična izprememba, ostaneta barva in okus nedotaknjena. Mnoge velike pekarne že obsevajo kruh. Umni uvozniki obsevajo s temi žarki sadje, zlasti banane, da hitreje dozori; pravijo, da se jim stroški poplačajo s tem, da mnogo manj sadja segnije. Nedavno se je pojavil na tržišču aparat dr. Scholla za obsevanje mleka. Le-ta prekaša vse dosedanje metode, ker se zdi, da ne zapušča tistega neprijetnega okusa in vonja, ki sicer ostaja za obsevanim mlekom. Preizkušena je tudi metoda za ve-leprodukcijo obsevanega suhega mleka.
Ultravijoličasti žarki so takisto zelo učinkovito sterilizacijsko sredstvo.
Infrardeči žarki se producirajo v skoraj enaki svetiljki kot ultravijoličasti. Dognali so. da je selen, ki je izredno občutljiv za svetlobo, zelo dovzeten tudi za infrardeče žarke. To je znano že kakih 40 let. vendar šele v zadimem času naoreduje praktična primena tega izsledka. Tako so izkonstruirali s temi žarki in selenom najboljši alarmni zvonec proti vlomilcem, kar jih premore svet. Več angleških železniških družb
dela poizkuse, kako bi se te iznajdbe izkoristile za signale na progah.
Izžarevanje solnčne svetlobe je postalo za industrijo tako važno in odpira
toliko širokih" možnosti bodočim raziskavam, da lahko po pravici vprašujemo. kaj je v solnčni svetlobi pomembnejše: vidni ali nevidni žarki?!
Meteorji, ki lahko uničijo mesta
Na nebu je nenadoma nekaj zable« ščalo. »Zvezda se je utrnila,« pravi preprosto ljudstvo. V resnici je vzplamtel v našem ozračju meteor, mrtev drobec zdavnaj razpadle zvez« de. Tako nas uči znanost, ki je razbila že mnoge napačne nazore o skrivno« stih zvezdnega neba.
Zamislimo pa si to«le: Nekega dne se nenadoma oglasi bučanje in ropot, kakor da drvi od nekod tisoče brzo« vlakov. Trdi, masivni kosi nebeškega prahu se pojavijo v prostoru in zače« njajo padati na velemesto. Tisoče lju« di je na mah ubitih. Učinek enega sa« mega velikega meteorita utegne biti strahotnejši od vojnega viharja. Zgo« aovina sicer še ni zabeležila podobne« ga dogodka, toda zvezdoznanstvo ga ne izključuje. Teoretično je torej mo« goč.
Meteorji so priče o obstoju drugih solnčnih sistemov in drugih planetar« nih skupin, ki obdajajo zvezde, ki se« vajo na našem nebu.
Pred nekaj meseci so odkrili v južni Afriki ogromen meteorit. O njegovem obsegu imamo samo približne podat« ke, ker je še ves zarit v zemljo. Stro« kovnjaki računajo, da tehta 50 — 70 ton. V ameriškem prirodopisnem mu« zeju v Newyorku se nahaja sloveči Ahnighito«meteorit, ki tehta 36 in pol tone in ki so ga smatrali za največjega na zemlji, dokler ni bil odkrit še večji nebeški kamen v južni Afriki.
Toda tudi ta orjaški izstrelek iz vse« mira je majhen, če ga primerjamo z drugimi, še neraziskanimi meteoriti. Dne 30. junija 1908 ob 7. uri zjutraj so opazili v sibirski guberniji Jenisejsk cel roj meteoritov. Dasi se je videlo njih padanje v slabo obljudenem kra« ju, ga je opazovalo stotine ljudi, ki so tudi slišali grmenje, spremljajoče ta pojav. Potresomer (seismograf) v Ir« kutsku je natanko zabeležil tresljaje, ki jih je povzročilo padanje meteor« nih kamnov na zemeljska tla.
Na ozemlju v premeru 3 km na« okrog so kazala tla stotine lukenj, ka« kor da bi jih razrovale granate. Kako
veliki so bili posamezni kamni, ni zna« no, ker je dotično ozemlje močvirno in ga je šele 20 let pozneje temeljito preiskala neka ruska ekspedicija. Pri« hodnje leto se bo to raziskavanje na« daljevalo. Zaradi mehkega terena se lahko raziskuje samo pozimi, ko tla zamrznejo; že to priča, da tako delo ni baš lahko. Verjetno je, če sodimo po luknjah, da so nekateri komadi znatno večji od največjih, kar jih da» nes poznamo.
Ko je ta roj meteoritov pridrvel v zemeljsko ozračje, je potisnil pred seboj ogromno plast zraka. Valil se je
s takšno brzino, da se zrak ni mogel razpršiti ob straneh, zato se je močno zgostil in segrel. Ko so meteoriti padli na tla, se je razpočil zrak na vse stra« nL Barografi v Irkutsku in Kirenskem so zabeležili ta zračni val, ko je do« segel omenjeni mesti. Cele milje na« okrog je podiral drevje pod sabo, uni« čil čredo krotkih severnih jelenov, razdrl neko kolibo, v kateri je bilo razno orodje in kuhinjski pribor ter je s svojo gorkoto stopil mnoge kovin« ske predmete. Za njim je gorelo. Osemdeset kilometrov naokrog so se zanetili gozdni požari. Na srečo je to
ozemlje povsem neobljudeno; tudi si« cer ni bilo na njem nobenega lovca.
Toda sibirski meteoriti so bržčas še manjši od slovečega meteorja, ki je povzročil cel krater v Arizoni. Nihče ne ve, kedaj je padel ta meteor na zem* Ijo; morda je bilo to pred mnogimi ti* sočletji. Dejstvo, da je padel orjaški kamen z neba, je ovekovečeno v veli* kem kraterju, ki ima v premeru 1300 m, sega pa v globino 140 m pod nivojem ravnine, ki ga obdaja. Okrog roba se je nakopičil prstan iz kremenca in pe* čin, tako da je meteor visok najbrž kakih 170 m. Ustanovila se je družba, ki namerava izkoristiti železo tega ve* likana. Mogoče je, da bo natančnejše raziskavanje dalo drugačno sliko o njem: morda se je na tem mestu zaril v tla cel roj meteorjev, toda v tem pri* meru je moral biti mnogo bolj kom* pakten nego sibirski 1. 1908.
Denimo, da bi meteoriti 1. 1908. pad* li na zemljo pet ur pozneje. V tem ča* su bi se naš planet toliko obrnil, da bi nebeško kamenje zadelo severno Šved* sko ali Norveško. Posledica bi bila ne* primerno bolj katastrofalna nego v Si* biriji, zakaj tu bi po vsej verjetnosti ubilo mnogo ljudi. Če pa bi se to zgo* dilo deset ur pozneje in nekoliko juž* nejše, bi se bil kameniti roj zakadil v zemljo baš nad Newyorkom. Tako bi nastala katastrofa, kakor je človeška zgodovina ne pomni.
Če zadene kak meteor v zemeljsko ozračje, leti s tako brzino, da se zara* di trenja z zrakom ves razžari in po* stane kakor gruda žarečega oglja. Zato ga vidimo, da preleti nebo kakor zvez* da, ki se je »utrnila«. V večini prime* rov tak krhelj mrtvega sveta popolno* ma zgori, preden pride na zemeljska tla, ker se železo in drugi elementi pre* tvorijo v okside ter se izgube v ozrač* ju. Če pa je ta čudni roj, ki mu pravi* jo tudi kresnice, posebno velik, dose* že zemeljsko površino; v tem primeru govorimo o meteoritih.
Vsa telesa, ki spadajo v naš solnčni sistem ali ki zaidejo v njegovo območ* je, se gibljejo v obliki elipse, parabo* le ali hiperbole. Planet in večina nam znanih kometov se gibljejo v elipsah, le nekateri kometi so zavzeli obliko parabole. Večina meteorjev pa se gib* lje v hiperbolah. Ta oblika dokazuje, da so meteorji zašli iz vsemirskega prostora v območje našega solnčnega sistema; potemtakem so naši gostje, ki so prišli na obiske iz neznanih delov vsemirja. V zemeljskem ozračju lete z brzino, ki ni manjša od 42 km v se* kundi. Poznamo pa tudi meteorje, ki se gibljejo v elipsi; le*ti so zakonski otroci našega solnčnega sistema in so bili rojeni na enak način kakor naša Zemlja in druga deca našega Solnca.
(Iz »Science New-Letter«)
življenje odvisno od mikrobov
Prvikrat odkar obstoja organsko življenje, se je posrečilo vzrejati rastline in živali v okolici, ki je skoraj popolnima prosta vsakršnih bakterij. V Pa-steurjevem zavodu v Parizu so vzgojili že nekaj rodov žab, morskih prašičkov, raznih vrst žuželk in rastlin, na katere vse življenje niso vplivali nikakšni mikrobi.
