in je telebnil na tla ter obležal pod smreko. Začel je tuliti, kakor da bi mu kožo drli s hrbta. Našim malčkom Poldekove žalostne dogodivščine (Nadaljevanje) Pogovoru obeh mater je prisluškoval dolgonogi Mihec, ki ga ni bilo bogve kaj prida in je materi Martinovki povzročal težke skrbi. Tekom osemletnega obiskovanja šole se nikakor ni mogel naučiti čitati in pisati. Zelo dobro je umel brisati tablo; vedel je, kje mora viseti cunja za čiščenje, kje se dobi kreda, če ni gospoda upravitelja v šoli in še drugo. V začetku vsakega šolskega leta je razkazoval novincem, kam se raečejo odpadki in jim razkazal skrivnosti šolskega stranišča, kajti takega še niso videli nikoli. Sploh je bil odličen šolski prometnik. Večkrat je naredil kaj neumnega, a tega mu niso zamerili, ker je bil pač Miha. Vsakokrat so rekli: »Kaj hočete? Je pač Miha!« Pogovor ga je zelo zanimal, vendar se je bal, da bi ga matere opazile. A imel je srečo. Ko sta materi odšli, je smuknil čez plot v gozd. Tam je bilo njegovo kraljestvo. Že več dni je opazoval življenje med drevjem in izsledil mlade veverice, ki so jele pravkar zapuščati gnezdo in se urile v skakanju. Želel si je, da bi katero ujel in jo udomačil, toda veverice so se sprehajale visoko po vejah smrek in borovcev. Med njimi pa je bila še ena, povsem negodna, ki si je upala le malo iz gnezda in se je hitro vračala. »Ta si še ne upa skakati,« si je mislil Mihec, »toda kaj, ko je gnezdo tako daleč od debla, da bi se mi veja zlomila.« Po kratkem tuhtanju je Mihec poskočil. »Aha, vem, kaj bom naredil!« je dejal sam pri sebi. »Pomočnika si bom poiskal. Poldek bo kar dober. Lahek je ko peresce in veja ga bo držala. Na vrh ga bom že spravil. Samo njegova mati ne sme vedeti o tem nič, drugače bo joj.« Miha se je napotil v vas po pomočnika. Nekaj časa je stikal okrog sosedove hiše, ko mu je nenadoma udarilo na uho jadikovanje. Prisluhnil je. Jadikovanje je prihajalo izpod koša, ki je bil ototežen z de- belim brunom. Mihec je bruno hitro odvalil in rešil Poldeka neprijetnega zapora. Fantek se mu je hvaležno nasmehnil. »Poldek, z menoj pojdi!« ga je začel Miha nagovarjati. »V gozdu sem našel veverice. Ujela jih bova.« »Bojim se!« je ugovarjal Poldek. »Kaj bo mama rekla!« »Nikar se ne boj! Mama ne bo vedela nič. Iz gozda se bova hitro vrnila in potem te spet dam pod koš.« V tem trenutku se je priklatil na škedenj majhen psič. »Ks, ks, ks!« ga je vabil Miha. Psič ni slutil nesreče in se je mahljaje z repom približal fantu. Miha ga je zgrabil in vrgel pod koš. Nato je bruno namestil kakor je bilo prej. »Tako, zdaj pa pojdiva!« Ker se je Poldek obotavljal, ga je zgrabil za roko in vlekel za seboj. Dečka sta tekla in tako sta kmalu izginila v gozdu. Mihec je plezal na smreko z gnezdom Poldek se mu je obesil za nogo in tako sta se povzpela ža nekaj pedi od tal. A glej nesrečo! Poldeku je zmanjkalo moči Tovariš se je ves preplašen spustil na tla. Tolažil ga je. Ko je Poldek naposled utihnil, sta spet začela plezati, a sedaj drugače. Poldek je bil prvi in Mihec ga je z glavo potiskal navzgor. Ko sta vsa prepotena dospela do prve veje, so se njima roke lepile od smole, skozi srajce pa so ju zbadale posušene igle in luske drevesne skorje. Počivala sta. Miha je tovarišu ukazoval, naj ne gleda navzdol, obenem pa je oči neprestano obračal zdaj v globino, zdaj v gnezdo, iz katerega še ni skočila negodna veverica. Čez čas sta nadaljevala s plezanjem. Od veje do veje sta se laže povzpenjala ko prej po golem deblu. Pri veji, na kateri je bilo gnezdo, pa se je pričel Poldek nepopisno dreti. Tresel se je po vsem životu in še hrabremu Mihcu je lezla groza v kosti. (Konec siedi)