In vzlic temu žive in uspevajo, kar — mimogrede povedano — ni tako samo po sebi umevno, zakaj poleg bolezenskih bakterij so med temi praživlji tudi nekatere prav koristne vrste. Nekatere so res krive tuberkuloze, kolere, tifusa itd., a med njimi so tudi druge, bnez katerih ne bi mogli peči kruha, ne variti piva in ne pridelovati sočivja, detelje itd. Brez bakterij se ostanki rastlinstva ne bi mogli pretvarjati v
rodovitno prst — humus, ali pa v šoto in premog. Ljudje smo tedaj v marsičem popolnoma odvisni od mikrosko-pično majhnih praživljev. Kaj bi koristilo človeštvu, ako bi mu uspelo za-■treti vse mikroorganizmi e, »dobre in hudobne«, je veliko vprašanje.
Neka vrsta bakterij je n. pr. kriva vseh krvavih vojn, ki so se bile po svetu izza znajdbe smodnika. Da, kriva jih je tako imenovana azobakterija, ki sodeluje pri nastajanju solitra, ki je — kakor znano — ena glavnih sestavin smodnika.. Neko drugo bakterijo so zopet obtožili krivde velike eksplozije na londonskih cestiščih. Gre namreč za bakterije, ki v svojem življenskem procesu razvijajo eksplozivni močvirski plin. Ker uspevajo tudi v cestnem blatu, ki se odceja z ulic v kanale, je zelo ver-
jetno, da so tudi v njem stvorile pline, ki so se vneli in povzročili strašno katastrofo.
Življenje samo po sebi je v sterilni okolici, kjer ni nobenih mikroorganizmov, popolnoma nemogoče. Ni pa izključeno, da bi se utegnila življenska doba
vsega živega v talci okolici znatno po, daljšati, ker trdi slavni ruski bakterio-log in Pasteurjev sodelavec Mečnikov, da je staranje posledica kroničnega za-strupljevanja s snovmi, ki jih bakterije izločajo v črevesju.
Največji potniški zrakoplov na svetu
Angleški zračni velikan »R 101«
Skoro istočasno, ko je letel »Zepne-En« nad Balkanom, so v Londonu strmele v zrak oči desettisočglavih množic in motrile zračnega velikana, ki je krožil nad mestom ter obkroževal katedralo sv. Pavla, Buckinghamsko palačo in Westminstersko opatijo. Poročajo, da je bil dogodek tako zanimiv in
Polet, ki je trajal celih pet ur, je izzval v angleški javnosti splošno zadoščenje. Zadovoljni so bili graditelji, nič manj zadovoljni tvorničarji. ki so ga tehniško opremili, najbolj so bile zadovoljne množice, ki so videle do sedaj v angleški tehniki nekakšno praznoto v primeri z nemškim »Zeppelinom«. Zdaj
»R 101« i
napet, da se je promet na ulicah, trgih in važnih križiščih ustavljal. Vse je zrlo kvišku, kjer je križaril izdelek angleških Royal Airship Works »R 101«, zračni velikan ogromnih dimenzij, tekmec »L. Z. 127«. Štiri leta je bil kolos v delu, zdaj je major G. H. Scott preiz-kuševal njegovo praktično uporabnost.
l startom
imajo tudi Angleži takšen zrakoplov kakor Nemci in njihov izdelek je boljši, tehniško popolnejši od nemškega.
Dejstvo, da postavlja Anglija v promet zračni kolos, kakor je »R. 101« (ki mu bo sledil še »R 100« pomeni, da je dorasla vsakršni tekmi za obvladanje zraka tudi z ogromnimi zrakoplovi, ki
so s« ponelčod praktično obnesli (n. pr. v Nemčiji pod vodstvom dr. Eckenerja) drugod pa odpovedali (v Italiji pod vodstvom bivšega generala Nobila). Učines nemških »Zeppelinov« pa je treba vsekakor omejiti. In kakor se je preskrbela z zrakoplovi tega tipa Amerika, tako hoče ostati na vrhuncu svoje moči tudi Anglija. Tem bolj, ker jo vežejo tehtni razlogi kolonijalnih posesti v vseh delih sveta.
»R 101« temelji v jedru na tipu Zep-
peiiimove konstrukcije in mu je na prvi pogled precej podoben, v notranjščini pa se silno razlikuje od njega. Predvsem ima večjo prostornino, pa tudi grajen je drugače, ker je bilo Angležem v glavnem do trdnosti zrakoplova. Nemški Zeppelini se pod pritiskom viharjev radi vdirajo na obodu. Takšna udrtina lahko postane za zrakoplov usodna. Zato je »R 101« zgrajen iz jekla in duraluminija, in sicer v eni četrtini iz jekla, ki ne zarjavi, v treh četrtinah pa iz aluminija boljše vrste, kakor se je doslej uporabljal v slične namene.
Angleži so pri svojem »R 101« drugače razvrstili mehurje za plin. najzanimivejša pa je pri njihovem zrakoplovu premaknitev prostorov za potnike v notranjost trupa. »Zeppelin« ima potniško
Pel velike jedilnice zrakoplova »R 101« z razglednim okno
gondolo na spodnji strani, podobno kakor nesrečna Nobilova »Italia«. Pri »R 101« so ti prostori pomaknjeni na znotraj in so zgrajeni v tri nadstropja.
Novost, s katero se Nemci ne morejo nikakor sprijazniti, pa so angleški stroji, podobni dieselskiim motorjem, ki jih goni nafta. Motorjev je pet, vsi so tipa Beardmore, znamke »Tornado« in vsak od njih razvija 650 KS, Vsak stroj leži zase v posebni gondoli pod trupom. V nasprotju s »Zeppelinom« pa sta obe sprednji gondoli pomaknjeni daleč naprej, dočim visi gondola za poveljnika v sredini oboda. Po potrebi lahko žene stroje tudi vodik, ki ga jemljejo neposredno iz nosilnih mehurjev.
Angleški zrakoplov prekaša nemškega »Zeppelina« v več ozirih. Največja dosegljiva brzina znaša pri njem 132 kilometrov na uro (L. Z. 127 doseže največ 128 km). »Zeppelin« razvije lahko kvečjemu 2750 KS. »R 101« pa 4500 KS. In medtem ko prenese »Zeppelin« samo 85.000 kg teže, je ta pri angleškem zrakoplovu skoraj podvojena in znaša 157.000 kg. Na presežek teže odpade velik del pogonske snovi, teža posadke in opreme in še ostane 25.000 kg za potnike. — Angleški zrakoplov lahko vkrca 100 potnikov in vsak od njih lahko naloži po 50 kg prtljage.
Pri tej razdelitvi teže vzdrži »R 101« 40 ur vožnje, kar odgovarja približni dolžini 4800 km. Ce pa stroji ne razvijajo polne sile in se še skrči tovor, se dolžina lahko podaljša do 10.000 km. Pri posebnem štedenju pa vzdrži zrakoplov na poletu 120 ur in prevozi celih 14.000 km.
Te številke so za Nemce malo prijetne, še neprijetnejša pa jim je vest, da se Angleži pri sedanji velikosti »R 101« ne bodo ustavili, ampak bodo gradili še večje zrakoplove tega tipa, ki jih bodo stopnjema še izboljševali. Medtem ko ima sedanji zrakoplov 141.600 kubičnih centimetrov prostornine, jo bodo imeli bodoči siskoplovi 250.000, 400.000 in celo 500.000 cim. To pomeni, da bodo Angleži, ki jim niso predpisane nobene omejitve v gradnji zrakoplovov, potegnili ves promet z zračnimi velikani nase. Seveda mastaiajo pni tem problemi, kako se bo s takšnimi kolosi manevriralo, toda tehnika in praktična izkušnja bosta rešili tudi to vprašanje kakor bodo velevale koristi zrakoplovstva.
»R 101« je namenjen potniškemu prometu, in sicer prometu na velikanske
razdalje. Egipt, Indija, Afrika, Avstralija, Nova Zelandija bodo njegovi cilji in postaje. Iz Newyorka v Ouebec bo rabil predvidoma tri dni; do Indije bo vozil štiri dni, v Avstralijo pa osem dni. Za te vožnje bodo potnikom na razpolago vse mogoče udobnosti. Spali bodo v kabinah z dvema in s štirimi posteljami; obedovali bodo v prostorni jedilnici, ki lahko sprejme 50 oseb, kadilci bodo imeli na razpolago poseben salon, kar bo tem prijetnejše, ker je »R 101« popolnoma varen pred ognjem. Na zrakoplovu bo seveda električna kuhinja in prostori za posadko bodo tako ločeni od prostorov za potnike, da bodo slednji prišli z osobjem v stik samo, kadar bodo hoteli in zahtevali sami. Tudi za mir je idealno poskrbljeno, zakaj brnenje strojev se ne bo slišalo. Kolikor se da doslej presoditi, je »R 101« nekakšna idealna sredina med pulmanom in preko-mornikom. Prostora je na njem vsaj toliko, kolikor na veliki ladji. Vodstvo zrakoplova je poverjeno majorju Scottu, ki si je stekel velikih skušenj s prekoooeanskim poletom »R 34« v letu 1919.
Tipi iz prvega turškega filma »Angorski kurir*
Diogen Mak Pav (Atene)
Prisega
Gore, ki jih je bil izipral dež — kar je tu redko — so se tako prijetno odražale od svetlega obzorja, da so vprav vabile v svoje naročje. Solnce se je igralo s tenkimi oblaki in jih je obrobljalo z zlatom, v oziračju pa je dišalo po pomladi, čeprav je bila že pozna no-vemberska jesen...
Spiro Stavrakaki, novinec v zadnji vrsti pete čete, dvajset let star in šele začetnik v vojaškem življenju, je občutil srečo in pomirjenje, ki vej'e iz priro-de; enako je bilo njegovemu naredniku, Sokratisu Papadopulu, staremu vojaku iin vojščaku z dvema zaceljenima brazgotinama in tremi medaljami za junaštva v vojni, junaštva, ki jih je izvršil prav za prav brez sodelovanja svoje volje, nekako zibog spontane reakcije strahu. Še sedaj priznava, kajpada samo
v svoji vesiti, da (je kaj lahlko prišel do slave, da ga rekrutska četa sonatra za junaka.
Oba, novinec in njegov narednik, pa sta morala zatajiti željo, da bi vdihavala blaženost poznih soLnčnih žarkov, ki so prodirali oblaJke in zvabili potne kaplje na čelo: zakaj na ogromnem prostoru amfiteatralnega stadiona je korakala četa za četo. Tisoči refcrutov, ki danes položijo prisego, obdani s starimi vojaki, ki so prisegli že lani in predlani ali celo že prej, obkroženi s častniki in akademiki, so korakali kakor na sliki: z izbočenimi prsi in vdrtimi trebuhi. Nekaterim se pohod ni videl tako tragično resen, zato jim korak ni bil trd, da bi bobnela zemlja pod njimi. Korakali so lahko in mehiko, misleč na svojo daljno vas, kjer so se danes pred cerkvijo zbrali fantje in dekleta in ple-
novincev
šejo tik pokopališča, na katerem ne-slkrbno iin pokojno počivajo njih predniki. Drugi se niso uipali niti misliti, marveč so stopali topo, okorni, s po-vzdignjeno glavo, nalik lesenim vojakom v igračah, — s pogledom uprtim v njim samim neznano točlko, s prsti, ki so se krčevito iztegnili ob hlačnem šivu. Spiro Stavrakaki je še posebno korakal kakor izgubljen, pozabljajoč div-ne čiste vrhove, kakor da bi za hrbtom čutil narednika in njegov običajni »Boga ti rekrutskega«. In naposled — sam Bog vedi, koliko časa so tako korakali — se je vsa ta velilka reka ustavila, kakor da bi se bila izlila v morje: sivo uniformirano morje se je zazibalo v »Odmor!« in je motrilo občinstvo, ki je v tisočih zavzelo neštete sedeže. Okoli mize z razpelom se je že zbralo visoko pravoverno duhovništvo, ki bo zapriseglo vso mladino, ki je pustila v svojih vaseh plug in motifko in prišla sem, da priseže zvestobo domovini — dasi je za njo domovina rodna vas, ki se ji je zdaj izneverila. Priseže, da pojde v ogenj in vodo in žrtvuje življenje, če ji vele to oni, katere sedaj vsi nestrpno čhkajo in ki prihajajo počasi, malomarno kakor v gledališče.
Glej, prispel je general, poveljnik korpusa, majhen možiček, ki slkoro neopazno vleče levo nogo za seboj. Šel je mimo vseh zbranih čet, odzdravljajoč z lagodno ravnodušnostjo na strahospošt-lijive pozdrave oficirjev. Na tribuni je s hladno prt,včnostjo pozdravil vse, ki so se že zbrali: dame,'predstavnike tuje in domače vojske, visoko gospodo raznih ver, predstavnike civilnih oblasti... In skupina izbrancev na tribuni je postala čedalje veaja, a morje vojske se je vedno bolj utrujalo od neprestanih »Mirno!«, s katerimi je moralo izkazovati čast vsaki službeni skupini, ki je bila prišla na zbirališče. Tudi Spiro Stavrakaki, Iki je od utrujenosti obžaloval, da nima četvero nog, da mu ne bi bilo treba izmenjavati samo dveh pri odmoru, je v svoji nekomplicirani pameti blago pomislil: »Zakaj neki se niso dogovorili in prišli vsi ob istem času, kakor smo prišli mi, čeprav nas je tisoče, njiih pa komaj petdeset!« Njegov narednik, Sokratis Papadopulo. že ni bil tako blag v svojih mislih.
»K vragu z vsemi temi generali in ministri! Kako dolgo nas puste čakati!« Komaj se je brzdal, da ni izrazil svoje misli v glasnem kriku ogorčenja.
Predsednik Narodne Skupščine, s ploščato glavo in krasno hčerko, je že sedel na tribuni; pogled na divno oblikovano lepotičino nogo, ograjeno v svetlo svileno nogavico, skozi katero se je videla vsaka pega in žilica na mečah, je malce pomiril rekrutovo in narednikovo upornost. Nekateri ministri so se bili tudi že namestili na udobnih tribunskih sedežih, razstavljeni zavidnim pogledom onih, ki so želeli postati ministri, a jim ni uspelo.
»Kje je predsednik vlade?« je vprašal neki general na tribuni, ki je takisto občutil moreč dolgčas, neprestano poslušajoč isti tempo vojne glasbe, ki je venomer svirala isto koračnico.
»Glej, že prihaja,« ga je pomirjeval neki funikcijonar.
»In predsednik republike?«
»E, on ima pravico, da prispe poslednji...
Tedajci se pojača zvok glasbe, glasovi stare vojaške koračnice odmevajo v zraku in vsi pogledi s tribune se za-pičijo proti vhodu, kjer se je pojavila nova skupina.
»Predsednik vlade!« — pojasni neki funkcijonar, ki je opazoval vhod z daljnogledom. Vsi vstanejo, naravnajo ovratnike in kravate, stresejo s plaščev in hlač prah in pepel, ki je ostal od naglo zavrženih cigaret, dokajenih komaj na ■polovico. Na dani znak svojega starešine, milijonarja, ki je v dobrih zvezah s predsednikom vlade, začno skavti vzklikati in ploskati; njim se pridruži še ostala množica. Tako je prihod predsednika vlade z ženo, ki ga je spremljala ponosna kot kraljica, naliikoval triumfu; v prvi vrsti, kaj pa, po zaslugi milijonarja z monoklom in dobro negovano kožo in seveda, njegovih dobrih stikov z vlado.
»■Dobro je, če imaš prijatelja milijonarja« se je začull zloben glas na tribuni, toda godba ga je brž zaglušila.
'Predsednik vlade se je bil že povzpel na tribuno, ko je po kavalirsiki dal prednost svoji ženi. Starec z belo brado in belimi brki, mladostnega lica, a že plešast. Vsedel se je poleg predsednika skupščine, odložil klobuk in pokrii glavo s črno svileno čepico, da zaščiti plešo pred vetrom. Okreten, svetovljanski človek, ki ume vsakemu okoli sebe povedati kako presrčno besedo.
V njegovi bližini so se zbrali vsi, ki hočejo, da se jih vidi v društvu in da se malo ogrejejo v solncu še tako brezpomembne besede, ki jo izusti najmogočnejši mož v republiki.
Ojačeni akordi glasbe so napovedali naposled tudi prihod predsednika republike, ki so ga takisto pozdravili s ploskanjem in vzkliki. Za razliko od ministrskega predsednika je bil predsednik republike oblečen od glave do pet v izdelke domače industrije. Odzdravljajoč na pozdrave je s svojimi trepetajočimi rokami — malo od starosti, malo od vznemirjenja — komaj nataknil na glavo polcilindeT, ki mu je bil bržčas premajhen. Tanki vrat se mu je trudoma obračal v starinskem visokem ovratniku. Zmerno je poljubil roko metropoli-tu, ki je ni odtegnil, ker je hotel nekako
demonstrativno pokazati, češ: Poglejte, vrhovni glavar države se pokorno podvrže mojemu pokroviteljstvu ...
Šum je prenehal; duhovščina je izvršila molitve in zaprisegla novince. Zdaj se je začel defile, najbolj učinkovita točka cele predstave.
Zopet korakanje, da se trese zemlja. Dobro oblečeni novinci, vsi srečni, da je minila tudi ta muka, so se radostno podvrgli še novemu naporu — zadnjemu danes. Predsednik republike je nerad vstal in spremljal z očmi gibanje vojske; videti je bilo, da pri tem ni občutil drugega kot željo, da bi se 5im prej končalo in da bi bil zopet v sobanah pustega, nekdaj kraljevskega dvor-
ca, odkoder so ga zvabili na parado.
Tu so se njegove misli nekako sreča-vale z mislimi rekruta Stavrakakija in narednika Sokrata Papadopula: kajti tudi ta dva sta bila, enako kot predsednik republike, s svojimi mislimi daleč odtod...
Sokratis Papadopulo, korakajoč za oficirji pred četo, je gledal, kako se lomijo pred njim telesa četrte čete, da dosežejo pohvalo za pravo bojevniško marširanje. Zapazil pa ni ničesar, ker mu je stopila pred oči vlažna in blatna pokrajina, kjer je pred 16. ali 17. leti videl krog sebe mrliče in ranjene tovariše, ki jih je moral prepustiti njih nesreči, ne oziraje se na vpitje na pomoč; dirjal je naprej za Turki po golem, pustem kraju mimo žalostno opu-stošenih vasi. Spominja se, kako mu je v nekem majhnem mestu poveljnik velel, da naj gre k turškim okrajnim oblastim in jim da potrebne zapovedi. A našel je uradno poslopje pusto, in prazno. V pisarni okrajnega glavarja je opazil na pisalni mizi zlato tobačni-co, polno finega turškega tobaka, cigareto, ki je vtaknjena v dragoceno cevko iz jantarja, še gorela. Spominja se, kako je bil obvestil svojega poveljnika, da ni mogel izvršiti ukaza, ker ni našel nikogar v srezu...
»Pobegnili so, gospod kapetan ... Nedolgo, celo pred kakšno minuto. Bežali so kakor brez glave, saj se jim še kadijo čiki, komaj da so jih bili odtrgali od ustnic ...«
In v tistem hipu, po tolikih letih, mu je postalo žal, da ni ponesel za spomin tiste tobačnice in cevke. Neumna glava z rekrutskimi izkušnjami... Sigurno jih je vzel kak pametnejši tovariš, ki je prišel za njim v urad. Nu, tisti Turek, čigar last so bile, ni svojih reči videl nikdar več.
Brez prehoda mu je misel švignila na drugo, podobno pokrajino — pred šestimi leti. Izbuljenih oči ga aro mrtvi tovariši iz blata in vlage. Ranjenci tulijo, toda bežeči tovariši jih prepuščajo sovražnikovi milosti, ki je kajkrat brez usmiilienja. keir se mora maščevati džau-ru, ki na svojem srečnem pohodu tudi ni bil prizanesljiv sovražnikovim rojakom. In teh dvoje bojišč, ono pred 16. in to pred 6. leti, se je strnilo v njegovem spominu: korakajoč še dalie kakor v snu, je videl samo kup blata in mesa in godba, ki je igrala vedno glasneje in že stotič koračnico, se je v njegovih ušestfi izn-remenila v grozno kli-
canje na pomoč mladim, umirajočim
življenjem. Narodna himna, ki se je zatem razširila s svojimi blagimi, neju-naškimi akordi nad vsem prostorom, se mu je zazdela kot nedogovorjeno in nerazumljivo prokletstvo v hropenju vojaka, ki je umiral:
»Mati moja, nikdar več te ne bom videl!« — je izdihnil pred njim mladenič, čigar sedemnajstletna mladost mu še ni naklonila brkov.
»Deca moja...« ni izreke! do konca starejši vojak tretjega poziva.
»Kje si, ljubljena moja?« Močan glas je oledeine! v grlu njegovega sovašča-na, ki se je bil nedavno oženil.
»O, prokleta bodi vojna!« — je udaril kakor težek panj ob kamen stari rezervist, ki ga je podrla sovražnikova krogla baš v hipu njegovega najbolj miroljubnega mišljenja.
Toda vse so morali pustiti tako kot je bilo: ranjence, da jadno poginejo daleč od svojih, brez toplega, žalostnega pogleda onih, ki še ostanejo živi; mrliče pa, da jih kljujejo vrane in krokarji, dokler hladna sovražnikova lopata vseh skupaj ne pomeče v skupen, neznan in daljni grob, kamor ne bo doletela niti ptica z njihovih zapuščenih ognjišč. Treba je naprej, preko novega blata, vedno globlje in globlje, preko novih trupel. S krvavečim srcem moraš poslušati obupne krike onih. ki čez nekaj minut ne bodo več živi. Na umazanih in pustih poljanah moraš pustiti razen tovarišev tudi svojo slavo in svoje junaštvo ...
Sokratis Papadopulo se je spotaknil ob kamen in se iztreznil. Ves se je še tresel od spomina na strašne dogodke, ki so se mu zgoistili v en sam težek in nepopravljiv poraz: ni videl zmage pred šestnajstimi leti, ker jo je vso zasenčil poraz pred šestimi leti.
»In zakaj vse to?« je jel razmišljati po teh prividih. — Kdo nas je pognal v brezupno vojno? Ali hočemo vojno mi, ki korakamo v ritmu enolične godbe, topo, brez lastne volje, ali jo hočejo oni, ki smo se pred njimi vse jutro iztezali, da jim pokažemo, koliko nas je in kako močni smo. Ali pa je nočemo ne mi niti oni. marveč pride neiskana in nenaprošena, kakor pridejo prirodne nadloge: glad. povodenj. potres in bruhanje lave iz vulkana? Mar želi vojno ta drgetajoči predsednik republike, kisi komaj posadi klobuk na glavo? Toda če nočemo vojne, ali nam je morejo vsiliiti? Kakšna je neki tista tajna sila,
ki nam veleva, da koljfcno ljudi, ki nam nlso storiila nič žailega? Nikdar več me ne prisilijo, da izstrelim puško na svojega bližnjega...
To je bil edini sklep, h kateremu je bil prišel; na vsa druga vprašanja si je ostal dolžan odgovor.
Tisti trenutek je njegova četa korakala mimo tribune in Sokratis Papado-pulo se je trudil, da bi prečital na obrazih predsednika republike im vlade, kaj onadva mislita; hotel je na njunem obrazu prebrati odgovor na vprašanja, ki ga mučijo. A glej: tu ga je čakala hladna ravnodušnost: šef države se je nene-homa mučil s svojim polcilindrom, a predsednik vlade se je smehljal v pogovoru s sosedom.
»Morda pa hočejo vojno te divne, očarljive žene?« — se je vprašal narednik, ko mu je pogled obtičal na damah, ki so se bile zbrale na tribuni. — Vojno, ki je strašna, polna groze, kjer bi se njihovi čeveljčki hitro umazali, njih dišeča lica oblatila in blag pog ed, ki zasleplja rekrutska srca, zaSrvavel in podivjal? Ali žele vojno njegova mati, njegova sestra in žeie vseh teh kmetov, ki se bojujejo kakor levi? In mati tistega slabotnega Stavrakakija? Tega, ki mu je bil že stokrat opsoval očeta in mater, ker je tako pokoren, ker tako posluša vsako njegovo besedo in ker nič ne kombinira v svoji glavi, da potem zapovrstjo napravi vse narobe? Ne, ni mogoče, da bi žene želele vojno... Ne. naše matere... toda ali morejo kaj storiti zoper vojno? Nemara — toda več bi mogle storiti žene ondi-le na tribuni, če bi hotele, ako bi imele materinsko srce in še to: če bi vedele, kaj je vojna: blato, lakota, smrad, uničevanje, neusmiljenost, zapuščanje milih in dragih v največjih mukah ...
»Ne, nikdar več ne uporabim orožja proti človeku, svojemu bratu!« si je dejal ponovno.
Šele sedaj je opazil, da je njegova četa že davno odšla s stadiona. Mimo čete je zdirjal avtomobil ministrskega predsednika, ki je sedel v «jem z ženo.
»Glej, tudi ta bi lahko pomagala, če bi hotela!«
Vojna je bila zanj uganka. Verjel je, da je nihče ne želi. toda vzlic temu pride prej ali slej: v nji se bi jejo največ tisti, ki jo najmanj marajo.
Preden so vstopili v vojašnico, je na poveljnikov ukaz še enkrat tekel ob če-
ti, da pregleda, ali' so se vsi vrnili. Ni samo pregledal, celo pobožal je s svojim trdim naredniškim pogledom vso to mladost, ki je še pred nekaj minutam: stala pred onimi, ki so zasedli udobna mesta na tribuni. Božajoč s pogledom mlade fante, j-e očetovski sklenil, da bo blag z njimi, pa tudi s Stavrakakijem, bi ga je opazil v zadnji vrsti, kako vzneseno stopa, iztezajoč skrčene prste navzdol po stegnu. Sklenil je, da jim ne bo vlival v srca bojnega navdušenja, naj postanejo to kar je postal on: nasprotnik vojnih strahot...
Drugega jutra pri vaji novincev ria vojaškem dvorišču je bil Sokratis Pa-padopulo strog in neizprosen kakor po navadi.
»Boga ti rekrutskega, kako se boš boril, ko si taka šema!« je vpil nad Spi-rom Stavrakakijem. ki je okorno korakal in, mlad, mislil na svojo staro mater in gledal čiste vrhunce okoliških gora...
Atene, leta 1928.
Dr. VI. Travner
Čarovniški procesi na Slovenskem
(Nadaljevanje)
1673.
21.	Dne 31. julija se je začel v Ljuto: meru velik čarovniški proces. Žago« varjati se je moralo 9 oseb in sicer 8 žensk in en moški. Dne 21. avgusta istega leta se je izvršila sodba: 6 žensk je zgorelo živih na grmadi; dve žen« ski sta bili javno izbičani in nato iz« gnani iz dežele; moža pa so obesili. (Kovačič Ljutomer str. 161; Gubo St. Verg. str. 146).
22.	Iz spisov zoper Uršo Triplat (gl. t. 24,) izhaja, da ste bili prilično ob istem času na Hrastovcu umorjeni dve čarovniški osebi namreč zakonca Simon in Urša Kupčič.
23.	Najznamenitejši vseh spodnje« štajerskih čarovniških procesov in morda eden najzanimivejših čarovni« ških procesov vobče, pa je bil proces, ki se je vršil tega leta v Hrastovcu proti nesrečni Marini Vukinec. Juna« štvo preproste slovenske žene, ki se — svesta si svoje popolne nedolžnosti — kljub nepopisnim mukam ni vdala blaznim zahtevam krvoloka Lampre« tiča, zasluži vse naše občudovanje. Po svojih strahotah presega ta proces vse naše na strahotah gotovo ne revne čarovniške procese in osvetljuje v strašni luči tedanjo »justico«. Pravno zanimiv je ta proces, ker je celo po tedanjem pravnem naziranju brez« dvomno justičen umor. Razen tega iz« vemo iz tega procesa mnogo o teda« njem življenju in običajih, o ljudski medicini i. t. d. Slednjič so strašne vizije, ki jih je imela uboga zblaznela žrtev opisane tako nazorno, da si moremo ustvariti natančno sliko o iz« bruhu in poteku njene duševne bolez« ni. S tem procesom je sodnik Lam« pretič postavil svojim nedolžnim žrtvam najlepši in najtrajnejši spo« menik, o sebi in o svojih stanovskih tovariših pa napisal sodbo, kakor bi jo hujše ne mogel napisati največji so« vražnik. Zato je umestno, da opiše« mo ta proces dobesedno po spisih, ki so se nam ohranili v izvirniku v celoti.
Proces se je začel dne 1. februarja 1673 zaradi izpovedbe 1. 1661. (torej pred 12 leti!) umorjene Uršule Černe, ki je obdolžila iz golega sovraštva
Marino Vukinec satanskih sestankov in ki je svojo izpovedbo »s smrtjo potrdila«. Iz spisov izhaja, da je bila Marina Vukinec ob času, ko se je za« čel proces zoper njo, stara okoli 57 let, poročena in mala posestnica (že« larka) na Vindeški gori.*
Prvotno jo je zasliševal upravitelj deželskega sodišča Jurij Šoster. Obto« ženka je izpovedala, da se je pred ka« kimi 14 leti (torej 1. 1659.) okoli sv. Jerneja (24. avg.) sprla na Vindeški gori z Uršo Černe, ki jo je obdolžila, da je krava obtoženke napravila na vrtu Urše Černe škodo. Ugotovilo pa se je, da krave na vrtu ni bilo, ker so se poznale samo majhne stopinje, ka« kor da bi hodila tam kaka srna. Nato ste se Vukinec in Černe vpričo že po« kojnega župana Lovrenca Zorca na videz poravnali. Kake dve leti pozne« je je bila Urša Černe obtožena čarov« ništva. Pri tej priliki je izpovedala, da se je tudi Vukinec udeleževala sa« tanskih sestankov pri križu pri Gra« dišah. Zato je bila Vukinec pozvana na sodišče. V sobi za grajske usluž« bence je bila predstavljena Urši Čer« ne, ki je takrat rekla, da je Vukinec njena prava tovarišica pri čarovnijah. Na sodišču je bila samo en dopoldan, nato pa je bila proti obljubi odpušče« na.**
Obtoženka je tudi priznala, da je bila nekoč v družbi svojega moža in še več drugih oseb, ki so medtem že pomrle in na katere se obtoženka več točno spominja, pri Urši Černe na koli« nah (»auf der Collina zu teusch Sau« tanz«), kamor jih je povabila Urša. Ta je obtoženko še pozneje večkrat va« bila k sebi. Njej pa je bilo to težko in ni hotela imeti z Uršo nikakih stikov. Pozneje je obtoženka po daljšem pri« govarjanju še pristavila, da se je ude« ležila koline tistega leta, ko je prišla
* V spisih s« imenuje kraj »Gaims&aissenfoer®«. G. dr. Ožbalid Ilaiumiig, mii je sporočil, da je ta kraj Virode&ka gora (nem. Amensberg) v sodnem okraju Sv. Lenart, občina Jaiblanci, nedaleč od Hrastavca na imejii ofoeime Gnušova. Tu raste dobro vino.
** Očividno je smatralo sodišče, da t)i indfcijl še me zadostujejo za proces.
s svojim možem iz Dogoš (pri Mari« boru). Navzoča sta bila takrat zakon« ca Janže in Apolonija Kunač. Pri tem zagovoru je vztrajala obtoženka tudi 2. februarja. Popoldne tega dne je bila »ostro« izprašana. Priznala pa je sa* mo, da pride njen mož včasi vinjen domov in da je možno, da pride v stike s čarovniškimi ljudmi. Zato naj ga le pokade z blagoslovljenim kadi« lom.
Dne 4. februarja * so ji pokazali »corpora delicti«, ki so se našla v nje« ni skrinji t. j. debele korenine, kruh, staro mast in še par drugih stvari, ki 60 bile sumljivo zavite v neki zavoj. Zadevno so jo izprašali dobrohotno in ostro. Obtoženka je izpovedala, da je dobila kruh od neke stare žene, ki živi pri Simonu Bregantu. Zenica pa si je izprosjačila kruh na dan sv. Petra (29. jun.) in na dan sv. Margarete (28. fe« bruarja). Mast ji je ostala, ko je pekla »krofe« za pustni torek; mozeg iz ko« sti pa rabi, da namaže ž njim ženske pri porodu. Bela zdravila, ki so v dveh zavitkih, ji je podarila pred dvema le« toma neka desetnica,** češ da je to do« bro sredstvo, da doma ne nastane ogenj. Kos starega kruha, ki izgleda kakor kaka pogača (»Pogatschen«), je spekla pred kakimi 15 meseci, ko si je dala napraviti peč. Ko je bila stara 13 let, je služila pri stari Senekovički v Zeta« lah. Ta pa ji je pripovedovala, da je kruh, ki se speče prvič v novi peči, dobro sredstvo zoper mrzlico. Tako je pomagala preteklo jesen otrokoma Lovrenca Šmalca kakor tudi svoji hčeri Luciji, ki je doma, in svojemu vnuku, ki živi pri njej. Črno voščeno svečo je nesla h krstu svoje hčere Lu« cije, pozneje pa vsako leto na Sveč« nico v cerkev. Taka sveča je dobra, če se jo da umirajočemu v roke. Kako go prišle suhe višnje v njeno škrinjo, ne ve; mogoče so jih dali tja njeni na« jemniki. Lonček z mazilom je prinesel njen zet od svoje matere iz Cvetkovc (pri Mariboru), da je odpravil ž njo svoji ženi (hčeri obtoženke) oteklino. Zelišče, imenovano »Debich«*** ji
* Dne 3. febr. se je vršila hišna preiskava.
** O desetem bratu in deseti sestri gl. Pajek str. 10 (posebno tam navedeno narodno pesem).
*** Najbrže črni teloh ("heleborus niger), ki raste v velikih množinah na Pohorju in ki slovi kot zdravilno sredstvo. (Gl. tudi Pajek str. 203).
je prinesla pred 3 ali 4 leti neka ženi* ca, ki živi v Razvanju (pri Mariboru), od Sv. Bolfenka na Pohorju. Zelišče je dobro, če se otroci prestrašijo. Tri pfenige, ki so v zavoju pri kruhu, ji je dala ista beračic.., ki ji je podarila kruh. To je potrdila tudi imenovana beračica.
Dne 4. februarja ob pol petih popol* dne so posadili obtoženko na čarov« niški stol. Dne 5. februarja so ji pred« stavili ženo Lovrenca Šmalca, čigar otroke je obtoženka baje lečila. Obto« ženka je rekla, da ni prava, ker je le* čila otroke sestre Jere, ker je Šmalče« va žena trdila, da Vukinec ni nikdar pomagala njenim otrokom. Nasled« njega dne so poklicali na sodišče Jero, sestro Lovrenca Šmalca, ki pa je izpo* vedala, da je dala obtoženka samo njenemu možu kos kruha. Mož pa je vrgel kruh psom. Nato je rekla obto* ženka, da je dala kruh neki podobni ženski iz iste vasi. Istega dne so pred« stavili obtoženki Tomaža Ferliča. Ta je namreč slišal obtoženko, ko je v njegovi hiši pripovedovala, da je opra« vila sneha Adama Kocbeka na gnoju potrebo in nato kmalu zbolela in umrla, in da je morala iti ta (Kocbe* kova sneha) med čarovnice. Pristavila je baje tudi, da je morala iti tudi Je* žova žena, ki je bila takrat bolna, med čarovnice. Obtoženka je rekla, da je rabila te besede »med divje žen« ske«, ker se tako govor: na Dravskem polju. Slednjič je le priznala, da je Fcrlič pravilno izpovedal.
Na ta način (posest sumljivih pred* metov, male neresnice in govorenje o čarovnicah) je bil sum čarovništva utrjen. Zato je krvnik še istega dne pregledal obtoženko, če ima kaka hu« dičeva znamenja. Našel je dve zna. menji: eno na levi strani, drugo pod pazduho ter prebodcl z iglo obe zna* menji »precej globoko«. Iz znamenja pod pazduho je priteklo prav malo krvi, drugo znamenje pa sploh ni kr* vavelo. Ko so jo potem vprašali, če je čutila kake bolečine, je rekla, da je pač čutila bolečine, da pa jih je pretr* pela, ker je telo grešno.
Medtem ie pozval grof Herberstein svojega sodnika Lamnretiča. Domnev* no je moral biti sodnik dotlej kje dru* god zaposlen. Herberstein pa si je mo* ral misliti, da je najbolje, če konča proces zoner trdovratno čarovnico njegov izkušeni sodnik sam. Ko je prišel Lampretič v grad, ie ukazal zve/
čer tega dne (6. februarja), da se ob« toženka odveže od čarovniškegr stola. S tem se začne nova faza v procesu.
Naslednje jutro (7. februarja) je predočil sodnik, ki je medtem proučil spis zoper Uršo Čeme in dosedanje podatke kazenskega postopanja, obto« ženki vse indicije, ki govore za to, da je obtoženka čarovnica, kakor da jo je obdolžila Urša Černe čarovništva in da je svojo izpoved celo s smrtjo po« trdila, da so se našli pri njej sumljivi
predmeti, da je imela zveze z ženska« .....................
Pogostitve umrlih
Kolikor narodov, toliko nazorov. To splošno priznano pravilo velja tudi glede nazorov o duševnem življenju človeka po njegovi smrti, vendar pa je bila, oziroma je večina kulturnih in ne-iculturnih narodov prepričana, da s telesno smrtjo ni ponehalo duševno življenje človeka.
V zvezi s temi različnimi nazori o duševnem življenju po smrti so najrazličnejši običaji narodov ob smrti in po pogrebu. Vsako živo bitje rabi hrane in pijače, torej po nazorih primitivnega človeka tudi človeška duša. Posledica tega mnenja so pogostitve umrlih in pogrebne pojedine. Ti običaji so se ohranili pri kulturnejših narodih le deloma, oziroma so izgubili svoj prvotni pomen. Pogostitev umrlih se vrši takoj po smrti in potem ves čas do pogreba, med pogrebom, ali pa po pogrebu in sicer takoj, ali pa pozneje ob določenih rokih.
Najprej hočemo govoriti o pogostitvi umrlih pred pogrebom. Mrtvim namenjena jedila polagajo poleg mrtvih, na prsa, na glavo, ali pa jim jilh dajejo v usta. Pri smrti znamenitih oseb ubijajo razne živafli, kakor konje, svinje in jih polagajo okoli mrliča.
Namen teh pogostitev je različen. Nekateri mislijo, da mrlič še lahko oži vi, drugi zopet, da se duša le polagoma loči od telesa, oziroma se zadržuje v bližini telesa in notrebuje hrane. Pri nekaterih nlemenih so mnenja, da potrebuje duša predloženo hrano na dolgo pot do večnosti in mora razen tega prinesti seboj jedi in pijače za že_ prej umrle sorodnike.
mi iz zloglasnih Dogoš, o katerih" je izpovedala Urša Černe, da so čarov, niče, ki se udeležujejo satanskih se« Stankov, da je obtoženka imenovala druge ženske čarovnice, da so se iz« kazale njene navedbe o zdravilni moči kruha kot neresnične, da tudi ni po« jasnila, zakaj da ima kruh tako moč i. t. d. Ko jo je nato sodnik pozval, naj prizna krivdo, ni dobil od nje po« voljnega odgovora. Zato jo je ukazal ob 8. zvečer privezati na čarovniški stol.
►+♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦+♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦» in pogrebne pojedine
L
Naslednji vzgledi naj potrdijo navedeno. Pri Dajakih na Borneu se zbere-jo vsi sorodniki okrog mrliča. Eden izmed sorodnikov vrže tri pesti riža aa mrliča. Pri prvi pesti pripomni: »To je za tebe«; pri drugi pesti: »To pošiljajo umrlim prednikom«, a zadnja pest je namenjena pred kratkim umrlemu rodbinskemu članu. Moravski Hu-zuli polagajo mrliču na prsi majhne hlebčke, na katerih so napisana imena dotičnih umrlih, ki so jim hlebčki namenjeni.
Jedi, ki jih poklanjajo mrtvim, pokopljejo z mrličem vred, ali pa jih dajo domačim živalim.
Nekateri narodi imajo navado hraniti in napajati svoje mrliče med pogrebom. Pri Indijcih se v ta namen ustavi mrtvaški sprevod trikrat med potjo k sežiganju.
Ganljiva je postavitev matere od svojega mrtvega otroka pri Wotjakih. Neposredno pred pogrebom da mati otroku piti mleka iz svojih prsi kot zadnjo popotnico. Ta navada je baje obstojala tudi pri Hrvatih ob Muri.
Najnavadnejša pogostitev umrlih" je polaganje jedi in pijač poleg groba, na grob in v grob.
V prazgodovinskih grobovih se če-sto najdejo prazne lončene posode, iz česar se da sklepati, da je že prazgodovinski človek polagal svsjim umrlim v grob poleg predmetov, ki jih je umrl! posebno ljubil, tudi jedi in pijače.
Pri starih Egiočanih ie tvorila pogostitev umrlih tako rekoč glavni del pogrebnih ceremonij. Prvotno so dajali mrtvim v grob vole, gosi, kruh in raz-
ne sadeže, pozneje pa le še simbole teli, namreč kipce volov itd. iz kamna ali žgane ilovice.
Kot pijača služi navadno voda, pa tudi vino, pivo in celo žgane pijače. Zanimivo je, da dobijo pri Ceremisih žganje v grob le tisti, ki so ga tudi v življenju radi pili. Umrle tobakarje obdarijo tudi s tobakom, na Švedskem celo s pipami.	_
Stari Rimljani so polagali svojim mrtvim v grob poleg jedi in pijače tudi jedilni pribor in čaše. Zelo razširjena je bila pri. raznih narodih navada dajati v grob novce. S temi novci si kupi duša umrlega vstopnico v spodnji svet. Grški bakreni denar »oboi« je dobil brodnik Charon, ki je prepeljaval duše čez reko Styx v spodnji svet.
Iz poslovilnih besed na mrtveca sledi, da so smatrali v grob položena darila kot popotnino v spodnji svet, ali pa kot darila, namenjena že prej umrlim sorodnikom. Ti pridatki so nadalje nekaka odkupnina od umrlega, kateremu bi morali položiti v grob vse njegovo premoženje. Z darili skušajo pomiriti in potolažiti duše. ker imajo nekulturni narodi neizmeren strah pred dušami umrlih. Ponekod v Indiji se poslovi sorodnik od umrlega z naslednjimi besedami: »Ljubil sem te v življenju, skušal sem te ozdraviti. Sedaj si mrtev; vzemi naša darila in pridobi si ž njimi vstop v spodnji svet. toda ne vračaj se k nam in ne hodi nas mučit!«
Pri plemenih, ki so imeli, oziroma imajo navado, svoje mrliče sežigati, se mrtvim darovane jedi in pijače z mrliči vred sežgo.
Nič manj pogosto se polagajo jedi in pijače poleg grobov ali pa obešajo na drogove, zasajene poleg grobov. Večjo važnost imajo v tem oziru pijače. Mnoga plemena imajo svoje grobove vedno v bližini potokov in rek, češ da ne bodo duše trpele žeje. Indijanci v Čaku postavijo na grob poln vrč vode. Žalovanje traja, dokler ne izhlapi voda. Najbolj v navadi pa je polivanje groba z vodo, z vinom ali oljem.
Nekatera plemena nasade na grobovih svojih mrtvih razne rastline, kakor maniolk, (krompirju podoben sadež) kokosove palme itd. Sadežev, ki jih rode te rastline, ne smejo uživati ljudje.
Polaganje jedi in pijač poleg groba izvira iz nazora, da se je sicer duša že točila od telesa, a veodiar. se aObljie .pno.
sto in se vrača ponovno k grobu, da se nasiti in napije.
Zelo značilna navada pogoščanja umrlih se je deloma ohranila pri Slovencih, posebno v vinorodnih krajih. Tu ki tam izlijejo, preden poneso kupico z vinom k ustam, par kapljic na tla rekoč: »Za verne duše v vicah!« Tudi če se vino slučajno razlije, pravijo: »Pa naj bo za verne duše!« Enako postopajo tu iin tam tudi, kadar pijejo vodo iz vrča pri delu na polju in travnikih. To pa storijo dandanes pač le iz higijenskih ozirov, ker nočejo piti neposredno za predpivcem in poplaknejo mesto, na katerem je pil poprej drug delavec, z vodo.
Naj omenimo še grozno navado nekaterih plemen, ki pokoljejo na grobu umrlega glavarja večje ali manjše število sužnjev ter poškrope grob s svežo krvjo ubogih žrtev. Ta grozna navada iima dvojen namen. Umrlemu glavarju dajo v umorjenih dostojno spremstvo v večnost in potrebno služabništvo na onem svetu, obenem pa jim nudijo v sveži krvi močno hrano za potovanje v večne poljane. Še pred kratkim je slovelo po tej grozni navadi zamorsko pleme Ašanti, kjer so včasi poklali na glavarjevem grobu stotine ljudi. Mnoga plemena so v sedanji dobi nadomestila človeško kri z živalsko. Da je bil ta grozen običaj razširjen nekoč tudi pri indoevropskih narodih, je razvidno iz številnih zadevnih zgodovinskih poročil. Tako na primer nam poroča Ho-merjeva Ilijada, da je dal Ahil na grobu svojega prijatelja Patrokila zafelatii 12 mladeničev.
V mnogih deželah je v navadi pogostitev umrlih v sobah, kjer so ležali na odru ali pa v bližini hiše.
Na Škotskem mislijo, da se mrtvi vračajo v stanovanja pit in jest in da ne bi duša našla miru. ako ji ne bi nastavili jedi in pijače. Pri Bolgarih polaga io na mesto, kjer je ležal mrlič, 40 dni kamen z gorečo svečo, dušam pa nastavljajo sirovega masla in soli. Prebivalci Ardenov postavijo na mesto, kjer je umrli sedel, tekom 3 dni popoln obed. Jedi razdelijo nato med berače V Indiji nastavijo umrlemu posodico z rižem in z vodo. K posodam vodi od strehe napeljana nit. Po tej niti prihaja duša k posodam, da se napije in naje.
Doba nastavljanja jedi je različna, vendar pa velja pri večini 40 dnevna doba. ----- "—*----—
Zanimivo je poročilo o pogrebnih Svečanostih po knezu Milošu, ki je bil L 1860. umorjen v Topčideru pri Beogradu. Na postelji, na kateri je izdihnil,
rabi duša, da prehodi 10 dvoran spodnjega sveta.
Spomin na posameznika polagoma ugasne, ne preneha pa skupen spomin
Pogreb nekega kralja v Uru (4000 let pred Kr. r.) V grobu so našli okostja 59 ljudi in 6 volov, ki so morali slediti svojemu gospodarju v smrt
je 40 dni gorela sveča, zraven postelje pa je tudi 40 dni ležal hleb kruha in sta stala čaša vina in solnjak.
Na Kitajskem trajajo žalne svečanosti in pogostitve duš 100 dni, katere
na umrle in skupno češčenje in pogo-ščenje umrlih prednikov. Omenili smo že, kako se pobožni Slovenec spominja vernih duš. Enake navade se najdejo tudi pri nekdaj slovanskih Pnusii, pri
LMvinfli. Če pade pri pogrebni pojedini kaka stvar na tla, je ne poberejo, ampak jo pustijo- ležati, češ naj bo za uboge duše, za katere se nihče ne zmeni.
Pri mnogih plemenih so še dandanes prepričani, da se duše umrlih ob raznih prilikah vračajo v svoja bivša do-movja, kjer pojedo in popijejo, kar ravno najdejo in se pogrejejo pri domačem ognjišču. Nekateri celo mislijo, da se morajo nalašč nastavljati pijače in jedi, ker blodijo duše okrog in grozovito trpijo zaradi gladu in žeje.
Neko posebnost tvorijo pri nekaterih plemenih hiše duhov: posebne zgradbe v bližini naselbin, kjer ob določenih praznikih polagajo jedi in pijače za duše umrlih prednikov.
Isti pomen ima metanje krušnih drobtin na ogenj, češ naj bodo za ubo-
ge duše. V Krkonoših in v Češkem lesu se ne sme pobrati odtrgana jagoda, ki je padla na tla, ker je bila namenjena ubogim dušam.
Nekateri narodi mislijo, da se duša vrača ob določenih dobah v telo, drugi v glavo, v koder las, v kipe umrlih ali pa v blazine.
V Peruju so na določeni praznik posadili mumije umrlih vladarjev okrog mize m jim pred/tožli na/iboilj izbran© jedi in pijače. Enaka navada je bila tudi drugod. Nekateri preparijo glave umrlih in jih pogoščujejo. Pri Ostjakih obleče vdova hlod v obleko svojega ranjke-ga moža. Ta hlod deli celo leto ž njo obed in posteljo. S'ioux-Indijanci mislijo, da se duša umrlega zadržuje v kodru las, Golde-zamorci pa imajo posebne blazine za bivališča duše.
H. H.
Tripolitanska pokrajina
Naš cilj je Džebel Garian. Vozimo se čez veliko pustinjsko ravnico Džefaro do strmega roba njene južne meje.
Jutro je sveže in veter piha od jugovzhoda. Noč je ohladila stepo, ki napravila sedaj, če jo pogedaš od zelenice Tripoli, vtis popolne puščave. Pas kontinentalnih dun, ki se premikajo, se je prestavil od Tadjuire do Tripolija. Pokrajina je pusta, gola, dune so rdečkaste in valovite, čeprav so te valovite črte precej nizke, se ti vidi pokrajina, če se vo'ziš sko-zi njo kakšne pol ure, tipična peščena krajina, valovita kakor morje, ki je obstalo sredi gibanja.
Daleč na jugu se pojavi medel košček Džebel Gariana. Sredi ravnice stoji še nekaj osamljenih gričev, ki nimajo z Džebelom nobene zveze. To so tako zvani otoški hribi, o katerih si znanost še vedno ni na jasnem glede njihovega postanka.
Prvi takšen hrib je 50 km južno od Tripolija pri oazi Aziiziji. (Azizija pomeni toliko, kakor bien airnee, močno ljubljena.) In res! Kako ne bi človek ljubil tega hribčka, tega belega, mirnega, idiličnega kraja, stoječega sredi mogočne ravnine s hišami, vrtovi in vodnjaki, ki v njih nikoli ne usahne voda!
Vzpenjamo se po griču in pridemo do V.aim-rv^oima Vi rozla-sm' pravi značaj terena, na katerem stojimo. Enako-
merno ležeče plasti padajo čudovito proti južni strani. Sestavljene so iz školjkastega apnenca, ki je čudovit gradbeni materija!. Najbrže so samo zaradi njega napravili od Tripolija do tukaj ozkotirno železnico.
Stojimo na hribu, 50 m nad ravnino, 160 m nad morjem in gledamo. Tam na severni strani vidimo konec ravnine, a ne morja. Na jugu se stopnjema dvigajo skale in pečine Džebel Gariana. Na zapadu in vzhodu gore, ploskovite oblike, ležeče kakor skladovi jure, čeprav pripadajo krednemu sistemu. . . . Zdi se, da stojimo na otoku sredi zelenega morja, kjer se nam nudijo danes rajske barve, ki se bodo jutri mogoče prevrgle v pusto rjavo suho stepo, kjer se bo igral veter s peskom. Zakaj Azi-zii,a je vroča poleti. L. 1922. se je celo primerilo, da so imeli dne 13. septembra 58 stopinj vročine — absolutni maksimum ne le za Tripolitanijo, ampak vobče za vse postaje sveta.
Od Azizije dalje kaže površina stepe prav posebno podobo, ki se nam je že večkrat pokazala, vendar še nikoli v taki popolnosti. Prav za prav je in ostane ravna, toda to ravnino pokrivajo verige nizkih gričev, ki so približno vsi enako visoki, okrogli in poraščeni s tako zvanim kamelastim trnjem (zizvDhus lotus). Ta slika se enakomerno ponav-
Jja, izjeme se jedva primerijo. Griči so ponavadi saimo meteir visoki in imajo praviloma do tri metre premera. Oko dobi pri tem nekakšen vtis botaničnega vrta, kjer so rastline enakomerno razporejene in oddaljene.
Kakor pa je primitivna morfologija te dežele, tako stoji, da je v tej pokrajini, njenem bistvu in značaju še danes marsikaj nepojasnjenega. Nekateri zastopajo sodbo, da je podoba teh vegetacijskih gričev podoba dela; drugi menijo, da ie to baš podoba razdejanja. In tako ostane bistvo nastanka in pomena teh gričkov nepojasnjeno.
Približali smo se že znatno vznožja Džebela. Vegetacijski griči so ostali za nami, zdaj je druga slika, ki obvlada pokrajino. Tu in tam vidimo suhe struge rek in plitve lijake. Prekoračimo reko, ki ni popolnoma izsušena in ugotovimo, da med vsemi temi hudourniki ni niti enega, ki bi dosegel morje. Največji med njimi, ki je pred leti povzročil ob neiki poplavi veliko razdejanje Tripolija, se izliva v morje. Pravijo mu Ouadi Medižinin.
Alpska geologija je zelo zamotana, geologija ravnih skladov zelo enostavna — a vendar si lahko pojasnimo v Alpah marsikaj, kar bo tukaj na afriških obrobnih tleh še dolgo zagonetno. Nihče ne more povedati, kako nastane takšen sklad, ki strmo pada proti morju in meri v dolžini več tisoč km.	_
Stojimo pred podobo zemlje, ki jo ustvarjata obdobji poletja in zime, let jo obrazuje brezsistemni sistem vodovja in čudna pota vetrov ter nepojasnjivi zakon temperaturnih izprememb. Skorja za skorjo se lušči s teh skladov in se zdrobi ter zapade zakonu težnosti, vode in vetra. Nad tem razdejanjem prirode moramo prosto strmeti in tudi strmimo. Potem pa se odpravimo dalje k jamskemu človeku.
V trudu za spoznanjem tega sveta lahko izhajamo od znanosti ali od poezije. Znanost se bavi s podrobnostmi in se trudi, da bi jih pojasnila in razodela. Znanost posreduje vzročne stike. Gledanja, opazovanja stvari pa si na ta način ne moremo pridobiti. Goethe n. pr. je šel to pot. V majhnem, srednjem sistemu je znanost sigurna pot. V velikem sistemu pa ni več potov. Tam je doma spoznanje posredstvom tiste oblike prilagoditve, ki se ji pravi problem in istovetnje.
Pred uro časa smo se vozili pred ro-parico, ki je bila podobna sokolu. Sedel je nekaj metrov pred nami ob cesti na nekem tinnju. Trije avtomobili so hrumeli mimo njega, on se ni premaknil. Njegov pogled je bil kakor pogled egipt-slkega jastreba, ki ne pozna bližine in ki okameni pred toliko neskončnostjo. Kako velika je istovetnost med rastlino in človekom, med živaljo in rečio, med zemljo in klimo — kako veliika je prilagodljivost in harmonija vseh stvari napram vsem stvarem! Vročina je lahko simptom, suša lastnost, neskončnost neka posebnost bitja, a raznolikost imen in oznak se le steka v veliki enovitosti. Vse nasprotno končuje v vseobsežni istoobličnosti tega sveta, ki je vseh stvari bistvo in usoda, podoba in začetek.
Ljudje v votlinah
Cesta je postala slaba, vozila vozijo počasneje. Čez pičlo uro uzremo središče Gariana: tu je sedež italijanskega poveljstva. Desno od ceste pa vidimo na terenu, ki je prislonjen ob gorati svet, ogromen pravokotnik, posejan z neštetimi kočami. Tam bivajo italijanske ikolonijalne čete, to so hiše askairi-jev. Udeleženci ekspedicije vrišče od veselja: vendar bomo videli tudi nekaj živega v tem enoličnem mrtvilu!
Na severu in severozapadu se je razprostiralo nekaj nedoglednega. To je bila Džefara, segajoča do morja, ki se je samo skozi steklo dala ločiti od zelenega morja ravnine. Za oko pa je bilo vse to Vkup morje z zelenimi in višnjevimi sencami, v daljavi sinje in v bližini obzorja bledejše, medlejše . . . Kaj pa tista sočno zelena barva? Ah ne, saj ni zelena, saj obsega tisoč odtenkov. A moral bi navesti imena vseh kamnov, če bi hotel točno označiti nijanse . . . Smaragd, amazonski kamen, yade, ak-viamairiin, siinjezelenii safiir, zeleni turma-lin — to so ile nekatere boje...
Po obedu smo se napotili v askarsiko vas. Prav za prav je to velikansko taborišče in spominja na srednjeveške slike. Oficirji so nam razkazali pravcati vojaški ostrog, raztolmačili so nam koče iz ila valjaste oblike, kjer ne žive le vojuiki, ampak tudi njihove žene in deca .. .
Vojaki so bili našega obiska zelo veseli. Začeli so se zbirati k »fantaziji«, kakor imenujejo vojaške svečanosti. Razpostavili so se v več skupin in tle-sfeali z rokami, pihali so v 1'ogove. bili
po pločevin?, v srednjem kolotejupa se je razvil ples s puškami. Hrup je naraščal, navdušenje se je stopnjevalo... In zdajci je dal poveljnik ukaz, naj zaja-liajo konjiki konje. Potem so nastopile kamele, živali najčistejše vrste, skrbno negovane, krasno osedlane in vredne najboljših vojšoakov ... Čeprav niso bile tako iskre kakor konji, so se zdele bolj zaupljive in dasi niso bile tako zdresi-rane, so bile videti zanesljivejše.
Iz vojaškega taborišča smo odrinili še nekaj kilometrov dalje. Prišli smo do votlinskili bivališč domačinov. To so pravcati krtji rovi. Ljudje žive pod zemljo, iz katere rasejo oljke. Pred vsakim bivališčem je vodnjak, v jamo pa vodi predor, ki je zaradi varnosti več ali manj zazidan. Nihče ne ve, koliko ljudi živi tukaj v votlinah, ki imajo včasih še eno ali dve nadstropji — za krmo in živali. Ljudje prebivajo na dnu, okoli bivališča pa so shrambe in skladišča za živila.
Posebno zanimivo je, da ti prebivalci ne žive pod eno streho s kozami, ovcami in kuretino; živali imajo ločen prostor, da, niti pes in mačka nista tovariša človeka v teh krajih. Ogledali smo si te »luknje« in ugotovili, da ni v njih nobene stiske. Prebivalci ne spe nikoli v kuhinjah. Prostora imajo dovolj. Njih izbe so čedne, v nekaterih primerih naravnost komfortne.
Peljali so nas tudi v podzemsko sinagogo. Jamski prebivalci tistega kraja so očividno židje. V sinagogi smo videli prizore in običaje, ki spominjajo na sveto pismo stare zaveze. Pri plamenu lučke je starec čital Genezo: »In Lot je odšel iz Zoarja in je ostal na gori s svo-
jima hčerkama, ker se je bal ostati v Zoarju; in je ostal z obema hčerkama v neki votlini...« V drugem delu svetišča' so nam pokazali dragoceno omaro z zaiviitki Thore, Mojzesovimi zakoni, ki je očividno prastar in legendaren dokument najčistejšega židovstva. Na tem potu ogledovanja so nas spremljali krasni otroci. Zabolelo me je do srca. ko sem se spomnil starih patriarhalnih časov . . .
Ti ljudje, sem mislil, so zaupali vse, kar imajo, svoje najdragocenejše, telo in življenje zemlji. Čemu — na to vprašanje dobimo odgovor, če pomislimo na klimatične in gospodarske razmere. Toda biti mora poleg tega še neki neznan iracijonalen vzrok. Znabiti tisti, ki je zapisan na koncu Mojzesovih bukev z besedami: »Prah si in v prah se boš povrni!!...»	1
CILINDER
Ob odkritju novega spomenika v Ljubljani si videl razmeroma malo visokih ornih, klobukov. Pred vojno bi se jih bilo zbralo vse orno ob tolikšni slovesnosti. A ne žalujemo za pokrivadom, ki le povečuje praznino v glavi in ki ga je rodila pustina šema. Times je namreč pisal 16. januarja 1797: »John Hetherington, kramar na Strandu, je bil pozvan pred lordla majorja, kateri ga je obsodil zbog mešanja in razburjanja množice na 500 funtov globe. Mr. Hetherington se je z očividnim namenom, da bi plašil ljudstvo, pokazal na javnem prostoru v čudnem klobuku visoke oblike iin jiako svetle svilene preobleke, ki j« s svojim bleskom kar vid jemala.« Niso M Nemci to naglavje pravilno krstili z y> An gstrohre« ?
Današnja umetniška priloga
Večer ob Voglajni v Celju po originalu Sv. Erhartiča
»ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knafljeva ul. 5.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do*
larja na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskamo d, <L« kot tiskamarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani,